OB 210. OBLETNICI IZIDA PRVE TISKANE SLOVENSKE ČEBELARSKE KNJIGE IZPOD PERESA JANEZA GOLIČNIKA
Anton Rozman - častni čebelarski mojster
Čebelarji Savinjske doline cenimo odlične može naše preteklosti, ki so zvesto stali ob strani našim prednikom ter jim s poukom in nasvetom pomagali utrjevati gospodarsko, s tem pa tudi duhovno in kulturno samostojnost. Med te može zanesljivo sodi tudi griški župnik Janez Goličnik - čebelar in narodni gospodar -utemeljitelj umnega čebelarstva na širšem območju Savinjske doline kot tudi na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem.
Janeza Goličnika, rojenega 31. januarja 1737 v Mozirju materi Marjeti in očetu Marku, so premožni starši najprej poslali na ljubljansko gimnazijo. Po končani gimnaziji seje vpisal na filozofsko falkuteto v Gradcu, po tem pa na teološko falkuteto na Dunaju.
Po končanem študiju leta 1765 je bil tri leta vzgojitelj v gornjegraškem semenišču. Potem je do leta 1780 kaplanoval na Vranskem, v Braslovčah in v žen-
Leta 1992 smo Janezu Goličniku savinjski čebelarji odkrili ploščo, ob 200-letnici izida njegove knjige.
skem samostanu v Ljubljani. Tam seje seznanil s P. P. Glavarjem in postal pod njegovim vodstvom član osrednjega preporoditeljskega odbora v Ljubljani za napredek slovenske kulture in narodnega gospodarstva. V 16 letih delovanja tega odbora je za P. P. Glavarjem, Fontonom, Makovcem, Breznikom in Pohlinom postal njegov šesti član.
Službo župnika v Grižah je začel opravljati 16. aprila 1780 in tam je ostal do svoje smrti 9. marca 1807. Po nekaterih domnevah je bil v to odročno faro poslan zaradi svoje napredne narodne zavesti. Ob njegovem prihodu v Griže je bila tamkajšnja stara cerkev v razpadajočem stanju (v dolžino je merila 7 sežnjev, v širino pa 2,5 sežnja; 1 seženj = 1,896 m), fara je bila obubožana, prebivalce pa sta pestili lakota in kuga. Z vso zavzetostjo seje lotil gospodarske in duhovne prenove fare. Na dovoljenje za graditev nove cerkve je moral čakati štiri leta, zaradi izjemno slabih socialnih razmer pa so jo gradili zelo počasi (od 1785 do 1789).
Župnik Janez Goličnik je iz nemščine prevedel drugo Janševo knjigo »Popolno podvučenje za vse čebelarje«. Prevod je dopolnil s svojimi izkušnjami, zlasti IXX. in XX. poglavje. Rokopis je bil pripravljen še pred začetkom zidave cerkve, a je moral več let čakati na dovoljenje Kranjske družbe za izdajo prevoda. Njegov prevod je bil napisan v savinjskem narečju in ne v kranjskem, ki je tedaj zaradi Pohlinovega vpliva veljal za normo kljižnega jezika. Šele uporaba izraza »kranjski« je Kranjsko družbo omehčala, da je izdala dovoljenje za natis knjige. Tako jo je leta 1792 natisnila tiskarna Fr. Jos. Jenko iz Celja.
Tako smo Slovenci po zaslugi narodnega gospodarja, župnika in čebelarja pred 210 leti dobili prvo tiskano čebelarsko knjigo v slovenskem jeziku. Res je, da
je Peter Pavel Glavar že pred njim prevedel prvo Janševo knjigo »Razprava o rojenju«, vendar je ta prevod iz neznanih vzrokov ostal v rokopisu vse do leta 1976, ko ga je ob 200. obletnici nastanka natisnila Čebelarska zveza Slovenije.
Ni znano, kdaj je Janez Goličnik začel čebelariti, domnevno pa se je to zgodilo pod vplivom dobe Antona Janše. Ko je prišel za župnika v Griže, je s seboj pripeljal čebele. Na župnijskem vrtu - kjer je dandanes šolsko igrišče - je imel vsa leta župnikovanja 100 do 120 panjev čebeljih družin. S prodajo voska in medu je zaslužil 100 kron in več na leto. Da bi svoje farane pridobil za čebelarjenje, se je - tudi na prigovarjanje Blaža Kumerdeja, takratnega šolskega komisarja celjskega okrožja - odločil za prevod druge Janševe čebelarske knjige iz nemščine v slovenščino. Izvirnik v nemškem jeziku mu je z Dunaja priskrbel Blaž Kumerdej.
Knjiga se zunaj celjskega okrožja ni tako razširila, kot bi si to želel Janez Goličnik. Nekateri zgodovinarji vidijo vzrok predvsem v tem, da je bila pisana v savinjskem narečju. Pomembno pa je, da je bila 40 let edino slovensko tiskano delo s področja čebelarstva. Z njo je »uzakonil« tudi slovensko čebelarsko izrazoslovje, ki je še dandanes v rabi, poleg tega pa je mestu Celju dal pečat zibelke slovenskega tiskanega čebelarskega izrazoslovja.
