M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 116 Matic Kristan Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) Matic Kristan, študent dodiplomskega študija zgodovine ter latinskega jezika, književnosti in kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, SI-2364 Ribnica na Pohorju, Zgornja Orlica 27, matic.kristan@gmail.com , https:// orcid.org/0000-0002-7956-4794 Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (167), št. 1–2, str. 116-148, cit. 185 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) Slovenski klasi čni fi lolog Anton Sovre je v letih 1906–1907 odslužil vojaški rok v avstro-ogrski vojski kot enoletni prostovoljec. Leta 1913 je postal rezervni poro čnik v 96. pehotnem polku in bil mobiliziran med skadrsko krizo. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil vpoklican in oktobra 1914 hudo ranjen v Galiciji. V za četku leta 1915 se je vrnil na vzhodno fronto, po vstopu Italije v vojno pa je bil premeš čen na italijansko fronto, kjer se je boril na Doberdobu. Jeseni 1916 je postal poveljnik 3. dopolnilne stotnije svojega polka v Karlovcu. V letih 1917–1918 je služil v črnogorski okupacijski upravi, nazadnje kot okrajni poveljnik. Med vojno je prejel ve č odlikovanj. Po vojni je pou čeval na Ptuju. Klju čne besede: klasi čna fi lologija, rezervni častniki, 96. pehotni polk, Galicija, Črna gora. Matic Kristan, undergraduate student of history and Latin language, literature and culture at the Faculty of Arts, University of Ljubljana, SI-2364 Ribnica na Pohorju, Zgornja Orlica 27, matic.kristan@gmail.com, https://orcid. org/0000-0002-7956-4794 Anton Sovre between Rifl e and Chalk (1906– 1929) Historical Review, Ljubljana, Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (167), No. 1–2, pp. 116-148, 185 notes Language: Sn. (En., Sn., En.) Slovene classical philologist Anton Sovre completed his term of military service in the Austro-Hungarian army as a one-year volunteer in the years 1906–1907. In 1913, he became a Reserve Lieutenant in the 96th Infantry Re- giment and was mobilised during the Skadar Crisis. At the outbreak of World War I, he was drafted into the army and was gravely wounded in Galicia. In early 1915, he returned to the Eastern Front. After Italy's entry into the war, he was transferred to the Italian Front, where he fough on Doberdob/Doberdò del Lago. In the autumn of 1916, he became commander of the 3th Replacement Company of his regiment in Karlovac. In the years 1917–1918, he served in the occupying administration in Montenegro, ultimately as a Precinct Commander. During the war, he received multiple decorations. After the war, he taught in Ptuj. Keywords: Classical philology, Reserve of- fi cers, 96 th Infantry Regiment, Galicia, Mon- tenegro. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) | 116–148 117 Uvod Povod za nastanek tega članka je dala razstava ob 100-letnici Oddelka za klasi čno fi lologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani leta 2019, ob kateri se je porodilo vprašanje konkretnih okoliš čin, v katerih je bil véliki prevajalec in profesor klasične fi lologije Anton Sovre v prvi svetovni vojni ranjen. 1 Posebna po- zornost bo posve čena njegovi vojaški karieri, o kateri so doslej bolj ali manj krožile samo anekdote. Članek se bo dotaknil tudi Sovretove poklicne poti v medvojnem obdobju, vendar je bila ve čina gradiva, ki je med raziskovanjem prišlo na plano in se je nanašalo na Sovretovo civilno življenje (zlasti družino, šolanje in študij), že obdelana v drugem članku. 2 V zvezi s Sovretovo mladostjo dodajam le, da je bila železniška čuvajnica pod Šavno Pe čjo, v kateri je živel kot otrok, leta 2021 porušena. 3 Omenjeni članek je obravnaval tudi vojaško kariero Sovretovih bratov, ravno o njih (in o samem Antonu Sovretu) pa prinaša nekaj novih odkritij članek Vinka Avsenaka. 4 Zlasti dragocen je vojni dnevnik Karla Sovreta, Antonovega brata, ki je prav tam delno objavljen. Prav tako na obdelavo še čaka arhiv, ki je verjetno pripadal Antonovi sestri Ivanki. Nedavno je bil najden v zasebni lasti in vsebuje tudi dopisnice in fotogra- fi je iz prve svetovne vojne – vendar se zdi, da o Antonu ne nudi novih informacij. Upam, da bo pri čujo či članek nudil dragoceno gradivo ob morebitnem nastanku monografi je o Antonu Sovretu. Letos ne nazadnje mineva tudi 60 let od smrti tega zaslužnega slovenskega kulturnika. Enoletni prostovoljec (1906/1907) Sovre je maturiral leta 1906, ko je tudi dopolnil enaindvajset let in s tem postal vojaški obveznik. Vojaški rok (Präsenzdienst) je sicer redno trajal tri leta, 1 V prvi vrsti bi se rad zahvalil doc. dr. Mihi Šimacu s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, ge. Ani Černuta Deželak iz Knjižnice Antona Sovreta Hrastnik in pa prof. Vinku Avsenaku: brez njihovega interesa in požrtvovalne pomo či ta prispevek nikdar ne bi dozorel za objavo. Posebna zahvala velja tudi g. Mirku Mihali ču in njegovi družini za gostoljubje. Zahva- ljujem se še vsem drugim, ki so izkazali interes in mi po svojih mo čeh pomagali, med drugimi zasl. prof. akad. dr. Kajetanu Gantarju, družini Sovre in g. Mitju Bartenjevu. 2 Kristan, Anton Sòvre. 3 Ustni vir: Mirko Mihali č; satelitski posnetki na Google Earth. 4 Avsenak, Bratje Sovre ̀. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 118 vendar so imeli maturanti pravico služiti le eno leto kot »enoletni prostovoljci« (Einjährig-Freiwillige). Enoletni prostovoljci so bili deležni tudi te ugodnosti, da so si lahko sami izbrali polk služenja in da so smeli stanovati zasebno, v civilni nastanitvi namesto v kasarni. Enoletno prostovoljstvo je bilo zelo privla čno zlasti za posameznike, ki so želeli nadaljevati izobraževanje, saj je pomenilo mnogo krajšo prekinitev šolanja, in tudi Anton Sovre se je odlo čil za to možnost. Da je tudi na splošno med slovenskimi maturanti obstajal velik interes za to enoletno prostovoljstvo, lahko vidimo že po tem, da je revija liberalne mladine Omladina leta 1907 za svoje bralstvo objavila podrobna navodila za prijavo k enoletnemu prostovoljstvu. Interesentom za enoletno prostovoljstvo je posebej položila na srce: Vsakdo najboljše stori, da opravi vse v sve čanu, da pozneje nima sitnosti, kajti v slu- čaju zamude ne pomaga nobena prošnja, niti na cesarja! Poznamo par akademikov, ki so morali vsled tega služiti tri leta. 5 Enoletni prostovoljci so na čeloma morali služiti na lastne stroške, jim pa je lahko stroške krila tudi država, če so izkazali pomanjkanje sredstev. Verjetno je tudi Sovre služil na državne stroške, sploh če pomislimo, da je bila njegova družina dale č od premožne, zaradi česar je bil prej v gimnaziji oproš čen šolnine. Še zlasti pa je to verjetno, ker se zdi, da potrdila o pomanjkanju sredstev, ki so jih izdajali okraji, ni bilo preve č težko pridobiti, tudi za tiste, ki bi morda zmogli služiti na lastne stroške. 6 Sovre je vojaški rok opravil v letih 1906–1907, kot je bilo obi čajno, od 1. oktobra do 1. oktobra 7 oz. do 30. septembra, in sicer v Ljubljani pri 27. pehotnem polku cesarsko-kraljevega domobranstva. 8 Razen tega podatka Sovretovi najzgodnejši vojaški karieri ni mogo če slediti natan čno; grobo predstavo si je mogo če ustvariti iz priro čnika Huga Schmida Heerwesen (Vojskovanje), celovitega so časnega prikaza avstro-ogrske vojaške ureditve. Enoletni prostovoljci so imeli po odsluženem roku možnost postati bodisi aktivni (poklicni) bodisi rezervni častniki. Aktivni častniki so na čeloma obiskovali vojaške šole. Anton Sovre se je kot ve čina odlo čil za drugo pot, namre č da bo postal rezervni častnik, torej nekaj med civilistom in vojakom. Rezervni častniki so službovali v civilni sferi, hkrati pa se je od njih pri čakovalo, da bodo ohranjali svoje vojaško znanje in da bodo v primeru vojne zmožni nastopiti kot poveljujo či častniki. Rezervni častniki lahko postali izklju čno pripadniki srednjega sloja, saj so morali pred pridobitvijo častniškega čina izkazati vir prihodkov, ki je bil »združljiv z likom častnika«. 9 Napredovanje po činih v rezervi ni bilo samodejno, temve č odvisno od izpolnjevanja pogojev in potreb vojske. 10 Sovre je bil po zaklju čku enoletnega 5 Omladina 3, št. 11 (februar 1907), str. 173–174. 6 Zehetbauer, Reserveoffi zierssystem, str. 38. 7 ZAP 142, Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 8 ZAMU I, Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 2. Zahvaljujem se ge. Tei Anžur, ki me je opozorila na to gradivo. 9 Zehetbauer, Reserveoffi zierssystem, str. 85. 10 Schmid, Heerwesen, str. 14; Zehetbauer, Reserveoffi zierssystem, str. 84. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 119 prostovoljstva rezervni pod častnik (Reserveunteroffi zier), in sicer je bil verjetno do konca decembra 1907 povišan v čin titularnega poddesetnika (Titulargefreiter), po zaklju čku šole za rezervne častnike pa v titularnega desetnika (Titularkorporal), kakor je bilo obi čajno za enoletne prostovoljce. Opraviti je moral še teoreti čno in prakti čno usposabljanje: za Sovreta je res izpri čano, da se je leta 1908 udeležil 28-dnevnih vojaških vaj. 11 Prvega oktobra zatem (verjetno 1909) je postal narednik (Fedwebel) in kandidat za rezervnega kadeta (Reservekadettaspirant). 12 Temu je sledilo povišanje v rezervnega kadeta (Kadett in der Reserve), 13 najnižji častniški čin v rezervi. Za Sovreta je to povišanje, ki se je zgodilo z novoletnim povišanjem (Neujahrsavancement) 1. januarja 1910, že konkretno izpri čano, 14 saj so se povišanja v rezervne kadete in višje čine vršila s cesarjevimi povišanji, ki so bila javno objavljena v Uradnem listu cesarsko-kraljeve vojske in tudi v časopisih. Preko uradnega lista lahko sledimo vsemu nadaljnjemu Sovretovemu napredovanju. Sprva je bil dodeljen svojemu doma čemu pehotnemu polku, 87. celjskemu. 15 Kot rezervni kadet je moral opraviti še ene vojaške vaje; 16 za Sovreta so tudi v letu 1910 konkretno izpri čane 28-dnevne vojaške vaje. 17 S 1. januarjem 1912 je napredoval v rezervnega praporš čaka (Fähnrich in der Reserve; pred letom 1909 se je ta čin imenoval Kadett-Offi ziersstellvertreter). 18 Začetek učiteljevanja in prva mobilizacija (1912–1914) Sovre je svojo poklicno pot za čel leta 1912, v letu, ko je bila pobrana po njegovem mnenju najboljša letina cvi čka. 19 Preko razpisa je bil za šolsko leto 1912/1913 imenovan za suplenta (pomožnega u čitelja) na II. državni gimnaziji v Ljubljani, kjer je maturiral, in sicer pod Ivanom Tertnikom, 20 svojim gimnazijskim profesorjem in duhovnim mentorjem. 21 Sovre je pou čeval slovenš čino, nemš čino, latinš čino in grš čino, bil je tudi razrednik 3. C razreda. Vmes je 1. januarja 1913 postal rezervni poro čnik (Leutnant in der Reserve). 22 Schmid kot povpre čen čas napredovanja od enoletnega prostovoljca do rezervnega poro čnika navaja tri leta; 23 Sovretu je vzelo šest let in pol. Ob povišanju v rezervnega poro čnika je tudi prvi č naveden pri 96. pehotnem polku, ki je imel naborno obmo čje v Karlovcu in je bil zato po jezikovni sestavi skoraj v celoti srbohrvaški. Do vstopa Romunije v prvo 11 ZAP 142, Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 12 Schmid, Heerwesen, str. 13. 13 Pred letom 1909 se je ta čin imenoval Reserve-Kadett-Feldwebel. 14 Verordnungsblatt 59, št. 49 (31. december 1909), str. 1122. 15 Schematismus für das Heer 1911, str. 637; 1912, str. 641. 16 Schmid, Heerwesen, str. 14. 17 ZAP/142 Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 18 Verordnungsblatt für das k. u. k. Heer 61, št. 54 (30. december 1911), str. 1081. 19 Prvi Sovrétov ve čer, Primož Simoniti, str. 31. 20 Izvestje II. državne gimnazije v Ljubljani 1912/1913, str. 30. 21 Kristan, Anton Sòvre, str. 77–78. 22 Verordnungsblatt 62, št. 49 (31. december 1912), str. 841. 23 Schmid, Heerwesen, str. 14. