i^mi&mm zlasii zadnji dve strokovni nalogi, ko je varstvena služba začela drseti v vedno bolj birokratske votle preusmerili v mirnejše in zanj konsiruktivnejše okolje Moderne galerije in nato Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana, 29. 1. 199' Inja Smerdel dr. ivan sedej še nekaj dni bi moralo preteči, pa bi minila natanko ni leta otl takrat, ko je dr. Ivan Sedej, etnolog, umetnostni Zgodovinar, krink in esejist, praznoval svoj šestdeseti rojstni dan. Njegov stanovski kolega in prijatelj 1 lorac-dr. Goraztl Mafearovlč, mu je leda j v besedilu, objavljenem v reviji Etnolog, vzkliknil še: Ai! niu/ios annns? in imel v mislih leta ustvarjalnega dela, "diilgi itrajnega sedenja za pisalnim strojem in v zadnjem času za računalnikom", kar je označil kot eno izmed temeljnih prvin Nedrjevega načina življenja Sadovi takega njegovega žjvlienja so nam povečini dobro znani. Sedejeve številne kn|ige m premnoga druga besedila pomenijo pomembno berili i kn islaja večno v edno novimgeneracijam etnologov, kulturnih antropologov in umetnostnih zgodovinarjev. Manj znana, a morda ventlarle vredna besede, tistega toplega. t loveškega spomina, pa so naša osebna srečevanja s preminulim kolegom. Sama sicer ne sodim v generacijo, ki bi jo Z l>žon< mi - kot so mu pravili vezala mikavna študijska in kasnejša resnejša leta njegovih prvih zaposlitev; poznala sem ga zlasti kot svojega dolgoletnega direktorja. A tudi moj spomin nanj seže v leta Študija. V neko dolgo, vrr<>žil in t ičaral V drugo sva se srečala, ko sem bila že diplomirana in v muzeju zaposlena etnologlnja. Služila sem svoj obolus Slovenskemu etnološkemu društvu in ga odslužila kot tajnica njegovemu tedanjemu predsedniku Sedem. Prav rada se spominjam sej, ki jih je vodil. Iskrivo in duhovito je znal z besedami reševati navidez nerešljive probleme, še posebej pa imam pred očmi njegove beležke, gradivo za moje zapisnike, vedno so bile vse žive Na njih so bile Z jasnimi potezami narisane vinjete, polne nemih, ne izgovorjen i h misli, labolka pač ne padejo daleč od dreves Potem je prišlo leto 1986. ko je dr Sedej postal direktor Slovenskega etnografskega muzeja Do zadnjega leta in pol sem ga tako spoznavala še kot svojega nadrejenega Bil ¡e plemenit, razumevajoč človek, ki je znal prisluhniti, včasih prav po očetovsko potolažiti in s katerim se je bilo veselje pogovarjati. Bil je naš donjon. Takega smo imeli radi m tak nam bo ostal v spominu. Slovenska javnost pa ga bo iz. tega časa pomnila verjetno zlasii kot osebnost, ki je vidno stala na čelu prizadevanj za lastno stavbo Slovenskega etnogr afskega muzeja, za Mladiko,; Sama se še zadnjič vračam k osebnemu spominu. Nagnjena sem pač k temu, tla veličino iščem v človekovih dejanjih, v njegovem duhu In tako bom tir. Sedeja ohranila pred očmi z nekega igrivega televizijskega posnetka pred Mladiko, ko so nam sneli napisno tablo in ko je resnost trenutka suvereno premagal z obešenjaško držo; s tablo pod pazduho se je skoraj deško nagajiv sprehajal zdaj naprej ztlaj spet nazaj hi v ušesih mi h<> valovalo morje, o katerem sva se tako rada pogovarjala 90 GLASNIK SED 37/] 997, št. i -2