„GLASBENA MATICA“ V LJUBLJANI.
XLIII. DRUŠTVENO LETO. XXIV. LETO REDNIH DRUŠTV. KONCERTOV.
V sredo 2. decembra 1914 zvečer ob V28. uri v veliki dvorani „Narodnega Doma“
DOBRODELNI KOMCERT
ob šestinšestdesetletnici vladanja Nj. Veličanstva Presvitlega Cesarja FRANA JOSIPA I. na korist „Rdečemu Križu“ in rodbinam vpoklicanih vojakov.
SODELUJEJO: gdč. Cenka Severjeva, (mezzosopran); gosp. Leopold Kovač, (tenor); gosp. Josip Vedral, klavirsko spremljevanje in pevski zbor „Glasbene Matice“.
VSPORED:
J. Haydn: Cesarska pesem.
1. a) Dr. Gojmir Krek: Zvečer.	) ifr) Anton Lajovic: Napitnica.
\jll	Anton Lajovic: Vodica	čista se	vila...	J
2. a)	Dr. Gojmir Krek: Sum	vira in zefira.	)
b)	Dr. Gojmir Krek: Tam	zunaj je	sneg.
Anion Lajovic: Pesem	starca.	)
3. a) Dr. Gojmir Krek: Predsmrtnica II. \
Anton Lajovic: Pesem o tkalcu. '
c) Josip Pavčič: Pesem.	(
i č)	Anton Lajovic:	Bujni vetri v polju. /
n)	Anton Lajovic:	O, da deklič je . . .
Josip Pavčič: Serenada. Gondoliera.
(Po rokopisu.)
s_c) Dr. Gojmir Krek: Pogodba• * £	tl**
5. Narodne pesmi, harmonizirane za mešani zbor:^ \
a)	Jaz 'mam pa	konj’ča belega.	\
b)	Je dro uštno	poloti. (Po Z. Švikaršiču.)	f	.	Harmoni7ira, „n,
c) Gor čez.izaro, gor čez' gmajnico. ( p	, A,. „ , , §s
(Po Z. Švikaršiču.)	/	l’od	Mate^ Mubad-
č) Na Gorenjsčem je fletno. Harmoniziral gospod Stanko Pirnat.
d) Češi me, češi! Hrvatska narodna. Harmoniziral gospod Anton Andel.
e) Želja ranjenega vojaka. Belokranjska narodna. V Adlešičih zapisal in
harmoniziral gospod Ludvik Kuba.
Mešani zbori. Poje pevski zbor „Glasbene Matice“.
Pesmi poje g. Leopold Kovač.
Pesmi poje gospodična Cenka Severjeva.
Pesmi poje gospod Leopold Kovač.
Koroške slovenske narodne
CENE PROSTOROM: Sedeži po 5, 4, 3 in 2 K- Stojišča po K 1*20, za dijake po 60 h. Predprodaja vstopnic v trafiki gdč. J. Dolenčeve v Prešernovi ulici in na večer koncerta od 7. ure naprej pri blagajni. — Vspored in besedilo pevskim točkam po 20 h istotam. Preplačila se hvaležno sprejemajo in izkazujejo.
Besedilo.
1. Zvečer.
Že iz daljave mrak prihaja in prva zvezda že gori, zagrinjajo vasi se, polja zatiska dnevu sen oči.
Zdaj senožeti in dobrave, in bujne trate postelj ste, ste postelj dolga in široka, v baldahinu zvezde vam žare.
Aleksandrov.
□ □
2. Napitnica.
Moj dom je v trsu kočica, a ljubica, ljubica majolčica. Nad trsom mlada tička dva se ljubita, se ljubita.
Čink čink, čink čink prepevata in s kljunčki se poljubljata!
Ah, ta ljubav! .. .
A moja, moja ljubica je le majolčica.
Prev. Finžgar.
□ □
3. Vodica čista se vila .
Vodica čista se vila od gozda v gaj, v zeleni gaj. Dva cveta je orosila, veselo oba sta vsklila kot srčna kri v veselju in tugi, kot srčna kri sta bajno kipela.
Smehljaje deček prispel je iz gozda v gaj, v zeleni gaj. In pesmic mnogo si pel je, srebrno glas zvenel je o deklici, o ljubavi sladki.