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 120 svetovno vojno je bil imejitelj (nekakšen »uradni pokrovitelj«) polka romunski kronski princ (od leta 1914 kralj) Ferdinand. I. bataljon 96. pehotnega polka je bil skupaj s III. bataljonom in štabom 96. pehotnega polka od leta 1910 pa vsaj do februarja 1914 nameš čen v Petrovaradinu, medtem ko je bil II. bataljon nameš čen v Nevesinju; 24 ob izbruhu prve svetovne vojne so bili I., II. in III. bataljon ter štab 96. pehotnega polka nameš čeni v Temišvaru v Transilvaniji. 25 Od 96. pehotnega polka je bil v samem Karlovcu nameš čen le IV. bataljon (vedno je moral biti en bataljon polka nameš čen v nabornem obmo čju). 26 Prav tako je bil dodeljen drugi enoti kot preostali bataljoni in se je tudi med vojno (vsaj v času, ko je Sovre slu- žil na fronti) bojeval lo čeno od preostalih treh bataljonov. Anton Sovre je ostal pripadnik 96. pehotnega polka vse do konca prve svetovne vojne. Prestavljanje častnikov v nedoma če polke glede na potrebe vojske je bilo sicer obi čajen pojav; 27 je pa treba re či, da je Krško bližje Karlovcu kot npr. Ljubljani, torej je bil Sovretu vsaj geografsko še vedno precej blizu. V ojska je posegla že v Sovretovo prvo leto u čiteljevanja, in sicer zaradi skadrske krize. V letih 1912–1913 je Črna gora oblegala albansko obalno mesto Skader, za Avstro-Ogrsko pa je imela albanska obala kriti čen strateški pomen. Med skadrsko krizo so vse evropske sile podprle svoje zaveznike in dejansko so se že takrat v veliki meri izrisale konstelacije prve svetovne vojne; dejansko je presenetljivo, da svetov- na vojna ni izbruhnila že takrat. Zaradi vojaških napetosti v svojem neposrednem sosedstvu je 7. decembra 1912 Franc Jožef I. ukazal pove čanje enot avstro-ogrske vojske na vojno stanje. Sovre je bil sicer mobiliziran šele 5. maja 1913, 28 na dan, ko so velesile že sklenile sporazum o mednarodni misiji. 29 Vpoklic mu je tudi prepre- čil, da bi opravljal funkcijo tajnika, za katerega je bil v za četku leta 1913 izvoljen v izobraževalnem društvu Akademija, ki je organiziralo predavanja in te čaje. 30 Sovre je med mobilizacijo opravil orožne vaje in ostal v aktivni službi vse do 1. septembra 1913. 31 Služil je na črnogorski meji; 32 že z ukazom s 7. decembra 1912 so se vodi ob avstro-ogrski meji pove čali s 60 na 93 mož, vsakemu pa je bil dodeljen še po en dodatni častnik in častnik v rezervi. 33 V samem Skadru je bila sicer vse do izbruha vojne prisotna mednarodna misija in tudi avstro-ogrske čete, vendar je šlo najprej za marince in od konca julija 1913 za slabih 600 mož iz IV. bataljona 87. pehotnega polka z nabornim obmo čjem okoli Celja in sedežem v Pulju (skupaj z godbo) ter III. bataljon pionirjev iz Gorice; 34 enot 96. pehotnega 24 Schematismus für das Heer 1914, str. 570. 25 Seidel, Kleines Armeeschema, str. 72. 26 Schmid, Heerwesen, str. 32. 27 Zehetbauer, Reserveoffi zierssystem, str. 110. 28 Datum navajata tako Izvestje II. državne gimnazije v Ljubljani 1912/1913, str. 31 kot ZAP 142, Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 29 Balla, Scutari-crisis, str. 100. 30 Hojan, Akademija, izobraževalno društvo, str. 124. 31 ZAP 142, Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 32 Gantar, Kajetan: Sovrè, Anton (1885–1963), Slovenska biografi ja. 33 Zehetbauer, Reserveoffi zierssystem, str. 111–112. 34 Balla, Scutari-crisis, str. 102–103. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 121 polka v Skadru ni bilo. Sovre je za službo med skadrsko krizo prejel spominski križec (ustanovljen 9. junija 1913), 35 ki so ga podeljevali tistim, ki so bili med krizo mobilizirani vsaj štiri tedne. Tovrstna odlikovanja so sicer veljala za odlikovanja najnižjega reda, ker niso bila vezana na dejanske zasluge. 36 II. gimnazija v Ljubljani je Sovretu podelila suplentstvo tudi za šolsko leto 1913/1914, vendar se ji je 24. septembra odpovedal in namesto tega sprejel su- plentstvo na slovenski državni gimnaziji v Gorici, prvi popolni slovenski javni gimnaziji. 37 Njen ravnatelj je bil takrat dr. Janko Bezjak. Tam je bil Sovre v šolskem letu 1913/1914 razrednik 1. B razreda in je vodil dijaško knjižnico. Svoj razred je učil latinš čino (7 ur), nemš čino (5 ur) in slovenš čino (4 ure). 38 Tu je ostal uradno zaposlen vse do leta 1918. Prva svetovna vojna Viri Zelo dragocen in izpoveden vir za Sovretovo vojaško službo med prvo svetovno vojno sta dva Belohnungsanträge, predloga za odlikovanja, ki ju hrani Vojaški arhiv na Dunaju. 39 Važne podatke prinašata tudi Sovretova uslužbenska lista: en je hranjen v arhivu Univerze v Ljubljani (ZAMU), 40 drugi pa v ZAP. Bolj sumaren vir je Verordnungsblatt für das k. u. k. Heer, vojaški uradni list, kjer so bila formalno objavljena povišanja in odlikovanja. Dragocen vir bi verjetno bila tudi prijava vojaške invalidnosti, kakršne so se po ob činah izpolnjevale leta 1921 (vsaj po rubrikah sode č so bile iz črpne) in jo je zagotovo na Ptuju izpolnil tudi Sovre, vendar mi je ni uspelo najti. Prijave je sicer zbrala Mestna ob čina Ptuj, ven- dar je tam ostala le prazna predloga za obrazec; 41 na ovoju je navedeno, da so bile izpolnjene prijave poslane Vojaškemu okrugu Maribor. 42 ZAP hrani le Sovretovo potrdilo o invalidnosti, ki ga je izdalo Mariborsko vojaško okrožje in se sklicuje na »invalidski list br. 1156«. 43 AS na mikrofi lmu hrani Sovretovo mati čno karto- 35 Schematismus für das Heer 1914, str. 571. 36 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 24, 285. 37 Izvestje II. državne gimnazije v Ljubljani 1913/1914, str. 43. 38 Prvo izvestje c. kr. slovenske državne gimnazije v Gorici 1913/1914, str. 11–12. 39 KA, ΒΑ, ΟΒΑ, Nr. 15.672. Belohnungsantrag za bronasti Signum laudis; ΚΑ, ΒΑ, ΟΒΑ Nr. 240.510. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa. 40 ZAMU I Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 3. Še eno personalno mapo Antona Sovreta hrani kadrovska služba Filozofske fakultete UL, ven- dar življenjepis v njej ni posebej izpoveden – za to gradivo se zahvaljujem izr. prof. dr. Mateju Hriberšku, red. prof. dr. Tonetu Smoleju in ge. Maji Krapež. 41 ZAP 5, Mestna občina Ptuj, TE 249. 42 Neuspešne poizvedbe po tem gradivu sem poslal PAM, Državnemu arhivu Srbije, V oja- škemu muzeju Slovenske vojske in AS. Gradivo bi utegnil hraniti tudi V ojaški arhiv Republike Srbije, vendar le-ta s tujimi državljani ne komunicira. 43 V ZAP 5, Mestna ob čina Ptuj, TE 9, ov. 145. Za sam invalidski list sem neuspešno poi- zvedoval pri ARS, ZAC in ZAL. V erjetno se je hranil v Krškem, saj potrdilo navaja: »Imenovani pristojen je glasom inv. lista v Krško.« V tem primeru je bil najverjetneje izgubljen skupaj z M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 122 teko z Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, v kateri pa je le prošnja Republiškega zavoda za socialno zavarovanje Komunalnemu zavodu za socialno zavarovanje Ljubljana za pokojninski spis in prepis likvidacijskega lista v zvezi s Sovretovo ženo Albino. 44 Nekaj dragocenih podrobnosti o Sovretovem času v črnogorski okupacijski upravi prinaša zvo čni posnetek pogovora s Sovretom, ki ga je posnel njegov tesni prijatelj Uroš Krek, sicer priznan skladatelj. Arhivskega gradiva, ki bi se nanašalo na Sovretov čas v črnogorski okupacijski upravi, mi ni uspelo najti, vendar je morda kje ohranjeno. Zanimivo bi bilo zlasti gradivo okrajnih poveljstev Cetinje in Rijeka Crnojevi ća, ki ju je Sovre vodil: vendar povpraševanja po tem gradivu niso bila uspešna ne v V ojaškem arhivu na Dunaju ne v Državnem arhivu Črne gore (ki sicer hrani nekaj drugega gradiva črnogorske okupacijske uprave). Nekaj podrobnosti v svojih spominih ohranja nedavno pokojni Kajetan Gan- tar, ki je še študiral pri Sovretu – z njim sem opravil tudi intervju. Velika škoda je, da Sovre ni napisal spominov, saj bi bili zelo dragoceno zgodovinsko pri čevanje. Rana jeseni 1914 Zdi se, da je bil Anton Sovre vpoklican že 27. julija, saj so trije bataljoni 96. pehotnega polka bili razvrš čeni v že takrat mobilizirani VII. korpus, ta datum pa navaja tudi njegov uslužbenski list v ZAP. Sovretov Belohnungsantrag za viteški križec sicer navaja datum splošne mobilizacije, 1. avgust. Uslužbenski list iz ZAMU kot datum mobilizacije navaja celo 28. junij. Slednja dva datuma sta najverjetneje navedena le pavšalno. Avstro-ogrska vojska se je že pred vojno zavedala, da bodo poveljstvo nad vsemi enotami, manjšimi od bataljona, v primeru vojne že zelo kmalu morali prevzeti rezervni častniki, saj bodo poklicni (aktivni) častniki morali opravljati bolj specializirane naloge. 45 To se je tudi zgodilo; Ernst Zehetbauer je v naslovu svojega dela prvo svetovno vojno celo poimenoval Krieg der Reserveoffi ziere (»V ojna rezervnih ofi cirjev«). 46 Rezervni častniki so bili sicer na čeloma rangirani pod poklicnimi (aktivnimi) častniki formalno istega čina, tudi če so služili dlje, in so večinoma ostali nižji častniki (nižji čin od stotnika). Na bojiš ču so bili rezervni častniki ve činoma podrejeni od sebe mnogo mlajšim poklicnim častnikom; tudi zadolžitve v zaledju so na čeloma pripadle poklicnim častnikom. Anton Sovre je bil med vojno poveljnik stotnije (Kompanie, tudi » četa«), torej teoreti čno okoli 250 mož. Ker je stotniji obi čajno poveljeval stotnik, je Sovre svoj čin presegel za dve stopnji. Ni izpri čano, da bi opravljal kakšno funkcijo, nižjo gradivom ob čine Krško za leta 1848–1940, ki po navedbah dopisa iz ZAC ni ohranjeno. Ni pa izklju čeno, da se je invalidski list vendarle kje ohranil. 44 SI AS 2132 Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, škatla 41, kolut 1028, kartoteka št. 157.238. Za gradivo se zahvaljujem Službi za odnose z javnostmi ZIPZ in pa g. Žarku Štrumblu ter mag. Mojci Grabnar iz AS. 45 Zehetbauer, Reserveoffi zierssystem, str. 112; ÖULK I, str. 55–56. 46 Zehetbauer, Krieg der Reserveoffi ziere. V delu se sicer osredoto ča predvsem na enoletne prostovoljce med prvo svetovno vojno. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 123 od te. Nekaj časa je po lastni navedbi poveljeval celo bataljonu (Bataillon), 47 torej teoreti čno okoli 1000 možem, vendar ni znano, kdaj in kje je vršil to dolžnost. Ker so bataljonom ponavadi poveljevali vsaj majorji, 48 je Sovre, ki je takrat verjetno še bil poro čnik, svoj čin presegel za tri stopnje. Glede na to, da se je že jeseni boril v Galiciji, je bil Sovre verjetno mobiliziran v enega od prvih treh bataljonov 96. pehotnega polka. 49 Le-ti so bili dodeljeni 67. pehotni brigadi (poveljnik generalmajor Wilhelm pl. Lauingen), 34. pehotni diviziji (poveljnik podmaršal Joseph Krautwald pl. Annau), VII. temišvarskemu korpusu (poveljnik general pehote Otto Meixner pl. Zweienstamm – že kmalu zamenjan, gl. spodaj) in pa 2. armadi (poveljnik general konjenice Eduard pl. Böhm-Ermol- 47 Bartol, Obisk pri slovenskem humanistu. 48 Schmid, Heerwesen, str. 32–33. 49 4. bataljon 96. pehotnega polka v okviru XIII. korpusa je bil na vzhodno fronto preme- š čen šele januarja 1915. ÖULK II, str. 105. Slika 1. Fotografi ja iz Karlovca, Anton Sovre je skrajno levo. V sredi sedi je neidentifi ciran sto- tnik. Ker Sovre že nosi spominski križec, je mogo če za fotografi jo postaviti terminus post quem poletje 1913, glede na pomanjkanje odlikovanj pri častnikih pa je po vsej verjetnosti nastala najkasneje ob prvem odhodu na fronto. (Zasebni arhiv družine Mihali č) M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 124 li). Slednja je bila ob za četku vojne poslana na balkansko fronto in razvrš čena pri Beogradu, vendar je bila po ruskem napadu na Avstro-Ogrsko 23. avgusta 1914 in uspešnem prodoru ruske vojske v Galicijo premeš čena na to bojiš če, in sicer na obmo čje jugovzhodno od Lvova. 50 VII. korpus je bil prva od enot z Balkana, ki je dosegla Galicijo; 51 izkrcaval se je v Žuravnem/ Żurawnem, 52 Žyda čivu/ Żydaczówu in Hodorivu/Chodorówu, 53 zbiral pa v Rohatynu. 