letnik \VI1I december 2008 'Bog daj, “Bog daj leto zdravo, vaši hiši srečo pravo! Najprej gospodarju -zemljo obdeluje, Z modro glavo dni bodoče snuje. 'Votlej gospodinji -igle tri podpira, mati je in deci raj srca odpira. Naši deci -zdrav je zarod, nanj ponosen naš je narod. Čas neumorno hiti mimo nas. 'Vsak dan nam je prekratek. “Vedno se nam mudi. “Naša dejanja so le trenutek v tem svetu, ki beži in nas odnaša s seboj. “Bližajo se praznični dnevi. “Ustavimo se in pomislimo, kaj smo v letu, ki se izteka, naredili dobrega in to nesimo s seboj v novo leto. “Pozabimo na vse hudo in z optimizmom glejmo v prihodnost. CA/liru in veselja za božične praznike ter veliko dobre volje, zdravja in uspehov v letu 2004. “Pred trinajstimi leti smo se na plebiscitu odločili za samostojnost naše države Slovenije. “Po tem so hrepeneli mnogi rodovi pred nami. ^utri pa se bomo že ogrnili s plaščem “Evrope. “Bomo tedaj še znali ceniti našo samostojnost, našo slovensko identiteto, naš jezik, simbole in duhovno izročilo naših prednikov? Se bomo še spominjali naših junakov uma, duha in srca? “Našim bralcem iskreno čestitamo za slovenski dan samostojnosti z željo, da bi vsi skupaj še naprej ohranjali bogastvo slovenskega naroda in se v družbi evropskih narodov počutili enakopravne. ‘Uredniški odbor Naslovnica Sveta družina Foto: Oton Naglost “To celi zemlji vsem ljudem mir bodi! Tako so peli angelcev glasovi v višavah pri CMesijasa prihodi; da smo očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, da ljubit’ mor’mo se, prav’ uk njegovi.” Vrance ‘Prešeren, iz ‘Krsta pri Savici tMiru in veselega pričakovanja polne božične praznike - zdravja, uspehov in predvsem medsebojnega razumevanja v novem letu ‘Vam želi "Krajevna skupnost. ‘Boris ‘Ličen, predsednik Spoštovane občanke, cenjeni občani! ^opet smo pred vrati, ki se odpirajo v novo leto; polni pričakovanj zremo v prihodnost, kot da nam edino ta lahko zapolni upanje in hrepenenje. Trav je, da si voščimo srečo v prihajajočem letu, polno uspehov, potovanj, materialnih dobrin... karkoli, kar nam veliko pomeni, a ne smemo pozabiti na sedanji trenutek, na človekovo srce in duhovno rast. "Hegel je dejal: »Trav v srcu lastne biti sem odkril resničnost, ne pa v pestrih prizorih pred svojimi očmi.« Tej misli lahko brez obotavljanja pritrdimo. Tred sabo lahko namreč kopičimo veliko, več in še več, vlagamo, hranimo, investiramo, skoparimo ali pretirano zapravljamo, vendar nam to ne prinaša radosti, če ob tem zanemarjamo notranjo lepoto in ljubezen. "Vsi dobri avtomobili, razkošne hiše, modne zapovedi so tako včasih le fasada, za katero se skrije ego, ki vztraja na svojem in se ne zna razdajati. "Vrata srca je mogoče odpreti samo od znotraj, zato naj vsak prime za kljuko in to že danes - potem se mu ni bati za naprej, saj je ljubezen tista, ki omogoča, da svetloba narašča in tedaj lahko tema samo še izginja. S"R"EČNO 2004! ‘Ivan Princes, župan IZ NAŠE PRETE KAKO SMO V VIPAVI GRADILI KULTURNI DOM, POZNEJE IMENOVAN ZADRUŽNI DOM Ob vsakodnevnih opravkih se pogosto gibljemo po našem Glavnem trgu med lepimi starimi stavbami, ki jih turisti takoj opazijo. Vsaka od njih nosi v sebi bogato zgodovino in podobo časa, v katerem je bila zgrajena, vključno z Lanthierijevim dvorcem in parkom pred njim. V zadnjem času raste med njimi nova velika stavba, ki se dviga proti nebu hitro in prav kmalu jo bodo prekrili. Vse teče v skladu z gradbeno pogodbo. Tudi ta stavba bo podoba nekega časa. Stopimo korak dalje in postojmo za trenutek pred stavbo zadružnega doma, ki so ga gradili Vipavci z golimi rokami in še danes predstavlja eno večjih in lepših stavb v Vipavi. Takrat so gradbena dela potekala čisto drugače od današnje novogradnje. Primerjava skoraj ni mogoča. Da bi bolje razumeli razmere in čas, v katerem je bila grajena, je potreben pogled v preteklost, v čas povojne obnove. Povojni čas, čas prvega petletnega plana ali Titove petletke, je bil značilen za gradnjo zadružnih domov v Sloveniji in Jugoslaviji. Sovpadal je s časom kmetijskega zadružništva (1945-1952), ko so se ustanavljale različne zadruge za temeljito socialistično prenovo vasi. Uresničitvi tega cilja je bila namenjena tudi gradnja zadružnih domov. Pobudo zanjo so dali zadružniki sami, njihove okrajne, poslovne zveze in glavni odbori Zadružne zveze SFRJ. Sklep, da se začne gradnja ZD, je sprejela Zvezna skupščina SFRJ 28.4.1947. ZD naj bi predstavljali materialni dokaz, da se resnično nekaj dogaja. Predsednik vlade in sekretar OF Slovenije Miha Marinko je 2. dec. 1947 povedal, daje OF sklenila v letu 1948 zgraditi v vsej Jugoslaviji 6.000 ZD (pozneje je bila ta številka zmanjšana na 4.000). Za Slovenijo pa je bilo leta 1948 znano, da se gradi 523 ZD. Gradnjo ZD so vodili operativni organi na treh nivojih. Ustanovljene so bile republiške, okrajne in krajevne Uprave za gradnjo ZD. Uprava za gradnjo pri IS OF Slovenije je v ta namen začela 8.2.1948 izdajati posebno tedensko glasilo z naslovom Zadružni dom. S tem je želela nuditi pomoč vsem, ki so vodili dela in sodelovali pri gradnjah ZD. Glasilo je objavljalo važnejše rezultate tekmovanj pa tudi načrte in skice ZD. Za lokacijo je moral biti izbran najlepši prostor v kraju. Na kongresu OF Slovenije 2. dec. 1947 je Miha Marinko opozoril, naj ZD ne bi bili povprečne stavbe, ker bi s tem naredili slabo reklamo, ampak morajo biti še lepše in večje od vseh ostalih stavb v kraju. V načrtu vsakega ZD je bil gospodarski in kulturni del. V kulturni del je spadala dvorana za kulturne prireditve, gledališke predstave in kino. V gospodarski del pa je spadal prostor za trgovino s priročnim Tako so gradili leta 1949. Spredaj čepita Ivan Bajc in Ivan Poniž. V 5 H O D H O L1 C L Načrt zadružnega doma v Vipavi (vshodno lice - vzhodno pročelje), leta 1948; projektant ing. Teodor Lojk skladiščem. V velikih domovih je bil predviden še prostor za knjižnico in čitalnico. Posebno mesto je imela pri tem propaganda. Sem so vključevali razna tekmovanja med gradbišči, prirejali mitinge, razglasitve Gasilska slovesnost v Vipavi, v ozadju stavba Z D leta 1953 udarnikov in podobno. Kot posebno politično organizacijsko sredstvo je bilo pripravljenih deset potujočih fotografskih razstav o delu na gradbiščih. Okrajne uprave so imele sezname gesel, ki naj bi spodbujala gradnjo ZD in razvoj kmetijskega zadružništva nasploh: Zadružni dom - naš ponos, Vse za petletko, Vse za zadružni dom in podobno. Gradnja ZD v I. petletki je bila zelo široko in dobro organizirana in diktirana iz osrednje državne oblasti. V duhu tega časa in razmerje potekala gradnja ZD tudi v Vipavi, Budanjah, Ajdovščini, Lozicah, Št. Vidu, na Colu, v Dobravljah, Črničah in drugod po Primorski. Mišljeno je bilo, da bodo vsi ZD, ki so jih začeli graditi v letu 1948, v istem letu tudi dokončani, pa niso bili. V goriškem okraju so načrtovali zaključeno gradnjo 42 zadružnih domov, konec leta pa jih je bilo pokritih le 14. Gradnja je imela močan politični naboj. Bolj prikrito in le ustno pa se je širila tudi propaganda proti gradnji zadružnih domov. Krožile so govorice, da bodo imeli v zadružnih domovih skupne kotle. V nekaterih vaseh ZD niso nikoli dokončali, celo podrli so jih, nekje so ostali brez strehe ali pa so nastale težave z zaključnimi deli. Vipava je tekmovala z Ajdovščino in tudi v gradnji ZD zmagala. Osnova vsega je bilo udarniško delo Gospod Jelko Iljič (77 let) iz Vipave je bil tajnik gradbenega odbora in se teh časov še dobro spominja: “Ideja o gradnji ZD se je v Vipavi porodila že leta 1947, v začetku leta 1948 smo že pripravljali plane, načrte, gradbeni material, kopali pesek, lomili kamenje, pripravljali apnence na Nanosu. Zares seje začelo nekako junija 1948. Imenovanje bil poseben gradbeni odbor. Sklep za začetek gradnje je bil sprejet na zboru volilcev v Hrovatinovi dvorani. Vedeti je treba, da smo začeli iz nič. Vsak član odbora je bil zadolžen za določeno delo. Vodili smo strogo evidenco opravljenih udarniških ur poimensko. Prav tako smo imeli kontrolo nad porabo materiala, hrane in denarja. Že pogled na samo stavbo daje vtis, daje bila gradnja zamišljena kot gradnja kulturnega doma. Glavne zamisli o lokaciji je dal arh. Jože Plečnik, ki je načrtoval okrog te stavbe lep park. Njegovo zamisel je nadaljeval arh. Bitenc. Sam načrt gradnje pa je izdelal ing. Teodor Lojk iz ajdovskega Primorja. Vsa gradbena dela je nadzoroval Angel Terčelj iz Žapuž, ki je na gradbišče prihajal s kolesom iz Ajdovščine. Gradbeni odbor je deloval in se sestajal na rednih sejah, ki so bile dvakrat, tudi trikrat tedensko. Za vsak dan smo sestavili točen plan dela. Predsednik odbora Jelko Černič je bil res gonilna sila gradnje. Vodil je vsa zidarska dela Skupina vipavske mladine na Nanosu leta 1945, ki je fotografirana ob apnenci isti dan. V skupini so: Slavka Bavčer, Ivanka Božič, Vidu Černigoj, Ada Kodelja, Olga Stanc, Marjan Kete, Cveto Škapin, Franc Puc, Ciril Škapin, Lado Fabjan, Lado Batič, Emil Jamšek. Foto Lado Batič. in je bil pravi mojster za iskanje gradbenega materiala. Pri tem mu je pomagal Janez Krhne. Milanu Ponižu so bile zaupane finance, za dobavo lesa pa je poskrbel Jernej Hrovatin. Furmanske prevoze so opravili vipavski gospodarji, s konji Ivana Bajca, Drejdlnovih, Reharjevih, Lekanovih in drugih. Za hrano delavcem pri gradnji in pri apnencah na Nanosu je skrbel Stanko Poniž. Pri njem je bilo tudi skladišče hrane. Marjan Kete je pisal delovne ure, ker je bil invalid. V odboru so bili zelo delavni še Julijan Uhelj, takratni upravnik Lutmanove žage v Vipavi, Julija Celarc, takratna ravnateljica OŠ Vipava, Josip Kostanjevic, Alojz Mrhar, tajnik ZB, zaposlen v bolnici v Vipavi, Danilo Žgavec, vipavski brivec in drugi. Članica odbora je bila tudi Marija Jamšek, takratna lekarnarica, ki je to gradnjo tudi finančno izdatno podprla. Za eno hišo materiala pa je daroval Franc Bavčer. Velika apnenca na Nanosu leta 1945, visoka cca 9m. Pripravljali so jo kar mesec dni, gorela pa je tri tedne. Apnenca, namenjena gradnji ZD, je bila postavljena na istem mestu, ki ga kaže fotograjija, tri leta kasneje. Foto Lado Batič. Že pri izkopu temeljev smo naleteli na staro kanalizacijo in greznice grofovih stal, ki so stale na tem mestu. Temelje je zalila voda. Zaradi takih težav smo dela za nekaj časa prekinili in projektant je moral prilagoditi temelje stanju terena. Odbor je imel nekaj lastnih sredstev, ki smo jih dobili z organizacijo prireditev, srečelovov, plesov in tako zaslužili. Pri organizaciji prireditev je bilo zelo delavno PD Drago Bajc in je ves izkupiček od prireditev namenilo za Gabrijel Černič - Jelko (1904-1962), star 57 let, zaprt in mučen v Coroneu, 100% vojni invalid. Vzaporu so spustili nanj policijske pse, da so ga objedli. Pri gradnji ZD v Vipavi je bil gonilna sila. izgradnjo kulturne dvorane v ZD. Na Nanosu je bilo več apnene za potrebe te gradnje. Sami smo prodajali apno, drva in drug material. S tem denarjem smo plačali