Leksikon literarnih pojmov
Literatuia. (Delo je prirejeno po »Herder Lexikon LITERATUR«, ki ga je izdala založba Herder 1974. Strokovni urednik: dr. Janko Kos. Uredila: Ksenija Dolinar.) Cankarjeva založba, Ljubljana 1977. 265 str. (Leksikoni Cankarjeve založbe.)
Mali leksikon »Literatura« doslej menda ni doživel resnejšega pretresa niti poštene strokovne omembe, če izvzamemo morda nekoliko enostranski Ponižev zapis v Tribuni in še kakšno drobnarijo. Pa vendar je razmeroma pomembno dejanje, ki odpira daljnosežna vprašanja — in to kljub temu, da ni čisto brezpogojno »prvi slovenski leksikon« te vrste, kakor je sicer zapisano v prvem stavku kratkega pojasnjevalnega uvoda vanj. Sleherni strokovni leksikon namreč ni le zbirka razlag za različne pojme, marveč vsaj vsebno uzakonja tehnično terminologijo, usklajuje razmerja med poimenovanji in pojmi, je nekakšen strokovni terminološki pravopis; svetovalec, katero besedo rabiti za kateri pomen.
Novi leksikon je utemeljen na dovolj solidni nemški predlogi (Herder Lexikon LITERATUR), bilo pa ga je kajpada nujno slovenizirati, prirediti slovenski terminološki rabi, in to je bila poglavitna, tudi dovolj občutljiva in težavna, včarih že kar zavratna naloga, pred katero so stali slovenski uredniki in prirejevalci. Problemi so se odpirali predvsem v dvoje smeri: 1. morali so natančno paziti, da niso specifično nemške problematike in pojmovanja mehanično prenašali na naša tla, in 2. odločati so se morali, in to docela konkretno, ob vsakem pojmu posebej, glede slovenske terminologije, ki tudi ni zmeraj prav enostavna in enotna, raje hudo zmešana, poljubna, večkrat pravo sračje gnezdo nedoslednosti, nedomišljenosti in približnosti z vseh vetrov.
K prvemu: najbrž je bila izbira nemške predloge zaradi znane dolgotrajne zgodovinske naslonjenosti slovenskega tovrstnega mišljenja in govora na nemško smotrna; ob tem je treba seveda reči, da je sicer tovrstne literature v različnih jezikih zadnje čase obilo (tako na primer so eno najboljših del pripravili Poljaki, ki se niso ustavili le pri domači ali enostranski tuji rabi, marveč so ob temeljni upoštevani domači terminologiji in misli primerjalno in sistematično opozarjali na bogastvo različnih interpretiranj in poimenovanj drugod — Slownik  terminöw  literackich,   1972),
vendar zlepa ne v tako kratki, pa vseeno razmeroma precizni in strokovno sprejemljivi, šoli in vsakdanji rabi namenjeni formi. Ce bi bili zelo natančni, bi sicer lahko že v izvirniku opazili to ali ono drobno pomanjkljivost, odsotnost tega ali onega pojma, s katerim se zlasti v novejši literarni teoriji pogosteje srečujemo (naj za ponazoritev preletimo samo črko A, ki seveda ni najbolj tipična: pogrešamo alomor-iem oz. alomorinost, pa čeprav ne gre za specifično literaren pojem —- uvrstitev bi pač zaslužil vsaj toliko, kolikor npr. kasnejši optimizem; v tem kontekstu manjka seveda tudi izomorinost; ob d part bi bilo morda dobrodošlo opozorilo na para-bazo; dobro bi bilo ločevati med apostro-lo in apostrofom; ni agitke kot literarne vrste; ob anekdoti bi bržkone kazalo dodati še eno pojmovno rabo, čeprav po-redkejšo: da je najkrajši zgodbeni povzetek; najbrž bi tudi analogija na kak način šla sem ipd.); nekaj povsem nemškega pojmovnega aparata je brez potrebe kljub razmeroma natančni skrbi tudi ušlo v slovensko verzijo (recimo Gartenlaube, z njim ne vemo pod milim nebom ničesar početi), vendar to spet niso takšne pomanjkljivosti, da bi jih kazalo dramatizirati in se zaradi njih jeziti.
