UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani.
Štev. I.	V LJubljani, 1. januvarja 1882.	XXII. leto.
Svojim častitim naročnikom in prijateljem!
Domoljubni slovenski učitelji poznajo naš list, kateri danes začenja svoje dva in dvajseto leto. Koliko je naš „Tovariš" delal in storil od časa, ko je 1861. 1. vprvič stopil med slovensko šolstvo in učiteljstvo, o tem naj njegovi dragi čitatelji sami sodijo. Toliko pasi naš list vender prisvojuje, da je bil on med prvimi, ki je budil slovenske učitelje in jih vnemal za domačo ljudsko šolo. Njemu je bilo že pred novo šolsko postavo poglavitno načelo (§. 1. te postave), ki pravi: „Ljudski šoli je naloga, odrejati otroke, da bodo nravni in pobožni, razvijati jim duševne moči, oskrbovati jih z znanostmi in vednostmi potrebnimi, da se lahko dalje omikajo za življenje, in postavljati jim pravo dno, da bodo enkrat prida ljudje in državljani".
Od 1869. 1. se učitelji bolj in bolj gibljejo, in še zdaj se niso upokojili. Razne ugodne in neugodne razmere jih k temu izpodbadajo. A čas je, da se posebno mi slovenski učitelji razgledamo v svojih potih, in se združimo veno svrho, to je, da kot pravi sini domovine živimo in delamo za domačo ljudsko šolo, ter na pravi boljek našemu narodu.
„Učiteljski Tovariš" se bode tudi vprihodnje pred vsem oziral na učiteljeve potrebe v ljudski, tedaj v narodni šoli po vodilu: Vsakemu svoje! V imenu domače dobre stvari vabimo tedaj vse dozdajne in nove svoje prijatelje po vsem Slovenskem in sploh vse prijatelje in podpornike slovenskega šolstva, da naj duševno in materij elno vsak po svoji moči podpirajo naše pošteno podjetje, in da naj se združijo z nami ter kažejo, da delajo javno in odkrito za edino mogoče izobraževanje našega naroda na podlagi maternega jezika.
„Učiteljski Tovariš" stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Naročnino in oznanila prejema založnik Rudolf Milic na starem trgu h. št. 19; spisi in dopisi pa naj se blagovoljno pošiljajo uredniku Andreju Praprotniku, nadučitelju in ravnatelju prvi mestni 5razredni deški šoli v Ljubljani.
Prvi list pošiljamo vsem starim gg. naročnikom in še tudi komu drugemu na ogled in vabilo. Drugo številko dobč pa samo gg. naročniki.
TJredniStvo in založništvo.
Naprej po pravi poti!
„Naprej!" kliče ves zdajni svet; tudi naš „Tovariš" svojim zvestim prijateljem slovenskim učiteljem o svojem dvaindvajsetem letu bolj ko nekdaj glasno zove: „naprej!" in sicer naprej po pravi poti, kajti napreduje se le, če se gre do pravega smotra po pravi poti. Ako se govori o šolstvu in učiteljstvu in o njihovem napredku, . mora se dobro razločiti, kaj je napredek. Temu vprašanju dandanes odgovarjajo razni razno, in zaradi tega imajo pri šolstvu in učiteljstvu razne namene in pota, in to je kolikor toliko nazadek današnjega časa.
Edini pravi smoter ljudske šole je gotovo ta, kakor ga kaže že beseda „ljudska". Ljudska šola mora biti tako vravnana, da vzreja in izobražuje največjo večino ljudstva v deželi in v državi tako in toliko, kolikor je človeku tega treba v vseh okoliščinah vsakdanjega življenja, da postaja pošten človek dober deželan in državljan, kajti v ljudski šoli biva — velečina države, — in iz dobre ljudske šole v najbornišo kočo prihaja luč, nravno-verski čut, resnica, značajnost in sploh človeška dostojnost.
Šola pa to veliko, lepo nalogo izpolnuje le takrat, če v njej deluje učitelj, ki ima čutje in ljubezen do svojega poklica, ter je sam vnet in napolnjen z lastnostimi, ki jih širi po svoji šoli. Učitelj mora biti tudi trden, stanoviten, vztrajen in značajen v svojem poklici, da more prenašati britke nehvaležnosti, ki jih ima prj svojem obilnem prizadevanji in trudi. Da pa učitelji moremo vspešno delovati, moramo biti zložni in edini v delovanji, zložni v svojih načelih in tirjatvah, ako hočemo, da kaj dosežemo v prid šole in v svojih zahtevah. Spominjamo se prvega občnega zbora ljudskih učiteljev v Ljubljani 15. septembra 1868. L, ko jih je „Tovariš" k zlogi klical. Kakor takrat, poživlja „Tovariš" vse slovenske učitelje tudi danes naprej po pravi poti, in pravi:
O neugodnih razmerah, ki ovirajo šolski napredek na ljudskih šolah po deželi in o sredstvih, s katerimi bi se jim protivilo.
Pod tem naslovom priobčuje c. k. šolski nadzornik za Rudolfovo, profesor gosp. A. Derganec v „Slov. Nar." 1. 254 in 255 preteč. 1. velevažen sestavek, ki je „namenjen napredku našega kmetskega šolstva". Gosp. pisatelj govori najprej o šolskih okrogih, vzlasti od vasi in sel, ki imajo do svoje šole po 1 uro hoda ali še dalje. Gosp. pis. nasvetuje osnovati po takih krajih izpostavljene šole, ekspositure, ter pravi, da bi to bilo bolj praktično, „kakor večrazredne šole v tacih krajih ustanovljati, kjer je veliko vasi čez jedno uro oddaljenih od šolskega kraja".
Temu nasvetu bode pač rad pritrdil vsakdo, kateremu je mar, da se šolska postava izpelje tako, da ljudstvu kaj koristi. Vsa dežela plačuje učitelje, tedaj ima tudi vsaki kraj pravico tirjati pristopne šole. Tukaj gre poudarjati, da je šola zaradi ljudstva, a ne narobe. Pred novo šolsko postavo je bilo teže določevati šolsko okrožje; delali so šole le pri farah, kjer je marsikje hodil učitelj k cerkveniku in organistu na hrano, in je vsak kraj mogel sam skrbeti za to, kar je še primanjkovalo k učiteljski plači po vštetih dohodkih
Zloga naj nam bo vodnica, Zloga vtis spodbadanja, Zloga vselej tovaršica, Zloga zvezda upanja.
V	zlogi moč rodi se prava,
V	zlogi krasni vspeh cvete,
V	zlogi se razvija slava,
V	zlogi raj na sveti je.
Tovarišev " prijatelj.
Pelin in svedrec.
od cerkve. Zato pa še iz drugih vzrokov so naj raje napravljali pri fari šole, a če je bila fara velika, pa dvorazredne šole, na poddružnice niso mislili. Opomniti gre tukaj, da imajo po nekaterih krajih do svoje fare po 1 uro hoda, ali do sosedne pa le n. p. cetert ure hoda; kako da je to nastalo — ali bi se dalo kaj prenarediti, v take stvari se ne spuščamo, ker nam gre le za všolane kraje. Gosp. pisatelj iz lastnega vida navede več takih krajev, kjer je nemogoče otrokom nad 1 uro od šole stanujočim redno v šolo hoditi; mislim, da bi jih vsak nadzornik lahko navajal, tudi so se uže šolske oblasti bavile s tacimi vprašanji in tirjale nasvčtov, kje naj bi se ustanovile nove šole, katere naj bi se razširile, kako naj se šolska okrožja (Schulsprengel) sestavijo; sploh bi pa poudarjal to misel, da namesto večrazrednih šol na kmetih, naj bi se raje šole izpostavile, ter naredilo več šol, a manj otrok vštevalo eni šoli. Tako n. pr. hočejo v Kamniškem okraji lrazredno šolo v Vodicah, kjer je nad 200 otrok, razširiti v dvorazredno; nekdaj so mislili na Zapoge, a ta vas je v Kranjskem kantonu; ljudem bi pa bilo veliko bolj pristopno, ko bi šolo napravili v sredi fare, n. pr. v Polji; v okolici je več kot 40 za šolo ugodnih otrok; se ve, da bi bili stroški veči nego pri razširjenji uže obstoječe jednorazrednice, in ti so povsod merodajavni. Brali smo lani, da se imajo Zavrh in Pirniče iz šole v Smledniku, kamor imajo nad 1 uro hoda, v Šmartno in v Presko všolati, a baje, da je ljudi pamet srečala, da hočejo svojo šolo zidati v Pirničah. — Tudi so tu in tam kraji, kjer ljudje iz antipatije do sosednih vasi nočejo otrok pošiljati v sosedno vas; tukaj bi se lahko ljudem alternativa stavila, ali zidati lastno šolo, ali pa otroke v sosedno šolo redno pošiljati. A to so radikalna vprašanja, pravi gordiški vozel, ki ga je silno težko razvozlati, presekati ga, bi morebiti dobri stvari več škodilo, kakor koristilo; taka vprašanja se dajo le razrešiti ljudstvu na korist, kadar vzajemno delujeta deželska in duhovska oblast; dokler se pa to ne doseže, se pa tudi ne more govoriti o šolskem napredku; dokler ne bode ljudstvo videlo svojega dušnega pastirja skrbeti za šolo, se ne bode vsaj po selih nikdar vnemalo toliko za njo, naj bode ta ali una razdelitev. Ne glede uže na to, da bi pri takih ekspositurah bilo gledati na poučevanje v verouku, ki je dosihmal obligaten v ljudski šoli, in razen tega, da se ustanovi plača svetnemu učitelju, bi se mogla določiti tudi nagrada učitelju verouka, kakor je tukaj ukrenilo Ljubljansko mesto, ki skrbi pri svoji eksposituri na Mahi veroučitelju za voz, in mu daje nagrade. Naše ljudstvo, izjeme se ve da so tudi, bi mnogokje naj raje videlo, da bi ne bilo šole, ne tu, ne tam; zato so šolske oblasti dostikrat prisiljene, ukreniti jo po svoje, in potem so tožbe, da se je premalo oziralo na potrebe ljudstva i. t. d. Tako je faktično, in ni nič s tem pomagano, ako se ignorira obstoječe razmerje; za šolo mora skrbeti država, cerkev in občina vsaka po svoje in v svojem delokrogi, potem gre stvar naprej. Toliko opomnim zastran všolanja krajev.
