raziskovalna dejavnost 121 Awareness and prevalence of Nordic hamstring exercise and Copenhagen adduction exercise among registered athletes in Slovenia Abstract Nordic hamstring exercise and Copenhagen adduction exercise have been shown to reduce the incidence of hamstring injuries and groin injuries. These injuries are the most common injuries in any sport containing sprinting, sudden direction change, kicks or skating step (hockey). The purpose of this study is to evaluate the awareness and implementation of Nordic hamstring exercise and Copenhagen adduction exercise among players, coaches and therapist/physician from the best Slovenian leagues in athlet- ics, hockey, basketball, football and tennis. Of these, 90,5 % were aware of Nordic hamstring exercise, of which 72 % were imple- menting in their practice, while 55,4 % athletes were aware of Copenhagen adduction exercise, of which 51,2 % were performing it. Athletes who implemented Nordic hamstring exercise reported positive attitude about program efficacy, with a score of 7,3 ± 1,5 out of 10, while Copenhagen adduction exercise got a score of 7,2 ± 1,4 out of 10. Further work must be done to educate players, coaches and therapist/physician about the importance of implementing Nordic hamstring exercise and Copenhagen ad- duction exercise and their effectiveness. Keywords: Nordic hamstring exercise, Copenhagen adduction exercise, awareness, prevalence, questionnaire. Izvleček Nordijska vaja in kopenhagenska vaja dokazano zmanj- šujeta pojavnost poškodb zadnjih stegenskih mišic in mišic primikalk kolka. Omenjeni poškodbi sta med naj- pogostejšimi v športih, v katerih športniki dosegajo veli- ke hitrosti pri teku, izvajajo hitre spremembe smeri, brce ali drsalni korak (hokej). Namen raziskave je bil preveriti poznavanje in rabo nordijske vaje in kopenhagenske vaje med igralci, trenerji in terapevti oz. zdravniki iz najboljših slovenskih lig v atletiki, hokeju, košarki, nogometu in te- nisu. Rezultati študije so pokazali, da 90,5 % športnikov pozna nordijsko vajo, od tega jih jo 72 % izvaja, medtem ko kopenhagensko vajo pozna 55,4 % športnikov, od tega jih jo 51,2 % vključuje v trenažni proces. Športniki, ki izvajajo vaji, so preventivno učinkovitost nordijske vaje ocenili s 7,3 ± 1,5 od 10, kopenhagensko vajo pa s 7,2 ± 1,4 od 10. V prihodnje je smiselno dodatno izobraziti igralce, trenerje in terapevte oz. zdravnike o pomemb- nosti izvajanja nordijske in kopenhagenske vaje ter njuni preventivni učinkovitosti. S tem bi se lahko povečal delež poznavanja in uporabe obeh vaj ter posledično znižali pojavnost poškodb in odsotnost igralcev v športu. Ključne besede: nordijska vaja, kopenhagenska vaja, pozna- vanje, anketni vprašalnik. Žiga Leban, Nejc Šarabon 1,2 , Jan Marušič 1 Poznavanje in pogostost izvajanja nordijske in kopenhagenske vaje med registriranimi športniki v Sloveniji https://www.dreamstime.com/nordic-hamstring-exercise 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola, Slovenija 2 S2P , Science to Practice, d. o. o., Ljubljana, Slovenija 122 „ Uvod Skrbno načrtovan vadbeni program je te- melj za doseganje želenih športnih ciljev in preprečevanje poškodb športnika. Med najpogostejšo vrsto poškodb mišično-ske- letnega sistema spadajo akutne poškodbe mišic (Chan, Del Buono, Best in Maffulli, 2012; Järvinen idr., 2007). Edouard, Branco in Alonso (2016)muscle injuries are frequent.\ nOBJECTIVE: To analyse the incidence and characteristics of muscle injuries and ham- string muscle injuries (hamstring injuries so ugotovili, da je bilo med letoma 2007 in 2015 na mednarodnih atletskih tekmova- njih 40,9 % vseh poškodb mišičnega izvora. Med najpogostejšimi poškodbami v špor- tih, ki vključujejo velike hitrosti pri teku in brcanje, so poškodbe zadnjih stegenskih mišic (ZSM) (Ekstrand, Hägglund in Waldén, 2011a; Ribeiro-Alvares idr., 2020). Dalton, Kerr in Dompier (2015) so v okviru študije analizirali pojavnost poškodb ZSM pri 25 športih, ki so del Nacionalnega študentske- ga atletskega združenja (angl. NCAA – Na- tional Collegiate Athletic Association), med letoma 2009 in 2014. Večina poškodb se je pojavila med treningom (68,2 %), vendar je bil delež poškodb glede na ure izposta- vljenosti višji na tekmah (RR = 2,05; 95% CI, 1,81–2,32). V atletiki obsegajo poškod- be ZSM 24,1 % vseh poškodb in kar 75 % poškodb mišic spodnjih okončin (Opar idr., 2014). Brooks idr. (2006) so ugotovili, da je 68 % poškodb ZSM povezanih s tekom, vendar so poškodbe ZSM, ki so bile posledica brce žoge, terjale daljši izostanek. Ekstrand, Wal- dén in Hägglund (2016) so v raziskavi opisa- li dva mehanizma poškodb. Prvi je značilen za šprinterje med tekom z veliko hitrostjo, kjer se poškodba ZSM zgodi pri zadnjem