K drugemu: Mnogo težavnejša in dvorez-nejša so bila vprašanja prirejanja leksikona slovenski rabi in obstoječi terminologiji. Strokovni urednik Janko Kos je v omenjenem uvodu to posredno tudi sam poudaril: »Primeri za posamezne pojme metrike in stilistike, po možnosti pa tudi iz teorije vrst in zvrsti, so vzeti predvsem iz slovenskega gradiva. Seveda je vnašanje takšnih primerov v sistematično literarno teorijo terjalo reševanje mnogih vprašanj, za katera naša domača terminologija še ni izdelana ali utrjena. Zato v mnogih geslih ni novo samo gradivo, ampak tudi načelna obravnava pojma, in sicer s stališč, ki so za slovensko literaturo vedno nujna in najbolj sprejemljiva.« In naprej: »Pa tudi v tem, kar nudi, je moral spričo pomanjkanja izvirnih slovenskih leksikonskih stvaritev s teh področij v marsičem orati ledino, na novo sistematizirati naše znanje o nekaterih panogah ...«
Treba je priznati, da je tovrstna ledina marsikje v leksikonu izorana odlično in poznavalsko, v isti sapi pa je treba seveda tudi povedati, da leksikon vendarle ponuja vrsto manj domišljenih, za slovensko literarno vedo manj sprejemljivih rešitev, razlag in postopkov. Ni mogoče dvomiti.
181
da bi ne bile sicer vse pripravljene z najboljšo voljo, vendar bi boljša razlaga zahtevala pogosto preobilo gradivskega študija, ki ga sodelavci ob takšni, za ta del manj ustrezni priložnosti bržkone enostavno niso zmogli. Zato so ob priložnostih pač pristajali na obstoječe, žal prevečkrat konfuzne, poenostavljene ali celo zablode-le predstave o teh rečeh v slovenski publicistični, pogosto tudi kar literarnoznan-stveni rabi.
Ce odprem vprašanje pripovedništva, ki mi je pač bližje, moram najprej ugotoviti odsotnost nekaterih tipično slovenskih pojmov, recimo literarnovrstnega obraza. Alternativno, neizrecno, kot slika je omenjen pod novelo; pa vendar je obraz po svojih temeljnih lastnostih popolnoma nekaj drugega; nastal je bržkone kot literarni analogizem slikarskemu portretu, torej je dogajalno statičen, njegova »poraba časa« je minimalna, prikaz nečesa negode-čega se, le obstoječega —• bodisi v lirski pesmi (Jenko) bodisi v pripovedni ali celo le polstrokovni prozi (Ogrinc, Jurčič idr.). Novela, tako piše tudi v leksikonu, pa naj bi prvotno pomenila novico, torej spremembo, dogodek, ki »troši čas«, z njim je že embrionalno določena, zato je dogajalno dinamična. Pri sliki se je prvotno ume-vanje pomena porazgubilo najbrž že do konca 19. stoletja in tako so resnične slike v obeh najbolj znanih slovenskih slikovnih ciklih (Kersnik, Tavčar) že v manjšini — pojem v resnici alternira z novelo. O tem so pisali Paternu, Slodnjak, Rotar, Skaza, Kmecl in še kdo, tako da nekaj literature o tem je.
