POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
Priloga Novin.
Cena številki 1 Din.
Marijin
tisi
«
T	'
Šiev. ii. - i2. 29.1 einih November - December 8., 1933.
Marijin lisi
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin pedesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja 1. 1904., decembra 8., gda je te list kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani. — Vrejiije i izdava ga z dovolenjom cerkvene oblasti: KLEKL JOŽEF, vp. plebanoš v Crensovcih, Slovenska Krajina, Jugoslavija. (Pred oblastjo odgovoren Godina Jožef CM Groblje.) Tiska Misijonska tiskarna, Groblje-Domžale. (Za tiskarno Janko Strnad.) Vredništvo i uprava M. Lista: črensovci, Slovenska Krajina. Jugoslavija.
Naročnikom.
Kalendar Srca Jezušovoga je priloga Marijinoga Lista. Marijin List obstoji že 29 let, zdaj stopi v 30 leto. V vseh letaj smo dali k Marijinomi Listi brezplačno kalendar Srca Jezušovoga. Poleg Kalendra pa ešče večkrat kakše knižice. Delah smo brezplačno, naj samo kem več dobroga posejamo v duše našega ludstva. Kalendar nas poprek kqšta 20 jezero dinarov letno. Ar smo več kak 20 let mi plačiivali tiidi vso poštnino od njega, smo s kalendarom daruvali našemi narodi poleg duhovnih kinčov vseh v teh letaj okroglo šeststo jezer dinarov. Pa smo dobili za to kakšo hvalo? So dobili za to kakšo hvalo širitelje, ki so širili dobro čtivo i pisatelje, ki so pisali? Ne želemo odgovora, ar smo edni i drugi delah samo za božo čast, ne pa za plačilo ah hvalo. A po božoj zapovedi so pa naročniki dužni biti zahvalni.
1.	Vsaki stari naročnik naj ostane šče nadale naročnik Marijinoga Lista i pridobi, če mogoče ešče ednoga novoga.
2.	Naj redno plača naročnino, kak niže objavimo i s tem postane večni ah dosmrtni naročnik Marijinoga Lista.
3.	Naj moli za širjenje Marijine dike, i naj podpira Marijin List z molitvami, priporočilom i z dari na kelko je pač mogoči. To bi bila tista hvala, štero bi želo Marijin List od svojih naročnikov za neštete dobrote, štere njim je deho skoz 29 let, posebno pa za brezplačen Kalendar.
Kalendar Srca Jezušovoga bo letos vekši kak lani. Dodali smo njemi tiidi misijonski kalendar, naj se dragi naročniki v 1900 letnice Kristušove smrti vužgejo na veliko liibezen do podpiranja misijonov, to je za širjenje Kristušove vere.
Cena Kalendara Srca Jezušovoga je 10 Din.
Naročniki Marijinoga Lista ga dobijo brezplačno če so 1.) plačali že staro naročnino, 12 Din na skupni naslov i 15 Din na posameznoga ino 2) čel naprej plačajo za Marijin List za leto 1934. polovico naročnine, to je 6 Din (ali 7.50 Din na posamezni naslov) do najkesnej 31. decembra. Oboje morajo spuniti.
Naročniki samo Novin dobijo Kalendar za polovično ceno, to je za 5 Din.
Ki na novo leto ne bo naročnik Marijinoga Lista pa je nej naročnik Novin, tisti dobi Kalendar za 10 Din. Ki pa bo naročnik, ga dobi brezplačno, če plača naprej bar do konca toga leta polovico naročnine.
Ar želemo, da bi vsaka katoličanska hiša v Slovensko j Krajini postala večna naročnica Marijinoga Lista, smo sklenili za vse naročnike sledeče:
a)	Vsaki naročnik dobi vsaki mesec Marijin List, na konci leta pa Kalendar Srca Jezušovoga letno za 12 Din.
b)	Poleg Marijinoga Lista pa vsaki dobi mesečno »Marijikin Ograček«, če ga šče meti, za 4 Din letno.
c)	Brezplačno dobijo knižico »Priprava na srečno smrt«.
d)	Vsaki tjeden se sliiži za njega i v njegove namene edna sv. meša i je deležen sada več jezeri svetih meš, ki se sliižijo v »Serafinskom društvi« v Linci.
Dužnosti so:
da plačajo naročnino naprej, če le mogoče celo, ali bar prvo polovico : do konca decembra Din 6.—, drugo polovico pa: od Svečnice febr. 2. do Marijinoga Oznanenja marca 25. Din 6.—.
Vredništvo i uprava M. Lista v Črensovcih.
Dar!
Na »Dom sv. Frančiška« v Črensovcih so v Din dariivali sledeči:
Vučko števan i žena, Chlcago, doma Iz G. Bistrice, 100; Sukič Rozalija, Martinje, prosi za zdravje, 12; Kožar Marija, Martinje, prosi za zdravje, 10; N. črensovci, naj se počasti sv. Jezušekova Terezika, 50; Ivko Ana, Sr. Bistrica, v zahvalo, 10; N. Sr. Bistrica, v zahvalo, 10; Kerec Mihal, Villiers, Francija, naj se počasti sv. Frančišek, 11.50; na senji v Črensovcih nabrali Plej Kata i Žižek Kata, 67.25; Smej Orša, Beltinci, 4i; Franc Ana, Francija, iz Crensovec, 100; Tivadar Štefan, V. Polana, v zahvalo, 10; Horvat Veronika, Trnje, v zahvalo za srečen izpit, 20 Din. Oča sirot, povrni vsem darovnlkom obilno na tom 1 driigom sveti. Odbor.
Sveta Terezija Deteta Jezuša
7.
Terezika, duša molitve.
Preprostost, ki gprevaja Terezikino mišlenje, delovanje i živlenje, odseva tudi iz njene molitve in občevanja z Jezusom. Terezikina molitev je bila lubezen. Pravi: »Če bi bila ogenj in železo pametno, bi železo djalo ognji: »Pritegni me nase!« Alii s tem ne bi izrazilo težnje, da se žele z ognjom tesno zjediniti i sprejeti celo njegova svojstva?
Terezikina molitev je bila žrtev. Pravi, da jo je v občevanji z Jezušom skoro vsikdar sprevajala notrašnja siihota i zaspanost. Nazliik tomi je vztrajala in detinsko zaviipala. Mislila si je: »Če Liibleni žele spati, ga ne bom motila. Presrečna sem, da me ne drži za tiijinko i da je do mene tak domači.«
Pri molitvi ne segala po lepih knigaj in primernih molitvaj. Najliibša kniga njej je bio evangelij s svojov skritov manov. V njem je našla vse, ka je potrebiivala njena mala duša. Pravi: »V knigaj ne najdem nikaj več. Evangehj mi zadostuje. Z ve-seljom poslušam tisto Jezušovo reč, štera mi pove vse, ka mi je včiniti. »Včite se od mene, ar sem krotek in iz srca ponižen.« V toj Jezušovoj reči najdem »mir svojoj duši«. (Mt. 11. 30.) Jezuš ne rabi ne knig ne vučitelov, če hoče dušo povčiti. On, vseh vučitelov Vučiteo, poučuje brez reči. Niikda nesem čiila njego-voga glasu, pa vem, da je Jezuš v meni. Kda sem najbole potrebna, zagledam njegovo svetlost. Ta svetlost me ne obseva toliko med molitvijov i premišlavanjem, nego pri dnevnih opravilih.«
V zavesti, da je kak dete, ki ne zna čteti, je Gopodi preprosto povedala, ka njemi je povedati mislila. — Razumeo jo je. V živoj veri je hodila k Jezuši i ž njim si kak dete pogovarjala, včasih še to ne. Kda ne mogal ničesar praviti, je ostala nema pri njem. — Liibila ga je. — Kda njej je bila diiša kak izsušena i prazna, je pri premišlavanji počasi molila očanaš i zdravama-rijo. To sta bih edini molitvi, ki sta jo razvesehh. Čudovito sta hranili njeno dušo in ta hrana njej je zadostuvala. Mislila si je: »Bog vgoni lepe misli i dobre namene, štere želemo imeti.«
Terezika je poznala tiidi raztresenost. Pa pravi: »Iz liibezni do Boga sprejmem vse, še prečudne misli, ki me včasih motijo.« — Prah je znala preobraziti v demante.
Kak detinska je bila njena priprava za sprejem nebeskoga Gosta, čiijmo! »Svojo dušo si rada predstavlam kot prazen prostor. Pribežim k Mariji in jo prosim, naj odstrani kamenje mojih nepopolnosti. Nato jo prosim, naj postavi obsežen šator in ga olepša s svojim nakitjem, da bo vreden sprejeti nebeškega Krala.
marijin list
XXIX. Štev. 11. in 12.	November, December 1933.
Naročnikom.
Snopič novemberski i decemberski skupno damo. Dokončamo v njima popis proslave 25 letnice Marijinoga Lista i pripe-lamo drage Marijine sinove i hčeri k 30 letnici Marijinoga darii.
Prečtite proslavo, obudite si živo vero i gorečo liibav do Marije i Jezuša pri njenom čtenji i spunite tisto, ka ste v zalivalo Jezusi v obraz povedali pri dokončanoj procesiji: »Marija dobra nebeška mati, prosi za nas, ka mo popunoma tvoji za tvojega Jezuša, pod podobov kruha tu skritoga. V te namen nam obdrži tvoj list: Marijin List.«
To ste prosili vsi, vse kotrige katoličanskih družin Slovenske Krajine. Pred Jezušom ste prosili Marijo, ka bi bili popunoma njeni i Jezusovi, Marijin List bi pa naj bio naš vodnik na toj poti, vodnik, šteroga naj nikdar ne bi pustila Marija z vaših družin. Držite reč! Ne piistite Marijinoga darii, Marijinoga Lista, z vaših hiš. V nebo vas vodi, v trplenji tolaži, v temi sveti; z vami se radiije i z vami žaluje. Marijo gledate v njem, njeno pravo katoličansko živlenje, njene junaške jakosti, da si pod njihovov sencov počinete od triijave živlenja i se okrepite za zadnjo borbo, za smrtno borbo, štera vas pripela k Mamiki do-mo. Naj Marijin List te svoj namen dosegne, bo v novom leti začno izdavati »Marijino živlenje«, kak je je popisala častithva sestra Marija Agredsta. Novi svet se vam odpre pri tom živ-lenjepisi, nepopisno diiševno bogatstvo se vam vlije po njem v ■diišo, lestvico najdete v njem, ki do nebe, do Marijinoga trona sega. O da nikoga ne bi bilo, ki te lestvice ne bi si naslono od svoje duše do Marijinoga prestola v Slov. Krajini! Naročite si zato vsi Marijin List!
Njegova cena je 12 Din na leto. Plačati se mora ali vseh 12 Din naprej, ali bar 6 Din letos do 31. decembra, ovih šest pa k leti do 25. marca. K listi vsi dobite, ki tak plačate naročnino, brezplačno Kalendar Srca Jezušovoga na konci leta i »Pripravo na srečno smrt« tiidi brezplačno, k viizmi. Stopite vsi pod Marijino zastavo!
•Črensovci, 21. nov. na god Marijinoga dariivanja,
Klekel Jožef, vp. pleb. vrednik.
Spomin na dvajsetipeiletnico Marijinoga Lista.
25 letnica Marijinoga Lista v črensovcih: Srca Jeziušovoga oltar.
Z tema snopičoma damo cenjenim naročnikom do rok vse-letošnje. Približali smo se k tresetoj letnici Marijinoga Lista, ištera se začne dec. 8. toga leta, odnosno z prvim snopičem, ki ga izdamo z mesecom januarom 1. 1934. Petdvajsetiletnica nas je pripelala k tresetoj. Zakliičimo jo zato s tem popisom. Ona je svoj zvišeni namen dosegnola, šteri ne je bio drugi, kak Marijin List v teh težkih časaj obdržati v živlenji. Petdvajsetiletnica ga je obdržala. Hvala dobroj materi Mariji.
