K. k. Studjenbibliothek Laibach

03005 OfftA

Turški navali na Kranjsko.

Leta 1408. so Turki prvič pridrli na
Kranjsko. Napadli so Metliko in Čr¬
nomelj in grozno razsajali po obližju
teh mest in po Slovenski krajini. Po¬
morili so mnogo kristjanov, druge pa
odpeljali v sužnost. Tedaj so se za¬
čeli hudi časi in nadloge za Kranjsko
deželo. Turki so v dobi 83 let štiriin-
dvajsetkrat prihrumeli v večjem številu,
v manjših trumah pa še večkrat.

Za neprestanih turških navalov v
naše dežele se je pogosto zgodilo, da
je Turčin planil čez mejo, predno je
bila pripravljena cesarska vojska.

Ljudstvo si je moralo v takih slu¬
čajih samo pomagati. Napravljalo sije
trdnjave med obzidjem okoli cerkve,
delalo je tabore, skladalo po gorah in
hribih grmade, da je moglo približe¬
vanje ljutega Turčina naglo ko blisk
oznaniti na vse strani.

8

Tabori so bili dobro zavarovani
kraji. Postavili so jih najraje na kakem
griču ali sploh v krajih, kamor se je
sovražnik le težko približal. Ako je
stala cerkev na takem kraju, kjer je
bilo mogoče se Turka dolgo braniti, so
izpremenili naši predniki hišo božjo s
pokopališčem vred v tabor in tam ča¬
kali sovražnika. Tu sem so znašali
ljudje svoje blago in premoženje.

Grmada na meji se posveti, zna¬
menje je vsem znano in daje se dalje in
dalje. Od hriba do hriba plameni ža¬
lostna novica, da se bliža Turčin. Po
vseh dolinah se zdaj oborožujejo; kr¬
vava sprejetev čaka sovražnika. Možje
zgrabijo orožje; ti se oborože s seki¬
rami, kiji, kosami, oni z meči, sulicami,
tolkači in porati, tretji zopet s puškami,
vsak kakor more. V tabor zbeže one¬
mogli starčki, žene in deca ter goreče
molijo za zmago in srečo borilcev.
Hrabri možje in pogumni mladeniči stoje
na obzidju, na braniku in se branijo
tem srditeje, ker bi ne bila le njim, ampak
tudi ženam in otrokom smrt ali sužnost
gotova, ako bi Turki tabor premagali.
Pod njimi njih hiše, ki so jih Turki

zažgali; za njih hrbtom je cerkev, ki
hrani svete skrivnosti krščanske vere,
ki jim hrani zdaj tudi žene in deco,
katero hočejo z vsem, kar jim je v njej
svetega in dragega, Turki zažgati. Ko¬
liko reči tedaj, ki človeku razdražijo
ves žolč, ki mu iz vseh nitk srca
obude pogum za najstanovitnejšo in
najsrditejšo bran in so mu tedaj go¬
tove zmage poroki.

Pogosto se je tabornikom posrečilo
odgnati Turka in pobiti bežečega sov¬
ražnika. Kakšno veselje je takrat vla¬
dalo v taboru! Z obzidja so pozdrav¬
ljale žene, starčki so hvalili vračajoče se
zmagovite junake. Kako prisrčna je bila
zahvalna molitev za odvrneno nevarnost:

Pridrla je vojska iz turških krajin,
Tovarša nje smrt in razdjanje,

Naš Triglav je videl iz jasnih višin
Veliko nadlog, pobijanje.

Sovražnikov štel ni junaški Sloven’c
On hotel je smrt al’ zmage le ven’c
Kri so prelivali, Turke pobijali,

Zadnjič zadobili zmage so ven’c.

