Cvetka z naših poljan. Tam, kjer Bistra voda z zelenega Pohorja napaja najlepšo dolinico slovenskega Štajerja, je doma naša cvetka Barbika. Povem pa tak'oj, da je v krstni knjigi drugače zapisana. Imenujem jo tako, da ne bo preveč radovednosti, ugibanja ali povpraševanja za-njo. Barbika ima na vso moč pridno mater; naravno, da se je njenega lepega zgleda navzela drobna de-klica že v prvih letih. Še ni jela hoditi v šolo, pa je Jezusa mnogo bolj poznala, kot marsikateri šolski otrok. Njeni starši imajo naročene skoraj vse naše lepe verske liste, in kar je deklica slišala od mame o Jezusu in Mariji in o drugih svetih osebah, to so še dopolnile krasne slike v »Bogoljubu« in »Glasnika«. Komaj je bila začela lioditi v šolo, je že gospod ka-tehet napovedal, da bodo najpridnejši otroci smeli iti že prvo leto šolanja k svetemu obhajilu in sicer za velikonoč. Z Barbkinim znanjem je bil gospod kate-het zadoToljen, gospodična učiteljica pa nič kaj. Pa se je kmaiu na bolje obrnilo. Na. god Nedolžnih otročičev so imeli otroci Mari-jinega vrtca sveto opravilo v namene misijonske usta-nove, ki se imenuje — kakor vam je, znano — »Deja-nje svetega detinstva Jezusovega«. Prejeli so tudi »zlate 1 i s t k e« sloven. misijonarja St. Podržaja. Po opravljeni pobožnosti so dobili otroci, ki so bili že pri sv. obhajilu, »zlate listke«. Tudi Barbika bi rada kaj storila za misijone; pa kaj, ko je bila še tako majJina, kakor »knof«. Tako so jo namreč nazivali večji otroci. Tudi g. katehet je menil, naj bi še eno leto počakala. »Saj že sama molim rožni venec naprej, k mašam pa hodim zjutraj z raamot — se pohvali deklič. Seve, k svetemu obhajilu še ni smela, in to ji je bilo hudo. Katehetovo srce se je omehčalo. Dobila je listek s pripomnjo: »Boš pa praznega vrnila.« Barbiki se zjasni obraz. Skrbelo j'o je le to, češ, kaj si bo mislil misijoaar, če ne bo nič svetili obhajil zaznameno-vanih na listku! Novega leta dan je bilo zelo mrzlo jutro. Mati se pripravi, da gre k jutrnji maši zaradi svetega ob- 116 Veronikin. prl. hajila. Barbika se ttidi odloči za prvo mašo. Na mizi se kadi mleko, da bi jo manj zeblo. »Danes ne bom nič inleka« — se opravičuje deklica, ko jo domači silijo. »Samo to glej, da potem ne boš nič stokala ali sitnarila, če te bo mraz stresal« — pripomni mati. 117 Na tihem je pa vesela svojega otroka, ker je pjepri-čana, da se zatajuje za dobro delo, kibo prišlo na zlati listek. K sveti maši sta hodili z materjo navadno v so-sedno župuijo, ker je bila pot tja zložnejša in krajša. Ko sta ta dan prišli do razpotja, sili Barbika: »Poj-diva v doinačo cerkev, četudi je malo dalj; bova ob-iskale še grob stare matere.« Mati se ne brani, vedoč, da je hčerkici še za eno dobro delo, ki pride na listek. V cerkvi se deklica koj izmuzne mamici, ki si je poiskala sedež, pa se pomeša med otroke pred obha-jilno mizo. Po končanem svetem opravilu se Barbika spet privije maini in ji zašepetne na uho: »Danes sem pa tudi jaz dobila Jezusa!« Obraz ji je kar žarel notra-njega veseJja. Nič ne spomni na mraz, ki je še od-raslim pretresal kosti; tako je srečna. Mati se je zavzela, ko je slišala to odkrito iz-poved otrokovo. Kaj naj reče? To je vedela, da je nedolžni otročiček pristopil k mizi Gospodovi v dobri veri in v prepričanju, da ji ni zabraujeno, saj je Je-zusa imela tako rada, saj je tako hrepenela, da bi se mogla pridružiti drugim otrokom, ki so že smeli redno hoditi k svetemu obhajilu. Tudi je bila deklica o vsem že razmeruo dovolj poučena, da v tem oziru ne bi bilo zapreke. Toda gospod katehet bi moral prej vedeti in dovoliti. Kaj naj torej reče Barbiki? Ali naj jo pokara? Izbrala je sredujo pot: sGospodu ka-tehetu bova morali povedati, in do velike noči, ko bo prvo sveto obhajilo, tega sama od sebe ne sineš več storiti.