Gosp. nadzornik govori na dalje o razdelitvi šolskega uka, o šolskem časi, o učnih načrtih itd. — Kar se tega nasveta tiče, ima črko postave zoper se, a deloma je uže faktično taka, kakor g. pisatelj nasvetuje, dasiravno obče ne velja. Poludnevni pouk je mnogokje tudi na večrazrednih šolah po deželi; dostikrat beremo po časopisih: deželni šolski svet je dovolil poludnevni pouk tu in tam na tej dvorazredni šoli. Gosp. pisatelj našteva prav prepričano vzroke svojega nasvčta; ncmoremo jih dostikrat ponavljati, ker radi bi videli, da bi jih na odločilnem mestu dobro preudarjali. Celodneven pouk v prenapolnjenih selskih šolah je škodljiv zdravju otrok, recimo, da dostikrat tudi njih čudorednosti, in ker jih učitelj ne more zmirom nadzorovati, njih napredku pri nčenji; tudi to staršem brez potrebe in koristi šolsko breme obtežuje. Kar dalje pravi g. pisatelj, ne diši sicer po navadnih frazah liberalizma (?), a je silno praktično, skoz in skoz resnično in kaže možaka, ki gleda življenje z zdravo pametjo in s treznim premišljevanjem. Gosp. pisatelj pravi: „Drugič bi se moral učni načrt tako prenarediti, da bi imele jednorazredne šole mestu
1*
6 šolskih let samo 4. V dvorazrednih šolah naj bi pa odpalo zopet v drugem oddelku I. razreda 3. šolsko leto, in v prvem oddelku II. razreda 5.; v dragem oddelku pa 6.; mestu 6. leta naj bi bilo pa 5. leto, kjer bi prepustile šolske razmere. Tudi po 3- in 4razrednih šolah po kmetih bi se moral učni načrt in šolska leta tako skrajšati, da bi zadostovale v prvej vrsti kmetskim potrebam". (Takih šol sicer po kmetih ni mnogo, a kjer so, veljajo te opombe; a vsega premisleka vredno je, kar g. pisatelj govori o pre-naredbi učnega reda; želeli bi le, da bi se na merodajnih krogih oziralo na te tehtne besede; g. pisatelj pravi namreč, da bi se učni red za jednorazredne in dvorazredne ljudske šole na deželi moral za vsako šolo posebej sestaviti in učno tvarino po razmerah teh šol urediti. Sploh bi se pa morala ločiti ljudska šola na kmetih [naj bode uže jedno ali večrazredna] od ljudske šole v mestih. Prva naj bi pripravljala otroke za kmete, druga pa za srednje šole — pa menda tudi za meščanski stan i. dr.) Omenjenim besedam bi dostavil le to-le: Ako bi bil po jedno- in dvorazrednih šolah postavno vpeljan poludnevni pouk (faktično je skoraj po takih šolah povsod, ker sicer ni mogoče izhajati zarad šolskih prostorov in števila otrok), potem tudi ni treba postavno vpeljati oddelkov po šolah; po potrebah naj jih vpelje učitelj sam, a ne da bi ga postava v to silila; sploh ni mogoče učnega reda do pičice sestaviti, a če se uže sestavi, ni mogoče ga točno izvršiti; učitelju se mora prostost dati, da si tvarino po okoliščinah svoje šole uredi. Previden nadzornik naj mu pa pri tem po svoji moči pomaga. Tiste podrobno izdelane učne rede je lepo brati na papirji, dejansko pa velja le to, kar se otroci zares na-uče. Odkar se je začelo po šolah mnogo pisariti in izkazovati, pa zginja svoboda, a le duh je, ki oživlja, črka pa mori. — Ker so pa nasveti po ceni, in papir potrpežljiv, naj tudi konečno pristavim nekaj iz svoje glave, dasiravno uže naprej vem, da mnogim ne bode dopadalo. — V novejših časih umeščajo učiteljice po deželi, po dvo- ali večrazrednih obojespolnih šolah, kjer jim navadno odkažeje prvi razred, češ tukaj se ubijaj s trdimi buticami, za više razrede tako nisi sposobna. Tu moramo najprej vprašati, ali je res deklina, mestno izrejena, pri izreji kmetskih dečkov na svojem pravem mesti, drugič pa, ali v istini ni za drugo sposobna, nego za to, da na prvo roko obdeluje trdoglave bučmane. — Kako pa tukaj pomagati? Prav lahko. — Otroci naj bi se po spolu delili, deklice bi poučevala učiteljica, a dečke učitelj; pri taki razdelitvi bi bilo sicer treba več oddelkov, mogoče tudi, da bi v nekaterih strokah otroci manj vedeli, ali kaj pa vzgoja! ali ta ni nič vredna? in učiteljica, ki si vestno prizadeva v svojem poklici, koliko bi lahko storila za vzgojo ženske mladine, koliko za poučevanje v ročnih delih, ko sicer svoje najboljše moči trati na polji, katero njeni individualnosti manj pristuje.
Napis tem vrsticam je „pelin in svedrec", to je dvoje grenkih a zdravilnih cvetic. Taki so tudi nasveti, ki merijo na zboljšanje šolstva, zoperni slišati takim, ki niso vajeni drugega slišati, nego hvalo novi šolski ustrojbi; a hvalimo to, kar je hvale vredno, ka-žimo pomankljivosti tam, kjer so faktičuo, in nič ne pomaga zakrivati jih; šolska postava namerava ljudem preskrbeti učilnic; osnovajmo jih tako, da bodo ljudstvu pristopne; uredimo jih tako, da ne bode vse gladko in lepo le na papirji in po statističnih datah, ampak v ljudski učilnici; prvo, kar je najbolj potrebno, so verske šole, to je alpha et ornega vsega šolskega napredka.	M.
Držimo se trdno svojih težko pridobljenih postavnih pravic!
Koliko govorov, prošenj, potov, besedovanj po zborih, društvih in časnikih smo imeli učitelji, da smo prišli do peščice postavnih pravic, s katerimi smo postali kolikor toliko samostojni v mnogobrojni družbi državljanski! Da bi se k pridobljenim pravicam priborili
še drugih, katere bi dali našemu velevažnemu stanu še večjo in to potrebno veljavo, tega se baš zdaj ni nadejati. Zato pa je vsakemu poedinemu učitelju in skupnemu učiteljstvu dolžnost nasproti samemu sebi in nasproti vsemu stanu, da varuje in zagovarja pridobljene postavne pravice, katere so pa dvojne: duševne in materijelne.
K duševnim pravicam smemo prištevati naš velevažen državljanski posel, pri katerem nas nihče motiti ne sme, razen postavljene strokovnjaške šolske oblasti, osobito strokovnjaka, c. kr. okrajni in deželnni šolski nadzornik. Važna pravica je merodajen učiteljev glas v krajnem in okrajnem (tudi v deželnem) šolskem svetu; važna je njegova beseda v domačem, okrajnem in deželnem učiteljskem zboru (lani pa Kranjci nismo imeli deželne učiteljske konference), in zelo imenitna je cela vrsta postavnih določeb in raznih ukazov, s katerimi se brani šola in učeča se mladina in s tem posredno tudi učiteljski stan. Vse te določbe naj nam bodo tako drage in imenitne, kakor dragoceni biseri.
Ne manj pa se je nam držati pridobljenih pravic v materijelnem obziru; kajti kakor je gmotno blagostanje narodov podloga duševnemu razvitku, tako je tudi učiteljevo blagostanje prvi pogoj njegovi duševni čvrtosti. Da je mnogo učiteljev dan danes še silno na slabem, kar se tiče tega, da bi bili dobro podkovani, če tudi ne z zlatom in srebrom, pa vsaj z bakrom, ali da bi jim vsaj tega jako ne zmanjkavalo — krivi so nekoliko sami, nekoliko pa drugi. Ako so sami krivi, da se torej lahko popraviti; ako pa nam drugi krivico delajo, moramo se tudi potruditi, da jih odvrnemo od tega. Naj navedem nekoliko konkretnih slučajev:
1.	Ako mlad nastopni učitelj s 400 gold. plače s posobnostno preskušnjo še le po preteklih 5 letih dostane, imel bo še le po preteklih 45 letih pravico do penzije (namesto po 42 letih), utegne torej pred celo penzijo opešati, kar mu je tedaj na kvar.