54 34. divizija se je za čela premeš čati 22. avgusta, 55 zadnji oddelki pa so prispeli v Galicijo 31. avgusta. 56 Še preden se je VII. korpus v celoti zbral, je v Rohatynu že doživel ognjeni krst, in sicer v okviru bitke na Gnili Lipi, poimenovane po reki, ki te če skozi Rohatyn; za čela se je 29. avgusta. 2. armadi je nasproti stala ruska 8. armada, ki ji je poveljeval znameniti ruski general Aleksej Aleksejevi č Brusilov. Morda je ognjeni krst takrat doživel tudi Sovre. Pri najzgodnejših bojih v Galiciji se ne bomo podrobneje ustavljali, ker iz njih o Antonu Sovretu ni znanega ni česar konkretnega. 57 Avstro-ogrski vojski ni uspelo ubraniti Lvova in tudi ne vzpostaviti obrambne linije na reki San, ob utrdbi Prze- my śl. Tako se je tudi 2. armada septembra 1914 predvsem umikala. Najzgodnejši znani podatek o Sovretovi službi v Galiciji je, da je bil v za četku oktobra ranjen. Eden od Belohnungsanträge za ta dogodek navaja datum 13. oktober; 58 pokojni Sovretov sorodnik Dimitrij Mitja Bartenjev je v nekem intervjuju kot datum rane navedel 8. oktober, 59 vendar je to pri čevanje kot ustno izro čilo manj zanesljivo in tudi z vidika vojaških operacij manj verjetno (gl. spodaj). Sovre je bil torej ranjen med avstro-ogrsko ofenzivo, ki je potekala v tem času: pri opisu operacij 34. divizije med ofenzivo povzemam Österreich-Ungarns letzter Krieg. VII. korpus, čigar poveljstvo je v tem času prevzel podmaršal Fail-Griessler, je bil zadolžen za preboj iz Medzilaborce/Medzilaborc čez prelaz Łupków in proti Zagórzu ter dalje proti Hyrivu/Chyrówu. VII. korpus je krenil 4. oktobra. Šestega oktobra je 34. divizija nekoliko nižje od Leskega pre čkala reko San. 60 Ta marš je bil težaven predvsem zaradi slabega vremena. 61 Antonov brat Karel Sovre, ki je v teh dneh prav tako korakal proti fronti ( čeprav v drugi enoti in nekoliko severneje), je v svojem dnevniku za 6. oktober zapisal: »Korakali dalje, blato do kolen, tema, artilerija zadaj, mi pa šli spat z nabitimi puškami ob stra- 50 ÖULK I, str. 164. 51 ÖULK I, str. 171. 52 Za kraje v današnji Ukrajini bo navedeno tudi poljsko ime, za kraje na današnjem Slovaškem pa madžarsko, saj se v ÖULK rabijo ta imena. 53 ÖULK I, str. 207. 54 ÖULK I, str. 218. 55 ÖULK I, str. 66, op. 8. 56 ÖULK I, str. 73. 57 Za pregled bojev v Galiciji do konca septembra 1914 z vidika enot iz Hrvaške in Sla- vonije gl. Katani ć, Pješa čke pukovnije. 58 ΚΑ, ΒΑ, ΟΒΑ Nr. 240.510. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa. 59 Herek, Anton Sovre – portret, 9:56. 60 ÖULK I, str. 377. 61 ÖULK I, str. 376; priloga 16. Der Entsatz von Przemy śl. Lage am 8. Oktober 1914 abends. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 125 ni. Častniki so nas opominjali, da smo v bližini sovražnika. Noge grozno bole. Želodec tudi. Jutri v boj.« 62 VII. korpus je na bregu reke San čakal do 9. oktobra, ko je spet za čel napredovati. Rusi so se umaknili po dolini reke Strvyaž navzgor in za sabo uni čili vse mostove. Desetega oktobra so enote VII. korpusa dosegle Hyriv/Chyrów; ena brigada 34. divi- zije je pri Dobromyl‘/Dobromilu vzpostavila stik z enotami, ki so jo š čitile z boka. 63 Enajstega oktobra zjutraj je armadno poveljstvo ukazalo, naj 34. divizija skupaj z 20. divizijo hónvedov napreduje na sever proti Novem Mistu/Nowem Miastu. A ko se je VII. korpus tega dne do zgodnjega popoldneva dejansko iz pohodne kolone razporedil v bojni red in pripravil za spopad s XXIV . in VIII. ruskim korpusom (kar je bilo zaradi utesnjenosti kolone težavno), se je spopad odvijal nekoliko druga če. Ker poveljstvo korpusa še ni prispelo, je poveljeval podmaršal Friedrich Csanády pl. Békés, sicer poveljnik 20. divizije hónvedov. 34. divizijo je razdelil na dva dela – tri četrtine divizije je razporedil pri Nyžnyi V ov či/Wo łczi Dolni, preostali del pa je prešel k »Skupini Goiginger« (32. divizija in 103. domobranska pehotna brigada). 64 V emo, da je Sovre ostal pri glavnini 34. divizije pod Krautwaldom, ker so pod Goigingerja iz 34. divizije prešle le enote 43. pehotnega polka. 65 Avstro-ogrske enote so sprva uspešno pritisnile naprej: na severu glavnina 34. divizije pod Krautwaldom proti Blozivu/B łozewi Górni, na sredini Csanády proti Skelivki/Felsztynu, na jugu pa »Skupina Goiginger« proti Stari Sil‘/Stari Sóli. Zve čer je vodstvo, čeprav je Böhm- -Ermolli izrazil zadržke glede bojne pripravljenosti 2. armade, ukazalo napad nada- ljevati. Böhm-Ermolli je tako za naslednji dan ukazal napad, poveljstvo pa je podelil poveljniku XII. korpusa, generalu pehote Kövessu. Dvanajstega oktobra zjutraj se je napad res nadaljeval, vendar je bil prodor vseh treh prej omenjenih enot ustavljen, in to kljub temu da so se avstro-ogrske enote borile zgolj z ruski zaš čitnicami, ne jedrom ruskih čet. Krautwald je poskušal prodreti v Koniv/Koniów in nato s severa obkoliti za rusko artilerijo izjemno prikladno vzpetino V anhželiska/Wegrzeliska, ki jo je le-ta tudi s pridom izkoriš čala, vendar na črta ni mogel izpeljati, saj so ga na levem boku ogrožali ruski položaji na dvignjenem obmo čju med Novim Mistom/Nowem Miastu in Čyžkym/Czyszkim; odlo čil se je najprej udariti tja. 66 Trinajstega oktobra 1914 je 2. armada spet napadla. Krautwald je napadel že omenjeno dvignjeno obmo čje, da bi korpusu izboril manevrski prostor, vendar je napad spodletel, ker so ga z boka obstreljevali ruski artilerijski položaji na vzpetini Magera/Magiera še bolj proti severu. Po vsej verjetnosti je bil torej Sovre ranjen tega dne na tem obmo čju, v sklopu opisane vojaške operacije. Kot navaja njegovo potrdilo o invalidnosti, 67 je prejel strel skozi levi del lobanje. 68 62 Avsenak, Bratje Sovre ̀, str. 39. 63 ÖULK I, str. 393–394. 64 ÖULK I, str. 402–403. 65 ÖULK I, str. 414. 66 ÖULK I, str. 403–405, 408, 413–414. 67 ZAP 5, Mestna občina Ptuj 1864-1941, TE 9, ov. 145. Zahvaljujem se ge. Aleksandri Čater iz ZAP, da me je opozorila na to gradivo. 68 Gantar mi je v intervjuju omenil dve druga čni razli čici dogodka, ki pa sta kot ustno izro čilo po mojem mnenju manj zanesljivi: ena je, da je Sovreta ranil drobec granate (to pravi M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 126 Natan čnost uporabljene metodologije za lokalizacijo Sovretove rane je mogo če ovrednotiti s primerom Antonovega brata Karla Sovreta, ki je bil ranjen v istem času in na istem podro čju, kot domnevamo za Antona. Iz Karlovega voja- škega dnevnika vemo, da je bil ranjen 22. oktobra 1914, dva dni in eno no č marša od vasi Lutków, naslednji dan po rani pa je zjutraj prispel v Hyriv/Chyrów (in to peš!). 69 Tudi revija Slovenski u čitelj navaja podatke o rani Karla Sovreta, in sicer da je bil ranjen 23. oktobra 1914 pri Novem Mistu/Nowem Miastu. 70 Po podatkih iz ÖULK je bil I. bataljon 87. pehotnega polka, ki mu je pripadal Karel Sovre v času rane, 71 dodeljen III. korpusu, natan čneje 28. pehotni diviziji. 72 Devetnajstega oktobra je omenjena divizija poskušala prodreti proti Felštynu/Felsztynu (danes Skelivka) in Konivu/Koniówu, pri čemer so jo Rusi obstreljevali z Vanhželiske/ Wegrzeliske. 73 Dvajsetega oktobra se je III. korpus bojeval na gozdnatem podro čju zahodno od V anhželiske/Wegrzeliske in na liniji Boloziv/B ło ż ew Górna–Sano čani/ Sanoczany–Hrušaty či/Hruszatyce. 74 Avstro-ogrske enote so se za čele s tega podro- čja umikati 5. novembra zjutraj v okviru splošnejšega umika. 75 Zgolj z uporabo ÖULK in pa podatka o Karlovi enoti ter datumu rane bi dogodek locirali ravno na obmo čje Novega Mista/Nowega Miasta. Metoda je torej uporabna, čeprav gotovo ni stoodstotno zanesljiva. Karlovi dnevniški zapiski iz tega časa izpri čujejo še, da je Anton prijateljeval z vojaškim sodnikom nadporo čnikom dr. Mastnakom, verjetno Leopoldom. 76 S Karlom sta se sre čala popoldne 23. oktobra v bolnišnici v Hyrivu/Chyrówu, kjer je bil Karel hospitaliziran. Karel piše: »Da mi 10 cigaret in škatlo žigic s pristavkom – škoda, da nis[o?] C. in M.« 77 Tudi romunski publicist Octavian T ăslăuanu, med vojno rezervni poro čnik, ki je kasneje napisal vojne spomine, se je ravno v tistih dneh boril v 103. pehotni brigadi ogrskih domobrancev, nekoliko južno od Sovreta, vendar dovolj blizu, da je opazoval ruske položaje na Vangželiski/Wegrzeliski. 78 Pod datumom 13. okto- ber, ko je bil ranjen tudi Sovre, T ăslăuanu piše: »To so bili najhujši dnevi pohoda tudi Dimitrij Mitja Bartenjev pri Herek, Anton Sovre – portret) – ta razli čica se Avsenaku, Bratje Sovrè, str. 35, zdi bolj verjetna kot strel v glavo; druga razli čica, ki pravi, da je Sovreta v glavo brcnil kozaški konj, pa je gotovo zloben dovtip Sovretovih dijakov. 69 Avsenak, Bratje Sovre ̀, str. 40–41. 70 Slovenski u čitelj 15, št. 12 (15. december 1914), str. 282; prim. Kristan, Anton Sòvre, str. 89 – tam sem v op. 133 naslov časnika po pomoti navedel kot U čiteljski tovariš. 71 Nachrichten über Verwundete št. 293 (15. februar 1915), 43. 72 ÖULK I, Kriegsgliederung 1914, str. 72; ÖULK II, priloga 14, Kriegsgliederung 1915, str. 11. 73 ÖULK I, str. 436. 74 ÖULK I, str. 437; prim. skica 26, Lage am 20. Okt. 1914. 75 ÖULK I, str. 503–504; prim. priloga 19, Lage am 5. November 1914 abds. 76 Prim. Schematismus 1914, str. 1144, kjer je dr. prava Leopold Mastnak naveden med aspiranti za poklicne avditorje. 77 V ojni dnevnik Karla Sovreta, zasebni arhiv Marka Sovreta. Avsenak mi je povedal, da glede na druga mesta v Karlovem dnevniku pri »C. in M.« verjetno gre za znamko cigaret – to nakazuje tudi že sam kontekst. 78 T ăslăuanu, With the Austrian Army, str. 139–140. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 127 in nobeno moje izražanje ne bi moglo napraviti pravice vsej njihovi grozi.« 79 Na tem podro čju (Felštyn/Felsztyn, danes Skelivka, in Hyriv/Chyrów) se odvije tudi epizoda znamenitega romana Jaroslava Haška Dobri vojak Švejk, vendar šele sredi junija 1915, ko je fronta že potekala bolj proti vzhodu. 80 Na tem mestu velja zaradi mnogih podobnosti omeniti tudi usodo Tycha pl. Willamowitz-Moellendorffa, sina znamenitega klasi čnega fi lologa pl. Willa- mowitz-Moellendorffa in vnuka Theodorja Mommsena, enega najve čjih anti čnih zgodovinarjev. Tycho je bil prav kakor Sovre letnik 1885 in je študiral klasi čno fi lologijo. Pred smrtjo se je celo že izkazal za akademsko zelo obetavnega intelek- tualca – njegova ugotovitev, da so Sofoklejeva dela bila namenjena izvedbi (in to enkratni), je temeljnega pomena za grško dramatiko. Tycho je padel 15. oktobra, le dva dni za tem, ko je bil ranjen Sovre, pri D ęblinu/Iwangorodu na današnjem Poljskem, in sicer je prav kakor Sovre prejel strel v glavo. 81 Tudi Hans von Arnim, profesor na dunajski univerzi, ki je imel na Sovreta velik vpliv, je v prvi svetovni vojni izgubil sina. Slika 2. Sovre na skupinski fotografi ji odbora Ptujskega muzejskega društva, detajl, najkasneje 1926. Edina znana fotografi ja, na kateri je vidna njegova deformacija lobanje. (Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika) Sovretova rana je bila nedvomno huda in njegova lobanja je ostala rahlo deformirana (gl. sliko 2); 82 izpri čano je tudi, da je še leta 1928 čez rano nosil črno 79 T ăslăuanu, With the Austrian Army, str. 144. 80 V slovenski izdaji iz 1966, DZS, Ljubljana: 3.–4. zvezek, str. 198–202. 81 Calder in Bierl, The Tale of Oblomov, str. 269. 82 Prim. fotografi ja Odbor ptujskega Muzejskega društva, Koroška osrednja knjižnica. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 128 prevezo. 83 O čitno mu je bila šele kasneje v glavo vstavljena ploš čica; 84 vsekakor se na Sovretovih kasnejših fotografi jah deformacije ve č ne vidi. Kakor ve čina avstro-ogrskih vojaških žrtev je bil tudi Anton Sovre vpisan v vestnik Seznam izgub (Verlustliste), ki je med vojno izhajal vsakih nekaj dni, vendar se njegov vnos pojavi šele v številki 75, ki je izšla 7. decembra 1914. 