Solze oko je rosilo, ah v gaju tam.
In srčec dvoje je bilo in v sanjah se topilo.
Oba zaman po sreči sta hlepela.
□ □
Prev. Finžgar.
4. Šum vira
Sum vira in zefira pa gaja zelenega, žar kamna in cyklamna in solnca rumenega, duh vijolic in trnjolic, ki sapica žene ga,
in zefira . . .
miru mi ne morete dati, miru izgubljenega . . .
Pa pride čarodejka, me dobi zapuščenega . . .
Šum, žar in duh, ni treba mi vas nobenega.
Dragotin Kette.
5. Tam zunaj je sneg
Tam zunaj je sneg in burja nezvanka, a tebe, nevganka, le radost in smeh.
Ah, vse drugo je šlo, le tvoj pogled žari še, tvoje lice rudi še kot nekdaj lepo.
□
Ni več na vrteh lepih rožic razvitih, vijolic ni skritih, lilij belih ko sneg.
Toda ti si krasna, tako strastna in vroča in sredi naročja ti vsa si, moja.
Dragotin Kette.
6. Pesem starca.
Konja si osedlam, konja bistrega, pohitim, poletim kakor sokol ptič.
Čez polje, čez morje, v deželo daljno vjamem jo, pripeljam si nazaj mladost.
Čil in zal kot nekdaj se pokažem vam, pa omrežim srce mnogim deklicam.
Pa saj ni je steze, v [ rošlost ni poti!
Na zahodu nikdar vstalo solnce še ni.
Prev. O. Župančič.
□ □
7. Predsmrtnica II.
Prijateljev vernih sem mnogo imel, A šli so vsi skoro pred mano,
Ko suhemu deblu za listom so list Odpadli mi rano.
Na grobih teh dragih se bridko solzim, Ko bližam življenja se zimi —
Kaj tukaj, osamljeno deblo, stojim ?
Rad spal bi med njimi.
Le pridi, oj žena s koščeno roko, Predolgo nikar ne odlašaj!
Če kje pa srce mi še vdano živi, Mu dolgo zanašaj!
□ □
Simon Gregorčič.
8. Pesem o tkalcu.
Kjer lije reka se v morje, kjer cvetke pisane žare, tja moje si želi srce tam lep prebiva tkalec.
Imela snubcev sem devet, blago in svoj denar neštet’ vsak mi ponujal je razvnet; srce pa lepi tkalec.
Naj oče le besedo da njemu, ki več sveta ima.
Ne dam jaz roke brez srca, srce sem dala tkalcu.
Dokler cvetice še cveto, dokler še setve v klas gredo, dokler mi je srce gorko, ljubila bodem tkalca.
Burns — Zupančič.
9. Pesem.
Bila bi ptičica, pela veselo, bila bi rožica, cvela bi belo!
Ptička na okence bi priletela,
Tebi za kratek čas sladko žgolela.
□ □
Tebi na prsih bi rožica bela sklonila glavico in bi zvenela!
Kristina.
10. Bujni vetri v polju
Bujni vetri v polju, da se bilje ziblje, pot mi zagrnili s prahom so vrtinci.
Pridi le na nebo, ti oblak gromovnik, dneva luč omotaj z mrakom in temino.
Žvižgal kakor ptiček bode fant veselja, brez steze in luči on do cilja pride.
Kaj steza in pot mu, kaj vihar, oblaki, če očes mu dvoje srce razvedruje.
□ □
Kaj mu vsa nesreča na širokem sveti, če srčno in zvesto ljubi ga mladenka.
Prev. O. Župančič.
11. O, da deklič je
O, da deklič je dragi moj bezgovi tam grmič, jaz pa bi v njega roso, hoj, poletel, drobni ptič.„
Pa v hudi čas — med sneg in mraz — bi pel mu pesem nad; in jasno spet v veseli svet, ko prišla bi pomlad.
□ □
O, da je rože rdeči cvet, ki raste za vasjo, pal bi pod noč trepetajoč v naročje ji z roso.
Kako bi snival celo noč od nje vonjav oblit, kako lahno bi izpuhtel, ko sine prvi svit.
Burns — O. Župančič.
