2 Didakta december-januar 2014-2015 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola Didakta december-januar 2014-2015 3 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI / Mag. Breda Vöröš, profesorica inkluzivne pedagogike in učiteljica dodatne strokovne pomoči / Osnovna šola Miška Kranjca Velika Polana Dober občutek je, ko veš, da s svojim početjem nekomu pomagaš. KDO SO OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI Otroci in njihovi starši imajo v začet- ku šolanja dokaj visoka pričakovanja, ki žal niso vedno uresničljiva. Zahte- ve današnje šole so velike in jih vsi šoloobvezni otroci ne zmorejo. Tako nastopijo težave za otroke in starše ter seveda tudi za učitelje. Učni rezultati so nižji od pričakovanih in začne se začarani krog učnih in drugih težav. Učnih težav po navadi ne moremo kar izbrisati, jih pa lahko s pravočasnim odkrivanjem, razumevanjem in ustre- zno obravnavo omilimo do stopnje, ki otroku omogoča funkcioniranje v skladu s pričakovanji in zahtevami re- dne osnovne šole. Glede na vrsto in intenziteto motenj in primanjkljajev, ločimo različne skupine otrok s poseb- nimi potrebami. Pogosto so mnenja o tem, ali je ta otrok za »tu« (mišljeno v redni osnovni šoli), plod slabe poučenosti o stopnjah in vrstah posebnih potreb. Slovenska zakonodaja v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi po- trebami (ZUOPP-1) opredeljuje na- slednje skupine otrok s posebnimi potrebami: - otroci z motnjami v duševnem razvoju, - gluhi in naglušni otroci, - slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, - otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, - gibalno ovirani otroci, - otroci s primanjkljaji na posame- znih področjih učenja, - dolgotrajno bolni otroci, - otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in - otroci z avtističnimi motnjami. Komisije za usmerjanje otrok s poseb- nimi potrebami uporabljajo od 1. 5. 2014 dokument, imenovan Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjklja- jev, ovir oziroma motenj otrok s poseb- nimi potrebami. S tem dokumentom so objavljani vsi kriteriji, po katerih se opredelijo vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami in katerih priloga so tudi kriteriji za določitev začasnega spremljevalca za fizično pomoč za dolgotrajno bolne otroke, otroke z avtističnimi motnjami, slabovidne otroke in otroke z okvaro vidne funkcije ter otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami (Vir 1). KAKO LAHKO POMAGAMO OTRO- KOM S POSEBNIMI POTREBAMI Zelo pomembno je, da čim prej pre- poznamo otrokova močna in šibka področja. Če otrok ni zmožen sam s svojim funkcioniranjem kompenzirati oziroma nadomeščati primanjkljajev na šibkih področjih, potrebuje pri tem pomoč. Če njegovi primanjkljaji in mo- tnje niso pravočasno prepoznani, se izgublja dragoceni čas za rehabilitacijo in kompenzacijo. V Sloveniji so predšolski otroci vklju- čeni v sistematske preglede, ki niso pomembni zgolj zaradi preventivnih cepljenj, temveč predvsem zaradi infor- macij o splošnem zdravstvenem stanju in psihosocialnem razvoju otroka. Po- membno je tudi, da strokovni delavci že v vrtcu poznajo in znajo opredeliti področja funkcioniranja otrok in na ta način prepoznajo otrokova šibka področja. Otroke, pri katerih zaznamo motnje in primanjkljaje, čim prej vključimo v proces usmerjanja, ki je namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Ti za uspešno vključevanje v proces vzgoje in izobraževanja potrebujejo ustrezne programe vzgoje in izobraževanja ter zagotovitev različnih načinov in oblik pomoči. Zgolj prepoznavanje primanjkljajev in motenj ni dovolj. V primeru, da so ti zaznani in prepoznani, je treba za otroka pripraviti načrt ustreznih strategij za premagovanje ovir, mo- tenj in primanjkljajev. Vključiti je tre- ba strokovnjake z ustreznih področij – medicine, mentalnega zdravja in izobraževanja. Le takšna oblika po- moči, ki obravnava otroka kot celoto, lahko pripelje do želenih rezultatov. