Vaga pri kmetijstvu.
V a ga in mera ste vsaeemu umnemu gospodarju prevažni stvari, al žalibog, da se večina kmetovalcev premalo za nji zmeni ali pa celo ne. Za perišče semena več ali manj , za snopič sena več ali manj , za lopato gnoja več ali manj, to je mnogim vse eno, a vendar ni vse eno, če hoče gospodar dober gospodar biti, da ne trosi po nepotrebnem semena in klaje preveč, pa da tudi ne skopari ž njimi. Že v sv. pismu je Salomon rekel: „Bogje vse modro po meri in vagi vre d i 1."
Ni pa namen teh vrstic,  kmetovalcem kazati,  koliko tega  in  unega je   po pravi meri in  vagi treba  za
seme, za krmo itd. Namen naš je le, gospodarje naše opomniti v obče, da ste vaga in mera umnemu gospodarju potrebni.
To pač vsak kmetovalec vč, da imamo pšenico, rž, ječmen itd., ki je bolj težka ali bolj lahka, po tem pa se ravna to, ali naj se bolj redko ali bolj gosto žito seje; le kdor tedaj težo (pezo) semena presodi, bo pravo zadel, da ne bo težkega in zato bolj popolnega semena toliko sejal kakor lahkega in manj zdat-nega. Vagajmo tedaj le enekral^ seme, da po tem presodimo, koliko ga bo potreba, in dobili bomo pravo mero^za-nj, to je, da ne tratimo semena brez potrebe.
Se bolj potrebno pa je vagati klajo živine, da jej ne pokladamo preveč , pa tudi ne premalo. „Novice" so mnogokrat že razkladale, koliko na vago je treba „na pr.u goveji živini vsak dan sen& ali kake druge klaje; če pa gospodar ne pozna ne žive teže svoje goveje živine in ne ve, koliko na vago jej klaje poklada. Tak gospodar slep tava o tem, kar živini daje, morebiti veliko preveč, morebiti veliko premalo. Nihče naj pa ne misli, da mora gospodar zmirom in vsak dan z vago in merico okoli živine hoditi, — ne, ne; to bilo bi smešno; zadosti je, da krmo (seno, slamo, kore-nike itd.) enkrat zvaga in posodo (trugo, koš itd.) potem zaznamova, v katero bode zvagani porcijon deval, pa ima potem pravo mero. Živine pa tudi ni treba vsak dan vagati, da bi po njeni živi teži določeval vsak dan mero klaje; zadostuje, ako se živina vsaka dva meseca enkrat zvaga, da ve, koliko vaga.
Marsikrat hlapec modriha ali kaka dekla Urša se utegneta pri nas smejati temu in misliti: „no, živini je začel gospodar seno vagati, bo pa kmalu tudi nam kruh vagal." Tako zasmehovanje naj gospodar ima za to, kar je — nevednost poselska; če bi se bili gospodarji po neumnih hlapcih ali deklah ravnali, stalo bi poljedelstvo na tisti stopinji, kakor je bilo za časa Adama in Eve.
Prav in cen6 se živina tudi ne dd debeli ti (pitati) brez vage; treba je namreč, da gospodar, ki ima pitavno živino, se od časa do časa vage posluži, da izvč, kako in za koliko se živina debeli s pokladano jej krmo in ali ne bi bolje kazalo, na priliko , kedar ima seno veliko ceno, da bi ga raji prodal, kakor pa obračal za pitanje živine, ako mu prodano sen6 d& več dobička.
Naj dodamo temu še drug izgled. Dokler tele sesa, postaja vsak dan za 1 funt in pol težje, zato potrebuje vsak dan  4 bokale ali  10 funtov mleka.    Da se
tedaj sesajoče tele odebeli vsak dan za 3 funte, potrebuje za te 3 funte mesd 8 bokalov ali 20 funtov mleka, Ce tedaj gospodar tele večkrat zvaga, potem lahko pre-vdari: kaj mu po ceni mleka in po ceni telečjega mesa več dobička da: ali da tele dalje časa sesd ali pa popreje odstavi in raje mleko proda.
Mnogo druzih dokazov bi imeli še navesti, kako potrebna je vaga kmetovalcu, da z večim dobičkom gospodari. Al naj to zadostuje le v ta namen, da sicer umnim gospodarjem, ki pa dosihmal niso porajtali vage, kakor bi treba bilo, oči odpremo za korist vage.
114