nekaj naročenih strokovnih delavcev, nekaj poklicnih zidarjev, inženirjev in nekaj delavcev pri apnencah na Nanosu. Terčelj je za vse delo prejel le nekaj nagrade. Les smo dobili ves z Nanosa - Ravnik-Orlovše in od domačih lastnikov gozda. Vsi v gradbenem odboru smo delali brezplačno. Tudi delo takratnih političnih organizacij in društev je bilo popolnoma brezplačno. Tu mislim na člane Gasilskega in Prosvetnega društva Drago Bajc, člane ZB, Invalidske organizacije, članice AFŽ, člane OF in druge številne Vipavce, mladino, gospodarje. Spominjam se tudi takratnih domačih obrtnikov zidarjev: Ivan Poniž, Karlo Tomažič, izreden mojster za obdelavo kamna, Nejče in Rafo Ponižev ter zidarja Speranca (Italijan, stanoval pri Katetovih na Hribu). Prav tako so sodelovali domači mizarji, kot so bili Vinko Poniž, Matiče Krhnetov in drugi. S temi obrtniki so ustanovili podjetje Remont, pozneje Zidar in Mizarska delavnica Vipava. Pri gradnji je pomagala tudi šolska mladina višjih razredov in pripadniki JLA. Kamenje v Vrhpolju in v vipavskem pruftu (kamnolomu) je miniral miner Čehovin iz Tabra. Pri tem delu je imel celo majhno nesrečo. Izključno so gradili na prostovoljni bazi in udarniško Vipavci in prebivalci vasi, ki danes spadajo v KS Vipava. Takratni KLO je pomagal le administrativno, brez finančne pomoči, ki je ni zmogel. Gradbeni odbor je vodil to gradnjo samostojno mimo KLO-ja. Prvi z leve z kapo Franc Bavčar (1896-1983) na živinorejski razstavi v Vipavi okoli leta 1960. Med II. svetovno vojno je bil zaprt v taborišču Mauthausen. Za gradnjo ZDje daroval veliko gradbenega materiala. Vsa gradbena dela seje izvajalo ročno. Poznali smo le lopato, kramp, zidarsko žlico, štnake, kariole, karete, trage, tv’lace, truge. Razen peranke ali škripca ni bilo pripomočka, ki bi delavcem olajšal delo. Ročno orodje se je tudi hitro polomilo. Kar nekaj vipavskih kovačev je skrbelo za popravila orodja. To so bili Ernest Ščuka, Ivan Šček, Ivan in Alojz Bizjak, ta dva sta kovala tudi železne elemente. Posebno dolgo smo iskali stropni les za dvorano, kije moral biti dolg 13 m v kosu. Florjan Gril je pregledal kar nekaj gozdnih katastrov, predno je dobil pravega. Stavba je počasi rasla. Za tiste čase izredno velik objekt, njegova površina meri 1054 m2, je bil dograjen v dobrih dveh letih. Po velikosti je bil ZD Vipava uvrščen med največje te vrste na Primorskem. Posebno pozornost se je takrat posvečalo kulturni dvorani, ki so jo Vipavci tako želeli. Taje bila prva dograjena in odprta 31.12.1950. V dvorani je bil postavljen parket, kar je bilo za tiste čase pravi luksus. Vzidana so bila okna in vrata. Zadaj je bil napravljen balkon, daje ob večjih prireditvah že lahko sprejemal gledalce. Tudi avla pred dvorano je bila že končana, le odprta brez vetrolova. V pritličju sta bili končani še dve sobi za pisarne. Tam je bila omara z načrti in vsem arhivom gradnje. Kam je potem to šlo po prihodu KZ, ne vem. V zgornje prostore spredaj smo nastanili hišnika. To sta bila zakonca Justa in Ivan Fabjan. Ob dvorani sta bili končani še sobi za garderobo s straniščem. Desno od odra s posebnim vhodom od zadaj, je bil končan tudi velik prostor za kulise. Ob otvoritvi dvorane je bila v vsem objektu vgrajena že vsa električna in vodna napeljava. Tudi tu so delali domači obrtniki Anton Furlan, Avgust Lavrenčič, Ivan Sever in drugi. Pri pleskanju prostorov sta veliko delala domača pleskarja Ivan Seljak in Tone Bratuž. Spomnil sem se še Avgusta Perhavca in Jožeta Žvoklja, ki sta darovala velike količine lesa za gradnjo. Deset let kasneje je bil zgrajen še prizidek s pisarniškimi prostori. Posebno zanimivo je, kako smo iz Italije uvozili krasno žametno zaveso za oder. Invalidska organizacija je po zakonu takrat lahko edina izvažala in uvažala. Tako smo V sredi brata Vinko in Ivan Poniž-udarnika pri gradnji ZD Vipava. Vinko je bi! mizar, I van pa zidar. Oba sta bila pri gradnji od začetku do konca. Levo sedi Dušan Krhne in desno njegov brat Sluvan. Fotografija je iz leta 1975. preko nje uvozili zaveso, v Italijo pa izvozili drva in se je vse pogli/talo. Tako končana dvorana je bila ob odprtju ena najlepših dvoran od Gorice do Postojne in ena prvih, ki je imela že parket. Ob otvoritvi je bila nabito polna. Pozdravni govor sem imel sam. Kulturni program je pripravila OŠ Vipava, za glasbo pa so poskrbeli Veseli vipavski fantje. Na proslavi je bilo podano tudi poročilo o gradnji s številom opravljenih prostovoljnih ur. Ob tej priliki so bili imenovani tudi udarniki. Naj mi bo oproščeno, če v tem spominjanju po tolikih letih nisem vseh navedel, bilo jih je preveč, da bi se vseh spomnil. Gradnja takega objekta je takrat zelo združevala ljudi, čeprav so jo nekateri tudi odklanjali. Opraviti tako gradbeno delo v tistih časih ob pomanjkanju hrane, pijače, obleke, obutve, denarja in gradbenega materiala je bilo res veliko delo. Gonilna sila je bila želja zgraditi lasten kulturni dom za potrebe kraja. Ob koncu gradbenih del pa se je zaradi političnih smernic stavba preimenovala v Zadružni dom in bila dana v upravljanje Kmetijski zadrugi Vipava. Prostore v njej pa so uporabljali še OŠ Vipava, Kmetijska trgovina in HKS. Sam sem pri gradnji sodeloval od začetka do konca in lahko z mirno vestjo trdim, da so Vipavci opravili kar 2/3 celotnega dela na ogromni stavbi z udarniškim delom. Njeno sedanjo podobo je potem urejevala KZ, ki je stavbo tudi uporabljala. Po moji oceni, bi morala sedaj pripadati krajanom KS Vipava.” Furman Angel Rehar (76 let) je veliko fural s konji in se teh časov tudi spominja: “Skoraj vsi, ki-smo takrat imeli v Vipavi konje, smo vozili material na gradbišče ZD. Jaz sem fural kamenje iz vipavskega prufta in iz Vrhpolja, iz Bele pa šuto. Delali smo ob sobotah in nedeljah. Pomagala je vsa mladina. Vojak Maks Tibor iz Ljubljane, ki je tu služil vojsko, je postavil parket po vsej dvorani za eno večerjo v hotelu. Ker pa parket ni bil še dovolj suh, so se tla vzdignila in so morali to popraviti. Pijačo smo prinesli drug drugemu. V glavnem smo jedli vsak svoje, vojaki pa v vojašnici. Rekli so nam, da bo stavba služila za plese, igre in za kino. Stavba ZD stoji na grajskem terenu. Že Italijani so hoteli tu zidati Casa di ballila. Začeli so že s temelji. Delo je prekinila II. svetovna vojna. Material smo vozili iz cerkve sv. Marka v Podskali z lesenimi trugami. Tudi cesto, ki pelje mimo ZD, smo delali udarniško. Najbolj smo čakali otvoritve kulturne dvorane.” Med mladimi na gradbišču ZD je bil tudi g. Lado Fabjan (74 let); “Imel sem 18 let, ko smo vozili kamenje s tovolacem iz cerkve sv. Marka na gradbišče ZD. Dali so mi posebno izkaznico, kjer je bilo napisanih 180 ur udarniškega dela. Podpisal jo je takratni vipavski fotograf Mirko Jež. Delali smo ob sobotah in nedeljah, tudi popoldan med tednom. Ko sem leta 1949 odšel k vojakom v Ljubljano, je bila stavba dograjena do I. nadstropja. Gradbeni odbor je dobil tudi nekaj denarja iz Sklada za obnovo. Spominjam se tudi apnence na Nanosu, ki je bila visoka 10 m. Dela je vodil Alojz Srebot, rekli smo mu Himler. Bil je najboljši mojster za to delo daleč naokoli.” ... pfctvv-m*- ■H'7'1 ■fvri Ap V- . • , * . ssllSža Evidenca opravljenih ur prostovoljnega dela pri ZD Vipava leta 1950. Ženska delovna sila pri gradnji zadružnega doma v Vipavi leta 1951 - podajanje opeke po tekočem traku. Kot članica AFŽ je na gradbišču pomagala g. Micka Gril (83 let): “Tudi moj mož Florjan je delal na apnenci. Vsak, ki je delal, je imel knjižico z vpisanimi urami, ob svoji hrani in pijači. Tam smo veliko pomagale žene AFŽ. Seveda lažja dela. Spominjam se, da smo stale v vrsti in si podajale opeko ali pa prevažale z lesenimi vozili ali trugami na krajše razdalje. Šli smo delat z veseljem, da bomo ustvarili nekaj zase. Ure udarniškega dela niso bile obvezne, so pa bile zaželene. Če smo se kaj ranili ali odgrnili, smo to razkužili kar z lastnim urinom. Drugega ni bilo.” Ob zbiranju teh podatkov sem iz takratnih časopisov prebrala, da so na Nanosu v apnencah sežgali 20.000 q apna za gradnjo ZD in prodajo in da so kmetje darovali 200 kubičnih metrov lesa. Do 8.12.1948 je bilo opravljenih 21.000 ur prostovoljnega dela. Objavljeno je bilo, da je delovni kolektiv sindikalne podružnice Lipa s prostovoljnim delom napravil vsa okna in vrata in da so pomagali tudi delavci KMETOZE (mladina kmečke obdelovalne zadruge). Na začetku gradnje pa zasledimo tudi vest, da so na gradbišču v Vipavi vedno eni in isti ljudje in daje sploh malo ljudi. V listu Nova Gorica je bila 28.12.1950 objavljeno, da je Franc Bavčer, predsednik iniciativnega odbora, daroval v materialu 150.000 din. Njegovemu zgledu so sledili še tajnik Jelko Iljič, Milan Poniž in Danilo Žgavec, da je Vinarska zadruga pomagala s prevozi in da so pri gradnji sodelovali tudi delavci žage Nanos. Javno sta bila pohvaljena še Janez Krhne in Angel Trčelj. Naziv udarnika so dobili: brata Ivan in Vinko Poniž ter Jelko Černič, ki je postal udarnik kot 100% invalid. Od leta 1951 dalje ni Vipavca, ki ne bi obiskal stavbe ZD. Posebno kmetje so jo pogosto obiskovali, saj je bil tu dolga leta sedež KZ, pozneje Kmetijskega kombinata. Nekaj časa je nudila streho tudi našim šolarjem, sedaj pa je tu sedež občine Vipava, knjigarna Črtica, HKS ter predstavništvo zavarovalnice. Tako stavba se vedno služi ljudem. Veliko tistih, ki sojo gradili, ni več med nami. V njeni razburljivi zgodbi lastninjenja niso sodelovali in se niso prijavili v postopek. To je bila dolžnost KS Vipava. Njihove skrbno Ivan Poniž pred ZD leta 1996. V ozadju njegovo delo s kamnom - zid. zapisane udarniške ure so le davni spomini na tisti čas. Zato je prav, da smo se jih, čeprav po mnogih letih, spomnili, saj so to stavbo gradili z golimi rokami z velikim zadovoljstvom, da delajo v dobro svojega kraja. Dolžni smo jim vsaj hvaležen spomin. Zaradi oddaljenosti časa te gradnje so možna tudi majhna odstopanja od podatkov “iz spomina”, zato so zaželeni popravki ali dopolnitve. Vsem, ki so mi pripovedovali, iskrena hvala. Magda Rodinait Viri 1. Aleksandra Pavšič Milost "Zadružni dom - naš ponos", Katalog k razstavi o gradnji zadružnih domov po drugi svetovni vojni. Pokrajinski arhiv Nova Gorica 1996 2. List Nova Gorica leto 1948, 1950 METEORJI IN METEORITI Meteorje zvezdni utrinek. Po obliki in velikosti so to različna nebesna telesa. Nekateri meteorji se gibljejo vzporedno okrog Sonca, drugi prihajajo k nam iz medzvezdnega prostora in se nazaj spet vračajo. To so takoimenovani interstelovi meteorji. Meteorje vidimo ponoči na nebu kot utrinke, ko prilete v atmosfero naše Zemlje z veliko hitrostjo, okrog 11 do 72 kilometrov na sekundo, se zaradi trenja razžarijo. Na nebu za seboj puščajo svetlo sled in pogosto že v zraku ali pa ob padcu na Zemljo eksplodirajo in se razlete na večje ali manjše kose. Kadar treščijo na Zemljo večji meteorji ali boliti, napravijo v globino več desetin metrov globok krater. Doslej znani največji