2.	Ako učitelj s 400 gold. plače še le po preteklih 2, 3, 4 letih, ko dostane preskušnjo sposobnosti, definitivnost doseže, dobi za 2, 8, 4 leta starostno doklado kasneje, kar znaša 2 X, 3 X; 4 X 40 == 80, 120, 160 gold. Njegova penzija se bo pa vsled tega tudi zmanjšala za 40 gold. Na škodi pa je vsega skupaj, ako bode samo 28, 27, 26 let definitivno služil, 560, 480, ali 1120 gold., ker je namreč vsled zakasnjenja defi-nitivnosti prvo kvinkvenijo za 2, 3 ali 4 leta kasneje dobil, in ker je opešal na stare dni, da ne more dalje služiti, da bi mu bilo vseh 30 let za uživanje kvinkvenij vračunjenih, kar se tudi takrat gotovo pripeti, ako je učitelj kacih 5 — 10 let začasno služil.
Učitelj je radi tega svoji osebi, svoji rodovini in nekako tudi vsemu stanu dolžan, da skrbi zgodaj za svojo stalnost in za dosego petletnic, kakor mu jih postava določuje. Do stalnosti ima pravico, kakor hitro se skaže z drugim spričevalom, a do petletnic pa, ako je nepretrgoma 5 let v stalni službi in z vspehom deloval. Postava več ne zahteva v ta namen, vsaj pri teh paragrafih ni druzih dostavkov. Ako pa šolske oblasti tirjajo še izpolnovanje druzih pogojev, tedaj mora učitelj preudariti dobro, v koliko so ti pogoji v šolskih postavah in ukazih opravičeni, in ali mu je mogoče tim zahtevam vstreci, ne da bi sam sebi v kateremkoli obziru škodoval. Vsakako je doižnost vseh naprednih učiteljev, da v prvi vrsti svoje dolžnosti vestno izpolnjujejo, a v drugi vrsti pa, da se tudi za svoje pravice krepko, modro in vztrajno potezajo. Kar se včasih poedini pribori, to utegne večkrat vsemu stanu koristiti.	Večletni borivec za učiteljske pravice.
Nazorni nauk v ljudskej šoli.
(Piše Ivan Tomšič.)
(Pod tem naslovom prinašal bode »Učit. Tovariš« načrte iz različnih strok šolske tvarine v porabo slovenskim učiteljem pri obravnavi nazornega nauka v ljudskej šoli. Ti načrti ne bodo
imeli nikakeršne zveze, kakor se to najde v knjigah, pisanih v to svrho, zatorej učitelj te vaje lehko porabi, kjer in kadarkoli mu najbolj kaže. Tak6 bi naslednja obravnava, posneta po Denzelnu, bila najbolj primerna pri nazornem pouku v prvem razredu; kar je morda preveč povedanega, lehko se izpusti in pri drugoletnikih porabi.)
1. Človeško telo po vuanjej podobi.
A. Glavni deli človeškega telesa: glava, roki, nogi, trup. Čimu nam so?
Obravnava: V učilnici (šoli) vidimo mnogo stvari: mizo, stol, klopi, tablo i. t. d. O vseh teh stvareh smo se že večkrat pogovarjali, in tudi vi jih že dobro poznate. Naj-važniše stvari v šoli pa so učitelj in učenci. O drugih stvareh, ki jih v učilnici vidite, učili ste se že mnogo, a treba je tudi, da se učite poznavati samega sebe. In to je, kar se bomo zdaj učili. — Tonče, povčdi mi, kako imenuješ ta del svojega telesa? — Glavo. Pokaži mi svojo glavo in reci: to je moja glava. — Zdaj ti, Ivanko! zdaj ti,— še ti i. t. d. To je moja, tvoja, njegova glava. Rekli bomo tedaj: 1) Glava je del mojega telesa.
To je tvoja roka; to je moja roka; to je njegova roka (otroci govore najpred posamez, potem tudi vsi skupaj). Rekli bomo tedaj: 2) Roka je del mojega telesa. (Otroci
ponove.)
Ti imaš dve roki, jedna se imenuje desna (katera?); druga se imenuje leva. To je moja, tvoja, njegova desna roka; to je moja leva roka. Jaz imam dve roki. Mi imamo po dve roki. Vsak človek ima po dve roki. Kaj praviš ti, Jožek? Ali je to res? — Rekli bomo tedaj: 3) Roki ste dela mojega telesa.
To je moja noga, to tudi. Jaz imam dve nogi; tudi ti, Andrejče. — To je moja desna noga; to je moja leva noga. Vstanite! Vsak izmed vas deni desno nogo naprej! Pokažite mi z desno roko svojo levo nogo! itd. — Vsak človek ima dve nogi. (Ali je res?) Zatorej bomo rekli: Vsak zdrav človek ima dve nogi. 4) Nogi ste dela mojega telesa.
Ta del mojega telesa, ki mi preostaje, ako mu vzamem glavo, roki in nogi, imenuje se trup. Pokaži mi svoj trup in reci: to je moj trup! — zdaj ti! še ti! i. t. d. Zatorej bomo rekli: 5) Trup je del mojega telesa. (Otroci izrekd.)
Ponovilo: Glava, trup, roki in nogi so deli mojega telesa. (Otroci ponavljajo.)
Vsak izmed nas je človek; zatorej se naše telo imenuje človeško telo.
Vsak človek ima glavo, trup, dve roki in dve nogi. Zatorej tudi lehko rečemo: Deli človeškega telesa so: glava, trup, roki in nogi. (Otroci izgovarjajo.)
Zveza: Glava je gornji del mojega telesa — človeškega telesa. — Nogi ste spodnja dela mojega telesa — človeškega telesa. — Mej glavo in nogama je trup. — Na vrhu trupa je glava. — Spodaj trupa se drž6 nogi. — Zgoraj trupa se drže roki. — Desne trupove strani se drži desna roka. —Leve trupove strani se drži leva roka. (Vse to ponavljajo otroci.)
Zdaj vam moram povedati še nekaj. Trup ima dve strani: sprednjo in zadnjo. — Kako se imenuje prednja stran? Prsi in trebuh. — Pokaži mi z desno roko pršil — Ti, Jožek, pokaži mi trebuh! — Kako se imenuje zadnja stran trupova? Hrbet.
a. Glava — kakšna je in čimu nam je.
Glejte, otroci! Ta knjiga tukaj, ki jo imam v roci, ima štiri ogle, štirioglata je. Miza ima tudi ogle, peč tudi. Katere stvari v našej učilnici imajo ogle (so oglate)? Miza, tabla, pločica, knjiga, šipa, peč i. t. d. To so tedaj oglata telesa. Na jabolku ne vidimo nobenih takih oglov; jabolko ni oglato — okroglo je. Imamo tedaj okrogla in oglata telesa.
Tvoja glava nima nobenih oglov, pa tudi ni popolnoma okrogla; okroglasta je. Tudi moja, tvoja, njegova glava je okroglasta. Naša glava, človeška glava je okroglasta itd. Rekli bomo: 1) Glava je okroglasta. (Ponavlja se.)
Gornji in zadnji del moje, tvoje, njegove i. t. d. glave (učitelj pokaže) je z lasmi pokrit. — Sprednji del glave nima las. Zatorej bomo rekli: 2) Nekoliko glave je pokrito z lasmi, nekoliko je nima las.
(Učitelj z glavo gibajoč:) Ali vidite, jaz z glavo gibam. Tudi ti s svojo glavo lehko gibaš. Poskusil Kar se giblje, to je gibljivo (gibično). Moja glava je gibljiva (gibična). Tvoja — njegova glava je tudi gibljiva. Človeška glava je gibljiva. Rekli bomo: 3) G lava je gibljiva. (Otroci ponavljajo.)
Kako in pa kdaj z glavo gibljemo? Poslušajte to vam hočem povedati.
Franci prosi očeta, da bi ga pustili k sosedovemu Toniažku. Oče niti besedice ne izpregovore, nego samo z glavo gibnejo, in France takoj spozna, da mu so oče dovolili. — Oče so z glavo prikimali. Kako so to pač naredili? Pokaži nam ti, Pavlek! — Zatorej bomo rekli: 1) z glavo prikimujemo (kimamo). (Otroci izgovarjajo.)
Ako me ti, Milan, vprašaš, je-li smeš ven iz sobe, ni treba meni, da bi kako besedo izpregovoril, jaz lehko samo z glavo prikimam, in dovoljeno ti je. Ako si pa morda že jedenkrat zunaj bil, in jaz ti ne dovolim drugič, rekel bom z besedo: ne! ali bom pa z glavo zmajal (otresel). Pokaži, Milan, kako bom z glavo zmajal (otresel)? — Rekli bomo: 2) z glavo zmajamo (otresamo). (Otroci ponavljajo.)
Pomnite otroci: z glavo prikimovati (prinikovati), zmajevati ali otresati ni nikoli lepo; zatorej se kaj tacega navaditi ne smete; vselej povejte z besedo, kadar je treba reči: „da" ali „ne".
Če slišimo kje kak ropot, takoj obrnemo glavo proti onej strani, od koder smo slišali ropot. Ti imaš dve strani, desno in levo; na vsako stran lehko obrneš (kreneš) glavo. Takisto tudi ti Lovro! — tudi ti, Miško! Rekli bomo tedaj: 3) Glavo lehko na obe strani obračamo (kretamo). (Ponavlja se.)
Kadar nam je glava težka — podpiramo jo z roko. Kako narediš to, Ferko? — Rekli bomo: 4) Glavo lehko podpiramo. (Ponavlja se.)
A ne samo stari ljudje, tudi mladi, še celo otroci večkrat glavo ob roko podprejo, posebno ako jih zobjč bole, ako so trudni, žalostni, nejevoljni, leni i. t. d.