Le tiste boje, v katerih jih je na
tisoče padlo, nahajamo v knjigah za¬
beležene; toda kdo nam pove kai o

8 »

manjših praskah, v katerih se srčnost
posameznika še veliko bolj kaže? Kdo
nam pove kaj o bojih in o junaških
činih Slovencev, ki so se posamič do¬
vršili? Le preprosto ljudstvo je ohra¬
nilo te boje v spominu in jih opeva
v pesmih ali pa pripoveduje v pripo¬
vedkah.

Ker je naša domovina nad dvesto
let ječala pod navali silovitih Turkov,
ima skoraj vsak kraj, vsaka vas svoje
pripovedke iz tistih časov. Veliko teh
pripovedk ima po ljudski domišljiji do¬
stavljen čudovit obraz; veliko pa jih
je, ki imajo dosti zgodovinskega jedra
v sebi, četudi vsebujejo nadnaravna
dejanja. Od splošnozgodovinskih se
ločijo osebne pripovedke; take so pri
nas o kralju Matjažu in o Pegamu in
Lambergarju,

O kralju Matjažu, t. j. Matiju Korvinu,
ogrskem kralju, ki je vladal od 1. 1457.
do 1490., pripoveduje narodna pesem,
da so mu Turki ugrabili »kraljičico
Alenčico«. Tri dni po poroki je moral
kralj Matjaž na vojsko:

»Na kraj oblasti dunajske,

Dol na ookrai’ne oarske.«

Pred odhodom zabiča kraljici Alen¬
čici, naj ne hodi na vrt, da jo Turki
ne ugrabijo. Šteje naj rajši rumene zlate
in varuje zidane gradove.

Nato zajaše brzega konjiča in zdirja
na vojsko. Turki so se ga silno bali,
ker je bil tako junaški, da je vselej
padlo devet turških glav, kadar je
mahnil.

Zažvrgoli mu pa ptičica nad šo¬
torom, da so mu Turki doma uplenili
Alenčico. Kmalu se prepriča o žalostni
istini; družina ga z jokom sprejme.

Matjaž pa pravi, govori:

»Ne bojte se družina vi!

Dan’s tretji dan gotovo bom

Kraljico dal vam spet na dom.«

Obleče se po turški in ogrne haljo
dopetačo. Zajaše brzega belca in dirja
doli v globoko Turčijo, kjer zelene tri
lipe, pod katerimi rajajo devojke. Ma¬
tjaž kmalu zapazi Alenčico in zaraja
ž njo. Zasučeta se proti belcu, kjer jo
zavihti na konjiča. Držeč jo pred seboj
na konju, jezdita jadrno proti Savi. V
desnici pa drži golo sabljo, ki jo ve
tako dobro sukati. Po bliskovo mu gre
sablja. In kakor pada pod srpom snopje,

kakor leti pod koso trava v red, tako
se za njim vrste mrtvi Turki. Da bi do¬
dobra zmešal zasledovalcem sled, mu
med potjo prekuje kovač umazanec
konja in mu narobe postavi podkve.

Turčin narobe podkoval:

Pa kralj z levico zlat dajal,

Z desnico glavo proč mu djai.

Ko belec pridirja do Save, veselo
zarezgeče, kakor bi vedel, da je rešil
slavnega kralja Matjaža in kraljico
Alenčico.

Druga narodna pesem nam opisuje
Lambergarjevo srčnost v boju z gro¬
zovitim Turkom Peganom. Na Dunaj
je prišel silen Turek, strašen velikan,
Pegam po imenu. Ta je vabil vse ju¬
nake našega cesarstva v boj.

Pegam pravi, govori:

»Kje se mi enak dobi?

Kaj, ti pravim cesarost!

Ti ga nimaš pod seboj.

Da bi skusil se z menoj!«

Cesar hitro piše Lambergarju v
Ljubljano. Mladi Lambergar se spo¬
četka boji silnega Pegana, ki je v čelo
tri pedi širok. Ali mati ga pouči, kako
se mora bojevati.