zamahu pred stikom poškodovane noge s podlago. Analiza poškodbe je pokazala, da je dolga glava m. biceps femoris v fazi zadnjega zamaha dosegla 12 % več raztega kot v mirovanju, kar je bilo več v primerjavi z m. semimembranosus in m. semitendi- nosus (Chumanov, Heiderscheit in Thelen, 2011; Heiderscheit idr., 2005). Za drugi me- hanizem je značilen počasen ali nenaden razteg ob pretiranem upogibu kolka in hkratnem iztegu kolena (Danielsson idr., 2020). Poškodbe primikalk kolka so najpogostejše poškodbe v predelu kolka in dimelj ter so med pogostejšimi poškodbami v športih, pri katerih se izvaja veliko hitrih sprememb smeri in pospeškov (Orchard, 2015; Paaja- nen, Ristolainen, Turunen in Kujala, 2011; Serner idr., 2014). Incidenca poškodbe v no- gometu znaša 0,82 na 1000 ur izpostavlje- nosti. Več kot tretjina (36,3 %) košarkarjev naj bi se že srečala z omenjeno poškodbo (Ekhtiari idr., 2019), v atletiki pa je delež po- sameznikov, ki so že imeli to poškodbo, 6,3 % (Stracciolini, Yen, d’Hemecourt, Lewis in Sugimoto, 2016)Yen, d\\uc0\\u8217{}Heme- court, Lewis, in Sugimoto, 2016. Incidenca poškodb primikalk kolka v hokeju znaša 1,03 na 1000 ur izpostavljenosti (Dalton idr., 2016). Najpogostejši mehanizem poškodb primi- kalk kolka v nogometu je brca žoge (40 %), v drugih športih pa je glavni vzrok poškod- be hitra sprememba smeri (31 %) (Serner idr., 2015). Serner, Mosler, Tol, Bahr in Weir (2019) so v študiji na podlagi videoanalize ugotovili, da med brco pride do hitre spre- membe položaja kolka iz iztega v upogib in iz odmika v primik. Za drugi mehanizem poškodb, ki so posledica hitre spremembe smeri, je značilen hkratni izteg in odmik kolka. Pri obeh mehanizmih je značilno, da je kolk v zunanji rotaciji (Serner idr., 2019). Glavna dejavnika tveganja za poškodbo ZSM sta po rezultatih metaanalize predho- dna poškodba ZSM (p < 0,001) in starost (p = 0,002) (Green, Bourne, van Dyk in Pizzari, 2020). Freckleton in Pizzari (2013) k omenje- nim dejavnikom tveganja za nastanek po- škodb ZSM dodajata še omejeno gibljivost ZSM ter nesorazmerja v jakosti iztegovalk in upogibalk kolena. Za poškodbo primi- kalk kolka so glavni dejavniki predhodna poškodba primikalk kolka, starost športnika in slabša gibljivost kolčnega sklepa v sme- ri notranje rotacije (Emery in Meeuwisse, 2001; Ibrahim, Murrell in Knapman, 2007; Whittaker idr., 2015). Nesorazmerja med pri- mikalkami in odmikalkami kolka pomenijo večje tveganje za poškodbo primikalk kol- ka (Esteve, Rathleff, Bagur-Calafat, Urrútia in Thorborg, 2015; Willy in Davis, 2011). Kot glavno vajo v intervencijskih študijah za zmanjševanje poškodb ZSM so avtorji uporabili nordijsko vajo (angl. NHE – Nordic hamstring exercise), ki temelji na ekscen- trični kontrakciji ZSM (Al Attar, Soomro, Sin- clair, Pappas in Sanders, 2017; Hasebe idr., 2020). V sistematičnem pregledu, ki so ga izvedli Al Attar idr. (2017), so analizirali učin- kovitost vključevanja NHE v preventivne programe in ugotovili, da se je pojavnost poškodb v intervencijski skupini, ki je vklju- čevala NHE, zmanjšala za 51 %. Vključeva- nje kopenhagenske vaje (angl. CAE – Co- penhagen adduction exercise) v trenažni proces športnika ima pozitivne učinke pri zmanjšanju tveganja za nastanek poškodb primikalk kolka (Harøy idr., 2019; Ishøi idr., 2016)a key risk factor for groin injuries. However, its preventive effect is yet to be tested.\nAIM: To evaluate the effect of a single-exercise approach, based on the Copenhagen Adduction exercise, on the prevalence of groin problems in male fo- otball players.\nMETHODS: 35 semipro- fessional Norwegian football teams were cluster-randomised into an intervention group (18 teams, 339 players. Pri omenjeni vaji se z ekscentričnimi kontrakcijami mišic izboljšuje mišična jakost. Raziskave na področju preventivne učinko- vitosti NHE in CAE pred poškodbami ZSM in mišic primikalk kolka so dobro dokumen- tirane in znane. Dokazano je, da vključeva- nje teh vaj v trenažni proces športnika po- membno zmanjšuje tveganje za nastanek poškodb mišic spodnjih okončin. Čeprav je na področju NHE in CAE izvedenih veliko študij, jih je razmeroma malo raziskovalo poznavanje omenjenih vaj med športniki in trenerji v moštvih. Namen raziskave je z anketnim vprašalnikom preveriti poznava- nje, uporabo in pogostost izvedbe NHE in CAE ter pridobiti mnenja igralcev, trenerjev in terapevtov oz. zdravnikov (iz najboljših slovenskih lig v atletiki, hokeju, košarki, no- gometu in tenisu) o preventivni učinkovi- tosti obeh vaj. „ Metode Vzorec Raziskava je trajala od 23. 3. do 23. 4. 