Hfruzinslai {pftniii ILUSTROVAMI LIST ZA MESTO IN DEŽELO WllllBtW C • n a a Din TyrJevt (Dunajaka) centa 29/1. PoStni predal ifcgft Ljubljana, 21. junija 1934 Ratun poitoe hranilnice t Ljubljani Steč. 15.398 I ________ Naročnina ca četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Dla. V Italiji za vse leto 40 lir, T Franclji 50 frankov, v Ameriki In poveod drugod 2 dolarja Štev. 25. Lnto vi Pet škatlic veramona Xčfnftl dementi podzemna" - faktični kvactac in pouhc- nUa, Ui {c Oz t\u&exni do ftcodcrfa otcoU&! - Smet tdUuz cešttdiica Oz zai/oženccja ki ga je Olga zaslužila ua cesti. Si avniim šaIoraid... OUeko 4da Uwek Po vojni so se razmere zelo izpreme-nile. Ljudje so se začeli elegantno oblačiti, navadili so se lahkega zaslužka denarja in brezobzirnega stopanja skozi življenje, ne oziraje se na desno ne na levo. Toda povojne razmere so bile nenormalne. Danes je stvar že nekoliko drugačna. Denar se mnogo teže zasluži, ljudje se ne morejo več tako oblačiti kakor nekoč — skratka, življenje je postalo spet težko. Toda od časa do časa nas še zmeraj iznenadi kakšen primer povojne psihoze. Tega sem se spomnil, ko sem te dni bral v časnikih kratko vest iz Maribora. Zelo neznatno vest, na dokaj skritem mestu in natisnjeno brez kričečega naslova. Takole nekako se je glasila: »Na vogalu Gosposke in Slovenske ulice se je včeraj pripetil sredi najživah-nejšega uličnega vrvenja razburljiv prizor. Neka dama se je sprehajala s svojim psičkom. Nasproti jima je prišel lepo oblečen gospod. Naključje je hotelo, da se je zadel v psička. Škandali Elegantna dama se je razburila in preden se je lepo oblečeni gospod zavedel, mu je zazvenela na obrazu gorka zaušnica. Stvar je postala interesantna. Kakor bi trenil, bo se okoli tria zgrnili ljudje in čakali, kaj še pride. Na eni strani je stala razburjena dama, na sredi užaljeni psiček, ki je ogorčeno bevskal, na drugi strani pa osupli gospod. Tedaj se je elegantni gospod zavedel in prišel do sape. Brez pomišljanja je zamahnil in vrnil elegantni dami prejeto klofuto z obrestmi, to se pravi, dal ji je dve. Senzacija! Škandal! Ljudje so gledali, strmeli, eni so se smejali, drugi zgražali. Kakšen bo konec? Ljudje so pričakovali nadaljevanja, zdaj je bila dama na vrsti. Toda pričakovanega nadaljevanja ni bilo. Na pločniku je stala dama, še bolj osupla kakor malo prej lepo oblečeni gospod, vsa rdeča v obraz, in držala na vrvoi psička, ki se je bil med tem že potolažil. Toda elegantnega gospoda... njega ni bilo nikjer več. Izgubil se je bil v gneči.c Po vojni smo se marsičesa odvadili, odvadili smo se lepega vedenja in pozabili, kaj je olika. Postali smo. kakor smo tedaj rekli, Amerikanci — po vzgoji, po načinu življenja in po delu. In nismo dosti izpraševali, ali je vse dobro, lepo in umestno, kar smo mislili, da je ame-rikansko. Od Američanov smo se le preveč navzeli slabih reči, dobre pa prezrli. V Ameriki bi bij na primer ta mariborski dogodek nemogoč. Američan sicer rad gleda boksaške tekme, rad se pretepa, tudi sirov in brezobziren zna biti, toda ženske ne bo udaril. Vsaj na ulici ne. Klofutanje v Mariboru med elegantno damo in lepo oblečenim kavalirjem na najprometnejši ulici je najvidnejši dokaz pomanjkljive vzgoje naših dni. To velja ne samo za »gospodam, temveč tudi za »damo:. Dobro bi bilo, če bi dobra duša poslala i njej i njemu knjigo o lepem vedenju. Tam bi odkrila marsikatero zanimivo in poučno stvar. Le enega naj-brže v njej ne bi našla: da se zaradi takšne malenkosti ne bi smela dama tako izpozabiti, kakor se je izpozabila elegantna dama iz Maribora. In tudi tega najbrže ne piše knjiga o lepem vedenju, da gospod, ki hoče res biti gospod, niti v sanjah ne sme dvignili roke na žensko. Ne doma ne na ulioi. To najbrž ni zapisano v knjigi o lepem vedenju, ker je za civiliziranega človeka samo po sebi umevno. Pač bi pa mariborska dama in mariborski gospod našla v tej knjigi nekaj dobrih naukov, kako se obnašata prava dama in pravi kavalir. Zapisal sem te vrstice, ker sem že večkrat imel priliko govoriti z lepo napravljenimi damami, ki niso bile dame. Zagreb, sredi junija Danes vam bom poročal o tragičnem samomoru dveh zakoncev v Novi vesi v Zagrebu. Morda ste o njem že brali kratko vest med dnevnimi novicami: gre za samomor Petra Podkrajška in njegove žene Ovijete. Okoliščine, v katerih sta 9i vzela življenje, dajejo temu dvojnemu samomoru pečat ene izmed najžalostnej-šili afer, kar jih je zadnje čase zabeležila zagrebška kriminalna kronika. Zagreb je s svojo velikostjo in številom prebivalstva, s svojimi dobrimi in slabimi pojavi pravo velemesto. Ravno kriminalna policija nam da za to le prepogosto tehtnih dokazov. Kakor vsa velika mesla pozna tudi Zagreb vse polno temnih podzemeljskih elementov, ki znajo skrivati svoje početje pred policijo in iznajdljivimi časopisnimi poročevalci — vse dotlej, dokler nekega dne ne zagreše usodnega dejanja, ki ga ni več moči prikriti roki pravice. In tedaj stopijo pred nas v jarki luči kriminalnih razkritij, razgaljeni do nagega, da obide človeka groza spričo tolikšne pokvarjenosti in žalostne zavoženosti življenja. To so oni nesrečni ljudje, ki mrze pošteno delo in jim je vsak drugi način »zaslužka« ljubši. To so ljudje, ki podnevi spijo in se jim dan začne šele tedaj, ko prižigajo po mestu električne in plinske svetiljke. To so večji ali manjši vlomilci, to so tolerirane ženske, to so poklicni kvartači, ki žive od danes do jutri, v neprestanem strahu pred policijo brez posebnega poklica. — Moški, ki bi radi živeli od dela tulili rok, ženske, ki se prodajajo, ker jim delo smrdi ali pa ker jih je nesrečna usoda pelinila v blato življenja. Eni kakor drugi bi hoteli poceni, lepo in neskrbno živeti. Iz takšnega okolja sta kila tudi 1'eter Podkrajšek in Cvijeta, v zagrebškem temnem svetu znana tudi pod imenom Olga. Peter Podkrajšek je bil sobni slikar brez službe. Cvijeta Podkrajškova — Olga — je bila tolerirana ženska. Oba sta prišla v Zagreb, ker sta mislita. da bosta v velikem mestu lepše in laglje živela. Peter takrat morda še ni bil tako na koncu; morda je prišel v dobri veri, da si .bo v Zagrebu laglje našel zaslužka. Toda prinesel je s seboj usodno strast: kvartač je bil. In ker gre kvartanje laglje od rok kakor slikanje sob, je zamenjal čopič s kvartarni. Pa ni imel sreče. Kar je takrat še zaslužil s poštenim delom, so mu vse kvarte požrle. Tako je bil zmeraj brez denarja. Lani v 'aprilu se je oženil z dotedanjo tolerirano žensko Olgo. Iz ljubezni? O, ne. Zaradi denarja. Olga sicer ni bila premožna, imela je pa vsaj majhno posestvo v hrvatskem Zagorju, nekaj prihranjenega denarja in nekoliko zlatnine, fn še nekaj. Olga je »služila«. Vselej kadar je bil Peter suh, mn je Olga prinesla denar. Kakšen denar, Peter ni vprašal. Bil je oni umazani, grenki in skeleči denar, in z lepo oblečenimi gospodi, ki niso bili gospodje. Zapisal sem jih tudi zato, ker jih toliko izmed nas ne razume žgoče ironije narodnega pregovora, da »obleka dela človeka — gvant pa uši.. .<: ilaka. Usoda deklet Olgine vrste je že sama po sebi dovolj žalostna. Še mnogo hujša pa postane, če jih usoda kaznuje z onim, po čemur vsako živo bitje najbolj hrepeni, kar je pa tem nesrečnicam na j večje prekletstvo: z ljubeznijo. Zakaj ženske, ki jih je usoda obsodila, da morajo same sebe prodajati, skoraj vselej nesrečno končajo, če se zaljubijo. Po navadi gre tedaj ves njihov un toli žalostni način pridobljeni zaslužek v nenasitne roko njihovega stalnega prijatelja, ljubimca ali moža, ki ga podobno kakor Olgin Peter zapravi po beznicah, pri kvartah, alkoholu in i drugimi ženskami. Tako so tudi tisočaki, ki jih je Olga dobila od prodaje svojega posestva, prav kmalu skopneli. Za njimi je romal njen nakit; odnesla ga je v ljubljansko zastavljalnico. Toda vse to je bilo Petru še zmeraj premalo. Olgine prijateljice so na policiji izpovedale, da je imela nesrečna Podkrajškova žena idletnega sina, ki ga je že pred leti oddala na kmete v rejo in zadnje čase sploh ni več vedela, kje živi. Te prijateljice trde, da je Olga svojega lastnega otroka prodala za 4.000 Din, samo da pride do denarja, ki ga je neprestano terjal od nje Peter Podkrajšek. Zakaj nesrečna Olga je bila do blaznosti zaljubljena v svojega ničvrednega moža. Prodala bi bila celo svojo dušo, samo da bi mogla njemu ustreči. Tako je razumljivo, da je naposled prišla čisto na konec. Zdaj je seveda njen mož ni hotel več poznati, kaj šele, da bi ji pomagal. Ker ni imela denarja niti za še tako skromno sobo, so jo zadnje čase njene prijateljice iz usmiljenja jemale k sebi. Kadar pa niti to ni šlo, je prenočevala v neki vegasti baraki, tako nesnažni in nagnusni, da še žival ne bi v njej živela. In ko tudi tam ni več našla prostora, je po cele noči prezebala po dvoriščih ali pa spala pod dvokolnicami zagrebških postreščkov. Kaj je med tem počel Peter Podkrajšek? Pred kakšnimi tremi tedni je dobila policija prijavo, da je nekemu višjemu uradniku v gornjem delu mesta zmanjkalo v pisarni 28.000 Din. Omenjeni uradnik je bil za nekaj trenutkov odšel iz svoje sobe in pustil suknjič