Ponovilo: Janko! pokaži mi, kako narediš, kadar si truden ? — Miško! ti prosiš mater, da bi si smel kruha vzeti; mati dovolijo — kako narede z glavo? — Učitelju se učenčeva obnaša ne dopade — kako narede z glavo, da pokažejo, da se jim kaj tacega ne dopade? — Rajko! pokaži mi lenega učenca (kako naredi leni učenec?).
b.	Trup — kakšen je in čimu je.
c.	Moki — kakšni ste in čimu nam ste.
Rekli smo, da imamo oglata in okrogla telesa. Trup in roki štejemo k okroglim telesom. Moja, tvoja, njegova, naša roka je okrogla. (Tu je treba pomneti vso roko kot vnanji ud človeškega telesa, torej gornji lehet, spodnji leliet in pravo roko [pest].) Rekli bomo: 1) Roka je okrogla. (Otroci izgovarjajo.)
Tukaj imam šibo (paličico), ki jo lehko upognem. (Učitelj jo upogne.) Kaj tacega tudi lehko z roko naredimo. Kar se da upogniti je upogljivo. Rekli bomo: 2) Roka je upogljiva. (Ponavlja se.)
Tvoji roki ste zdaj na klopi. To je lepo; to se mi dopade. Tako mora vsak sedeti! Ali zdaj ti jaz rečem, da vzdigni desno roko k višku! Ako želimo kako stvar iz jednega
kraja na druzega prenesti, premaknemo jo. Ako hočeš roko k višku vzdigniti, moraš jo premakniti. Moja, tvoja, njegova roka je premakljiva. Rekli bomo: 3) Roka je premakljiva. (Otroci izrekujejo.)
Kdaj pa premikujete roko? Kdo mi zna to povedati?
Ako ti pero, svinčnik ali kaj druzega na tla pade in hočeš pobrati, takoj moraš roko stegniti. Ako hočeš knjigo z mize vzeti, tudi moraš roko stegniti. Prvič široko stegnil navzdol, drugič si jo stegnil navzgor. Rekli bomo: 1) Roko stegujemo navzdol in navzgor. (Otroci izgovore.)
Ako hočeš pokazati šolska vrata, moraš tudi roko stegniti, pa ne navzdol niti navzgor, nego po strani. Stepanek, pokaži mi vrata! Ti pa imaš dve strani; na vsako stran lehko roko stegneš. Stegni jo na drugo stran! Vsi! — Rekli bomo: 2) Roko stegujemo na obe strani. (Otroci izgovarjajo.)
Pred tabo, Matijče, sedi več učencev. Pokaži mi jednega! Ako mi ga pokažeš, stegneš roko naprej. Ti pa tudi lehko pokažeš učenca, ki sedi za tabo. Ali boš zdaj roko stegnil tudi naprej? Ne, stegnil jo boš nazaj. Rekli bomo: 3) Roko stegujemo naprej in nazaj. (Otroci ponavljajo.)
Zveza: Roko premikamo ali stegamo navzdol in navzgor, na obe strani, naprej in nazaj, kamor koli se nam poljubi.	(Dalje prihodnjič.)
Oreh.
(Pogovor v nadaljevalni ali v ponovljavni šoli.
Učitelj vpraša učence, kaj so delali božični večer. Učenci mu pripovedujejo o jaslicah, raznih igrah i. t. d., in Tonče pripoveduje: „Mi smo pa z orehi igrali". „Dobro", pravi učitelj, „pogovorimo se kaj o orehih! Oreh je veliko, mogočno drevo s svitlosivim lubom in s široko razširjenim vrhom in s precej debelimi mladikami. Listi so 3 dm. veliki, pernati in imajo, dokler so zeleni, neki poseben duh. Kdaj oreh cvete? Precej pozno spomladi — včasi še le meseca maja — in sicer malo poprej, preden se začenja listati. Prašni cveti stoje v postranskih debelih, zelenkastih mačicah, ki pozneje očrnč in odpadejo; pestični cveti stojč navadno le po 2 do 3 vkup konec vej. Sedeči koščičasti plod je skoraj obel; vnanja mesnata koža (oblakovina) je zelena, pozneje črnkasta in se da rada odrezati od dvokoritaste, okrogle, koščičaste lupine. Da so orehi dobri, to vč vsak otrok, in sploh vsi, ki imajo o božičnih ali o velikonočnih praznikih radi potice. Tudi sv. Miklavž ne sme priti brez orehov. Otrok vse stori za kopico orehov, oče in mati jih spravljajo na poseben varni kraj, in stara ženica jih skriva po izbah, da ž njimi kroti izročeno jej deco. A če pogledamo po naših vrtih in potih, vidimo malo orehovih dreves. Ljudje imajo orehe radi, a sade jih še vse premalo. Zakaj jih je malo? Mizarji prežč na nje, kakor pajk na muho. Čemu jim je orehov les? Le slab gospodar prodaja orehe iz svojega posestva, dokler nima nove zaloge. Kdor hoče posekati star oreh, mora, ako pršteno gospodari, poprej krog njega nasaditi drugih, mladih orehov, in kadar bodo ti rodili, naj gre brusit sekiro, da bode posekal staro drevo, in naj ga s častjo spravi k počitku. Orehe množiti je lahko in prijetno delo. Še je čas začeti za prihodnje leto, dokler zadnji orehi doli cepajo, in ti so najboljši in najlepši in tudi niso črvivi. Orehi, ki so posušeni na peči ali v sušilnici, ne kalijo. Za seme odbrani orehi naj se dobro presušijo na zračnem kraji — dobro je med okni. Ko so osušeni, se pa spravljajo čez zimo tako-le: V primeren lonec deni na dno drobnega peska poldrug palec na debelo; na pesek vloži oreh pri orehu natesnoma tako, da orehi pokonci stoje, pa so z ostrim koncem doli obrnjeni, da
kal spomladi iz ostrega orehovega konca požene naravno navzdol v pesek, in se ne polomi, kadar orehe jemlješ iz lonca, ne od vrha, ne od spod, kar bi se moralo zgoditi, ako bi orehi križem ležali med peskom, ker se čez zimo pesek trdo vleže. Na vrsto pokonci postavjenih orehov pride druga vrsta peska, in na pesek ravno tako, kakor smo popred videli, vrsta orehov, dokler ne zmanjka prostora ali orehov. Zadnja vrsta orehov pri vrhu se konečno zopet pokrije s peskom, in lonec se spravi čez zimo v kak zavarovan zračen kot pod streho, kjer ni plesnobe.
Če so orehi slabo sušeni, ali če je lonec spravljen v plesnjivi zaprtiji, jedro v orehih sne plesnoba, in sadil ne bodeš spomladi praznih plesnovih lupin.
Ko je na spomlad zunaj že zeleno, porosč se orehi v lonci dva- ali trikrat z vodo, da se pesek ohrani vlažen, in se pospešuje kalenje. Ko pride k moči stanovitna gorkota in si pripravil rahlo gredo, loti se lonca od vrha, in,,vesel bodeš. Kaleči orehi šli bodo iz peska brez škode vrsta za vrsto.
Kakor so stali v lonci, tako jih posadi v gredo, in nastavili bodo lepe ravne srčne korenine, ki se, mehke kot koren, pri prvem presajenji drugo ali tretje leto zelo pri-režejo, stranski laski pa se položi razdeljeni na vse strani v zemlji. Tako se pri prvem presajevanji še le zastavijo korenine. Da je presajen oreh mehkeji in bolj plemenit, je znano.
Kadar se taki orehi presajajo, se jim vzamejo pri deblu vse druge mladike, razen srednje, katera se neprirezana hrani za vrh. Oreh se vsako leto obrezuje na šibo, in se presaja obrezan na šibo. Oreh ljubi rahlo zemljo. Orehi pa se ne smejo saditi po zaraščenem svetu, kjer jih prevelika trava zamori ali pa kosa poišče.
Sadimo orehe, da bodemo imeli lepo orehovo senco in da se bodemo igrali z orehi in se gostili z orehovo potico in z orehovimi kolači!" *)
Novice
pa
Dr. Janez 331eiweis.
Non omnis moriar.
Horac. m. 24.
Smrt je težka! — vzdihnil mi je otec Slovenskega naroda, kadar sem bil zadnji večer 28. nov. 1881. 1. pri njem po slovo.
Smrt je težka, zadnja ura huda, to čuti vsak, celo pravični, kajti je kazen. Vendar — non omnis moriar — tolažil se je poganski pesnik. Exegi monumentum aere perennius. Dovolj je spomina — Me pesmi pojo. Tako se je smel tolažiti i dr. Blei-weis: Me dela pojo!
Smrt je težka; vendar — vže pogani so slutili, da človek o smrti ne pogine ves, da duh živi dalje. Kar so oni slutili, kristjani vemo iz božjega razodenja ter verujemo, in to — non omnis moriar — je v veliko tolažbo vsakemu pravemu kristjanu.
Smrt je težka; vendar — blagor pravičnim, kteri v Gospodu umrjo, kajti njih dela gred6 za njimi. „Le kar v srcu lep'ga stvari — Božja milost, obstoji; — Unstran sveta lepše žari, — Lepše se ponebesi." Ta poslednja tolažba — non omnis moriar — je v resnici blagovita, je torej najbolja.
*) Po L. Mencingerjevem spisu.