K zaklučki vržemo ešče en pogled na spomin 25 letnice z globokov i srčnov proišnjov do dobre nebeške mamike, naj čuva svoj list, ka de šo z tresetletnicov okrepčan i povekšan v slovenske hiše i vse duše teh pripelao v njeno materno naroče.
Marijin List je v oktoberskoj številki 1. 1930. obširno popi-sao, kak se bo vrišila zakliična slovesnost 25 letnice. Dečki l
dekle so se oprosile, naj pomagajo pri čiščenji i kinčenji cerkve. Dečki so jo v sredo pred godom Kristuša Krala očistili od vsa-koga zamazke, dekle so jo pa goroprale, v četrtek je pa mladina obojega spola okinčila cerkev. Oblekla jo je v rožnato obleko. Bila je kak grob materin na Velko mešo, v šterom so same rože cvele i dišale, ona pa z nebe gledala na pobožne apoštole. Z veseljom je gledala Marija na našo mladino, kak goreče njej kinči oltar i celo cerkev v zahvalni spomin, ka je 25 let gojila Marijin List. Občine i Marijine družbe so pa isti den postavlale krasne slavoloke z napisi, ki so dičili nebeško mamiko. Nikomi se nikaj ne vnožalo, vsaki je rad včino vse iz liibezni do Marije, dobre nebeške matere. Gda je bilo vse okinčano, so prišli mil. g. opat rajhenburški, Placid Epalle i g. dr. Walland Franc, sale-zijanski inšpektor. Prvi, da služi pontifikalno sv. mešo, drugi, da drži slavnostni govor. Pred njima so prišli sinovje bi. Don Boska, sinovje Slovenske Krajine, duhovniki, ki so dobili svoje pozvanje v duhovniški stan po Marijinom Listi i so držah tri-dnevnico z predgami i spo-vedavanjom. V soboto je bila sama mladina pri spovedi. K sv. prečiščavanji je pristopilo šestjezero duš za 25 letnico k godi Kristuša Krala. Verni Marijini častilci so prišli i goreči širitelje Marijinoga Lista ešče od dalnih krajov v najslabšom vremeni, gda je povoden bila na vse kraje. V soboto večer, gda se je oglaso zvon, ka pozdravi Marijo, mater včlovečene bože Reči, se je razsvetila fara. Dež se je levao, svetlost gorela, jezeri pa molili z zvonskim glasom za vse sine i hčeri Slovenske Kra-
25 letnica Marijinoga Lista v Crensovcih: Sv. Jožefa oltar.
jine, raztepene po čelom sveti, 12 Zdravihmarij, naj je Marija vse skrije pod materni plašč, naj vsem da svoje dvanajstere jakosti, naj vse čuva i brani, ka do njeni v živlenji i v večnosti. Tak se nam je vidilo, gda smo gledali pri bengalskom ognji milijarde deževnih kaphc kapati na zemlo, da je Marija odprla svoje nebeške zakladnice i ž njih levle svoje darove na svojo dečico, ki se njej je prišla zahvaliivat za 25 letni Marijin List.
Celo noč je dežilo kak da bi se z škafa levalo. Voda povsod. Kak pa bo zdaj procesija! Ne de mogoča, je vsaki pravo. Ne pa tak vrednik. On se je proti viipanji viipao i proso Jezuša, naj odiči svojo mamiko. Posliihno ga je i prošnje jezerih drugih. Teliko se je zjasnilo, da se je do deset jezero Marijinih častilcev zbralo v krasno procesijo. Mariji na čast so spevah i molili jezeri i jezeri, širitelje i širitelice pa nešteti naročniki; so si sveče vužgali i tak sprevajali Jezuša v oltarskom Svestvi, pa podobo dobre nebeške matere.
Trije prvi blagoslovi so se v cerkvi podehh i to a) deci b) mladini c) siromakom. Zadnji pa vsemi narodi izpod krasnoga šatora nad stopnicami pokopališča. Pred tem zadnjim blagoslovom je desetjezerni narod glasno etak molo pred Najsvetejšim:
»Marija, dobra nebeška mati, prosi za nas, ka mo popunoma tvoji za tvojega Jezuša, pod podobov kruha tu skritoga. V te namen nam obdrži tvoj list: Marijin List«.
Z temi rečmi smo povedali vsi, da nas Marijin List mora včiti, voditi na poti, po šteroj postanemo dobra Marijina deca i kak takša da bomo iz celoga srca liibili njenoga Sina, našega božega Odkiipitela, Jezuša Kristuša, v oltarskom Svestvi skritoga. To je namen Marijinoga Lista.
25 letnica Marijinoga Lista v črensovcih: Slavolok pred velkimi cerkvenimi vratami z. Marijinim slavospevom.
Te namen je blagoslovo Jezuš i ga je blagoslovila Marija. Te namen se je zaslediivao vsa leta po 25 letnici kak pred njov i se bo vse čase naprej. Z tem močnim nakanenjom, da bomo popu-noma Marijini i po njej Jezušovi, smo sprevodili Gospoda nazaj v cerkev, vzeli od njega i njegove presvete matere slovo i pri njej obečali: ka Marijinoga Lista nikdar ne zavržemo, ka zadnji krajcar, ki nam jedini ostane, naj diči Marijo, drago mamiko z razširjenjom njenoga lista, Marijinoga Lista.
25 letnica Marijinoga lista v Črensovcih: Slavnostni šator nad. stopnicami v pokopališče, od kod se je podelo desetjezernoj vnožini blagoslov
z Najsvetejšim.
Po blagoslovi z Najsvetejšim pri zaklučitvi 25 letnice Marijinoga Lista, pri šterom smo goreče prosili Marijo, naj nam šče naprej obdrži Marijin List, se je porodila miseo — Marija nam jo je vdehnola — da bi vse katoličanske družine Slov. Krajine zbrali v vojsko Marijinoga Lista i to v stalno večno vojsko. Pokolenje za pokolenjem naj v vsakoj slovenskoj hiši je stalno naročeno na Marijin List, ka de pokolenje za pokolenjem popu-noma Marijino i po njej Jezušovo. O kak nam srce bije od veselja, kda si na to srečo našega naroda mislimo. Vsi do Marijini ! Vsi do Jezušovi! Vsi na zemli i vsi v nebi! Je kaj blaženej-šega, srečnejšega, bogatejšega, imenitnejšega! ?
O zato pa spravite, pomagajte spraviti v vsako hišo, ki Iti— bite Marijo i Jezuša, naš dragi Marijin List!
ČESTITKE ZA 25 LETNICO
Dobili smo vnogo čestitk za 25 letnico Marijinoga Lista i osebno, i pismeno, ali brzojavno i po raznih listaj. Vse te čestitke idejo Mariji v čast, mi smo bih samo orodje i to spotrto, malo vredno orodje v njenih rokaj, vse je ona včinila. Med drugimi naj omenimo sledeče čestitke. Naš prezvišeni gospod ap. adm. te še pomožni škof pišejo:
»Želim Vam ob veliki Marijini slovesnosti mnogo duhovnega veselja in se priporočam v molitev.«
Prezv. gospod tit. nadškof dr. Jeglič Anton Bon. so nam ete lepe reči napisali: »čestitam Vam, da Marijin List že 14 stoletja izdajate in da Marijo, Devico in mater, posebno častite.«
»Želem Vam najboljšega uspeha ter Vas prisrčno pozdravljam«, pišejo mil. g. Cašl Franc, kanonik iz Maribora.
Mariji v slavo naj bo i samo njej, nikaj meni grešniku laskavo pismo g. Vesenjak Ivana, bivšega ministra, ki se glasi: »Zopet je važen dogodek pri Vašem vzgojnem in izobraževalnem delu pred Vami, 25 letnico Mar. Lista obhajate! Srčno, iskreno
Vam častitam, še bolj pa častitam vsem bralcem in sodelavcem, da imajo tako požrtvovalnega, nesebičnega voditelja, ki pozna samo delo za ljudstvo, za svoje rojake, samo iz ljubezni do njega in do Boga.«
»Častitam k 25 letnici in iskreno pozdravljam«, so reči g. prelata, zdaj vseuč. rektora, dr. Slavič Matjaša. Dr. Honjec Jožef bivši nar. poslanec i profesor bogoslovja v Maribori, so nam brzojavili: »Uredniku in razširjevalcem Marijinoga Lista služi 25 letnica v bodrilo, da so posejali dobro delo.« Dr. Farčnik Anton,
25 letnica Marijinoga Lista v Črensovcih. Slavolok pred fa-rofom, v šteroga kaplanskoj sobi se je rodlo Marijin List.
zastopnik civilne oblasti in Dr. Fabijani Friderik, za-topnik sodnije v D. Lendavi brzojavita: »častitava k pomembni slovesnosti«.
Preč. gospod šmidt Leopold, vizitator Lazaristov v Ljubljani, so poslali pismo i svojega zastopnika, g. Godina Jožefa, misijonara, rojaka Črensovske fare na proslavo. G. Čontola Ma-tjaš, misijonar, iz gračke fare, pa so poslali brzojavno ete pozdrav: »Častitam 3i 25 letnici Marij. Lista.«
Salezijanska družina je bila punoštevilno zastopana. Poleg g. inspektora dr. Walland Franca so bili navzoči sledeči gospodje: Ba-Ttan Jožef, Cigiith Peter, Vogrinčič Franc, Diindek Franc, Temlin Štefan, Špan Jožef, Kovačič Franc, Rad- 25 lefcnica Marijinoga Lista: Vredni-man Jožef, Tkalec Jožef,	štv0 Marijinoga Lista.
Brzojavko so nam poslali pa Radoha, Šaruga, Kovačič, Horvat, Tornar, Tratnjek, salezijanci iz Ljubljane, ki se glasi: »Duhovno pri Vas. Čestitamo srčno! še 50 letnico!«
Kmetska zveza nam je poslala potem svojega tajnika g. Marko Kranjca sledeče lepo pismo: »K srebrnemu jubileju Vašega »Marijinega lista« Vam izrekamo najudanejše čestitke. Velečastni potek s'avnosti je pokazal ceh Sloveniji, kako globoko je »Marijin List« zasidran v verno ljudstvo Slovenske krajine in koliko bogastvo duševnih dobrot ste potom »Marijinega lista« tekom 25 let izkazali svojemu ljudstvu. Želimo Vam in Vašemu Marijinemu listu na novi poti k zlatemu jubileju enakih in z božjo Pomočjo še lepših uspehov.«
G. Žerdin Jožef, pleb. v Radikovcih v Slavoniji, so nam pisali sledeče reči v pozdrav: »Od srca Vam želem, da Vas g. Bog požive zdravoga, da te mogli ešče dugo tak lepo vrejiivati Marijin List na slavo božo i bi. Device Marije pa na duševni ha-sek slovenskoga ludstva.«
Gospod Hartner Geza, bivši nar. poslanec v Bildapesti, so» nam pisali sledeče reči: »Sprejmite kak ustanoviteo i glasiteo Mar. lista iz mojega nesebičnoga srca prihajajoče drage pozdrave. Dober Bog Vam naj da zdravje, dosta veselja k na-dalnomi vrejiivanji, za blaženost i vodstvo našega naroda. Bog: živi naš narod! Vas, kak njegovega voditela, živio!
Dr. Peterhn Makso, kraljevski notar iz D. Lendave pišejo: Gospod župnik, blagovolite sprejeti prisrčne čestitke k jubilejnemu letu Mar. Lista. Želim, da bi srečni in zdravi praznovali tudi 50 letnico.«
»Pri sv. maši se bom spominjal vašega dela in prosil blagoslova, da prispeva Mar. list, kar vam prav iz srca želim.« So-nam pisali g. dr. Meško Jožef, Kaplan v Maribori.