z listnico na obešalniku. Ko se je vrnil, je našel listnico prazno. Neka uradnica iz iste pisarne je povedala, da je opazila v šefovi sobi neznanega moškega, ki je koj nato izginil. Po njenem popisu si policija ni mogla dosti pomagati. Toda detektivi, ki so hodili ponoči po raznih zagrebških zakotnih lokalih in pazili na sumljive elemente, so kmalu prišli na sled Petru Podkrajšku, ki je na debelo razmetaval nove tisočake. Tudi nedoločni popis one uradnice se je z njim ujemal. Podkrajšek je kmalu zavohal, da mu je policija za petami. Zalo je odšel iz svojega dotedanjega stanovanja, si kupil uovo obleko in povedal gospodinji, da gre za nekaj časa na morje, češ, da je potreben oddiha. Obenem je prosil, naj ga ne odjavi, ker se bo kmalu spel vrnil. Upal je na ta način policiji zamešati sled za seboj. Pa ni šel na morje. Ostal je v Zagrebu in zapravljal ukradeni denar po beznicah in nočnih zabaviščih. Šele ko je začutil, da mu postajajo zagrebška tla prevroča’, je nekega dne odpotoval v No- vi Sad, kjer ga ni nihče poznal. Toda tam ni dolgo oslal. Preveč ga je vleklo v Zagreb, preveč se mu je tožilo po prejšnjih zabaviščih. Tako je nekega dne potrkal v Novi Vesi št. 34 neki neznanec in vprašal, ali bi lahko dobil mesečno sobo. Lastnik je ravno imel prazno sobo in mu jo jo oddal. Ta neznanec je bil Peter Podkrajšek. Lastnik hiše, uradnik higienskega zavoda, je seveda zahteval od svojega najemnika, naj mu izpolni prijavnico. Toda Podkrajšek se je izgovoril, da bo to drugi dan storil, češ da je zato ša čas. •. > Olga je bila v tem času popolnoma brez sredstev. Od svojih prijateljic je izvedela. kako njen mož razmetava denar, in preživlja noči z njenimi tovarišicami. Tedaj jo je obšla tolikšna ljubosumnost, da je šla in sama prijavila moža policiji, češ da ne verjame, da bi si bil denar, ki ga zadnje čase na debe- lo zapravlja, na pošten način zaslužil. Toda komaj je to storila, jo je že obšel kes, ker ji je prišlo do spoznanja, da bo sama spravila svojega ljubljenega moža v pogubo. K njemu se pa vseeno ni vrnila, toliko ponosa si je še ohranila. Z nezmotljivim instinktom zasledovanega zločinca je Peter Podkrajšek spoznal. da je izgubljen. Najbrže je tudi slutil, da se mu je celo lastna žena izneverila. Zato je sklenil napraviti konee svojemu izgubljenemu življenju. Poslal je k Olgi nekega svojega prijatelja in je prosil, naj pride k njemu. Nesrečna žena, ki jo je čedalje huje grizel obup, da je ovadila svojega moža. se ni dala prositi. Ponoči, ko so v hiši že vsi spali, i« je Podkrajšek vtihotapil v svojo sobo. Prihodnje dni je gospodinja vsako jutro potrkala pri svojem najemniku na vrata in ga pozvala, naj vendar že izpolni prijavnico za policijo. Toda Podkrajšek se je vselej znal kako izgovoriti, Gospodinji 8e je sicer čudno zdelo, d« je skrivnostni gost vselej le za ozko špranjo odprl vrata, ali pa celo kar a« zaprtimi vrati odgovoril, da je trudeat in da bi se rad še malo odpočil; prijavnico da bo že o pravem času izpolnil i« oddal. Tudi ondan je gospodinja trkala n« njegova vrata, trdno odločena, da spravi stvar vendar že v red. Toda dobila fe komaj slišen odgovor: »Počakajte še malo, gospa, da se oblečem.« Tisto dopoldne ga je potem pustila pri miru, ker je hotela počakati, da se njen mol vrne i« pisarne. Toda ko je mol potrkal na vrata svojega skrivnostnega najemnika, ni dobil nikakega odgovora. Stvar se mu j* zazdela sumljiva. Odhitel je po stražnika in ključavničarja, ki je s silo vdrl V sobo. In tedaj se jim je odprl strahote! prizor. Vsa soba je bila polna fcr- Se nadaljuje na 8. str, Skrivnostna rdeča raca Umoc, ki ceh senzacii vafaii VUwyock spcavil pokonča. - jlafutican UotnfM &H6 Mt Mičnega tiu&unca. - Ufa je 4tava? - OUu/avtic*%a tata Jutda sUcii/Mst V Newyorku umore na leto povprečno do tisoč ljudi. Toda le o 'malokaterih od njih se časniki obširneje razpišejo, zakaj večina tek Umorov gre na rovaš gangstrov ali to pa posledica pretepov, demonstracij itd. Take reči pa razvajeno new-jrorško javnost le malo zanimajo. Zato gredo v Newyorku tudi preko naj-fcrutalnejših in če tako skrivnostnih umorov kaj hitro na dnevni red. Iz novejšega Časa sta znana le dva umora, ki sta po načinu svoje izvedbe in tvoji skrivnostnosti postala pravcata (detektivska romana in sta zato tudi Newyorčane dolgo držala v napetosti, ffa dva umora sta zvezana z imenoma Ruth Snyderjeve in Willieja Guldensuppeja. Čeprav je minilo že več iko deset let od skrivnostnega umora [Guldensuppeja, živi njegovo ime še 'danes v spominu newyorškega prebivalstva. Kako so prišli na sled temu zločinu, vrednemu iznajdljivosti Conana Doyla ali pokojnega Walla-cea, vam hočemo v naslednjih vrsticah na kratko popisati. # Rdeča raca ! Bil je mož, ki je imel raco — Bnežnobelo raco. Živel je v Wood-ftidu, enem izmed najzakotnejših newyorških predmestij. Bilo je nekega poletnega večera, nekaj dni pred ameriškim narodnim praznikom <. julija, ko se je raca prizibala v takšnem stanju, da si je njen lastnik moral pometi oči, ko jo je zagledal. [Ali je bila večerna zarja temu vzrok’, ali so si pa mestni pobalini privoščili neokusno šalo na njegov rovaš? Bele prsi drugače zmeraj snežnobele race bo bile to pot temnordeče — od krvi ali barve? Prestrašeni lastnik si je raco temeljito ogledal in prišel do spoznanja, da njena barva izvira od krvi. Toda ne od njene lastne krvi, zakaj njegova »Julija« — tako je bil krstil svojo ljubljenko — ni bila nikjer ranjena. To odkritje mu je zadalo precej preglavic. Zato je drugo jutro Sklenil, da bo raco zalezoval in sku-žal dognati, kaj je počela, da si je !pa toli strašni način omadeževala ^voje prsi. Na vse zgodaj se je po »rstih odpravil za njo in jo že čez pekaj minut videl, kako je zadovoljno plavala v majhnem ribniku. In v jtem ribniku so potem našli rešitev jpagonetke, zaradi katere newyorški /Uredniki že nekaj noči niso mogli Spati. Skrivnostna rdeča raca je pomagala odkriti hišo, v kateTi se je Izvršili umor; že drugi dan je tam »koli kar mrgolelo reporterjev in policistov, ki so pozneje vsi zasloveli 'p— le uboga »Julija« in njen lastnik, M sta imela pri tem največje zasluge, Irta odšla praznih rok... Skrivnostni zavoji Ze cel teden prej so si v glavni newyorški mrtvašnici belili glave s strašno uganko. Od vsepovsod so dobivali zavoje s deli moškega trupla, pi so se počasi združevali v celoto. I>via fantalina, ki sta se kopala v IEaet-Riverju, ata našla sveženj in v pjem zavita pleča, lehti in prsi človeškega trupla. Nekaj dni nato so ttrugi dečki, ko so se Igrali v gozdiču fclizu 176. ceste, odkrilli podoben svetinj, zavit \ enako povoščeno platno kakor prvi. V njem so bili spravljeni spodnji udje človeškega trupla. Druge dele nesrečne žrtve so našli mornarji vojne ladje »Vermont« v brooklynskem pristanišču. Tako so v mrtvašnici polagoma spravili vse dele trupla skupaj, manjkala je le še glava. Kje naj dobe to glavo? In komu pripada? Javnost je hotela odgovora na to vprašanje in ubogi reporterji in policisti bogme niso imeli vzroka, da bi držali križem roke. »Kje je Willie?« Neke noči je sedel poročevalec velikega newyorškega dnevnika pri vrču piva v gostilni na tretji aveniji. Za sosednjo mizo sta sedela dva moža in se pogovarjala. Reporter je v njima spoznal masčrja iz bližnje parne kopeli. »Wilie danes spet ni prišel v službo?« >Ne,« je odgovoril drugi. >2e od petka ga ni.« To je bistremu reporterju zadoščalo. Pri priči Je plačal in odhitel v kopel. Tam je dal poklicati upravitelja in vprašal po Willieju. »Aha,« je menil upravitelj, Wil-lieja Guldensuppeja mislite. Da, pri nas je v službi. Nerazumljivo mi je samo, kje tiči že ves teden.« Poročevalec je namignil na skrivnostno najdbo moškega trupla brez glave. »Willieja ne bo težko spoznati,« se je oglasil neki mas€r. »Na prsih je imel tetovirano žensko glavo.« »Kje 6tanrje?« je vprašal poročevalec. Upravitelj je pogledal v seznam osebja. »Na deveti aveniji, št. 439.« »Pri neki ženski, Nack po imenu,« je dodal neki nameščenec. Hladnokrvna žena Drugo jutro so imeli maserji parne kopeli žalostno nalogo, da identificirajo ostanke svojega mrtvega tovariša. Ob istem času je stala Mrs. Na-ckova pred policijskim uradnikom tistega okraja in odgovarjala na njegova vprašanja. Neki prodajalec v Astoriji je bili namreč v njej spoznal tisto damo, ki je v kritičnem času kupila povoščeno platno iste kakovosti, v kakršno so bili zaviti deli umorjenčevega trupla. Pri zasliševanju je bila Mrs. Na-ckova mirna in dostojanstvena. Po končanem izpraševanju je poskusil policijski uradnik stari trik, ki sko- Banka Baruch 15, Rue La!ayette, PARIŠ Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje In po najbolJSe« dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najku-lantneje. - Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: it 8064-64, Bru-zeiles; Holandija: St 1458-66, Ded. Dlenst; Franclja: it. 1117-04, Pariš; Luksemburg: St 5967, Luzemburg. -» Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. raj nikoli ne zgreši svojega namena. Peljal je Mrs. Nackovo pri zadnjih vratih ven, da 6e je osumljenka malone spotekniila ob odsekane noge, ki so jih bili položili na prag. »Ali so to Guldensuppejeve noge?