« Barbiki se je nekoliko omračil obraz; prejš-nja sreča je bila malce zagrenjena. »Nfama, le pojdiva h gospodu. Dva dinarja sem prikranila, ali jih smem dati za »Dejanje svetega detinstva Jezusovega«? — »Le daj! Kaj pa, če naju bodo pokarali?« — »Pa nesiva jabolk in za novo leto bova voščili. Morda bodo dovolili, da smem iti vsako nedeljo k svetemu obhajilu.« Mati je bila tako vesela svojega otroka, da ga je privila na srce, četudi te sreče ni razovedala na obrazu. Poiskala je doma nekaj najlepšib jabolk in jih pripravila za dar. 118 Po večernicah sta šli v župnišče. Silno nrnčno je bilo za Barbiko čakanje, preden so se drugi zvrstili; kajti končno jo je le nekoliko vznemirjala vest, češ, kaj bo gospod rekel, če niseui prav naredila zaradi svetega obhajila. Ko vstopita, vošči ljubeznivo, a nekoliko plašljivo k novemu letu, položi na inizo kopico krasnih jabolk, in ponudi dvodinarČek s pri-stavkom: »To je pa za Sveto detinstvo.« Več ne spravi iz sebe. Gospod katehet poseže brž vmes in se pošali: »Ja, katerim otrokom pa naj pošljem ja-bolka, ali kitajskim, ali japonskim ali Indijančkom?« — »Ne, ne, jabolka so za vas, za novo leto,« se brž opraviči deklica. Pa spet zastane beseda in ne more začeti tega, za kar je prišla. Kar k mami se siisne, kakor bi hotela reči: Pomagajte vendar! Ko je tako počasi prišla skrivnost na dan, se go-spod — čudno — prav nič ne razjezi, ampak se prav prijazno nasmehne in v šegavi besedi takole govori: »Tako torej? Podkupiti si me hotela, ti navihanka drobna! Le čakaj!« Pri tem požuga s prstom, da je namah ves strah splahnel. Če ima BaTbika res Je-zusa tako rada, da bi ga želela vsako nedcljo prcjeti. aaj to tudi pokaže in naj se nauči v prihodnjih. dneh vsaj kratke obhajilne molitvice ua pamet.« Oblju-bili sta in se poslovili. Še dolgo potem je razmišljal g. katehet ves ta dogodek, hkrati pa ugotovil to-le: Ko bi imcli le četrtiuo tako dobrib. mater in tako vnetih prvoobha-jank! Koliko lažje delo bi imeli veroučitelji in ko-liko več trajnih uspehov bi bilo! Krščansko življeDJe bi vse drugače cvetelo kot zdaj! Barbika se je vsega naučila, kar je bilo treba. Pomagala je mati, poučevala sestrična. Nekajkratov je prišla deklica v župnišče k pouku, nato je opra-vila sveto spoved in smela hoditi po Jezusa vsako nedeljo. Sredi med očetom in materjo je klečala. »Venček bo pa dela na glavo, ko bo skupno prvo sveto obhajilo« — so rekli staršL Odslej je Barbika pohitela včasih tudi na de-lavnik k mizi Gospodovi. Kar v nahrbtniku je nesla zajtrk s seboj; gredoč iz cerkve se je pa odteščala. 119 Vsi so bili veseli Barbikine gorečnosti. Le stari oee, ki ga novi duh časa še ni razmajal, da bi se odločil za večkratno kot mesečno sv. obhajilo, je na peči sedeč večkrat brundal: »Če boš le potem, ko boš velika, tako vneta!« Spomin mn je vhajal tja v raz-burkana mladostna leta... Blagor pa njemu, ki je tudi mladostna leta v poštenosti in z neomadeževa-aim srcem daroval Bogu! —u —u osi zloženi, ,j0^r ^'.iZ^^^^^^^^^P