meteorski krater je v Arizoni v Združenih državah Amerike, njegov premer znaša čez en kilometer, njegova globina je okrog 170 metrov. Tak ogromen bolit je s hudimi posledicami treščil 30. julija 1908 v Rusiji, ob sibirski reki Jenisej. Na površini s premerom več kilometrov je bilo vse sežgano in uničeno. Po sestavi so meteorji kamniti, kamnito železni, lahko pa tudi iz niklja, grafita in drugih primesi. Masa teh meteorjev je od nekaj gramov do več ton. Ko prilete meteorji na Zemljo, jih imenujemo meteoriti ali aeroboliti. Za strokovnjake so važen vir preučevanja, da lahko ugotovijo kemično in mineralno sestavo drugih vsemirskih teles našega osončja in notranjosti naše zemlje. Pod Zemonom sem na severovzhodni strani pod dvorcem našel v zemlji več kosov “žlindre”, ki je bila v globini do pol metra. Prvotno sem sklepal, da so tod topili železovo rudo. Pokazalo pa seje nasprotno, da v bližini ni železove rude in da so kosi “žlindre” razsejani naokrog v večjih in manjših razdaljah, kar dokazuje, da tu niso topili rude. Med kosi “žlindre” je zemlja in druge primesi, kar tudi zavrača misel, da bi tu topili rudo. Zato menim, da gre za meteorski dež. V Sanaboru na zaselku Plavž so v preteklosti tudi našli kose žlindre, dokaz, da so tam topili železovo rudo. Tako je tudi nastalo ime zaselka Plavž. Na posnetku je še en večji kos “žlindre", domnevno izvira iz daljne preteklosti. S takimi najdbami spoznamo, da ne vemo marsičesa, kar se je nekoč dogajalo pri nas in po svetu. Ob tem lahko s še večjim zanimanjem zremo v nebo in sledimo nenavadnim pojavom, ki se dogajajo v vesolju. Franc Cerovšek Na Zemonu pod dvorcem, nekaj sto metrov dalje proti severovzhodu, kjer naj bi padal meteorski dež, je bilo najti v zemlji večje število takih kosov “žlindre”. ______________________PREDSTAVLJAMO VAM________________ ANTON JEŽ 10. del VRAČANJE IZ INTERNACIJE DOMOV - S POSTANKOMA V PRAGI IN V MAUTHAUSNU. V Pragi je bilo ob mojem prihodu veselo razpoloženje nad včerajšnjo zmago in doseženo svobodo. Od vsepovsod so se culi vzkliki ruskim osvoboditeljem. Iz vseh smeri so doneli zvoki čeških godb. Po pločnikih so ležali ostriženi lasje, neljubi spomin na mnoge meščanke, ki so se družile in simpatizirale z Nemci. Napotil sem se na Jedličkov ustav, v mladinsko invalidsko ustanovo. Tu je bil vodja Fran Cimpa, s katerim sem se seznanil v ujetništvu. Prijateljsko me je povabil, da se ob povratku domov oglasim pri njem. Vabilo sem izkoristil in ga obiskal. V veselem razpoloženju ob dočakani svobodi (na katero smo upali s strahom, saj nismo bili prepričani, dajo bomo dočakali), meje sprejel in povabil na kosilo s tako opevanimi češkimi knedlički. Zelo so se mi prilegli, saj so bili moja prva normalna hrana, odkar sem bil zaradi aretacije odsoten od doma. Svetoval mi je, naj se nekaj dni odpočijem v Pragi, da bom potem lažje nadaljeval pot proti domu. V neki ustanovi mi je preskrbel sobo s kopalnico in redno prehrano. Zelo sem mu bil hvaležen za njegovo gostoljubje, saj sem bil počitka zelo potreben. Dobra postelja, kopel in redna prehrana so mi vračali telesno moč in dajali upanje na srečno vrnitev med svoje domače, po katerih sem zelo hrepenel. Po petih dneh počitka v Pragi se nas je zbralo nekaj Slovencev in z vlakom smo se odpeljali v smeri proti domu. Vendar je bilo srečne vožnje kmalu konec. Pod večer smo se pripeljali do kraja, kjer je bila proga zaradi bombardiranja uničena. Pot do naslednjega mesta Gmiind pa je bila dolga. V skupini nas je bilo dvanajst. Noč nas je prisilila, da smo se ustavili na večji kmetiji, kjer so nas lepo sprejeli in tudi za silo pogostili. Gospodar nam je na velikem seniku pripravil ležišča, kjer smo se dobro naspali. Zjutraj nas je pričakal pred senikom in nam voščil dobro jutro. Povedal nam je, da nima konjske vprege, da pa nas bo Anton Jež na delovnem mestu v sprejemni pisarni kmalu po vrnitvi iz internacije (okoli leta 1946) rad pospremil in popeljal do avstrijske meje s svojo volovsko vprego. Razveselili smo se dobrodušne ponudbe, zmetali prtljago na voz, na katerega smo se slabotnejši tudi posedli. Do avstrijske meje smo se cijazili, oziroma nekateri tudi pešačili, dobri dve uri in pol. Tik pred mestom pa nam je uslužni voznik povedal, da je njegove vožnje konec, ker je Gmiind na avstrijski strani in nas do tja ne more peljati. Možu smo se zahvalili, on pa je bil zadovoljen, da nam je vsaj malo olajšal potovanje. Zaželel nam je srečno nadaljevanje poti. Pot nas je vodila mimo železniške postaje. Na širokem tirnem prostoru je bila velika lijakasta jama, globoka kakšnih deset metrov. V sredi jame je stala pokonci železniška lokomotiva, zapičena v tla, kot steklenica za pivo. Pogled na razdejano postajo je bil grozljiv. V mestu je mrgolelo ruskih vojakov, civilistov, beguncev in osvobojenih ujetnikov. Dogovorili smo se, da se razidemo po mestu in pogledamo, kje bi dobili kaj za pod zob, in da se zberemo na istem kraju, kjer smo se razšli. Med stikanjem za hrano smo izvedeli, daje postavljena velika vojaška kuhinja, kjer nudijo hrano prehodni množici. Okrog druge ure smo bili že zopet vsi zbrani pri kuhinji. Ko smo se podprli, smo odšli iskat prenočišče. Znašli smo se pred ruskim poveljstvom. Bili smo iznajdljivi. Zapeli smo vse naše slovenske bojne pesmi, ki so nam prišle na um. Ruski vojaki so nas z veseljem poslušali. Naše petje je privabilo tudi poveljnika ruske enote. Zanimalo ga je, kdo smo. Povedali smo mu, da smo Slovenci-Jugoslovani. Na naših kapah je opazil našo zastavo. Poprosili smo ga za prenočitev. Ni pomišljal, kaj mu je storiti, takoj seje odločil. Veselo nas je povabil. Podporočniku je ukazal, naj nas namesti po bližnjih hišah. Izgovorov lastnikov hiš, da nimajo prostora, naj ne posluša. Če ne gre drugače, morajo odstopiti zakonske postelje, kar se je v resnici tudi zgodilo. To noč smo sijajno prespali na gosposkih posteljah. Preden smo se zvečer poslovili od tega odločnega poveljnika, smo ga prosili za rusko zastavo. Ker nismo vedeli, kako se po rusko imenuje zastava, smo uporabili izraz barjak. Poveljnik ni razumel, kaj želimo in se je šele po večkratnem poudarku srbske besede barjak domislil, in vzkliknil krasnij flag, in pokazal na kapo enega od naših fantov, na slovensko znamenje. Preskrbel nam je zaprošeno in tudi dva voznika s parom konj in diro na gumijastih kolesih, ki nas bodo naslednje jutro odpeljali v Mauthausen. Zjutraj smo pred odhodom zapeli še nekaj pesmi in se poslovili od dobro razpoloženih ruskih vojakov. Bilo je lepo spomladansko sončno vreme. Vožnja ni bila dolgočasna, saj smo se na vzmetenem vozu (diri) dobro počutili. Vendar se je cesta proti Mauthausnu vlekla. Vozniku in njegovemu spremljevalcu pa seje zdela še daljša. Hotela sta se še pred nočjo vrniti domov, česar pa jima nismo dovolili. Ni jima bilo lahko ubogati našega ukaza, kar je bilo za Nemca razumljivo. Ob sončnem zahodu smo se ustavili v samotnem kraju, na velikem gospodarskem posestvu, kjer so se ukvarjali predvsem z lesno trgovino. Na obširnem dvorišču so ležali razni obrabljeni poljedelski stroji in tudi neuporabni avtomobili. Konja sta bila potrebna počitka, saj smo se med potjo ustavili le za dobre pol ure, da sta konja dobila malo sena in vode. Po gospodarju smo ocenili, da smo na trdnem posestvu. Pri sprejemu ni kazal nobene antipatije do nas. Ukazal je celo, naj nam pripravijo večerjo, kar nam je ustrezalo, saj smo bili od prejšnjega opoldanskega obroka brez hrane. Po večerji nam je hlapec pokazal prenočišče. Bilo je več prostorov, ki smo jih pregledali, vrata v enega pa so bila zaklenjena. Zahtevali smo, da jih odpre, pa seje izgovarjal, daje tisti prostor za gozdne delavce. Zdelo se nam je sumljivo, zato smo ponovno zahtevali, da nam prostor odpre. Ko je uvidel, da vztrajamo, je šel po ključ in odklenil vrata. Zagledali smo dva krepka civilista, na katerih seje videlo, da se jima med vojno ni godilo slabo. Bila sta gotovo dva bivša oficirja, ki sta se skrivala pred rusko oblastjo. Zelo sta bila preplašena, ko sta nas zagledala. Kraj nam ni bil poznan; tudi Rusov ni bilo v bližini, zato nam ni kazalo nič drugega, kot da smo ju pustili pri miru. Ta epizoda naj bi nakazovala, kako in zakaj so mnogi, težko obremenjeni, ušli zasluženi kazni. Preden smo se odpravili k počitku, sem tovariše opozoril na željo voznika, da bi se rad vrnil domov z vprego še pred nočjo. Bil sem trdno prepričan, da bo ponoči poizkusil zbežati, s čemer bi si prihranil pet do šest ur vožnje do Mauthausna. Še pred nočjo sem napravil načrt, kako bom preprečil pobeg. Kot sem že omenil, je bilo blizu izhoda več neuporabnih avtomobilov. Med njimi je bilo tudi še dobro ohranjena karoserija osebnega avtomobila brez sedežev, kot nalašč za namestitev dveh ležišč. V bližini je bilo dovolj slame. Stari avto je bil na takem položaju, da sva s tovarišem, ki je šel z menoj, neopazno nanosila slame in si uredila udobni ležišči. Tovariš je trdno zaspal, jaz pa zaradi skrbi, da ne bi kaj preslišal ali spregledal, sploh nisem mogel zaspati. Okrog druge ure ponoči sem zaslišal rahle glasove iz smeri, kjer naj bi v hlevu prenočila voznika z vozom in konjema. Skočil sem pokonci in prebudil tovariše, ki so še pravočasno pritekli, da nista voznika mogla uiti. Ukazali smo jima, naj dasta sebi in konjema še tri ure počitka, da lahko brez skrbi zaspita, ker jima bomo čas za odhod v Mauthausen še pravočasno sporočili. Pripomnili smo, da jima je bilo ukazano, da nas do tja pripeljeta. Na našo zahtevo sta konja odvedla nazaj v hlev in nista več mislila na pobeg, saj sta vedela, da pazimo nanju. Okrog pol šeste ure zjutraj smo se odpeljali, okoli trinajste smo bili že v (bivšem) koncentracijskem taborišču Mauthausen, kjer smo se poslovili od naših dveh nergavih prevoznikov. Ko smo bili še na poti proti zloglasnemu taborišču, smo videli težak buldožer, ki je izkopaval dva metra širok in globok jarek za množični grob ubogih sestradanih in onemoglih žrtev Hitlerjevega nacizma. V taborišču je delovala ameriška uprava. Takoj po prihodu so nas oprašili z razkuževalnim prahom in nas razmestili na ležišča. Tu smo se srečali s pisateljem Prežihovim Vorancem in dr. Čelesnikom, ki je sodeloval v zdravniškem zboru. Predhodna večja skupina naših bivših jetnikov seje, navkljub svarilu dr. Čelesnika, odločila oditi na svojo odgovornost peš proti domu. Tudi mene je mamila želja, da bi odšel s to skupino. Vendar mi je dr. Čelesnik odsvetoval potovanje. Do kam naj bi sploh prišel z mojimi nemogočimi nogami in po tako tvegani poti. Imel je prav. Čez kakšnih osem dni je bil formiran transport proti Dunaju. Skupaj s še enim Slovencem, ki pa ni bil v našem taborišču, sva se mu priključila. Na Dunaju so bili vsi mostovi čez Donavo porušeni, razen enega. Ko smo prišli čezenj, mi je padla v oči Rusinja na vzvišenem podstavku sredi velikega križišča, kjer je suvereno usmerjala promet. Prizor me je prevzel in navdušil. Nemški naduteži so pač lahko ugotovili, daje