Pegam ravno kosi doma, ko pridrči
Lambergar na Dunaj. Ustavi se pred
hišo in zavpije ves srčen:

»Pegam, Pegam, pridi ven,
pridi, skusi z  rrfeno!«

Pegam zaničljivo govori o Lam-
bergarju: »Mlada vdova bo kruha stra¬
dala, kadar ti bom odsekal glavo«.

Sla sta vunkaj na polje in pričel
se je boj. Narodna pesem pripoveduje,
da je imel Pegam tri glave.

Pegam ima tri glave,

Lambergar ga ob srednjo de.

Ko jo je odsekal preč,
jo nabodel je na meč.

Sam cesar se mu zahvali in pravi:

»Hvaljen bodi, večni Bog,

Preč je vojska, vir nadlog!«

Izza turških bojev, iz te junaške
dobe našega naroda, ohranilo je naše
ljudstvo mnogo pripovedk, ki nam sli¬
kajo požrtvovalno hrabrost in neu-
strašenost naših pradedov. Posebno na
Dolenjskem vedo skoro o vsakem griču
pripovedovati, da so se nekdaj tu bo¬
jevali s Turkom. Za zgled postavimo
nekaj manjših, pa zanimivih bojev.

Najprej hočemo izpregovoriti nekaj
besed o domovini Turkov in o njihovih
najhrabrejših vojakih, janičarjih.

Prvotna domovina Turkov je Azija.
Proti koncu 8. stoletja so jih premagali
Arabci in od teh so sprejeli Moha¬
medovo vero. Toda bojna sreča se je
kmalu obrnila na stran Turkov, in njih
poveljnik Osman postane samostojen
vladar v Mali Aziji. Njegov sin Orhan
pridobi z orožjem vso Malo Azijo in
organizira jako vojsko, ki je najbolj
pripomogla, da je turško ime bilo
strah in trepet skoraj vsej Evropi,
posebno pa še pri nas južnih Slo¬
vanih. Cvet turške vojske so bili ujeti
krščanski otroci, ki so jih Turki od-
gojili in vzredili v najhrabrejše in naj¬
strašnejše turške vojake — namreč
v janičarje.

Izprva je bilo komaj tisoč janičarjev.
Toda že za sultana Murada I. se je
pomnožilo število janičarjev na dva¬
najst tisoč. L. 1453. so si osvojili Turki
Carigrad in s tem podjarmili skoro ves
Balkan. Ker so potrebovali čimdalje
več krščanskih dečkov, so jih pridno
ropali po naših deželah. Narasla je

vojska teh strahovitih vojščakov na
40.000 mož, ki so samo iz krščanskih
rodovin, nevede neusmiljeno divjali
zoper svoje roditelje in brate in zoper
svojo vero.

Oglejmo si pobližje takega ugrab¬
ljenega dečka. Rahlo seme krščanske
vere, ki so mu jo starši ali drugi
dobri ljudje vcepili v srce, so kmalu
izrovali neverni Mohamedani. Ugrab¬
ljali so neverniki najrajši otroke v sta¬
rosti do šestih let, ker so takim naj¬
lažje izrovali lahke korenine krščanske
vere. Namesto vere in ljubezni do bliž¬
njega se je naučil mladenič pri Turkih
divjega sovraštva do kristjanov in do
krščanske vere. Leta potekajo. Iz ma¬
lega dečka vzraste krepak mladenič.
Čas mu izbriše tudi spomine na otroška
leta. Ne spominja se več, da je bil pri
ljubih starših, bratih in sorodnikih, ki
so ga tako srčno ljubili in ga tudi
ljubiti učili.

Grmade po gorah oznanjajo tužno
vest, da je Turčin zopet prihrul v de¬
želo. Bilo je jeseni. Ljudje so že spra¬
vili poljske pridelke pod streho ter se
veselili dobre letine. To je pa vedel

tudi Turčin; zato je najrajši jeseni na¬
padal naše kraje.