In v tem smislu vzel sem jaz slovo od umirajočega dr. Janeza Bleiweisa. — Ko mi je malo ur pred smrtjo govoriti jel o delih Slovenske Matice, o rečeh, v kterih naj mu bodem jaz oporoke njegove izvršitelj; potolažim ga, češ, pustite to, o teh stvareh poskrbijo drugi. Vi ste delali dosta, storili za nas, za narod Slovenski toliko, da nam ostanete vedno v spominu, da Vam hvaležni bodo mlajši; ali sedaj, pravim držeč ga za roke, sedaj izročite se le Bogu, ter ga prosite, da tudi On sprejame Vaš trud, da tam ne bo zastonj, in Gospod naj blagoslovi Vaše delovanje! — in poljubivši ga na lice odidem; on pa ugasne še tisto noč.
Bilo je 1. 1878., o svečanem LXX. godu njegovem, da sem poklonil mu tedanjega Jezičnika rekši, da dr. Janez Blei weis je na slovstvenem polji narodu Slovenskemu prav res Vodnik II. — Postal nam je to vzlasti po „Novicah".
„Lublanske Novice" — to je bil prvi časnik slovenski, ki je izhajal od 1. 1797. do 1800. in gaje vredoval Valentin Vodnik. Po tem časniku je dal dr. J. Bleiweis naslov listu, ki ga je 1. 1843. jela na svetlo dajati c. kr. Kmetijska družba, in kteremu je njen tajnik prav do svoje smrti bildejanjski vrednik: „Kmetijske in rokodelske Novice".
Delovanje ranjkega je slavno, in opisovali so je že in bodo še drugi; jaz se v naslednjih razpravah obračati hočem le na to, kaj nam je spisal in kako ali ktere pomembe nam je v slovstvu slovenskem in posebej v jeziku našem dr. Janez Bleiweis (r. 19. nov. 1808 v Kranju, u. 29. nov. 1881 v Ljubljani) vitez Trsteniški.
Verske, državljanske in domače zadeve pri judih. *)
Kraj, na katerem se je imel postaviti tempelj, je bilo višavje Moria; z začetka je bil to strmen in rogljat grič, Sionu in Akri na vzhod. To je bilo višavje, kjer se je bil angel prikazal Davidu ob časi strašne kuge; v zahvalo je tam kralj Bogu daroval žgavni dar Tukaj je tudi svoje dni Abraham pripravljen bil darovati Izaka. Ker je pa bil grič Moria na vse strani strm in rogljat in na njem ni bilo prostora za tempelj in preddvore, podzidali so višavje od vznožja do vrha, da so dobili potrebnega prostora. Prepadi so bili globoki po 400 vatlov, te je podzidal in poravnal Salomon do vrha, kjer je stal tempelj in vnanji preddvor. Te velikanske podstave in preddvor z njih lopami in vrati so stale več dela in truda, nego tempelj sam. Podlaga so jim bile velikanske klade iz rezanega kamna; izdelali so jih zunaj Jeruzalema, na mestu so jih kar skladali, ni jim rabilo kladivo niti mort ali cement, klada je klado nosila. Zato se nimamo čuditi, ako beremo v sv. pismu, da je tam delalo 10.000 delovodjev, 70.000 nosačev, 80.000 kamnosekov in da je bilo paznikov 3300. Temi pa še prištevamo delavce, katere je poslal Hiram iz Tira, ki so pomagali Salamonovim ljudem. Opomiti gre tukaj, da so se ti delavci pri zidanji vrstili. Tako so delali pri tem templji judje in pogani, ker tudi pogani so bili tam uslišani.
Tempelj sam na sebi je bil 60 vatlov dolg, 30 vatlov visok in 20 vatlov širok, t. j. v svitlobi ne vštevši zidovja. Strop je bil iz cedrovega lesa; na spredaj se je templja deržala lopa, ki je nadkrilovala tempelj kakti stolp. Pred njo sta bila velikanska stebra, Joahim in Boc. Kakor je imel sveti šotor, ki ga je postavil Mozes tri glavne prostore, preddvor, sveto in najsvetejše, takisto je bil predelen tudi tempelj.
Salomonov tempelj je obdajal znotranji dvor al svečeniški preddvor, sklepal ga je zid 3 metre visok. Od tod je bilo 24 stopnic do lope (t. j. tiste lope, ki je nadkrilovala
*) Glej lanskega „Tov."! Ured.
tempelj). Okoli tega dvora za svečenike je bil drug za ljudstvo; obdajale so ga v čve-terokotji velike lope, v katerih so bila štiri prostorna vrata na štiri kraje sveta. Josef še govori od tretjega preddvora (za žene in nevernike), ki ga imenuje pravo čudo.
V najsvetejšem je bila skrinja zaveze. Bila je to podolgasta skrinja narejena iz akacijevega lesa, znotraj in zvunaj prevlečena z zlatom. Pokrov je bil od čistega zlata. Na njim sta bila dva zlata keruba, ki sta imela obraz proti sebi obernjen in sta pokrivala s svojimi peruti stol milosti. V skrinji so bile postave in nekaj mane. Tukaj se razodeval Gospod svojo voljo, kadar so se ljudje k njemu obračali.
Razen templja v Jeruzalemu so imeli Judje tudi drugod zbirališča za službo božjo, sinagoge. Bila so to posvečena poslopja, postavljena po vzgledu Jeruzalemskega templja. Po sinagogah so ob sabotih in ob praznikih postavo brali in razlagali. Prejpisane daritve so opravljali le v templji.
Pervi veliki duhoven je bil Aron; njegovi sinovi so bili svečeniki, drugi iz Levije-vega rodu so pomagali duhovnom; svečeništvo je bilo dedno v Aronovi družini in ves rod Levi Bogu posvečen. Duhovni so pa tudi ljudstvo sodili; Judje so jim dajali desetino, tudi nekaj daritve je bilo v ta namen odločene.
S © p i m i-
Iz Zagreba. Dne 29. dec. preteč. 1. je hrvatski pedagogijsko - književni sbor slavil svojo desetgodišnjico in imel X. svečano glavno skupščino. Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani poslalo je temu slavnemu sboru čestitko.
Slovenskim učiteljem, ki so nam sorodnega hrvatskega jezika zmožni, priporočamo v naročevanje te-le časopise: »Napredale«. Časopis za učitelje, uzgojitelje i sve prijatelje mladeži. Glasilo »Hrvatskoga pedagogijsko - književnega sbora«. Urednik temu uže 22 let izhajajočemu šolskemu listu je tudi nekaterim našim slovenskim učiteljem dobro znani Ljudevit Modec, ravnatelj preparandije u Zagrebu. »Napredak« izhaja po trikrat v mesecu in stoji za vse leto 5 gold.
»Hrvatski učitelj«. Časopis za školu i dom. Vlastnici i odgovorni urednici: Josip Gall i Stjepan Niemčič. Izhaja po dvakrat v mesecu. Celoletna naročnina mu je 3 gold. Izhaja v Zagrebu.
Učiteljem, ki so cirilice in pa srbskega jezika zmožni, priporočamo v naročevanje list: »Vaspitač«, list za narodno obrazovanje. Izhaja u Beogradu in stoji za vse leto 4 gold. — Ta list izhaja po dvakrat v mesecu. Izdaja ga s sodelovanjem mnogih profesorjev in učiteljev dr. Vojislav Bankič, profesor.
Iz Koroškega. (Schul vere in.) »Mittheilungen des deutschen Schulvereines« poroča iz Koroškega, da ima ta dežela dvoje popolno izpeljanih ali dovršenih krajnih skupin in dvoje uradno potrjenih; od poslednjih se imenuje skupina v Celovci in Beljaku z okolico. Šola Podkloštrom (Arnoldstein) in šola v Grebenji (Griffen) ste dobili šolski oziroma ljudski knjižnici. Za knjižnice v krajih, kjer je nevarnost za jezik (beri: kjer je še nekaj Slovencev), dovolili so še veči znesek. Za vspešno delovanje pri poučevanji v nemščini je dobil učitelj častni dar — 50 gold. Koroške Slovence vsaj to lahko nekoliko tolaži, da se pri tem raznarodovanji domačini ne udeležujejo. Tako so n. pr. pri »Schulverein-u« v Celovci 4 vnanji in le 2 Korošca in zadnja dva le kot namestovalca. Tudi v Železni Kapeli je temu društvu na čelu le tujec, ki zdihuje po veliki nemški domovini. To so tedaj pravi korenjaki, ki hočejo katoliške in Avstriji udane Slovence obdelovati. Kaj bi se zgodilo, ko bi kako slovensko šolsko društvo hotelo med Nemce vpeljati slovenski jezik?!
Iz goriške okolice. (Učiteljski Tovariš, organ slovenskih učiteljev? — Tudi napredek?) »Učit. Tov.« je dovršil 21. leto svojega obstanka. Malo naših listov se more ponašati z enako starostjo. Še posamen človek, izpolnivši 21. leto svojega živenja, lehko izkaže kako dobro delo, koliko več pa list, v kojega predelih je delovalo toliko blagotvornih močij. Pač bi se pravilo nositi vodo v Savo, ako bi hotel tu naštevati zasluge, koje si je pridobil »Uč. Tov.« za slov. šolstvo, za slov. narod. A pripoznavam in posebno poudarjam, da je »Uč. Tov.« preživel dve polni desetletji in da je zlasti v zadnjem desetletji deloval neumorno in nepre-
strašeno v prid slov. šolstva, v dobi, ko so slovenskim, posebno kranjskim učiteljem »viharjev jeze pogosto rjule« in ko žal! ravno o kranjskem učiteljskem stanu ne moremo s Prešernom reči: »Strahljivca v celem ni imel števili!« — V tem burnem časi stal je »Uč. Tov.« kakor skala sredi morja, v kojo se sovražni valovi zaganjajo, a je ne potope. In ako to pomislimo, vprašam, je-li treba »Uč. Tovarišu« boljše priporočbe? — S tem vprašanjem se obračam v prvej vrsti do Vas, čestiti tovariši, ki ste hoteli z novim letom združene videti vse tri šolske liste v enem. Čemu to? — Ako želite imeti za slov. učiteljstvo skupen organ, oklenite se »Uč. Tovariša,« ki ima tako lepo preteklost za saboj, in ki izhaja v središči naše domovine. Storite to! in kmali dobodemo brez fuzij in kompromisov — ki so naj večkrat neizpeljivi — to, kar moramo enkrat imeti — skupno glasilo slov. učiteljev.