še kdo drug na tem svetu, kijih obvlada in jih usmerja, navkljub njihovi miselnosti: “Deutschland liber alles - Nemčija čez vse!” Dva dni sva s tovarišem tavala po mestu in čakala na transport proti jugu. Bila sva tudi v Dunajskem Novem mestu, kjer so naju Rusi povabili v svojo kuhinjo in naju pošteno nasitili. Dobila sva tudi kruha za na pot. Šele tretji dan je odpeljal vlak proti jugu. Med potjo sem opazoval grozovita razdejanja železniških postaj in okolice. Na obširni postaji v Grazu je bil tir očiščen le toliko, da je vlak lahko počasi peljal skozi razmetane vagone in prevrnjene lokomotive. V Mariboru smo morali vsi interniranci izstopiti. Na postaji smo dobili nekaj hrane, nato pa so nas odvedli na Tezno, kjer smo prespali. Naslednji dan smo imeli zdravniški pregled. Dobili smo tudi potrdilo, s katerim smo lahko nadaljevali pot proti domu. Od Maribora dalje ni bilo več razdejanih postaj. Opazoval sem lepoto naše zemlje in si glede na tolika razdejanja, ki sem jih videl med potjo v domovino, mislil, da sem v raju! Ker smo bili že v taborišču Rabstein obveščeni, da je bilo predmestje Trnovo v Ljubljani bombardirano, sem se bal, kaj je z družino in hišo, ker od doma nisem imel nobenih vesti. Z velikim strahom sem se bližal domu. Bila je že tema, ko sem stopil v našo ulico, od koder sem videl obrise naše domačije. Prišel sem domov. Vhodna vrata so bila zaprta. Nobena luč v hiši ni bila prižgana, nobenega glasu nisem slišal. V strahu, da se družini med bombardiranjem ni kaj hudega zgodilo, sem odšel k oknu spalnice in potrkal. Okno je odprl sin Janez in ko me je zagledal, je veselo zaklical: “Mama, oče je prišel!” Vsi so prihiteli k oknu, eden pa je šel odpirat vhodna vrata. V tistem veselem razpoloženju in razburjenju pa niso našli ključa. Zato sem se z njihovo pomočjo povzpel do dvignjenega okna v visokem pritličju in zlezel v sobo. V nepopisnem veselju, do solz ganjeni, smo se objemali in pozdravljali. Povedal sem jim, s kakšnim strahom sem se bližal domu, ker nisem vedel, če hiša še stoji in kaj je z mojo družino. Premišljeval sem - ste živi? Ko sem v temi opazil obrise hiše, se mi je zbudilo upanje, da bo vendar vse v redu. Razlagali so mi, da je bomba eksplodirala v obcestnem jarku za hišo. Ob eksploziji je zračni pritisk zdrobil vse šipe na stavbi, zunanje na oknih in notranje na vratih. Malega Bogdana je mama na podu zaklonila s svojim telesom, Janez in Andrej pa sta skočila pod masivno kuhinjsko mizo. Povedali so mi tudi, da se je hčerka Anica srečno vrnila iz partizanov. Razgovor se je zavlekel pozno v noč. Mnogo smo si imeli povedati o težko prestani vojni, vendar pa nadvse srečni, da se je hčerka vrnila domov. O usodi sina Antona nismo vedeli ničesar. Iz Dachaua se je vrnil šele čez mesec dni po mojem prihodu. Nestrpno smo ga pričakovali. Ob njegovi vrnitvi pa je bilo naše veselje popolno. Za našo družino se je vse dobro končalo. K sreči ni letalski napad hiši prizadejal večje škode, saj so bila poškodovana le okna in vrata. Ta, edini ameriški letalski bombni napad na Ljubljano, je bil namenjen nemškemu vojaškemu štabu nasproti Srednje tehnične šole na Mirju. Vendar so letalci zgrešili cilj in so bombe padale na Trnovo. Toda glavno je bilo, da se je družina zopet zbrala. Zavedali smo se težkih vojnih dni in opustošene in prizadete domovine. Ni bilo časa za počitek, nastopil je čas resnega dela.Vsak je po svojih sposobnostih posvetil vse umske in fizične moči za obnovo. Na delovnem mestu v Zavodu za rehabilitacijo leta 1960, po že redni upokojitvi kot honorarni delavec. MOJA DRUŽINA V starosti 28 let sem se poročil s hčerko poznane vipavske družine kovaškega in podkovskega mojstra ter priznanega “domačega živinozdravnika” - samouka Jožeta Ščeka. Z ženo sva, oba vzgajana v številni družini, dobila pouk za uravnotežen razvoj, kar nama je bila trdna osnova za ustanovitev zdravega, posrečenega, skladnega družinskega razmerja. Šola in okolje sta nama privzgojila narodno zavest. Kot begunca sva našla začasno zatočišče pri moji materi Mariji, bratu dr. Francetu in sestrah Rozki in Tončki v Ljubljani. Kmalu po poroki pa sva si poiskala lastno stanovanje v Ljubljani. Oba sva se zavedala, da moja začetniška plača manualnega delavca ne bo zadoščala za kako razkošno življenje, ampak se bo potrebno prilagoditi danim razmeram. Z rastjo družine so rasle tudi skrbi. Najina skupna želja je bila gradnja lastnega doma. Ta želja se nama je začela izpolnjevati leta 1929. Zgradila sva dvostanovanjsko hišo v upanju, da bova eno stanovanje oddajala v najem, kar nama bi skupaj z najinimi skromnimi prihranki pomagalo odplačevati najeto posojilo. Z veseljem smo se vselili v lasten dom. Z odplačevanjem pa so nastopile težave. Prišla so težka leta gospodarska krize. Kmalu po vselitvi so se najemnine znatno znižale, saj je kupna moč prebivalstva padla. Druga večja težava pa je bila v tem, da sem v službi dobival v času gospodarske krize samo polovico mesečnih prejemkov. Zaradi premajhnih dotacij iz državnega proračuna smo delali le polovico dni v tednu. To je trajalo 3 leta. Med tem časom sva si morala denar za odplačilo kredita izposojati pri sorodnikih in prijateljih. Bili so res težki časi, časi hudih omejitev. Anica Jež, rojena Šček (*1895 +1966), gospodinja na domu s 5 otroki leta 1954. Anton Jež s hčerko Anico in sinovi (od leve proti desni) Janezom, Andrejem, Bogdanom in Antonom (sedi), leta 1981. Šolanje petih otrok ni bila majhna skrb. Z ženo sva se rada žrtvovala za vzgojo. Imela pa sva tudi veliko zadoščenje, saj ni bilo treba nikogar od otrok priganjati k učenju. Nasprotno! Še zlasti sina Janeza, tretjerojenca, študenta medicine sem tudi ponoči, že v jutranjih urah večkrat opozarjal, naj neha z učenjem, saj je čas za spanje in počitek. Po vojni se je vpisal na medicinsko fakulteto, jo dokončal in se zaposlil v Zdravstvenem domu na Viču (v Ljubljani). Leta 1966 je odšel na “protialkoholno” specializacijo na Švedsko, v Stockholm. Tam je verificiral svojo doktorsko diplomo in opravil izpit iz psihiatrije. Leta 1973 je že predstojnik dveh oddelkov (od sedmih) na Marija Kliniken, klinike za zdravljenje alkoholizma in narkomanije v Skandinaviji. Štiri leta dela nato v socialnem skrbstvu kot specialist, tako imenovani socialni zdravnik. Leta 1977 postane predstojnik celotne Marija klinike, ki jo skupaj z marljivimi mladimi švedskimi sodelavci potegne iz razsula in ji ob večletnem napornem strokovnem in organizacijskem delu pribori mesto v sklopu Karolinške bolnice, se pravi univerzitetne ustanove najvišje stopnje. Trenutno (1981 leta, op. A.J.) je torej šef Marija klinike, zdravstvene ustanove s 120 posteljami in 130.000 obiski letno v ambulantnem zdravljenju. Kot strokovnjak na svojem področju deluje tudi kot stalen sodni izvedenec in svetovalec na sodišču. Hčerka Anica, prvorojenka (1923) je spomladi leta 1942, tik pred zaključkom šolanja na učiteljišču, morala pobegniti na osvobojeno ozemlje pred italijansko policijo, ki ji je sledila in delala hišne preiskave. Najprej v brigadi, kasneje zaradi zdravstvenih težav v zaledju, kot učiteljica, se je po treh letih srečno vrnila domov. Ustanavljala in gradila je “Otroško varstveno ustanovo” v Trnovem, ki jo je vodila do upokojitve. Drugorojeni sin Anton se je po vrnitvi iz internacije v Dachau vpisal na Fakulteto za strojništvo Ljubljanske univerze, diplomiral in se zaposlil kot strojni inženir. Sprva je delal Na Rakitni Ida 1971 na razvoju in serijski proizvodnji invalidskih vozil, kasneje na razvoju namakalnih mobilnih sistemov in kmetijskih strojev. Šele leta 1959 se je prezaposlil in dobil službo v projektivni organizaciji, ki je ustrezala njegovi diplomski specializaciji, to je energetskemu strojništvu. Kot projektant je sodeloval pri snovanju projektov toplarn, industrijskih kotlarn, kasneje tudi v inženiringu za projektiranje in gradnjo raznih proizvodnih tovarniških naprav. Sedaj pa že nekaj mesecev uživa zasluženi pokoj. Četrti otrok, sin Andrej seje izučil za gredbenega tehnika. Nekaj časa je bil zaposlen na Elektrarni Fala na Dravi, potem pa kot glavni tehnik pri podjetju Tehnogradnje v Mariboru. Sodeloval je pri gradnjah vseh vodnih pregrad in hidrocentral na Dravi, v mostogradnji in gradnji zahtevnih cestnih objektov po Sloveniji in po Jugoslaviji. Medtem se je namreč mariborsko podjetje združilo z ljubljanskim Gradisom. Anton Jež, star 70 let, z Ženo Anico ter snaho Nedo na Krvavcu leta 1961. Opravlja odgovorne vodilne posle. Ravno, ko to pišem, se je oglasil pri meni in se mi opravičil, zakaj ga toliko časa ni bilo. Pred dnevi se je namreč šele vrnil iz Iraka, kjer gradijo zelo dolg most čez reko Tigris. Običajno mi je pisal iz tujine, iz krajev, kjer seje mudil po svojih službenih poslih. Sedaj pa zaradi vojnega stanja pošta ne deluje. Zaključil bom z najmlajšim sinom Bogdanom, ki pa je tudi že v zrelih letih. Nekaj časa je kot začetnik, strojni tehnik, risal v konstrukcijskem biroju v Litostroju. Po UNICEF liniji je bil poslan v Tunis kot organizator strojne servisne postaje na velikem agrarnem posestvu. Po dvoletnem uspešnem usposabljanju tamkajšnjih serviserjev seje vrnil v Ljubljano. Zaposlil seje v Komunalnem podjetju Ljubljana. Sedaj je direktor podjetja. Ves je predan strelskemu športu. Pred leti je bil državni prvak v svoji disciplini. Tudi na mednarodnih tekmovanjih v inozemstvu se je dobro plasiral kot član državne reprezentance. Še vedno je aktiven član strelske družine. Kot dober strelec pa je tudi nevaren krimski divjadi, saj je uplenil (na žalost! op. A.J.) poleg divjih rac, zajcev, fazanov, srnjadi, gamsov, jelenov, košut in divjih prašičev tudi postavnega medveda. Vsi moji otroci so sedaj že odrasli, in so nama, moji pokojni ženi in materi Anici in meni, njihovemu očetu, hvaležni za vse, kar sva jima na njihovi poti odraščanja, vzgoje in šolanja z velikim samoodpovedovanjem ponudila v njihov dobrobit. Mati, moja žena Anica je kot sveča nesebično izgorevala za njihovo rast in napredek.V letu 1966 smo jo v veliki žalosti pokopali. Zaželeli smo ji miren počitek v naši slovenski zemlji, ki nas jo je tako vztrajno učila ljubiti. Proslava ob odkritju spomenika Dragu Bajcu leta 1978. Od leve proti desni: svak Jože Šček, kovač v Ljubljani, takrat že v pokoju; ob njem sedaj že pokojna Sava Nardin, učiteljica na osnovni šoli v Vipavi, in Anton Jež, star 87 let. Vipavska trgatev - motiv s trgačem in trgačico; lesena vaza; lep spominek, ki ga je Anton Jež izdelal za sina dr. Janeza Ježa na Švedskem. ZAKLJUČEK Drage učenke in učenci, spoštovani učiteljski zbor Osnovne šole Drago Bajc v Vipavi. Oproščam se za razmeroma dolgo zamudo. Razni zadržki so me omejevali pri izpolnitvi moje obljube. Ko sem začel pisati o mojem šolanju, sem nehote zašel v takratne socialne razmere. Pa se mi je porodila misel, da bi morda le bilo dobro povedati vam kaj več o tistih težkih časih. Naj se potrdi resnica, ki sem jo zapisal v uvodu, da ste