Gospod Fric Štelan, mehanik v Dolnjoj Lendavi pošila dar i pozdravla v imeni svoje družine, ki je deloma evengeličanska z etimi rečmi: »Gospod Velečasni! Primite od mene te mali dar za jutrašnji den, šteri je za nas vse blaženi. Iz srca želem najlepši uspeh i slovesnost vsem.«
Evangeličanec Kožic Janoš z Pertoč se pismeno zagovarja* ka ne mogo priti na proslavo i nam žele obilno blagoslova.
Z jako lepimi rečmi nas je pozdravo g. Kolenc Franc, zdajšnji tajnik katoličanstva v djanji v Maribori. Istotak nas je pozdravo izraelit Hahn Izidor iz M. Sobote.
Obiskali so nas pri toj priliki osebno gg. Jerič Ivan, pleb,. Dr. Klar Franc, zdravnik, Bakan Štefan kaplan z D. Lendave, Cačič Jožef, pleb. i Godina Ignac, kaplan z Črensovec, Lutar Štefan šolski upraviteo, ah pismeno Baša Ivan, dekan, Krantz Jožef pleb. itd. itd.
Obiskali so nas Medjimurci, obiskali Štajarci, jezeri pa jezeri so prišli Marijo častit i šli domo z blaženim srcem, ar so se osvedočili, ka ešče žive živa vera v tom pokvarjenomi sveti, ka ešče žive živa vera v našem liidstvi.
Dovolenje za proslavo.
Prevzv. g. f Dr. Karlin Andrej so pod št. 751/29—1 dovolili, da smo na svetek Kristuša Krala smeh:
1.)	Najsvetejše izpostaviti ceh den na molbo;
2.)	dehti pri sv. mešah sv. obhajilo (od 3 po polnoči naprej najmre) i
3.)	pri procesiji dati 4 blagoslove.
Prevzvišeni so zednim dah spovednikom vsa pooblastila, za odvezavanje grehov.
PODROBNOSTI PRI PROSLAVI
Širitelov od vseh krajov Slovenske Krajine je prišlo okoli sto vkup. Tem je držao govor g. Godina Jožef, misijonar, i njim povedao, da bi se sv. Oča jako razveselili, če bi te šereg vidih. V njem bi gledali tisto izvršeno katohčansko akcijo, štero tak goreče priporočajo celomi sveti.
Prošnjo na vse duhovnike Slov. Krajine so poslali pri toj priliki g. dr. Walland Franc, salesijanski inšpektor i je oprosih, naj podpirajo zdaj nastavleno »Mesno zvezo Marije Pomočnice«, da se reši Martinišče.
Vso farno vučitelstvo je bilo povableno, naj se z ,šolskov decov vdeležbi proslave i naj pazi na deco pri procesjii. Vučitelstvo je sprejelo povabilo.
Novine so vabile na proslavo i zvršno lepo popisale.
Marijina družba z Razkrižja i z Odranec je podignola čast proslave. Te den so slavili z procesijov tiidi god Kristuša Krala v Beltincih. Hvala g. plebanoši Vadoviči, da je piisto Marijino družbo v Črensovce.
Lampijoni so se delah po fari, ka bi s svojov svetlobov po-vekšali svetlobo proslave i svetlobo pa toploto naše liibezni do Marije.
Cele občine, od prve do zadnje hiše so bile to jubilejno leto naročene na Marijin List. Med naročniki so bih tiidi driigoverci, kak v Sodišincih pod širitelstvom Piivar Jožefa, župana i indri tiidi. V Črensovcih je celo židovska famihja bila naročena na Marijin List za svojo katoličansko držino. S tem je ta židovska družina dala i da zgled vnogim katohčanskim družinam, kak morejo podpirati dober tisk za svoje kotrige, deco i držino.
Zibelka Marijinoga Lista je bila počeščena z lepim slavolokom pri farofi, šteri je noso ete napis: »V kaplanskoj sobi te hiše je tekla pred 25 leti zibelka Marijinoga Lista.«
Napis v širini velike črensovske cerkve se je glasio: »25 letnica Marijinoga Lista«, šteroga je vsaki lejko čteo, ar je bio razsvetlen.
Vredništvo Marijinoga Lista je bilo krasno bkinčano. Mar-tiniščarje so napravili lepi napis, kak se vidi na sliki; celo hišo je obimao venec ozviinaj v zahvalno priznanje Materi Mariji, ki je s svojimi maternimi liibečimi rokami obimala to hišo i njene stanovnike pa obiskovalce pa je občuvala teliko nesreč. Posebno srečen i veseli je bio v toj svojoj okinčanoj hiši gospodar Bedernjak Ivan, šteromi se je za dobroto vrednik hsta javno zahvalo.
Vence okoli Marije so nesle pri procesiji iz Odranec: Žver Katica, Antolin Kristina, Zadravec Veronika, Antolin Ana, Seč-kar Marija, Zver Aga, Maric Ana, Lonec Marija, Gabor Kata, Kavaš Jula, Zver Marija, Zver Marija.
Cehski i Marijina driižba so se vsi podali z najvekšim vese-ljom v Marijino službo pa s svojimi lampaši i dupleri povekša-vali proslavo.
Cela čresovska fara je na noge stopila i včinila vse mogoče, da se izkaže zahvalno za veliko dobroto, ka je dobra mati Marija ravno njo zvolila, za tisto srečno mesto, v šterom se je po-rodo njeni Marijin List, ki je bio neštetim jezeram kažipot k lepšemi živlenji i večnomi veselji.
Vse fare Slov. Krajine so se veselile naše proslave i v diihi jo z nami obhajale, se posvetile po Mariji Jezuši po raznih po-božnostih i jezere poslale v Črensovce v najslabšem rremeni k zahvalnoj pobožnosti. Jezeri bi pa ešče prišli, če bi njim povoden i ovak tiidi slabo vremen to dopustila.
MLADINA, KI NAM JE POMAGALA PRI PROSLAVI:
Dečki, ki so nam pomagali cerkev čistiti: Tibaut Kazi, So-bočan Ivan, žižki; škafar Jožef, Žižki; Balažič Jožefa sin, Dol. Bistrica; čurič Martin, Čresovci; Kohek Matjaš, Sred. Bistrica; Horvat Anton, Utrošov, Črensovci, Prša Vilmoš, žižki; Horvat Kalman, žižki; Žerdin Kazi, žižki; Nerad Štefan, Črensovci, Škafar Dani, žižki;; Lebar Štefan, Črensovci; Horvat Matjaš, žižki; Gjorek Franc, Črensovci; Kohek Leksi, Sred. Bistrica; Vinko Tomaž, Dol. Bistrica; Herklinov, Kolenko Jožef, Dolnja Bistrica; Glavač Ignac, Bednja; Cigan Matjaš, žižki; Ivko Štefan, Kustec Martin i Gjorek Ivan, Gornja Bistrica; Fratar Anton, žižki; Horvat Matjaš Makotrov, Črensovci; Horvat August, Sred. Bistrica; Kustec Anton, Sred. Bistrica; Zelko Matjaš, Črensovci; Smolkovič Jožef, D. Bistrica.
Dekle, ki so vence plele ali cerkev čistile: črensovci: Plej Kata, Žižek Veronika, Lotmerk, Rajovičkina i Kavašova, Gerič Marija, Salaj Bara, Skledar Verona, Žižek Marija, čurič Roza, Hanc Roza, Griiškovnjak Marija, Nerad Marija, Virag Marija, Horvat Marija Lukačova, čurič Verona, Ritos Kata, Kocet Albina, Utroša Marija, Ritlop Treza, Žalig Verona, Vučko Marija.
žižki: Stanko Marija, Stanko Marija Jožefova, Škerget Marija, Kralj Marija, Lonec Justa, Žižek Kata, Hozjan Treza, čurič Treza, Koštric Monika, Sobočan Marija, Ritlop Olga, Prša Kata, Majlo Marija, Tibaut Kata, Prša Gizela, Hozjan Anastazija.
Trnje: Hozjan Ana, Režonja Marija, Hozjan Ana, žerdi-nova, Bedrnjak Ana, Hozjan Marija Krampačova, Zadravec Marija, Hozjan Roza, Horvat Treza, Žalig Marija, Žalig Roza, Kovač Marija, Horvat Kata.
Gornja Bistrica: Klajderman Aga, Horvat Matilda, Ščer-njavič Lena, Kolarič Matilda, Žabot Ana, Plej Magda, Kohek Slava, Kustec Kata, JakšiČ Marija, Vučko Kata, Pavlova, Vučko Kata Martinova, Kramar Marija, Vučko Kata Štefanova, Špic-lin Ana.
Srednja Bistrica: Ivko Ana, Kohek Ana, Kreslin Verona, Krapec Treza, Markoja Ana, Utroša Hrenova Ana, Gabor Marija, Kohek Ana, Kohek Antonija, Lebar Ana, Gabor Marija, Kustec Kristina.
Dolnja Bistrica: Šomen Ana, Djorek Marija, Ritlop Aga, Donko Marija, Kelenc Vilma, Padar Sabina, Kreshn Filomena, Vučko Marija, Kolarič Kristina, žižek Marija, Lebar Fema, Ba-lažič Ana, Balažič Kristina, Dorenčec Marija, Koštric Ana.
Odranci: Copot Ana i Virag Marta.
Popisali smo ta imena, naj ostane za spomin vsem ešče v sivo j starosti, ka do znali i znale pripovedavati svojoj deci i dece deci od liibezni, "goreče liibezni do Marije, ki njim je gorela v srcih i tak tiidi i njihove potomce potem njih navčiti na toisto nesebično i požrtviivalno liibezen do nebeške Mamike in njeno-ga Jezušeka.
Če bi koga vopozabili, naj nam ne zameri, človeča pamet je slaba, celo po telkih letaj. V naše srce ste pa vsi zapisani ešče bole pa v Marijino, ki ste pri proslavi pomagali z pobož-nostjov, delom, dobrim namenom ali na kakšikoli način Marijo počastiti.
Korona proslave.
Korono na celo proslavo so položili sv. Oča, Kristusov namestnik, ki so nam poslali potom svojega nuncija, prevzv. nadškofa gospoda Pellegrinetti Hermenegilda v Beogradi sledeče pismo s svojim svetim blagoslovom: »Sveti Oča od veselja, ka Marijin List, šteri že 25 let izhaja, pobožnost do BI. Device Marije, štera je sredstvo za poglobitev katoličanskoga živlenja, po svojih močej razširjavlje, podelim svoj blagoslov vsem, ki zavolo pobožnosti in naslediivanja Najsvetejše Matere za Kristusovo čast i vero te list pišejo, čtejo i razširjajo.«
Konec.
Dokončam popis z vročov prošnjov, ki koreni v liibezni do Marije:
Vsaka katoličanska družina Slovenske Krajine i vsaki naš izseljenec, na šterom koli kraji sveta žive, naj si naroči Marijin List i se ravna po njegovih navukaj, ka de vsaki zmed nas popolnoma Marijin i po njej popolnoma Jezušov. Tak naj bo.
Klekl Jožef, vrednik.
Spomin na poslovilne misijonske predge našega misijonara g. Kerec Jožefa.
Naš misijonar g. Kerec Jožef so se poslovili od nas. Odišli so nazaj na Kitajsko to jesen. Naj jih ne pozabimo, so nam pisali z poti. Njihovo tozadevno pismo, ki je bilo poslano v slovo, smo objavili v naših krščanskih Novinaj. Za Marijin List so nam pa poslali svoje tri zadnje predge, štere so držali v Črensovcih na Petrovo, gda so zadnjič nastopili v Slovenskoj Krajini. Teh izvleček objavimo tii v blagi spomin gorečemi misi-jonari.