Goriško žensko učit. izobraževališče je — kakor znano — namenjeno v odgojevanje učiteljic za vse Primorje, tedaj za slovenske, hrvatske in italijanske šole. Ker je pa Hrvatice zel<5 pičlo obiskujejo, sta do zdaj še zmeraj le dva oddelka (slov. in ital.), in Bog ve, ali se sploh kedaj odpre hrvatski. Tega pa Istra čakati ne more; njej je potreba učiteljic kakor ribi vode. Zat<5 se že nekaj let sim poučuje hrvatski jezik kot prost predmet, kojega se naše Slovenke prav pridno udeležujejo. Na ta način se doseže ob enem dvojna svrha: 1. dohode Istra kmali učiteljic (če ne Hrvatic, pa pohrvačenih Slovenk), 2. je Slovenkam vsaj za nekaj let še pot odprta — če tudi v »tužno« Istro; — slov. šole so baje uže vse napolnjene, kar so italijanske uže davno bile. Eazen tega se uče Slovenke iz tržaške okolice še italijanščine kot prostega predmeta; da zamorejo vstrezati posebnim željam tržaškega magistrata. To pridnost slov. učenk so ital. gojenke do zdaj še z neko heroično hladnokrvnostjo prenašale, če tudi jim ni bila prav po všeči. Letos slednjič jim je ta potrpežljivost pošla. Kaj storiti? — Podade se h gospodu ravnatelju ter ga naprose, da bi se tudi one učile — slovenščine, kar se jim se ve z veseljem obljubi. In tak6 je prišlo, da se bodo posle (brž ko ne prvič na javnej šoli) učile Italijanke iz lastnega nagiba slovenskega jezika.
Iz Postojinskega šolskega okraja. (Učiteljski imenik. »Pedagogični letnik«.) Nedavno vabil je g. M. I v a n e t i č, učitelj v Hoteršici pri Logatci po slov. časnikih svoje sodruge, naj bi mu pošiljali potrebnih dat, ki so potrebne v priredbo učiteljskega imenika, katerega namerava izdati. Dobra misel! a vprašati se moramo, se-li bode g. I. posrečilo to podjetje? Lahko,— če mu bodo gg. učitelji poslali dovolj potrebnih podatkov. O tem pa, da bi se to zgodilo, dvomimo. Ako se bo g. I. zanašal na vsacega posameznega voljo, gotovo nikoli vsega potrebnega za imenik ne bode nabral. Najbolje bi bilo, da bi se obrnil do gg. nadzornikov posameznih okrajev ter jih poprosil pomoči pri svojem delu ; oni mu pri tem delu najlože pomagajo. Imenika nam je potreba. Tudi drugod ga imajo. Seveda ga prirejajo tam možje, kateri imajo na razpolaganje v to ves potrebni materijah Tako n. pr. na Štajerskem slednje leto izdaje »imenik ljudskih učiteljev« g. deželni šolski nadzornik g. A. Eožek. — Šematizem — dober in popolen seveda — sestavljati ni mala in lahka stvar. Želeti je, da bi gg. učitelji g. Ivanetiča pri tem delu zdatno podpirali.
To leto prišel bode na svitlo tudi — kakor beremo — »Pedagogični letnik«. Izdati ga mislijo g. g. L a p a j n e in drugovi mu v Krškem. — Ni se do danes posrečilo, vse slov. šol. liste spojiti v jeden list. In vendar bi bilo tolikanj treba obče združitve, splošnega upoznanja mej učitelji slovenskih pokrajin! Separatizem nam gotovo ne hasni in ne ugaja. Predali »Ped. letnika« na razpolagajne bodo tudi vsem slovenskim učiteljem; v njem bodo razkladali svoja mnenja in kazali duševne svoje umotvore vsi slovenski učitelji, in to lahko brez vsacega predsodka. Združujmo se v šolskih listih!	— k. —
Iz Novomeškega okraja. (Šolstvo. Sadje rej a.) Naš okraj šteje 2 čveterorazrednici (Eudolfovo, Žužemberk), 4 dvorazrednice (Trebno, Mirnapeč, Črmošnice, dekliška šola v Rudolfovem) in 21 enorazrednic, v katerih posluje 32 učiteljev in 5 učiteljic. Trirazrednica v Žužemberku se je v tem šolskem letu razširila v čveterorazrednico in enorazrednica na Toplemrebru na novo odprla. Kar se tiče prostorov, zadostujejo vsi več ali manje šolskim zahtevam; v Ambrusu in Šmihelu pa se bodo zidali novi poslopji, kateri bi se pa že bili zdavnej lahko, da bi se občini nekoliko več brigali za šolo. Mnogo je enorazrednic prenapolnjenih se šolskimi otroci; te bi se morale razdeliti v dvorazredne, a žalibože bode se moralo marsikje še počakati, ker se je bati, da bi vsled tega se moral davek znatno povikšati, kar bi vsakako našega ubornega kmeta neljubo zadelo, ker mu je že zdaj na mnogih krajih davčno breme pretežko. Treba bode pa nujno skrbeti, da se ustanovijo šole na takih krajih, kjer jih do zdaj še nij bilo, in tam, kjer imajo dotični kraji predaleč do že obstoječe šole. Trebanska občina potrebuje zaradi krajevnih razmer 2 eno-
razrednici, istotako Mirnapeč in Šmihel. Soteska pa do zdaj celo nobene učilne nima, akoravno šteje 50—60 za šolo ugodnih otrok, kateri se pa tudi nikamur všolati ne morejo. Na Smuki, v Kočevskem, kjer je šolsko poslopje že skoraj zgotovljeno, povabili se bodo jeseni t. 1. otroci na duševno hrano.
Izmed novih šol delajo vredno čast svojim občinam šola v Žužemberku, v Vavti vasi in na Zgornjih Sušicah; zlasti poslednja krasi svojo vas s prijazno lego, okusno znotranjostjo in zunanjostjo in marsikteri bi si volil rad tam svoje učiteljsko apostoljevanje, ako bi se svetil v mra-mornati, nad vhodom vzidani ploči, tudi prod ali drugi plačilni razred. Žalibog, da se opazovatelj o mnogih drugih pred malo časom sezidanih šolah ne more po vsem zadovoljno izraziti, akoravno so se pri zidanji velike svote porabile. Tudi v novih šolali se nahajajo popolnoma nepostavne klopi; posebno čudno se mora veščemu človeku zdeti, da se niti na Toplemrebru pri izdelovanji klopi nij čisto nič oziralo na postavo, katera vendar tako natančno način naprave določuje.
Šolski napredek biva pod nadzorstvom g. Derganca vidno vsako leto povoljnejši in imenovati se bode lahko mogel jako dobrim, ko se bode postava glede šolskega obiskovanja med ljudstvom krepkeje vkoreninila. Učitelji vsi vestno in z veseljem opravljajo svoj posel, ker jih rodoljubni, strokovnjaški, vsestransko izobraženi nadzornik radovoljno djansko in z besedo podpira; svojega zaupanja mu ne odtezajo in radi ga ubogajo brez kacega disciplinarnega strašila. Kadar mu je v šolstvu kaj neznanega, obrne se vsikdar rad do učiteljev in sluša njih mnenje, katero mu smo vsak brez zamere odkritosrčno izraziti. Z radostjo so mora javiti, da učitelji med seboj v šoli in šolskih vrtih tekmujejo; a vse to tekmovanje je prijateljsko, izvirajoče iz iskrene ljubezni do mladino in svojega rodu.