Potem vprašanje povesti. Ze nekaj časa je znano, da je mogoče v prvih letnikih Novic slediti rabi povesti v pomenu novice. Ker je takrat, sredi 19. stoletja, celo že šolska poetika učila nekaj malega o noveli, je razumljivo, da so zgodnji slovenizacij-ski poskusi v terminologiji skušali po logiki, da je novela novica, posloveniti novelo s povestjo. Jurčič celo v zasebnih zapiskih skrajno redko rabi novelo, v javnih poimenovanjih svojih spisov pa sploh nikoli — vse mu je povest. Seveda je pri tem svojo vlogo odigral tudi strah pred slovenskim moralističnim stražarstvom — novela (Boccaccio kot znani izvirni zgled) in roman (literarnovrstno opazno določen tudi po ljubezenski snovi) sta bila že vnaprej obsojena na pregon in nezaupanje. Ce je povest dolgo nihala »med daljšo novelo in kratkim romanom«, kakor piše v leksikonu, potem je tudi zato; Jurčič se
je razmeroma dolgo izogibal celo pohlev-nejšemu romanu, svoj prvi izrecni roman pa je, kakor je znano, pospremil s samoobrambnim spisom. — Ta logika pa ima svoje nadaljevanje: ker je bila povest moralno še najbolj nevtralna, je bila sleherna pripoved za Mohorjevo družbo pač najraje povest (prim. Stritarja!), pa čeprav bi danes recimo že Jurija Kozjaka ali pa celo Andrejčkovega Jože Žalost in veselje lahko brez predsodkov krstili za roman. Mo-horjanka je bila glede na publiko po vseh lastnostih preprostejša in tako se je vse bolj začela utrjevati predstava o povesti kot manjvredni pripovedi, šola je pri tem izdatno pomagala, končno je kot takšna brez dodatnih pojasnil zašla tudi v naš leksikon. Vendar, kako naj s takšno opredelitvijo današnji bralec smiselno dojame Jurčičevo povest, ne da bi je že vnaprej ne podcenjeval? — Zadeve pa še ni konec: povest je že izvirno tudi pripoved (pogojno tudi zgodovina), ne vrstno, marveč zvrstno opredeljena (primerjalno bi mogoče kazalo opozoriti, da je npr. v poljščini izraz regularno rabljen za označevanje romana kot neposrednega in legitimnega dediča epa), torej se že tod začenja zmešnjava na vrstno-zvrstni ravni. — Mogoče je vseskupaj razumeti kot nerganje, vendar je problem zelo praktične narave: gre za razčiščevanje terminologije — to bi moralo upoštevati tudi zgodovinska spreminjanja v rabi. Ob temeljni razlagi bi gesla vsaj takrat, ko gre za močna tovrstna nihanja, morala na to opozoriti — da ne bi današnjega pomena mehanično prenašali na nekdanje nazore in potem izdelovali napačne sklepe (prav na ta način je slovenska literarna zgodovina spočela že prene-kateri greh).
Samo od sebe se je s povestjo torej ponudilo v podoben pretres vprašanje pripovedništva kot zvrsti oziroma zvrstnosti. V 19. stoletju je zelo pogosto kot izraz nadomeščeno z basništvom (v variantnem zapisu). Basen v današnjem pomenu (ezop-ska fabula), ki je sicer v leksikonu lepo definirana, je v slovenski tehnični terminologiji razmeroma mlada reč; poprej je označevala vse mogoče, o čemer se je mogoče na najbolj preprost način poučiti kar v Pleteršnikovem slovarju. Tam je kot prvi pomen zapisano upesnjena pripoved (eine erdichtete Erzählung) in šele pod drugim »die Fabel als Literaturuntergattung«; bas-nati je tarn »pesniško pripovedovati« (»babe basnajo«); basnosloven je bajesloven ipd. Gre za nihanje, ki ga leksikon ne bi smel prezreti.