« je rezko vprašal policijski uradnik. Toda policist ni poznal mistress Nackove. Mirno in hladnokrvno ter začudeno nad takšnim vprašanjem je odgovorila: »Kako naj vem? Saj nikoli nisem videla njegovih golih nog. Razen tega — kako naj bodo njegove noge, če pa še živi?« V svojo nesrečo si je bila izbrala za umor pomagača, ki ni imel tolikšnega daru za samozatajevanje in molčečnost. Bil je to neki brivec, doma iz Poznanja, ime mu je bilo Martin Torzewski, v Ameriki se je pa prekrstil za Martina Thorna. Svojim tovarišem v brivnici je že dalje časa bahavo pripovedoval, da bo Guldensuppeja umoril, bodisi z revolverjem, strupom ali pa z bodalom. Tega pripovedovanja ni niti tedaj opustil, ko je bil Guldensuppe že mrtev; povabil je nekega svojega tovariša k sebi na čaj, mu na dolgo in široko razlagal, kako je Guldensuppeja ubil, in užival v podrobnostih svojega »junaštva«. Takšna je ljubezen ... In vsemu temu grozodejstvu je bila samo ljubezen vzrok. Ljubezen do zalite in debele štiridesetletne Avguste Nackove, po poklicu babice iz severne Nemčije. Svoj poklic je izvajala v Ameriki brez uradnega dovoljenja. In kakor je pomagala ljudem brez licence na svet, tako je tudi pomagala spraviti človeka brez licence na drugi svet. Herman Nack se je bil poročil z njo še v stari domovini. Prišla sta v Newyork in Herman Nack je odprl trgovino s hrenovkami. Toda ta poklic se ni dal spraviti v sklad z njegovimi izdatki, ki so šli poglavitno za pivo. Zato je prodal trgovino in kmalu nato izginil v ozadju trikotne drame. Ob razpletu zločina je bil pomivalec posode v enem izmed najzakotnejših newyorških predmestij. Pri sodni razpravi je tako iskreno in odkritosrčno obžaloval Guldensuppeja, čeprav ga jo bil izpodrinil pri Avgusti, da ni padla nanj niti najmanjša senca suma, da bi bil tudi on soudeležen pri umoru. Toda Willie Guldensuppe ni bil edini Hermanov namestnik pri njegovi debelušni ženi. Nekajkrat se je moral umekniti tudi Martinu Thor-nu. Samo da je mistress Nackova, ko je delala bilanco svojih čuvstev, prišla do spoznanja, da je s Thornoin ne veže nesebična ljubezen. Tako se je Guldensuppe čutil še daljo gospodarja nad njo. Z njegovim razmerjem do nje se mu je zdelo docela združljivo, da si je od časa do časa izposodil pri njej denar, tem rajši, ker je sam zaslužil komaj deset dolarjev na teden. Thorn, ki je bil samo telesno, ne pa tudi finančno slabič, s takšnimi posli ni bil zadovoljen in je Guldensuppeju večkrat grozil z revolverjem, dokler ga ni le-ta nekoč korenito premikastil in ga vrgel po stopnicah, Kje je bila glava To je pa postalo usodno za Guldensuppeja. Zakaj Thorna je sramota pekla v dno duše in je mislil samo na maščevanje. Avgustino sočutno srce je zdaj začelo nenadoma topleje utripati za Thorna, in tako sta skovala peklenski načrt. Kakor bornej-ski lovci na človeške glave je Thorn sanjal samo o tem, kako bi prišel do glave svojega tekmeca in si ob tej trofeji utešil svojo maščevalnost. Avgusta in Thorn sta si v Wood-sidu najela majhno hišico, češ da mislita napraviti v njej zavetišče za otroke. Povabila sta Guldensuppeja, da si hišico ogleda. Ko je le-ta stopal s pipico v ustih po praznih sobah, ga je Thorn počakal v zasedi z revolverjem, bodalom in steklenico strupa. Pri prvi priložnosti, ki se mu je ponudila, je svojo žrtev podrl od zadaj s strelom na tla, zasadil umirajočemu še bodalo v prsi in mu z britvijo odrezal glavo. Med tem je šla Mrs. Nackova v bližnjo trgovino in kupila nekaj metrov povoščenega platna. Ves dan sta nato imela polne roke dela, da sta Guldensuppeja razsekala na kosce in ga spravila v majhne zavoje. Potem sta se odpravila na razne »izlete«, da sta se teh zavojev na primernih krajih odkri-žala. Mrtvečevo glavo, edino, kar je Thorn hotel imeti, je polil z mavcem, nato jo pa vrgel v East River. Thorn je prišel na električni stol, Mrs. Nackova je pa dobila devet let. še enkrat raca Toda ne smemo pozabiti race »Julije«. Thorn je bil razsekal truplo v kopalni kadi. Da bi sledove krvi zabrisal, je zločinski par spustil vodo v kad in jo pustil več dni teči. Thorn je bil zdaj prepričan, da je voda odplavila vso kri njegove žrtve v kanal. Toda v tistem predmestju še nimajo kanalizacije, in tako je odtekajoča se voda z Guldensuppejevo krvjo napravila v soseščini ribnik, ki mu je pozneje raca s svojimi belimi prsmi izmamila grozotno skrivnost. Izobražen komornik Carica Katarina je imela komornika, ki je znal s svojo spretnostjo prepričati ne samo tovariše, temveč tudi svojo visoko gospo, da je na vseh poljih dobro podkovan. Nekega dne je javil carici prihod kurirja z Dunaja. »Kako dolgo je sel potoval?« je vprašala carica. »Teden dni, veličanstvo,« je brez pomišljanja odgovoril komornik. Katarino je naglica — za takratne razmere vprav fantastična — s katero je kurir prevozil pot z Dunaja v Petrograd, silno osupila. »Po kateri poti je pa potoval?« je dalje vprašala vladarica. »Čez Frankfurt, Leipzig, Strasbourg in Amsterdam, vaše veličanstvo.« »Oho, kje je pa tu geografija ostala!« je vzkliknila carica. »To je pa kurir pustil ob strani, da se preveč ne zamudi,« je odvrnil komornik, meneč da je carica z besedo »geografija« imela v mislih kakšno reko ali mesto. VUfytwefia šlcotsUa 2ena: »Kaj bi rad od prodajalca časopisov?« Mož: »Večerni list bi kupil.« Zena: »Kaj ti ne pride na umi Saj še včerajšnjega jutranjika nisi do konca prebrali« I/ Tu/aliju Ljubljana Na otroškem igrišču. Trušč. Smeh, sempatja tudi jak. Igranje. Skrbne matere iiu krščenice plaho pomagajo najmanjšim prvi« na noge. Na neki klopi sedi lepo oblečen gospod. Ponosno pripoveduje sosedu zraven sebe o svojem sinčku, ki se nekaj korakov v stran igra z drugimi otroki. »Pameten vam je ta fant! In bister! To ima po meni. In dobrega srca je! Tudi to ima p” meni,c razlaga poslušajočim upokojencem Takrat priteče nadobudni sinček. >Papa, mojo žemljo, prosim!« Dobi jo, se zagnize vanjo in odhiti spet k svojim tovarišem. Neki bledoličen fantek zasleduje z lačnimi očrni sleherni zalogaj, ki se izgubi v njegovih nstiih. »Daj tudi meni malo!« »Ne dam!« zareži vzorni deček. »Nevoščljivec!« zavpije lačni in mu pripelje klofuto. »Nevoščljivec!« Samo ta edina beseda, nič drugega. In slabotni, bledi fantek vrže rejenega ob tla. Z neusmiljenimi otroškimi pestmi ga obdelava, da je joj, in oči mu gore od jeze. Drugi dečki se ne mešajo v pretep. »Papa, hudobni faut me tepe!« tuli vzorni sinček na tleh. Papa vstane. Njegova visoka grozeča postava požene zmagovalca v beg. »Ne igraj se s takšnimi pobalini! Kolikokrat sem ti že rekel! K meni eedii!« Pokorno stori vzorni olrok po zapovedi. X- jOuUho- f e> študento/slco-živtiettie... Lipsko Dvaindvajsetletna visokošolka Helena Z. je lepo dekle. In študent Herbert S. je tudi zal fant. Razen tega je imel še barvasto čepico, ki se mu je imenitno podala. Dovolj razlogov, da se je mlado dekle do ušes zaljubilo vanj. Takšne reči se med študenti, kakor pravijo, odigrajo le platonski. Toda oba mladca sta prišla do spoznanja, da to ne sodi več v današnje 'čase. In tako se je zgodilo, da se je Helena Z. meseca decembra 1932 začutila mater. Tedaj je bilo pesmi konec. Vsa obupana se je zatekla k zdravniku in ga prosila in rotila, naj jo reši materinstva. Toda mož se ni dal omehčati. Temu se ima tudi njen otrok zahvaliti, da je prišel na svet. A ne za dolgo, študentka ga je zadavila in vrgla v školjko na stranišču. Ko so delavci čistili greznico, so našli otroka, in Helena Z. je prišla pred sodišče zaradi detomora. Toženka so je skušala zagovarjati, da je to storila samo iz sramu pied svojimi starši. Razen tega se je bala, da ne bi njen ljubimec izgubil orga-nistske službe v farni cerkvi. Izvedenci so spoznali študentko krivo detomora in jo obsodili na leto dni ječe, poostrene s trdim ležiščem vsakega četrt leta. Helena Z. je kazen sprejela. In študentovska idila se je spet enkrat žalostno končala. Obubožani športni prvaki ialostna usoda lahkomiselnih veliiin. - »Kakor pridobljeno, tako izgubljeno!