»Kaj pa tam tolika množica otrok? Kdo je med njimi?« vpraša tujec potujoč mimo šolskega vrta občana. »Tam je šolski vrt, gospod učitelj uči otroke cepiti,« odgovori nekako ponosno ogovorjeni, misleč si: naši otroci se uče kaj več, kakor tam, kjer jo ta doma. Istinito, naš kmet je na krasno cerkev, lepo šolo ali na kako drugo imenitno napravo silno ponosen, ako ga tujec, zaradi tega pohvali, zvlasti se mu pa hvala še potencira, ako zve, da ima njegov kraj zaradi kake nove naprave prednost pred drugimi. Toda, kadar bi se moralo v občinski ali šolski seji sklepati o kakej važni naredbi, takrat je za vso hvalo in zgovornost nas veto val če vo gluh in se trese za krajcar, kakor bi mu bil na srci zrasel. Začetek šolskega vrta nij nikakor tako lehak, kakor bi si kdo mislil; šolski vrt ima mnogokrat jako zanimivo zgodovino, v katerej je marsikateri trdovraten boj zaznamovan. Le vztrajnost učiteljeva in kakega izvanrednega prijatelja pribori šolskemu vrtu stalno pozicijo. Da je naš kmet jako konservativen, to je znano vsakemu s kmetom v vednej dotiki živečemu. O koristi kake nove naredbe prepriča se še le takrat, kadar tako rekoč z roko zagrabi. Tako se tudi v našem okraji ograja šolskega vrta in prvo kopanje v njem nij pozdravljalo »z gromovitimi živijoklici in s pokanjem možnarjev;« marsikatero nezadovoljno kletev moral je slišati učitelj na svoja ušesa. Ko bi se Ksantipovim sorodnicam bil katerikrat jezik zbrusil, moral bi se bil pri oznanjevanji to »nove vere kmetijstva«, kakor so kmetje to imenovali. Ko bi šolski vrt prvo leto ne bil nič prekopan in pognojen, rodil bi bil vse jedno, ker prekopali in pognojili so ga opravljivi in lažnjivi jeziki. Marsikomu nij šlo v glavo, kako more učitelj kmetovati učiti, ker sam nij kmet. Da je bilo treba v tako kritičnem položaji učitelju na tehtnico svojega delovanja nekaj kilogramov pridnosti priložiti, mora si vsakdo misliti, kdor je imel priliko z ljudskimi predsodki se bojevati. Prva težava se je premagala; pred krasnimi, lepo rastočimi in že cepljenimi drevesci so obrekljivi jeziki omolknili, in marsikdo, popred z glavo majajoči, pridobil si je v pogledu šolskega vrta simpatičnejih misli. Ko je naš g. nadzornik prevzel nadzorstvo, nij bilo v vsem okraj niti jednega obdelanega šolskega vrta. Ker je kot dolenjski rojak dobro poznal zanemarjeno kmetijstvo in osobito sadjerejo našel na nižji stopnji kmetijskega razvoja, obrnil je takoj v začetku svojega službovanja svojo pozornost na zboljšanje te stroke kmetijstva. Stopil je že v prvem zborovanji s tem blagim namenom pred učitelje, ter jih prosil pri izvrševanji tega velevažnega načrta njih zadovoljne podpore. Se svojim simpatičnim, navdušenim, domovinsko ljubav diliajočiin govorom pridobil si je v prvem hipu vse učitelje, kateri so mu radi ponudili svojo desnico, obetujoči, da ga hočejo v njegovem človekoljubnem, koristnem podjetji vsikdar po svoji moči podpirati. Tudi častita duhovščina in drugi merodajni krogi mu zaradi njegovega vzornega in značajnega obnašanja nijso odrekli svoje vplivne pomoči. In kar se drugod le po strogih ukazih političnih oblastij počasi doseže, to je g. nadzornik pri nas s pomočjo častite duhovščine in s podporo domoljubnega, čislanega g. okr. glavarja v kratkem časi dosegel, da se občine, naslanjujoče se na besedo svojih spoštovanih mož večjidel rade dovolile naprave šolskih vrtov. Zdaj nij v našem okraji nobeue šole brez šolskega vrta; nekateri med njimi so jako lepo urejeni in občine se smejo istinito z njimi ponašati. Mnogi učitelji imajo na vrtih
pocepljenih na stotine divjakov, seveda nekateri več, nekateri manj, kakor jih občina bolj ali manj podpira. Učitelj v Stopicali, g. Jože Franke, ima že čez 1000 cepljenih drevesec v svojem vrtu. Sigurno smemo z najboljšo nado v priliodnjost gledati, da bode v kakih desetih letih naš okraj prav dobro sé sadnim drevjem preskrbljen, kar mu bode gotovo obilo dobička donašalo, kadar bode železnica Dolenjsko z drugimi kraji vezala. Pozornost otrok za ta predmet smo si kmalu osvojili; vidi se, kako vsacega veseli, kateremu so je v drevesnici divjak prijel. Kadar je v šolskem vrtu, takoj jo pri svojem drevesci in ga ogleduje, kako se mu v rasti razvija. Skoraj vsi otroci, katerih starci imajo zemljišča, napravili si so že drevesnice. To koristno delovauje vpliva pa tudi že na odraščone, kateri so si tudi po domačih vrtih gozdnih divjakov nasadili in pocepili (seveda tako, kakor sami znajo). Učitelji za svoj trud in veliko požrtvovalnost sicer ne bodo prejeli dostojnega plačila, — koliko truda šolski vrt stano, to vé samo tisti, kateri se z njim ukvarja — a smejo si biti svesti, da so storili za kmečki stan mnogo koristnega. Gospod nadzornik pa, kateri jo postal v vsem okraji jako priljubljena oseba, katerega vodi pri reševanji svoje zadače le pravo domoljubje, mož, kateremu je vedno geslo: Bogu, kar jo božjega, cesarju, kar je cesarjevega in narodu, kar je narodovega, postavil si je v srci podložnih novomeškega okraja spominek: aere perennius. Učitelji mu pač vsi žele: Bog ga ohrani še mnogo let šolskim nadzornikom!
Tebi, dragi »Tovariš«, bližam se o novem letu z naj iskrenejšo željo, naj bi Ti vsi stari prijatelji ostali zvesti tudi v prihodnje in da bi Ti podali tudi drugi tovariši roko v prijateljsko zložno delovanjo: »Za vero, dom in za cesarja!«
Iz Krškega. (Poziv!) Slovensko slovstvo v obče napreduje, in tudi šolska literatura po Slovenskem ne zaostaja. A slovensko šolstvo zasluži danes še večje pozornosti; treba bo tedaj na tem polji še z večjimi koraki napredovati. — V pospeli narodnega našega slovstva in v po-množitev slovenskega podagogičnega slovstva nameravajo gg. učitelji: I. Lapa j ne, J. Bezlaj, Fr. Jamšek, J. .Ravnikar in B. Valen t a s tem nekoliko pripomoči, da so se odločili, izdajati leto za letom pod naslovom »Pedagogični letnik« knjigo, katera bode na kacih 200 straneh velike osmerke prinašala raznovrstnega šolskega blaga. Teoretični del bode obsegal temeljite spise iz šolskega in učiteljskega življenja sploh, razprave o raznih važnih šolskih in učiteljskih vprašanjih, razmatravanja pedagogičnili in didaktičnih načel.
Praktični del bode pa zadržaval izborne članke o splošnej in posebnej metodiki, razpravljal obravnavanja o vseh predmetih zdanje ljudske šole, nekoliko z ozirom na predpisane učne načrte, največ pa na podlagi pridobljenih izkušenj — lastnih in drugih. — Sploh naj bi nam učiteljem »Pedagogični letnik«, ki utegne v dodadku imeti poleg raznih šolskih mig-ljejev in naznanil tudi imenik vseh slovenskih učiteljev in šol z dotičnimi plačami*), s časoma nadomestoval slovensko pedagogiko in metodiko, katere tako težko pogrešamo.
Da pa se ta sklep izpelje, potrebuje se obilne podpore! Zato si dovoljujemo vabiti vse p. n. učiteljstvo in šolske prijatelje po vsem Slovenskem v obilno naročevanje in sodelovanje.
Naročnina stane 1 gld. (kasneje bode cena knjigi večja), in naj se blagovoli pošiljati do 1. aprila 1882. 1. g. Božid. Valenta-u, nadučitelju v Krškem.
Šolski pisatelji pa naj izvolijo svoje izvirne izdelke (prevodov se ne bode sprejemalo) poslati do 1. junija 1882. 1. g. Iv. L a p a j n e -tu, ravnatelju meščanske šole v Krškem.
Čisti dohodek pri razprodaji te knjige, ki izide v bodočih velikih počitnicah, se bode razdelil mej pisatelje; zaradi tega se bode poslana tvarina na tanko pretresovala in drobno izbirala.
Iz Železnikov. (Bolezen pri otrocih. Pozdrav »Tovarišu«. Voščilo čč. gg. sobratom za novo leto 1882.) Pri nas prišla je nad otroke silno huda bolezen. Tako silovito zgrabi nekaterega, da se misli, zdaj in zdaj bo po njem. PriCénja se z glavo-bolom, bluvanjem in bledenjem; nekaterim omeji za en čas celó pogled (vid). Umrl je dozdaj še le en sam otrok, bolnih jih je pa prav veliko, in ker je bolezen nalezljiva, svetoval je gosp. vojaški polk. zdravnik dr. F. K. (ki je na našo srečo, ker nimamo nič zdravnika, ravno zdaj doma na odpustu), da bi šola za en čas prenehala. Ker so ravno počitnice pred durmi, se pouk do praznikov ne bode ustavil; ako bolezen ne preneha, se bo zgodilo to pozneje. — Da bo »Tovariš« izhajal tudi še za naprej, in sicer zopet pod prvo »firmo«, veseli nas na moč, in zadovoljni mu zakličemo: Bog mu daj srečo in mnogo duševne in materijelne podpore! — Vsem ljubim bljižnjim in daljnim gg. sobratom — učiteljem — pa željim: zdravo, srečno, veselo, zadovoljno in blagoslovljeno novo leto!
*) Pedag. letnik in g. M. Ivanetič naj bi se tedaj o izdaji „Imenika" združila. Ured.
Božja pomoč nam bodi vsem pri težavnem našem poklicu! Ravnajmo se zvesto po besedah neumrljivega rajnoga Slomšeka, ki je djal: »Bratje! delajmo, dokler smo živi; počivali bodeuio v grobi«. — Z Bogom!	Jos. Levičnik.