rojeni v boljšem času, kot je bil čas moje mladosti.Moje trdo življenje ni bil osamljen primer. Ni mi bilo treba iskati snovi za spis. Zato sem , vsaj upam tako, razumljivo opisal svoja doživetja na težki življenjski poti, predvsem v mladosti, podobni mnogim usodam takratnih kmečkih otrok iz socialno podrejenih slojev, iz ubogih, skromnih, pa številčnih dninarskih družin. Moje življenje je bilo vse prej kot rožnato. Vendar nisem nikoli dvomil nad tem, da pošteno delo in vztrajnost rodijo sadove. Vztrajna volja je meni in moji družini podarila uspehe. Zato vam svetujem: Ne popustite v težkih trenutkihlUčenje je vaša sedanja dolžnost in prilika, da si boste ustvarili lažjo prihodnost. Kot na začetku, vam ponovno želim zdravja in sreče v bodočem življenju. Lep pozdrav vsem, tudi učiteljskemu zboru. V Ljubljani, 30. maja 1981. Dodatek: Uspešna izvedba ortopedskega pripomočka Iz mojega pripovedovanja ste spoznali, da sem največ časa svojega življenja delal v humanitarni ustanovi, katere namen je bil pomagati telesno prizadetemu človeku. V večini so bili to vojni invalidi iz obeh svetovnih vojn, sledijo pa jim civilni invalidi s prirojenimi okvarami ali posledicami poškodb ob delovnih in prometnih nesrečah. Potrebno je bilo izdelati vrsto različnih ortopedskih pripomočkov, za funkcionalno nadomestitev izgubljenega uda ali za razbremenjevanje prizadetih telesnih delov. Opisal bom zadovoljivo izvajani primer ortopedske oskrbe z ustrezno izdelanimi pripomočki in vzporedno aktivno rehabilitacijo, usposabljanjem za učinkovito uporabo umetnega uda. Operacija opremljanja in usposabljanja je trajala nekaj let. Rezultat pa je bil presenetljiv. Prikazani primer uspešne rešitve oskrbe mladega invalida, dečka s prirojeno okvaro, je le eden od mnogih posegov s srečnim zaključkom. Je pionirski uspeh slovenske ortopedije in funkcionalne rehabilitacije, ki sta otroku, rojenemu brez noge omogočili popolno naravno gibanje in odraščanje v normalno razvitega odraslega fanta. Je tudi plod trdne volje do dela peščice zaslužnih Vipavcev, kot smo bili pionirji v tej humani panogi: moj pokojni brat pravnik dr. Franjo Jež, ki je pripravil v Beogradu invalidsko zakonodajo; zdravnik dr. Anton Brecelj, kije bil med ustanovitelji Ortopedskih delavnic v Ljubljani; njegov sin dr. Bogdan Brecelj, zdravnik ortoped, ki je bil med drugim tudi idejni pobudnik in soustanovitelj Republiškega zavoda za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani, jaz - Anton Jež, višji ortopedski tehnik, dolgoletni tehnični vodja Ortopedskih delavnic oziroma Podjetja Soča, ter z nami tudi zaslužna velika skupina prizadevnih delavcev s področja medicine in ortopedije, zdravnikov ortopedov, fizioterapevtov, delavcev specialistov v ortopedski proizvodnji in proizvodnji invalidskih vozil ter drugih pomožnih sredstev in naprav za usposabljanje in funkcionalne življenjske potrebe invalidov. Ni jim-nam bilo žal vloženih naporov za napredek stroke, saj so-smo dobili zadoščenje za svoje humano delo v lajšanju elementarnih težav prizadetih in njihovi iskreni zahvali za dano pomoč. Slike prikazujejo dečka, rojenega s telesno okvaro - brez desne noge. Pri amputiranih invalidih ostane običajno še del noge, tako imenovani krn. Le prav pri redkih vojnih invalidih obeh vojn so kirurgi odstranili celo nogo, od kolka do pete. Za take invalide je bilo potrebno izdelati sedežne košarice s kolčnim sklepom. Te vrste proteze so za izdelavo, kot tudi za kasnejšo uporabo zato “Pa sem ga, vraga! Na dva kosa...! Kot Krjavelj!” Anton Jež pripoveduje ob svoji 90-letnici. Hči Anica in vnučka Katja se zabavata skupaj z “nevidnim avditorijem ” • okrog 30 sorodnikov in članov družine; v lokalu Pri Urški januarja leta 1981. zahtevale poseben tehnološki in rehabilitacijski proces. Še mnogo težje pa je bilo izdelati tako protezo otroku, ker je bilo potrebno misliti na otrokovo rast, na njegov pravilen telesni razvoj, na priučitev na hojo brez pomožnih palic ali bergel. Mati in oče sta pripeljala otroka k nam, ko mu je bilo komaj 2 leti. Velika želja obeh staršev je bila, da bi fantka usposobili za hojo. Naša dolžnost pa je bila, da poskusimo otroku pomagati kolikor je v naših močeh. Naloga ni bila lahka. Vendar smo se lotili dela v upanju, da bomo otroku le nekako pomagali. Dečku smo odvzeli mavčni negativ sedežnega-kolčnega predela in potrebne višinske mere. Na podlagi mavčnega odlitka in odvzetih mer sem začel razmišljati, kakšna naj bi bila proteza za dve leti starega otroka. Predpostavil sem dva bistvena pogoja: proteza mora biti čim lažja, z možnostjo pogostega podaljševanja zaradi rasti, da obvarujemo hrbtenico pred izkrivljenjem. Z začasnimi improviziranimi protezami smo si pomagali toliko časa, da je deček telesno in umsko dorasel. Šele potem, v šestem letu starosti, smo mu lahko izdelali pravo protezo z vsemi elementi - pregibi v stopalu, gleženjskim sklepom, s kolenskim pregibom, s potrebno zaporo za omejitev pregiba v kolenu in končno s kolčnim sklepom, s katerim se pritrdi cela nožna proteza na sedežno košarico, ki je ustrezno povezana oziroma prilagojena telesu. Golenski in stegenski del proteze z vgrajeno možnostjo podaljševanja pa morata biti izdelana v čim lažji izvedbi, navkljub sicer vgrajenim metalnim delom za podaljševanje. Treba je doseči čim manjšo težo. Slika 1 kaže dečka, ki mu fizioterapevtka Majda Kobal, dipl. ing. v Zavodu za rehabilitacijo pomaga pri prvih korakih. Dobiva pouk, kako ravnati s protezo in njenimi zaporami pri hoji in sedenju. Na drugi in tretji sliki (2 + 3) se pacient dviga in spušča po vadbenih stopnicah v dvorani šole za hojo, že brez opore. Hodi varno in povsem samostojno. Na četrti (4) sliki poučujem, kako naj pri hoji uporablja zaporo kolenskega sklepa, na peti in šesti sliki (5 + 6) pa naš Janezek že veselo in po moško korači ob veliki zapornici na Ljubljanici. Prikazana je lahkotna, poskočna hoja z odprto zaporo v kolenu, ko je spodnji del - golen sproščena in med hojo skupaj s Avtor fotografij v dodatku je Franc Kristan - Andrej stopalom prosto niha, pa vendar normalno podpira celo telo, ko prenese fant težo na desno nogo - protezo. To je 100 % dosežek ortopedske tehnike. Kar pa ni očitno s slik je dejstvo, daje Janezkova proteza “rasla” z njim. Potrebno jo je bilo le podaljševati. Na spodnji sliki je maketa za nov Zavod za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani (današnji Institut Republike Slovenije za rehabilitacijo; Maketa Zavoda za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani. Izdelal A. Jež. Zavod vgradnji leta 1956. op. A.J.), kjer bodo priključeni tudi objekti za Ortopedsko podjetje Soča. Izdelal sem zasnovo proizvodnega objekta za ortopedijo, kar so uporabili arhitekti pri projektiranju. Na osnovi njihovih načrtov smo kasneje izdelali tudi maketo celotnega Zavoda za rehabilitacijo v Ljubljani, ki jo prikazuje slika. To je moje prvo delo po upokojitvi. Kasneje sem sodeloval še pri snovanju rehabilitacijskega centra Ortopedskega podjetja Slavuj v republiki Makedoniji. Konec Anion Jež, l.r. Ob koncu objavljene življenjske izpovedi g. Antona Ježa Tako smo pripeljali do konca bogato življenjsko izpoved pok. Antona Ježa, našega rojaka. Prvi del je bil objavljen oktobra 2001 v 58. številki Vipavskega glasa, deseti in zadnji pa v tej številki. Vseskozi je odlomke za objavo pripravljal njegov sin Anton Jež, ki živi v Ljubljani. Z njegovo pomočjo smo lahko pripoved opremili z zanimivimi fotografijami iz družinskega albuma, ki jih je g. Anton za to priliko izbral in obnovil. Vse očetove vojaške skice je tudi tehnično izpopolnil. Za odlično in korektno sodelovanje se mu na tem mestu zahvaljujem. Enako gre moja zahvala tudi neutrudnim in zvestim sodelavcem - urednici ge. Gizeli Furlanovi, in lektorici ge. Bredi Butinarjevi ter Tomažu Furlanu. Vsi navedeni z menoj vred smo skrbeli, da je bila življenjska zgodba g. Ježa v desetih številkah Vipavskega glasa redno objavljena. Po objavi prvega dela sem se resno spraševala, če bomo še tako dolgo izdajali Vipavski glas, da bo lahko zgodba izšla v celoti. To je bil tudi najdaljši objavljeni tekst v nadaljevanjih vse od prve številke dalje. Avtor zapisa seje vedno čutil Vipavca in se je v Vipavo rad vračal, saj je bila tudi njegova družica doma iz Vipave. Prav je in spodobi se, da smo njegove spomine objavili prav v našem glasilu. Naši bralci so v tem zadnjem delu lahko POPRAVKI prebrali in videli, kakšne ortopedske pripomočke je izdeloval naš rojak Anton Jež, ki za svoje znanje in vestno delo na tem področju ni nikoli prejel nobenega priznanja, pa tudi v nobenem leksikonu ne najdemo njegovega imena. Če bi bil danes še živ, bi bil gotovo vesel te objave. Naj mu bo ta zapis le skromna oddolžitev za njegovo plemenito delo in življenje. Magda Rodman - VG št. 58, str.33, na sredini strani: (napačno) Mauthausen - (pravilno) Rabstein. - VG št. 58, str. 34, (dodati spodaj vrstice): Imel sem brata Franceta, ki je bil deležen olajšav, da mu ni bilo treba ponavljati razredov. To sklepam po tem, ker je učiteljski zbor, posebno pa njegov veroučitelj dr. Janez Gnidovec (poznejši škof v Skopju ), (priključiti besedilu - stavku, glej naslednjo stran 35) pritiskal na starše, da "dajo fanta naprej študirat”. - VG št. 58, str. 36, odvzeti prvi dve vrstici, ki se ponavljata. - VG št. 58, str. 36, 11-ta vrstica, šteta od spodaj: (napačno) kot je bila njegova. - (pravilno) - kot so bila njegova. - VG št. 58, str. 37, na sredini strani: (napačno) travnike v podguri in klajnikih - (pravilno) travnike v Podguri in Klajnikih. - VG št. 65, str. 10, (pod sliko zadnja vrstica - napačno) Jemeščeva Francka - (pravilno) Janeščeva Francka. - VG št.65, str II, Pod sliko zakoncev Brecelj, (napačno) Dr. Anton Brecelj (*9.6.I975. v...) - (pravilno) (*9.6.1875 v...). IZ NAŠE POROČILO O DELU OBČINE VIPAVA GRAD LANTHIERI Leto lahko mine tako ali drugače, zato smo lahko veseli, da se zastavljeno izteče dobro, kar vodi naprej v še boljše. Ob koncu oktobra smo zato z veseljem pozdravili podpis pogodbe med Politehniko Nova Gorica in Občino Vipava o dolgoročnem sodelovanju pri obnovi in uporabi Gradu Lanthieri. Podpisnika bosta sodelovala pri obnovi objekta, ki velja za kulturni spomenik nacionalnega pomena, da se bo zatem v njem izvajala visokošolska in raziskovalna dejavnost. Oblike sodelovanja bodo določene po posameznih fazah: 1. faza: projektiranje 2. faza: zagotovitev sredstev za obnovo 3. faza: izvedba obnove 4. faza: uporaba obnovljenih stavb in zemljišč Del Gradu Lanthieri, v katerem je bil v preteklosti sakralni objekt - posvečena kapela, ni predmet najema. Z njim bo tudi po izvedeni obnovi še naprej upravljala Občina Vipava tako, da dejavnost, ki se bo tod odvijala, ne bo ovirala ali kako drugače posegala v izbrano dejavnost, ki se bo izvajala v ostalih prostorih gradu. Predsednik Politehnike, prof. dr. Danilo Zavrtanik in župan mag. Ivan Princes, sta s podpisom prižgala svetlo luč upanja za obnovo objekta, ki si zasluži, da bi zopet ponovno nosil svoje ime -grad. Županje podpis pogodbe pospremil z mislijo iz Sufijske knjige modrosti, ki se glasi: »Kaj je v resnici pridobil človek, ki je brez znanja, in česa človek, ki ima znanje, ni pridobil?