85 Vest se glasi (z razvezanimi okrajšavami): Sovre Anton, Leutnant in der Reserve, Infanterie-Regiment Nummer 96, 2. Kompanie, verwundet (»Sovre Anton, rezervni poročnik, pehotni polk številka 96, 2. stotnija, ranjen.«). Torej je oktobra pripadal in morda poveljeval konkretno 2. stotniji: ta je pripadala I. bataljonu polka; vse stotnije v polku so bile namre č oštevil čene po vrsti, po štiri zaporedne pa so pri- padale istemu bataljonu. Torej: 1.–4. stotnija so pripadale I. bataljonu polka, 5.–8. stotnija II. bataljonu itd. 86 Sovre je kljub hudi rani precej hitro okreval. Gotovo je bil doma vsaj od za četka do konca novembra, saj je 5. novembra njegov brat Karel, ki se je takrat zdravil v Linzu, prejel Antonovo karto iz Krškega, 26. novembra pa je Karel iz Linza poslal karto njemu – tega dne je Karla na Antonovo naro čilo obiskal neki nadporo čnik, ki mu je tudi podaril 35 cigaret. 87 Petnajstega novembra 1914 se je Anton v Leskovcu pri Krškem poro čil z Albino Schöner, rojeno in stanujo čo prav tam; poro čil ju je župnik in dekan Fran Schweiger, pri či pa sta bili dav čni upravitelj Rudolf Achtschin in posestnik Karel Stovi ček. 88 Goriški časnik Soča je poroko proslavil v klasi čnem duhu: »Himen. — Poro čil se je gospod Anton Sovre, nam. gimnaz. u čitelj na tukajšnji slovenski gimnaziji in c. in kr. poro čnik v pehotnem polku št. 96., z gospico Albino Schöner iz Krškega. Na mnogo let!« 89 Albina je bila markantna osebnost, ki je v So- vretovem življenju igrala veliko vlogo – prijel se je je vzdevek Sapfo. 90 Njeno doto je Sovre po vojni vložil v svojo knjižnico, ki jo je po njegovi smrti odkupil Oddelek za klasi čno fi lologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 91 Enaindvajsetega januarja 1914 je časnik Slovenec objavil prispevek Ponos domovine o družinah, ki so imele v vojski ve č otrok. V njej se pojavi tudi Anton Sovre II.: med prvo svetovno vojno se je namre č v avstro-ogrski vojski bojevalo vseh šest njegovih sinov 92 – Baltazar, ki se edini ni vrnil, v članku sicer še ne na- stopa, ker o čitno še ni bil vpoklican. Članek navaja tudi, da je bil Anton III. ranjen, vendar že napoveduje, da se bo kmalu vrnil na bojiš če. 93 O njegovi vojaš čini in rani 83 Fotografi ja maturantov Klasi čne gimnazije leta 1928, zasebna zbirka Maksimilijana Koširja. 84 Ustni vir: Kajetan Gantar. 85 Verlustliste 75 (7. december 1914), str. 6. 86 Schmid, Heerwesen, str. 31. 87 V ojni dnevnik Karla Sovreta, zasebni arhiv Marka Sovreta; Avsenak, Bratje Sovre ̀, str. 35. 88 NUK, Rokopisna zbirka, Zapuš čina Antona Sovreta TE 2, ov. 1. Poro čni list. 89 Novico o Sovretovi poroki je objavil tudi ameriškoslovenski časopis Glasnik, sicer šele 1. januarja 1915 (letnik 15, št. 1, str. 6). 90 Herek, Anton Sovre – portret, 9:33. 91 Ustni vir: Kajetan Gantar. 92 O vojaški službi Sovretovih sorojencev gl. Kristan, Anton Sòvre, str. 89–93. 93 Slovenec 42, št. 267 (21. november 1914), str. 8; vest je bila objavljena tudi v Ameri- kanskem Slovencu 24, št. 13 (12. januar 1915), str. 5. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 129 je poro čal tudi Pedagoški letopis za leto 1915 v prispevku Sodelovanje slovenskega učiteljstva pri prvi svetovni vojni. 94 Zima 1914/1915 Sovre je znova za čel služiti v 96. pehotnem polku 25. decembra 1914 in ostal v vojaški službi vse do poletja 1915. 95 Po okrevanju se ni vrnil neposredno na fronto, temve č je odšel k 1. dopolnilni stotniji svojega polka v Karlovec: to dokazuje notica z Antonovim naslovom, ki si jo je pod 14. januarjem 1915 v svoj vojni dnevnik zabeležil Karel Sovre. 96 Verjetno je Sovre omenjeno enoto pospremil na bojiš če. 97 V Galiciji se je fronta medtem pomaknila nazaj na Karpate. Sovre se je vrnil na bojiš če ravno v enem najbolj tragi čnih, če ne najbolj tragi čnem poglavju prve svetovne vojne, med zimsko vojno v Karpatih. Čeprav je bil v zimi 1914/1915 ruski prodor čez Karpate zaustavljen, se tudi avstro-ogrska vojska ni bila zmožna prebiti v Galicijo in je utrpela zelo hude izgube. 3. armada, v kateri se je takrat boril Sovre, je v le dveh tednih na koncu januarja in za četku februarja 1915 izgu- bila skoraj 90.000 mož (ve č kot polovico mož), predvsem zaradi bolezni, pa tudi zaradi padlih, ranjenih in zajetih. Vsa avstro-ogrska vojska je v prvih štirih mese- cih leta 1915 utrpela ( če odštejemo zajete po predaji utrdbe Przemy śl 22. marca) 500.000–700.000 izgub: od tega je bilo okoli 10 % umrlih, 40–50 % ranjenih ali obolelih in 40–50 % zajetih. 94 Schmoranzer, Sodelovanje slovenskega u čiteljstva, str. 13. 95 ΚΑ, ΒΑ, ΟΒΑ Nr. 240.510. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa 96 Vojni dnevnik Karla Sovreta, zasebni arhiv Marka Sovreta. Sicer se je v notici o čitno zmotil pri številki Antonovega polka, ki jo navaja kot 69, in ne 96. 97 Avsenak, Bratje Sovre ̀, str. 36. Slika 3. Albina in Anton Sovre, 1913–za četek 1915. Domnevno poro čna fotografi ja. (Kopija Kajetana Gantarja; boljši izvod fotografi je še ni bil najden) M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 130 Konkretno epizodo iz tega obdobja Sovretove vojaš čine opisuje Sovretov Belohnungsantrag za Signum laudis: 98 Hervorragend tapferes Verhalten vor dem Feinde beim Nachtangriff am 4. Februar bei Kishely indem er mit der Komp[anie] am linken Flügel der Angriffsgruppe vor- rückend plötzlich in der Flanke beschossen rasch entschlossen den unvermuteten Feind angriff und wurf und hiedurch die gefährdete Flanke sicherte. »Izjemno pogumno zadržanje pred sovražnikom med no čnim napadom 4. februarja pri Kishelyu, ko je bil med napredovanjem s stotnijo na levem krilu skupine napada nenadoma obstreljevan z boka in je hitro sprejel odlo čitev, napadel nepri čakovanega sovražnika in ga zlomil ter s tem zavaroval ogroženi bok.« Sovre se je med to akcijo boril v okviru 3. armade, ki ji je poveljeval znameniti Svetozar Boroevi ć pl. Bojna, takrat general pehote. Konkretneje je pripadal VII. korpusu (poveljnik general konjenice nadvojvoda Jožef), ki je bil razvrš čen pod prelazom Dukla, in sicer njegovemu levemu krilu, 17. diviziji, ki ji je poveljeval Aurel pl. le Beau 99 in v okviru katere sta se v za četku leta 1915 borila dva bata- ljona 96. pehotnega polka. 100 17. divizija je bila v prvih dneh februarja razvrš čena neposredno severno od Svidníka/Fels ővízköza in pa le malo južneje leže čega Mestiskega/Kishelya, ki ga omenja Belohnungsantrag 101 (danes na Slovaškem, v pokrajini (kraj) Prešov). V tem času je ruska vojska hudo pritiskala proti panon- ski ravnici. Ravno med desnim krilom X. korpusa in levim krilom VII. korpusa, kjer se je boril Sovre, je nastala vrzel, zaradi katere je celo grozila nevarnost, da bodo Rusi prebili fronto. Boroevi ć je poskušal pritisk na VII. korpus razbremeniti s protinapadi: 102 enega od teh verjetno opisuje tudi navedeni Belohnungsantrag. Sedemnajstega aprila 1915 je Anton Sovre za postopanje med tem napadom prejel bronasto medaljo za vojne zasluge (bronzene Militärverdienstmedaille, neuradno Signum laudis, uradno allerhöchste belobende Anerkennung, »najvišje pohvalno priznanje«). 103 Vlogo za pridobitev tega odlikovanja je podpisal tudi Boroevi ć. Ker je Sovre odlikovanje prejel med vojno, ga je nosil na »traku voja- škega zaslužnega križca« (am Bande des Militärverdienstkreuz), tj. rde če-belem traku; v mirni dobi in za civilne zasluge so se namre č odlikovanja podeljevala na rde čem traku. 104 Decembra 1916 je bila sprejeta odredba, da so se na odlikovanja, 98 ΚΑ, ΒΑ, ΟΒΑ Nr. 15.672. Belohnungsantrag za bronasti Signum laudis. 99 Vsi omenjeni so podpisniki Belohnungsantrag za Signum laudis. Podpisa predlagatelja (verjetno poveljnika bataljona) mi ni uspelo razpoznati, poveljnik brigade (takrat polkovnik baron Henneberg) pa ni podpisan. 100 ÖULK II, priloga 14: Kriegsgliederung im Frühjahr 1915, str. 12 navaja bataljona 96. pehotnega polka v 1. konjeniški diviziji (stanje 1. maja 1915); vendar op. 2 navaja, da sta bila pred tem v 17. pehotni diviziji; ÖULK II, priloga 7: Kämpfe der 3. Armee pa kaže, da 1. konjeniška divizija v prvih dneh februarja ni bila na fronti, temve č v neposrednem zaledju. 101 ÖULK II, priloga 7: Kämpfe der 3. Armee. 102 ÖULK II, str. 140. 103 Verordnungsblatt 65, št. 53 (17. april 1915), str. 1083. 104 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 25. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 131 pridobljena na fronti (torej ne v zaledju) lahko dodali miniaturni me či; 105 ker je to veljalo tudi za nazaj, si jih je Sovre pripel tudi na svoj Signum laudis. 106 Iz časa Sovretovega služenja na fronti v Galiciji je ohranjena tudi nadvse zanimiva anekdota, ki je sicer ni mogo če datirati natan čneje kot z zimo 1914/1915. Izro čilo živi v družini Bartenjev. Dimitrij Bartenjev iz Krasnodara na Kubanu (* 1897; † 1973) 107 je med prvo svetovno vojno služil v ruski vojski, med revolucijo pa je emigriral v Jugoslavijo, kjer se je poro čil z Milico Svetec, h čerko Emilije Svetec, rojene Schöner – Emilija je bila sestra Sovretove žene Albine. Dimitrij Mitja Bartenjev, sin Bartenjeva in Svet čeve, je pripovedoval: To je bilo v tistih časih, ko se fronta ni nikamor premaknila, ko so vojaki la čni čemeli v jarkih in zmrzovali, ko se pravzaprav ni ni č dogajalo, le tu in tam je bilo slišati kak strel. Potlej pa je moj o če lepega dne zagledal nekega avstro-ogrskega vojaka, ko se je ta povzpel iz jarka in šel opravljat potrebo za neko drevo. Pomeril je nanj in zgrešil. Tudi drugi č ga ni zadel, vojak pa je potegnil hla če gor in jadrno skočil nazaj v rov. In zdaj poslušajte tole: mnogo let kasneje je priženjeni stric moje matere, akademik Anton Sovre (pokojnik zdaj po čiva v istem grobu kot moj o če) v neki družbi pripovedoval o zimi v Galiciji, o driski, ki ga je kot vojaka tam hudo dajala, o drevesu, o dveh strelih … Vse enako kot v pripovedovanju mojega o četa, seveda z natan čnim opisom kraja in situacije. Tako da je resni čno velika verjetnost, da je šlo prav zanju. Anton Sovre je to pripovedoval še mnogim drugim. 108 Anekdota je banalna, vendar vseeno predstavlja konkretno pri čevanje o Sovre- tovem življenju na fronti. Sicer lahko domnevamo, da je bilo tovrstnih incidentov ve č, zato ni mogo če gotovo trditi, da je res šlo ravno za Sovreta in Bartenjeva: verjetnost za to bi bila ve čja, če bi bilo dokazano, da sta oba v istem času služila na istem odseku fronte. Služba na italijanski fronti in v zaledju Anton Sovre se je bojeval tudi na italijanski fronti. Bartenjev je zanj pripo- vedoval, da je bil iz Galicije premeš čen na Koroško: 109 morda je prispel tja z eno- tami VII. korpusa zadnji teden maja, vendar je bil v tem primeru lo čen od svojega polka, 110 čigar enote so na italijansko bojiš če prispele šele 15. julija 1915. 111 A tudi če je bil lo čen od svojega polka, je bil v drugi polovici julija spet pri njem, in sicer v II. bataljonu: 112 torej se je skupaj s svojim polkom udeležil 2. soške bitke, med 105 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 26. 106 Razvidno v Ranglisten 1918, str. 787. 107 Nagrobnik na Žalah: A, oddelek 40A, vrsta 9, grob 7. 108 Turk, Oče zgrešil Sovreta, str. 16. 109 Herek, Anton Sovre – portret, 1:19. 110 ÖULK II, priloga 14, str. 24 med enotami VII. korpusa, ki so konec maja 1915 prispele na Koroško, ne navaja enot 96. pehotnega polka. 111 Klavora, 96. polk na kraškem bojiš ču, str. 50. 112 Sovretovi zdravniški dokumenti v KA Feldspitäler, TE 2065. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 132 katero so se enote polka bojevale na Doberdobu v okviru VII. korpusa in verjetno 17. pehotne divizije. 113 Da se je Sovre bojeval na Doberdobu, je izrecno povedal tudi Bartenjev. 114 S 24. julijem 1915 je bil Sovre povišan v nadporo čnika v rezervi. 115 A Sovre je s svojim polkom na soški fronti ostal najve č dva tedna: njegovo služenje je namre č prekinila bolezen, o kateri pri čata dve zdravniški listini. 