182
2e ves čas rabim tudi zvrst in vista v popolnoma drugačnem razmerju, kakor pa ju opisuje priročnik. Pred leti sem v JiS predlagal ločevanje med zvrstjo kot zbirnim pojmom (lirika, epika, dramatika )in vrsto kot pojmom, ki je iz prejšnjega izveden; pojasnil sem tudi praktični in jezikovni nagib za takšno ločevanje. Praktični nagib je bil pač ta, da se med dvema klasifikacijskima ravnema v slovenski publicistiki (tudi najbolj resni) enostavno ni ločevalo (po nemškem, ne ravno pretiranega posnemanja vrednem zgledu); jezikovni pa je bil ta, da predpona z- označuje pač združevanje, spajanje, stakanje — v tem primeru vrst v z-vrst. Ugovora, ne strokovnega ne drugačnega, ni bilo nobenega, raba se je ta čas deloma že uveljavila, leksikon pa z obrnjeno rabo vnaša ponovno zmedo — po kakšnem preudarku? (Pri čemer pa niti sam ni zmeraj docela dosleden; »epika /gr./, v ožjem pomenu: skupna oznaka za lit. zvrst.. .«, 63). — Ne gre za nikakršno nečimrnost, marveč za racionalno in smiselno odločanje o teh rečeh (kajti kateri slovenski avtor je doslej sploh ločeval med zvrstjo in vrsto tako, kakor zdaj rabi leksikon?).
Namen ocene za JiS ne more biti natančen tovrsten pretres celote; izpostavili smo sklop vprašanj kot eksempel za eno tistih problematičnih lastnosti literarnega leksikona, ki jih vseeno ne kaže zamolčati in ki jim je poglavitni skupni imenovalec: pogosto vendarle prešibko upoštevanje dela, ki je bilo za ta del pri nas opravljeno.
Nekaj malega velja to tudi, kar zadeva sistematičnost pri čisto novo uvedenih geslih, zlasti literarnozgodovinskih. Gesli partizanski roman in partizansko pesniStvo sta kljub analognemu poimenovanju utemeljeni in razloženi različno — eno po motivnem oziroma snovnem ključu, drugo po času in okolju nastanka. Res je lirika (= pesništvo) neposredno izpovedovanje trenutnega bivanja in je kot partizanska zvečine nastajala kar med NOB, vendar z letom 1945 ni enostavno presahnila — nasprotno, nekaj let potem in dlje je nastajala še zmeraj v svoji najbolj plemeniti obliki. Pa partizanska dramatika (ki je sicer v leksikonu ni), kako jo opredeliti na ta način? Predvsem kot množica skečev (pa ne le resnobnih, kakor piše pod ustreznim geslom) je nastajala v času NOB, toda po snovnem ključu je sploh ni mogoče utesnjevati v leta 1941—1945. V besedilu pod ustreznim geslom bi tako kazalo opozoriti na dvojni ali celo večkratni pomenski vi-
dik (ali pa celo sploh izpopolniti geslovnik). — Podobno velja za imensko prekrivanje več različnih pomenov: ljudska igra (analogne ljudske povesti ni): ljudska pesem. Prva raba meri na posebnega naslovnika in predvideva literarno poenostavljenje {poljudnost — torej zakaj ne poljudna igra; še posebej, ker se kasneje z geslom poljudna književnost celo še srečamo?), druga avtorstvo oziroma tehniko prenašanja [ustno slovstvo, ki ga kljub uveljavljeni rabi tudi ni). In k temu na rob: Ali je res mogoče Linhartovo Zupanovo Micko čisto brez predsodkov navajati kot primer »ljudske igre«?