« Sam dogodek je prijetno popestrila vest, da seje spomeniku - Gradu Lanthieri na razpisu svetovnega merila uspelo uvrstiti med sto najbolj ogroženih spomenikov na svetu (kot je razvidno iz priloženega seznama ustanove WORLD MONUMENTS FUND). 2004 VVORLD MONUMENTS WATCH 100 MOST ENDANGERED SITES <\FGHANISTAN Ghazni Minarets, Ghazni M BANI A Voskopoje Churches. Korce '\NTARCTICA ’ Sir Ernest Shackletons Expedition Hat. Cape Royds. Ross Island ARGENTINA Jesuit Guarani Missions, San Ignacio Mini ^ustralia Dampier Rock Art Complex. Dampier Archipelago JOLIVIA Vallegrande Rock Art Sites. Vallegrande and Saipina iRAZIL Convent of San Francisco. Olinda Jesuit Guarani* Missions. SAo Nicolau iULGARIA Vidin Synagogue. Vidin IANADA St. Johns Anglican Church. Lunenburg, Nova Scotia IHILE Humberstone & Santa Laura Industrial Complex. Iquique :hina Cockcrow Postal Town. Hebei Province Great Wall of China Cultural Landscape. Beijing Ohel Rachel Synagogue. Shanghai Puning Temple Statues. Chengde, Hebei Province Tianshui Traditional Houses. Tianshui. Gansu Province ZUBA Calzada del Cerro. Havana IZECH REPUBUC Cbotesov Monastery. Chotesov St. An ne s ChurcK Prague CUADOR Bolivar Theater, Quito Las Pefias, Guayaquil :gypt Khasekhemwy at Hierakonpolis. Edfu Mortuary Temple of Amenhotep III. Luxor Sabil Ruqayya Dudu. Cairo L SALVADOR San Miguel Arcangel & Santa Cruz de Roma Churches. Panchimalco and Huizucar INLAND Helsinki-Malmi Airport. Helsinki EORGIA Timotesubani Virgin Church. Timotesubani Village. Borjomi Region 3REECE Helike Archaeological Site. Rizomylos and Eliki. Achaia Palaikastro Archaeological site. Palaikastro. Crete .UATEMALA Usumacinta River Cultural Landscape. Peten -IUNGARY Turony ChurcK Turony INDIA Bhuj DarbargadK Bhuj. Gujarat Dalhousie Square. Calcutta Osmania University College for Women, Hyderabad. Andhra Pradesh Quila Mubarak. Patiala, Punjab INDONESIA Orno Hada. Hilinawalo Mazingo. Nias Tamansari Water Castle. Yogyakarta IRAQ Erbil Citadel. Erbil Nineveh and Nimrud Palaces. near Mosul IRELAND Athassel Abbey. Athassel Headfort House. Kells ISRAEL Apollonia-Arsuf. Herzliya ITALY Port of Trajan Archaeological Park. Fiumicino Tuff-Tovvns and Vie Cave. Pitigliano, Sorano. Manciano. Tuscany JAMAJCA Falmouth Historic Town. Falmouth JAPAN Tomo Port Town. Fukuyama JORDAN 'Ain Ghazal. Amman IM Mtwapa Heritage Site. Kilifi. Mtvvapa LEBANON lskaudarouna-Naqoura Cultural Landscape. Oumm el' Amed, Naqoura MALI Bandiagara Escarpment Cultural Landscape. Bandiagara MEXICO Usumacinta River Cultural Landscape. Chiapas Oxtotitlan Paintings. Chilapa. Guerrero Pimeria Alta Missions. Sonora Quetzalcoatl Temple. Teotihuacin. Mexico San Francisco de Tzintzuntzan Convent. Tzintzuntzan. Michoacan La Tercena. Metztitlan MONGOLIA Geser Sum Monastery, Ulaanbaatar MOROCCO Sahrij & Sbaiyin Madrassa Complex. Fez NIGERIA Benin City Earthvvorks. Benin Oty PALESTINIAN TERRITORIES Al-Qasem Palače. Beit VVazan Tell Balatah (Shechem or Ancient Nablus), Nablus PANAMA Panama Canal Area. Panama and Colon Provinces PARAGUAY Jesuit Guarani Missions. La Santisima Trinidad de Parana Paraguay Railway 5ystem. Asuncion to Sapucay PERU Angasmarca Temple. Angasmarca. La Libertad Our Lady of Guadalupe Monastery. Guadalupe. La Liberdad Kuelap Fortress. Kuelap. Amazonas Tucume Archaeological Complex. Lambayeque POLAND Old Lublin Theater. Lublin PORTUGAL Roman Villa of Rabaqal, Rabaqal RUSSIA Narcomfin Building. Moscow The Chinese Palače at Oranienbaum. Lomonosov Perm-36, Perm Region SLOVAKIA Three Greek Catholic Churches. Bodruzal, Lukov-Venecia. Topola SLOVENIA Lanthieri Manor, Vipava SOUTH AFRICA Richtersveld Cultural Landscape. Richtersveld. Northern Cape Province SPAIN Pazo de San Miguel das Peftas. Monterroso SYRIA Amrit Archaeological Site. Amrit Bosra Ancient City. Bosra TAIWAN Jungshe Village. Penghu, Wangan TRINIDAD &TOBAGO Banwarie Trače Archaeological Site. Ward of Siparia TURKEY Central Izmir Synagogues. Izmir . Ephesus Archaeological Site. Selquk Kariye Museum. Istanbul Liale Hagia Sophia Mosque (KOguk Ayasofya Camii). Istanbul Temple of Augustus. Ankara TURKMENISTAN Old Nisa. Bagir Settlement UGANDA , Kampala Historic Buildings. Kampala UKRAINE Panticapaeum Ancient City. Kerch. Crimea Tyras-Belgorod Fortress, Belgorod-Dnestrovsky UNITED KINGDOM Battersea Povver Station. London. England St. Vlncents Street Church, Glasgovv, Scotland Stovve House. Stovve. England Strawberry Hill. London. England USA Ennis Brown House, Los Angeles, Califomia Historic Lower Manhattan. New York. New Yorl North Family Shaker Site. Mount Lebanon. New York Plum Orchard Historic District. Cumberland Island. Georgia Iglesia San Jose. San Juan. Puerto Rico Sr. Ann and the Holy Trinity Church. Brooklyn. New York VENEZUELA La Guaira Historic City. Vargas Real Fuerza de Santiago de Arroyo. Araya YUGOSLAVIA Prizren Historic Center. Prizren. Kosovo W O R L D MONUMENTS FUND 95 Madison Avenue • New York. NY10016 • tel: 646 424 9594 • fax: 646 424 9593 • wmf(®wmf.org * www.wmf.org VRHPOUSKI BLOK Dogodek meseca je bil v decembru zagotovo podpis pogodbe in postavitev temeljnega kamna za začetek gradnje Vrhpoljskega bloka, ki bo štel 12 stanovanj. Občina Vipava se že ves čas od svojega nastanka zaveda nujnosti zagotavljanja določenega števila neprofitnih najemnih stanovanj za občane, družine, ki si glede na svoj socialni status ne morejo privoščiti nakupa oziroma gradnje lastnega bivališča. V skladu s sprejeto delitveno bilanco z Občino Ajdovščina je Občini Vipava uspelo zbrati nekaj namenskih sredstev za stanovanjsko gradnjo, vendar še zdaleč ne dovolj. Čeravno proračunska sredstva - zaradi ostalih večjih investicij v občini niso dopuščala, da bi se nemudoma pristopilo h gradnji stanovanj - se je o tem na občini vendarle ves čas razmišljalo. Vseskozi je bila za ta namen zanimiva lokacija Vrhpoljskega bloka, zato je Občina Vipava z Ministrstvom za obrambo, ki je bilo lastnik le-tega, v letu 1999 podpisala menjalno pogodbo in tako postala lastnica bloka in zemljišč, namenjenih za zunanjo ureditev. Ideja se je razvijala, piko na i pa so dodali pogovori z gospodom Edvardom Ovnom, direktorjem Stanovanjskega sklada Republike Slovenije v letu 2001, ki so potekali v smeri medsebojnega sodelovanja oziroma soinvestiranja - sprva v adaptacijo »Vrhpoljskega bloka«, in sicer v deležih 60 % Stanovanjski sklad, 40 % Občina. Za občino je to pomenilo ogromno pridobitev, saj sama tega zalogaja ne bi zmogla. Naslednji korak, v juniju 2001, je predstavljala priprava projektne dokumentacije za adaptacijo, delo družbe Castrum iz Ajdovščine. Sledil je nadvse pomemben podpis pogodbe o soinvestitorstvu med Stanovanjskim skladom RS in Občino Vipava v aprilu 2002. Zatem je bilo kmalu ugotovljeno, daje bolje, da se gre v novogradnjo kot pa v adaptacijo stavbe, saj bi bil sicer prihranek le zanemarljivih 5%. Šlo seje v preprojektiranje projektov, obenem pa seje v projekt vključilo še stanovanja za ljudi s posebnimi potrebami, za gibalno ovirane, ki jim je treba omogočiti ustrezno arhitektonsko urejena bivališča. V Vipavi smo namreč ponosni, da vsa leta uspešno deluje Center za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premrla Vojka, nedvomno pa je izrednega pomena za kraj tudi ravnokar odprti Varstveno delovni center na lokaciji bivše južne vojašnice. Ko je bila projektna dokumentacija dokončno usklajena, zagotovljen delež proračunskih sredstev ter izvedena rušitvena dela stavbe, je občine junija letos objavila javni razpis za izbiro izvajalca za gradnjo Vrhpoljskega bloka. Na razpis so se prijavili trije izvajalci, ki pa so oblikovali previsoke ponudbe, zato se je občina odločila, da razpis ponovi. Na ponovnem razpisu je bila, izmed štirih ponudnikov, dne 3.11.2003 za najugodnejšega ponudnika izbrana delniška družba Primorje iz Ajdovščina. Ob koncu novembra pa je bila, na podlagi zbiranja ponudb, za nadzor izbrana družba Castrum iz Ajdovščine, ki bo izvajala strokovni in obračunski nadzor izvedbe del gradnje Vrhpoljskega bloka. Vrednost pogodbenih del je dogovorjena po sistemu »funkcionalni ključ v roke« in znaša (vključno z DDV-jem) 124.247.439,00 SIT. Rok za dokončanje gradnje je 1.12.2004. Podpis gradbene pogodbe med Stanovanjskim skladom RS, Primorjem d.d. in Občino Vipava je dokaz pristnega sodelovanja., iz katerega bo zrasla stavba, ki bo občini in občanom v ponos in veselje. Leto je naokrog. Lepi trenutki so več ali manj hiteli skozi čas, tisti, bolj težavni, pa so se pomudili in počakali, da jih rešimo - nanje gledamo kot izziv ter s pozitivno energijo odpravimo ovire ter si tako zagotovimo mir v srcu in v duši, saj pravijo, da razlika med nebesi in zemljo ni toliko stvar višine kot je stvar naravnanosti. Srečno 2004! Pripravila Helena Kobal POROČILO O DELU NADZORNEGA ODBORA OBČINE VIPAVA Nadzorni odbor je najvišji organ nadzora porabe in zakonitosti dela v občini. Njegove člane je na svoji seji dne 19.12.2002 imenoval Občinski svet občine Vipava. Člani so sprejeli poslovnik Nadzornega odbora in program dela za leto 2003. Na podlagi že prejetih pobud je program nadzora za tekoče leto zajemal: • proračunsko postavko cesta južna vojašnica • proračunska postavka osnovna šola Podnanos • proračunsko postavko Vrhpoljski blok • proračunsko postavko grad Lože • KS Podraga • KS Lozice • KS Erzelj - obnova osnovne šole Člani Nadzornega odbora so se sestali na sedmih sejah. Opravili so nadzor proračunskih postavk OŠ Podnanos, cesta južna vojašnica in vrhpoljski blok. Nadzorni odbor je ugotovil, da obstaja utemeljen sum nepravilnosti in kršenje predpisov in svoje ugotovitve posredoval organom pregona. Pri pregledu poslovanja KS Lozice je bila ugotovljena gospodarna in racionalna poraba sredstev. Vsa dokumentacija je vzorno urejena. KS Erzelj, KS Podraga in proračunska postavka grad Lože so trenutno še predmet nadzora. Mitja Lavrenčič, predsednik Nadzornega odbora občine Vipava ________________________________________IZ NAŠE KS________________________________________ POROČILO O DELU KS VIPAVA Ob koncu vsakega leta delamo take in drugačne inventure. Menim, da je prav, da z inventuro opravljenih del v KS Vipava seznanimo tudi vse krajane. Po dolgih letih je Stara šola (Dom krajanov) dobila znotraj in zunaj svojo končno podobo. V začetku leta smo položili marmorino tlak, tako da so sedaj vsi trije hodniki enaki. Obnovili smo vhodna vrata in prav pred kratkim uredili okolico: zadaj asfaltirali, ob levi strani pa položili tlakovce. Ta del Vipave je tako pridobil skoraj petnajst parkirnih mest. Delno smo sofinancirali dokončanje Beblerjeve ulice in postavitev avtobusnega postajališča. Ker vem, da se veliko govori o nedokončanju le tega, vam moram povedati, da sta dve manjkajoči steni na postajališču projekt občine in zasebnega podjetnika, ker bosta nameščeni informativni tabli občine Vipava. Postavitev je bila obljubljena do 30. septembra, vendar ju žal še danes ni. Skupaj z Zdravstvenim domom Ajdovščina smo 50% sofinancirali ureditev podhoda ZD Vipava. Vloženih je bilo tudi kar nekaj ur prostovoljnega dela. Že tretje leto smo zelo uspešno organizirali prireditev Vipavska trgatev, ki stane okrog 5 mio. SIT in se pokrije iz svojih virov, tako da ne bremeni proračuna KS. Tudi letos smo izdali štiri številke časopisa Vipavski glas, ki ga skoraj v celoti financira KS. 7. decembra smo pripravili zelo kvalitetno miklavževanje, ki pa je bilo skromno obiskano. 