Goličnikov plemeniti značaj in njegova nesebičnost se lepo zrcalita v njegovem Opomniku (str. 193-200), kjer piše takole: »Če se pa le take sreče bojiš, da bi ti preveč čebel hodilo, tok snaš nektere Roje hmalo iz Veje predati. Spomladi bodeš sadosti Prašnikov imov sa nje. Če ti pak tud Kupcov smanka tok nikar njeh ne mori, ampak snaš taiste na Rejo dati, to je: ti daš eni-mo tvojmo blišnimo al pa dalnimo sosedo ene 3 al 4 Pajnove, uni bode na nje pomerkvov inu taiste štelov, kar bode od taistih al Rojev al drusiga Dobička peršlu, tok imata vsak pov, na tako vižo se bodo čebele v Deželi gmirale inu ti bres vse tvoje Muje en pov Dobička vlekov, da bi taistih še obeden ne otov na Rejo vseti, leto ti oblubim, da ti inu jset ne borna doživela.«.
Zaradi svoje nesebičnosti in ljubeznivosti do revnih faranov griške župnije je bil med njimi zelo priljubljen, saj jih je reševal iz stisk in tegob, če je le mogel. Daleč naokoli so ga v Savinjski dolini imenovali »Oče ubogih«, saj nikomur ni odrekel pomoči. Pozimi, ko je prišel k njemu berač, ki je imel noge povite v cunje, mu je dal svoje čevlje z nog, sam pa je šel v copatah maševat v cerkev.
Zaradi znanja in pripravljenosti pomagati z nasvetom vsakomur, ki ga je za to prosil, in pomoči potrebnim v stiski, je bil priljubljen tudi pri stanovskih kolegih. V korist svojega dobrega prijatelja »gotoveljskega župnika Hobelnika« se je odrekel izvolitvi za celjskega opata, ker ni hotel zapustiti svojih revnih faranov. V oporoki je del svojega premoženja zapustil za sklad za uboge z glavnico 2000 goldinarjev v srebru »leta 1804« in določil, daje treba po njegovi smrti vsako leto za božične praznike 100 kron v srebru iz obresti razdeliti med reveže, da bodo ti tudi po njegovi smrti imeli kaj od
njega. Sklad v Grižah je obstajal do prve svetovne vojne.
Imel je veličasten pogreb. Udeležili so se ga številni stanovski tovariši, farani in številni reveži, ki so z njim izgubili najboljšega zaščitnika. Značilno pa je bilo, da na pogreb ni prišel noben predstavnik posvetne oblasti. S tem so dali vedeti, daje bil za nemško govoreče nezaželen. Med drugo svetovno vojno so nemški okupatorji iz griškega župnišča temeljito »pospravili« vse, kar je spominjalo na tega narodnega buditelja.
Čebelarji Savinjske doline smo se mu najprej, kljub nekaterim takratnim oporekanjem, oddolžili z odkritjem spominske plošče z napisom: »Župniku Janezu Golični-ku - čebelarju, piscu prve tiskane čebelarske knjige in narodnemu gospodarju v zadružnem domu v Grižah, 12. decembra 1978, ob 240. obletnici rojstva in 180. obletnici smrti.« Ob tem smo pripravili tudi kratek kulturni program. Ob 200. obletnici izida prve tiskane slovenske čebelarske knjige izpod njegovega peresa smo v okviru praznovanja dneva državnosti junija 1992 na župnišču v Grižah odkrili še spominsko ploščo. Tudi ta dogodek smo počastili s kratkim kulturnim programom. Njegov nesebični značaj in ljubezen do čebelarstva in življenja čebel sta pripomogla, da je med čebelarji Savinjske doline še dandanes živ spomin nanj. Ob 210. obletnici izida njegove prve tiskane čebelarske knjige »Popolno podvučenje za vse čebelarje« se čebelarji Savinjske doline spominjamo njegovega prizadevanja za razvoj čebelarstva, zato smo se odločili, da na posvetu slovenskih čebelarjev v Celju leta 2002 na kratko opišemo njegovo takratno delo na Celjskem, kjer je bil skupaj z Blažem Kumerdejem steber širjenja slovenskih tiskanih knjig.
Leta 1862 je naš blaženi škof Anton Martin Slomšek v Drobtinicah med drugim zapisal: »Hvalite svoje rajne dobrotnike, povzdigujte njih lepa dela in znamenite zasluge je nam ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne vzglede posnemati.« Slovenci imamo kar lepo število uglednih čebelarskih mož, ki so vse storili brez zavisti in prerekanja, zato da bi mi bolje spoznali skrivnostno življenje čebel ter da bi živeli v slogi in miru v dobro slovenskega čebelarstva.
Leta 1978 pa je dobil obeležje na Zadružnem domu v Grižah.