Iz Kranja. Vrli rodoljub Valentin Blei weis, ki je 10. preteč, m. na Dunaji umrl, imel je navado, da je vsako leto tukajšnjo ubogo šolsko mladino obdaroval s toplo zimsko obleko. Da se pa ta lepa navada ohrani tudi po njegovi smrti, volil je v ta blagi namen v svoji oporoki 5000 gold. Blagi mu spomin!
Iz Ljubljane. (»Schul verein«. Razdelitev zimske obleke.) Ustanovila seje tu poddružnica »Schulverein-ova«; predsednik ji je deželni poslanec g. vitez Anton Gariboldi, namestovalec mu je dr. pl. Sclirey, perovodja profesor in okrajni šol. nadzornik g. Linhart in blagajnik g. Ipavic, finančni uradnik. — Poddružnica je za Kranjsko izvzemši Kočevje, kjer je uže ena taka poddružnica. Mi bi vedeli prav dobrotvorno in blagonosno delovanje naši poddružnici nasvetovati. V Ljubljanske mestne šole namreč hodi tudi nekaj vnanjili otrok, in ti morajo plačevati šolnino brez obzira na to ali so revni ali premožni; ako ne morejo plačati, svetuje se jim, naj v svojem kraji v šolo hodijo; to pa je vender znano, da se v ljubljanskih šolah navadno več nauče nego v selskih šolah; naj tedaj društvo take učence podpira in za njih šolnino plača; pomagano bode potem obema, društvu in staršem.
80 šolskih otrok, 40 dečkov in 40 deklic raznih mestnih šol je bilo pod običajni slovesnosti obdarovanili z zimsko obleko 8. preteč, m. v ljubljanski čitalnici ob 11. uri dopoludne. Božično drevo, katero je vsadil ranjki dr. Orel, in katero je pozneje marljivo oskrboval vitez dr. Blei-weis, še raste, in je tudi letos obrodilo plemenitega sadu.
Iz seje c. kr. deželnega šolskega sveta za Kranjsko dne 1. decembra 1881. 1.
Obravnave, vsled katerih se ima okrožje za Metliško šolo deloma p r ena rediti in v Božjakovem ustanoviti jed nor az redna šola, izroče se deželnemu odboru.
Na podlagi poročila okrajnega šolskega sveta, kar se tiče stanovanja nadučitclja in šolskega vodje, ukrene se potrebno, da se daje ali dotično stanovanje ali stanarina.
Razreši se obravnava okrajnega šolskega sveta, kar se tiče razdelitve užitka od zemljišča, ki je pripadalo učitelju dotlej, da je bila učiteljeva in cerkvenikova služba združena.
Poročilo, kako se ima dalje porabiti Franc Metelko-va ustanova za vzdrževanje reda med krščanskim naukom na obrtnijsko-pripravljavni šoli, izroči se deželni vladi kot ustanovski oblasti.
Učiteljski vdovi se prizna normalna četrtletna pogrebščina (Conductquartal).
Reši se prošnja učitelja za priznanje in odkazovanje druge petletne doklade.
Poročilo ravnateljstva c. k. možkega in ženskega učiteljišča, kar se tiče državnih štipendij, predloži se na višje mesto.
Poročilo ravnateljstva c. k. možkega in ženskega učiteljišča, kar se tiče opravičen ja o šolnini učencev na vadnici, se razreši.
Učiteljici na vadnici se prizna prva petletnica.
Stalno se umesti dvoje učiteljevih in dvoje učiteljičnih služeb na ljudskih šolah.
Po nasvetu učiteljstva na gimnaziji izključi se učenec v tem kraji.
Letno poročilo v srednjih šolah na Kranjskem v šolskem letu 1880/81, predloži se na višje mesto.
Razrešijo se prošnje za nagrado in denarno pripomoč.
Rasaoteposti.
—	„Vrtec", časopis s podobami za slovensko mladino je z novim letom nastopil svoje dvanajsto leto. „Vrtec" je jedini list naši šolski mladini, ki razen zabavno-poučnega berila donaša tudi zelo lepe in primerne slike, kakor tudi muzikalne priloge. Priporočamo ga v prav obilo naročevanje.
—	„Ljubljanski Zvon", leposloven in znanstven list (izdajatelji in založniki: Janko Kersnik, Fr. Leveč in dr. Iv. Tavčar, odgovorni urednik: Fr. Leveč, c. k. profesor na velikej realki v Ljubljani) tudi letos izhaja, in sicer po štiri pole obsežen v velikej osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stane za vse leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 30 kr., za četrt leta pa 1 gold. 15 kr. Naročnino prejema g. dr. Jos. Stare v Ljubljani. „Zvon" se je svojim bralcem že prvo leto prikupil; priporočamo ga tedaj vsem slovenskim učiteljem in posebno še učiteljskim knjižnicam.
'je ime novemu časniku, ki bode ob novem letu začel v Celovci v tiskarni družbe sv. Mohorja'dvakfcat v meseci (10. in 25.) izhajati. Stane le 1 gold, na leto. Program mu je: „Vsakemu svoje in vse M&.jk>ga,' cesarja in domovino." Želimo mu največji vspeh!
—	„Hrvatska vila" je ime novemu beletrističnemu listu, ki z novim letom izhaja v Sučaku kraj Rietfe v mesečnih zvezkih, in stane vse leto 7 gold.
—	„Arohlv fiir Heimatkunde" izdaja Fr. Šumi v Ljubljani. Naročnina za polo je 30 kr. To hvalevredno podjetje priporočamo vsem ljudskim učiteljem in sploh prijateljem domače zgodovine.
—	„Vasilij Vaslljevio Vereščagln" zove se glasoviti ruski slikar, o katerem se zdaj toliko govori in piše. V prostoriščih hiše društva obrazovalnih umetnostij na Dunaji so bile preteč, mesec razstavljene njegove prekrasne slike, katerim se ne samo omikanec, tudi ljudje iz priprostih stanov ne morejo načuditi. Tisoč in tisoč ljudi, ki so videli njegova umetnostna dela, pravijo, da Vereščagin ni navaden umetnik, ampak nekako posebno bitje, ki kaže človeštvu v najpriprostejši obleki, kar mu do zdaj ni kazal nobeden.
—	Prebivalcev na zemlji je zdaj 1.455,000.000. Vsako leto jih priraste okoli 16 milijonov.
—	Nov otok je našel kapitan Meyer pod 7° 48' južne širine in 83° 48' zahodnje dolžine, okoli 100 milj na zahodu podgorja Aguja. Otoka površina je okoli 17 metrov nad morjem in otokov obsežek znaša eno štirjaško miljo.
—	„Frančiška Baucon , zelo priljubljena vrla učiteljica v Renčah je 28. nov. preteč. 1. umrla, stara 28 let.
—	„Avgust Senoa", veleslavni hrvatski pesnik in pisatelj, je v Zagrebu 13. preteč, m. umrl. 15. dec. je bil slovesni pogreb, pri katerem so se tudi udeleževale mnoge deputacije iz vseh slovenskih pokrajin. Večen mu spomin!
—	„Josip Mašek", jurist, doma iz Radovljice na Gorenjskem, se je ponesrečil pri grozovitem požaru na Dunaji. Škoda toliko nadarjenega mladeniča!
—	Dunajski srenjski odbor je določil, da naj se pregledajo vse mestne šole, je li kaj nevarnega o ognji v šolah. Treba, da bi se tudi pri nas kaj o tem ukrenilo.
—	Pravloo javnosti vzprijela je od ministerstva za bogočastje in uk javna dekliška šola šolskih sester v Celji.
—	Slovenski pisatelji, kateri imajo izgotovljen kak rokopis, ki je namenjen „Matici Slovenski", pošljejo naj ga društvenemu odboru. Isto tako naj se oglase tudi pisatelji, ki nameravajo še le spisovati kako delo.
—	Lienbacher-Jev nasvet — dolžnost osem let v šolo hoditi — je bil v gosposki zbornici z 72. proti 62. glasovi zavržen.
—	Jezlčnlka XIX.leto, v katerem se opisujejo J. Žemlja, B. Tomšič, Fr. Malavašič, dr. S. Klančnik, dr. J. Rogač, J. Bonač, M. Lotrič, L. Engelman Nožarjev in Fr. Svetličič, spisal J. Marn, dobiva se v nekterih zvezkih posebej & 60 kr. v Katoliški bukvami v Ljubljani.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Stajarskem: Nadučiteljeva služba v Ljubnem (Laufen) in učiteljeva služba v Črešencah (Kirchstatten), obe IV. plačilnega reda s stanovanjem ste izpraznjeni. — Prošnje se oddajajo krajnemu šolskemu svetu do 15. t. m. Tirja se znanje slovenskega jezika. — Na 1 razrednih ljudskih šolah pri sv. Florijanu (P. Misling), v Skomerni (P. Weilenstein) in v Lembergi (P. St. Marein b. Erlachstein) izpraznjene so učiteljske službe IV. plačilnega reda s stanovanjem do 20. t. m. — Tirja se znanje slovenskega jezika.
Premembe pri učitelj stvu.
Na Kranjskem: G. Ferdinand Vigele je za trdno postavljen učitelj v Zagradci (v Novomeškem okraji). — Gdč. Marija W e s s n e r, učiteljica v Krškem, je dobila III. uč. službo (kateri se je gdč. Avgusta Zupan odpovedala), pri ravno tej šoli.
V Tržaški okolici. — V Nabrežino imenovan je učiteljem gospod Ivan Tomšič, dozdaj Učitelj v Biljah.
Odgovorni urednik Andrej Praprotnlk.
Tiskar in založnik J. B. Milic.