2022. V tem času smo k sodelovanju povabili 18 nogometnih klubov, od tega deset moških in osem ženskih, 20 košarkarskih klubov, od tega 1 1 moških in devet ženskih, osem mo- ških hokejskih klubov, 29 teniških klubov in 33 atletskih klubov v Sloveniji. Vsem zainte- resiranim klubom smo po elektronski pošti poslali spletno anketo. Potek raziskave in analiza po- datkov Raziskava je potekala v elektronski obliki prek spletnega portala 1ka. Anketni vpra- šalnik je bil sestavljen na podlagi že upo- rabljenih vprašalnikov iz novejših študij, v katerih so preučevali poznavanje ter upo- rabo nordijske vaje (Al Attar, 2021; Al Attar, Komir, Alzubeadi, Bukhari in Ghulam, 2021). Vprašalnik je bil preveden po znanstveno utemeljenem postopku po Tsang, Royse in Terkawi (2017). raziskovalna dejavnost 123 Prvi del vprašalnika se navezuje na demo- grafske in druge značilnosti posameznika, kot so spol, starost, tip športa, vloga v klu- bu ter liga, v kateri nastopajo. V drugem in tretjem delu so morali vsi anketiranci na vprašanje o poznavanju nordijske vaje in kopenhagenske vaje odgovoriti z »Da« ali »Ne«. Vsi, ki so odgovorili pritrdilno, so bili vprašani, ali izvajajo omenjeno vajo ali ne. Tisti, ki so tudi tokrat odgovorili pritrdilno, so morali odgovoriti še na vprašanje o po- gostosti izvedbe ter oceniti učinkovitost vaje pri preventivi pred poškodbami na le- stvici od 1 do 10 (1 pomeni popolnoma ne- učinkovito, 10 pomeni izjemno učinkovito). Pridobljene podatke smo nato uvozili v program IBM SPSS 26.0 (SPSS Inc., Chicago, IL, ZDA). Za izvedbo statistične analize je bila uporabljena opisna statistika (frekven- ca, minimum, maksimum, povprečje in standardni odklon), za ugotavljanje stati- stičnih razlik pa hi-kvadrat test. Z njim smo preverjali, ali obstajajo statistično značilne razlike v rezultatih o poznavanju in upora- bi NHE oziroma CAE med različnimi športi. Upoštevana stopnja značilnosti je bila 0,05. „ Rezultati Vprašalnik o poznavanju, uporabi in po- gostosti izvedbe ter mnenju o preventivni učinkovitosti NHE in CAE je v celoti izpol- nilo 370 igralcev, trenerjev in terapevtov oz. zdravnikov iz najboljših slovenskih lig v atletiki, hokeju, košarki, nogometu in te- nisu (61,9 % moških). Povprečna starost an- ketirancev je 25,4 leta ± 10,48. Iz prve lige prihaja 50,8 % anketirancev, 49,2 % igralcev, trenerjev in terapevtov oz. zdravnikov pa prihaja iz športov, kjer niso razdeljeni v lige (atletika in tenis). V anketnem vprašalniku niso sodelovali posamezniki iz druge ali tretje lige. Poznavanje in pogostost izva- janja nordijske vaje ter ocena njene učinkovitosti Med vsemi anketiranci je 90,5 % igralcev, trenerjev in terapevtov oz. zdravnikov po- znalo nordijsko vajo; med športi (Slika 1) ni bilo statistično značilne razlike (X 2 (1, n = 370) = 7,49; p = 0,112). Če so v analizo vklju- čeni samo igralci, je delež poznavanja nor- dijske vaje med športi statistično značilno različen (X 2 (1, n = 280) = 10,43; p = 0,033): največji delež je v nogometu (94,4 %), sle- dijo atletika (92,3 %), hokej (88,1 %), košarka (88 %) in tenis (73,1 %). Med anketiranci, ki poznajo nordijsko vajo, jih jo 72 % vključuje v trenažni proces. De- leži igralcev in trenerjev v športih, ki izvaja- jo NHE, znašajo 46–75 %, največji je v košar- ki (75 %), sledijo atletika (71,4 %), nogomet (63,2 %), hokej (58,9 %) in tenis (46,9 %). V pripravljalnem obdobju največ športnikov izvaja NHE enkrat na teden (40,5 %), v tek- movalnem obdobju pa 46,3 % športnikov izvaja NHE manj kot enkrat na teden. Oce- na učinkovitosti NHE pred poškodbami, ki so jo podali vsi anketiranci, ki vajo izvajajo, je bila 7,3 ± 1,5 (1 pomeni popolnoma ne- učinkovito, 10 pomeni izjemno učinkovito). Najvišjo oceno 7 ,8 ± 1,1 so dali hokejski klu- bi, najnižjo pa atletski klubi, in sicer 7,1 ± 1. Poznavanje in pogostost izva- janja kopenhagenske vaje ter ocena njene učinkovitosti Delež anketirancev, ki poznajo CAE, zna- ša 55,4 %. Med športi (Slika 2) je statistič- no značilna razlika med deleži igralcev in trenerjev, ki poznajo CAE (X 2 (1, n = 370) = 28,45; p < 0,001). Prav tako so statistično značilne razlike v deležih poznavanja, če so v analizo vključeni samo igralci (X 2 (1, n = 280) = 30,26; p < 0,001): igralci nogometa predstavljajo največji delež (75,9 %), sledijo Tabela 1 Demografski podatki anketirancev Število (n) Delež (%) Spol Moški 229 61,9 Ženski 141 38,1 Šport Atletika 133 35,9 Hokej 56 15,1 Košarka 64 17,4 Nogomet 68 18,4 Tenis 49 13,2 Vloga v klubu Igralec 280 75,7 Trener 82 22,2 Terapevt/zdravnik 8 2,1 Slika 1. Delež poznavanja nordijske vaje glede na tip športa 124 igralci košarke (61 %), tenisa (57,7 %), hokeja (47,6 %) in atleti (32,3 %). Med anketiranci, ki poznajo CAE, jih jo 51,2 % vključuje v trenažni proces. Deleži igral- cev in trenerjev v športih, ki izvajajo CAE, znašajo 29–80 %, največji je v košarki (76,9 %), sledita nogomet (57,4 %) in tenis (55,6 %), najmanjši