« - Ostali so jim samo spomini na lepe dni, ki Jih ne bo nikoli vež... Mogočni razvoj športa v povojni dobi je prinesel silavo celi vrsti športnikov, ki so si s svojimi sposobnostmi pridobili težke milijone v dobrih valutah. Toda po večini so ta bogastva prav tako naglo kakor so zrasla tudi skopnela; saj je mana resnica in tudi pregovor pravi: kakor dobljeno, tako izgubljeno. Boksag, ki je hotel s svojimi oblekami posekati celo WaJeškoga princa Ko je sedanji svetovni boksaški prvak srednje teže Maxie Rosen-bloom pred kratkim odhajal iz Ma-di9on-Square-Gardna, kjer se je pogajal za neki match, je na cesti poklical taksi. A kdo popiše njegovo začudenje, ko spozna v šoferju svojega prednika Pavla Berlenbacha — boksača, ki je bil še pred nekaj leti prav tako znamenit kakor nekoč Jack Dempsey. Ta Berlenbach je bil na višku svoje slave dolarski milijonar. Toda ko se je umeknil iz aktivnega športa, tudi njegovih milijonov ni bilo nikjer več. Kot boksač je denar kar raz. meta val. Tako je imel posebno toaletno dvorano, določeno samo za svojo garderobo. V njej ni bilo nič manj kakor 120 oblek, a še to mu je bilo premalo; rad se je ponašal, da ima več ovratnic kakor sam waleški princ, in to že nekaj pomeni. Kajpada je Berlenbach kot svetovni prvak vedel, kaj se spodobi, in je vestno izpolnjeval družabne dolžnosti, ki so mu jih nalagali njegovi dobri prijatelji. To se pravii, kadar je bilo treba plačati, je potegnil denarnico iz žepa in poravnal ves zapitek. Ko je pa bilo konec njegove boksaške kariere, je skopnelo tudi njegovo premoženje; kar mu je ostalo, je bilo komaj dovolj, da si je kupil taksi. Boksači so lahkomiselni Toda ne mislite, da je bil Berlenbach izjema. V športu so zmeraj največ zaslužili boksači, in boksači so lahkomiselni. Nekdanji svetovni prvak črnec Jack Johnson je znal v rekordnem času pognati svoje denarje: danes mu je že malone šestdeset let in se mora preživljati s tem, da prireja rokoborbe in večer za večerom za par piškavih dolarjev med porogljivim grohotom gledalce. ubija proti docela neznanim roko ;cem. Tudi Kurtu Prenzlu, bivšemu nemškemu prvaku, slaba prede. Ko je bil na višku slave, se je poročil s filmsko igralko Fern Andro. Novo-poročenca sta šla nato v Hollywood, kjer sta na debelo razmetavala denar. Potem je pa prišel zvočni film. Fein Andri je odklenkalo, Prenzl je bil pa za boksanje prestar. Danes je nekdanji prvak prav tako kakor njegov tovariš Berlenbach šofer. Nekoliko bolje se godi njegovemu tovarišu in rojaku Hansu Breiten-straterju. Svoje čase je bil med tistimi nemškimi boksači, ki so največ zaslužili, imel je lepo vilo, drag avto in luksusno jahto. Danes je Breiten-♦riiter neznaten manažer boksaških prireditev in živi le še od blede sence svoje nekdanje slave. Tudi Georgesu Canpentierju, naj-inteligentnejšemu boksaču povojne dobe, se danes nič pnida ne godi. Za svoje pravljične kariere, ki ga je pripeljala celo v Ameriko — kakor zna* no, je izgubil naslov svetovnega prvaka v borbi z Dempseyem — si je nabral velikansko premoženje. Ko je dal boksu slovo, je ustanovil tovarno za izdelovanje aluminaste posode, pa je doživel polom. Do nedavnega si je služil kruh kot revijski pevec na Angleškem. Tam so mu pa pred nekaj tedni odpovedali in zdaj se spet poskuša — kot štiridesetletnikl — v boksu. Toda boj na pesti ne pozna milosti; kdor je odigral, je odigral za zmerom. Ko je Carpentier pred nekaj dnevi prvič spet nastopil v Parizu, ga je eiprejel leden molk. Iz usmiljenja mu dajo filmske družbe kaj malega zaslužiti. Edini ki si je znal ohraniti s pestjo pridobljene milijone, je nekdanji svetovni prvak in Dempseyev naslednik, Gene Tunney. Ta mrzlo računajoči študent je imel toliko poguma, da je dal na višku svoje slave boksu slovo in začel z milijoni, ki si jih je zaslužil poglavitno z obema borbama proti Dempseyu, neskrbno življenje kot zasebni znanstvenik. Božanska Suzana V teniškem športu je bila za čudo ženska, ki a: je znala napraviti denar. Suzana Lenglenova, med svojimi rojaki »božanska Suzana« imenovana, si je z raketom zaslužila lepe tisočake — dokler je igrala kot amaterka. Ko je pa prestopila k poklicnemu tenisu, je jela njena priljubljenost tem hitreje padati, 6im bolj so se na njej videla leta. Športno občinstvo je kruto in ne pozna prizanašanja; po samih rekordih hlepi. Ker niu Suzana z njimi ni mogla več postreči, je kmalu zatonila v pozabljenje. Danes se preživlja kot prodajalka v nekem angleškem modnem salonu in je vesela, če zasluži dva ali tri tisoč dinarjev na mesec. Pozabljene nogometne veličine Pri nas ne premoremo denarja za nogometne talente, zato tudi ne moremo govoriti o tragedijah pozabljenih veličin. Druga je v velemestih, kjer vam gre na nogometne tekme po 50.000, da, celo 100.000 gledalcev. Tam si kajpada dobri igrači lahko naberejo denarje... da jih še laglje zapravijo. Tako je imel Dunaj pred vojno znamenitega vratarja Pekarno; tako imenitno je branil svoje svetišče, da ga je celo takratni škotski prvak Glasgow Rangers najel za leto dni. In to že nekaj pomeni. A danes? Danes živi Pekarna napol hrom v največji bedi v dunajski sirotišnici. Drug tak primer je nekdanji srednji krilec dunajskega Rapida Seppl Brandstatter. Njegova usoda se končuje v bedi in pozabljenju v dunajski hiralnici. Še pred nekaj leti toli popularni Uridil — njegovo ime so Dunajčani celo vpletli kot refren v enega tedaj najbolj priljubljenih šla-gerjev — se danes skromno preživlja kot trener neznatnega holandskega kluba. »Ni mi žal...« Najslavnejši angleški jockey Ted Sloan je pred kratkim umiri v ubožnici. Malo pred smrtjo je še dal poro- Obstoji samo eden t-^ramidorv—■ I a!tQ'psu*J^ayer-j0 vi m krfiem©! s&dajprelzkušljo. pjfrajttldonfporpaga q< Pazite na dobermane! V Louvencienm* pri Parizu 8e je zagnala doberniansk* doga na neko 55 letno starko in ji za* sadila zobe v vrat. Sosed, ki je slišal obupno vpitje žrtve na pomoS, je prihitel in psa ustreliL Toda starka je izkrvavel« in nekaj minut nato umrla. Rekord zoper svojo voljo. Ravnatelj beograjske jadralne Sole inženjer Stano« jevič se je ondan dvignil s svojim jadralnim letalom v zrak. Nenadoma je izgubil oblast nad letalom in da se reši, je skočil iz višine 40 m s padalom na tla in sreč« no pristal. Iz tako majhne višine ni do« slej še nihče skočil s padalom, ne da bi se mu kaj zgodilo. Orjaški katalog. 20 mladih angleškimi učenjakov je sklenilo katalogizirati 8 milijone zvezkov knjižnice Britanskega: muzeja. Preračunali so, da bo delo tra« jalo 30 let in da bo katalog obsegal 230 debelih knjig. Tega pač ni pričakoval, Neki trgovec iz Peruse je silno mrzil avtomobile. Pred kratkim je umrl in zapisal vse svoja imetje, dobrih 6 milijonov našega denar« ja, sedmim izvoščkom, kolikor jih je me« sto še premoglo. Vsi veseli, da so na tolf nepričakovan način prišli do bogastva, so vsi izvoščki še tisti dan opustili svojo obrt — in zdaj vozijo po vsej Perusl sami avtomobili... ■ Blagoslov. Neki 72 letni kmet iz Savono je te dni dobil svojega 23. otroka. Jugoslavija izda v kratkem posebna znamke za letalski promet. ■ Aljehin si je ohranil naslov šahovske« ga prvaka sveta. Ze po 26 partiji je do« segel potrebno število točk (15MI od do« govorjenih 30 partij), tako da mu ostalih' štirih ni treba več igrati. Prejšnji teden se je v Newyorku vršil boj za boksaško prvenstvo sveta vseli kategorij. Dosedanji prvak Italijan Car« nera je v 11. krogu podlegel Američan* Maksu Baerju. ■ TTT namestu SOS. V Morsovih zna« kih se SOS takole napiše: ...-------------.., To pa vzame pri brezžičnem brzojavlja« nju preveč časa, zato so se zdaj domi« slili, da bi bilo nemara pametnejše, čai bi namestu SOS uvedli TTT, kar se napiše dosti krajše s tremi črticami (--------)• Tako vsaj predlaga neka an« gleška ladjedelnica. Predlog so poslali vladam pomorskih držav v premislek. čevalcu nekega londonskega časnika intervju, čigar poslednje besede se bile: »Nii mi žal!« Nobenemu od njih ni bilo žal. Če kdo z njimi govori, sanjarijo vsi samo o svoji slavni prošlosti, o onih lepih dneh, ko so bili še mladi, zmagoviti — in bogati.. t Če se ta veriga pretrga... Napisal Andrč Blrabeau >Moja ljuba Lili! Mislili srno jutri »večer skupaj kam iti, ti s svojim prijateljem, jaz s svojim. Nič! Nikamor ne pojdemo! Nikoli več! Jaz vsaj ne: izgubila sean namreč svojega prijatelja. Ne objokuj ga, zakaj mrtev ni. Stvar je še mnogo hujša: napravil je konec. Lahko si misliš, v kakšnem razpoloženju sem!... Da me tak človek pusti, na cedilu, človek s toliko denarja! Odšel je meni nič tebi nič in mi ni pustil mitri centima! Le vrata je zaloputnil za seboj. Zavpila sem če za njim: ,GentIeman ženske na tale način ne zapusti!' pa mi je samo odgovoril: ,Prav žal. Posvaril sem vas!' In to je res. Posvaril me je. Še zdaj ga slišim: ,Samo nečesa bi te prosil. Če bi ti bila stvar kdaj pretežka, mi odkrito povej! Mnogo mi je do tega, da mo ne varaš.' Kajpada sem mn obljubila toliko ljubezni in zvestobe, kolikor je je le hotel. Kajpada svoje besede tudi nisem držala. Pametno to seveda ni bilo, toda če se človek ne bi od časa do časa zaljubil, bi bilo življenje le preveč žalostno. Ne moreš si misliti, kako oprezna Bern bila! Nikoli nisem Roberta povabila k sebi, tudi če sem popolnoma zanesljivo vedela, da je moj prijatelj na potovanju. Tudi nisem Roberta nikdar poklicala doma. (Lahko bi bila sobarica v sosedni sobi, .in četudi bi se vikala ali se izražala na dogovorjeni tajni način, če človek koga tako blazno ljubi, se to tudi na jeziku spozna.) Nikoli nisem 'la z Robertom na izprehod, niti v najbolj odljudena predmestja... in vendar, ali ai moreš misliti kaj lepšega kakor hoditi s človekom, ki ga ljubiš, tesno prižeta k njemu? Nikoli ai nisem privoščila, da bi šla z njim v še tako predmestno gostilno na kozarec vina, in nikdar se nisem za nedeljski počitek peljala z njim v njegovem malem avtu. Prepovedala sem mu celo, da bi mi pisal, in tudi eamia mu nisem poslala niti enega pisemca. Skratka... razen tega da sem ga varala, kajpada, je bilo moje razmerje z mojim prijateljem docela neoporečno. In zato me nri pretekli teden obšla niti najmanjša zla slutnja. Moj prijatelj se je bil nekega večera vrnil in mi prinesel knjige, magaoine itd., kakor je že imel navado; veselilo ga je, če je mogel reči: ,Tole moraš prebrati!'