1 Primerjalna književnost (Ljubljana) 45.2 (2022) Literatura in vojna (predgovor) Igor Žunkovič Evropska in svetovna književnost sta od samega začetka prežeti z vojno in bojevanjem. Gilgameš pokonča svetega bika boginje Ištar in Ahil si pokori Trojance ter pokonča Hektorja. Oba junaka najstarejših literar­ nih stvaritev, Gilgameš in Ahil, si prizadevata doseči nesmrtnost in oba ta želja vodi k ubijanju in vojni. A Ep o Gilgamešu in Iliada sredi orisa sveta, polnega junaške etike, ki zapoveduje doseganje nesmrtnosti prek premagovanja nasprotnika, izrišeta še prizora samorefleksije, v katerih presenetljivo podobno reflektirata smoter takšnega početja. Takole Utnapištim pravi nesmrtnost iščočemu Gilgamešu: »Speči in mrtvi, kako podobna sta si med seboj! / Mar ni v obeh obrazih upodobljena smrt? / Naj bo človek preprost, naj bo imenitnega rodu, […] kadar se izpolni človeku njegova usoda / ter izpusti pri stražar pri vratih pod­ zemlja / njegovo dušo na beli dan, / takrat se zbero anunaki, vzvišeni bogovi, na posvet […] toda smrt – njen dan je vsem nepoznan!« (Ep o Gilgamešu 66) Podobno Ahil odgovarja Odiseju, ki ga prepričuje, naj se vrne nazaj v boj: »Delež enak je obema, zmuznetu in srčnemu borcu, / ista je častna odlika strašljivemu, ista junaku, / smrti ne uide lenuh, ne mož, ki veliko je storil.« (Homer 189) Prav v isti meri kot vojna je v svetovni književnosti tematiziran dvom v njen smisel in dvom v smotrnost ubijanja. S tega gledišča je literatura o vojni pogosto obenem tudi protivojna literatura. Literarna veda poskuša razumeti vojno v literaturi s pomočjo lite­ rarnozgodovinskih analiz, pripovednoteoretičnih analiz in kulturološ­ kih interpretacij. V okviru prvih iščemo značilnosti literarnega vojnega diskurza in njegove zveze ter razlike z drugimi diskurzi o vojni, v okviru drugega značilnosti literarnih reprezentacij bojevanja in vojn, v okviru tretjega pa značilnosti kulturnega konteksta literarnih orisov vojne, na primer pomena travme v literaturi. A z vseh treh vidikov je najpo­ membnejša značilnost literature o vojni njena izkustvena dimenzija. Literarne obravnave vojne imajo svojo resnico, ki je niti zgodovinske knjige niti eseji in pričevanja ne morejo enakovredno doseči. Njihova resnica je resnica posameznika, ki doživlja vojno v kontekstu svojih osebnih okoliščin, obarvanih na najrazličnejše načine, na primer prek njegovega spola, socialne situacije, družinske in nacionalne perspektive, eksistencialne refleksije, doživljanja smrti in smrtnosti, a tudi smisla, upanja, nostalgije in ljubezni. 2 PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 Literatura seveda lahko tematizira ekonomske, socialne ali idejne vzroke za vojne, prave cilje vojskujočih se strani in zgodovinske posle­ dice vojn, vendar se zdi, da je pravo delovišče literature razkrivanje tega, kako se v teh zgodovinskih posledicah, ciljih in situacijah znaj­ dejo posamezniki. V literaturi gre za več kot le dejstva: gre za opise pristne izkušnje posameznika ali slehernika, ki se bralcu zdi verjetna in prepričljiva. Prek branja spoznamo in doživimo vojno, kakor jo vidi drugi – spoznamo in doživljamo vojno slavo, a tudi trpljenje in nemoč, prijateljstvo in bratstvo, a tudi nestrpnost in sovraštvo. Zato učinek vojne literature nikdar ni le estetski, ampak je tudi družbeni, moralni in psihološki. Pravzaprav v svojem prispevku o Černobilski molitvi Svetlane Aleksijevič ugotavljam, da je estetskost katalizator, ki omogoča in morda mestoma tudi sproža doživljanja bralcev, značilna posebej za literarna besedila, na primer vživljanje in identifikacijo. Spričo zgodovinskega trenutka, v katerem se nahajamo, se povsem jasno zavedamo, da so posebej v vojni literaturi v ospredju pogosto moralni in psihološki učinki branja. Na to vplivajo okoliščine, v katerih danes razpravljamo o literaturi in vojni. V Evropi ponovno živimo v času, ki določene avtorje propagira, druge prepoveduje, posa­ mezna mnenja in poglede širi, druga cenzurira. Kot literarni teoretik, pa naj se sliši še tako kruto in brezobzirno, to popolnoma razumem, saj vem, kako literatura deluje; kot bralec pa vsakršno cenzuro in propa­ gando popolnoma zavračam, ker omejujeta mojo svobodo in žalita mojo moralno razsodnost. Ko smo se pred dobrim letom