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na starše otrok. Družina predstavlja otroku primarno celico razvoja. V njej pridobiva prve življenjske izkušnje, na osnovi katerih se oblikuje njegova osebnost. Načrt ustreznih strategij za premago- vanje ovir, motenj in primanjkljajev mora temeljiti na sodelovanju vseh subjektov, tudi otroka. Načrt pomoči mora temeljiti na otrokovih zmožno- stih, sposobnostih in interesih. Tak načrt pomoči imenujemo tudi indi- vidualizirani program. Pri oblikovanju individualiziranega programa oziroma načrta pomoči je treba upoštevati vse dejavnike, najpo- membnejši med njimi pa je otrok in iz njega izhajajoče: - intelektualne sposobnosti, - ustrezne psihofizične lastnosti – da je telesno zdrav, ima dobre delovne navade, da je sposoben primerne koncentracije, - govorni status, - alternativna pismenost, - ustrezna osebnostna, emocionalna in socialna zrelost, ki ustreza ali presega kronološko starost, - močna področja: sposobnost nave- zovanja stikov s člani skupine, do- bra energetska opremljenost, ambi- cioznost, storilnostna usmerjenost, otrokov nivo znanja in socialnih izkušenj mora biti primerljiv z ni- vojem polnočutnih otrok (Ribnikar Kastelic in Levec 1990). Poleg otroka samega moramo upo- števati tudi dinamiko in značilnosti njegove družine: - družinsko klimo (je ugodna?), - pripravljenost na dodatno delo z otrokom, - redno sodelovanje s šolo in drugi- mi institucijami, ki lahko otroku nudijo pomoč, 2 Didakta december-januar 2014-2015 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola Didakta december-januar 2014-2015 3 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI / Mag. Breda Vöröš, profesorica inkluzivne pedagogike in učiteljica dodatne strokovne pomoči / Osnovna šola Miška Kranjca Velika Polana Dober občutek je, ko veš, da s svojim početjem nekomu pomagaš. KDO SO OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI Otroci in njihovi starši imajo v začet- ku šolanja dokaj visoka pričakovanja, ki žal niso vedno uresničljiva. Zahte- ve današnje šole so velike in jih vsi šoloobvezni otroci ne zmorejo. Tako nastopijo težave za otroke in starše ter seveda tudi za učitelje. Učni rezultati so nižji od pričakovanih in začne se začarani krog učnih in drugih težav. Učnih težav po navadi ne moremo kar izbrisati, jih pa lahko s pravočasnim odkrivanjem, razumevanjem in ustre- zno obravnavo omilimo do stopnje, ki otroku omogoča funkcioniranje v skladu s pričakovanji in zahtevami re- dne osnovne šole. Glede na vrsto in intenziteto motenj in primanjkljajev, ločimo različne skupine otrok s poseb- nimi potrebami. Pogosto so mnenja o tem, ali je ta otrok za »tu« (mišljeno v redni osnovni šoli), plod slabe poučenosti o stopnjah in vrstah posebnih potreb. Slovenska zakonodaja v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi po- trebami (ZUOPP-1) opredeljuje na- slednje skupine otrok s posebnimi potrebami: - otroci z motnjami v duševnem razvoju, - gluhi in naglušni otroci, - slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, - otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, - gibalno ovirani otroci, - otroci s primanjkljaji na posame- znih področjih učenja, - dolgotrajno bolni otroci, - otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in - otroci z avtističnimi motnjami. Komisije za usmerjanje otrok s poseb- nimi potrebami uporabljajo od 1. 