V prvoj predgi so povedali sledeče:
Jezuš je zapovedao svojim apoštolom: • »Idite po vsem sveti i včite vse narode, predgajte evangelium vsakoj stvorjenoj stvari.« Te Jezušove reči ne so tanač, nego zapoved. I da so zapoved, zato so velike važnosti. Apoštolje so bogali in so šli. Šli so i so glasili evangelium. Ne so gledali na nijišo osebo, ne na oblastnike, ne na bogatce, glasili so vsakomi Jezušove reči, ar so to zapoved dobili od njega, samoga Boga. Glasili so vsakomi Jezušove reči, čeravno so zato ne samo trpeti, nego tiidi vmreti mogli,. Gda so njim prepovedali glasiti reč božo, so odgovorih, ka morejo Boga bole bogati kak liidi. Bog njim je zapovedao predgati, liidje njim branijo to delati, oni ne bodo liidi, bogali, nego Boga. Bogali so ga, predgali so ga i raj so vmrli vsi man-trniške smrti kak bi pa ne spunili Jezušove svete zapovedi. Če oni ne bi bogali Gospoda, bi mi ešče zadaj bih kak so Črnci v Afriki, ah Indijci i Kitajci v Ažiji. Bili bi ešče vsi v temi nevere i poganstva.
Nasledniki apoštolov so misijonarje. Tej idejo po vsem sveti med najveklšimi nevarnostmi i glasijo Jezušovo sveto vero. Delajo isto kak so delali apoštolje pa dehjo tiidi njihovo usodo; neštetokrat darujejo svoje življenje za vero po svojoj mantr-niškoj smrti. Ne zaslužijo ti junaki, da bi je podpirali v njihovem teškom posli ? Te poseo pa ne je njihov poseo, nego Kri-stušov, je poseo za božo čast i zveličanje duš po Jezušovoj svetoj zapovedi.
Pri veliko j predgi so nam gospod misijonar povedali eto: Edno najvekših pol za misijonstvo je Kitajska. V toj državi je pol milijarde, to je petstomilijonov prebivalcov. Kitajci so eden najbole dostopnih narodov za Kristusovo vero. To pa zato, ar so jako prosti i ar so od vseh strani stiskani. V svojih nevolaj iščejo pravico i tolažbo vu Jezušovoj veri, ki jedina jo more dati. Kitajec hrepene po istini. Ta pa žari samo iz Kristušove vere. Zato smo pa meli velike uspehe i smo milijone že spreobrnoli z božov miloščov z poganstva na katoličansko vero. Ah po uspehaj je prišlo tiidi vehko preganjanje, v šterij je tekla krv katohčancov za Kristuša. Ta krv je postala znova kak vsikdar, seme, iz šteroga so zrasli novi katoličanci. Nesmo se zbo-jali naših preganjalcov, ki so nam branih glasitev Kristušove vere, raj smo trpeli i raj bi dali živlenje svoje, kak bi pa odstopih od Kristušove zapovedi, ki nam veh, da predgamo. Vnogi zmed naših misijonarov so vmrli mantrniške smrti v tom časi, ka sem jaz misijonaro ž njimi vred v nesrečnoj Kitajskoj. Oblast nas je pregnala, roparje so nas napadali, komunisti so nas na smrt iskali i to den za dnevom. Nevarnosti so nam pretile kak se pritožuje tiidi sveti Paveo apoštol, na stihom i na vodi. Pa h nesmo odstopih od Kristušove zapovedi. Kapah so edni zmed naših v voze, drugi so podlegli mukam mantralcov i mi ki smo ostali smo nevstrašeno se podajali naprej vu vse nevarnosti, ar nas je sihla na to liibezen do Boga i nemrtelnih duš. Pa Bog nas je v teh velikih borbaj podpirao tiidi z čiidami. Te so nam pa vlevale ešče vekše moči, da smo v siromaštvi, v lakoti, z slabom obleči, po vozaj ešče bole navdušeno i ejšče z vekšim veseljom glasili reč božo. Na misijonskom poli nega častiželnosti, ar naša čast je zaničevanje i preganjanje. Tii nega viipanja na dobro plačo, ka bi za njo delah/ Od liidi ne dobimo nikaj, naša plača je siromaštvo. Tii se ne more misliti na pokojnino. Kajti naša pokojnina je samo v nebi, gda prestradamo naše misijonsko živlenje. Angleški protestantski raziskovalec je občiidiivao kato-ličanske misijonare i se je izrazo, da on niti za drago plačo ne bi toga včino ka katoličanski misijonarje ne samo brezplačno, nego celo za preganjanje i smrt včinijo. Kaj takšega samo tisti more napraviti, ki liibi. Samo liibezen katoličanskih misijonarov je dokaz, da je katolicanska vera prava, ki je zrasla z krvi mu-čenikov, ki so tri stoletja vmirali za Kristuša. Zato pa ostanimo stanovitni v dobrom. Bodimo pravi katoličani, ki nesmo samo po krstnoj knigi katoličanci, nego po živlenji. Če smo pravi katoličanci, smo misijonarje, ar Bog naše mohtve posliih-ne, štere za misijonare i za njihove žetve darujemo Vsemogoč-nomi. Poleg pravoga katoličanskoga živlenja je pa potrebno
ešče tiidi podpirati misijonare če mamo občim, z dari, če pa toga nemarno, pa z gorečimi molitvami i zatajiivanjom. Nikdar ne pozabite, dragi krščeniki, ka te najtežji račun davali za potrato v jeli, pili i obleki. Sebi skopate z velikimi grehi, z nezmer-nostjov v jeli in pili pa gizdavost jov v obleki globoke jame vu več-nom pekli, gda bi lejko i dobro živele pa se oblačali. Z viškom bi pa spravlali poganom dostop v sveto katoličansko cerkev, sebi pa v nebo.
Popoldnevi pri posvetitvi Našega Doma Srci Jezušovomi so gospod misijonar etak predgali: Kristuš zmaguje, Kristuš kra-- ljiije, Kristuš zapovedava. Kristuš je te, nišče drugi. Nesrečen svet ga pa tira iz družine, nešče, ka bi on bio njeni Krao. Grešni svet ga meče iz šol, iz državne uprave. A ne more zabraniti njegove kralevske oblasti. Kristuš je krao i njemi, pa samo njemi ide oblast nad vsemi dušami. Zato želejo sveti Oča, Kri-stušov namestnik, da se družine posvetijo Njemi, Kristuši, ka bi on kraliivao v njih, ki je jedini njihov neomejen gospod.
Mi dnes ščemo vstoličiti to bože Srce v »Našem Domi«, naj bode to Srce voditeo vaših driižin. Vstoličimo je, da bi odsejmao živele po njegovih zapovedaj, da liibite oblast, da poštiijete i radi mate Cerkev Kristusovo, da je vaše živlenje protičemer brezverskomi živlenji, ka bi z vašim živlenjom odstranili vse nevarnosti, štere protijo nemrtelnim dušam od nevarnoga sveta. Če bi vam trbelo v vašem pravom katoličanskom živlenji kaj prestati, z vupanjom vzemite te križ na sebe. Srce bože vas bo podpiralo i po njem samo šče bole ščistilo. Ne pozabite, ka ki žive pravo katoličansko živlenje, je na veselje Srci Jezušovomi. Taksi predstavla cerkev, šteroj peklenske sile nikdar ne-morejo škoditi. Kje so preganjalci katoličanske cerkve? Kde so kruti rimski casari? Gde je krao Henrik VII. i krahca Elizabeta, protestantje v Angliji? Gde je Bismark? Gde so drugi preganjalci cerkve ? Ednoga nega več, Cerkev pa stoji i bo stala do konca sveta, ar Kristuša premagati nikša sila nemore. Cerkev ide varno naprej proti večnosti, njena zmaga je gotova, ar je njeni Zaročnik, ki njej je i glava, od mrtvih stano i žive vekomaj. Preganjalci bodo preminoli, Kristuš i njegova pravica pa bo ostala, zato pa ostanite stanovitni v katoličanskoj veri, ostanite verni vučeniki Jezušovoga Srca, to Srce vas naj vodi skoz vse živlenje. Kak ste se dnes posvetih v »Našem Domi«, tak se posvetite i posebi doma, da se blagoslov Jezušovoga Srca razlije na vse vaše driižine, ka vu vseh bo Kristuš zmagiivao, Kristuš kraliivao i Kristuš zapovedavao.
Te lepe reči g. misijonara naj vam vsikdar donijo v srcaj.
Svetinja Tvoja - biser moj!
Najdražji biser, mila Mati, mi tvoja je svetinja zdaj, odkar mi bila je pripeta na prsi, postala zaklad je moj, — moj raj!
Oh, što občuti srečo mojo, ki v srci nosim jo ves čaš, odkar sprejela sem svetinjo Tvojo, moj biser zdaj in moj najlepši kras!
Te sreče, mila Mati, razodeti, nikomi moči, — nikdar ne. Občuti le jo otrok tisti, ki Tebi ves vdano žive.
Na prsaj mojih se te biser sveti, ves den in pa še v tiho noč, kda mirno že senja duša vsaka, me varje njega sveta moč.
Za vse zemeljske te zaklade, jaz toga bisera nikdar ne dam. Srkbno ga hočem vsikdar variivati, da v roke pali ednok tebi ga podam.
Viktorija Razlagova.
Den vernih dliš
Malo je že cvetja na poli. Listje siiho i žuto, kaple na zem-lo. Sunce nema več dosta moči. Jesen je zavladala po vsoj pokrajini. Veseli dnevi božičnih svetkov — pomlad (sprotoletje) cerkvenoga leta — so že davno minoli. Spomin Gospodovoga tr-plenja i poveličanja je že tiidi za nami — bilo je to poletje cerkvenoga leta. Zdaj pa, kda je v naravi jesen, mamo tiidi v cerkvenom leti jesen. Jesen je prehod i priprava za zimo, v šte-roj živlenje zamrje. Jesen v cerkvenom leti spominja na smrt tiidi nas. Cerkev je postavila v te čas svetek vernih duš.
Skoro vsaki den obhaja Mati Cerkev god kakšega svetnika, postavi pred nas njegovo živlenje, da bi ga mi naslediivali, obrača se s prošnjov na svetnike, da bi nam pomagali. Nato Cerkev šče obhaja skiipno spomin vseh, ki so tak presrečni, ka že vži-vajo to, za štero smo vsi stvorjeni: večno gledanje neskončnoga Boga. Ah pa se Cerkev, ta predobra Mati, naj ne bi spomnila onih duš, ki tiidi spadajo v občinstvo svetcov kak sveči v nebesaj liidje na zemh, naimre duš v purgatoriomi ? Ah naj bi pozabila
na te duše, ki dosta trpijo i so tak potrebne njene pomoči? O, dragi, ne! Cerkev vsikdar moli za premijioče verne duše, pa ešče posebni svetek je določila, da bi se jih vsi spomnili. Nastavila je te svetek na jesen, da nas spominja tiidii na našo smrt.
Diiše, ki se ločijo s sveta v božoj milošči, pa neso šče tak čiste, da bi lejko šle v nebesa, se očiščavljejo v purgatoriomi (po slovensko pomeni: očiiščilišče). Tam trpijo, ar ne vidijo Boga. Mi njim pa lejko z molitvami in dobrimi deli pomagamo, da kem prle pridejo v nebesa. Cerkev je postavila vernih diiš den, da bi te prav posebno za nje molih. Dovolila je, da duhovnik te den opravi tri svete meše i se dobijo tehkokrat popolni: odpustki za verne diiše, kelikokrat što cerkev obišče od poldneva Vseh svet-cov do polnoči Diišnoga dneva i v njej zmoli v namen sv. Oče, 6 Očanalšov, 6 zdravamarij i 6 Dika bodi Bogi, če se je vredno prečisto.