delež pa predstavljajo posa- mezniki iz atletike (29,1 %). V pripravljalnem obdobju se CAE največkrat izvaja enkrat na teden (34,3 %), v tekmovalnem obdobju pa manj kot enkrat na teden (40 %). Športniki, ki izvajajo CAE med trenažnim procesom, so omenjeno vajo ocenili s 7,2 ± 1,4 od 10. Najvišjo oceno 7 ,9 ± 1 so dali hokejski klubi, najnižjo pa košarkarski klubi, in sicer 6,7 ± 1,5. „ Razprava Na podlagi rezultatov ankete smo ugoto- vili, da 90,5 % športnikov pozna NHE, med- tem ko CAE pozna 55,4 % anketirancev. Al Attar, Komir idr. (2021) so v podobni študiji raziskovali poznavanje in pogostost izvaja- nja NHE v nogometu. Kot so ugotovili, 48,6 % nogometnih igralcev in trenerjev pozna NHE, od tega jih je 43,7 % vajo tudi izvajalo. Al Attar (2021)je v novejši študiji ugotovil, da delež poznavanja NHE med športni- ki različnih športov znaša 56,6 %. Al Attar, Husain idr. (2021) so v študiji preverjali po- znavanje CAE v nogometu in ugotovili, da 36 % nogometnih igralcev in trenerjev po- zna CAE, med njimi jih jo 83,6 % tudi izvaja. Eden izmed razlogov za precejšnjo razliko med poznavanjem NHE in CAE med špor- tniki je lahko posledica vključevanja pre- ventivnega ogrevanja FIFA 11+ v trenažni proces športnika, saj omenjeno ogrevanje vključuje le nordijsko vajo, kopenhagenske vaje pa ne. Naša raziskava je pokazala, da je največji delež poznavanja NHE in CAE v nogometu, kar je lahko posledica števil- nih usposabljanj nogometnih trenerjev za pridobitev trenerske licence pod okriljem UEFA (angl. Union of European football associations, evropska nogometna zveza). Poleg omenjenega razloga se v nogo- metu največ denarja namenja tako praksi kot raziskovanju. Dalen-Lorentsen, Ranvik, Bjørneboe, Clarsen in Andersen (2021) so ugotovili, da imajo pozitivni znanstveni dokazi na področju telesne zmogljivosti v nogometu pomembno vlogo pri spodbu- janju in izvajanju vadbenih intervencij. Med športniki, ki poznajo NHE, jih jo 72 % izvaja, medtem ko je delež izvajanja CAE 51,2 %. Po rezultatih raziskave je razvidno, da je največji delež izvajanja NHE in CAE v košarki. Wilke, Niederer, Vogt in Banzer (2018) so v raziskavi ugotovili, da 57,8 % profesionalnih košarkarskih klubov sode- luje s kondicijskimi trenerji, terapevti ali fizioterapevti ter da ima 80 % košarkarskih trenerjev veljavno trenersko licenco. Poleg tega 91,7 % glavnih trenerjev, kondicijskih trenerjev in fizioterapevtov v pripravljalni sezoni izvaja testne baterije za pripravo trenažnega procesa. Sodelovanje klubov s strokovnjaki s področja kondicijske pripra- ve lahko pozitivno vpliva na vključevanje preventivnih vadbenih programov in po- sledično na pojavnost poškodb. Hasebe idr. (2020) so v raziskavi ugotovili, da je bila stopnja skladnosti izvajanja NHE v vadbe- nem procesu med nogometaši 88-odsto- tna. Vadbene intervencije lahko prepreču- jejo poškodbe le, če so izvedene pravilno in v priporočenem obsegu (Finch, 2006). Zato je treba ugotoviti razloge za nevklju- čevanje oziroma pomanjkljivo vključeva- nje preventivnih vaj, kot sta NHE in CAE, v trenažni proces. O‘Brien in Finch (2016) but information from other soccer set- tings is scarce. This cross-sectional survey analysed the injury prevention percepti- ons of soccer coaches, fitness coaches and physiotherapists from 4 male teams in a professional youth soccer academy.\nME- THODS: The respondents (n=18 sta z anke- tnim vprašalnikom raziskovala glavne ovire pri vključevanju preventivnih programov v nogometnih klubih. Anketiranci so med razlogi navedli nezadostno poznavanje učinkovitosti vaj, slabo komunikacijo v klu- bu ter dolgoročno načrtovanje vadbe. Med drugimi razlogi za neizvajanje preventivnih vaj so Ekstrand, Hägglund, Kristenson, Ma- gnusson in Waldén (2013) omenili finančno stabilnost kluba, vključenost zdravstvene ekipe in igralni način moštva. Ekstrand, Lundqvist, Davison, D‘Hooghe in Pensga- ard (2019) poročajo, da je slaba komunika- cija v moštvu povezana z višjo pojavnostjo poškodb (p = 0,008), nižjo prisotnostjo na treningih (p = 0,001) in nižjo razpoložljivo- stjo igralcev na tekmah (p = 0,004). Gatterer idr. (2012), Medeiros idr. (2020) ter Nagano in Oyama (2021)so pokazali, da je pogo- stost izvedbe preventivnih vaj povezana s pojavnostjo poškodb. Pri športnikih, ki izva- jajo preventivne vaje dvakrat na teden, je manjše tveganje za poškodbo kot pri špor- tnikih, ki izvajajo preventivne vaje enkrat na teden. Rezultati raziskave kažejo, da je ve- čina športnikov v prvoligaških klubih v pri- pravljalnem obdobju izvajala NHE in CAE enkrat na teden, v tekmovalnem obdobju pa manj kot enkrat na teden. Rezultati naše raziskave kažejo, da igralci ne izvajajo vaj v skladu s preventivnimi programi, ki so do- kazano učinkoviti, saj je za