5. 2014 dokument, imenovan Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjklja- jev, ovir oziroma motenj otrok s poseb- nimi potrebami. S tem dokumentom so objavljani vsi kriteriji, po katerih se opredelijo vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami in katerih priloga so tudi kriteriji za določitev začasnega spremljevalca za fizično pomoč za dolgotrajno bolne otroke, otroke z avtističnimi motnjami, slabovidne otroke in otroke z okvaro vidne funkcije ter otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami (Vir 1). KAKO LAHKO POMAGAMO OTRO- KOM S POSEBNIMI POTREBAMI Zelo pomembno je, da čim prej pre- poznamo otrokova močna in šibka področja. Če otrok ni zmožen sam s svojim funkcioniranjem kompenzirati oziroma nadomeščati primanjkljajev na šibkih področjih, potrebuje pri tem pomoč. Če njegovi primanjkljaji in mo- tnje niso pravočasno prepoznani, se izgublja dragoceni čas za rehabilitacijo in kompenzacijo. V Sloveniji so predšolski otroci vklju- čeni v sistematske preglede, ki niso pomembni zgolj zaradi preventivnih cepljenj, temveč predvsem zaradi infor- macij o splošnem zdravstvenem stanju in psihosocialnem razvoju otroka. Po- membno je tudi, da strokovni delavci že v vrtcu poznajo in znajo opredeliti področja funkcioniranja otrok in na ta način prepoznajo otrokova šibka področja. Otroke, pri katerih zaznamo motnje in primanjkljaje, čim prej vključimo v proces usmerjanja, ki je namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Ti za uspešno vključevanje v proces vzgoje in izobraževanja potrebujejo ustrezne programe vzgoje in izobraževanja ter zagotovitev različnih načinov in oblik pomoči. Zgolj prepoznavanje primanjkljajev in motenj ni dovolj. V primeru, da so ti zaznani in prepoznani, je treba za otroka pripraviti načrt ustreznih strategij za premagovanje ovir, mo- tenj in primanjkljajev. Vključiti je tre- ba strokovnjake z ustreznih področij – medicine, mentalnega zdravja in izobraževanja. Le takšna oblika po- moči, ki obravnava otroka kot celoto, lahko pripelje do želenih rezultatov. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na starše otrok. Družina predstavlja otroku primarno celico razvoja. V njej pridobiva prve življenjske izkušnje, na osnovi katerih se oblikuje njegova osebnost. Načrt ustreznih strategij za premago- vanje ovir, motenj in primanjkljajev mora temeljiti na sodelovanju vseh subjektov, tudi otroka. Načrt pomoči mora temeljiti na otrokovih zmožno- stih, sposobnostih in interesih. Tak načrt pomoči imenujemo tudi indi- vidualizirani program. Pri oblikovanju individualiziranega programa oziroma načrta pomoči je treba upoštevati vse dejavnike, najpo- membnejši med njimi pa je otrok in iz njega izhajajoče: - intelektualne sposobnosti, - ustrezne psihofizične lastnosti – da je telesno zdrav, ima dobre delovne navade, da je sposoben primerne koncentracije, - govorni status, - alternativna pismenost, - ustrezna osebnostna, emocionalna in socialna zrelost, ki ustreza ali presega kronološko starost, - močna področja: sposobnost nave- zovanja stikov s člani skupine, do- bra energetska opremljenost, ambi- cioznost, storilnostna usmerjenost, otrokov nivo znanja