Književna    poročila
«0 ne, gospod, to je velika zmota.» Zmota je res velika; naš jezik ni še tako hermafroditski, da bi smel kdo tako samovoljno mešati njegove spole. Lah vabi «n a svate» (str. 58) namesto «v svate», ker mu je treba še enega zloga. Iz tega razloga «v i š e plača» (str. 67) namesto «več». Včasih se rabijo iste besede v pravilni in nepravilni obliki: «bleščati» (str. 8, 9) in «bliščati» (str. 59), «udariti» (str. 22) in «vdariti» (str. 22) — tudi izven stiha —, «rajši» in «rajše», «kraljična» in «kraljičina». Uršo Plut se še zmerom išče: «ker se na čudežen način na svetu ne dobi zakladov» (str. 29); prav: se ne dobe zakladi. Naj omenim še nekaj važnejših nepravilnosti: «i z g 1 e d a bolj častitijivo» (str. 4), «pride z ozadja» (str. 6), «obdan od škratov» (str. 8), «odide pri drugi strani» (str. 9), «škrinjica» (str. 10) in «škrinja» (str. 34), «zazdeha» (str. 20 in drugod), «m a 1 presledek» (str. 20) in «m a 1 premor» (str. 50), «dedščina» (str. 60, 66), «nazivlja» (str. 69), «kraljičina ga roka je zadela» (str. 55) bi pomenilo-roko kraljice, avtor pa misli roko kraljične, «bi do noči ne bil goto v» (str. 21) v pomenu «bi ne končal», «našel ne bom nič gotovega* (str. 53) namesto «storjenega», «zmiraj» (str. 23). «postane naslednik kralja» (str. 31) namesto «kraljev naslednik», «se ima vršiti tekma» (str. 35), «se posedajo» (str. 44). Površnost se kaže v tem, da v drugem, tretjem in petem dejanju ni označen prvi prizor, v petem pa četrtega ni (vsaj po številki, če ne po vsebini). Ohlapna verzifikacija spominja na Aškerčevo poezijo zadnjih let; treba jo je tem huje grajati, ker se zdi, da ne izvira iz nemoči, kakor pri izčrpanem Aškercu, temveč iz očitne malomarnosti.
Naše slovstvo ni bogato z dobro dramatiziranimi pravljicami. «Pepeluh» sicer ni vzorno delo, a se vendar ne sme prištevati k popolnoma ponesrečenim poskusom.                                                                                *                 A.Budal.
SRBSKO-HRVATSKA   DELA
Poezije Božidara Kovačeviča. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1926.
V skromni opazki na koncu knjige je označil pesnik prvo knjigo svojih verzov — «knjigo iskanja». Hotel je povedati, da je njegova dosedanja poezija, ki jo je povezal v dokaj obsežno zbirko (153 strani), sad mnogih let, menda enega desetletja; v tem času se je njegova pesniška osebnost oblikovala in iskala vnanjih izrazov svoji notranji vsebini. Vendar pa pesnikova avto-kritična opazka velja le deloma, zakaj Kovačevič je stopil pred nas tako zrel, samozavesten in jasen, da v njegovi knjigi ni drugega iskanja razen onega, ki mora po naturnem zakonu spremljati umetnika do zadnjega diha. Kovače-vičeva pesniška osebnost je dovršena; ta zbirka je njen viden izraz, naslednje utegnejo biti zgolj izpopolnitev ali pa več ali manj potencirani odtenki tega, kar vidimo tu v prvih, krepkih potezah.
Božidar Kovačevič nam priča, da je lahko lirika tudi v mladi pesniški generaciji tako svetla in čista kot je bila pri najboljših umetnikih za časa prevladujočega l'art pour Farta ali simbolizma. V nji ne najdeš tistega inte-lektualizma, ki zavoljo problempv, katere skuša razvozljati pesnikova intuicija, nerodno zabriše odtenke lepote in zmede pristno, neposredno občutje, niti praznega verbalizma, ki cesto zapelje ekspresioniste tja, kjer ni ne umetnosti ne poezije. Za take vabe je Božidar Kovačevič nedovzeten, ker je krepka pesniška natura in mu ni mar za modne kaprice in apotekarske etikete. Vendar pa je njegova osebnost vseskozi moderna. Kovačevič se ne odtujuje času in aktualnosti; reagira na burno valovanje naših dni, umeva
714
K n j i ž e v na    poročila
življenje dinamično in ustvarja ekspresivno. Ali Kovačevič se zaveda, da je ritem vesoljni zakon življenja in da v liriki ne gre za samo vsebino, temveč je v skladni formi najslajša skrivnost lepote. Zato je njegova lirika tudi s formalne strani čista in ubrana. Ni pa v nji tistega mirnega artizma, ki označuje Jovana Dučiča ali hladnega intelektualizma Milana M. Rakiča. Kovačevič nam je bližji, ker je zrasel v dneh trpljenja in viharjev, v letih ogromnega «premikanja svetov»: ker je n a š.