najboljše učinke vaje to treba izvajati vsaj dvakrat na teden (Medeiros idr., 2020)32 football players (18- 23 y old. Po podatkih iz študije le 26,4 % športnikov v pripravljenem in le 10 % špor- tnikov v tekmovalnem obdobju izvaja NHE dvakrat na teden. Delež športnikov, ki izva- jajo CAE dvakrat na teden v pripravljalnem obdobju, znaša 27,7 %, delež tistih, ki izva- Slika 2. Delež poznavanja kopenhagenske vaje glede na tip športa raziskovalna dejavnost 125 jajo CAE dvakrat na teden v tekmovalnem obdobju, pa 23,8 %. Pri načrtovanju vadbenega programa imajo po raziskavi, ki so jo izvedli Dijkstra, Pollock, Chakraverty in Alonso (2014), velik vpliv glavni trenerji, kondicijski trenerji in terapevti. Študija je pokazala, da trenerji in terapevti oz. zdravniki bolje od igralcev poznajo NHE in CAE, kar lahko pripisujemo boljšemu znanju s področja kondicijske priprave, to pa lahko pojasni tudi bolje oce- njeni NHE in CAE v vprašalniku. Trenerji in terapevti oz. zdravniki so preventivno učin- kovitost NHE ocenili s 7,7 ± 1,3, CAE pa z 8 ± 1 od 10, medtem ko so igralci NHE ocenili s 7,2 ± 16 in CAE s 7 ± 1,4. Loose idr. (2018) the players‘ (p so ugotovili, da je za pravilno in količinsko zadostno izvajanje preventiv- nih programov zelo pomemben prenos teoretičnega znanja s področja preventi- ve poškodb v praktično vključevanje vaj v trenažni proces. Pri tem dodajajo, da je ko- munikacija med igralci, trenerji, zdravniki in fizioterapevti izjemnega pomena pri izbolj- šanju preventivnih intervencij. Pravilno in količinsko zadostno izvajanje preventivnih vaj dokazano znižuje pojavnost poškodb med športniki. Rezultati naše raziskave ka- žejo relativno visok delež poznavanja NHE, a nizek delež vključevanja vaje v trenažni proces, medtem ko je delež tako poznava- nja kot izvajanja CAE med športniki nizek. Po rezultatih študije je bila pogostost izva- janja NHE in CAE v pripravljalnem obdobju enkrat na teden in v tekmovalnem manj kot enkrat na teden, kar je po ugotovitvah Medeiros idr. (2020) količinsko nezadostno za izboljšanje ekscentrične moči mišic spodnjih okončin. Med glavnimi razlogi za neizvajanje oziroma pomanjkljivo izvajanje preventivnih programov so Ekstrand idr. (2013) ter O‘Brien in Finch (2016) navedli slabo poznavanje učinkovitosti vaj ter slabo komunikacijo v klubu med igralci, trenerji in zdravstveno ekipo. Zato je v prihodnje smiselno igralce, trenerje in terapevte oz. zdravnike dodatno izobraziti o pomemb- nosti izvajanja nordijske vaje in kopenha- genske vaje v trenažnem procesu, saj le tako lahko zmanjšamo pojavnost poškodb in posledično odsotnost igralcev od tek- movanj. Potrebne bi bile nadaljnje raziskave, ki bi primerjale pojavnost poškodb med klubi, ki sodelujejo s kineziologi, kondicijskimi tre- nerji oziroma terapevti, in klubi, ki z ome- njenimi ne sodelujejo. Dodatno bi bilo smi- selno izvesti raziskavo, v kateri bi primerjali stopnjo trenerske licence s poznavanjem in izvajanjem preventivnih vaj med trenažnim procesom. Glavna omejitev raziskave je, da med izved- bo ni bilo mogoče nadzorovati deleža an- ketirancev, ki so se odzvali iz posameznega športa. Kljub tej omejitvi verjamemo, da uporaba večjega deleža anketirancev zno- traj posameznega športa ne bi dala značil- no različnih rezultatov. „ Zaključek NHE in CAE dokazano zmanjšujeta pojav- nost poškodb zadnjih stegenskih mišic in mišic primikalk kolka. Rezultati raziskave so pokazali, da približno 9 od 10 športnikov pozna NHE, od tega jih jo izvaja le 72 %, medtem ko CAE pozna približno polovica športnikov, od tega jih jo v trenažni proces vključuje 51,6 %. Najvišji delež poznavanja NHE in CAE je v nogometu, največji delež izvajanja vaj pa v košarki. Najnižji delež po- znavanja in izvajanja NHE je v tenisu, CAE pa v atletiki. Najpogosteje se vaji v pripra- vljalnem obdobju izvajata enkrat na teden, v tekmovalnem obdobju pa manj kot en- krat na teden, kar ne zadošča znanstvenim smernicam na področju preventive pred poškodbami. Športniki, ki izvajajo NHE in CAE, so vaji ocenili kot zelo učinkoviti pri preventivi pred poškodbami, in sicer so NHE ocenili s 7,3 ± 1,5 od 10 ter CAE s 7,2 ± 1,4 od 10. Ugotovitve naše raziskave bodo v pomoč nacionalnim športnim zvezam pri nadaljnjem ozaveščanju o pomembno- sti vključevanja preventivnih vaj v trenažni proces športnika in posledično zniževanju pojavnosti poškodb med športniki. „ Literatura 1. Al Attar, W. S. A. (2021). The Current Imple- mentation of an Evidence-Based Hamstring Injury Prevention Exercise (Nordic Hamstring Exercise) among Athletes Globally. Teorìâ Ta Metodika Fìzičnogo Vihovannâ, 21(3), 273–280. https://doi.org/10.17309/tmfv.2021.3.11 2. Al Attar, W. S. A., Husain, M., Qasem, A., Ma- soudi, N. in Ghulam, H. (2021). The Copen- hagen