DEČEK IZ SIROTIŠNICE
Prvo razočaranje
Tonek se je znašel in razgledal šele v restavraciji, kjer mu je udaril vonj sveže kave v nos.
»Hitro pojej, pctem greva v pristanišče.« Tam jc moral Jože prevzeti za svojega gospodarja večjo količino blaga.
Tonek je videl mesto, kakor si ga do sedaj niti narisati ni mogel. ¦ Od morja sem je popihaval topel, s slanim ribjim duhom nakvašcn vetrič. Po volhkem zraku se je razlegel hrušč iz pristanišč, kjer so zateglo in neznansko žalostno javkale sirene parnikov, zvonili zvonci kakor na budilkah; udarci kakor po ogromnih votlih železnih loncih so na široko pluli v vrveče ulice. Tam je bilo kakor ob imenitnem pogre-bu, samo desetkrat hitreje so hodili ljudje, drvcli avtamobili, električna žcleznica, kolesarji, da se je Tonku kar vrtelo v glavi. Prijel je Jožeta za škrice in se dal vleči po kockastem tlaku skozi procesijo visokih biš, ljudi in strojev proti pomolu Sv. Karla. Cudno se mu je zdelo, da se nihče ne ubije, da koga ne povozijo in kako da vsi ti ljudje sploh vedo, kje so doma. Ko sta se ustavila ob morju, je bil tako zmešan, da se mu je Jože od srca nasraejal.
»Nu, vidiš, takole tekne en sam požirek mesta.« Tonku je bilo sitno, po sili se je ojunačil.
»Ker sva tako hitro tekla, ni čudno. Glej, glej!« je stekel proti nadzidani obali, kjer je scdel zagorel deček in lovil ribe na trnek. Ni se dosti zmenil za radovedneža, ki bi najraje sam prijel ribnico in lovil, dokler bi bila kaka riba v morju. Joža se je zadovoljno muzal: dober človek je bil, nič več mlad, toliko star, da je še razumel mladost.
»Če boš ostal samo tukajle in ne boš kam ušel, smeš gledati toliko časa, da se bom vrnil iz one hiše. Ali boš?«
»Nikamor se ne bom ganil.«
»Strgar mi je zabičal, da te ne smem pustiti izpred oči, a ker si ti...«
Tonek se je po kolenih priplazil na rob ter sedel k dečku. Z nogami
¦   je pobingljal nad morsko gladino, ki je rahlo valovala pod njim in
vsa oljnata lizala z mahom zarasle skalne sklade. Med vodnimi rastli-
riami so se skrivali črni, debeloglavi kapeljni, ki so včasih poševno
švigali za svojim plenom; na skalo pod vodo je prilezla rjava rakovica
207
ter skrita prežala na ma!e srebraste in marogaste ribice. Zaganjale so se v polža na trnku. Ko je modri rjavokožec ujel večjo ribo, mu je skočil pomagat.
»Daj še meni trnek!«
»Co — odkod?«
»Tam od Ljubljane.«
»Imaš cigareto?«
»Nimam.«
»Na!« — pomolil mu je palico, izvlekel izza srajce cifiarete in ponudil eno Tonku. »Drugič jo daš ti meni.«
»Ne kadim, hvala.«
»Ne? Dobro, pa ne. Čo — kar lovi!« in ulegel se je na hrbet, puhal       j dim v nebo, pljuval v visokih lokih, da so se mu ljudje na daleč ogibali.       J
»Te pusti oče kaditi?«                                                                        I
»Niraam — morto.«                                                                       ^J
»Pa mati?«                                                                                   *1^^|
»Tudi.«                                                                                          ^9DI
Tonek se je podrsal bliže k njemu, najrajši bi kar sklenil prija-teljstvo z njim, ker je bil taka sirota, kakor on.
»Jaz tudi nikogar nimara.«
»Ni treba.«
»Zakaj?« — to mu ni šlo v glavo.
»Vseeno živiš; če ni, pa ni.« Cvrknil je slino proti gosposkemu dečku, ki ga je vodila mlada gospodična. Ta je razdražen odskočil in siknil:
»Fakinol«
»Vidiš — je oživel, »fakino« — tak gospodič, ima marao, bogatega očeta, a ne zna uloviti ribe, zaslužiti cigarete, niti kruha. Vzemi mu starše, obstal bo kot pišče brez koklje sredi ceste.«
»AH imaš kakega priiutelja?«
»Kdor je tako raztrgan ko jaz, je moj prijatelj. Ob morju nas je mnogo. Kdor je lepo napravljen. ta nam pravi fakin in ni naš prijatelj.«
»Kaj pa je to — fakin?«
»Mene poglej« — je kratko odgovoril dečko. Tonek je razumel, da mu najbrže ni všcč tak pogovor; zato je zlezel na rob in vrgel trnck. Medtem je pa že prišel Jože in molče opazoval ribiča; zvite ribe so ugrabile vsakega polža s trnka. Slednjič je ostal en sam polžek. Na tega je Tržačanček ujel lepo, široko, črnoprogasto ribo.