28. decembra bo ob 17. uri v domu kulture božični koncert z gosti iz Komna na Krasu. Vstop bo prost in vas prijazno vabimo. S skromnimi sredstvi je bilo opravljenega veliko, saj je delo v KS popolnoma brezplačno in za informacijo: v letošnjem letu smo imeli kar deset večernih sestankov, za kar si mora vsak član vzeti čas. Letos silvestrovanja na trgu ne bo. Boris Ličen, predsednik KS Vipava IZ USTANOV IN DRUŠTEV IzŠGV IZ ŠKOFIJSKE GIMNAZIJE Ko se poletje prevesi v jesen, se dobro začne delo v šolah, ko pa gre jesen počasi v zimo, je že ena tretjina šolskega leta za dijaki in profesorji. Poleg šolskega dela, kije pač takšno, kot je, se ta čas lahko napolni še z veliko lepega. Konec septembra smo se najprej poslovili od letošnjih maturantov. Večina jih je maturo opravila že junija (53 dijakov), pet pa jih je opravilo maturo še v jesenskem roku. Tako so maturo opravili vsi dijaki 100%. Na prisrčnem srečanju smo se uradno poslovili z željo, da pridejo še kaj pogledat na ŠGV. Maturantje 2003. Duhovni vikend 3.a v Gorah. Dijaki vsakega razreda ŠGV preživijo en vikend v oktobru skupaj izven šole. Od četrtka zvečer do sobotnega kosila. Temu rečemo sicer duhovni vikend, a je poleg duhovnosti tudi veliko gibanja, veselja in zabave. Pa tudi koristne prakse za življenje (beri kuhanje in pospravljanje). Letos so te vikende preživljali dijaki na treh lokacijah: v Dolah, v Gorah in v Otaležu. V oktobru je naš zbor nastopal na proslavi ob 25-letnici papeževanja sedanjega Svetega očeta v ljubljanski stolnici, kjer je bila osrednja proslava ob tem jubileju. Vtise z nastopa je zapisala Helena Rebek, dijakinja 4.a razreda. PETJE OB PAPEŽEVEM SREBRNEM JUBILEJU Ob 25. obletnici izvolitve papeža Janeza Pavla II. je apostolski nuncij v Sloveniji Santos Abrily Castello v torek, 21. oktobra, pripravil slavnostni koncert v ljubljanski stolnici. In kaj bi bilo to tako posebnega za našo šolo? Verjetno bolj malo, če ne bi na tem koncertu nastopil tudi naš mešani pevski zbor pod vodstvom Loredane Sajovic (in ob skrbnem spremljanju profesorja Vovka), za instrumentalno spremljavo pa je poskrbel prof. Anton Potočnik. Že v začetku šolskega leta smo škofijci izvedeli, da bomo imeli priložnost pokazati svoje pevske sposobnosti pred vso elito škofov in tudi politikov. Nihče si ni prav dobro predstavljal, kako naj bi vse skupaj izgledalo.je pa zvenelo kar zanimivo. Seveda se je bilo treba na nastop tudi pripraviti, pri tem pa smo kar lepo porabili star repertoar. Po sili razmer je bilo tudi nekaj sprememb, tako da smo na koncu odpeli tri skladbe. Prva je bila na papeževo besedilo o ljubezni uglasbena skladba, katere avtor je naš profesor glasbe Igor Hodak. Še pri eni pesmi je imel prste vmes naš profesor in sicer je bil to prof. Andrej Vovk (pisec besedila), pesem pa Božična noč. Kot zadnja iz repertoarja je prišla na vrsto Marija pomagaj nam. Da pa smo se vsega tega naučili, nam je šola prijazno odstopila termin za vaje tudi sedmo šolsko uro. Splača se biti pri zboru! V torek popoldne pa smo se lepo odpravili proti Ljubljani. Najprej smo imeli preizkušanje prostora v stolnici, nato v sosednjem župnišču pevske vaje, potem pa je bilo že treba počasi oditi v cerkev. V zakristiji smo še ujeli pozdravni govor nuncija, takoj za tem pa pogumno zakorakali v mrzlo stolnico. Verjetno je bilo prvo, kar je vsak videl: elitna naveza nuncij, Kučan, Rode in še ostali slovenski škofje v prvi vrsti. Med stanjem na stopnicah pred oltarjem pa je bilo moč opaziti še Andreja Bajuka, Marka Pogorevca, cel kup veleposlanikov pa seveda naša spremljevalca g. Vovka in g. rektorja. Zapeli smo naše tri pesmi, vmes pa je pel še operni pevec Marko Fink. Prav zanimivo je bilo gledati, kako visoki politični predstavniki spremljajo operne arije. Opazili smo, da je pri našem nastopu g. Kučan le pokazal malo več življenja v sebi in celo dvignil pogled na naš zborček ... Potem pa je bilo kar kmalu konec našega nastopa in s sprehodom mimo zgoraj omenjenih gospodov smo vsi veseli pozdravili naše bunde v zakristiji. Po krajši pogostitvi (beri sendviči+sok+pecivo), obisku škofa Jurija in debati z nekaj bivšimi škofijci, smo se počasi spet odpravili proti Vipavski dolini. Seveda pa smo bili dovolj upeti za pevsko podlago vožnji. Za konec pa le še to. Z našim prvim letošnjim nastopom smo bili prav zadovoljni. Še posebej je treba pohvaliti naši solistki Andrejo in Kristino, pa seveda našo zborovodkinjo in ostale sodelujoče ... in pa seveda nas, ki smo sploh in oh fajn. Že ustaljeno je, da se v jesenskih počitnicah odpravijo četrtoletniki na strokovno ekskurzijo v Pariz. Nekaj slikovnih vtisov je zbral Domen Ožbot, dijak 4a. razreda. Pod simbolom Pariza. V Versaillskih vrtovih. V novembru smo bili dejavni tudi profesorji. Vsako leto se v jeseni dobimo na pedagoškem strokovnem vikendu. Letos je vikend vodila dr. Jana Kalin na temo razredništva, razrednih ur in sodelovanja s starši. Upam, da bodo rezultati vidni v našem boljšem delu. Za nami so tudi že prva tekmovanja in z njimi tudi lepi uspehi. Že v prejšnji števili GV smo poročali o uspehu tekmovalcev v gorskem kolesarjenju. V novembru so nas razveselili tekmovalci v logiki. Na državnem tekmovanju so osvojili tri zlate (Tina Ilc, l.a razred, Blaž Batagelj in Andrej Leban, oba 2.b razred) in dve srebrni plaketi (Ana Grahor, 2.c razred in Tomo Česnik, 3.b razred). Še bolj odmeven je bil uspeh tekmovalcev v znanju poznavanja sladkorne bolezni, kjer je Maša Babič iz 4.a dosegla na državnem tekmovanju absolutno 1. mesto in zlato plaketo, Peter Srebot iz 4.b in Tamara Ambrožič iz 3.c pa sta prejela srebrne plakete. Sodelovanje na tekmovanju poznavanja sladkorne bolezni je opisala najboljša na tem tekmovanju, Maša Babič, dijakinja 4.a razreda. V soboto, 22. novembra 2003je v Ljutomeru potekalo že 5. zaporedno državno tekmovanje z naslovom »Sladkorna bolezen moja najzvestejša prijateljica«. Tekmovanje organizira Zveza društev diabetikov Slovenije - SLODA v sodelovanju z Društvi diabetikov. Cilji tekmovanja so predvsem posvetiti več pozornosti tej zelo razširjeni presnovni bolezni, utrditi in poglobiti znanje ter preprečevati obolevnost, saj je najboljša preventiva prav osveščenost. Tekmovanje je bilo odlična priložnost za druženje, saj se ga je udeležilo kar 600 učencev in dijakov iz 200 šol iz vse Slovenije. Avtobusni prevoz do kraja tekmovanja je za šole iz ajdovskega območja organiziralo Društvo diabetikov občin Ajdovščine in Vipave. Tekmovanja so se udeležile kar štiri osnovne šole: OŠ Draga Bajca iz Vipave, OŠ Dobravlje, OŠ Danila Lokarja iz Ajdovščine in OŠ Col, ter dve srednji šoli: Srednja šola Veno Pilon iz Ajdovščine in Škofijska gimnazija Vipava. Pred tekmovanjem je v tamkajšnjem Kulturnem domu potekal kulturni program, nato pa smo se tekmovalci in mentorji napotili v prostore ljutomerske gimnazije, kjer se je odvijalo tekmovanje. Prireditelji so nas, tekmovalce razdelili po učilnicah, kjer so nam razdelili teste. Vprašanja so bila pretežno izbirnega tipa in različnih težavnostnih stopenj. Tekmovanju je sledila pogostitev in ogled Ljutomera in njegovih znamenitosti. Udeležba na tem tekmovanju kaže na to, da zanimanje za sladkorno bolezen raste, kar je zelo spodbudno. Prav tako pa so razveseljivi rezultati, ki smo jih dosegli udeleženci iz tega območja, enajst srebrnih in eno zlato priznanje za osnovnošolce ter štiri srebrna in eno zlato za srednješolce. Zaradi nezdravega načina življenja število sladkornih bolnikov narašča, veliko pa je tudi število bolnikov, ki ne vedo, da imajo sladkorno bolezen. Pri odkrivanju le-teh je zelo pomembno poznati vzroke za nastanek diabetesa in tudi simptome, saj je nezdravljen diabetes zelo nevaren. S prirejanjem tovrstnih tekmovanj želi Zveza društev diabetikov Slovenije v sodelovanju z zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci poskrbeti za pravilno obveščenost in vzgojo, ki pa se začne že v mladih letih. Kot drugod, tudi tukaj velja: bolje preprečiti kot zdraviti. V novembru praznujemo tudi v Dijaškem domu. Za praznik Kristusa Kralja je v domu šagra, saj je domska kapela posvečena Kristusu Kralju. Na ta dan se zberejo gojenci doma in njihovi domači že popoldan, ko je priložnost za pogovor. Po maši pa še priložnost za družabno srečanje. Maša - dobitnica zlatega priznanja v poznavanju sladkorne bolezni. Med mašo na šagri v Dijaškem domu ... ...in po maši. V adventu potekajo na ŠGV tradicionalni adventni večeri. Tudi ti večeri so priložnost in možnost, da se lahko bolje pripravimo na bližajoče se praznike. ■■i Sveti Miklavž in njegovi spremljevalci ter prijatelji iz CUIOJ.P. Vojka Znanilec bližnjih praznikov je tudi sv. Miklavž. Tudi letos se je ustavil na ŠGV in prinesel vsem nekaj dobrot. Na miklavževanju so nas obiskali tudi naši prijatelji iz CUIO J. P. Vojka, ki jih je Miklavž še posebej pozdravil. Pohvalno pa je, da so se tudi letos mladi zavestno odpovedali večjim obdarovanjem in sredstva, ki bi jih namenili za nakup daril, zbrali ter jih namenili dvema družinama v stiski - družini iz Ajdovščine in družini iz Podkraja. Tudi danes je mladina še dobra! Zbral in uredil Vladimir Anžel, ravnatelj Iz OŠ 100 LET VRHPOUSKE ŠOLE Pred več kot 100 leti seje poslanec Matej Lavrenčič oglasil k besedi na deželnem zboru in poudaril nujnost izgradnje šolske stavbe v Vrhpolju. 