Marko Novak 250 Marko Novak OCEAN V KAPLJI Kdo bi le pozabil vso izdelano arhitekturo tistega nadutega trenutka, ko si se vetru skozi luknjo, morska deklica, izmuznila obalam neznanega sveta, kot jadrnica z jamborom, ki ni leto nobenega stoletja, ampak mesec brez iznašlega imena, in si si odgrnila z roko brez podstavka tančico rakov, školjk in rib z nebesnega obraza? Na plažah z obeh strani neba si pljusnila drget, vestalka, gola, kot pesem, ki vedno hoče biti brez vsega, ker je to edino valovanje biti v vsem, kot bi vsi živi in ugasli ognjeniki, vsa srca potopljenih mornarjev, za-bili v en glas, enkratno/vedno zašumeli kot dotik kapljic in odsevov zvezd v plesni točki sredi oceana. Kdo bi se ne spomnil tistega, kot enkratni blisk, spoznanja, ko si mi s pisavo, komaj berljivo, poševno, kot je tekač iz valov, z vejicami iz dihljajev med ločili šepetanja, pisala dekret, kot duši itinerar po koži, in mi globoko, še čez nasipe za obalo, razpustila vse pošasti prask in por, ki kujejo, razjarjene, zaroto časa? 251 OCEAN V KAPLJI II. Moščenice. Desno, sinje oko kot domačinka, noč z mrežami in ribiškimi čolnički, ki gre nališpana z luno in napudrana s kresnicami zapeljevat zasidrane mornarje v zalivu, čez valoviti krov prostora, časa. S cerkvico, zvonikom na griču, si, vas, odsev v kozarcu vina z drugega sveta kot kakšen utripajoč nebesni sesek, ki se je utrgal Mariji blaženi pod vrat, ali opatijski mestni gospodični zbezljal čez puritanski modre in s špičko strgal črni čipkasti oblak, da je še zadnja tisočletna kombineža padla, in vroče zemljino telo nasitilo duha. Kakor kakšen mrzel, peneči se šampanjec si, cerkvica na poraslem, oblem griču, ki odžeja potniku, turistu, vročični izraz, kakor so nekoč tvoje rajske plaže z nimfami iz svetlečih se gladkih kamenčkov, s sladko iskrenostjo potokov osveževale smrtni znoj menihov, ko je zvečer za vsakodnevnim malim prišel po njih enkrat še velik, zvezdnat voz, da jih čez Učko goro popelje v noč, kot na skrivnostno, nepovratno pot. - III. Jutro najiskrenejši je potok, bistri svod pod trepalnicami tujke, najlepša ženska šminka na obrazu ustnic, dveh noči, dveh belih rjuh, kjer vmes les, premog, nafta čaka, da se opolnoči iz voska zlijeta dve iskri v plamen in še zadnja se neznanka iz vesoljnih, črnih lukenj odgrne izpod tančice čipkastega mraka, da luč v slapovih znoja potegnejo v vrzel med obla griča, dve nabuhli dojki, kot dve polobli, dva možganska centra, dve obdobji, ki se skorajda dotikata, a ne dotakneta, in ko enkrat vseeno se, prelije razodetje svojo brano, preseče sekira svoj ročaj, duša raztrešči svojo lobanjo, da te odplavi v golo pokrajino, zlije s tvojo edino sanjo - dve nagi bedri, dva stolpa, dve svetilnici izgubljenih mornarjev, ki se ena z belo, druga s črno podvezico sprehajata čez tvojo promenado, in ko se trepetajoče, ves vzburjen, dotakneš, ene ali druge nogavice, vidiš, da je ni moč sleči, ker enostavno paše zraven, kot črno-belo ogledalo ali okostnjakinja, ki jo ljubimkaš, v kateri se vse šele začenja, tudi otrok, briz, ljubezen in perioda, ko se zjutraj rodiš med bele stene, oblečeš črne hlače, siv pulover, in si zobe umiješ z belo pasto, da jih zbudiš in znova oživiš. IV. Blažena kipeča sila, mediteranska noč, v trzajoči nosnici nad vrelimi otoki. Razmršene misli od razuzdanih vetrov si češem z glavnikom večernega opoja vse bolj zrelih, srednjih let, in vse