dni pripravljali na oblikovanje temat­ ske številke revije Primerjalna književnost na temo literatura in vojna, si nismo predstavljali, da bo ob njenem izidu v enaki meri kot o vojni literaturi v evropskem kontekstu smiselno razpravljati tudi o literaturi v vojni. Prav tako so vse razprave nastale pred eskalacijo vojne v Ukrajini, čeprav se eden izmed prispevkov te tematike dotika posredno prek geografskih in zgodovinskih referenc, drugi pa jo naslavlja neposredno. Zato je morda na mestu tudi vprašanje, kakšno vlogo ima v vojni lite­ rarna veda – s pričujočo tematsko številko pravzaprav kažemo, da je v vojnem času branje literature izredno pomembno, obenem pa še, da je družbeno, psihološko in moralno pomembno tudi znanstveno razprav­ ljanje o tej literaturi. *** Tematski sklop »Literatura in vojna« tvori osem prispevkov štirih slo­ venskih in štirih tujih avtoric in avtorjev. Tematike člankov so razno­ Igor Žunkovič : Literatura in vojna (predgovor) 3 PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 like, in sicer od strategij poučevanja o vojni literaturi do tvorjenja zgo­ dovinskega spomina na vojno. Raznolike so tudi uporabljene metode, značilne za metodološki pluralizem sodobne literarne vede – od herme­ nevtične prek imagološke do primerjalno­literarnozgodovinske. Prispevek Vanese Matajc obravnava dvoje romanov, ki tematizirata obdobje druge svetovne vojne, in sicer Ko golobice izginejo finske avto­ rice Sofi Oksanen in Nokturno za Primorsko Alojza Rebule. Avtorica primerja tekstualne strategije soočanja s spominjanjem in zgodovino v relativno sodobnih romanih, pri čemer oboje vzporeja tudi s strate­ gijami dostopa do preteklosti, ki jih razvije sodobno zgodovinopisje. Ugotavlja, da so v obeh romanih uporabljene strategije zelo podobne, in sicer tudi v kontekstualnem smislu, tako da v kolektivni spomin skupnosti vnašata nove, prej zamolčane teme. Kristina Bojanović s pomočjo analize Levinasove filozofije drugosti in prek primerov iz vojnih romanov Elija Wiesela, Ericha Marie Remarqua in Davida Albaharija vojno razlaga kot odsotnost oz. suspenz moral­ nosti. Avtorica izpostavi pomen literature kot medija, ki izraža osebni vidik tega suspenza, to je po Levinasu prekinitev kontinuitete osebnosti. Toda konec vojne in konec morije kot prekinitve kontinuitete oseb­ nosti pomeni tudi težavno in travmatično vračanje osebnosti, in sicer predvsem skozi spominjanje. V tem smislu proces spominjanja – tudi kulturnega spomina, o katerem piše Vanesa Matajc – razume kot odgo­ vornost preživelega (Wiesel) ali odgovornost potomca (Albahari). V tej izkušnji Kristina Bojanović v skladu z Levinasovo izpeljavo etike vidi pot miru kot obstoj jaza z malo začet nico, brez sebičnosti in egoizma. Katarzyna Jakubowska­Krawczyk in Marta Zambrzycka v članku »Home, Family, and War: Images of Home in the Ukrainian Novel About the War in Donbass« privzemata podobno metodološko izhodi­ šče kot Matajc in deloma Smolej, saj njuna primerjava temelji na tema­ tološki in motivni analizi besedil. Avtorici obravnavata večje število sodobnih romanov o vojni v Donbasu, v središče pa postavljata dva romana, in sicer The Boarding House Serhiya Zhadana in The Eastern Syndrome Julie Iljukhe. V zvezi s tema romanoma avtorici zanima predvsem podoba doma, ki ga razumeta bodisi metaforično bodisi dobesedno kot kraj ali celo hišo. Avtorici poudarjata individualizirano perspektivo romanov, ki v nasprotju in kontrastu s širšimi zgodovin­ skimi, političnimi in družbenimi konteksti vojne izrisuje usodo posa­ meznika. Podoba doma je torej sled gradnje identitete posameznika, njegovega odnosa do sebe in tudi do drugih, ki so prežeti s podobami vojne in zaznamovani s travmo, označeno skozi osamljenost, brezdom­ stvo, strah in nezaupanje. 