... ,Tole su moraš ogledati!' Bil je samosilnež, čeprav vljuden in ljubezniv. Med temi magacini je bil tudi eden, ki je bil poln reprodukcij raznih slik. V zvezi s tem je navezal pogovor na slikarijo in slikarje in me vprašal, ali poznam Marija Laurencina. Pa Vlamicka. Odgovorila sem: ,Ne‘, ati: ,Po imenu', ,Še nikoli ga nisem videla'. Zdajci me je vprašal: ,Ali poznaš Roberta Zermatta?' Mojega Roberta! Rekla Bern: ,Ne!‘ Kakor bi govorila o najbolj vsakdanji stvari, ki si jo moreš misliti. On pa ni odnehal. ,Tudi po imenu ne?‘ ,Sploh ne.‘. Davi je prišel z zlobnim nasmeškom in stisnjenimi ustnicami in dejal: ,Dete moje, nekaj prijetnega vam Imam povedati. Danes vas poslednjič nadlegujem s svojo navzočnostjo. Poslej se lahko vsa posvetite svojemu Robertu Zermattu.' Menda ni treba, da ti še posebej povem, da sem tajila, tulila in jokala. ,Nikar se ne trudite. Vse vem. Doslej sem mislil, da ste se lepo in spodobno obnašali. Ne bom tajil, da sem tu pa tam oztegnil svoje tipalke pri postreščkih in vrataricah... Moj Bog, zakaj bi tajil... In vse kar sem izvedel, mi je utrdilo vero, da sle... pametni. Nu, prejšnji teden sem pa na docela nedvoumen način dognal, da se zanimate za nekega Roberta Zermatta ... Toda to zanimanje je utegnilo biti čisto nedolžno... In tedaj sem našel pretvezo, da sem vas vprašal, ali tega gospoda poznate... Če bi mi bili rekli, da je vaš star tovariš, ali niti to, denimo, samo znana«, bi bil najbrž toliko neumen, da bi vam bil verjel... Toda vi ste mi odgovorili, da ga niti po imenu ne poznate... Ko sem vendar vedel, da vam je celo znano, kje stanuje... Nato sem ga dal nadzirati. Evo vam poročila detektivskega urada. Ali naj vam preberem, katere ure ste prejšnji teden prebili pri ujem?' Potegnil je nekake Lističe iz žepa. Tajenje bi mi bilo malo pomagalo. Zato tudi nisem več mislila na to, da bi tajila; hotela sem le še dognati, kako je prišel stvari na sled. ,Lepo! Zadeva je,urejena! Izneverila sem se vam, pa' ste me postavili pred vrata. Prosim vas le tega, da mi poveste, kdo vam je izdal, da se zanimam za gospoda Zermatta.' Nasmehnil se je: ,Zakaj?' ,Ker mislim temu lopovu, naj že bo ženska ali moški, prisoliti par spodobnih klofut.' Zasmejal se je še zlobneje, me prijel za roko in me peljal pred zrcalo: ,Tale dama je bila.' Odprla sem oči na stežaj. Pokazal mi je enega izmed lističev, ki jih je Sherlock Holmes je prišel s svojim prijateljem Watsonom za nekaj dni v Berlin. V hotelski sobi je slonel Watson pri oknu in sanjavo zrl v daljavo. Sherlock Holmes je zamišljeno kadil pipo. Tako je minila ura, ko je nenadoma potrkalo. Še preden sta prijatelja utegnila reči »Noter!« so se vrata že odprla in v sobo je stopil vitek mlad mož kakšnih šestindvajsetih let, srednje elegantno oblečen in z aktovko pod pazduho. »Ali bi lahko govoril z gospodom Holmesom?« je vprašal vljudno. »To sem jaz,« je skromno odgovoril Holmes, »in to je moj prijatelj \Vatson.< S temi besedami je povabil prišleca, naj sede. »Moje ime je Johan Paulsen,« je odvrnil neznanec in sčdel. Nastal je trenutek tišine, potem je pa začel gospod Paulsen pripovedovati: »Prišel sem k vam v zelo kočljivi bil prej potegnil iz žepa. Bilo je verižno pismo, Lilili! Veriga sreče! Tudi ti si jo gotovo dobila. Pismo, v katerem piše: ,Pošljite to pismo devetim osebam, ki jim želite srečo. Verigo je začel nekri ameriški častnik in mora trikrat objadrati svet. Ne raztrgajte verige, drugače vam prinese nesrečo.' In potem imena členov verigo: ,Gospod X. gospodu Y.‘, ,Gospod Y. gospe Z.‘, ,Gospa Z. gospodu V/ itd. Lili, gotovo veš, da sem strašno praznoverna in na vsem svetu ni nikogar, ki bi mu želela toliko, tako brezmejno mnogo sreče kakor Robertu ... In tako je bil pač Robert prva od devetih oseb, ki sem jim poslala verigo. Samo da sem morala »Ideal« Kongresni trg 3 kemično čiščenje, barvanje in evet-lolikanje kakor vsi drugi natanko podpisati: ,Gospodična Roza Tourainova gospodu Robertu Zermattu...' In Robert — iz pisma sem videla — je poslal verigo nekemu gospodu Verdoisu (svojemu prijatelju iz mladih let, ki mi je o njem dostikrat govoril) in gospod Verdois jo je poslal gospodu Balaru-Durouru, gospod Balaru gospodu X., itd., dokler je ni dobil gospod Baveuntal, ki jo je poslal mojemu prijatelju ... Tako da sem mu res jaz sama izdala, da želi gospodična Roza Tou-raknova gospodu Robertu Zermattu mnogo sreče v življenju. In tega tudi ni moči tajiti: če dekle kakor jaz želi moškemu sreče, mu jo je bila navadno že dala ...« R. Poters stvari. Učenec sem znamenitega raziskovalca grške filozofije profesorja Huhnemanna in njegov sodelavec. Tako imam zmeraj pristop v njegovo hišo. Profesorju Hiihnemannu je danes svojih petdeset let in se je pred dvema letoma poročil z mlado lepotico. Profesorjeva ljubosumnost je do zdaj onemogočila, da bi njegova mlada žena — ime ji je Lora — zašla na kriva pota. Toda v zadnjem času je stopil v njeno življenje mož, ki utegne razdreti njuno dosedanjo zakonsko skladnost. Ta mož je junaški tenor na neki tukajšnji operi in je bil zadnje čase vsak dan gost pri profesorjevih. Tenor in gospa Lora pa nista mogla biti niti sekunde sama; za to je že poskrbel njen mož s svojo instinktivno ljubosumnostjo. Vzlic temu sta se mlada dva, ko sta se zavedla, da sta zaljubljena drug v drugega, znala na neverjetno premeten način med seboj sporazumeti; ravnala sta tako genialno, da gr« le moji bistrosti zahvala, če ni že doslej prišlo do česa hujšega.« Holmes je napeto poslušal. »Premislite! Začela sta drug drugemu poklanjati knjigo. In naslovi knjig so jima povedali, česar se nista upala z besedami izdati. Začel je on. Nekega dne ji je podaril s pomenljivim pogledom knjigo »Kako si, žena?« Ona je pri priči razumela in mu je že prihodnji dan poklonila knjigo »Nerazumljena žena«. Dan nato ji je prinesel »Casanovo«. Za to priznanje se mu je oddolžila s »Sorodnimi dušami«. Tako sta se na tihem sporazumela, in on je jel postajati podjetnejši. Prinesel ji je »Pravico mladosti«, zanjo je pa dobil kar štiri romane: »Speči zakonski mož«, »Bedak Sokrat«, »On je vsega kriv« in »Živi mrtvec«. Tedaj ji je izrazil toplo sočutje s poklonom romana pisateljice Courths-Mahlerjeve »Uboga mala Lora«. Njej je ta žanr ugajal in mu je dala razumeti: »Ne pustim te!« Tedaj se je razvnel in ji stisnil v roko filmski rokopis: »Ali hočeš postati moja ženica?« Odgovorila mu je z italijansko opereto »Da«. To je zapečatilo njen padec. »Sijajno! Imenitno!« je navdušeno vzkliknil Holmes. »Izvedel sem,« je nadaljeval gospod Paulsen, »da je tenor kupoval vse te knjige v knjigarni Schmerz & Co. Postal sem radoveden, kako bo odgovoril na njen »Da«. Že prihodnji dan, to je bilo včeraj, je naročil dve knjigi: »Med deveto in deseto zvečer« in »Hotel Lvov«. Davi je pa naročbo umeknil, ker so ga brzojavno povabili v Benetk© na gostovanje. Namestu njiju je naročil Dekobroyi knjigi »Madona v spalnem vozu« in »Eno noč v Benetkah«. Očividno se je nadejal, da pojde profesorjeva žena z njim. Naročil je v knjigarni, naj pošljejo obe knjigi na njegov račun v njegovem imenu gospe Lori. Bil sem ravno v knjigarni, ko je prišlo naročilo, in ker me poznajo, so mi dali knjigi s seboj, da ju izročim gospe Hiihnemannovi. Toda knjig nisem oddal, temveč sem prišel k vam, gospod Holmes. Prosim vas. dajte mi kak svet, kako bi se dala zakonska sreča profesorja Huhnemanna še v poslednjem trenutku rešiti. Stari še ničesar ne ve, in gospa Lora bi se utegnila, kadar predmeta njene strasti ne bo več v njeni bližini, vendarle še izpametovati. Kaj naj storimo, da ji tega lopovskega tenorja izbijemo iz glave?« Dolgo je sedel Holmes zatopljen v misli, potem je pa njegov obraz preletel vesel nasmeh; iz tega je Watson presodil, da se mu je zabliskala ideja. In res je Holmes izpre-govoril: »Morali bi gospe Lori v tenorjevem imenu dati kakšno knjigo, ki bi jo enkrat za vselej ozdravila vseh pustolovskih želja.« »Imenitno!« je navdušeno vzkliknil obiskovalec. »Prinesel sem s seboj katalog knjigarne Schmerz & Co., pa bi lahko kar koj pogledali.« Ko so lako več minut iskali, se je zdajci vsem trem utrgal zmagoslaven krik: našli so knjigo! Imenovala se je: »Ostani zvesta svojemu možu«, njen avtor je bil neki Ernest Schnur-zler. »Kaj bi bilo, če telefoniram knjigarni ali ima knjigo na zalogi?« je menil gospod Paulsen. »Toda vprašati bom moral v vašem imenu, da me knjigarnar ne izpregleda.« Holmes je prikimal in Paulsen je telefoniral. Sherlock Holmes se je blamiral Napisal Grof MONTE-CRISTO 'Roman Napisal Aleksander Dumas 43. nadaljevanja »Bojim se,« odvrne Andrea, »da me ne bi spoznal; odkar se nisva videla, sem se precej izpre-menil.« »O, pa klic krvi?« meni Monte-Crislo. »Prav imate,« pritrdi mladi mož, »na klic krvi nisem mislil.