Lepe so na te den mešne mohtve. Vesele i žalostne so. Vesele zato, ar je smrt, na štero te den mislimo, prehod i dveri v večno veselje v nebesa j. Žalostne zato, ar se oglaša v nas skrb za trpeče verne diiše. Pristopna pesem je zahvala Bogi na Sioni, ki spunjava obliibo gorstanenja. V prošnji moli duhovnik, naj Bog skaže smilenje vsem diiišam v purgatoriomi. Čtenje iz lista sv. Pavla apoštola nam pove, da bomo ob sodbi stanoli spremenjeni, nemrtelni i pregnana bo smrt. Nato pa sledi duga pesem od slednje sodbe »Strašen den bo den plačila«, v štero j prosimo, naj se nas tisti den Bog smiluje. Evangelij nam pove isti-no, ki bi jo morah vsikdar meti pred očmi: tisti, ki so na zemh delali dobro, bodo vstali k živlenji, šteri so pa delali hudo, pa k obsodbi. Tiidi v driigih molitvah prosimo, naj Gospod Bog da vernim dušam večni mir.
Predragi kristjan! Maš med mrtvimi koga svojih dragih? Znabiti so ti v živlenji dosta dobroga napravili, ti mnogo darii-vah ali zapustili. O, ne pozabi moliti za nje! Spomni se pa tiidi tistih, za štere nišče ne moli. Tak se te bo Bog tiidi ednok smi-liivao.
Na grobeti
Log potiho veje klanja,
Po poljani sapa brije, tužno sunce več ne sije.
v dni pretekle se zasenja.
Tam na njivi prostor ograjen, ves je skrit, gosto zasajen.
Na grobovih svečice gore, vsem klečečim iz viist se vhje
Daj, Gospod, jim
pokoj večni, naj pri Tebi bodo srečni!
Svetomir
Pomagajmo vernim dtišam!
Purgatorij! O bolečin puni purgatorij! Kak strašen si. Vidim, kak boža pravica po tvojoj širini oštro gospodari i nevolne duše nesmileno muči. Čiijem, kak po tvojih kmičnih brlogaj odmeva skuzni joč, milo zdihavanje i tužni krik naših zapuščenih prijatelov; na viiho mi bije genlivo stonjanje tistih naših žalostnih bratov i sester, ki se v tvojem ognjenom morji spoko-ravlejo i čistijo. O večna pravica, kak si oštra! Ti ščeš biti na-tenčno poplačana. Joj tistomi, ki tebi v roke spadne, hudo ga biješ i niti piknjice njemi ne popustiš, nego ga grozovito mu-čiiš, dokeč ti do zadnje pare duga ne izplača.
Vsi poznamo iz biblije potrpljivoga Joba, šteroga je Bog na probo djao. Iz visoke časti i slavnoga bogastva ga je v takšo zaničlivost i siromaštvo vrgeo, da je od vseh zapuščen, ves otečen z ranami obdani bio na smrdlivo gnojišče vrženi. Tam je sedo i premiišlavao svojo nesrečo govoreči: »Vse me je zapustilo! Zo-vem i nišče me ne čiije, kričim i nišče mi ne pomaga. Moji bratje i poznanci so odstopih od mene; moja rodbina me je pozabila; moje dekle me za tiihinca držijo; moji hlapci i služabniki me neščejo več poznati; mojo j ženi smrdi moja sapa i nega je več k meni; moji svetovalci me zaničavajo i so me zapustili, šče celo norci se z mene norca delajo.« Tak tožeč se vtegne svoje roke proti prijatelom i milo zakriči: »Smiliijte se me, bar vi pri-jateli moji, ar me je zadela Gospodova roka!« (Job. 19)
Tak i verne duše. Žalostne i objokane, siromaške i zapuščene trpijo v pekočem ognji. Vidijo, kak se večkrat purgato-rijska vrata odprejo i zaprejo, pa nega nikoga da bi njim poniido pomoč i je potolažo. Nišče se jih ne spomni, nišče njim ne prinese rešenja. Zove jo, pa nišče njim ne odgovori; prosijo, pa
nišče jih ne posliihne; kričijo, pa nišče se njim ne oglasi. Tiidi k nam se obračajo i nas milo prosijo: »Smihiijte se nas, smi-liijte se nas, bar vi naši prijatelje, ar nas je zadela Gospodova roka.« Nas prosijo za pomoč tiste duše, štere so nekda v našoj občini, v našoj fari živele, štere so bile pri tistom krstnom studenci krščene, kde mi, štere so hodile v tisto božo hišo molit, kama mi„ i šterih mrtva tela na naših pokopališčaj počivajo i vstajenje pričakujejo. One nas prosijo: Smiliijte se nas, pomagajte nam, ar strašno trpimo! Rešite te nas iz toga pekočega ognja! — Nas prosijo za pomoč vsi naši mrtvi bratje i sestre; nas zovejo na pomoč vsi naši v Gospodi preminoli prijatelje i prijatelice; nam se priporačajo vsi naši sosedje i poznani; vse verne duše nas eden glas prosijo: »Smiliijte se nas, smiliijte se nas!«
Ah njim bomo trdokorno svojo pomoč odpovedali? Ah se jih bomo spozabili i je nepotolažene brez pomoči na dale pustih trpeti? Če njim mi pomagali ne bomo, kama se bodo obrnole? Kde si bodo pomoč poiskale? Komi se bodo priporačale? Če je mi zapustimo, verne duše do trpeti mogle šče dale vse do tečas, dokeč se ne očistijo i s svojim trplenjom božoj pravici ne zadostijo za svoje grehe.
O, ne bodimo trdosrčni! Smiliijmo se vernim dušam, pomagajmo njim! Priskočimo njim na pomoč z molitvami, postom, z posliišanjom sv. meš, z sv. obhajih i z drugimi dobrimi delami. Na to nas opomina tiidi sveta Mati Cerkev. To je naša dužnost, ki nam bo v vehko korist, če jo bomo verno vršili^ kajti verne diiše nam bodo po svojem rešenji stoterokrat povrnole ono, ka smo mi včinoli v korist njihove rešitve.
Smiliijmo se tada vernim dušam, pomagajmo njim!
Bogoslav.
Naš greli, naš velik: greli.
Zmlatih so z mašinom. Večerja. Vino se nalevle v kupice, dobra vola pri liideh, spevlejo. Vert prinese v kantaj žganico i Pijejo. Večerja je mjnola, moški se ne genejo od stola, vkup se spravijo i spevlejo, če bi njihovo kričanje smeh zvati speva-
Nazadnje se zdignejo, komaj se prikolobintajo domou, kde jih že čakajo bouša zakonska polovica s kreganjom i hajdi včasi celo s pesnicov po hrbti. Zakonski možek se nekaj kregajo, te jih pa pijanost premaga i preselijo se v deželo senj. Zbudijo se zajtra, znabiti jih je sram, znabiti so čemerni, se svadijo i idejo pit, — Sramota pred polovicov vesi, pohujšanje dece, krega-
nja, sva je, preklinjanja: što je kriv vsega toga? Nezmerno za-vžiti alkohol!
H krsti neseta botra i babica. Daleč je domou, zato s cerkvi zavineta v krčmo. Tu pijeta najprle tej z žganicov (bouše povedano: žganico s tejom), nato vino. Napotita se domo rdečih hc i zapletajočih se korakov. Merita širino ceste i poleg grabe je nevarnost, ka bi dete znova v grabi krstih ... Komaj je dete postalo otrok boži, že mora v krčmo. Njegova prva pot je v cerkev, druga pa včasi s cerkve v krčmo.
Mrtveca zakopajo. Vino palik mora teči. Ubogi človek! Tvoje rojstvo so obsliižavali z obilnim pitjom, te pa smrt tiidi, četudi si znabiti v živlenji jako malo pk>.
Svetek proščenj. Mesto k litanijam ide dečko v krčmo. Vino teče po grli i po stoli, nož se njim zblisne v rokaj i eden mrtev leži na tleh. Što je vmoro mlado živlenje? Alkohol.
Velika kriza je. Vino pripela jo domo ponujat. Vert ga zato preči kupijo, čiglih ka so vertinja že davno zabio ponvicah i si ga niti nemrejo kupiti. Naj samo alkohol je, te se žive!
Dosta takših i spodobnih zgledov si lejko sami najdete, če se malo zglednete okoli, sebe. Preveč se pije alkohola! Ne bom tii pisao o škodlivosti alkohola za zdravje, gospodarstvo, zemelsko . srečo. Naš list je za gojitev verskoga, katoličanskoga živlenja. Zato mora nastopiti proti vsemi, ka kvari versko živlenje med nami. I alkohol je neprijateo verskoga živlenja.
Ah resan alkohol škodlivo vpliva na versko živlenje? Žir veti po veri, se pravi: živeti po božo j voh, ki je: ogibati se greha. Alkohol pa daje priliko za greh i to za smrten greh, zato je sovražnik verskoga živlenja.
Vživanje alkohola v maloj množini ka se ne pride do male pijanosti, ne je greh. Bog je dao, da je zraslo grozdje; vživanje božega dara samo v sebi ne greh. Bog sam je vino spremeno v svojo sv. krv. Iz toga pa ne sledi nikaj driigoga, kak to, ka bi mi morah z nekakšim poštiivanjom vživati te dar. Jasno pa je, da ga ne vživamo s poštiivanjom, če ga vživamo nezmerno. Vsaka nezmernost je naimre proti božoj voh, ar je proti naravi ki njoj je Bog dao zakone.
Najbole je razširjena med Slovenci nezmernost v pijači. Pije se i to prek potrebne mere pri najrazličnejših prilikaj: ob veselih i žalostnih dogodkaj, rano zajtra i kesno v noč, na po-tiivanji i doma. Zato bi se pa katoličani morah že zdramiti i se postaviti proti pijančiivanji. Biti dober katoličan i pijanec je nemogoče! Dobri katoličanci ščemo biti. Zato se bomo čuvah nezmernosti, ki je že sama greh, v velkoj meri pa smrten greh. Kelko grehov pa ešče nastane v pijanosti i zavolo pijanosti.
Kelko slovenskih dečkov i drugih stanov je moralo zavolo pijanosti zgubiti mlado živlenje. Vsaki tjeden čtemo nejmenje eden takši žalosten slučaj. Kelko nečistoga greha v pijanosti! Kelko pohujšanja se davle z grdim obnašanjom i gučom. Kelko nesrečnih družin, preklinjanja, psiivanja, sva je, bitja! Nesrečni alkohol!
Šemo biti dobri sinovi Cerkve. Zato pa ne bodimo nezmerni. Naj ne bo med nami pijanca! Čuvajmo se prilike za pijanost. Skrbi pa naj vsaki, da bodo drugi trezni. Vertinja pazi, da deca ne dobijo nikše alkoholne pijače. Dekla, ne hodi po oštarijaj. Pijana ženska je nekaj najbole grdoga. I ti, dragi dečko, moški, za tebe mi je najbole žao, če piješ. Celi tjeden trdo delaš, v nedelo pa vse zapiješ. Ali ne žalostno: truditi se, trpeti vročino i mraz zato, ka bi te lejko v pijanosti greh delao ? Ne tak, predragi! Pij, kelko je potrebno. Ne išči veselja v pijači. Vej je tiidi drugo veselje, ki je brez greha i ne košta telko penez. Lepa kniga, dobri prijatelje, poštena pesem: vidiš, to je pravo veselje.