25. septembra 1903 so slavnostno izročili namenu stavbo, ki je postala središče izobraževanja v vasi. Danes, po 100 letih smo v Vrhpolju skušali obeležiti častitljivo starost te vaške lepotice. Z učenci smo izvedli projekt, v katerem smo raziskovali njeno zgodovino. Najmlajši so postali raziskovalci podstrešij in iskali predmete, ki so bili nekdaj v šoli, tretješolci so postali novinarji in intervjuvali ljudi, ki so nekdaj obiskovali to šolo, četrtošolci so iskali podatke v sodelovanji z Šolskim muzejem in Pokrajinskim arhivom. V maju je bilo srečanje s starši, kjer smo jim predstavili delo in jih povabili k sodelovanju. Po polletnem delu smo konec septembra s projektom zaključili. Prireditev, odprtje šolske stavbe za javnost in razstava o delu na šoli nekoč so bili le finale skoraj celoletnega dela. Pred sto leti je zaigrala vojaška godba, danes je zaigrala domača godba. V trsnici, kjer je potekala osrednja prireditev, smo s kratkimi odlomki iz življenja v šoli skušali predstaviti njeno zgodovino. Pouk je potekal neglede na državo, kije šolo vodila. V teh sto letih jih je bilo pet, v vsaki po svoje. Tako so otroci zapeli, recitirali in zaigrali odlomke iz njene zgodovine, sodelovali so člani Kulturnega društva Teodozij, mešani pevski zbor iz Vrhpolja in godba. Veseli smo bili, da se je prireditve udeležilo veliko bivših učencev in učiteljev, vse tja do Cilke Kobal, ki je tu poučevala leta 1943 in do Benjamina Kobala, ki je v to stavbo kot otrok stopal okrog 1920. leta, pa do najmlajših, letošnjih prvošolcev. V eni izmed učilnic smo pripravili razstavo predmetov, ki smo jih našli na podstrešjih. Nemalo otrok je pokukalo v dnevnike in poiskalo imena svojih staršev. Učitelji so z zanimanjem komentirali pripomočke, ki so jih uporabljali. Po vsem hodniku so bile na ogled fotografije, ki so prikazovale delo na šoli v teh sto letih: od fotografije z otvoritve, do dela na vrtu v času italijanske okupacije in delitve šolske malice na dvorišču v petdesetih. V častitljivi starosti stavba kliče po temeljiti obnovi. Stropovi se krušijo, razpoke v zidovih se večajo, okna ne kljubujejo burji, peči ne segrejejo visokih učilnic in hodnikov. A kljub vsem tegobam, ki so ostale tudi po praznovanju, je občutek prijeten. Nadja Rodman Koradin NAŠI ŠOLI Stara naša šola je, To vsak od nas prav dobro ve. O, kako bo tu lepo, ko prenovljena bo. Let veliko že ima, Eno leto - 2003 To posebno je - STOLETNICA PRAZNUJE SE. Nas to veseli! A kje la naša šola stoji? Šola naša v Vrhpolju stara se, E j, to vsak naš šolar ve. Šolarji mi vsi, Obnove čakamo. Letos vsi veseli smo, ker praznujemo. E j, kako bo še lepo! Drugošolci in učiteljica Marija Nabergoj SPREJEM PRVOŠOLČKOV V ŠOLSKO SKUPNOST 23. oktobra letos smo v šolsko skupnost učencev Osnovne šole Draga Bajca Vipava sprejeli 121 prvošolcev - učencev dveh generacij. Prireditve se starši vsako leto množično udeležijo, letos v še večjem številu kot ponavadi, ker je učencev še enkrat toliko. Pripravili smo jim pester program, da smo jim polepšali dan. Osmošolca Kristina Gnezda in Niko Krečič sta prisluhnila "M*«.v..*.«™ palčku Škratku, ki vse vidi in NAJ _ 1 t .. • 1 Violffco skupnoJl vse ve. Povedal jima je, da se Osnovne Jolc Drago Bajca Vipava. ppP\/7^/^p prvošolčki na ta dan še posebej opoška kaoc^ pripravljajo. Da znajo zapeti v t SOŽITJE rusrt w m*« i. Kp—V.1 OSREDNJA PRIREDITEV OB ŠTIRIDESETLETNICI ZVEZE SOŽITJE Dvorono Sk>vurvtf Zdenka in Frcnk Bernik (05) 36-65-217 gostilna (05)36-63-178 doma drečncM ertj u&jbe&siO' 2004 že/ime^ nali/n/jTO&lofTV črv Arctfa/iarri/ ‘TOTLA M URŠKA TROŠT s.p. & MILKA JEŽ s.p. Trg Pavla Rušta 3, VIPAVA tel. 05/366 51 65 AMBROŽIČ NEVENKA PIZZERIJ A JOLLY Ivanka Krhne - Čipič Glavni trg 5, 5271 Vipava Gostišče Podskala vam želi vesel Božič in srečno novo leto GOSTIŠČE PODSKALA pri izviru reke Vipave Urnik: od torka do nedelje od 11 - 24h ob ponedeljkih zaprto tel.: (05) 366 53 57 A.T.S. AVTOPREVOZNIŠTVO, TRGOVINA, STORITVE Gomizelj Tomislav s.p. vodja dejavnosti Stanovanje: Sedež podjetja: Gregorčičeva 21 Gregorčičeva 21 5271 Vipava 5271 Vipava tel.: 05/36 65 024 tel.: 05/36 85 060 GSM: 041 616 869 E-mail: gomizelj.tomislav@siol.net ■JI tkk. MlImb I Ea Jožef Jaklič JAKLIČ d.o.o., Gradiška cesta 5 5271 Vipava, SLOVENIJA telefon: 05/36 44 330 telefax: 05/ 36 44 335 GSM: 041/393 448 e-pošta: jaklic.joze-sp@siol.net www.jaklic.com LEON HROVATIN s.p. 12 blVSTROJ > SERVIS PRODAJA Goriška 25A 5270 AJDOVŠČINA Tel.: 05/366 33 76 SALON POHIŠTVA NOVA OPREMA Pohištvo priznanih slovenskih proizvajalcev za vsak prostor vašega doma. Spalnice, dnevne sobe, kuhinje, jedilnice, otroške sobe... Mesec AKCIJE Marlesovih kuhinj! Salon pohištva NOVA OPREMA, Goriška cesta 13, 5271 Vipava MiRA wvvivjnir«-.vp.o1 Kozmetična hiša Korina Trošt s.p. Polževa 19,5270 Ajdovščina TeL & £ax: (05) 36 81 307 GSM: 041 448 234 Frizerska hiša Leonida Hrovatin s.p. Polževa 19,5270 Ajdovščina TeL & fax (05)36 81 307 GSM: 041 432 505 E-mail: leonida.hrovatin@siol.net AVTO UKMAR IGOR UKMAR s.p. Gradiška c. 3, 5271 VIPAVA tel.: (05) 3687010 fax.: (05) 3687011 - PRODAJA VOZIL IN SERVIS HYUNDAI, SUZUKI, MITSUBISHI, PROTON, SUBARU -AVTOELEKTRIKA - REDNO SERVISIRANJE IN MENJAVA GUM (ČIŠČENJE INJEKTORJEV, MONTAŽA IN POLNJENJE AVTOKLIM...) Vsem cenjenim strankam, občankam in občanom želimo vesel božič in srečno, zdravo novo leto. S.A.T. TROŠT d o o \fojko\a 42,5271 VIPAVA tel.: 0£ /3665-194,3687-113, fax: 05/3687-114 S ERVISIRANJE AVTOMOBILOV \ Avtoprevozništvo \\ T RGOVINAZDROGERUSKIM MATERIALOM HJ ENOTA M pava VoFovb 42. tel.: 05/ 3687-113 ENOTA AJDC6/ŠČINA TcMurižta 4/A, let: 0^36638 26 Cenjenim strankam voščimo vesele božične praznike in srečno novo leto. MMHnnhhmMMBMNI Avtoservis FERJANČIČ JOŽE FERJANČIČ S.P. ZEMONO 23, 5271 VIPAVA Tel.: 05/36-65-910, MteL: 0609-619-185 VULK ANIZERSTVO GOLOB servis, storitve, prevozi Peter Golob s.p. Goriška 6, 5271 Vipava delavnica: 05 368 71 60 pisarna: 05 368 71 61 fax: 05 366 54 20 GSM: 041 727 830 odprto: od 8h do 12h, 14h do 18h, sobota: od 8h do 12h V prihajajočih božičnih in novoletnih praznikih vam želimo obilo veselih in prijetnih trenutkov. V novem letu pa veliko poslovnih in osebnih uspehov ter srečno in varno vožnjo. POLJŠAK SERVIS Gradiika c. 6 5271 Vipava c-mail: igras.vipava@s5.nct Td.: 05 368 53 20 F«: 05 364 00 28 Gori&a c. 54 5270 AjdovICina c-mail: igrasrtfo5.net Tel/Fax: 05 3(813 33 Tel.: 05 368 13 32 izvedba, nadzor, cenilve, nepremičnine, projt Zomono 9 5271 VIPAVA Slovenijo M. ion WlS<,k PLESKARSTVO tel.: + 386 {0)5 36B 70 13 fox: +386 (015 366 53 90 GSM:+386 (0)4! 76 08 74 * INSTALATERSTVO • Vodovodne Instalacije ' Prezračevalne, odsesovalne In klimatske KLEPARSTVO naprave • Strešno kleparstvo ■■■■■■■■■■■■j Miroslav KODELJA s.p. Na produ 17 5271 Vipava tei/fax: 05/36 65 403 • gsm: 041/ 406 778 e-mail: miroslavkodelja-sp(g?ao!.net d.o.o Gradiška cesta 6. 5271 Vipava tel: 053 68 53 10 fax: 053 64 00 28 e-mail: paleta.doo@siol.net Sekcijska garažna vrata Elektrd pdsdni na daljinsko upravljanje * gr ŠKAPIN PAVEL s.p. elektro - instalacije - vzdrževanje Beblerjeva 13, Vipava tel. 05-3665800, 041-698621 VAM ŽELI VSE DOBRO IN SREČO mm. Doživete božične jTiLfj, Cvetličarna Tadej Fabčič s.p. Ul. Vojana Reharja 22 5271 Vipava Gsm: 031 665 390 Tel.: 05 366 50 25 'Zeltr/u/ r/ a/n ne/tele/ //axic/ie ptni/i,e t'n vt/Hcru/ nat/o leto / JANEZ TRGOVINA "ZELENI VRT" JANEZ d.o.o. Gradiška 13, 5271 Vipava Tel.: 05/ 368 52 36, tel./fax: 366 52 14, mobitel: 041 719-333 Urnik: vsak dan od 8.30 -16.30, sobota od 8.30 do 12. ure ŠIROKA PONUDBA VSEH VRST SADIK IN TRT SADJE. ZELENJAVA - okrasne, gozdne - lončnice, trajnice - cvetoče grmovnice - semena, čebulice ■ sadike, citrusi, kiwi - svetovanje Jagodičevje: •jagode UGODNE CENE! - domač radič - krompir - jabolka robide -ribez -taybery 'malinG *$? KITAJSKI PORCELAN GLINASTA POSODA RAZNE ZEMLJE - zemlja za trle - BIOAKTIV, BIOGRENA HUMKO ZEMLJA ZA ŽIVO MEJO 990SIT/kom. Se priporočamo! praznike in zdravja v novem letu. triglav Pnaocrn^/eta/ 2004 Pa/rt/že/ieriO' oe//Ao ase/me/sreče' tre/tos/otmt/t/ trsfte/ettr. P4oa/w za/ zau/mrt/e/. /Zavarovalnica Triglav d.d. Predstavništvo A jdovščin a Goriška cesta 23a 5270 Ajdovščina Pričakujemo Vas v prostorih poslovalnice Vipava vsak ponedeljek in petek od 9. do 11. in vsako sredo od 15. do 17. ure r Naj bodo začetki lepi, zanosni in pogumni, pot poučna, zanimiva, igriva, naj bodo cilji doseženi in zaključki praznični. Naj se novo leto začne... MIRNE PRAZNIKE IN BOGATO NOVO LETO! vam želi H KS VIPAVA , 0) UOJdJ.VO rdeče. Srečno 2004 's ' - \ ' ' ' - ' .V...................... "^.Nova KBMdd Področje Nova Gorica Dora Bratuš Majda Clemenz Marija Cotič Mirko Fabčič Evgen Ferjančič Darinka Furlan Franc Rado Jelerčič Bogdan Jež Milena Kobal Jože Kodre Florijana Kosmač Bernarda Krečič Anica List Ivanka Meze Zinka Premrov Bernard Ivan Rehar Karmen Smet Rondič Martin Silvester Margerita Tratnik Zora Trošt Darinka Vidrih Mara in Jožko Virant Vojkova 34 Ljubljana Vinarska 2 Podgrič Na produ 2 Francija Nova Gorica Ljubljana Dolina pri Trstu Beblerjeva 35 Ajdovščina Slap Ljubljana C. 18. aprila 7 Strane Francija Slap Ljubljana Beblerjeva 37 Slap Slap Vojkova 3 5.000 SIT 4.000 SIT 1.000 SIT 3.000 SIT 5.000 SIT 9.400 SIT 2.000 SIT 5.000 SIT 11.900 SIT 1.500 SIT 3.500 SIT 2.000 SIT 5.000 SIT 1.000 SIT 5.000 SIT 4.700 SIT 500 SIT 1.000 SIT 1.000 SIT 1.000 SIT 2.000 SIT 5.000 SIT Skupaj 79.500 SIT Vsem se najlepše zahvaljujemo! Svoje prispevke lahko nakažete tudi na TRR KS Vipava 01336-6450860755 s pripisom ZA VIPAVSKI GLAS. VIPAVSKI GLAS - glasilo KRAJEVNE SKUPNOSTI VIPAVA DECEMBER 2003 700 izvodov Uredniški odbor: Gizela Furlan - urednica, Magda Rodman, Nada Kostanjevic, Vladimir Anžel, Boris Ličen in Breda Butinar -lektorica Sodelovali so še: Danica Benčina, Andreja Bratovš, Franc Cerovšek, Ludvik Curk - Viko, Duška Čakarmiš, Erna Žgur Černigoj, Dora Furlan, Ana Hlad, Ana Ipavec, Lejla Irgl, Anton Jež, Maša Jež, Leon Kodre, Valentina Kogoj, Marija Nabergoj, Nadja Rodman Koradin, Jana Koren, Mitja Lavrenčič, Jožica Ličen, Sonja Marc, Štefan Naglost, Marija Mikuž Papež, Barbara Kodelja Pavlin, Vera Poniž, Tanja Princes, Julija Sarajlič, Silva Vehovar, Darinka Vidrih, VSEBINA Iz naše preteklosti Kako smo v Vipavi gradili kulturni dom, pozneje imenovan ZD stran 2 Meteorji in meteoriti stran 8 Predstavljamo vam Anton Jež (10. del) stran 9 Iz naše občine Poročilo o delu občine Vipava stran 18 Poročilo o delu nadzornega odbora občine Vipava stran 21 Iz naše KS Poročilo o delu KS Vipava stran 21 Iz ustanov in društev Iz ŠGV stran 22 Iz OŠ 100 let šole v Vrhpolju stran 25 Sprejem prvošolčkov v šolsko skupnost stran 27 Vseslovenska dobrodelna akcija Podari objem stran 30 Vipavski tamburaši gostovali na Hrvaškem stran 30 Eko bazar na sejmu Narava zdravje stran 31 Novice stran 32 Iz CUlO Ličkali smo koruzo stran 33 Vsako leto so dobrodošli stran 33 Obisk gasilske postaje v Vipavi stran 34 Očarale so nas kraške lepote stran 34 Peli smo v Filharmoniji stran 35 Plavalni miting Lipica 2003 stran 36 Iz otroškega vrtca Jesen v naši skupini stran 37 Iz društev Obnovitvena dela v Gradiški Turi stran 38 Slovesnost pod Gradiško Turo stran 39 Komorni zbor Ipavska na tekmovanju v Tolosi stran 41 Koncert Foersterja v Logu pri Vipavi stran 43 Z roko v roki stran 44 Šola za starše stran 45 Zaključena je akcija ‘Ker nam ni vseeno’ stran 46 Krvodajalstvo na ajdovsko-vipavskem območju stran 46 Sodelovanje OZ RK Ajdovščina in Centra za usposabljanje SV Vipava stran 46 Naporen november v Centru za usposabljanje SV stran 47 Letovali smo v Rabcu stran 48 Lep jesenski dan stran 49 Izlet po dolini Soče stran 49 Slikarka Alda Posavec stran 50 Za dom in družino stran 51 Zahvala stran 53 Vabili stran 53 Za razvedrilo stran 54 fljtaina sP 0 UlPRUSKI 2003 352.9(497.4