Turki so pridrli v neko vas na Do¬
lenjskem. Ljudje, obveščeni po grmadah
o prihodu Turkov, so rešili sebe in
živino v gozdove in skrivališča, kamor
jim niso mogli slediti Turki. Vse je
bilo prazno. Le v hišici na malem gričku
nad vasjo je ostal gospodar, velik ko-
renjaški mož, s hčerko doma. Hotel je
rajši umreti, nego zapustiti svojo rodno
kočo.

Takrat so imeli ljudje veliko več
orožja nego dandanes. Ob hrvaški meji
so ga imeli celo pri delu. Kmet je oral
s puško na rami. Tudi naš korenjak je
imel dve puški. Ko se približujejo Turki
koči, ustreli, in z vsakim strelom pre¬
vrne nevernika na tla. Srditi planejo
Turki proti koči in mečejo plamen v
njo. Pa zaman! Koča je bila krita s
svežimi smrekovimi kožami in ogenj
se ni hotel prijeti. Medtem je mož
puško iznova nabasal in zopet Turčina
podrl; drugo puško mu pa hčerka na¬
baše, da zamore četrtega nevernika
zvrniti. Zdaj mu hčerka zopet prvo
puško nabaše, in tako je šlo to dalje;

mož je streljal, hčerka mu je hitro ba¬
sala puške, Turki so pa padali. Turki
se prično umikati, ker mislijo, da je v
koči skrita truma Slovencev. Polasti se
jih silen strah; pobero - šila in kopita
ter pobegnejo iz kraja. Ko pride mož
iz koče, je bil ves grič pokrit z mrt¬
vimi Turki.

Leta 1469. je prilomastil bosniški
paša Vejberg na Slovensko ter skušal
z eno četo zasesti Ljubljano, z drugo
je pa ropal po okolici. Turki so prišli
tudi v Mengeš. Ljudje so zagnali ži¬
vino na planine, sami so pa hiteli v
tabore. Le eden ni_ hotel ostaviti vasi.
Bil je to kovač Ščit. Skril se je v
spodnjo klet ter ostal ondi. Zvečer Turki
poležejo po hišah ter zaspe. Ščit žleze
iz svojega zakotja, zaklene zapored
hišo za hišo in potem naglo hiti po
Mengšane, ki so se utaborili na bližnjem
griču. Ti korakajo v vas, obstopijo hišo
za hišo, in povsod ukazujejo Turkom,
naj se podajo. Turki so mislili, da je
cela vas s kristjani zasedena, zato so
se povsod podali. Tako so postali Turki,
katerih je bilo več tisoč, jetniki neko¬
liko slabo oboroženih kmetov.

Leta 1473. so Turki divjali mimo
Ljubljane na Gorenjsko. Oblegali so me¬
sto Kranj. Z enim oddelkom so zopet
napadli Mengeš. Grajski gospod je
odrinil s hlapci na pomoč Kranju. Pustii
je samo dva hlapca v gradu, ki sta
bila, seveda, kmalu premagana. Turki
so napravili vesele gosti v gradu. Njih
vodja je hotel videti lepo grajsko hčer,
ki se je zaklenila v najskrivnejšo izbo.
Ko ona vidi, da se ne more rešiti, sklene
sebe in sovražnike končati. Ko jo Turki
nekoliko izpuste, gre v spodnjo klet,
kjer je bil smodnik spravljen, vzame
potem gorečo trsko in jo vtakne brez
strahu v strelni prah. V trenotku je bila
zdrobljena; grad je puhnil kvišku in
od Turkov ni ostalo ne duha ne sluha.

Leta 1475. udarijo Turki na južne
pokrajine Štajerske in odtod na Kranjsko.
Zatiški opat Ulrik je napovedal proce¬
sijo k cerkvi Matere božje na Muljavi,
ker je dobil poročilo, da so bili Slo¬
venci zmagoviti.