goreče želje, ki bi najraje ubežale, Marko Novak 252 253 OCEAN V KAPLJI zlepim za lase z briljantino. - Samo še gravitacijo zaprem za neučakana polkna nočnega raja in antinomije, raztresene igrače po, malce že, razvajenem vesolju, nazaj pospravim v omaro, potem pa kot kak staromodni vitez, zlikan in opran bršljan, po lestvi spolzkih listov spležem k tebi od tal do okna razsvetljenih nebes, in se čez nabrušeno rezilo podboja, čez ostrino svoje neprehodne silhuete prerežem, ženska, iz zapestja - vate. V. Katedrale dvignjenih rok, kapelice skrite med nogami, zvonovi, ki bingljajo s polnokrvnega oprsja, pravoslavne oble kupole cerkva z vršički, kot zvoniki ali antene, ki sesajo zlati sok z neba. Kot dve kači zvezani telesi v svojo večnost, ki se le v svojem sadu scela uglasita in zazvenita v akord vesoljne melodije, kot sozvočje bakra, listov, debla, biti... Hvalnica telesu je spev temu svetu, ki nam ga galebi v trenutkih plahutanja kril v črnem prednevihtnem molku stresajo v prahu z drugega sveta, ko skozi lojnice prestopimo okvir neba, da pozobamo iz nebesnih grozdov zrnje in si ga zvečer nalijemo v kozarce, zapolnimo s pijanostjo lobanjske luknje, luknje jedkane od časa, luknje razcefrane od glasov. Dišave olj, soli in mleka zemeljske kože so preproge in zavese tostrane paše, ko nadčloveško posveti, posadi v oltar, zaradi njega samega, in drugega, človeka, Marko Novak 254 a jima znoj prek ust preclja v nektar, ter vstavi med noge ambrozijsko sladilo, da upočasni ljudem korak, ki bi se drugače v drvečem kozmosu zgubili. - O telo, popolni organizem, mehanizem žic, vezi in tkiv, senzor za občutje svetega. Enkratna polt in pot in najsvetlejša plaža, kjer si trup posipamo z bistrim peskom in misli mažemo s posvečenim maslom, ko se zapiramo v parih v kabine obalnih malih rajev, padamo kot enodnevne muhe v kratkotrajne puhe omedlevic, in škilimo čez slečene bikinke, skozi poparjeno trstičevje na Venerinem griču v sonce, ki nam vse daje, ter se s šlaufi njegove florescentne avreole med oblaki, madeži v brezčasju, zadeti in vzburjeni od mesa valov, a vzvišeni in prebujeni od njihove svetlobe, spolzki kopamo, objeti, telo tesno ob telesu, v temnečem se, zapirajočem oceanu, ter se prebiramo v gladini morja kot turisti neke uspele ali pokvarjene sezone, ki bi si polpenzion podaljšali v posezono, če bi to gostinci duš v telesu zmogli, in koračimo v kopalkah čez plitvino proti globini svoje mesečine, kot kopalci, neplavalci, ali igralci, nastanjeni za čas ob hrani, vinu, plesu, vodi, v vnaprej že razprodanem letovišču smrti. VI. Še Mona Liza, sojenica, pripeljana iz Pariza, smrt, ki nama nad telesi bdi z zida, z zenicami molka, grožnje in noči, ki naju s koščenimi trepalnicami in prsti, nikoli ne spusti iz krempljev vida; še ta nora ženska, pobegla iz umbolnice groba, sredi strmoglavljanja nad naju 255 OCEAN V KAPLJI trzne z očmi in se prebudi, ko si na postelji v sobi oceana, v vesoljnem, še nedodelanem pritličju, brodolomca z ladje preživetja pod rjuho nimbov in glasov večera, duši pljuskava čez peneči se obali najinih telesnih sladkih robov in si naoljeni, napeti, gladki koži, ki razkrita skoraj že zmrzujeta, omagana od bučanja nočnih valov in voajerstva luninega sija, pokrijeva še s staro deko, obrobljeno z markerjem sonca, da svoj spanec, moten od škržatov užitka, ker je pač nedelja, dan počitka, podaljšava, zaspana še, v nedogled.