« »Če dovolite, gospod grof,« povzame Monte-Cristo, »bi vam svetoval, da nikomur ne pripovedujete o svojih dogodivščinah v jetništvu; vaša povest je namreč pravcat roman in ljudje bi jo hitro spačili in videli v vas ne izgubljenega in spet najdenega sina, temveč najdenčka. Morda vam bo v prid, če boste zbujali pozornost; toda ni vsak za te reči, in mislim, da tudi vam ne bi bilo prijetno.« »Mislim, da imate prav,« odgovori mladi mož in nehote prebledi pod srepim grofovim pogledom. »Tudi jaz mislim, da mi ne bi bilo prijetno.« »O, pretiravati pa stvari spet ne smete,« se nasmehne Monte-Cristo, »drugače boste prišli z dežja pod kap. Važno je le, da si napravite točen načrt, ki boste po njem nastopali; tak načrt boste tem laglje izvedli, ker bo v vašo korist. Gledati boste pač morali, da z dobrimi zvezami in uradnimi listinami zabrišete tisto, kar utegne biti temnega v vaši pro-šlosti.« Andrea se je vidno vznemiril. »Rad bi se sam zavzel za vas,« povzame Monte-Cristo, »toda ravnam se po načelu, da ne kaže niti najboljšemu prijatelju zaupati. Tako bi moral v tem primeru igrati vlogo, ki se ne bi strinjal z njo.« »Toda, gospod grof,« vzklikne predrzno Andrea, »ali ne bi glede na lorda Wilmora, ki me je priporočil pri vas...« »2e res, a lord Wilmore mi je zaupal, da imate precej burno mladost za seboj. O, ne zahtevam, da se mi izpoveste,« doda naglo Monte-Cristo, videč da se je Andrea zgenil. »Da se boste laglje vživeli v izpremenjene razmere, smo poklicali iz Lucce vašega očeta, markija Cavalcantija. Morda je nekoliko neokreten in trd; ni čudo, saj je od svojega osemnajstega leta avstrijski vojak. Toda za očeta bo še zmeraj dovolj dober.« »O, gospod grof, te besede so me potolažile; tako dolgo je ie-ga, kar ga nisem videl, da mi ni prav nič več v spominu.« »Razen tega zakrije bogastvo marsikatero hibo.« »Tak je moj oče res bogat?« »Milijonar je ... Pet sto tisoč frankov ima rente na leto.« »Po tem takem,« vpraša mladi mož z vidno tesnobo, »po tem takem ... mislite, da zastran denarja ... ne bom v zadregi?« »Niti v sanjah ne, dragi gospod. Ves čas svojega bivanja v Parizu boste dobivali rento petdeset tisoč funtov na leto.« »O, potem pa ostanem za zmeraj tu.« »Tega, dragi moj, danes še ne morete reči, zakaj človek obrača, Bog pa obrne ...« Andrea vzdihne. »Pravite torej, da mi je ta denar zagotovljen vse dotlej, dokler ostanem v Parizu?« »Zastran tega ste lahko brez skrbi« »Od koga ga bom dobival? Od očeta?« vpraša nekam nezaupljivo Andrea. »Da, toda porok zanj je lord Wilmore; na željo vašega očeta vam je odprl pri Danglarsu, enem izmed največjih pariških >Pogledati mora,« je potem sporočil. uidejo imam,« je zdajci vzkliknil Holmes in premeteno pomežiknil z očmi. »Tej nezvesti gospe Lori moramo takšno zaigrati, da jo bodo za vselej minile grešne misli. Pošljimo ji celo skladovnico te knjige ali vsaj toliko, kolikor je ima knjigarnar na zalogi.« »Misel ni slaba,« je odvrnil gospod Paulsen, »samo bojim se, da knjigarnar te knjige ne bo imel kaj prida na zalogi, ker je precej neznana.« A že je Holmes vzel papir in polnilno pero in napisal po narekovanju gospoda Paulsna tole pismo: Knjigarna Schmerz & Co., tu. Izvolite vse izvode E. Schnurzlerja »Ostani zvesta svojemu možu«, kolikor jih imate v zalogi, poslati na moj račun gospe profesorjevi Lori Huhnemannovi. Naročilo izvršite v imenu opernega pevca K. Istočasno sem naročil Centralni banki, da vam poravna račun. Z odličnim spoštovanjem Sherlock Holmes. »Kako naj se vam zahvalim?« je zajecljal gospod Paulsen s solzami v očeh. »Eh, pustite,« je odmahnil Holmes in spremil gosta do vrat. »Vesel sem, da bom mogel za svojega kratkega bivanja v Berlinu vsaj malo dobrega storiti.« Ko je Holmes drugo jutro bral časnik, se 11111 je zdajci podaljšal obraz. Odkril je kratko novico o zlati poroki profesorja Hiihnemanna in njegov© ženo Lore. Ravno je hotel poklicati Watsona na pomoč, ko mu je služkinja prinesla pošto. Knjigarnar J. Schmerz mu je pisal: Zelo spoštovani gospodi Z zahvalo potrjujemo vaše naročilo. Gospe profesorjevi Huhnemannovi smo že dostavili 3997 izvodov Schnurzlerjeve-ga romana »Ostani zvesta svojemu možu«. Našo fakturo v znesku 15.988 mark nam je banka proiuptno poravnala. Pričakujoč vaših nadaljnjih naročil, beležimo z odličnim spoštovanjem J. Schmerz & Co. Pismu je bil priložen zavoj in v njem v usnje vezana Schnurzlerjeva knjiga kot poseben dar založbe slavnemu kupcu. Na ovitku je blestela slika mladega avtorja. Bila je na las slična gospodu Paulsnu.------------------- Sherlock Holmes je še tisti dan odpotoval iz Berlina. Watson mu je pa moral dati častno besedo, da tega doživljaja ne bo objavil v zbranih spisih o znamenitem detektivu. bankirjev, kredit na pet tisoč frankov na mesec.« »Ali misli tudi moj oče ostati dalje časa v Parizu?« vpraša z istim nemirom Andrea. »O, ne, samo nekaj dni,« odgovori Monte-Cristo. »Njegova služba mu ne dopušča, da bi izostal dalje ko dva do tri tedne.« »O, dobri oče!« vzklikne Andrea, vidno vesel, da bo oče tako naglo odpotoval. »Tako,« povzame Monte-Cristo, delaje se, kakor da je preslišal ta nedvoumni vzklik veselja, »zdaj pa ne maram niti trenutek več zavlačevati vajinega svidenja. Vaš oče vas čaka v temle salonu.« Andrea se globoko prikloni in stopi skozi vrata, ki mu jih je pokazal grof. Monte-Cristo mu je sledil z očmi. Ko so se vrata za njim zaprla, je pritisnil na neko vzmet in pri priči se je odmeknila majhna slika na steni in napravila lino v zidu. Tako je grof lahko videl, kako je Andrea stopil proti majorju. »O, moj ljubi oče,« pozdravi Andrea na glas, tako da ga je lahko slišal grof onstran vrat, »ali ste res vi?« »Dober dan, ljubi sin,« odzdravi resno major. »Kolikšna sreča, da se dobiva po tolikih letih!« »Res, dolgo se nisva videla.« »Dajte da vas objamem, oče!« In moža sta se objela, kakor se objemajo igralci na odru. »In zdaj se ne bova nikdar več ločila, kaj ne?« vpraša Andrea nato. »Vidim, da si hočeš napraviti na Francoskem svojo drugo domovino,« reče major. »Res bi mi bilo hudo, če bi moral zapustiti Pariz.« »Jaz bi bil pa ves nesrečen, če ne bi smel živeti v Lucci. Zato se mislim čim prej vrniti v Italijo.« »Toda preden se odpravite, ljubi oče, bi vas prosil za listine, ki dokazujejo moje poreklo.« »Seveda, saj zato sem tudi prišel!« Andrea seže pohlepno po svojem rojstnem listu in poročnem listu svojega očeta in Ju hlastno prebere. Tedaj mu preleti obraz nepopisen izraz veselja. S čudnim usmevom pogleda starega majorja in vzklikne v brezhibni toskanščini: »Tak v Italiji nimajo galej?« Major se izprsi. »Kaj hočeš reči?« »Da smejo menda tam brez kazni ponarejati take listine. Na Francoskem bi vas za pol tega, častivredni oče, poslali za pet let na lepše.« »Govori jasneje, če te smem prositi!« reče dostojanstveno Luc-cežan. »Ljubi gospod Cavalcanti,« odvrne Andrea in prime majorja za roko, »koliko dobite za to, da se izdajate za mojega očeta?« Major je hotel nekaj odgovoriti. »Pst!« šepne Andrea. »Dajte, da se vam najprej sam zaupam. Meni so obljubili 50.000 frankov na leto, da bom vaš sin; kakor vidite, mi torej nikakor ne kaže, da bi vas zatajit kot svojega očeta.« CIKORIJA Naš pravi domači izdelek! Major se nemirno ozre okoli sebe. »Nič se ne bojte, saj sva sama; vrhu tega govoriva italijanski.« »Če je tako, naj bo: jaz dobim petdeset tisoč frankov enkrat za vselej.« »Ali verujete v pravljice, gospod Cavalcanti?« »Doslej nisem; zdaj bi pa skoraj veroval.« »Tak imate že kaj v rokah?« Major potegne iz žepa prgišče zlatnikov. »Kakor vidiš.« »Torej bi se po vašem lahko zanesel na dobljene obljube?« »Mislim, da. Samo gledati morava, da bova dobro igrala svoji vlogi.« »Kakšni?« »Jaz kot ljubeč oče ....« »In jaz kot vdani vam sin.« »Kajpada, ko tako zahtevajo ...« »Kdo?« »Neki abbe Busoni.« »Ali ga poznate?« »Še nikoli ga nisem videl.« »Kaj je v pismu, ki ste ga dobili?« »Ali me ne boš izdal?« »Kaj vam ne pride na um! Ali niso mar najini interesi neločljivo zvezani?« »Na, pa preberi.« In major poda mlademu možu pismo. Andrea jame tiho čitati: Siromašni ste in neveselo starost vas čaka. Ali ne bi hoteli postati če že ne bogati pa vsaj neodvisni? Odpotujte pri priči v Pariz. Tam poiščite na Elizejskih poljanah štev. 30 grofa Monte-Crista in terjajte od njega svojega sina z markizo Corsinarijevo, ki so vam ga ugrabili, ko mu je bilo pet let. Temu sinu je ime Andrea. Da boste podpisanemu bolj verjeli, vam priložim: 1. nakazilo na dva tisoč štiri sto toskanskih lir, plačljivih pri gospodu Gož-ziju v Firenci, in 2. priporočilno pismo za grofe Monle-Crista; na to pismo vam bo /,)lačal osem in štirideset tisoč franko\ Glejte, da boste 26. maja ob osmih zvečer pri grofu. Abbe Busoni. »Imenitno!« »Kaj je imenitno?« osupne major. »Hotel sem reči, da sem dobil tudi jaz zelo slično pismo.« »Tudi vi? Takisto od abbčja Busoni ja?« »Ne, temveč od nekega Angleža, od lorda ^ilmora, ki se navad- no podpisuje pomorščak Sim-bad.« »In ki ga prav tako malo poznate, kakor jaz abbeja Buso-nija?« »O, ne, nekoliko na boljšem 8em že, ker sem vsaj enkrat že l njim govoril.« »Kje?« »Vidite, tega vam pa ne morem povedati. Drugače bi vedeli ravno toliko kakor jaz, tega pa nočem.« »In kaj je bilo v tistem pismu?