Med pripravljanjem za procesijo se
je pa zgodila slovenski vojski velika
nesreča. Ko je zvedel Ahmet-paša, da
so kristjani pobili njegovo prvo krdelo,

zapove petkrat večji vojski, da vjame
krščanske junake. Krščanska vojska je
bila pobita; ostali so se umaknili v gozde.

O tem strašnem pobitju ni nihče
vedel po deželi. Par za parom je šla
procesija iz zatiškega samostana proti
Muljavi. Pravljica pripoveduje, da so
se okoli podružnice na Muljavi zbrali
ljudje iz sedmih fara. Vse je bilo brez¬
skrbno veselo in vtopljeno v pobožnosti.

Grozen krik: »Alah, Alah!« pre¬
trese ubogo ljudstvo; začuje se strašna
beseda: »Turki!« Kot bi trenil so se
prikazali turški konjiki in dirjali na¬
ravnost proti množici. Kakor razkropi
kragulj piščeta, tako so se razkropili
ljudje pred Turki. Vse beži. Največ
ljudi je ubežalo v cerkev in na ob¬
zidano pokopališče. Mnoge so Turki
posekali. Stari ljudje pripovedujejo, da
je tačas kri tekla kakor v žlebu potok,
ter so jo turški konji do členkov gazili.

V cerkvi in na pokopališču je bilo na¬
tlačeno begunov. Menihi, ženske, otroci
in starci so šli v cerkev, možje so pa
za zidom stoje branili se kot levi. Vsak
je pograbil, kar mu je bilo pri roki.
Kamenje se je usipalo na Turke kakor

toča. Eni so z drogi merili Turkom
črepinje, eni so z odtrganimi deskami
suvali vrage raz zid; tam je sukal ko-
renjaški mož težak svečnik z oltarja,
da je marsikateremu Turku minilo po-
željenje hoditi ropat v naše kraje. Me¬
nihi so dajali pogum oblegancem in
bodrili oslabele. »Kmalu bode noč,
potem se oddahnemo!«

Tik cerkvenega obzidja je stala
lipa s podobo Matere božje. Za po¬
dobo so se zaredili sršeni. Predrznemu
janičarju je prišlo na um, da bi se dalo
z drevesa postreljati mnogo kristjanov.
Res jih je splezalo mnogo na lipo in
marsikaterega borilca je zadela strela
z drevesa. Ljudje se jamejo odmikati
in Turki so že plezali na zid, kar pošlje
Bog oblegancem malega, toda hudega
pomočnika. Turek je brcnil podobo
Matere božje raz drevo in razdražil
žival v drevesu. Naenkrat je bilo vse
rumeno sršenov, ki so jeli neusmiljeno
pikati Turke. Turki so bili brez orožja
pred sitno, jezno živalijo, otepali so
zabuhle obraze in se morali umakniti.

Mrak nastopi. »Kaj bode jutri«, to
vprašanje kroži med potrtimi taborniki.

Vsak ve, da se dolgo ne bodo mogli
braniti.

Drugi dan prično neusmiljeno divjati
Turčini. Ne samo lakomnost po blagu,
in želja pridobiti si ujetnikov, tudi
turška vera sama je priganjala Turke
v boj zoper kristjane. Turku je dol¬
žnost bojevati se z vsakim, kdor ni
mohamedanec.

Kmetje jamejo omahovati. Turki
jamejo plezati čez zid. Vsak izmed
tabornikov je napel zadnje žile, da bi
odbil vraga. Toda mož' za možem je
padal. Kakor davijo volkovi ovce, tako
so klali Turki v cerkvi. Divjali so bolj
kot neusmiljene zveri. Kdo popiše grozo
in trepet matere, ki je skušala braniti
in skriti svojega otroka. Turki niso
prizanašali nikomur. Mlajše so pove¬
zali, starejše pobili.

Kruti Osmani so še dolgo vrsto let
nadlegovali našo domovino. Iz nave¬
denih dogodbic vidimo, kako so se
naši pradedi hrabro borili za krst častni
in svobodo zlato.


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000512791