List št. 29.
Kmet v risu.
Noč, pravijo, ima svojo moč,
In taka moč je čudna,
In tamna noč je strašna noč,
Je strašna, nepriljudna; Alj veči je bogastva moč ,
Ta moč je še bolj čudna,
Ki je ne vstraši tamna noč,
Ce še tak nepriljudna. — Poglej ga kmeta , kak hiti
Tje gor na križempotje !
Zaklad ga tjekaj tak dervi,
Ki v risu tamkej not je. Tri letne šibe leskovke
Vijavne nese sabo
Pred Vida solncam vrezane,
Ker so le te za rabo. Ko pride tje, na sredo se
Na sredo pota vstavi,
In ris alj krog okolj sebe
Tri šibe dolg napravi, Načerta ga, se vstopi vd-nj,
Enajste pričakuje, —
Se s turna zvon, ki kladvo na-nj
Je vdarilo, začuje. Po koncu kar začno lasje
Na glavi mu vstajati,
Kakor se v jezi zgrebene
Živali sploh na vrati. Že misli, sto in sto pošast
Bo zdaj in zdaj prihrulo,
Jih, kdo ve kaj, ki njih obl&st
Peklo je, ga ohsulo, V naprej že sveti križ stori,
In roženkranec moli,
In stopi, da na vse strani
Je e n a dalja okoli. Lej, razsvitli se zdaj nebo,
Ko solnce bi sijalo,
In bliže bliže to svitlo
Je k njemu prihajillo. Približa se mladeneč mu
Ves v svitlim oblačilu,
Dol z neba je poslan prišel
Po božjim naročilu; In stopi k njemu,  da  novo
Opltižje mu v darilo,
Orodje mnogo vse tako
Za kmečko opravilo. Podajal mu je vse molče,
In zginil je podavši.
Zdej kmet domu s podanim gre,
Pomen daril spoznavši. In kakšen bil je ta pomen ?
Povem ga vsim in tebi:
Kdor priden je in pa spošten
Ima bogastvo — vsebi.           M. Valjavec.