in socialnih izkušenj mora biti primerljiv z ni- vojem polnočutnih otrok (Ribnikar Kastelic in Levec 1990). Poleg otroka samega moramo upo- števati tudi dinamiko in značilnosti njegove družine: - družinsko klimo (je ugodna?), - pripravljenost na dodatno delo z otrokom, - redno sodelovanje s šolo in drugi- mi institucijami, ki lahko otroku nudijo pomoč, 4 Didakta december-januar 2014-2015 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola Didakta december-januar 2014-2015 5 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola - realna pričakovanja staršev, - tolerantnost, - zmožnost strpnosti in sprejemanje dejstev (Ribnikar Kastelic in Levec 1990). Zelo pomemben dejavnik, ki oblikuje in formalno izobražuje, je osnovna šola, ki mora imeti: - ugodno klimo, - primerno usposobljene strokovne delavce, - strokovne delavce sprimernimi osebnostnimi lastnostmi, - dodatno izobraževanje, - dodatno delo z otrokom, - sodelovanje s člani tima, - sodelovanje z individualnim tera- pevtom, če ga otrok ima, - predstavitev ovire, motnje oz. pri- manjkljaja sošolcem, ki je primerna starosti otrok, - fleksibilnost in življenjskost učnega procesa, - realnost in strpnost ( Ribnikar Ka- stelic in Levec 1990). PREDNOSTI ZGODNJE OBRAVNAVE Starši in pedagogi iz svojih izkušenj vemo in to dokazujejo tudi številne študije, da je otrokov razvoj v otroštvu zelo pomemben in povezan s poznej- šimi akademskimi dosežki. Zgodnje izkušnje vplivajo na hitrejše učenje in usvajanje govora in jezika, razvijajo zdrav odnos do vrstnikov in odraslih ter oblikujejo pomembne čutne spo- sobnosti (Globačnik 2012). Otrokov razvoj je odvisen tudi od okolja; če je spodbudno, je to boljša popotnica za otrokov razvoj. Vendar otrokov razvoj ni pogojen samo in zgolj z vplivom okolja. Zgodnje učenje je kumulativno, osnovne veščine, ki jih otrok pridobi v zgodnjem otroštvu, so nujni temelj za učenje za kasnejše uspešno usvaja- nje učnih vsebin in osnovnih šolskih spretnosti (Landry 2005). Smotrno se je vprašati, kakšen je na- men zgodnjih obravnav. Cilji zgodnjih obravnav so oblikovani tako, da ima- jo predvsem preventivni namen že pred vstopom v šolo. Načrtujemo jih za zmanjševanje psiholoških, kognitivnih in drugih ovir. V Navodilih h Kurikulu za vrtce v pro- gramih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo je oprede- ljeno, da naj bo otroku s posebnimi potrebami, ki mora biti pravočasno kot tak tudi prepoznan, zagotovljeno polno in aktivno sodelovanje z drugi- mi otroki v oddelku. Omogočeno naj mu bo tudi soodločanje o njegovem življenju, seveda v skladu z njegovimi zmožnostmi. V vrtcu in šoli je treba upoštevati tudi načela vzgoje otrok s posebnimi potrebami, ki so: načelo pravočasne usmeritve v - ustrezen program predšolske vzgoje, načelo interdisciplinarnosti, - načelo inkluzije, - načelo individualizacije, - načelo celovitosti in - načelo kontinuiranosti - programov. Tako za predšolskega otroka kot šo- loobveznega otroka s posebnimi po- trebami, ki je vključen v vrtec oz. v devetletno osnovno šolo (s prilagoje- nim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo), je treba v skladu z zakono- dajo (Zakon o usmerjanju otrok s po- sebnimi potrebami ZUOPP 1) izdelati individualizirani program. PRI POUČEVANJU IN POMOČI UČENCEM, KI POČASNEJE USVA- JAJO ZNANJA ZARADI RAZLIČNIH VZROKOV, UPOŠTEVAMO SPLOŠNA PRIPOROČILA Učenje učencev s posebnimi potrebami je uspešnejše v znanih in praktičnih si- tuacijah, kar povečuje tudi sposobnost posploševanja. Učenci zato