POEZIJA
Peter Kolšek
Domače živali
Psica
O ljudeh premalo vem.
Čeprav hodijo vzravnani kot drevesa,
ki jih moj lajež ne dosega,
se k meni sklanjajo po pasje,
kadar iščejo zalogaj božanja.
Vzemimo jutro.
Močni odhajajo v brezčasje,
ki me od vsega najbolj bega
(če si sam, je sončni dan teman).
A ko se vrnejo, so nekoliko manjši,
le redko spregovorijo,
kadar kaj rečejo, je kot zasoplo
bevskanje v nevidno luno.
Le kam bi pomakali svojo gladko,
nekosmato kožo, ko ne bi bilo mene,
da k njej prislanjam svoja spočita ušesa,
da poslušam oddaljeno cviljenje strahu.
Ix kdo bi glodal njihovo cviljenje strahu.
Le kdo bi glodal njihove razbeljene kosti,
ki jih mečejo drug drugemu,
siti in pravični?
In zvečer pred spanjem?
Hlinijo gnus, ko jim poližem roke,
edini obrok, ki ga použijejo do konca
in zraven sramežljivo renčijo.
O ljudeh premalo vem, a eno je gotovo:
človeški red ni pasji svet.
TERATURA	3
Papagaj
Ti, ne jaz, si kraj vreščeče podrtije. Ko derem se, sem božji glas, ki vse prevpije. A ti si kup kopnečega molčanja, nikoli te ne dvigne sanja v tihoto neizmerjene višine. Še moje skromno zrnje je več od tvoje neznanske površine, ki je tisočkrat minljiva, čeprav se zdi, da ne premine. Zato se plaziš mimo moje žičnate ograde kakor mačka. Kradeš si spomine, da prižgal bi luč naslade. A le senca si, ki po življenju brez peruti plahuta -iz navade.
T
Plišasti jagenjček
Če bi njegove rjave, steklene oči (majhne in okrogle kot gumbi, ki mlade zaljubljence še dolgo spominjajo na zadrego) po čudežu nenadoma oživele, bi spregovoril o letih ljubkovanja. O potovanju med stvarmi, kjer se gorkota drgne z mehkobo, kjer sanje narahlo zadevajo ob sen. Ko je prvič
prespal v staji otroških prstov, snažen in nakodran, kot bi nagajivo zapustil vznožja svetnic, se ni upal oglasiti, da ne bi razdrl krhkega šotora noči. Od tedaj je molčeče žrtveno jagnje, ki le tu in tam zavzdihne v svojo vedno bolj redko, razpihano volno. Še vedno potuje iz kraja v kraj, iz nahrbtnika v posteljo, iz noči v noč.
Toda zvečer začuti, da se ga je roka
dotaknila le mimogrede,
kakor privajeno štetje ovac,
zjutraj pa obleži na razdejanem ležišču,
kamor so ga naplavile deroče, razpenjene
sanje.
Tako so njegove drobne rjave oči zmeraj bolj brezizrazne. In zmeraj bolj zaraščene z ubožnim pliščem pozabe.
ITERATURA	5