116 So- vre je o čitno na želodcu bolehal že od srede marca, konec julija pa se mu je stanje zaradi vro čine in diareje mo čno poslabšalo. 117 Tridesetega julija 1915 je izpri čan v Mariboru, od koder je bil premeš čen v rezervno bolnišnico Lugos v Krškem: tja je bil sprejet 1. avgusta, in sicer v I. oddelek, sobo 11 in posteljo 41. Naslednji dan je zdravnik opravil pregled. Sovre je bil nekoliko shujšan in bled ter brez apetita, njegovo odvajanje je bilo neredno; ni pa ve č imel vro čine. Zapisal je tudi, da je Sovre tožil nad bole činami v glavi, ki jih je zdravnik pripisal predhodni rani. Di- agnosticiral ga je z gastritisom in mu predpisal dieto in ricinus. Sedmega avgusta Sovre ve č ni imel bole čin v trebuhu in je bil v dobrem splošnem stanju. 15. avgusta 1916 je bil odpuš čen iz bolnišnice kot vojaško sposoben. Ni jasno, ali se je Sovre zatem znova vrnil na fronto. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa zanj navaja konec vojaške službe s 1. avgustom 1915 in ponovni nastop šele leta 1917 (gl. spodaj). 118 Uslužbenski list iz ZAMU pa navaja: »Do septembra 1915 [na] fronti kot poveljnik stotnije. Ranjen, v bolnici do oktobra 1916 …« 119 Rana septembra 1915 ni izpri čana nikjer drugje. Ni mogo če izklju čiti možnosti, da se je Sovre po bolezni vrnil na fronto in bil zopet ranjen; vendar je zelo možno, da je pisec uslužbenskega lista pomešal rano iz oktobra 1914 in bolezen iz julija in avgusta 1915, saj rane iz 1914 sicer ne omenja. V vsakem primeru pa je torej Sovre fronto zapustil najkasneje septembra 1915. Sovre je bil 4. septembra 1915 »v priznanje hrabrega zadržanja vpri čo so- vražnika« odlikovan z vojaškim zaslužnim križcem 3. stopnje z vojno dekoracijo, tj. lovorovim vencem med kraki križa 120 – kasneje si je nanj pripel še me ča (gl. zgoraj). 121 V ojaški zaslužni križec je bil neke vrste višja stopnja medalje za hrabrost, pridržana za častnike. Konkretnih okoliš čin tega odlikovanja ne poznamo, ker je Belohnungsantrag za Sovretov zaslužni križec trenutno založen; tudi domneve je težko postavljati, saj so podelitve odlikovanj lahko sledile tudi precej pozno po dejanski pridobitvi zaslug. 113 ÖULK II, str. 750. 114 Herek, Anton Sovre – portret, 1:22. 115 Verordnungsblatt 65, št. 123 (18. avgust 1915), str. 3013. 116 Sovretovi zdravniški dokumenti v KA Feldspitäler, TE 2065. 117 Ni jasno, kdaj to čno je bil Sovre zapustil fronto: listina iz krške bolnišnice navaja datum prihoda 20. julij, čeprav je bil v Krško sprejet šele 1. avgusta. Tudi če razumemo 20. julij kot datum, na katerega je resno zbolel, se to ne ujema z 21 bolniškimi dnevi (Krankentage), ki bi morali miniti do njegovega odpusta 15. avgusta. 118 ΚΑ, ΒΑ, ΟΒΑ Nr. 240.510. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa. 119 ZAMU I Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 3. 120 Verordnungsblatt 65, št. 136 (4. september 1918), str. 3383. 121 Ranglisten 1918, str. 787. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 133 Uslužbenski list iz ZAMU navaja, da je bil Sovre vse do oktobra 1916 v bol- nišnici; tudi če to ne drži, se najverjetneje na fronti ve č ni bojeval. Morda je bil na zdravljenju, na dopustu ali pa je imel po odhodu s fronte kako neznano zadolžitev v zaledju. Zdi se, da je v tem obdobju vsaj nekaj časa bival v Zagrebu: to izpri čujeta portretni fotografi ji Sovreta in žene Albine, ki nosita logotip zagrebških fotografskih ateljejev. 122 Na fotografi ji Albine Sovre iz ateljeja Mosinger je navedena letnica 1915, za Sovretovo fotografi jo iz ateljeja Brauner pa je terminus post quem konec avgusta 1915, saj že nosi svoj vojaški zaslužni križec. Slika 4. Portreta Antona (po avgustu 1915) in Albine Sovre (1915), Zagreb. (Rokopisna zbirka NUK) Bolj zanesljiv se zdi podatek, da je Sovre oktobra 1916 v Karlovcu dobil zadolžitev poveljnika 3. dopolnilne stotnije 96. pehotnega polka; 123 dopolnilne enote, ki so bile nameš čene v zaledju, so bile zadolžene za urjenje in organizacijo okrepitev, ki so bile poslane na fronto. Sovre torej ni bil nameš čen le v zaledju, ampak celo blizu svojega doma čega kraja. Vojaško generalno guvernerstvo Črna gora Avstro-Ogrska je 6. januarja 1916, ko je že zasedla Srbijo, napadla še Črno goro in že 16. januarja je le-ta kapitulirala. Avstro-Ogrska je 1. marca vzpostavila okupacijsko upravo, ki se je imenovala V ojaško generalno guvernerstvo Črna gora 122 NUK, Rokopisna zbirka, Sovretova zapuš čina, TE 1, ov. 9. 123 ZAMU I Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 3. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 134 (Militär-General-Gouvernement Montenegro) in ga je vodil vojaški generalni guverner Viktor Weber pl. Webenau. Desetega januarja 1917 je bil Anton Sovre zopet poslan »na polje«: pridružil se je črnogorski okupacijski upravi kot adjutant okrajnega poveljnika za Cetinje. Za Sovreta je bila zadolžitev vsekakor primerna: kot težek ranjenec je bil gotovo bolj kot za fronto primeren za zaledje ( čeprav so v Črni gori delovali oboroženi odporniki, komiti), poleg tega pa je tudi gotovo obvladal jezik te dežele, saj je pripadal srbohrvaškemu polku. Izpri čano je, da je kot adjutant bil član komisije za razmejitev ob čine Cetinje. 124 Sovre je s 6. julijem 1917 postal poveljnik okraja Cetinje, torej ne katerega- koli okraja, temve č okraja, v katerem je ležala prestolnica črnogorske okupacijske uprave: gotovo je šlo za enega pomembnejših položajev v okupacijski upravi. Črna gora je bila med okupacijo razdeljena na (od višjih do nižjih instanc) okrož- ja (Kreis), okraje (Bezirk) in ob čine (Gemeinde; nekaj časa še stare kapetanije). Okrožij je bilo osem: Cetinje, Podgorica, Stari Bar, Nikši ć, Kolašni, Pe ć, Pljevlja in od 1. julija 1917 še Berane. Cetinjsko okrožje se je delilo na okraje Cetinje, Rijeka Crnojevi ća in Čevo. 125 Okrajna poveljstva je vodil okrajni poveljnik, na razpolago pa so mu bili adjutant, referent za poljedelstvo in dav čni referent, niso pa okrajna poveljstva imela civilnega komisarja. 126 Poveljnik Sovretovega okrožja je bil polkovnik Stefan Letz. Sovre je postal okrajni poveljnik ravno v času sprememb v okupacijski upra- vi. Desetega julija je pl. Webenaua na položaju vojaškega generalnega guvernerja do konca vojne zamenjal Heinrich Clam-Martinic, ki je bil do takrat cislajtanski premier. Prav tako je bila julija izvedena reforma lokalne samouprave, ki so ji okupacijske oblasti posvetile veliko pozornost: zasluge pri izvedbi te reforme so izrecno omenjene v Sovretovem Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa (gl. spodaj). Sovre je kot okrajni poveljnik (Bezirkskommando, črnogorsko kotarski komandant) morda sprva še ex offi cio opravljal dolžnosti predsednika mestne občine, saj je od za četka okupacije veljala takšna ureditev. Julija 1917 pa je bil zakon o mestnih ob činah razširjen na vse ob čine in v skladu z njim so bile, kar se za okupacijski režim morda zdi nenavadno, izvedene lokalne volitve, ki celo niso bile enostrankarske. Glasovanje je bilo javno, volilno pravico so imeli moški, zmagal pa je kandidat z najve č glasovi; vendar so si okrožna poveljstva vseeno pridržala velike pristojnosti in so lahko predsednike ob čin razreševala. Poleg predsednika občine so ob činsko upravo sestavljali še ob činski odbor (ponavadi 5–9 članov), pisar, eventualno tudi podpredsednik in pa tajnik, na razpolago pa so ji bili še pandurji, kot se je imenovalo pomožno osebje. Po volitvah je bila naloga vzpostavitve novih občinskih uprav izrecno naložena okrajnim poveljstvom, torej tudi Sovretu. Med drugim je morala vsaka ob čina pripraviti ob činski pravilnik, ki je opredeljeval na primer naloge in sestavo ob činske uprave, delovni čas, delovanje blagajne, takse in ga je moralo potrditi generalno guvernerstvo. Ob čine so v prvi vrsti izvrševale 124 Cetinjer Zeitung 2, št. 61 (15. marec 1917), str. 3. 125 Rako čevi ć, Crna gora, str. 237. 126 KA, MGG Montenegro, Militär-Bauamt (TE 1720). Änderung der Grundzüge, Beilage 3: Kreiskommando. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 135 odredbe okupacijski oblasti, pristojne pa so bile za preskrbo sirot, vzdrževanje šol, komunalo in vodenje statistike. Ob činske pravilnike je potrjevalo generalno guvernerstvo. Predsednik je bil pristojen za pobiranje prihodkov, sekretar je bil blagajnik, oba pa sta odgovarjala ob činskemu odboru, ki je tudi sprejemal prora čun in je moral odobriti izdatke ob čine, razen v nujnih primerih, ko je lahko izdatek do 50 kron (približno 80 današnjih evrov) odredil sam predsednik ob čine. Glavno težavo pri vzpostavljanju nove lokalne uprave je predstavljala neusposobljenost članov novih ob činskih uprav: reševali so jo tudi s te čaji, ki so potekali pri okrožnih poveljstvih. Pri postavljanju uprave na noge so se okrajna poveljstva poslužila tudi pomo či kapetanov tradicionalnih črnogorskih plemen, ki so bili dobro vpeti v lokalno okolje in so poznali črnogorsko običajno pravo. 127 Gantar se spominja, da je Sovre ponavadi govoril, da je delal v civilni pre- skrbi. 128 To je do neke mere res, saj je imel Sovre kot okrajni poveljnik tudi na tem področju pristojnosti in jih je tudi izkoriš čal za pomo č posameznikom. Tako je po lastnem pripovedovanju nekemu Rije čanu za njegove otroke iz vojaškega magazina priskrbel 100 kilogramov moke po ceni 5 perperjev, ko je v Rijeki Crnojevi ća stala že 200 perperjev. 129 Vseeno pa ima »delo v civilni preskrbi« druga čen prizvok kot »okrajno poveljstvo«. Morda je pri tem šlo tudi za minimalizacijo lastne medvojne vloge, tipi čno za pre čanske veterane prve svetovne vojne. A čeprav Sovre svoje vojaš čine v času Avstro-Ogrske ni obešal na veliki zvon, je tudi prikrival ni in je o njej ve čkrat tudi javno spregovoril. 130 Prav tako je njegova funkcija okrajnega poveljnika navedena v uslužbenskem listu v ZAMU. 131 Sovre se je ukvarjal tudi s pogozdovanjem. Pripovedoval je: »V celi Katunski nahiji je eno samo drevo, en brest, ki sem ga jaz v svojo karto zacahnal«. Po svojih lastnih navedbah je v okolici Cetinja dal zasaditi okoli 25.000 smrek in napraviti zaš čitno ogrado. 132 To število dreves je pomenilo okoli 6 hektarjev pogozdenega terena 133 – za predstavo: površina Parka Zvezda na Kongresnem trgu v Ljubljani znaša približno 1 hektar. Akcija (vsaj za moderne standarde) niti ni bila posebej obsežna: npr. leta 2018 je črnogorska vlada v okviru vsedržavne akcije sklenila zasejati 630.000 dreves. 134 V Sloveniji je bila po žledolomu leta 2014 za zasaditev okoli 10.000 predvidena zgolj enodnevna akcija. 135 Je pa to konkretno Sovretovo dejanje odražalo splošno avstro-ogrsko politiko v Črni gori. Avstro-Ogrska je namre č že med okupacijo za čela izkazovati velike apetite in strateške interese po tem ozemlju, po vojni pa je bila predvidena bodisi priklju čitev Črne gore bodisi 127 Rako čevi ć, Crna gora, str. 238–241. 128 Ustni vir: Kajetan Gantar. 129 Krekov posnetek. 130 Npr. Bartol, Obisk pri slovenskem humanistu. 131 ZAMU I Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 2. 132 Krekov posnetek. 133 Za oceno pogozdene površine se zahvaljujem red. prof. dr. Robertu Brusu z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 134 Pošumljavanje Crne gore, Energetski portal (26. oktober 2018). 135 Posadili bodo ve č kot 10.000 mladih dreves, Dnevnik (2. april 2019). M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 136 njeno de facto podreditev. 136 Že takoj po okupaciji je za čela Avstro-Ogrska Črno goro z gradnjo cest navezovati nase in na Albanijo, 137 pri tem pa se je posluževala tudi prisilnega dela. Zanimiv je podatek, da je Sovretu žena Albina v Črno goro pošiljala cvi ček in črno kavo. 138 Izpri čana je tudi podrobnost, da je ob »Karlovem tednu« pomladi 1918, ko so se zbirala sredstva za cesarjev dobrodelni sklad, Sovre prispeval 20 kron (približno 10 današnjih evrov). 