« »Sami berite!« Siromak ste in nič dobrega se vam ne obeta v življenju. Ali ne bi hoteli dobiti zveneče ime in z njim bogastvo? Sedite v poštni voz, ki vas bo čakal pred genovskimi vrati v Nici in se peljite čez Turin, Chambery in Pont-de-Beauvoisin v Pariz. Oglasite se 26. maja ob sedmih zvečer pri grofu Monte-Cri-slu na Elizejskih poljanah in vprašajte pri njem po svojem očetu. Zapomnite si: sin ste markija Caval-cantija in markize Olive Corsinarijeve; to vam bodo potrdile listine, ki jih dobite pri markiju. Z njimi se boste igraje uvedli v pariški družbi. Da boste lahko živeli stanu primerno, boste dobivali rento 50.000 frankov na leto. Priložim vam nakazilo za pet tisoč lir na gospoda Ferreo, bankirja iz Nice, in priporočilno pismo za gospoda Mon-te-Crista, da se zavzame za vas. Pomorščak Simbad. »Hm«, meni major, »stvar m napak.« »Kajne?« »Ali si že govoril z grofom? Ali ie pristal?« »Na vse.« »Ali si znaš stvar razložiti?« »Bogme, ne!« »V tej istorji bo nekdo opeharjen.« »Midva gotovo ne.« »To drži.« »Kdo pa potem?« »Kaj nama to mar?« »Tega mnenja sem tudi jaz. Zato iqrajva svoji vlogi do kraja.« »Prav! Gledal bom, da bom držal korak s teboj.« »O tem prav nič ne dvomim, ljubi oče.« Ta trenutek si je izbral Monte-Cristo, da je stopil v salon. Ko sta ga zaslišala, sta se vrgla drug drugemu v objem. »Nu, gospod marki, vidim, da vam je sin pri srcu.« »Oh, gospod grof, od prevelikega veselja se skoraj bojim, da me ne zaduši.« »In vi, mladi mož?« »Gospod grof, srečen sem kakor še nikoli v življenju.« »Blagor vama!« vzklikne grof. »Samo nekaj mi kali srečo,« vzklikne major, »namreč to, da bom moral tako hitro spet iz Pariza.« »Toliko časa boste pa vendar počakali, ljubi gospod, da vas predstavim nekaterim svojim prijateljem.« »Na razpolago sem vam, gospod grof,« odvrne major in se prikloni. »Zdaj se pa vi, mladi mož, izpovejte svojemu očetu.« »O čem?« »Nu, o svojih denarnih razmerah.« »Ej, vraga,« vzklikne Andrea, »zadeli ste ob najobčutljivejšo struno.« »Ali ste slišali, major?« »Seveda sem.« V 24 URAH barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice Itd. Pere, suši, monga in lika .domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh tovarna JOS. REICH LJUBLJANA »Vaš ljubljeni sin pravi, da potrebuje denarja.« »In kaj naj storim?« »Dajte mu ga, smrt božja!« »Jaz?« »Menda!« Monte-Cristo stopi med oba moža. »Vzemite!« pravi mladeniču in mu stisne v roko šop bankovcev. »Kaj je to?« »Odgovor vašega očeta.« »Mojega očeta?« »Da. Ali mu niste pravkar rekli, da potrebujete denarja?« »Seveda sem. In?« »On me je pooblastil, da vam tole izročim.« »Na račun moje rente?« »Ne, temveč za prvo silo, da se uredite v Parizu.« »O, dobri moj oče!« »Tiho!« ga opomni Monte-Cristo. »Saj vidite, da ne mara, da vam izdam darovalca.« »Tolikšno obzirnost znam ceniti,« odvrne Andrea in spravi bankovce v žep. »Tako, zdaj pa pojdita!« reče Monte-Cristo. »Kdaj bova imela spet čast sestati se z gospodom grofom?« vpraša Cavalcanti. »Saj res,« pritegne Andrea, »kdaj se bomo spet videli?« »V soboto, če hočeta ... da ... v soboto. Takrat bom imel goste v svoji hiši v Auteuilu, med njimi tudi gospoda Danglarsa, vajinega bankirja. To bo najlepša priložnost, da mu vaju predstavim, zakaj če naj vama izplačuje nakazila, vaju mora poznati.« »Ob kateri uri naj prideva?« »Okoli pol sedmih.« »Prav, gledala bova, da ne zamudiva,« reče major in seže po klobuku. Nato se Cavalcantija priklonita in odideta. Grof stopi k oknu; videl ju je, kako stopata z roko v roki čez dvorišče. »Bogme,« zamrmra sam pri sebi, »takih sleparjev že izlepa nisem srečal. Kolikšna škoda, da nista res oče in sin!« Toda že čez trenutek se je iztrgal iz svojih mračnih misli in vzkliknil: »Pojdimo k Morrelovim! Stud mi gre menda že bolj do živega kakor sovraštvo.« XVII Vrt z meteljko Čitatelji naj nam zdaj dovolijo, da jih spet popeljemo na metelj-kov vrt kraj Villefortove hiše, kjer bomo srečali dve nam že znani osebi. To pot je Maksimilijan prvi prišel. Prežal je skrit v senci na ljubljeno bitje in nestrpno čakal njenega prihoda. Naposled zaškripa pesek, toda namestu ene osebe se prikažeta dve. Valentinini zamudi je bil kriv obisk gospeDanglarsove inEvge-nije, ki se je zavlekel čez uro njenega sestanka z Maksimilijanom. Da pokaže svojemu dragemu, da ni sama kriva zamude, je deklica predlagala Valentini izprehod po vrtu. Mladi mož je z instinktom zaljubljenega takoj razumel in srce se mu je olajšalo. Izprehod je trajal skoraj pol ure in ves ta čas je le nekajkrat od daleč zagledal Valentino. Naposled sta se deklici oddaljili. Maksimilijan je vedel, da je obiska Danglarsovih dam konec. Nekaj trenutkov pozneje se Valentina res sama vrne. Videč da ni na vrtu nikogar, stopi počasi proti ograji. »Dober dan, Valentina!« jo pozdravi neki glas. »Dober dan, Maksimilijan. Morali ste me čakati, toda lahko ste videli, da nisem bila sama vzrok.« »Da, spoznal sem gospodično Danglarsovo, toda nisem mislil, da vam je tolikšna prijateljica.« »Zaupala mi je, da jo hočejo zoper njeno voljo omožiti z gospodom Morcerfom, jaz sem ji pa nato povedala, da tudi mene silijo v zakon z gospodom Epina-Yem, čeprav ga ne ljubim.« »Ljuba Valentina!« »Od tod, dragi prijatelj, oni videz prijateljstva med menoj in Evgenijo. Toda ko sem govorila o možu, ki ga ne morem ljubiti, sem mislila na njega, ki ga ljubim.« »Kako dobri ste, Valentinal Na vas je nekaj, česar gospodična Danglarsova ne bo nikoli imela: oni prečudni čar mikavnosti, ki je pri ženskah to, kar je cvetlicam vonj in sadju žlahtnost okusa; zakaj ne pri cvetkah ne pri sadju lepota še ni vse.« »O, Maksimilijan, iz vas govori samo slepa ljubezen.« Križanka štev. S Ss,,/'"/'"//''j Pomen besed Vodoravno: 1. vroča voda, 4. prislov, 7. kraj (lat.), 9. znan francoski pisatelj, 10. predlog, 11. prekop, 13. reklamno sredstvo, 15. pijača, 10. kis, 17. visok hrib, 20. beseda iz očenaša, 23. svečano oblačilo, 24. ženski del orientalskega stanovanja, 26. del hiše, 27. vzor, 28. reka v Srbiji, 29. avstrijski general iz 18. stoletja, 30. majhna zver. Navpično: 1. kljuka, 2. dol suknjiča, 3. perutnina, 4. domača žival, 5. utežna enota pri draguljih, G. lesa, 8. tol-šča, 9. pogoj za zasluželc, 12. tuje žensko ime, 14. apostol, 17. bruno, 18. planota, 19. koralna pečina, 20. poldragocen kamen, 21. idol, 22. rimski cesar, 23. rimski pesnik, 25. zmleto žito. Rešitev križanke St. 4 Vodoravno, po vrsti: pristnost, e, vir, u, I, ratar, r, oba, n, erg, pokolcnje. oje, e, tan, n, vrsta, j, e, aco, e, zrakoplov. HUMOR Potom pa že! »Ko sem šel snoči čez tromostovje, j© stal tam neki mož in metal klobase v vodo.« »Gotovo se mu j© zmešalo.« »Kaj še! Klobasar je bil in je metal kranjske klobase v vrelo vodo.« Poroka iz ljubezni »Ali kaj občujete z Mila včev Lina?« »Samo poslovno. Oženil sem se z njuno hčerko.« Pametnejši Aleksandra Humboldta so nekoč vprašali, kaj sodi o spiritizmu. Izrazil se je zelo skeptično. »Prisežem vam,« se je tedaj razvnel neki vnet pristaš spiritizma, »da gibanje mizice ni sleparija. Vsaj jaz sem videl, da se je premeknila.« »Že mogoče,« se je nasmehnil Humboldt. »Saj pravijo, da pametnejši odneha.« Ameriški humor Velik newyorški hotel išče pomivalca posode. Prijavi se neki starejši človek z zakrpanimi hlačami, brez ovratnika in s strganimi čevlji. Poslovodja ga sprejme. Novi pomivalec gre z vzdihom na delo. Ravnatelj hotela ravno nadzira osebje in pride v kuhinjo. Tam zagleda otožnega pomivalca, stopi k njemu, ga potreplja po rami in ga skuša potolažiti: »Vidiš, prijatelj, jaz sem tudi začel kot pomivalec — in kaj sen« danes? Hotelski raivnatelj! Tako je v AmenLki!« Pa odgovori pomivalec: »Vidite, jaz sem začel kot hotelski ravnatelj — in kaj sem danes? Pomivalec posode! Tako je v Ameriki!« V Cikagu se razgovarjata dva gospoda. »Ali že veste,« vzklikne prvi, »na-jiinega znanca mistra Peabroikerja, ki potuje s svojo ženo okoli sveta, so v Šangaju napadli razbojniki in ga slekli do kože!« »Za to mu pa res ni bilo treba v Šangaj potovati!« * BiH pride k staremu Brownu. »Halo, Brown, saj ste družinski oče, ne?« »Sem) na žalost.« »In imate tri hčere?« »Tri hčere, na žalost.« »In jaz sem samec, kajne?« »Kako naj vem? To menda sami bolje veste.« »Koliko so hčere stare, Brown?« »Osem in dvajset, dva in trideset in pet in trideset.« »0 jej!« »Mlajših jih ne morem narediti, kakor so!« »Hm. Kaj dobi najmlajša za doto?« »Deset tisoč dolarjev In hišo na Walikerstreetu.« »In dvaintridesetletna?« »Deset tisoč dolarjev in hišo na Cantstreetu.« »In najstarejša?« »Deset tisoč dolarjev in hišo na Peckstreetu. Za katero od mojih hčera se pa zanimate?« »Tega še ne morem reči. Poprej st moram ogledati hiše. Do svidenja!« Pri zdravniku »Kaj bo dobrega, gospa?