Knjiga je razdeljena na tri dele: «Grad brez cilja», «Madona i ženka» in «Orač tišine». V uvodnem sonetu je pesnik razodel svojo muzo: «Vreme., ukloni se, hoču da je sanjam...», «Beži od nas, Javo; Snu, budi nam spas»; sanja je torej poglaviten način pesnikovega doživljanja. Ali to ni sanjarstvo starih pesnikov; s sanjo je obvaroval zadnji most na drugo obalo — v simbolizem. Starega sanjarstva v tej knjigi ni. Kaj je novo sanjarstvo, je povedal nam Slovencem Cankar v «Podobah iz sanj», Srbom pa Kovačevič s svojo liriko: sanje so posebna subtilna oblika resničnega življenja, doživljanje sveta v samem sebi in preoblikovanje njegovih podob po lastnih, notranjih zakonih. Štiri poglavitne centre ima pesnikova osebnost: notranje iskanje samega sebe, spoznanje sveta, ženska in priroda. V odkrivanju lastnega jaza ne gre pregloboko, zato tudi ni nikjer preveč subjektiven, da ga tuje občutje ne bi moglo pronikniti, kakor opazimo pri nekaterih drugih mladih lirikih. Pesmi, ki se tičejo pesnika samega, njegovega duševnega jedra, so razsute po vseh treh delih in ne tvorijo zaokrožene celote, kakor na pr. v nedavno izišli pesniški zbirki Tina Ujeviča. Včasi dobi Kovačevičeva lirika povsem mehak,
dejal bi star ton:                         »t  <•          • •    j  %
J                                             iNocas mi je duša
sestra mesečini
i grli se s njome
¦                         u nočnoj tišini.
Na drugem mestu pa se zavije v meglo mračnega občutja in pravi:
Ne shvata niko tugu moje žene i mene u kom ludi drevni Danac. Sve mi je ovde krst i ljuti lanac.
Hamletovska bolest pri Kovačcviču ni redka. Rad se mudi pri smrti, ki ji je posvetil vrsto pesmi; vendar pa njegov pogled na Odrešenico obupanih ni tako mračen kot pri Rakiču, Disu ali Panduroviču, ki so najizrazitejši zastopniki pesimistične poezije v Srbih.
V Kovačeviču, ki pravi v pesmi «Avtobiografija», da mu je bila prednik
«infantica, srnonoga, bledog lica», kakor mnogemu romantiku 19. stoletja, se
prepleta med čisto moderno, ekspresivno pojmovanje sveta stari romantiški
«modri cvet». Zato imajo mnoge njegove pesmi ATonj melanholičnih rož, «ki
ne cveto pri nas». To ga kljub močnemu erotičnemu čutu vodi k očetovski
veri
... i ne krijem ti, moj skeptični druže,
da Hristos mene privlači istija,
i ma da grešam, i ma da mi kruže
po mladoj krvi žudnje, ipak i ja
povijam glavu, dok mi usne tuže
po drevnom ritmu dedovskih biblija.
715
Kronika
Zato v «Molitvi pesnika» prosi Krista, naj bo prizanesljiv pesnikom, ki so edini njegovi vestniki. Kovačevičev pogled na svet in življenje je tedaj povsem moderen: človek, ki živi z vso intenzivnostjo in doživlja v sebi vse čudovite zapletljaje življenja, najde Boga ondi, kjer so ga našli oni, ki so bežali od življenja, njegovih radosti in bridkosti. Kovačevičeva erotika je močna in bogata. Kakor pri vsakem globljem liriku, obstoji erotičen problem tudi pri Kovačeviču v dilemi: žena ali ženskost. Žena mu daje v urah slado-strastja sirove zemeljske sadove, ženskost pa ga vodi v vizijonarne daljave in mu daje čutiti čisto ženstvenost, ki se je v krščanski religiji izkristalizirala v simbolično božanstvo Madone. Kovačevičeve erotike ne doseza zlahka noben dosedanji srbski lirik.                  K    T    b     '
monotoni ritmi o ženi večno u meni.
Prirode Kovačevič ne opisuje slikarsko, s sočnimi in živimi bojami, ampak nam pripoveduje o nji v finih, chopinskih tonih. Vsa Kovačevičeva poezija ima nekak muzikalen značaj in pesnik ne imenuje zaman na strani 54 muzike «bledo nevesto*. Le-ta nevesta daje najbolj ubran odmev njegovim sanjam in jih pretvarja v pestre in živahne muzikalne slike. Ena najlepših pesmi v tej knjigi je «Saloma», ki je i po svoji zgradbi i po finem, subtilnem prelivanju svojih slik prava pesniška muzika. Tu ni Wildejevega artizma. Vse je osredotočeno na Salomin ples, ki je muzikalno podajanje telesa; s povsem liričnimi sredstvi je Kovačevič očrtal Tetraha, ki se boji smrti, njegovo sladostrastno okolico in Salomo ter je dosegel uprav epičen efekt. Pesem je vseskoz dinamična; oblike posameznih delov so v skladu z razpletom in na koncu izzveni pesem v pravi koral, ki izraža strahotno nasičenost Salomine
Klonu, pade sveta, tiha glava čudna glava, divna, jehtičava, snom samrtnim i mističnim spava koji lice tugom obasjava i bledilom tamnim ulepšava
Kako drugače, povsem wildejevski je obdelal isti motiv prezgodaj umrli srbski pesnik Milutin Bojič. Razlika med liriko leta 1911. in leta 1926. je evidentna. Današnji lirik pripoveduje svoja doživetja in občutja v tonih, dinamično, vznemirjeno in zanosno. Znano je: smo generacija velikega nemira, strasti in akcije. Kovačevič je sicer zmeren in fin, vendar pa tipičen pred-stavitelj povojnega pesniškega rodu.
Ne dvomimo, da je Božidar Kovačevič stopil s to zbirko svojih poezij med prve srbske lirike.                                                                           B. Borko.
KRONIKA
DOMAČI   PREGLED
Slikarska razstava obeh Magoličev. Začetkom meseca septembra sta priredila oba Magoliča, oče in sin, v Jakopičevem paviljonu svojo kolektivno razstavo. Pred vojno sta se pogosto udeleževala umetnostih razstav, katere
716