BOŽIDAR GORJAN-BOGO, ČLAN PREDSEDSTVA REPUBLIŠKEGA ODBORA ZVEZE BORCEV
Ustvaril je domačnost
Neposredno srečanje s tovarišem Edvar-dom Kardeljem pomeni za vsakogar, ki ga je doživel, velik dogodek, podrobnosti pa mu za zmeraj ostanejo v spominu.
Prvič sem srečal tovariša Kardelja 29. aprila 1944 v osvobojenem Beogradu. Bil sem s skupino partizanov, ki ju je tovariš Matija Maček iz Bele Krajine preko Zadra poslal v Beograd, od koder smo nadaljevali pot preko Panonske nižine v Mursko Sobo-to, kjer se je Rdeča armada pripravljala na enega zadnjih spopadov z obrambno linijo Nemcev na Muri. Naloga skupine je bila s prvimi sovjetskimi in bolgarskimi enotami priti v Ptuj in Maribor in tam vzpostaviti ljudsko oblast.
Tovariš Kardelj nas je sprejel v zgradbi v kateri je danes etnografski muzej. Prvi vtis srečanja s tovarišem Kardeljem v lepi kon-ferenčni sobi, je za nas partizane, komaj prispele iz gozda in ilegale, pomenil nepopi-sno doživetje. Tovariš Kardelj je s svojim likom in pristnostjo ustvaril domačnost, kot bi partizan s partizanom sedel ob tabornem ognju. S kratkimi besedami nas je potegnil v središče velikih problemov in poudaril, da smo mi edina resnična oblasl ter nas opozo-ril na težave z okupacijsko vojsko, Naša poglavitna naloga, nam je razložil, je vzpo-staviti odbore ljudske oblasti, organizirati narodno zaščito in preprečiti ropanje tuje vojske.                                 Hvaležni snio
mu bili, da nam je kljub obsežnemu delu posvetil mnogo pozornosti, in ob problemih, s katerimi smo se srečavali med nadaljeva-njem naloge, pa tudi pozneje, v prvih dneh osvoboditve, čutili, kako dragocen in potre-ben je bil pogovor s tovarišem Edvardom Kardeljem. Spomin na drugo srečanje je vedrejši. Tovariš Kardelj se je vračal iz ene izmed svojih emisij v Evropi. Imel sem to prijetno dolžnost, da ga pričakam v Benet-kah in spremim do Ljubljane. Ker sem tedaj delal v jugoslovanski delegaciji v Trstu, se je tovariš Kardelj zanimal za tedanje razme-re v Trstu. Usoda primorskih Slovencev mu je bila zmeraj pri srcu. V razgovoru polnem vprašanj sem začutil, da se v odgovorih po-navljam. Tedaj me je tovariš Kardelj preki-nil in dejal: »Ali ti veš tako malo o teh problemih, ali pa sem jaz tako radoveden!« Potem je dobrohotno zaključil, da je on tisti, ki je tako radoveden.
Tretje srečanje s tovarišem Kardeljem, ki ga prav lako ne bom nikoli pozabil, je bilo srečanje na razstavi v Torinu ob stoletnici italijanske republike. Jugoslavija je na njej prvič v slikah in številkah predstavila naš sistem samoupravljanja. Posebno skrb ji je posvečal dr. Anton Vratuša, ki je delal pri tovarišu Kardelju, tovariš Kardelj pa se je želel tudi sam prepričati, kako nam je nalo-ga uspela. Vedeli smo, da je naše delo, na poljuden način predstaviti zahodnemu svetu
osnove in prve izkušnje samoupravljanja, zelo odgovorno. Na izvedbo te naloge se je usmerila vrsta tovarišev. Jugoslovanski pa-viljon je bil tako za vzhodno kot tudi za zahodnoevropske države prava senzacija. Ostale države so namreč prikazovale pred-vsem velike gospodarske dosežke in v tem tekmovaie. Mi pa smo prikazovali človeka v funkciji nosilca oblasti in uspehe, ki jih je v tej funkciji že dosegel naš človek pri izgrad-nji in obnovi Jugoslavije. Tovariš Kardelj, ki je avtor tega sistema, je kljub temu šel od panoja do panoja, prebral vse tekste, pre-verjal vidne učinke in si ogledal filme name-njene publiki. Kljub temu, da je v knjigo vpisal pozitivne vtise, nam je že tedaj pove-dal, kakšna naj bi bila naslednja predstavi-tev našega sistema. Kaj je že takrat pomenil pri nas in v svetu!
Naš paviljon je ob tej priložnosti obiskal tudi direktor Fiata Agneli. Tudi on je pregle-dal sleherni pano, nazadnje pa smo ga celo zalolili, kako je po našem paviljonu vodil svoje goste in jim razlagal samoupravljanje. Takrat natn je tudi povedal, da ima v svoji knjižnici vsa dela Edvarda Kardelja. Menil je, da mimo vloge človeka v procesu proiz-vodnje kot jo je že tedaj začrtal Edvard Kardelj ne itiore in ne stne iti noben mode-ren manager.
Ko so za obisk tovariša Edvarda Kardelja izvedeli Američani, ki so razpolagali z enim največjih paviljonov, so želeli moj pristanek za srečanje Edvarda Kennedyja s tovarišem Kardeljem. Tega nismo imeli za potrebno in smo tovariša Kardelja vodili po tistih pavi-ljonih, za katere je menil, da so mu lahko zanimivi. Američanom pa je bilo do tega srečanja toliko, da so pripravili slučajno sre-čanje naše in njihove skupine. Kasneje so časopisi objavljali vesti o srečanju dveh Edvardov, pri čemer je bilo jasno, da je bil tovariš Kardelj tako priljubljen, da so se hoteli s tem okoristiti.
Tovariša Kardelja sem večkrat srečeval, ko sem bil v organih zvezne konference in zborov narodov. Tedaj sem pogosto sedel za isto mizo ali med njegovim občinstvom. Spremljanje njegovih del je dajalo vsakemu aktivistu tisto potrebno gotovost, njegovo nastopanje je vedno prepričalo druge. V vsaki misli tovariša Kardelja je dovolj pro-stora, svobode in spodbude za razvoj lastne misli. Osebno sem vedno čutil prav v tem draž njegovih misli in tekstov.
Mjslim, da je ta svoboda in spodbuda k razmišljanju, ki jo njegova dela izžarevajo, tudi njegova največja zapuščina. Kljub stra-hotnemu občutku praznine, ki jo ob njegovi smrti nosimo v srcih, nam je to vspodbuja-nje in svoboda lahko osnova za optimizem za danes in tudi jutri, in je to najlepša dedišči-na, ki jo je zapustil.