12. Serenada.
Devojčica moja, ti davno že spiš; v zvoniku bije polnoči, in v tvoji spalnici lučka bedi, in v tvoji spalnici paradiž.
Jaz grem vsak večer na božjo pot: pod tvojim oknom grem vsak večer; da najde duša moja mir, grem vsak večer na božjo pot.
Čuj — posteljo tvojo zastražil je Bog. Ob postelji tvoji kerub stoji in skozi temo se mu meč blesti, in ta blesk je hladan in ta blesk je strog.
Le spavaj sladko, ti srček moj!
Pod tvojim oknom grem vsak večer in v moji duši sladak je mir, dokler je Bog otec stražnik tvoj.
Oton Župančič.
□ □
13. Pogodba.
Naš cesar-kralj mi glas je dal: „Ti moraš zame na vojsko, oj na vojsko, prežalostno, v rudečo Maccdonijo!“
Preljubi cesar, ljubi kralj, kako le grem naj na vojsko? Prelepo imam ljubico, ki za menoj plakala bo.
Presvetli cesar, svetli kralj, kaj pravim ti, naj bo tako: jaz pojdem zate na vojsko, a ti tolažit ljubico.
Rudolf Maister.
14. Jaz mam pa
Jaz mam pa konjča belega,
Drevi pa v vas pojezdim ga!
Oj, drajlala lilala, trajlala lilala, drajlala lilala, drajlalo!
Oj, drajlala lilala, trajlala lilala, drajlala lilalala lom.
konjčka belega.
Čez tri gore, čez tri plane, Čez tri planice pliberske! Oj drajlala . . .
Konjič pred dürce prileti, Dečva se že prebudi!
Oj drajlala . . .
Koroška narodna pesem.
Konjču je dala čop sena, Meni pa poljuba dva.
Oj drajlala . . .
□ □
15. Je dro uštno poloti.
Je dro uštno polöti	Ni nobene tače,
k’dar tičce pojo,	kot je moja dak’le,
al le mavo zaspim,	da bi konjče štrglava
me pa horöj zb’do.	noj ljubiva me!
Koroška narodna pesem.
□ □
16. Gor čez izaro, gor čez gmajnico.
Gor čez izaro, gor čez gmainico, kier je dragi dom z mojo zibalko, kier so me zibali mamica moja in prepievali haji, hajo.
K’ s’m še mih’n biu, s’m biu dro vesiu, s’m več barti k’tiero pes’m peu, zdej vse minuvo je, nič več peu ne bom, zdej ni več moj ljubi, dragi dom.
Koroška narodna pesem.
□ □
17. Gorenjsčem je fletno!
Na Gorenjsčem je fletno, so v’soce gore, pa so bistri studenci in bele ceste.
Holadrijori . . .
Pa sem fantič urlavbar, mam krašče lase, pa se vendar tepejo dekleta zame. Holadrijori . . .
Pa ne bom se možila na v’soče gore, pa ne bom jaz nosila na glavci vode. Holadrijori . ..
□ □
18. Češi me, češi!
Češi me, češi, majkica!
Ne buš me više česala.
Kam si pojdem, kam si zajdem, tam si dobro najdem.
Ljubi me, ljubi, majkica!
Ne buš me više ljubila.
Kam si pojdem, kam si zajdem, tam si dobro najdem.
Hrvatska narodna pesem.
19. Želja ranjenega vojaka.
V ovi crni gori žarki ogenj gori.
Mimo njega pelja uzka steza mala, i po njej zaide trideset junaka, trideset junaka, na izbor soldata, i medj njimi jeden jako kruto ranjen.
Za Boga vas prosim, draga bračo moja, ne ostavljajte me v ovoj crnoj gori, neg’ me vi peljite u Bosansko polje, u Bosansko polje, k svetemu Ivanu!
Kopajte mi jamo pri svetem Ivanu po sabljo široko, četiri gliboko.
Noter pogrnite moj kopenik beli, nanj’ga položite moje mrtvo telo, poleg njega den’te belo kopje moje, nanj’ga privežite moj’ga konjca vranca, naj me konjec žali, kad me ljuba neče! Ljuba bi žal’vala, ki bi ona znala!
Belokranjska narodna pesem.
□ C
Adlešiči.
Dragotin Hribar, Ljubljftnft
Vvef<7>
UtolJU»!*