potrebujejo naslednje prilagoditve: abstraktne vsebine moramo spre- - meniti v konkretne; določene prilagoditve in poeno- - stavitve gradiv, da bolje razumejo osnovne pojme; enoznačne in konkretne - informacije; ustrezno prilagojena izobraževalna - gradiva, kar jim omogoča hitrejše učenje; besedila, povezana s konkretnimi - vsebinami (na primer opis življenj- skih zgodb, živali, iger in podobno, da se hitreje naučijo branja); konkretnejše in preprostejše nalo- - ge, kar jim omogoča uspešnejše sodelovanje v skupini vrstnikov; več učnih in tehničnih pripomoč- - kov; več časa za reševanje nalog. - Vključitev takega učenca v oddelek redne devetletne osnovne šole pred- stavlja za strokovne delavce šole pravi strokovni izziv. ZAKLJUČEK Šola ni samo prostor posredovanja in sprejemanja znanja. Učenci v šoli oblikujejo tudi svoje osebnosti in za- dovoljujejo številne druge potrebe, kot so druženje in podobno. V socialnih in ekonomskih stiskah ima še posebej velik pomen ustrezno in podporno delovanje strokovnih delavcev. Če že- limo biti pri tem uspešni, moramo v šolah in vrtcih pripraviti programe dejavnosti, ki bodo pri učencih raz- vijali pozitivno samopodobo, jih učili sprejemati odgovornost za svoja de- janja in razvijali tehnike ustreznejše komunikacije, česar se ne da nadome- stiti zgolj z »znanjem«. Strinjam se z Glasserjevo trditvijo, da je vsak učenec lahko uspešen, vendar dodajam, da je to mogoče v primeru, ko ima učenec spodbudno okolje, ki omogoči aktivacijo njegove notranje motivacije. LITERATURA Cunningham Cliff (1999) Poskušajmo razumeti Downov sindrom – vodnik za starše. Ljubljana: Društvo za po- moč duševno prizadetim Sožitje. Globačnik Bojana (2012) Zgodnja obrav- nava. Ljubljana: ZRSŠ. Karlovčec Tanja in Vöröš Breda (2011) Motnje branja in pisanja pri učencih Romih ter metode za njihovo prema- govanje. Koper: PEF – magistrsko delo. Košir Stanislav (2008) OTROCI s primanj- kljaji na posameznih področjih uče- nja: navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo. Ljubljana: Za- vod RS za šolstvo. Landry Susan (2005) Effective Early Childhood Programms: Turning Knowledge into Action. Houston: University of Texas Health Scien- ce Center. Novljan Egidija (2004) Sodelovanje s starši otrok s posebnimi potrebami pri zgodnji obravnavi. Ljubljana: Zveza Sožitje. Opara Božidar (2005) Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah. Vloga in naloga vrtcev in šol pri vzgoji in izo- braževanju otrok s posebnimi potreba- mi. Ljubljana: Centerkontura. Reid Gavin (2002) Nekaj v prijateljsko pomoč: vodnik za starše otrok z di- sleksijo. Ljubljana: Bravo – društvo za pomoč otrokom in mladostni- kom s specifičnimi učnimi težava- mi Slovenije. Ribnikar-Kastelic Neva in Levec Alenka (1990) Vključevanje slušno prizadetih otrok in mladostnikov v polnočutno okolje: Integracija slušno prizadetih v redne šole. Ljubljana: Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih. Žerdin Terezija (2003) Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja. Kako jih od- krivamo in odpravljamo. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mlado- stnike in starše in Društvo Bravo. VIRA Vir 1: ZRSŠ (2014) Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Dosto- pno na http://www.zrss.si/ pdf/050911123118_zakon_o_ usmerjanju_otrok_s_posebnimi_ potrebami_22072011.pdf, 1. 2. 