« »Oh, gospod doktor, čedalje huje me trga. Komaj da še vzdignem roke nad glavo, in z nogami je islalc Najnovejša ameriška senzacija tttae k/est je Zenska, JUL že devet mesecev nabava in jprivtacuje vsa ameriška javnost s svojim dežnim in svobodnim nastopom V prostrani Ameriki imajo sleherni dan kakšno senzacijo, toda zvečine so to muhe-enodnevnice, sfrče k luči, zableste — in padejo s strtimi krili — v pozabljenje. Senzacija, ki bi je Američani ne pozabili pol leta, tričetrt leta, celo leto, bi bila zanje neka posebnost, kajti njim so taka časovna razdobja »večnosti. In glejte, Amerika pozna tako senzacijo, govori o njej, sanja o njej, pa veste kakšna je? Ženska je, živa ženska v osebi filmske igralke Mae Westove. Kako neki je ta tajin- stvena ženska razburkala čute vsej Ameriki, od kod je, kakšna je, kdo je? Že v poslednji številki sem vam povedal, da je Westova »zvezda< Pa-ramountovega filma. Nova filmska boginja je, sanje vsakega moškega, hrepenenje sleherne ženske. Morda in bržčas so njeni uspehi tako senzacionalni in »dolgotrajni« v vetrnjaški Ameriki samo zato, ker je tako zvijačna in premetena, kakor je bila naša prababica Eva v raju. Ona opaja s svojimi razkošnimi ženskimi čari, ker razgalja svojo naravno čud, ker pokaže z ljubko (nekateri pravijo: nesramno) drznostjo vse, kar sme javno v naših dneh pokazati. Nič je ni sram, nič se ne boji strupenih jezikov; ve, da je lepa in — ve, da slehernega omami. Toda ni vsa tajnost njenega uspeha samo v razkazovanju telesne lepote. Saj je marsikatera ženska lepa, pa ne zna ljubko in zapeljivo podčrtati svoje lepote; Mae VVestova pa zna. Njena hoja je pesem, njena govorica boža, melodična je in zapeljivo sladka, vabeča in opojna. Omenil sem že zadnjič, da se je Mae Westovi posrečilo, česar doslej še ni zlepa dosegla nobena ženska. Ameriki je vsilila debeluškasto linijo — svojo linijo. Čudno se sliši, da je prav v oni zemdji, v kateri so toliko žrtvovali, toliko gladovali in počeli vse mogoče norije zavoljo vitkosti, zavladalo modno geslo: polna linija. Gospe, gospodične in gospodje, ki nimajo pod božjim solncem boljšega deda kakor da premišljujejo o tem, kakšne naj bodo druge ženske in kako naj se oblačijo, so se uklonili »boginji« Mae Westovi in svečano dovolili in razglasili: ženska ne sme biti samo malo zalita, temveč temeljito okroglasta. In zavladal je raj v obljubljeni deželi. Debeluške, ki so se brez uspeha -borile s svojim salom, so se oddahnile, one suhe trlice, ki so primerjale svoje debele sestre po Evi z racami, so obmolknile. Mae Westova jim je zamašila klepetava in opravljiva usta. Ves trpeči nežni spol, ki je gladoval, cuzal limone, užival »slatinske tablete« in »preizkušena« sredstva zoper tolščo, je postal ves srečen, kajti poslej se bo do sitega najedeil vsak božji dan. Mae Westova je na mah uničila plodove nepopisnih žrtev, tortur in masiranja. Ameriški modni diktatorji so obrnili repe po vetru. S platna ukazuje Mae Westo-va, mogočnejša diktatorica, razkazuje svoje prekrasne toalete, svoje čare, uči gledalca kaj je današnji dan zveličavno in kaj je zastarelo, pusto in dolgočasno. Ta žena je vražica, ki sili oba spola, da jo obožujeta, da paseta zavidljivo ali poželjivo svoje poglede na njenih okroglastih oblikah. Vse se tere v kinematografih, mlado in staro, ženske in moški, kadar igra Mae Westova. Vsa podjetja zavidajo Pa-ramountu, da si je znal za pet let pridobiti to nenavadno žensko. Doslej *je Paramouut sfilmal samo dve deli z Mae Westovo: »Nisem angel« in »Najstrašnejša ženska« — in, glejte, kakšne uspehe ima. V obeh filmih je njen partner isti igralec, po licu in značaju njej pravo nasprotje. Ta mož, ki je v filmu ljubimec plavolase in zavaljene »zvezde«, ni nihče drugi kakor črnolasi in vitki Ga-ry Grant, ki ga tudi naša javnost že pozna iz filma »Madame Butterfly«. Mae West je ženska, vseskoz ženska. Duhovita je, temperamentna, iz- kušena in rutinirana. Življenje pozna ko sebe, in jezika tudi nima zvezanega. Zdi se, da uživa, če bega ljudi s svojo odkritosrčnostjo. Mae Westo-va ni hinavka. Vsaki besedi privošči pravo mesto, zmerom zadene v črno, a svojo govorico spremlja s kretnjami in pogledi, ki so nesporno in zmerom v skladu s tem kar reče. V brk pove resnico z besedo, s pogledom in s kretnjo: »Lažeš, hinavčiš! Nikar tako! Saj smo vsi ljudje, vsi smo iz krvi in mesa. Časih smo dobri, zvečine pa 6labi. Pogorel bi, če bi me hotel obsoditi za grešnico. Dovolj dolgo sem že na svetu, poznam dobro in slabo in poznam dobre in ničvredne ljudi. Nisem, nisem neumna gos...« Vse kar pišem je le senca Mae We-stove. Če bi vam povedal samo par besed, ne bi rekel nič, če bi vam pripovedoval še bolj na široko in dolgo, bi še zmerom premalo povedal. Mae Westovo je treba videti, doživeti jo je treba. Vsi si jo morajo ogledati, moški in ženske, to pa zategadelj, ker dozdajšnja izkušnja uči, da se moški navdušijo zanjo, a ženske se od nje uče. Saj Mae Westova ni samo za Ameriko senzacija. Že na Francoskem in Angleškem in še drugod jo poznajo. Francoska, dežela mode, je že posnela po njej obleke — moda k la Mae West — toda za te obleke je treba zalitih oblik. Tudi klobuki so že k la Mae West, a za take klobuke je treba imeti skodrane lase. Najboljše bo, pa saj si tudi drugače pomagati ne moremo, da počakamo njena filma. Takrat bomo šele videli, ali bo in kako bo »delovala« na naš moški in ženski svet ta nenavadna ženska, ki je doslej že pol sveta zmešala glave. * Vtelešena grehota IIollywoo(l, v juniju 1034. Nova zvezda se je pojavila na filmskem nebu. Jean Harlow. Krasotica je od nog do glave, umetnica po božji volji. Lasje so ji platinasto plavi. Zdi se, da je rojena za sireno. V Kansas-Cityju se je rodila kot edinka premožnih staršev. Že v zgodnji mladosti je bila razvajena in vihrava. Ko ji je bilo deset let, se je preselila z materjo v Kalifornijo. Vdovela mati se je po treh letih spet poročila in se preselila v Čikago, kjer je vtaknila Jeano v penzionat. Komaj šestnajstletna se je poročila s Charlesom Grewom. Toda že čez nekaj mesecev se je ločila od njega in odšla k filmu. Pri Halu Roachu je pričela kot statistka svojo kariero. Njen ded ji je končno prepovedal igrati v filmih in res ga je ubogala in bila 8 mesecev brez dela. Toda k filmu jo je tako silno vleklo, da se jo skrivoma spet vrnila v ateljeje. Režiserji so spoznali njeno sposobnost in ji dodelili sčasoma »vampirske« vloge. Zaljubila se je v svojega režiserja, Pavla Berna, in se z njim poročila. Toda že čez dva meseca je izvršil njen mož zagoneten samomor; pravijo, da je ona zakrivila to strašno dejanje. Najnovejši njen film je »Že-na-demon«, v katerem i"r'* vlogo ■mm % ® W ^ ' 'l ; ,0 '* TitmsUe novice Lupe Velez, znana filmska lepotica, ljubi živali. Doma z vso nežnostjo neguje šest prekrasnih psov in veliko papigo, šestnajst kanarčkov redi in z njimi vred žvrgoli. Myrno Loy pozna vsak Hol-lywoodčan po njenih zelenih očeh in rdečih laseh. Malo, glavnega junaka v znanem Van-Dyko vem filmu »Eskimi«, so med snemanjem tega filma obsodile s polarnim raziskovalcem Knutom Rasmusenom vred ruske oblasti zaradi vohunstva na dosmrtno ječo. Norma Shearer bo igrala v filmu »Maria Antoinetta« skupaj s Charlom Laughtonom. John G i 1 b e r t, ki se je nameraval odpovedati filmanju, pa se je zaradi Grete Garbo premislil, je sam napisal rokopise za svoj poslednji film »Šoferjeve in-diskretnosti«. JackieCooper bo vsak ča9 devet let star. Mlad je še, a »velik«. Bog si ga ve, ali bo takrat, ko bo zrasel, še zmerom slaven? Bicikelj je tudi v Hollywoodu moda. Pravijo, da se poleg drugih zvezd prav pridno prevaža e kolesom sama božanska Greta Garbo. Pri tej priliki naj povemo, da Greta najodločneje taji, da bi se bila poročila z Mamoulia-nom, režiserjem njenega filma »Kraljica Kristina«. Jeanetta MacDonald in Maurice Chevalier sta sklenila z družbo Metro-Goldwyn-Mayer večletno pogodbo in bosta igrala že v kratkem »Veselo vdovo«. Harry Piel je pričel filmati veliko tehnično delo »Gospodar sveta«. Film nam bo pokazal člo-veka-avtomat. Režiral ga bo Har-ry Piel sam, najel je pa za glavne vloge Sybillo Schmitz, Walterja Franka, Walterja Janssna in še druge znane umetnike. Mistinguette, slavna pariška revijska zvezda, je sklenila pogodbo z neko filmsko družbo pod pogojem, da si sama izbere partnerja. * Jean llarlcrvv žene, ki ve kaj hoče, in se na polu k svojemu cilju ne ozira na levo ne na desno. r-n. Filmske poroke Ves svet si brusi jezike o porokah v filmskem svetu. Pravijo, da se namerava Lilian Harvey prav kmalu preseliti spet v; Evropo in nadaljevati v Nemčiji svojo filmsko kariero. Tisti ki vse vedo trde, da nestrpno čaka, da ji poteče pogodba s »Foxom«, kajti srce jo vleče k Willyju Fritschu, s katerim se misli poročiti. Spet drugi vedo povedati, da se pripravlja na sveti zakon Joan Craw-fordova. Bila je žena Douglasa Fairbanksa ml., zdaj jo pa vzame neki znan filmski igralec iz Hollywooda, Imena nam nočejo povedati. Baje bo presenečenje! Magda Schneider, ta ljubka igralka, bo kmalu žena Wolfu Alba eh-Rettyju. Pri filmanju sta se drug drugemu tako zbližala, da se jima vidi najboljše, da preneseta svoje ljubezenske vloge v realno življenje. Še zmerom nič ne vemo kaj in kako bo z Martho Eggerthovo in Janom Kiepuro. Časnikarji vtikajo sicer v vse svoj nos, vendar ne zvejo ničesar bistvenega, * Sporazumna vzgoja otrok Vabimo Vas k nakupu v najcenefši oblaiilnici it. 2h?eslter mmmmMmmmmmmamummaBammmmm Sv.