Politiški oddelek.
Vseslovenski shod.
Na našo veliko škodo navadili so se merodajni politični krogi podcenjevati, notranjo moč in splošni politični pomen našega naroda, in sicer ne samo vladni dunajski krogi, ampak tudi češki in poljski politični voditelji. Slovenci nikakor nismo tisti faktor, kateri bi mogli biti v naši državi, in kar je pri tem najžalostnejše, je to, da smo tega največ sami krivi.
Prvi uzrok, da nas vlada ne upošteva in da tudi naravni naši zavezniki, Čehi in Poljaki, se na nas le malo ozirajo, je pač ta, da smo razcepljeni na razne politične stranke. Narodne so sicer vse te slovenske stranke, čeprav ne v jednaki meri, ali nasprotstvo mej njimi je tako veliko, da jih ne smatra nihče kot solidarne, niti v narodnostnih vprašanjih, to pa po vsi pravici, ker se lahko primeri, da se na pr. jedinost slovenske državno-zborske delegacije razbije pri prvi priliki.
Drugi uzrok, da nas prezirajo, je pa klaverni opor-tunizem, kateri označuje vse delovanje in nehanje naše državnozborske delegacije. S tem nečemo nikomur nič očitati, opozarjamo le, da znajo Čehi in Poljaki, tudi kot vladni pristaši, govoriti z vlado vse odločnejše in energičnejše, kakor slovenski poslanci. Ne da se tajiti, da nastopajo naši poslanci nekako mehko, nekako boječe, da jim nedostaje samozavesti in tiste moške odločnosti, katera sili prijatelja in nasprotnika, da nas respektira. Že Hrvatje se v tem oziru vidno razlikujejo od slovenskih poslancev.
Končno pa ne gre prikrivati, da še vedno nismo na jasnem s tem, kaj prav za prav hočemo. Tudi naši voditelji se nekako ogibajo določnemu formuliranju naših zahtev, toliko bolj, ker se je bati, da niti v tem oziru ni doseči soglasja. Ves naš narodnostni boj je omejen na pridobivanje ravnopravnosti v šolah in v uradih, kakor da je to začetek in konec našega programa.
Ali se je čuditi, da v takih razmerah nas niti tedaj ne upoštevajo, ko naši poslanci vlado branijo in jo podpirajo? Gotovo ne. Dasi je »slovanska krščansko narodna zveza" jeden večjih parlamentarnih klubov, vendar ni v minolem zasedanju igrala prav nobene uloge, a ne samo to, vlada postopa navzlic temu, da jo naši poslanci branijo, tako neprijazno proti nam, da vesten poslanec te vlade več ne bo mogel podpirati. V zahvalo za našo podporo je vlada nekako pod roko proglasila na Primorskem izjemno stanje, uničila je celjsko gimnazijo, sploh pa ravna z nami, kakor da sta Schonerer in Wolf slovenska poslanca, kakor da jej delamo mi najostrejšo opozicijo.
To vladno nastopanje na jedni strani, ria drugi strani pa čedalje silnejše bojevanje Nemcev in Italijanov proti narodni ravnopravnosti in za prevlado Nemcev in Italijanov je rodilo misel, naj se priredi vseslovenski shod, katero misel je javno mnenje na Slovenskem pozdravilo z velikim veseljem in katero pozdravljamo tudi mi z iskreno radostjo, želeč, da se čim prej uresniči.
Iz začetka se je mislilo, naj bo vseslo\enski shod le nekak protest proti izzivajočim shodom, katere prirejajo Nemci v naših krajih, in naj ima namen, glasno protestovati proti stremljenjem Lahov in Nemcev ter posvedočiti, da smo v odbijanji teh napadov in stremljenj vsi jedini. Ali pokazalo se je kmalu, da je treba nalogo vseslovenskega shoda razširiti in poglobiti.
Vseslovenski shod ne sme biti samo protest proti sedanjemu počenjanju Nemcev in Lahov, ne samo protest proti smotrom njih boja, ampak imej nalogo, popol-niti času in razmeram primerno naš narodni program.
Slepili bi sami sebe, ko bi ne uvidevali, da so naša prizadevanja nekako v dijametralnem nasprotji s prizadevanji cehov in Poljakov. Sicer so se tudi slovenski poslanci podpisali pod načrt adrese, s katero se zahteva avtonomija dežel, ali s tem nasprotje ni odstranjeno, kajti Čehi in Poljaki so brezpogojno za avtonomijo, Slovenci pa le pogojno, cehi in Poljaki stoje na stališči, da spada jezikovno vprašanje v kompetenco dež. zborov, mi
pa pravimo, da se mora jezikovno vprašanje prej rešiti, predno se razširi dež. avtonomija, kajti sicer smo izgubljeni. Nasprotje mej nami in Čehi ter Poljaki je torej to, da hočejo oni, naj se ohranijo historično - politične individuvalitete, mi pa hočemo, naj se raztrgajo.
V tem oziru je treba, da formulira vseslovenski shod jasen program, bodisi, da se izreče za nacijonalno avtonomijo, ali za kateri drugi obstoječih projektov, na vsak način pa se moramo zjediniti za določen projekt.
To bi bilo ne samo praktično političnega, ampak tudi moralnega pomena, ker bi potem vse stranke imele v svojih programih kot jedno prvih točk nekaj, kar je vsem skupno, za kar bi se morale vse potezati. S tem bi se vsaj deloma ublažilo mej njimi obstoječe nasprotje in to je gotovo mnogo vredno.
Nadalje bi pa moral shod tudi določiti — seveda le v poglavitnih potezah, — katere taktike naj se drži slovenska državnozborska delegacija. To pač ni naloga slovenskih drž. poslancev, da bi samo podpirali vlado in za cehi in Poljaki stopinje pobirali, ampak treba je, da se že enkrat na vse strani izreče določna beseda in da se vlada ter druge slovanske stranke postavijo pred alternativo aut — aut.
Ako določi vseslovenski shod, kako naj slovenski drž. poslanci v prihodnje postopajo, utrdi to znatno njih stališče, sosebno ako bi bili primorani, zapustiti svoje sedanje zaveznike in nastopiti opozicijo, kar nikakor ni izključeno.
Te naloge so sicer precej obsežne, vendar kaže vse, da se jih mora vseslovenski shod lotiti. Ako jih dožene, ne bo shod samo protest proti počenjanju Nemcev in Lahov in proti njih pretenzijam, ne samo protest proti postopanju vlade, ampak sijajna manifestacija slovenske solidarnosti, dokaz, da smo vsi, ne glede na to kar nas loči, povsem jedini tako glede ciljev, katere hočemo doseči, kakor tudi glede sredstev, s katerimi hočejo to doseči.
296