2014. Vir 2: Strokovni svet RS za splošno izobraževanje (2003) Navodila h Kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in doda- tno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami. Dostopno na http://www.mizs.gov.si/fileadmin/ mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/ vrtci/pdf/kurikulum_navodila.pdf, 5. 1. 2015. 4 Didakta december-januar 2014-2015 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola Didakta december-januar 2014-2015 5 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola - realna pričakovanja staršev, - tolerantnost, - zmožnost strpnosti in sprejemanje dejstev (Ribnikar Kastelic in Levec 1990). Zelo pomemben dejavnik, ki oblikuje in formalno izobražuje, je osnovna šola, ki mora imeti: - ugodno klimo, - primerno usposobljene strokovne delavce, - strokovne delavce sprimernimi osebnostnimi lastnostmi, - dodatno izobraževanje, - dodatno delo z otrokom, - sodelovanje s člani tima, - sodelovanje z individualnim tera- pevtom, če ga otrok ima, - predstavitev ovire, motnje oz. pri- manjkljaja sošolcem, ki je primerna starosti otrok, - fleksibilnost in življenjskost učnega procesa, - realnost in strpnost ( Ribnikar Ka- stelic in Levec 1990). PREDNOSTI ZGODNJE OBRAVNAVE Starši in pedagogi iz svojih izkušenj vemo in to dokazujejo tudi številne študije, da je otrokov razvoj v otroštvu zelo pomemben in povezan s poznej- šimi akademskimi dosežki. Zgodnje izkušnje vplivajo na hitrejše učenje in usvajanje govora in jezika, razvijajo zdrav odnos do vrstnikov in odraslih ter oblikujejo pomembne čutne spo- sobnosti (Globačnik 2012). Otrokov razvoj je odvisen tudi od okolja; če je spodbudno, je to boljša popotnica za otrokov razvoj. Vendar otrokov razvoj ni pogojen samo in zgolj z vplivom okolja. Zgodnje učenje je kumulativno, osnovne veščine, ki jih otrok pridobi v zgodnjem otroštvu, so nujni temelj za učenje za kasnejše uspešno usvaja- nje učnih vsebin in osnovnih šolskih spretnosti (Landry 2005). Smotrno se je vprašati, kakšen je na- men zgodnjih obravnav. Cilji zgodnjih obravnav so oblikovani tako, da ima- jo predvsem preventivni namen že pred vstopom v šolo. Načrtujemo jih za zmanjševanje psiholoških, kognitivnih in drugih ovir. V Navodilih h Kurikulu za vrtce v pro- gramih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo je oprede- ljeno, da naj bo otroku s posebnimi potrebami, ki mora biti pravočasno kot tak tudi prepoznan, zagotovljeno polno in aktivno sodelovanje z drugi- mi otroki v oddelku. Omogočeno naj mu bo tudi soodločanje o njegovem življenju, seveda v skladu z njegovimi zmožnostmi. V vrtcu in šoli je treba upoštevati tudi načela vzgoje otrok s posebnimi potrebami, ki so: načelo pravočasne usmeritve v - ustrezen program predšolske vzgoje, načelo interdisciplinarnosti, - načelo inkluzije, - načelo individualizacije, - načelo celovitosti in - načelo kontinuiranosti - programov. Tako za predšolskega otroka kot šo- loobveznega otroka s posebnimi po- trebami, ki je vključen v vrtec oz. v devetletno osnovno šolo (s prilagoje- nim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo), je treba v skladu z zakono- dajo (Zakon o usmerjanju otrok s po- sebnimi potrebami ZUOPP 1) izdelati individualizirani program. PRI POUČEVANJU IN POMOČI UČENCEM, KI POČASNEJE USVA- JAJO ZNANJA ZARADI RAZLIČNIH VZROKOV, UPOŠTEVAMO SPLOŠNA PRIPOROČILA Učenje učencev s posebnimi potrebami je uspešnejše v znanih in praktičnih si- tuacijah, kar povečuje tudi sposobnost posploševanja. Učenci zato potrebujejo naslednje prilagoditve: abstraktne vsebine moramo spre- - meniti v konkretne; določene prilagoditve in poeno- - stavitve gradiv, da bolje razumejo osnovne pojme; enoznačne