Alkohol — morilec našega katoličanskega naroda, ne bomo ti služili. Katoličanci smo i služili bomo Bogi! -
Marija njemi je poplačala
V ednom glavnom varaši je neko soboto večer proti polnoči pozvono zvonec pri Marijino j cerkvi. Stara ženska je prosila: »Gospod se naj paščijo k betežniki« i natenko določila betež-nikovo hišo. Sama je kazala pot, diihovnik je šo za njov. Ned-nok je sama preminola. Duhovnik je najšeo hišo, štero njemi je prle povedala. Večkrat pozvoni, pa nišče se ne oglasi. Znova pozvoni. Stari moški pogleda iz gornjega štoka i pita, što je i ka šče. Duhovnik odgovori, da je prišeo obiskat betežnika. »Tu nišče ne betežen. Ar pa preveč dežuje stopite gori!« Duhovnik je bio rad, ka je prišeo pod streho. Kda stopi v hišo, ovara veliko Marijino shko i goreči posvet pred njov. »V pobožno hišo sam prišeo!« pravi diihovnik.« »O, jaz sam naprednjak,« odgovori stari gospod, »i na to nikaj ne dam. Liki v spomin na mojo pokojno mater sam častio to podobo — mati so bih pobožna ženska — i celo njihovo navado sam obdržao: vsako soboto sam prižgao sam posvet pred podobov.« Stopila sta v srednjo sobo. Kda stari mož ovara duhovnika, ka gleda sliko, se oglasi: »To so moja nepozabliva mati. Vmirajoč so mi pravih: Sin moj, če pridem v nebesa, bom tak dugo prosila Mater božo, da se boš spreobrno!« Liki s spovedjov se nemrem sprijazniti! Začao je
duhovniki pripovedavati svoji živienje. Vidlo se je, ka se je ne lepšega i boušega delao, kak je bio.
»Čudno, vi ste tak proti spovedi,« izpregovori duhovnik, kda je stari gospod končao, »a glejte, vi ste mi s cela odkrili svojo dušo; tak vas že poznam, ka bi vam lejko dao sv. odvezo.« Stari gospod pravi genjeno: »O, če bi mogh to napraviti. Že 30 let ne-sam bio pri sv. obhajili.« Žalostno pogledne na materino shko. Naednok prime duhovnika za obe roki — kak po navdihnenji od zgoraj i pravi: »Pri spomini na mojo pobožno mater, častiti gospod, bi bio pripravlen opraviti dobro spoved. Mi resan morate dati sv. odvezo ?« Starček je poklekno pred duhovnika i se spovedao. Duhovnik se je poslovo. Angelski mir je meo v duši. Vidlo se njemi je, ka slika spokornikove matere veselo na njega gleda i ta slika se njemi je vidla tak poznana.
Kda je šo domo, njemi je prišla v spomin tista stara ženska, ki ga je ta vodila, što je bila? Zakaj je naednok preminola? Stara ženska, ki je prišla po njega, je bila spodobna spokorni-kovoj materi na kepi. Groza ga obide... Nemirno noč je meo. Zesna vidi spokornika klečati, čiije, kak bi rad bio pri spovedi. Vidi se njemi, ka mrtvečki zvonček spevi je; zesna moli za dušo, ki se je ločila ...
Zajtra zvedi diihovnik, ka je stari gospod, ki ga je spovedao, v noči naglo vmro; zadela ga je kap. Zašepetao je duhovnik: »Hvala ti Devica, sama dobrota si i liibezen.!« —
Kak bogato je Marija povrnola tomi gospodi malo liibav, štero je on njoj skaziivao: da je prižigao posvet pred njenov podobov! Poslala je njegovo pokojno mater, da potom nje diihovnik reši njegovo dušo. Tak njemi je Marija izprosila zve-ličanje. Zato, dragi katoličanski čtevec, rad sliiži Mariji. Pozdravljaj jo z angelskim pozdravom zajtra, poldne i zvečer, za-zavaj jo v skušnjavah, v bridkosti išči pri njoj tolažbe, spomni se na njo, kda si veseli«. Marija te ne bo pozabila v tistom tre-notki, gda boš stopo na prag večnosti!
Cerkev i domača duhovščina
V katohčanskoj Cerkvi je že duga leta vpelano apoštolstvo ah misijonstvo mohtve. Stoji to misijonstvo v tom, ka se vsaki mesec moh v tisti namen, šteroga določijo sveti Oča za širjenje božega kralestva. Za mesec september so določili namen, naj se moh za odgoj domače duhovščine. Misijonar - lazarist France Jereb razložil te namen v Kat. misijonih. Povdarja, da brez domače duhovščine neje mogoče povrnoti i vu pravoj veri obdržati sto
1 sto milijone poganov. Naši domači misijonarje idejo med divje poganske narode i jih tam par jezero spreobrnejo. Te pa naprej ne morejo, ar njim tej dajo teliko skrbi, ka komaj zado-lejo te voditi. Domača duhovščina se mora zgojiti iz tistoga naroda, šteroga duhovno živlenje se šče okrepiti, tujerodni duhovniki samo začnejo, teliko sada doprinesti pa ne morejo, kak domačini. Milijone diiš je zgiiblenih po tistom krivom navuki, ka Kitajec ah Črnec neje sposoben za duhovniško službo. Dnes-den so že vsi spoznali, piše g. Jereb, da je pitanje domače duhovščine živlenjskoga pomena za misijonsko delo. To teliko pomeni., ka tam vmerje misijonsko delo, gde ne bo delala domača duhovščina.
V Europi majo duhovniki vsikdar več posla z verniki last-noga naroda, ar se grozno širi mlaČnost vu veri i pokvarjenost, zato teliko misijonarov poslati, kak bi je pogani potrebiivali, niti misliti ne. Pa če bi je ravno mogli poslati, tej ne bi ni polovico teliko uspehov mogh pokazati, kak domačini. Zato so sv. Oča z krepkov rokov segnoli v to pitanje i je tiidi rešili. Oni dajo vsem narodom diihovnike njegove krvi. Leta 1926. so posvetih pet prvij Kitajcov v piišpeke, leta 1927. prvoga Japonca. Letos junija 2. na god sv. Trojstva, pa so pali posvetih šest domačinov za piišpeke v Ažijo. Po posvečenji je cerkvena oblast dala razdehti listeke, na šterih se je popisao te veleseli dogodek. Na tej listekaj se čtejo sledeče reči tiidi: »Posvetitev pet ažijskih škofov, med šterimi je tiidi prvi anamski, pomeni novo stopnjo v istinitenji misijonskoga programa našega pape Pija XI. Prvi del se je zvršo s posvetitvijov šestih kitajskih pUšpekov, leta 1926. i leta 1927., kda je bio posvečen za piišpeka prvi Japonec. Denešnji posvečenci, zastopniki Indije, Indokine, i Kitajske, bodo pali povnožili vrsto domačih nadpastirov, Kristušove Cerkve, ki so najbouši porok, da se bo ta skoro razširila po čelom sveti.«
Vržimo mi zdaj eden pogled na našo Slovensko Krajino. Bih so časi, kda je divjao tu duh poganski, diih, ki je silo v cerkev jezik, šteroga narod neje razmo. Siromakom Slovencom so tu pa tam že vogrski predgali v Tiirnišči. Isto se je dogodilo v Soboti, kde je bila vpelana nedelna rana vogrska predga za tiste Vogre, šteri neso je poslušali. Slovenci so jo poslušali, pa ne raz-meli. V Dolnjoj Lendavi naš Slovenec nikaj ne je dobo v mater-noj reči, ka se je mogeo v Rim obrniti z pritožbov i te komaj je je dobo črensovski kaplan dovolenje, da slovenskoj Hotizi pomaga, keliko more.
Poganski šovinizem je šteo spraviti celo v Turnišče, v slovensko Tiirnišče popolnoga Madjara za plebanoša, ah dotični je
bio teliko pošten i značajen pa dober duhovnik, da neje silo ta, gde so se ga branili, ar ne bi mogo zavolo neznanja jezika dušam hasniti. Faro je dobo pokojni g. Sakovič, koga pa neso šteli predlagati od strani patrona za plebanoša, ka bi se potrdo, ar je bio »panslavist«, to je ar je bio sin slovenskih starišov i ar je zagovarjao pravice slovenskoga jezika i naroda.
Pa zmagala je pravica. Domača duhovščina je držala vkup i je branila pravice Cerkve, pravice duš, ki iščejo posvečenje. Na razne pritiske oblasti je odgovorila naša duhovščina, da »nem vagyunk nyelvmesterek, hanem az Isten igejenek hir-detoi«, to je da nesmo vučitelje jezika, nego glasniki bože reči« i so slovenščino obdržali v vsakoj cerkvi. Bili so celo takši, ki so javno povedali merodajnim oblastnikom, »da če bi vsi verniki znali madjarski, samo edna jedina siromaška ženica nej, niti v tom slučaji ne bi predgali vogrski, ar ma vsaki pravico do rabe svojega maternoga jezika i ar je rešitev edne jedine duše več i vekša dužnost, kak vsa politična pitanja sveta.« So bih med njov, ki niti reči neso včih vogrski nego vse slovenski v šoli ve-renavuk, čeravno zato ni filera neso zaslužili. Zmagala je duhovščina Slovenske Krajine, ar je bila domača. Samo ta je mogla segnoti globoko do dna duše, do korna srca svojemi liidstvi. Samo ta je mogla voditi uspešni boj za ohranitev vere v Slov. Krajini. Zato pa li goji narod Slov. Krajine, dosta domačih duhovnikov, ka ti rešijo dušo tvoji sinovje doma i daljnoj tujini, gde si raztepeni.
Podpirajte dober tislc
Ka je tisk ? Štampana, tiskana reč v novinaj, listaj i knigaj. Neskončno dosta pomaga, če je dobra i neskončno dosta škodi, če je slaba tiskana reč. Dnesden nega bole potrebnoga misi-jonstva, kak je izdajanje dobrih listov, kak je borba proti slabim hstom.
V Rusiji, gde Boga, dobroga Boga nesml nišče spoznati, javno izhaja 581 dnevnikov i 369 mesečnikov. Ti hsti majo dnevno 25 milijon strani. To teliko pomeni, ka dnevno 25 mir lijon strani tiskane reci se bori proti Bogi i proti diišnomi zve-ličanji. Kakšna grozna nezahvalnost proti milomi Odrešeniki sveta, ki je živlenje dao za svet? Pa to ne samo v Rusiji tak. Po čelom sveti je večina listov protiverska i samo mah deo se bori za Boga i naše dušno zvehčanje. Sto i sto milijoni čtejo den za dnevom slabo, krivo, Bogi v sramoto, svojoj duši pa v
pogubo. Čtejo i se napunjavljejo z čemerom, šteroga njim deli slab časopis. Ne pitajo svoje vesti,, jeli je to pravo ali ne, ka so čteli. Oni so čteli, verjejo i se pokvarijo. Boljševiški krvniki potrošijo, od celoga državnoga proračuna skoro polovico, to je več kak 40% za razširjanje slaboga časopisja, da vmorijo ž jnim v narodi vero v Boga i pošteno živlenje. Ka si siromaški človek odtrgava od svojih viist i plača državi to ta potroši zato, naj podložnika odtrga od Boga. Milijarde potrošijo bolševiki za liste proti Bogi te, gda njim sto i sto jezeri vmirajo od glada. Kato nje briga? Oni ne poznajo Boga i zato tiidi njegove zapovedi ne: liibi bližnjega kak samoga sebe. —
Pa ne samo v Rusiji1, po čelom sveti se podpira slab tisk i preganja dober, ah pa če ne preganja, se zanemarja. V Nemčiji se dnevno tiska milijon strani proti Bogi i samo dvajseti jezero strani za Boga. Zato pa telko odpadov od vere. Socialisti, sovražniki vere i Boga tak podpirajo svoje liste, ka nas katoličance osramotijo. Belgijski socialisti so nabrali za svoj dnevnik »' Le Peuple« 15 mihjon frankov, angleški pa na svoj dnevnik »Daily Heralge«. 175 milijonov i nizozemski 12 milijonov funtov. Siromaški delavci namečejo vkup te grozne milijone, da gor.držijo svoje liste, liste, ki vero zametavajo, Boga blaznijo, krščansko živlenje sramotijo.