139 Z vidika klasi čne fi lologije je zanimivo, da je Sovre v Črni gori izkoristil priložnost za seznanitev z ljudsko epiko. Za klasi čne fi lologe je ta književna zvrst zelo zanimiva zaradi sorodnosti s homersko epiko. Pionir raziskav na tem podro- čju je bil slovenski slavist Matija Murko, 140 profesor v Gradcu, 141 ki ga je Sovre gotovo poznal, saj je kot študent pri njem opravil izpit iz slovenš čine. 142 Sovreta je črnogorsko ljudsko petje mo čno pritegnilo; Gantar je pripovedoval, da je še kot univerzitetni profesor na predavanjih recitiral guslarje. 143 Po svojem pripovedo- vanju 144 je Sovre v Črni gori prijateljeval s popom Jovi čevi ćem, 145 s katerim sta redno družila ob ve čerih. Jovi čevi ć je bil sposoben med igranjem na Sovretove gusle, ki jih je le-ta prejel kot zahvalo od prej omenjenega Rije čana, tudi po dve uri v desetercih opevati Sovretova doživetja tistega dne. »In niti enega verza nisem zalotil, da bi ne bila na pravem mestu cezura,« se je spominjal Sovre. 146 Obiskal je tudi Jovi čevi ćevo teto, še bolj veš čo narodno pevko, ki je bila kljub visoki starosti 104 let še vedno zmožna producirati na tiso če verzov. Sovre navaja, da se ga je med črnogorskim prebivalstvom prijel vzdevek »Sofra providur«: »providur« je beseda za upravnika, ki izvira še iz časov beneške uprave. Kot se je zavedal že Sovre, je šlo za besedno igro, povezavo z znamenitim črnogorskim epom Gorski vijenec (1847), ki ga je napisal črnogorski vladika Peter II. Petrovi ć-Njegoš. V Gorskem vijencu se namre č lik Vuk Mi ćunovi ć nor čuje iz navad beneške gospode z besedami (verzi 1674–1681): 136 Iz črpno o Avstro-Ogrski politiki v Črni gori in na Balkanu nasploh: Mitrovi ć, Prodor na Balkan. 137 Rako čevi ć, Crna gora, str. 280. 138 Krekov posnetek. 139 Cetinjer Zeitung 3, št. 181 (9. maj 1918), str. 4. 140 Marin či č, Književnost arhai čne dobe, str. 37. 141 Glonar, Joža: Murko, Matija (1861–1952). Slovenska biografi ja. ZRC SAZU, 2013. 142 Kristan, Anton Sòvre, str. 86. 143 Ustni vir: Kajetan Gantar. 144 Krekov posnetek. 145 Verjetno Ilija Jovi čevi ć, svetnik v konzistoriju (cerkvenem sodiš ču). Omenja se npr. ob otvoritvi nove vodovodne napeljave na Cetinju, ko je podelil blagoslov. Cetinjer Zeitung 3, št. 215 (5. september 1918), str. 2–3. Ime ve čkrat omenja Martinovi ć, Crnogorski sveštenici, vendar istovetnost ni gotova. 146 Krekov posnetek. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 137 Fala Bogu, jest veliko čudo! Vidi te li ovde u Kotoru baš ovoga Sovru providura i ostalu gospodu mleta čku? Voli su ti kokoš ali jaje nego ovna ali grudu sira. Koje čudo mogu na godinu kokošakah oni pozobati! Besedna zveza Sovra providur je popa čenka beneške besede sovraprovvedi- tore, »vrhovni nadzornik«; o čitno pa je Petrovi ć-Njegoš (ali njegov lik Mi ćuno- vi ć) sovra- napa čno razumel kot osebno ime. 147 Črnogorce je torej priimek Sovre spominjal na to mesto v Gorskem vijencu, zlasti pa je bila asociacija mo čna, ker je res imel upravniško funkcijo. Sovre pa je govoril o »Sofri providurju«, ker je verjetno besedo Sovra napa čno razumel kot »Sofra« ali »Sofro«, njegov lastni vzdevek, ki so ga rabili njegovi osebni prijatelji in se nanaša na starogrško besedo σω ́φρων, »moder«. 148 Sovre je v zvezi s svojo slavo med ljudskimi pevci pripovedoval nekoliko šovinisti čno in gotovo pretirano, vendar zanimivo anekdoto: Enkrat sem šel z enim Črnogorcem po enih takih kozjih stezah gor in je tam na sredi tiste kozje steze stal en kamen, ki je bil težak recimo [25, 30 kilogramov], nekaj takega. Pa je bil ves zlizan. To se vidi, [da] je vsak človek, ki je tam šel, stopil na tisti kamen, da je lahko šel naprej. Pa sva se tam ustavila. - Čuješ, Črnogor če. Daj ti meni povedat, koliko godina ve ć može da stoji ovaj kamen. - E, gospodine, pa može da stotinu godina. Jaz sem dal puško pro č, pljunil v roke, pa sem tisto skalo prijel pa sem jo prestavil tja na mejo. »Tako,« sem rekel, »vidiš, tako pa pri nas delamo. In zdaj se ne bo nikdar ve č noben Črnogorec spotaknil čez ta kamen.« Čez 14 dni [so] v vsej Črni gori vsi guslarji peli pesem o Sofri providuru, kako je Črnogorce delat u čil. O teh verjetno parodi čnih pesnitvah iz Sovretovega časa v Črni gori ne vemo ni česar konkretnega; si pa lahko predstavo o njih ustvarimo iz nekaj ohranjenih desetercev, s katerimi je Cetinj čan Miloš Vuškovi ć (* 1900; † 1975) pospremil svojo priložnostno karikaturo Sovreta, ko je le-ta pisal svoj zgodovinski pregled Stari Grki (1939): 149 147 Gorski vijenac, str. 89, op. Milana Rešetara ad loc. 148 Npr. Vitomil Zupan ga v posvetilu svoje zbirke sonetov ob Sovretovi 70-letnici nagovarja z »Ljubi moj Sofro«. NUK, Rokopisna zbirka, Zapuš čina Antona Sovreta, TE 2, ov. 6. 149 Naši razgledi 4, št. 23 (10. december 1955), str. 576. Za kopijo članka se zahvaljujem gdč. Piji Pust. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 138 Bože mili čuda velikoga! Ili grmi il‘ se zemlja trese il‘ udara more u bregove? Niti grmi nit‘ se zemlja trese nit‘ udara more u bregove, ve ć se stvara gr čka istorija! To udara Sovro profesore, u makinu što slovo štampava! Puca slovo na makini jadnoj, puca slovo da probije kartu, po tri puta udarit‘ će jedno. Dokle nadje koje slovo treba! Slika 5. Vuškovi ćeva karikatura Antona Sovreta. (Naši razgledi 4, št. 23 (10. december 1955), str. 576) Domnevamo lahko, da so pesmi o »Sofri providurju« zvenele nekako tako. Sovre in Vušković, ki je bil profesor risanja, sta se sicer spoznala kot sodelavca na gimnaziji Pan čevo v šolskem letu 1932/1933; 150 med prvo svetovno vojno gotovo še nista navezala stikov, saj je bil Vuškovi ć ob njenem izbruhu, ko je bil star šele 14 let, interniran na Dunaju. O čitno Vuškovi ć do Sovreta kot pripadnika nekdanjih 150 Gimnazija u Pan čevu, Godišnji izveštaj 1932/1933. Nastavni čno osoblje. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 139 okupacijskih oblasti vseeno ni čutil sovražne nastrojenosti; morda je bilo celo poznavanje Cetinja tisto, ki ju je zbližalo. Verzi Vuškovi ća, ki je bil sicer likovni umetnik in direktor cetinjskega muzeja, vsekakor potrjujejo Sovretovo opažanje, da je »skoraj vsak Črnogorec pravzaprav bil narodni pevec«. 151 Sovre je trdil, da je bil Jovi čevi ć v stiku s kraljem Nikolajem I., svojim sorodnikom, ki je sicer bil v izgnanstvu v Franciji (v Črni gori je kot predstavnik dvora ostal princ Mirko). Sovretu naj bi kralj po predvideni avstro-ogrski zmagi (in posledi čni podreditvi Črne gore) celo ponujal prefekturo na Cetinju. Sovre je izjavil: »Mogu da radim što god o ćem. To je bil moj dekret.« 152 Tudi če je ta anek- dota pretirana, je Anton Sovre vsekakor bil sposoben upravnik, kar potrjuje tudi dejstvo, da je bil za zasluge v okupacijski upravi posebej odlikovan. Prvega aprila 1918 je bil Sovre predlagan za viteški križec Reda Franca Jožefa 153 z utemeljitvijo: Für vorzügliche Dienstleistung in besonderer Verwendung … Mit beispilgebendem, rastlosem Eifer hat er an der Neuaufstellung der V erwaltungsorganisation gearbeitet. Sein energisches, strammes Auftreten u(nd) zielbewusstes, umsichtiges Handeln hat eine Gemeinderverwaltung geschaffen, die als mustergiltig [sic] bezeichnet werden muss. Seiner unbeugsamen Tatkraft ist es zuzuschreiben, dass alle vorgeschriebenen Kontingente (Getreide, Heu, Stroh, Wolle) aufgebracht und die gesamten Steuern eingetrieben wurden. Ein hervorragender Offi zier, der nicht nur der Mil(itär-)Ver- waltung unschatzbare [sic] Dienste geleistet, sondern auch auf dem Schlachtfelde seinen Mann gestellt hat. »Za odli čen službeni uspeh med posebno zadolžitvijo … Z zgledno, neutrudno vnemo je delal na ponovni vzpostavitvi upravne organizacije. Njegov energi čni, strumni nastop in ciljno usmerjeno, preudarno delovanje sta vzpostavila ob činsko upravo, ki mora biti ozna čena za vzorno. Njegovi neuklonljivi aktivnosti je treba pripisati, da so bili zbrani vsi predpisani deleži (žito, seno, slama, volna) in pobrani vsi davki. Izvrsten častnik, ki ni le opravil neprecenljive službe za vojaško upravo, temve č se je dokazal tudi na bojnem polju.« Viteški križec je bil najnižja stopnja Redu Franca Jožefa. Redovi so bili odlikovanja najvišjega ranga: avstro-ogrskih redov vojak sploh ni mogel prejeti, če ni bil častnik. 154 Če bi Sovre prejel viteški križec, bi to bilo njegovo najpresti- žnejše odlikovanje – vendar se zdi, da ga ni, saj podelitev ni izpri čana. Zagotovo vemo le, da je Sovre 26. junija 1918 prejel srebrno zaslužno vojaško medaljo (Militär-V erdienstmedaille in Silber, uradno neuerlich die Allerhöchste belobende Anerkennung), torej višjo stopnjo odlikovanja Signum laudis, brez me čev; 155 kot že omenjeno, je Sovre leta 1916 že prejel bronasti Signum laudis. S predlogom za Red Franca Jožefa so se sicer strinjale vojaške inštance vse do in vklju čno z armadnim poveljstvom. Najverjetneje je na koncu vrhovno vojaško poveljstvo Sovretove 151 Krekov posnetek. 152 Krekov posnetek. 153 ΚΑ, ΒΑ, ΟΒΑ Nr. 240.510. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa. 154 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 24. 155 Verordnungsblatt 68, št. 111 (26. junij 1918), str. 5508. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 140 zasluge pa č ovrednotilo druga če in mu podelilo le srebrni Signum laudis. Če bi Sovre prejel Red Franca Jožefa, bi sicer postal stanovski kolega Juliusa Kugyja, ki je za zasluge na soški fronti prejel viteški in kasneje ofi cirski križec tega redu. 156 Leta 1918 je Sovre prejel tudi Karlov četni križec (Karl Truppenkreuze), ki je bil podeljen vsem, ki so bili v času vojne vsaj 12 tednov na fronti ali pa so sodelovali vsaj v eni bitki. Šlo je za relativno neugledno odlikovanje, ki ga je decembra leta 1916 uvedel cesar Karel in se je podeljevalo dobesedno v milijonih. 157 Sovre je bil nekaj časa tudi okrajni poveljnik v Rijeki Crnojevi ća, vendar ni znano, kdaj natan čno. Funkcijo omenja uslužbenski list v ZAMU, Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa pa ne, torej je to funkcijo verjetno opravljal po nastanku sle- dnjega (1. april 1918). Prav tako je po lastnem pri čevanju bil ob koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske tik pred povišanjem v stotnika (Hauptmann): 158 v mirni dobi je bilo za rezerviste težko dose či že čin nadporo čnika, postati stotnik v rezervi pa je bilo skorajda nemogo če. 159 Sovre je ostal vojak vse do konca vojne. Pri odhodu iz Črne gore po zlomu sil osi o čitno ni imel velikih problemov. »Ko sem odhajal, mi je dejal ob činski predstojnik: ‚Nalog imam od komitov (le-ti so se bojevali proti Avstrijcem), da ne bo počila puška, dokler bo potoval sofra providur od Kotora do Reke,‘« je navedel v intervjuju proti koncu svojega življenja. 160 Ta navedba poleg izpri čanih prijateljskih stikov s Cetinj čani kaže, da je Sovre med prebivalstvom užival iskreno naklonje- nost, čeprav je bil pripadnik okupacijskih oblasti. V istem intervjuju je čas, ki ga je preživel v Črni gori, celo navedel kot najprijetnejše obdobje svojega življenja. Oba Sovretova uslužbenska lista navaja, da je bil demobiliziran 11. novembra 1918, uslužbenski list iz ZAMU navaja še Ljubljano kot kraj demobilizacije. 161 Gantar po drugi strani navaja, da je Sovre ostal v vojski še nekaj mesecev po koncu prve svetovne vojne in da mu je bil ponuden čin majorja, če bi se aktiviral (o čitno v jugoslovanski vojski). 162 V vsakem primeru se je v u čilnico vrnil šele z novim letom (gl. spodaj). Že omenjeni Marko Bajuk je imel po študiju zelo podobno kariero kot Anton Sovre. Oba sta postala profesorja klasi čne fi lologije. Tudi Bajuk je bil rezervni častnik, in sicer pri 22. pehotnem polku (naborni okraj Sinj). Prav kakor Sovre je bil vpoklican med skadrsko krizo, in sicer kar dvakrat: od 14. decembra 1912 do 6. marca 1913 in zatem od 5. maja do 15. junija 1913. 