Adduction Exercise is not Applied by the Majority of Professional and Semi-Pro- fessional Soccer Players and Coaches. Annals of Applied Sport Science, e983. https://doi. org/10.52547/aassjournal.983 3. Al Attar, W. S. A., Komir, R., Alzubeadi, A., Bukhari, I. in Ghulam, H. (2021). Limited im- plementation of the Nordic hamstring exer- cise in professional and semi-professional soccer. Journal of Orthopaedics, Trauma and Rehabilitation, 28, 221049172110086. https:// doi.org/10.1177/22104917211008637 4. Al Attar, W. S. A., Soomro, N., Sinclair, P. J., Pappas, E. in Sanders, R. H. (2017). Effect of Injury Prevention Programs that Include the Nordic Hamstring Exercise on Hamstring Injury Rates in Soccer Players: A Systematic Review and Meta-Analysis. Sports Medicine (Auckland, N.Z.), 47(5), 907–916. https://doi. org/10.1007/s40279-016-0638-2 5. Brooks, J. H. M., Fuller, C. W., Kemp, S. P. T. in Reddin, D. B. (2006). Incidence, risk, and pre- vention of hamstring muscle injuries in pro- fessional rugby union. The American Journal of Sports Medicine, 34(8), 1297–1306. https:// doi.org/10.1177/0363546505286022 6. Chan, O., Del Buono, A., Best, T. M. in Mafful- li, N. (2012). Acute muscle strain injuries: a proposed new classification system. Knee Surgery, Sports Traumatology, Arthroscopy: Of- ficial Journal of the ESSKA, 20(11), 2356–2362. https://doi.org/10.1007/s00167-012-2118-z 7. Chumanov, E. S., Heiderscheit, B. C. in The- len, D. G. (2011). Hamstring musculotendon dynamics during stance and swing phases of high-speed running. Medicine and Science in Sports and Exercise, 43(3), 525–532. https:// doi.org/10.1249/MSS.0b013e3181f23fe8 8. Dalen-Lorentsen, T., Ranvik, A., Bjørneboe, J., Clarsen, B. in Andersen, T. E. (2021). Fa- cilitators and barriers for implementation of a load management intervention in fo- otball. BMJ Open Sport & Exercise Medicine, 7(2), e001046. https://doi.org/10.1136/bmj- sem-2021-001046 9. Dalton, S. L., Kerr, Z. Y. in Dompier, T. P. (2015). Epidemiology of Hamstring Strains in 25 NCAA Sports in the 2009-2010 to 2013-2014 Academic Years. The American Journal of Sports Medicine, 43(1 1), 2671–2679. https://doi. org/10.1177/0363546515599631 10. Dalton, S. L., Zupon, A. B., Gardner, E. C., Djoko, A., Dompier, T. P. in Kerr, Z. Y. (2016). The Epidemiology of Hip/Groin Injuri- es in National Collegiate Athletic Asso- ciation Men’s and Women’s Ice Hockey: 2009-2010 Through 2014-2015 Academic Years. Orthopaedic Journal of Sports Medi- cine, 4(3), 2325967116632692. https://doi. org/10.1177/2325967116632692 11. Danielsson, A., Horvath, A., Senorski, C., Alen- torn-Geli, E., Garrett, W. E., Cugat, R., … Ha- mrin Senorski, E. (2020). The mechanism of hamstring injuries - a systematic review. BMC Musculoskeletal Disorders, 21(1), 641. https:// doi.org/10.1186/s12891-020-03658-8 12. Dijkstra, H. P., Pollock, N., Chakraverty, R. in Alonso, J. M. (2014). Managing the health of the elite athlete: a new integrated perfor- mance health management and coaching model. British Journal of Sports Medicine, 48(7), 523–531. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2013-093222 126 13. Edouard, P., Branco, P. in Alonso, J.-M. (2016). Muscle injury is the principal injury type and hamstring muscle injury is the first injury diagnosis during top-level international athletics championships between 2007 and 2015. British Journal of Sports Medicine, 50(10), 619–630. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2015-095559 14. Ekhtiari, S., Khan, M., Burrus, T., Madden, K., Gagnier, J., Rogowski, J. P., … Bedi, A. (2019). Hip and Groin Injuries in Professio- nal Basketball Players: Impact on Playing Career and Quality of Life After Retirement. Sports Health, 11(3), 218–222. https://doi. org /10.1177/19 41738119838274 15. Ekstrand, J., Hägglund, M., Kristenson, K., Magnusson, H. in Waldén, M. (2013). Fewer ligament injuries but no preventive effect on muscle injuries and severe injuries: an 11-year follow-up of the UEFA Champi- ons League injury study. British Journal of Sports Medicine, 47(12), 732–737. https://doi. org/10.1136/bjsports-2013-092394 16. Ekstrand, J., Hägglund, M. in Waldén, M. (2011). Epidemiology of muscle injuries in professional football (soccer). The American Journal of Sports Medicine, 39(6), 1226–1232. https://doi.org/10.1177/0363546510395879 17. Ekstrand, J., Lundqvist, D., Davison, M., D’Hooghe, M. in Pensgaard, A. M. (2019). Communication quality between the medi- cal team and the head coach/manager is as- sociated with injury burden and player avai- lability in elite football clubs. British Journal of Sports Medicine, 53(5), 304–308. https:// doi.org/10.1136/bjsports-2018-099411 18. Ekstrand, J., Waldén, M. in