Nega dnesden bolšega sredstva za širjenje prave vere i jakosti, kak je pravi krščanski list. Liidje božih navukov po cer-kvaj ah nikak ne poslušajo, ah redko, površno. To zamudo popravi jedino dober list. Sveti oča Leon XIII. so pravih: »Dober časopis je vu fari najboljši misijon, šteri nikdar ne mine.« Najlepše predge, najkrasnejši misijoni, najbole goreče pobožnosti samo par dni ostanejo v srci vernikov, dober list pa vsikdar. Ki ga ne podpira, je samo po imeni katohčan. Ki slab list podpira, pomaga blatiti Boga i podkopavati svoje i svojega bližnjega diišno zveličanje. Slab hst je bomba, štera razbije vse dobro v duši, ki ga čte, dober hst pa vse slabo. Zato so zdajšnji sveti oča z sledečimi rečmi blagoslovih pero krlščanskoga no-vinara:
»Blagoslavlfcmo vaše pero, kak so moji predniki v srednjem veki blagoslavlali meč viteza.«
Pero krščanskoga pisatela je blagoslovleno, ar širi pravico božo i se bori proti krivici. Blagoslovljeno je, ar dušam kaže pravo pot i jih rešava vseh zoblod. Blagoslovleno je, ar ne piše za Judašov groš, nego za nebeško plačo. Blagoslovleno je, ar trpi preganjanje i sramotenje, kak je trpo Kristuš i ysi njegovi verni mučenicje. A plača njegova je pa zato tiidi teh: zmaga. Zmaga jakosti na zemli i plača v nebi. Isto zmago si pa zasluži
tiidi vsaki, ki to pero, to krščansko pero podpira z naročitvijov in širjenjom krščanskih hstov.
Napisali smo te reči, ka bi naši naročniki najšh v njih puno tolažbe za podpiranje naših krščanskih hstov i gorečo pobudo za njihovo nadalno podpiranje i širjenje. Novine, M. List, Mar. Ograček spravite v vsako hišo!
Duhovniki v Sovjelskoj vozi
Pred nekaj mesci je bio rešen voze na Solovjetskih otokaj eden katoličanski duhovnik, šteri se je te včasi vrno na Polsko. Tam ga je prišeo obiskat sotriidnik vehkij ruskih novin »Voz-zordenie«; šteromi je duhovnik popisao svoje temniške doživ-laje, a te ruski novinar pa je od njih obširno pisao v novine (od 3, 5, 10, 19, junija) toga leta. V tej člankaj je pisao tiidi živlenje i položaj duhovnika v tej velkih sovjetskih vozaj.
Po letaj je te duhovnik šče mladi, toda na njegovom obrazi in na serih vlasaj se že vidi vehko trplenje. Devet let je živo -v pregnanstvih, po kaznicaj i vozaj. Skoz cela ta leta je ne bio zaslišan. Ešče dnesden ne ve, zakaj je bio pregnan na strašne otoke. Od trplenja na Solovjetskih otokaj nešče rad praviti, ar že sami spomini na te strašne dogodke njemi napravijo bol. Ruskomi novinari je pripovedo o nekaj stvari, ah samo pod tem pogojom, da ne objavi njegovoga imena i da ne piše od njegovih obsodb.
Nekaj let so se katoličanski duhovniki smeh srečavati na Solovjetskij otokaj: Staniivali so jako blizu na glavnom Solov-jetskom otoki. Večkrat so imeli skiipna predavanja i razgovore. Driižilo jih je edno in isto trplenje. Ogibah so se vsakomi pro-tivjenji; bih so vsem najbouši prijetelje. Tolažhvi sestanki so> henjah 1. 1929, gda so bih vsi katoličanski diihovnicje premeščeni na otok Anrer, šteri je bole na sever v bole ostrom podnebji.
Tu so voze ešče bole ostre i tesnejše. Celo so med nje pomešali tiidi pravoslavne pope i piišpeke, zato ka so je šteh skupno bole kazniivati, tak se je najšeo med njimi tiidi pravoslavni piišpek Arkadije, šteri je delao proti bolševičkoj vladi.
Sv. mešo so mogh kak katohčanski, tak tiidi pravoslavni diihovnicje služiti brez vsakih zaprek do 1. 1922. Sliižbe bože so mogle biti v samostanskih cerkva j po baraka j ali pribežališči. Liidje so molili jako pobožno, tak ka se je šče pri bol-ševikih oficiraj kazalo nekše spoštiivanje do teh pretreslivih verskih obredov. Nazadnje je bilo bolševikom to že preveč. Začnoli so iskati in odjemati cerkvene knige, mešne plašče i mešno^
vino. Samo v skritih votlinaj, — katakombaj, so se šče vršile sv. meše. Od nekaj sto solovjeckih redovnikov jih je ostalo samo šestdeset. Druge so pregnali ali pa postrelali. Dovolili so njim, da se lehko zbirajo na samostanskom mesti. Tam so vršili službo božo, toda druge duhovnike ali pregnanike so nej piiščali ta. Pred tremi leti so več teh redovnikov pregnali z otoka. Ostalo je samo nekaj starih in to samo tistih, brez šterih je nemogoče gospodarstvo na otokaj. Tak sta na priliko dva stariva redovnika pazila vodovod, zato ka samo oni znajo gde so v zemli položene lesene cevi i tak samo oni morejo vodovod vzdr-žavati i popravlati. Drugi redovniki hodijo lovit ribe. Dva sta ešče potrebniva v bolševiškoj stolarskoj delavnici.
Vsi otoki so puni novih grobov. Skoz zadnjih deset let je vmrlo ali bilo bujtih na jezere zapretih. Samo v ednom leti (1929—1930). je kužni beteg (tifus) vmoro deset jezero voznikov. Sledove telkih žrtev so bolševiki izbrisali na te način, da so vse grobe zravnali z zemlov in vse nagrobne spomenike i križe odstranili.
Pomoč tem duhovnikom bi bila jako velko dobro delo, ar vsi stradajo od jako močne zime i od lakote. Če bi njim što po-slao toploga gvanta, bi lejko mnoge rešo smrti. Ah ta pomoč nemre priti iz Rusije. Tam bolševiki zaprejo vsako osebo, štera pošle pomoč pravoslavnim ah katohčanskim duhovnikom na So-lovjecke otoke. Tak guči ruski katoličanski duhovnik v pari-škom ruskom dnevniki »Vozzordenie«, da bi trbelo pomoč organizirati iz inozemstva.
Veličastna proslava dijamantnoga Jubileja od prikazanja Brezmadežne v Lurdu
Letos obhajamo spomin na dva velika dogodka v zgodovini človečanstva i to 1900 letnico našega odrešenja i 75 letni jubilej prikazanja Brezmadežne v Lurdi. Ah ne to posebno bože delo, da spadne v isto leto jubilej Odrešenika i njegove matere?
Pred sedemdeset petimi leti se je Marija prikazala bi. Ber-nardki i joj naročila, da naj na tom mesti zozidajo kapehco i da naj liidje romajo v procesiji na te kraj. I kak da bi vsi katoličani čiili te rečii Marijine, so prihajali iz vseh delov sveta v Lurd.
Letos je ob priliki dijamantnoga jubileja priromalo v Lurd mnogo katoličanov, posebno Francozov, da se zahvahjo Nevte-
penoj za velko milost, da je ravno njihovo domovino izbrala za svoje prikazanje.
Na pariškom kolodvori stoji dugi vlak, napunjen z liidmi, ki nosijo na prsaj rdeče križece. Katoličanski skauti hodijo gor pa dol pripravljeni, da vsakomi podvorijo. Poleg stoji drugi beli vlak, ki pela betežnike v Lurd. Duhovniki hodijo od vagona do vagona i molijo z liidmi. Naednok po čelom vlaki grmi Marijina pesem. Vlak je spodoben potiijočoj cerkvi.
Romarje so veseli i zadovolni. Naednok zagledajo Marijino svetišče na zelenom bregi. Gda se pela jo v mesto, spevlejo Marijino himno. Vsake pol viire sipavlejo posebni vlaki neizmerne vnožine liidi. Genlivo je gledati, kak beli vlaki pripelajo betežnike, šterim so na potiivanji dvorile sestre, a na kolodvori so jih čakali prostovolni nosači, ki so je prenesli v bolnice. To je bio genliv prizor krščanske liibavi.
Pri vhodi v svetišče stoji spomenik sv. Mihala. Tri veličastne cerkvi, zozidane edna navzgor drugov so pune romarov, k pečini prikazanja je pa težko priti, telko liidi moli i spevle, če ravno so trudni od duge poti.
Poleg teče bistra Gava i kak da bi s svojim šiimenjom spre-vajala vroče molitve i kak da bi pripovedavala od milijonov romarov i od jezerih čudežnih ozdravljenj.
Prišla je nedela, glavni den slavnosti. Včasi po pounoči so začnoli duhovniki mešiivati. Mešiivali so pri 70 oltaraj; 60 spovednikov je spovedavalo. Proti zajtri se pomika proti pečini genliva procesija: jezero štiristo betežnikov na kolaj, peški i na nosilnicaj. Šestdeset letni starci, mladi mornarje, oficirje, skauti, duhovniki, liidje vseh stanov nosijo betežnike, šteri molijo i spevlejo Marijine pesmi.
Po stopnicaj iz najgornje bazilike ide procesija 20 čudežno ozdravlenih. Za njimi ido cerkveni dostojanstveniki, a nazadnje papov nuncij obdan od škofov. Ob 9. viiri se je začnola sv. meša, pri štero j je bilo navzoči 60.000 vernikov. Predgao je lurdski škof Mgr. Gerliev, šteri je bio prle advokat. Pokazao je, da je v istini najvekši francoski govornik svojega časa. Po sv. meši je bio blagoslov z Najsvetejšim, nato je nuncij podelio papov blagoslov.
Po sv. meši se romarje vračajo k pečini. Od tu je ob štirih procesija z Najsvetejšim. Procesija se je vršila v tom redi: naj-prle belo oblečene deklice z 60 zastaviami. Nato verniki z ne-brojnimi zastavicami, potem četa mornarov, četa oficirov, skauti, duhovniki s svečami. Nazadnje ide papov nuncij z Najsvetejšim. Častno stražo držijo visoki oficirje i katoličanski narodni poslanci. Procesija ide ob obali Gave na cerkveno dvorišče. Na
dvorišči zavzamejo betežniki štirivoglati prostor. Tii še stavi papov nuncij i da blagoslov betežnikom, 60.000 vernikov klečeč moli: »Gospod, samo reč povej i ozdravili bodo!«
Edno viiro so klečali i molili. Nato se romarje razidejo. Grda se je pomračilo, so se verniki zbirali: Čupore z razsvetlenimi napisi mest i pokrajin i z baklami še zbirajo k procesiji.
Ta ide od pečine v cerkev. Gda je cela procesija prišla na cerkveno dvorišče, spevlejo vsi Čredo, nuncij podeli vsem papov blagoslov i narod se začne razhajati.
Najdražji kinč kaloličancov. Prošnja cerkve
Sv. Mati Cerkev neprestanoma moli za svojo deco po vsoj zemli. Zviin driigij molitev, štere opravlajo duhovniki v imeni Cerkve, je Cerkev določila tiidi edno molitev pri sv. meši, ki se moh za vse vernike. Cerkev se posliižije viist i jezikov vnogij sveckij diihovnikov i redovnikov, da v njenom imeni molijo. Ne je to navadna molitev, nego je to prošnja vse Cerkve.