»Ecco, tako, vsake stvari se je treba naučiti.« Pobasal je nalovljene ribe v razcefrano čepico, potlačil umazano srajco za hlače, odbosopetil po obali ter se izgubil med množico. Tonek je užaloščen zrl za njim.
»Kaj ti je?« — ga je skrbeče vprašal Jože.
»Oh, nič, sam ne vem kaj« — trudil se je uganiti, kaj je tisto, kar ga je ta hip napravilo bolnega tako, da se mu je nabrala grenka slina v ustih in jo je izpljunil ko strup.
208
Jožeta je zaskrbelo: »Pa nisi bolan, kaj?« »Ne, mislim da ne — strah me je.« »Česa, za božjo voljo?«
»Ne vem, nekaj  je tu okoli v tem strašnem mestu, pa ne vem kaj.«
»Pojdi no, vožnja te je utrudila. Na oni strani pomola stoji velika ladja; baš sedaj razkladajo naš tovor. Sti>piva tja!« S pobožnim in trepetajočim srcem je drobni dečko srkal mogočno pescm dela. Iz trupa parnika, ki je stal kakor začaran firad sredi sto in sto drobnih čolničev, se je usipala kakor iz mravljišča reka človeških, s težkimi • tovori obloženih posta\\ Zile so se jim napcnjale na mišičnatih rokah, ostro klesani zagorcli obrazi so nosili pečate trdega dela. Vedno nove kopice dela%'cev so med glasnim prerekanjem hitele v trup ladje po nova bremena. Tonek je začel trepetati po vsem telesu. Zivljenje si ie bil vse drugače zamislil. Tam je lepo mesto, po mestu se vozi z avtomobilom, velik gospod je in se ne briga za denar; nli pa je kuštrav lovec, na divjem mustangu se podi za divjačino, te nikoli ne zmanjka. Sedaj je pa srečal siromašnega fakinčka, ki se mu je zdel imenitnejši kot on sam: znal se je preživeti, ima mnogo prijateljev in se ne izgubi v tej velikomestni godlji. In tu je ladja, čudna, nepoznana; strašno mogočen je bil tisti, ki jo je napravil. Kaj je ta vodni grad v primeri z njegovim lokom iz bezgovine? In šele, kaj bi bilo sedaj z njim, če bi ostal zapuščen sredi tega ropotanja? Prenašal bi tovore iz ladje, lovil ribe ali kaj? Prav ničesar ni znal. V čedni obleki, ki mu jo je podaril Strgar, sc je zazdel samemu sebi zanič, slabši ko razcopani in samozavestni fakin.
»Kako sem majhen« — se mu je zvilo izza stisnjenih zob, da ga je Jože zaskrbljen premotril in mu potipal žilo. »Zakaj majhen?«                                  .
»Ker ničesar ne znam.«
»Ti si pa zares čuden otrok, počakaj, da boš večji.« »Pojdi domov in pusti me samega!« »Kaj??«
»Samega me pusti, pravim, delati hočem in se naučiti vsega.« To je bilo tudi Jožetu preveč. Da ga naj samcga pusti? Mu ne pride na um. Bolan je, prav gotovo nevarno bolan. Poprej nerazumljiv strah, sedaj pa take besede. Zaskrbelo ga je, da mu ne zboli. Kakšen pa tudi je! Velike oči mu kar gore, obraz je bled, žila bije, tiktiktik... in te besedc! Ni premišljeval dolgo, svoj posel je opravil, zato kar hitro na vlak in naprej! Pri Logondrovih ga bodo že pozdravili, tu pa niko-gar ne pozna, če bi bila sila. Ni mogel razumeti spremembe, ki se je bila zgodila z dečkom; zato ga je skrbno prijel za roke in sedel z njim v odprti voz cestne želcznice. Odpotovala sta s prvim vlakom proti Gorici.
209
Tonek se je pokoril brez upora, tiho, kakor brez zavesti. Sedel je v kot proč od okna in posilile so ga solze; kar same so mu polzele po Hcih in mu kalile oči.
»Čuden, zares čuden otrok« — je mrmral Jože in ga silil s čokolado —¦ »jej, Tonek, in pomiri se! Ne joči!«
Ta je s silo stisnil veke, da so ga zaskelele, solze so se še bolj ulile, okusil jih je prav v ustih. Trmoglavo se ie obrnil v kot in pokazal hrbet.
Jože ga je zdaj pustil v miru, kaj pa je hotel! Zamrmral jc nekaj o »današnji mladini«, sedel k oknu, vtaknil čokolado v usta in se 5 prijetnim občutkom prepustU opazovanju pokrajine, ki je nalik pero-tim ogromnega ptiča valovala mimo njega.
(Daljc   prihodniie.)