List št. 29. Kmet v risu. Noč, pravijo, ima svojo moč, In taka moč je čudna, In tamna noč je strašna noč, Je strašna, nepriljudna; Alj veči je bogastva moč , Ta moč je še bolj čudna, Ki je ne vstraši tamna noč, Ce še tak nepriljudna. — Poglej ga kmeta , kak hiti Tje gor na križempotje ! Zaklad ga tjekaj tak dervi, Ki v risu tamkej not je. Tri letne šibe leskovke Vijavne nese sabo Pred Vida solncam vrezane, Ker so le te za rabo. Ko pride tje, na sredo se Na sredo pota vstavi, In ris alj krog okolj sebe Tri šibe dolg napravi, Načerta ga, se vstopi vd-nj, Enajste pričakuje, — Se s turna zvon, ki kladvo na-nj Je vdarilo, začuje. Po koncu kar začno lasje Na glavi mu vstajati, Kakor se v jezi zgrebene Živali sploh na vrati. Že misli, sto in sto pošast Bo zdaj in zdaj prihrulo, Jih, kdo ve kaj, ki njih obl&st Peklo je, ga ohsulo, V naprej že sveti križ stori, In roženkranec moli, In stopi, da na vse strani Je e n a dalja okoli. Lej, razsvitli se zdaj nebo, Ko solnce bi sijalo, In bliže bliže to svitlo Je k njemu prihajillo. Približa se mladeneč mu Ves v svitlim oblačilu, Dol z neba je poslan prišel Po božjim naročilu; In stopi k njemu, da novo Opltižje mu v darilo, Orodje mnogo vse tako Za kmečko opravilo. Podajal mu je vse molče, In zginil je podavši. Zdej kmet domu s podanim gre, Pomen daril spoznavši. In kakšen bil je ta pomen ? Povem ga vsim in tebi: Kdor priden je in pa spošten Ima bogastvo — vsebi. M. Valjavec.