4 PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 Tradicionalno imagološko analizo treh slovenskih romanov o drugi svetovni vojni izvede Tone Smolej. Avtorja zanima doslej manj razi­ skana podoba Nemca oz. nemškega častnika v slovenski književnosti, in sicer v romanih Bele so vse poti Miška Kranjca, Ukana Toneta Svetina ter In ljubezen tudi Draga Jančarja. Vsak častnik, Kranjčev Wutte, Svetinov Wolf in Jančarjev Mischkolnig, je obravnavan primerjalno in celovito tako, da je med njimi razpoznati številne zanimive vzpo­ rednice, ki kažejo najbrž že na specifične značilnosti vojnega diskurza v literaturi. Vsi trije imajo na primer razmerja s slovenskimi dekleti, lahko imajo slovenske korenine ali pa so pripadniki nemške manjšine na Slovenskem, zaradi česar svoje delovno okolje med vojno dobro poznajo – poznajo pa seveda predvsem ljudi, njihova medsebojna razmerja, pripadnosti in strahove, kar znajo tudi izkoristiti v svoj prid. So intelektualci, ki se med vojno, kot ugotavlja Smolej, iz zastopnikov idealistične kulture pesnikov in mislecev prelevijo v pripadnike imperi­ alistične kulture sodnikov in rabljev. Milosav Gudović raziskuje Heideggerjevo razumevanje posamez­ nih Hölderlinovih himn, in sicer zlasti himne Spomin in himne Kot če na praznik, iz katerega izpelje možnost preseganja vojne, ki je bila seveda kontekst Heideggerjevega raziskovanja Hölderlinove poezije. Heidegger je najbrž tudi na podlagi lastnega predvojnega simpatizi­ ranja z nacizmom, predvsem pa potem na podlagi izkušnje totalne vojne s pomočjo Hölderlinove poezije – na primer prek njegove podobe krilate vojne – išče pot soočenja človeka s samim seboj, vojne s samim seboj, ki bi lahko pomenila zmago nad najnižjimi strastmi človeške duše. Takšna vojna ni stvar sovraštva, ampak spominjanja na enotnost in transcendenco, ki je bila v totalni vojni izgubljena. Za celotno skupnost se to dogodi na praznik, ki je čas poustvarja­ nja izvornih vezi njenih pripadnikov med njimi samimi in obenem s transcendenco. Tudi Časlav Koprivica skozi fenomenološko obravnavo vojne eseji­ stike Stanislava Krakova in Ernsta Jüngerja odpira problematiko samo­ spraševanja v vojnem času. Ključni pojem avtorjevega razumevanje bojevanja kot ravnanja človeka je situacija ali bolje bojevniška situacija, ki jo razume v skladu s Heideggerjevo filozofijo prisvojitve, to je kot situacijo, v kateri se človek ne le znajde, ampak iz katere potem tudi živi in deluje. Izjemnost bojevniške situacije predstavi prek pričevanj dveh avtorjev, ki sta tovrstno situacijo doživela v jarkih prve svetovne vojne. Njun uvid, utemeljen na izkušnji vojaških rovov prve svetovne vojne, je pravzaprav pretresljiv, saj kaže, kot meni Koprivica, kako sovražnik eksistira šele, ko je ubit. Igor Žunkovič : Literatura in vojna (predgovor) 5 PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 Zadnja prispevka tematske številke »Literatura in vojna« posegata h kognitivnim in pedagoškim teoretičnim razumevanjem književnosti, da pojasnita posebne praktične vidike rabe in učinkovanja književnosti o vojni. Igor Žunkovič se v članku »Vojna v literaturi: doživljanje vojne pri literarnem branju« ukvarja z vprašanjem, kako se branje literarnih besedil o vojni razlikuje od neliterarnih zgodovinopisnih ali esejističnih besedil na isto temo. Na podlagi aktualnih nevrokognitivnih spoznanj o načinu branja literarnih besedil na primeru pričevanjske proze Svetlane Aleksijevič ugotavlja, da polnost literarnega branja izhaja predvsem iz strateških narativnih značilnosti literarnih besedil, medtem ko estet­ skost služi kot katalizator specifičnih učinkov literarnega branja, na primer vživljanja in identifikacije. Anja Mrak v članku »Kako poučevati nepredstavljivo: vojni roman Slavenke Drakulić Kot da me ni pri pouku književnosti« pretresa ustre­ znost načinov, na katere se aktualno srednješolsko berilo Branja 3 sooči z didaktičnimi zagatami ob predstavitvi grozljivosti vojne mladim odraslim. Ob analizi odlomkov iz berila in spremljajočega didaktičnega instrumentarija se avtorica usmeri k raziskavi širših etičnih in pedago­ ških implikacij literarnih branj o ubojih, spolnih zlorabah, stigmatiza­ ciji in odgovornosti za zločine. Ugotavlja, da uspešne strategije ne zane­ marjajo konteksta, so jezikovno občutljive in ne posplošujejo krivde. Mrak literaturo razume kot eminentni prostor odpiranja teh zahtev­ nih etičnih in družbenih vprašanj, ki pa zahtevajo izdelane didaktične strategije, upoštevajoč kontekst branja (družbeno politična razlaga) in bralca (morebitne osebne izkušnje, osebnostne značilnosti itn.). LITERATURA Ep o Gilgamešu. Prev. Mirko Avsenak. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978. Homer. Iliada. Prev. Anton Sovre. Ljubljana: DZS, 1965.