in konkretne - informacije; ustrezno prilagojena izobraževalna - gradiva, kar jim omogoča hitrejše učenje; besedila, povezana s konkretnimi - vsebinami (na primer opis življenj- skih zgodb, živali, iger in podobno, da se hitreje naučijo branja); konkretnejše in preprostejše nalo- - ge, kar jim omogoča uspešnejše sodelovanje v skupini vrstnikov; več učnih in tehničnih pripomoč- - kov; več časa za reševanje nalog. - Vključitev takega učenca v oddelek redne devetletne osnovne šole pred- stavlja za strokovne delavce šole pravi strokovni izziv. ZAKLJUČEK Šola ni samo prostor posredovanja in sprejemanja znanja. Učenci v šoli oblikujejo tudi svoje osebnosti in za- dovoljujejo številne druge potrebe, kot so druženje in podobno. V socialnih in ekonomskih stiskah ima še posebej velik pomen ustrezno in podporno delovanje strokovnih delavcev. Če že- limo biti pri tem uspešni, moramo v šolah in vrtcih pripraviti programe dejavnosti, ki bodo pri učencih raz- vijali pozitivno samopodobo, jih učili sprejemati odgovornost za svoja de- janja in razvijali tehnike ustreznejše komunikacije, česar se ne da nadome- stiti zgolj z »znanjem«. Strinjam se z Glasserjevo trditvijo, da je vsak učenec lahko uspešen, vendar dodajam, da je to mogoče v primeru, ko ima učenec spodbudno okolje, ki omogoči aktivacijo njegove notranje motivacije. LITERATURA Cunningham Cliff (1999) Poskušajmo razumeti Downov sindrom – vodnik za starše. Ljubljana: Društvo za po- moč duševno prizadetim Sožitje. Globačnik Bojana (2012) Zgodnja obrav- nava. Ljubljana: ZRSŠ. Karlovčec Tanja in Vöröš Breda (2011) Motnje branja in pisanja pri učencih Romih ter metode za njihovo prema- govanje. Koper: PEF – magistrsko delo. Košir Stanislav (2008) OTROCI s primanj- kljaji na posameznih področjih uče- nja: navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo. Ljubljana: Za- vod RS za šolstvo. Landry Susan (2005) Effective Early Childhood Programms: Turning Knowledge into Action. Houston: University of Texas Health Scien- ce Center. Novljan Egidija (2004) Sodelovanje s starši otrok s posebnimi potrebami pri zgodnji obravnavi. Ljubljana: Zveza Sožitje. Opara Božidar (2005) Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah. Vloga in naloga vrtcev in šol pri vzgoji in izo- braževanju otrok s posebnimi potreba- mi. Ljubljana: Centerkontura. Reid Gavin (2002) Nekaj v prijateljsko pomoč: vodnik za starše otrok z di- sleksijo. Ljubljana: Bravo – društvo za pomoč otrokom in mladostni- kom s specifičnimi učnimi težava- mi Slovenije. Ribnikar-Kastelic Neva in Levec Alenka (1990) Vključevanje slušno prizadetih otrok in mladostnikov v polnočutno okolje: Integracija slušno prizadetih v redne šole. Ljubljana: Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih. Žerdin Terezija (2003) Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja. Kako jih od- krivamo in odpravljamo. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mlado- stnike in starše in Društvo Bravo. VIRA Vir 1: ZRSŠ (2014) Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Dosto- pno na http://www.zrss.si/ pdf/050911123118_zakon_o_ usmerjanju_otrok_s_posebnimi_ potrebami_22072011.pdf, 1. 2. 2014. Vir 2: Strokovni svet RS za splošno izobraževanje (2003) Navodila h Kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in doda- tno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami. Dostopno na http://www.mizs.gov.si/fileadmin/ mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/ vrtci/pdf/kurikulum_navodila.pdf, 5. 1. 2015.