Hägglund, M. (2016). Hamstring injuries have increased by 4% annually in men’s professional football, since 2001: a 13-year longitudinal analysis of the UEFA Elite Club injury study. British Journal of Sports Medicine, 50(12), 731–737. https://doi.org/10.1136/bjsports-2015-095359 19. Emery, C. A. in Meeuwisse, W. H. (2001). Risk factors for groin injuries in hoc- key. Medicine and Science in Sports and Exercise, 33(9), 1423–1433. https://doi. org/10.1097/00005768-200109000-00002 20. Esteve, E., Rathleff, M. S., Bagur-Calafat, C., Ur- rútia, G. in Thorborg, K. (2015). Prevention of groin injuries in sports: a systematic review with meta-analysis of randomised control- led trials. British Journal of Sports Medicine, 49(12), 785–791. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2014-094162 21. Finch, C. (2006). A new framework for re- search leading to sports injury preventi- on. Journal of Science and Medicine in Sport, 9(1–2), 3–9; discussion 10. https://doi. org/10.1016/j.jsams.2006.02.009 22. Freckleton, G. in Pizzari, T. (2013). Risk fac- tors for hamstring muscle strain injury in sport: a systematic review and meta- -analysis. British Journal of Sports Medici- ne, 47(6), 351–358. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2011-090664 23. Gatterer, H., Ruedl, G., Faulhaber, M., Regele, M. in Burtscher, M. (2012). Effects of the per- formance level and the FIFA „11“ injury pre- vention program on the injury rate in Italian male amateur soccer players. The Journal of sports medicine and physical fitness, 52, 80–4. 24. Green, B., Bourne, M. N., van Dyk, N. in Piz- zari, T. (2020). Recalibrating the risk of ham- string strain injury (HSI): A 2020 systematic review and meta-analysis of risk factors for index and recurrent hamstring strain injury in sport. British Journal of Sports Medicine, 54(18), 1081–1088. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2019-100983 25. Harøy, J., Clarsen, B., Wiger, E. G., Øyen, M. G., Serner, A., Thorborg, K., … Bahr, R. (2019). The Adductor Strengthening Programme prevents groin problems among male foot- ball players: a cluster-randomised control- led trial. British Journal of Sports Medicine, 53(3), 150–157. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2017-098937 26. Hasebe, Y., Akasaka, K., Otsudo, T., Tachibana, Y., Hall, T. in Yamamoto, M. (2020). Effects of Nordic Hamstring Exercise on Hamstring Injuries in High School Soccer Players: A Randomized Controlled Trial. International Journal of Sports Medicine, 41(3), 154–160. https://doi.org/10.1055/a-1034-7854 27. Heiderscheit, B. C., Hoerth, D. M., Chumanov, E. S., Swanson, S. C., Thelen, B. J. in Thelen, D. G. (2005). Identifying the time of occurrence of a hamstring strain injury during treadmill running: a case study. Clinical Biomechanics (Bristol, Avon), 20(10), 1072–1078. https://doi. org/10.1016/j.clinbiomech.2005.07.005 28. Ibrahim, A., Murrell, G. a. C. in Knapman, P. (2007). Adductor strain and hip range of movement in male professional soccer players. Journal of Orthopaedic Surge- ry (Hong Kong), 15(1), 46–49. https://doi. org /10.1177/2309 49 9 0 070150 0111 29. Ishøi, L., Krommes, K., Husted, R. S., Juhl, C. B. in Thorborg, K. (2020). Diagnosis, prevention and treatment of common lower extremity muscle injuries in sport - grading the eviden- ce: a statement paper commissioned by the Danish Society of Sports Physical Therapy (DSSF). British Journal of Sports Medicine, 54(9), 528–537. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2019-101228 30. Ishøi, L., Sørensen, C. N., Kaae, N. M., Jørgensen, L. B., Hölmich, P. in Serner, A. (2016). Large eccentric strength increase using the Copenhagen Adduction exercise in football: A randomized controlled trial. Scandinavian Journal of Medicine & Scien- ce in Sports, 26(11), 1334–1342. https://doi. org /10.1111/sms .12585 31. Järvinen, T. A. H., Järvinen, T. L. N., Kääriäinen, M., Aärimaa, V., Vaittinen, S., Kalimo, H. in Jär- vinen, M. (2007). Muscle injuries: optimising recovery. Best Practice & Research. Clinical Rheumatology, 21(2), 317–331. https://doi. org/10.1016/j.berh.2006.12.004 32. Larruskain, J., Lekue, J. A., Diaz, N., Odriozola, A. in Gil, S. M. (2018). A comparison of injuries in elite male and female football players: A five-season prospective study. Scandinavi- an Journal of Medicine & Science in Sports, 28(1), 237–245. https://doi.org/10.1111/ sms.12860 33. Loose, O., Achenbach, L., Fellner, B., Lehmann, J., Jansen, P., Nerlich, M., … Krut- sch, W. (2018). Injury prevention and return to play strategies in elite football: no con- sent between players and team coaches. Archives of Orthopaedic and Trauma Surge- ry, 138(7), 985–992. https://doi.org/10.1007/ s00402-018-2937-6 