163 Za to je prejel Spominski križec 1912–1913. Med prvo svetovno vojno je dosegel čin rezervnega nadporo č- nika in je bil ve čkrat odlikovan: prejel je vojaški zaslužni križec 3. stopnje, dvakrat 156 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 254–256. 157 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 24, 286–287. 158 Bartol, Obisk pri slovenskem humanistu. 159 Zehetbauer, Reserveoffi zierssystem, str. 94; ÖULK I, str. 55–56. 160 Tribuna 12, št. 14 (20. junij 1962), str. 4. 161 ZAP 142, Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis; ZAMU I Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 3. 162 Gantar, Utrinki ugaslih sanj, str. 233. 163 Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach 1912/1913, str. 48. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 141 srebrni Signum laudis in pa bronasti Signum laudis, vse z me či. 164 V Pedagoškem letopisu za leto 1915 zasledimo podatek, da je bil bataljonski adjutant. 165 Po vojni Slika 6. Vila Karel, kjer je Sovre preživel svoja ptujska leta (1919–1926). Današnji naslov Pa- nonska ulica 2. (Foto: Matic Kristan) Sovretovo življenje po vojni je dobro poznano, tako da ga na tem mestu ne bi podrobneje obnavljali: bi pa opozorili na nekaj morda spregledanih podrobnosti. Po prvi svetovni vojni je Gorico zasedla Italija, zato je Sovre moral poklicno pot nadaljevati drugje. S šolskim letom 1918/1919, ki se je zaradi epidemije španske gripe za čelo pozno, je za čel pou čevati na ptujski gimnaziji. 166 Sprva je bil suplent, s 1. januarjem 1921 pa je napredoval v polnega profesorja. 167 Živel je v Vili Karel ob Grajeni (današnja Panonska ulica 2). Na Ptuju je ostal vse do leta 1926. Med drugim je bil na Ptuju tudi starešina Sokolov, 168 torej se je še vedno politi čno udejstvoval v okviru liberalne struje, v kateri je bil aktiven že v svojih študentskih letih. 169 Kontrast po vrnitvi iz vojne je moral za Sovreta biti velik. Kasneje se je spominjal: »Med 164 Ranglisten 1918, str. 516. 165 Schmoranzer, Sodelovanje slovenskega u čiteljstva, str. 12. 166 50. izvestje državne gimnazije v Ptuju, 1918/1919, str. 13. 167 ZAP 142 Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 168 Prvi Sovrétov ve čer, Kajetan Gantar, str. 19; Gantar, Zasilni pristanek, str. 210. 169 Kristan, Anton Sòvre, str. 83–84. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 142 prvo svetovno vojno je bil človek ves čas odrezan od kulture in je skoraj podivjal. Malokdaj smo dobili kak časopis, knjig pa sploh ne.« 170 Ravno po koncu vojne pa je za Sovreta nastopilo izjemno plodno in vsestransko obdobje. Z njim se je pri čela Sovretova prevajalska in pedagoška dejavnost, s katero se je najbolj proslavil. 171 Vendar je vojaš čina na Sovretu seveda pustila trajen pe čat. Rana mu je pov- zro čala hude migrene, ki so vplivale na njegovo razpoloženje, zlasti ob slabem vremenu. Kajetan Gantar je rad povedal anekdoto, ki mu jo je povedal bratranec njegove matere, Sovretov dijak v Ljubljani, da je Sovre neko č v svojega dijaka zagnal črnilnik. 172 Še v šolskem letu 1933/1934 je prejel bolniški dopust – tega leta je bil formalno premeš čen na realno gimnazijo v Sremskih Karlovcih, vendar se zdi, da zaradi bolniškega dopusta sploh ni pou čeval. 173 Je pa Sovre ohranil tudi nekaj militaristi čnega duha. Ko mu je Gantar pove- dal, da odhaja služit vojaški rok, sta imela dolg pogovor o Sovretovem enoletnem prostovoljstvu. Piše, da mu je Sovre ob tej priložnosti dejal: »V ojaš čina v mirnem času pa sploh ni ni č hudega, vojska šele naredi moža! Pošljite mi iz vojske svoj naslov, da vam bom kdaj pisal. Za vojaka ni lepšega doživetja kot pošta iz doma čih krajev.« Kasneje je Sovre Gantarju res poslal pismo, na za četku katerega je Gantarja nagovoril z »gospod fi lius Martis« (»Marsov sin«). 174 Gantar se spominja tudi, da mu je Sovre svoj čas na Ptuju opisal kot boj »na štirih frontah hkrati«, in pripominja, da mu je bila zaradi vojaš čine raba vojaške terminologije tudi sicer blizu. 175 Navaja pa tudi anekdoto o Sovretovi navadi, ki skorajda spominja na poklicno deformacijo. Čeprav se morda čudno sliši, vendar se mi zdi, da je Sovrè imel v sebi nekaj vojaškega talenta in duha. […] Moj prijatelj skladatelj Uroš Krek mi je pozneje pripovedoval, kako se je Sovrè, ko so neko č v Rogaški Slatini skupaj preživljali po čitnice, na sprehodih v časih na kaki razgledni to čki ustavil in modroval: »Poglej to dolino in ozko grlo, ki vodi vanjo. Z eno samo četo bi jo lahko ubranil pred celim regimentom! Na to pobočje bi razvrstil en vod, tja drugega, po tistile grapi bi poslal patruljo v sovražnikovo zaledje.« Ni čudno, da je znal v Iliadi s takšno nazornostjo sloveniti ravno prizore dvobojev, bitk in krvavih spopadov. 176 Sovre je bil 18. decembra 1921 izvoljen za predsednika poverjeništva Splošne organizacije vojnih invalidov, vdov in sirot na Ptuju. 177 Zdi se, da kasneje na tem področju ni bil ve č aktiven: v krajevnem odboru zveze vojaških invalidov Ljublja- na-Center, ki je bil pristojen tudi za Trdinovo, kjer je Sovre po selitvi v Ljubljano živel do konca življenja, ga ne zasledimo, vsaj med ustanovnimi člani ne. 178 Tudi sicer po svojem času na Ptuju Sovre ni bil ve č posebej društveno aktiven. 170 Tribuna 12, št. 14 (20. junij 1962), str. 4. 171 Ta del Sovretove biografi je je celovito obdelan v zborniku Anton Sovre in Ptuj. 172 Gantar, Sovretova ptujska leta, str. 17. 173 Izveštaj državne realne gimnazije u Sremskim Karlovcima 1933/1934, str. 6–7. 174 Gantar, Utrinki ugaslih sanj, str. 233, 253. 175 Gantar, Sovretova ptujska leta, str. 18. 176 Gantar, Utrinki ugaslih sanj, str. 233–234. 177 Ptujski list, letnik 3, št. 48 (25. december 1921), str. 2. 178 ZAL 707/1, Registracija društev, TE 2, ov. 45: Registracija Zveze vojaških invalidov, krajevni odbor Ljubljana Center. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 143 Na ptujskem pokopališ ču stoji spomenik v prvi svetovni vojni padlim Ptuj ča- nom, na katerem je vklesana priredba znamenitega Simonidovega elegi čnega distiha, posvečenega padlim v bitki pri Termopilah (480 pr. Kr.). Marija Hernja Masten iz Zgodovinskega arhiva Ptuj je ta napis povezala s Sovretom, ki je takrat, kot že ome- njeno, predsedoval zvezi vojaških invalidov. 179 Vendar tega napisa Sovretu nikakor ne moremo pripisati, in sicer zato, ker je preprosto nepravilen. Starogrški izvirnik tega epitafa je ohranjen v dveh razli čicah, napis na Ptuju pa temelji na Ciceronovem prevodu iz Tusculanae Disputationes 1.42.101, ki se glasi: Dic hospes Spartae nos te hic vidisse iacentes, / dum sanctis patriae legibus obsequimur (»Povej, tujec, Sparti, da si nas videl ležati tu, ko smo pokorni svetim poveljem domovine«). Avtor napisa na ptujskem spomeniku je heksameter ponesre čeno priredil: Dic hospes domi nos hic vidisse iacentes (»Povej, tujec, doma …«). Ta verz je tako metri čno kot slovni čno napa čen. Metri čno je napa čen jamb dom ī: treba je na silo podaljšati zlog do-, da do- bimo spondej in se heksameter izide; z vidika slovnice pa v akuzativu z infi nitivom manjka osebek (te) – gre torej za izpustni osebek, ki za latinš čino ni zna čilen. Kot poklicni klasi čni fi lolog in poleg tega še velik poznavalec anti čne metrike in kom- petenten pisec verzov v klasi čnih jezikih Sovre takega napisa gotovo ni ne napisal ne neposredno odobril. Bil je namre č zmožen najti rešitev, ki bi bila tudi metri čno in slovni čno upravi čljiva. Možnih pojasnil za tak napis je ve č. Morda je Sovre samo dal pobudo, da se na spomenik vkleše napis na podlagi Simonidovega epitafa, izbiro konkretne formulacije pa je prepustil komu drugemu. Morda pa je preprosto šlo za napako kamnoseka. Kakorkoli že, avtorju tega napisa se ni zdelo umestno Ptuja ena čiti s Sparto, vendar morda ne bi bilo prav ni č narobe s tem, če bi ga; okraj Ptuj je namre č imel po navedbah povojne študije v vsej habsburški monarhiji sorazmerno najve čje število žrtev, 180 torej je bil neke vrste »slovenska Sparta«. Sovretova vojaš čina je verjetno prispevala tudi k njegovemu posebnemu za- nosu glede bojev za severno mejo. Dokaz zanj najdemo v Sovretovem pedagoškem delu. Kot je poro čal Popotnik v prispevku z naslovom Moderna latinska naloga, je 16. maja 1919 Sovre dal svojemu 1. razredu za šolsko nalogo prevod slede čega slovenskega besedila v latinš čino: 181 V ojaki! Domovina je v nevarnosti. Krut sovražnik je preplavil našo lepo zemljo. Tužna Koroška plaka. Divje tolpe mu čijo in morijo može, žene in otroke. Vojaki, pomagajte jim v nesre či, rešite jih zla! Poženite sovražnika v beg! Bili ste vedno hrabri in radi ste se borili za domovino. Če boste pomljivi svojega junaštva, boste sovražnike pre- magali in slobodna domovina vam bo hvaležna. Želimo, da izvojujete celo pokrajino, katero je zasedel sovražnik. V est na koncu doda, da so bili dijaki navdušeni in so nalogo opravili bolje kot obi čajno. Naloga je bila res posebej aktualna: ravno v tem času je namre č potekala 179 Herek, Sofra iz Šavne Pe či; Harb, Reportaža ob 120-letnici. 180 Totenverluste nach Nationalitäten, 1919, str. 14. Statistika temelji na reprezentativnem vzorcu številk Verlustliste. Študija navaja na 1. mestu v monarhiji Ptuj s 196,2 padlimi na 1000 pristojnih prebivalcev. Na 4. mestu je Celje z 68,8 padlih na 1000 pristojnih prebivalcev. 181 Vajda, Moderna latinska naloga. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 144 uspešna jugoslovanska ofenziva na južno Koroško, ki pa vseeno ni uspela zagotoviti priklju čitve te dežele jugoslovanski državi. V zvezi z boji za severno mejo lahko omenimo še podatek, da je Anton Sovre leta 1920 kot lokalni nabiralec na Ptuju zbiral sredstva za spomenik Franju Mal- gaju na Ravnah na Koroškem (takrat Guštanju). 182 Sicer je Malgaj tako kot Sovre obiskoval celjsko gimnazijo, in to le pet let za Sovretom. Sovre je vojaško kariero za čel v istem polku (87. celjskem pehotnem) kot Franjo Malgaj, konec vojne pa je do čakal celo z višjim činom kot Malgaj. Sovre je zbral 81 dinarjev. Spomenik je bil postavljen leta 1924, zasnoval pa ga je Jože Ple čnik. Med okupacijo so ga nacisti razstrelili. Sovre je bil odlikovan tudi v novi državi, in to celo z redom, za katerega se, kot že re čeno, zdi, da mu ga je Avstro-Ogrska odrekla. Petnajstega avgusta 1929 je na predlog ministrstva za prosveto prejel Red Sv. Save, in sicer stopnjo ofi cirja (druga najnižja stopnja od petih). 183 Zaklju čki Konkretni podatki o vojaški službi Antona Sovreta potrjujejo sodbo, ki si jo lahko o njem ustvarimo iz njegovega bolje poznanega kasnejšega dela: da je bil zagnana in vsestransko nadarjena osebnost. Med prvo svetovno vojno se je izkazal za sposobnega vojaškega poveljnika. Že mesec in pol po hudi rani glave se je vrnil na fronto in tam služil še dobrega pol leta. Dvakrat je bil odlikovan za hrabrost. Tudi kot funkcionar okupacijskih oblasti v Črni gori se je izkazal za prizadevnega in učinkovitega; to potrjuje tudi utemeljitev predloga za njegovo tretje odlikovanje. Sovretova skorajšnja smrt, zlasti če pomislimo še na smrt njegovega vrstnika Tycha pl. Willamowitz-Moellendorffa, nas napeljuje k razmisleku o davku, ki ga je prva svetovna vojna terjala kakor v vseh vidikih družbe in podro čjih človeko- vega delovanja tudi v klasi čni fi lologiji. Približno kvantitativno predstavo si lahko ustvarimo iz Slovenske biografi je: v kategoriji klasi čnih fi lologov je edini rojen v 90. letih 19. stoletja Anton Čepon, ki se je bojeval na soški fronti in je bil pri Doberdobu dvakrat ranjen. 