Kda duhovnik zmoli »Glorio«, se obrne k liistvi pa spevle »Dominus vobiskum« (Gospod z vami). Za tem ide na pravi kraj oltara, razprostre obej roki i proti križi obrnjeni glasno spregovori: Oremus, to je molimo; glasno moh naprej i z dignjenimi rokami opravla molitev, ki se zove — prošnja Cerkve. Pobliže si jo poglednimo. Najprle ime. Ta prošnja se zove tiidi k o 1 e k t a. Ime samo nam pove, kak je nastanola mohtev. Prvi krščeniki so se radi v ednoj cerkvi zbirali i so nato v procesiji šli k driigoj cerkvi, gde se je opravila sv. meša. Prva cerkev se je zvala zbiralna cerkev, latinski se je takšoj cerkvi pravilo eklezia k o le k t a. V toj cerkvi so, prle kak so odišli v drugo, zmolili molitev, ki se zdaj kolekta zove, to je mohtev zbrane cerkvene občine, vkup zbranoga lu-stva. Sledkar so prošecijo opustili i zbiranje pri prvoj cerkvi je ne bilo v navadi, a mohtev so redno naprej opravlali i to v cerkvi, gde je bila sv. meša. — Prošnja Cerkve ah kolekta je poglavitna mohtev vsakšega dneva, v^šteroj so povedane prošnje do Boga za tisti den.
Dragi krščeniki! Navadne mohtvene knige, ki je k meši nosite, so večkrat dosta inačiše od mešne knige. Molitvi v na-vadnij mohtvenij knigaj so jako duge, duge i obširne pa pogosto tiidi genhve. Če si pa vzemete mešno knigo i molite »prošnjo Cerkve«, od štere je zdaj guč, bodete čudno gledali, ar je ta
.molitev kratka i vam nede šla tak k srci, ne je tak čustvena. Liki to samo v prvom hipi. Če si odbliže poglednemo te prošnje, spoznamo kak globoke so i kelko povejo. Vklučeno je najmre v malo rečaj vnogo lepoga i globokoga. Veliko spoštiivanje moramo meti pred prošnjami Cerkve, ar so jako stare i je Cerkev visiko ceni; to so takrekoč zlata šahca za kadilo, na štero devle Cerkev vsakši den svoje prošnje.
Ka pa vidimo na vsebino gledoč pri toj molitvi? Prošnja je to, v njoj prosimo Boga; na vsakši svetek je inačiša, a ravna se po svetki. Po nedelaj prosimo v toj prošnji, da bi se občuvah od hiidoga i zadobili pomoč za dobro. Na Svete tri krale se prošnja Cerkve etak glasi:
O Bog, ki si denešnji den po zvezdi vodnici nazvesto narodom svojega Edinorojenoga, daj nam milostno, da pridemo do gledanja tvoje veličastne lepote, kda smo te spoznali že po veri. — Po onom istom Jezusi Kristusi, Gospodi našem, Tvojem Sini, ki s tebom živi i kraliije v jedinosti s Sv. Duhom, Bog na vse veke vekov. Amen.
Vakša prošnja ma v začetki nagovor: O Bog — ah Vsemogočni, večni Bog. V sredini je povedana naša prošnja. Na Sv. tri krale je: daj nam milostno, da pridemo ravnotak kak Sv. trije krali do gledanja tvoje veličastne lepote. Kak globoke so te misli! Tiidi nas žene zvezda kak Sv. tri krale — to je naša vera. Ta zvezda vere nas vodi sigurno k čili naše poti; tiidi naš cil je podoben cili Sv. trej kralov. Oni pridejo k novorojenomi božemi Sini, mi pa v nebesa, gde bomo gledali bože vehčastvo. Naše živlenje je teda spodobno poti Sv. trej kralov.
Tiidi na začetek i konec prošnje premislimo. Vsikdar se začne prošnja s povabilom »0 r e m u s«, to je mohmo. Vsem liidem je namenjeno povabilo, vsi naj molijo, ne samo diihov-nik. To je mohtev vsej, skupna mohtev. Diihovnik je ne moli za sebe, nego za skupnost i v imeni skupnosti. I kak jo moli mešnik? Roke ma razprostrejte. Zakaj tak? To je stari način molitvi, prvi krščeniki so tak molili. Zdignjene i razprostrejte roke ščejo povedati, da je naše srce radovolno odprto božoj milosti. Tiidi se s tem držanjom naznači Kristušov križ.
Konec prošnje skončamo z rečmi, ki so skoro vsikdar iste. Najpogostejši konec se glasi: »Po Gospodi našem, Jezusi Kristus, Tvojem Sini, ki s tebom živi i kraliije v jedinosti s Sv. Duhom, Bog od vekomaj do vekomaj. Po tej rečaj postane prošnja Cerkve molitev v imeni Jezušovom. Kristuš je sam pravo, da bo tisti posluh jeni, ki v njegovom imeni prosi. (Sv. pismo: Zaistino, zaistino velim vam: Če bodete Očo prosili v mojem :imeni, vam bo dao. Jan 16, 23.; I kajkoli bodete prosih v mojem
imeni, to včinim, da se Oča odiči v Sini. če me bodete kaj prosili v mojem imeni, bom to spuno. Jan 14, 13—14.) — Največ prošenj je namenjeno nebeskomi Oči po Sini. Tak so prvi knščeniki najraj molili: k Oči po sredniki Sini.
Tiidi nesmemo spreglednoti, da pravimo od Zveličitela, da je krao: »ki s tebom živi i kraliije.«
Vse tri bože osebe: Očo, Sina i Sv. Duha imenujemo na konci molitve. S tem obrnemo prošnjo na Sv. Trojtvo, štero vadliijemo i pripoznamo. Ministrant pa namesto vsej vernikov odgovori: Amen, to je židovska reč i pomeni: tak naj se zgodi; prošnja se nam naj spuni. S tov rečjov po ministranti vsi verniki dajo svojo pritrditev: Ka si ti (najmre duhovnik) kakti srednik i zastopnik Bogi povedao, to je tiidi naša prošnja.
(Dale.
Prvi cvet In zadnji vzdih je tvoj
Prvo cvetje, ki vigred ga zlata prizove, iz zemlje tal, da pali razcvete, natrgam o Marija Mati za te, da tvoj oltar z njim krasim!
Na oltari tvojem cvetje mlado, cvete, diši v tvojo čast in slavo. A hčerka tvoja, gledam ti v lice sveto, poklanjam znova ti srce liibeče!
Den za dnevom prihajam k tebi, Mati, • s cvetjom v roki, v duši z neizmernov srečov, zvestobo večno ti pred njim obetam o Mati, vsikdar tvoja ščem ostati!
Naj s cvetjom tem, o Deva mila, podarjen bode tebi tiidi zadnji vzdih, reč naj zadnja moja bode »o Marija«, posvečen tebi, — zadnji moj srca utrip!
Viktorija Razlagova.
CERKVENI GLASI
Sv. Jurij. Dne 29. oktobra na svetek Kristuša Krala se je 649 šolske dece posvetilo presvetomi Srci Jezušovomi. Te do-dogodek pač bo vsem, ne samo malim, nego tiidi odraslim ostao v veČnom spomini. Posvetitev se je vršila na slovesni način. Že v soboto večer so bile verčernice. Po večernicaj rimska procesija. Vsako dete je melo prižgano svečo. Šolarje sami, če tiidi je odraslih bilo jako dosta, so nosili zastave i nebo. V nedelo, na svetek Kristuša Krala so vsi šolari bih skupno pri sv. pre-čiščivanji med sv. mešov. Po sv. meši se je vršila posvetitev. Srdiški šolarje so spevah: »Vera viipanje, ljubezen«, na to so vsi glasno molili: »Jaz ver jem« i posvetilno molitev. Po molitvi je bila sv. Predga, na to je sledila himna Srca Jezušovoga: »Jezuš, tebi posvetih našo smo družino vso.« Kak čudovito lepo se je razlegala ta pesem iz detinskih grl prvokrat v novoj cerkvi jiirjanskoj! Zmolile so še htanije Srca Jezušovoga, potem pa je bio »Te Deum«. Na zadnje pa še pesem: »Povsod Boga«. Vsi šolarje so se razdelili na 12 družin. Vsaka družina je nosila svoje ime i diplomo. Družina se je imeniivala po vučitelaj. Lepi pogled je bio na 6 dečekov i 6 deklic, ki so družinske diplome držah okol vehkiga kepa Srca Jezušovoga, šteri kejp je prišeo potem v jiirjansko šolo. Pri posvetitvi so navzoči bih starišje i drugi liidje. Cerkev je bila tak puna, kak že dugo ne. Tak je jiirjanska šolska mladina svetila 1900 letnico odrešenja vsega človečanstva • po Jezuši Kristuši.
Naši bogoslovci. V prvom letniku mariborskoga bogoslovja je 20 bogoslovcev, med temi 4 iz Slovenske krajine. Bogo-slovcev v vseh 5 letnikih je okoli 85, iz naše krajine 22. Molimo za nje.
Odpustki. Desetletni odpustek dobi vsaki, ki v stani milosti zmoh s pokornim srcom Angelsko pozdravlenje na glas zvona zajtra, poldne i večer. Pri vsakom zvonenji se dobi te odpustek. V viizemskom časi služi te odpustek tiidi mohtev »Krahca nebe i zemle,« če se moh mesto angelskoga pozdravlenja. Obe molitvi nadomesti pet zdravamarij. Ki gornje molitve vsaki den opravi, dobi na mesec ednok popolen odpUstek, če se spove i prečisti. (A. A. S. 1933, 71 od 20. febr. Sv. Penitencijarija.) — Aprila 22. je ista Penitencijarija razglasila po sv. Oči sledeče odpustke: Kelkokrat što zmoli šestkrat Očanaš, Zdravo Marijo i Dika bodi, v stani milosti z pokornim srcom, dobi vseli desetletne odpustke. Če pa to dela ceh mesec vsaki den, dobi popolen odpustek po
spovedi i prečiščavanji ednok na mesec. Molitev gornja se mora opravalti v namen sv. Oče.
Apr. 6. tek. leta so sv. Oča podelili vsem, ki morajo brevir moliti, petstodnevni odpustek za vsako kanonično voro, če se opravi pred najsv. Oltarskim Svestvom v stani milosti s pokornim srcom.
Junija 2. tek. leta so sv. Oča podelili 300 dnevni odpiistek vsem, ki v stani milosti s pokornim srcom delajo brezplačno cerkvi pohištvo ah obleko. Iste odpustke dobijo misijonarke, če svoje delo začnejo ah dokončajo z zdihajom: Jezuš, naša pot i naše živlenje, smiluj se nam.
Dtiha gleda jte!
Liibleni Jezuš je pravo, da se Bog v diihi mora moliti. Če pa gledamo naše cerkvene slovesnosti, dostakrat ne najdemo tam Jezušovoga duha. Blagoslavla se kakša podoba, zastava, i kaj spodobnoga, keliko parade i ceremonije! Šegave obleke, kupi vencov in šopkov, strelba i igra, slavoloki pa pozdravi — v diišaj pa smrten greh. V diišaj sovraštvo do tistoga Boga, koga z blagoslovitvami ščemo počastiti i odičiti. Kakše nasprot-stvo! Kakša skažlivost! Kakše sramoten je! Jeh pa more nečisto srce pesem spevati? Jeh pa more pijano grlo vročo molitev opravlati? Jeh pa more s sovraštvom do bližnjega puna diiša Bogi prijeten dar pokloniti? Jeh pa more posvetna gizda poniz-noga Boga razvesehti? Srce se krči vsakomi duhovniki, ki ijšče živlenje duš, kak Jezuš zapovedavle, ne pa parade, ka nori svet i njegovi nespametni časti i penez želni liibitelje rivlejo naprej, če vidi, ka se spovedi i prečiščavanje zametavleta, zviinešnje slavnosti pa podigavlejo. — V diišaj naj bo živlenje, to je milošča posvečujoča, diiše naj so proste vsakoga smrtnoga greha, to je prvo, ka Bog zapovedava. Če to majo diiše, so Bogi prijetne brez vse parade i če to v stani milosti prikažejo njemi, te tiidi, — če pa milošče posvečujoče nemajo vse parade njim nikaj ne hasnijo, Bogi se ne dopadnejo. Bog je živlenje, i samo živlenje diiše ga more razvesehti.
VESELE BOŽIČNE SVETKE IN SREČNO NOVO LETO
NAJ NAKLONI BOŽE DETECE NAŠIM NAROČNIKOM!