34. Medeiros, T. M., Ribeiro-Alvares, J. B., Fritsch, C. G., Oliveira, G. S., Severo-Silveira, L., Pappas, E. in Baroni, B. M. (2020). Effect of Weekly Trai- ning Frequency With the Nordic Hamstring Exercise on Muscle-Strain Risk Factors in Football Players: A Randomized Trial. Inter- national Journal of Sports Physiology and Performance, 1–8. https://doi.org/10.1123/ ijspp.2018-0780 35. Nagano, Y. in Oyama, T. (2021). Association of sports sampling and training frequency with injury among school-age athletes in Japan. The Physician and Sportsmedicine, 1–7. https://doi.org/10.1080/00913847.2021.1 973337 36. O’Brien, J. in Finch, C. F. (2016). Injury pre- vention exercise programmes in profes- sional youth soccer: understanding the perceptions of programme deliverers. BMJ Open Sport & Exercise Medicine, 2(1), e000075. https://doi.org/10.1136/bmj- sem-2015-000075 37. Opar, D. A., Drezner, J., Shield, A., Williams, M., Webner, D., Sennett, B., … Cronholm, P . F. (2014). Acute hamstring strain injury in track- -and-field athletes: A 3-year observational study at the Penn Relay Carnival. Scandina- vian Journal of Medicine & Science in Sports, 24(4), e254–e259. https://doi.org/10.1111/ sms.12159 38. Orchard, J. W. (2015). Men at higher risk of groin injuries in elite team sports: a systema- tic review. British Journal of Sports Medicine, 49(12), 798–802. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2014-094272 39. Paajanen, H., Ristolainen, L., Turunen, H. in Kujala, U. M. (2011). Prevalence and etiolo- gical factors of sport-related groin injuries in top-level soccer compared to non-con- tact sports. Archives of Orthopaedic and Trauma Surgery, 131(2), 261–266. https://doi. org/10.1007/s00402-010-1169-1 40. Ribeiro-Alvares, J. B., Dornelles, M. P., Fritsch, C. G., de Lima-E-Silva, F. X., Medeiros, T. M., Severo-Silveira, L., … Baroni, B. M. (2020). raziskovalna dejavnost 127 Prevalence of Hamstring Strain Injury Risk Factors in Professional and Under-20 Male Football (Soccer) Players. Journal of Sport Rehabilitation, 29(3), 339–345. https://doi. org/10.1123/jsr.2018-0084 41. Riepenhof, H., Del Vescovo, R., Droste, J.- N., McAleer, S. in Pietsch, A. (2018). [Muscle injuries in professional football : Treatment and rehabilitation]. Der Unfallchirurg, 121(6), 441–449. https://doi.org/10.1007/s001 13-018- 0501-z 42. Serner, A., Jakobsen, M. D., Andersen, L. L., Hölmich, P., Sundstrup, E. in Thorborg, K. (2014). EMG evaluation of hip adduction exercises for soccer players: implications for exercise selection in prevention and tre- atment of groin injuries. British Journal of Sports Medicine, 48(14), 1108–1114. https:// doi.org/10.1136/bjsports-2012-091746 43. Serner, A., Mosler, A. B., Tol, J. L., Bahr, R. in Weir, A. (2019). Mechanisms of acu- te adductor longus injuries in male fo- otball players: a systematic visual video analysis. British Journal of Sports Medicine, 53(3), 158–164. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2018-099246 44. Serner, A., Tol, J. L., Jomaah, N., Weir, A., Whi- teley, R., Thorborg, K., … Hölmich, P. (2015). Diagnosis of Acute Groin Injuries: A Prospec- tive Study of 110 Athletes. The American Jo- urnal of Sports Medicine, 43(8), 1857–1864. https://doi.org/10.1177/0363546515585123 45. Stracciolini, A., Yen, Y.-M., d’Hemecourt, P. A., Lewis, C. L. in Sugimoto, D. (2016). Sex and growth effect on pediatric hip inju- ries presenting to sports medicine clinic. Journal of Pediatric Orthopedics. Part B, 25(4), 315–321. https://doi.org/10.1097/ BPB.0000000000000315 46. Tsang, S., Royse, C. F. in Terkawi, A. S. (2017). Guidelines for developing, translating, and validating a questionnaire in perioperative and pain medicine. Saudi Journal of Ana- esthesia, 11(Suppl 1), S80–S89. https://doi. org/10.4103/sja.SJA_203_17 47. Whittaker, J. L., Small, C., Maffey, L. in Eme- ry, C. A. (2015). Risk factors for groin injury in sport: an updated systematic review. British Journal of Sports Medicine, 49(12), 803–809. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2014-094287 48. Wilke, J., Niederer, D., Vogt, L. in Banzer, W. (2018). Head coaches’ attitudes towards inju- ry prevention and use of related methods in professional basketball: A survey. Physi- cal Therapy in Sport: Official Journal of the Association of Chartered Physiotherapists in Sports Medicine, 32, 133–139. https://doi. org/10.1016/j.ptsp.2018.04.011 49. Willy, R. W. in Davis, I. S. (2011). The effect of a hip-strengthening program on mecha- nics during running and during a single- -leg squat. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 41(9), 625–632. https://doi.org/10.2519/jospt.2011.3470 Prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si