Še nekaj paberkovanja ob naglem branju: Zakaj ni ob pridigi ogovora, ki je bil v 19. stoletju kar rabljena beseda? Za idilo se-lanke, ki se je nekaj časa skušala po tujih slovanskih vzorcih uveljaviti smiselne-je od omenjene sličice'? Med književnimi vrstami za otroke bi lahko bila preštevan-ka, ki je imamo precej. Perspektiva kot literarni pojem zagotovo ni vezana le na pripovedovalca (sploh manjka trdnejši sistem v zvezi s kategorijami literarni subjekt — ki ga ni — oziroma literarna perspektiva z asociacijami; Stanzlov sistem z ustreznimi poimenovanji je upoštevan, je pa le eden od obstoječih, čeprav v nemški literarni vedi res najbolj znan; kje je npr. Lubbockova enako priljubljena panoramič-nost oziroma sploh njegov sistem?). Ob eksemplu bi kazalo opozoriti, da se pri nas pojavlja predvsem v pridigi in da tam predstavlja razmeroma bogato pripovedno tradicijo. Nerazumljivo je, zakaj je zgodba enkrat fabula (»sklop dogodkov..., ki jih zajema epska ali dramska umetnina«), drugič pa kot kratka zgodba/short story »mala forma v prozi«. Ločevanje med prozo, poezijo in verzifikacijo (ki je v slovarju ni, samo verz je) je nejasno; manjka tekstologija (vsaj kot opozorilo pri tekstni kritiki); pri literarnih revijah so navedene nekatere naše današnje, vsaj enako koristna bi bila navedba najzgodnejših (Slovenske čbele. Slovenske bčele, Slovenskega glasnika); pri literarnem programu, ki je odpravljen na kratko, bi ne bilo odveč omeniti vsaj kakšnega slovenskega; definicije moške, ženske in tekoče rime niso usklajene z definicijo rime nasploh (enkrat je upoštevan zadnji poudarjeni zlog, drugič — bolje — zadnji poudarjeni samoglasnik); katahreza ni le zloraba (samo v starejši poetiki), danes je raje protiprimera (vprašanje je tudi, če so »noge mize« prav dober primer za zlorabo, saj so lahko čista metafora); manjka godčevska pripoved, ki
183
je zagotovo nespregledijiv člen v razvoju slovenskega pripovednega slovstva (vsaj pri šaljivki bi moralo stati opozorilo); ni literarnega undergrounda, sicer v naši sodobni publicistiki pogosto rabljenega — sploh se zdi, da problem literarnega sub-standarda, ki se mu vendar sodobna literarna veda vneto posveča, v leksikonu ni preobširno zajet; ob vseh zahodnih -izmih bi kazalo upoštevati še kakšnega tipično vzhodnega, recimo ruski zaum,- ob klasičnih treh zvrsteh bi kazalo omeniti še zmes iz slovenskih poetik 19. stoletja (polliterar-na, didaktična zvrst); ali v njenem območju življenje svetnikov kot značilno in včasih pogosto polliterarno vrsto itd. itd.
Prav tako bi slovenizacijsko delo lahko šlo še nekoliko dlje pri opremljanju gesel s ponazoritvami; za celo vrsto razmeroma pomembnih gesel teh ilustracij ob robu sploh ni (npr. za paralelizem, periodizaci-jo); ob impresionizmu bi namesto Hauser-ja prav lahko stala kakšna dovolj znana in celo popularna Murnova ali Cankarjeva misel; tudi po primer za notranji monolog najbrž ne bi bilo treba prav k Joyceu; pri poetičnem realizmu bi ne bilo odveč kaj Celestina ali pa kar Kersnika ipd. Pri naštevanju avtorjev in naslovov na robu h geslom zadeva ni bibliografsko dosledna; včasih so kakšne letnice navedene, drugič ne (prim. v kratkem zaporedju obrobne primere za pikareskni roman in za partizanski roman). Dalje se ponuja vprašanje, ali ne bi ob zavesti, da gre »za prvi slovenski leksikon literarnih pojmov«, kazalo na prosti rob k poglavitnejšim geslom (teh je vendarle samo kakšnih 209—300) pripisati temeljne slovenske teoretske literature, ki je ni v vseh rečeh tako zelo malo, in tudi docela zanemarljiva ni.
No, seštevek ravnokar povedanega in tudi nepovedanega (na prednosti nismo kazali s prstom) bi vsekakor pokazal, da je novi leksikon precej obogatil slovensko literarno teorijo, vsaj poljudnejšo. Publicistom, ki niso ravno rahločutni v teh rečeh, je s tem prišel v roke vodič z najnujnejšimi napotki, podobno dijakom, študentom, profesorjem in ljubiteljem. Obenem pa je le treba opozoriti, da moramo biti pri uporabi večkrat previdni, da slovenizacija ni prav zelo izčrpna; seveda bi bilo treba na to misliti tudi pri kakšnem kasnejšem ponatisu, do katerega bo zagotovo prišlo.
Matjaž   Kmecl Filozofska fakulteta v Ljubljani
184