184 Klasi čni fi lologi so bolje zastopani tako v desetletju pred tem (osem) kot v desetletju za tem (dva – s tem da ve č v tem desetletju rojenih klasi čnih fi lologov še nima življenjepisov: kot tretjega bi bilo treba prišteti vsaj še Milana Grošlja, profesorja klasi čne fi lologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani). Zanimivo izhodiš če za nadaljnje raziskave bi bila sistemati čna raziskava študen- tov oz. diplomantov klasi čne fi lologije iz slovenskih dežel, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Vendar natan čna ocena posledic prve svetovne vojne na posame- zno stroko ni zares možna, saj je bil izgubljen predvsem potencial: borci so bili ve činoma premladi, da bi se že resno poklicno oz. strokovno udejstvovali in Tycho pl. Willamowitz-Moellendorff je v tem, da je njegovo delo doseglo odmev že v 182 Jutro 4, št. 244 (18. oktober 1923), str. 7. 183 ZAMU I, Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 3. 184 Bogataj, Jan Dominik: Čepon, Anton (1895–1995). Slovenska biografi ja. ZRC SAZU, 2013. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 145 mladosti, redka izjema. Anton Sovre se je klasi čni fi lologiji resno posvetil šele po prvi svetovni vojni, ko je za čel prevajati. 185 Njegov prvi prevod, Sofoklejev Kralj Ojdip, je izšel leta 1922, v katerem je dopolnil 37 let. Viri in literatura Arhivsko gradivo KA – Kriegsarchiv Wien KA, ΒΑ, ΟΒΑ. KA, FA, NFA, HHK, MV , Militärgeneralgouvernement Montenegro. KA Feldspitäler, TE 2065. NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka Zapuš čina Antona Sovreta (nepopisano). ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana ZAL 707/1, Registracija društev. ZAMU – Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani ZAMU I, Filozofska fakulteta. ZAP – Zgodovinski arhiv Ptuj ZAP 5, Mestna občina Ptuj. ZAP 142, Gimnazija Ptuj. Zasebni arhiv Marka Sovreta V ojni dnevnik Karla Sovreta Vojaška periodika Nachrichten über Verwundete št. 293 (15. februar 1915). Ranglisten des kaiserlichen und königlichen Heeres 1918 (1918). Schematismus für das kaiserliche und königliche Heer für 1911 (december 1910). Schematismus für das kaiserliche und königliche Heer für 1912 (december 1911). Schematismus für das kaiserliche und königliche Heer für 1914 (februar 1914). Seidels kleines Armeeschema 76 (avgust 1914). Verlustliste 75 (7. december 1914). V erordnungsblatt für das k. u. k. Heer . Personalangelegenheiten 59, št. 49 (31. december 1909). V erordnungsblatt für das k. u. k. Heer . Personalangelegenheiten 61, št. 54 (30. december 1911). V erordnungsblatt für das k. u. k. Heer . Personalangelegenheiten 62, št. 49 (31. december 1912). Verordnungsblatt für das k. u. k. Heer. Personalangelegenheiten 65, št. 53 (17. april 1915). Verordnungsblatt für das k. u. k. Heer. Personalangelegenheiten 65, št. 123 (18. avgust 1915). V erordnungsblatt für das k. u. k. Heer . Personalangelegenheiten 65, št. 136 (4. september 1915). Verordnungsblatt für das k. u. k. Heer. Personalangelegenheiten 68, št. 111 (26. junij 1918). 185 Bartol, Obisk pri slovenskem humanistu. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 146 Izvestja Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach 1912/1913. Izvestje II. državne gimnazije v Ljubljani 1912/1913. Izvestje II. državne gimnazije v Ljubljani 1913/1914. Prvo izvestje c. kr. slovenske državne gimnazije v Gorici 1913/1914. 50. izvestje državne gimnazije v Ptuju, 1918/1919. Gimnazija u Pan čevu, Godišnji izveštaj 1932/1933. Izveštaj državne realne gimnazije u Sremskim Karlovcima 1933/1934. Časopisje Amerikanski Slovenec 24, št. 13 (12. januar 1915). Cetinjer Zeitung 2, št. 61 (15. marec 1917). Cetinjer Zeitung 3, št. 181 (9. maj 1918). Cetinjer Zeitung 3, št. 215 (5. september 1918). Edinost 34, št. 239 (26. avgust 1909). Jutro 4, št. 244 (18. oktober 1923). Naši razgledi 4, št. 23 (10. december 1955). Omladina 3, št. 11 (februar 1907). Ptujski list, letnik 3, št. 48 (25. december 1921). Slovenec 42, št. 267 (21. november 1914). Slovenski narod 42, št. 194 (26. avgust 1909). Soča 34, št. 97 (26. avgust 1909). Tribuna 12, št. 14 (20. junij 1962). U čiteljski tovariš 49, št. 1 (2. januar 1909). Ustni viri Prof. Vinko Avsenak. Zasl. prof. akad. dr. Kajetan Gantar. Mirko Mihali č. Avdiovizualni viri Fotografi ja maturantov Klasi čne gimnazije leta 1928, zasebna zbirka Maksimilijana Koširja. Harb, Miran: Reportaža »Anton Sovre« – ob 120-letnici rojstva. Maribor: RTS, 2005. Herek, Boža in Bojan Herek: Sofra iz Šavne Pe či. Laško: Vigred, 2005. Herek, Boža in Bojan Herek: Anton Sovre – portret. ARS, 2017. Elektronski viri Historischer Währungsrechner. Österreichische Nationalbank. (www.eurologisch.at/docroot/waehrungsrechner/) Pošumljavanje Crne gore, Energetski portal (26. oktober 2018). (www.energetski- portal.rs/posumljavanje-crne-gore-sadi-se-630-000-sadnica/) Literatura Avsenak, Vinko: Bratje Sovrè v veliki vojni. Na fronti 15, 2022, str. 34–47. Balla, Tibor: The military participation of the Austro-Hungarian Monarchy in the settlement of the Scutari-crisis. Aarms 4, 2005, str. 93–110. Bartol, Vladimir: Obisk pri slovenskem humanistu. Primorski dnevnik 13, št. 155, 30. junij 1957, str. 3. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 147 Calder III., William M. in Anton Bierl: The tale of Oblomov. Tycho von Willamowitz- Moel- lendorff (1885–1914). Eikasmos 2, 1991, str. 257–283. Car, Pavel: Slovenci – junaki avstrijskih armad in njihova odlikovanja. Ljubljana: Signum Laudis, 2017. Gantar, Kajetan: Ob spominih na Sovretova ptujska leta. Mira Petrovi č (ur.): Anton Sovre in Ptuj. Ptuj: Knjižnica Ivana Potr ča, 2019, str. 16–19. Gantar, Kajetan: Utrinki ugaslih sanj. Ljubljana: Slovenska matica, 2005. Gantar, Kajetan: Zasilni pristanek. Ljubljana: Slovenska matica, 2011. Hašek, Jaroslav. Dobri vojak Švejk v prvi svetovni vojni. 3. in 4. zvezek. Ljubljana: DZS, 1966. Hojan, Tatjana: Akademija, ljudsko izobraževalno društvo (1904–1934). Kronika 54, 2006, str. 115–128. Katani ć, Filip: Pješa čke pukovnije Austro-Ugarske vojske s podru čja Banske Hrvatske i Slavoniju u galicijskoj bitki 1914. godine. Zbornik Jankovi ć 3, 2018, str. 230–258. Klavora, V asja: 96. pehotni polk iz Karlovca na kraškem bojiš ču med 2. soško bitko (od 18. julija do 19. avgusta 1915). Sem puško zagledal in jokat za čel: 96. pehotni polk iz Karlovca na soški fronti. Kromberk: Goriški muzej, 2014, str. 48–51. Kristan, Matic: Anton Sovre. Keria 23, št. 2 (2021), str. 68–98. Marin či č, Marko: Grška književnost arhai čne dobe. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2004. Martinovi ć, Sr đa: Crnogorski sveštenici – glavari, ofi ciri i ratnici. Matica 21 (2020), št. 81, str. 341–394. Mitrovi ć, Andrej. Prodor na Balkan: Srbija u planovima Austro-Ugarske i Nema čke 1908–1918. Beograd: Nolit, 1981. Österreich-Ungarns Letzter Krieg (ÖULK), 1. zvezek (Das Kriegsjahr 1914): V om Kriegsausbruch bis zum Ausgang der Schlacht bei Limanowa-Lapanów. Dunaj: V erlag der Militärwissen- schaftlichen Mitteilungen, 1931. Österreich-Ungarns Letzter Krieg (ÖULK), 2. zvezek (Das Kriegsjahr 1915), 1. del: Vom Au- sklang der Schlacht bei Limanowa- Łapanów bis zur Einnahme von Brest-Litowsk. Dunaj: Verlag der Militärwissenschaftlichen Mitteilungen, 1931. Pavlica, Hedvika (ur.): V Šavni Pe či obujamo spomine: prvi Sovrétov ve čer , 28. junija 1997. Šavna Peč: samozaložba, 1997. Petrovi č, Mira (ur.): Anton Sovre in Ptuj. Ptuj: Knjižnica Ivana Potr ča, 2019. Petrovi ć-Njegoš, Peter II.: Gorski vijenac. Biograd, 1892. Rako čevi ć, Novica: Crna gora u prvom svijetskom ratu 1914–1918. Cetinje: Istorijski institut, 1969. Schmid, Hugo: Heerwesen. 2. Teil. Dunaj: samozaložba, 1916. Schmoranzer, Josip: Sodelovanje slovenskega u čiteljstva pri svetovni vojni. Pedagoški letopis 15 (1919), str. 1–18. T ăslăuanu, Octavian C.: With the Austrian Army in Galicia. London: Skeffi ngton & Son, 1918. Turk, Juš: O če je dvakrat zgrešil Sovreta, zdaj pa po čivata v skupnem grobu. Dinastije na Slo- venskem. Ljubljana: Inštitut za gospodarsko in civilno pravo, 2007, str. 14–18. Vajda, Franc: Moderna latinska naloga. Popotnik 40, 1919, str. 170. Winkler, Wilhelm: Die Totenverluste der öst.-ung. Monarchie nach Nationalitäten. Wien: Seidl, 1919. Zehetbauer, Ernest. Das reserveoffi zierssystem Österreich-Ungarns: Die alte Armee und ihre »Einjährigen« 1868–1914. Hamburg: Tredition, 2016. Zehetbauer, Ernest. Krieg der Reserveoffi ziere 1914–1918: Österreich-Ungarn, die »E.F .« und das Ende der alten Armee. Hamburg: Tredition, 2015. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) 148 SUMMARY Anton Sovre between Rifl e and Chalk Matic Kristan Slovene classical philologist Anton Sovre completed his term of military service in the Austro-Hungarian army as a one-year volunteer in the years 1906–1907. From the school year 1912/1913, he started teaching as a supplemental teacher in the II State Gymnasium in Ljubljana (in what is now Gymnasium Poljane) under Ivan Tertnik. On 1 January 1913, he was promoted to Reserve Lieutenant at the 96 th Infantry Regiment, which had its conscription area in Karlo- vac. He was mobilised during the Skadar Crisis of the same year: he served from 5 May to 1 September, at least for some time on the Montenegrin border. In the school year 1913/1914, he taught in the Slovene gymnasium in Gorizia. At the outbreak of World War I, he was drafted into the army. He acted as a company commander and for some time as a battalion commander. In the autumn of 1914, he fought in the 2 nd Army, VII th Corps, 34 th Infantry Division. On 13 October 1914, he was wounded in Galicia, as it seems near what is now Nove Misto in Ukraine. He recieved a shot to his head which left consequences for his entire life. After the war, he was sent to a short recovery leave. During the leave, on 15 November, he married Albina Schöner at home in Krško. In January 1915, he was with the 1 st Replacement Company of his regiment in Karlovac. He returned to the Eastern Front the same winter. There, he fought in the 3 rd Army, VII th Corps, 17 th Infantry Division. For a determined attack on unexpected enemy troops he undertook as company commander in February 1915 near Mestisko/Kishely, he received the bronze Signum laudis. After Italy‘s entry into the war, he was transferred to the Italian Front: during the 2 nd battle of So ča/Isonzo, he evidently took part in fi ghting on Doberdob/Doberdò del Lago. In the summer of 1915, he was promoted to Reserve Oberleutnant. At the end of July, he suffered a stomach illness and received treatment in Krško until the middle of August. He most likely never returned to the front. At the end of August, he was decorated with a Military Cross of Merit for achievements which currently remain unknown. From October 1916, he commanded the 3 rd Replacement Company of the 96 th Infantry Regiment in Karlovac. In January 1917, he began serving in the Austro-Hungarian occupying administration in Montenegro as an adjutant of the commander of Cetinje precinct. In July, he became the commander of Cetinje precinct and later of Rijeka Crnojevi ća precinct. For his achievements in the occupying administration – those in establishing local administration and collecting resources were emphasised in particular – he was even recommended for the Order of Franz Josef, but was only awarded the silver Signum laudis. It is also known that he undertook a small forestation. He supposedly even received offers to stay in Cetinje as an administrator after the war. In Montenegro, he was especially fascinated by folk poetry; there were also folk poems sung about Sovre. He remained in Montenegro until the end of World War I. According to his own statements, he was close to attaining the rang of Captain. On 1 January 1919, Sovre became a professor of Ptuj Gymnasium. There began his career as a translator and educator for which he became most renowned – but World War I left a permanent mark on him, which is also evident from statements of individuals who knew him. Considering its grave errors, the Latin inscription on the monument to the victims of World War I in the Ptuj cemetery is not directly related to Sovre.