------    112   ------
Odlomek
iz predigre k tragediji »Marija Antonijeta."
v 11. listu naznanjene.
Spisal Fr. Z a k r a j s e k. *)
(Konec.)
Breze.                                                           Odkod
Pa veste tudi tak za trdno, da
Vsa vojska pojde z vami, kadar jo
Z morivnimi nameni na Francoza
Obrnete? Prijatel! Iz Francozov
Je vstvarjeno francozkih trum tel6. K on de.   Armada in druhal, — stvari ste dvojni! Breze.   Ste dvojni scer, ne tukaj.   Kar se žlahta,
Viharno si naprot hiti, ljubezen
Mu repetnice nasadi in up,
Da Švigne smelo po življenja krogih.
Moj Bog! Al' brišete po sili si
Spomin iz glave? Ali v praznih nadah
Tiščite si ušesa in oči? Vas ni
Druhal zmodrila še v Versaljah, ne?
Tud' ne bastila, ki je padla v prah?
Že dvakrat obnemoglo je kraljestvo,
In slepo trmo še poslušate?
Ne veste, kak strmele so oči
Na besni trop, kak jezik, prej goreč,
*) Kdor si naroči mojo izvirno tragedijo „M arija Antonij e t a", naj blagovoli porabiti ta-le napis: Franc ZakrajŠek, učitelj na vikši realki v Gorici. S tem dajem pa tudi na znanje, da bode temu precej obširnemu delu cena po okoljŠčinah zmerna.
V Gorici dne 27. marca 1866.                   Fr. Zakrajšek.
Od groze vam pomrl je za zobmi?
Tedaj sta onemela svet in moč.  Ne strah,
Previdnost govori iz mene; volk
Se nisem takšen na življenje, da bi
Se smrti bal, in lahko sklenem,
Ce treba, zdaj; saj gospodari smrt
Na mestu Ludovika na Francozkem,
Kjer zlegu sosed je še hujši zleg.
V  življenja bridki zimi, miljnike Njegove štejem, truden romar že, In več posvetnih upov ne redim; Le joče staro se srce mi v prsih; Bog v6, krvave že solae bi točil, Da cepi misli nam hudoben dvom, In bi, alj ne bi pričkalo slep6
Se v kralja škodo tu na dvoru.   Kralj Pa ima lahkoverno uho.   Bivši, Se kralja meni, ter oblast nezvesto Si domišljuje, ki je dala njemu Slov6 in nam.   Zlo hude že novice So slišati o tem.   Krdeloma beže Vojaki spod zastave naše; Ne boŠ tajil.
Konde\                            Le pleve so zletele,
Ostalo pa Še krepko zrno je.
Brez6.   Tud to vam odleti, ker zloga
V  vojaštvu hira.   Saj oholost že Povelju praznemu se smeja, in žug Ko cunjasto strašilo zaničuje.
Le kdor ob kralja milosti živi, Francozko oficirstvo, to — ne rečem — Se zvesto poteguje še za kralja; Al nizki vsi stanovi že kvasu Strupenega kipe, zakaj svoboda Je zlata tarča želj njihovih.
K on de.   Se mnogo zvestih polkov imamo, Ki so na novo že prisegli kralju; Le naj se v prid obrnejo, boš videl, Kimera slobodunska vtihne koj. Dokler mečkamo, raste jim pogum, Se ve.
Brez6.                         Nikar ne upajte vojaštvu!
Po mestih vseh francozkih, clo v Parizu Posadke cele se zedinjajo Z druhaljo, da se bijejo za narod. Res imamo še dosti mož, pa zgled Mogočen je magnet.
K on de.                                  Druhal se punta,
Vojak pa je prisegel.
Breze.                                   To ni punt
Navaden iz nezadovoljnosti, Gotovo, princ! to je kaj več; zakaj Tud z vražo se pajdaši smeli up, Ki daje pa nevarno moČ.   Prerokbo Že staro berejo v Šembiljskih bukvah Nekje o nekem Ludoviku kralju, Da ž njim pogine Kapetovo deblo, Nekteri puntarji najeli grdo Baburo so, ki v ognjenici Sleparskega zamaknjenja le-t6 Prerokovanje na osebo kralja Sedanjega obrača, in v zvijavicah Pobožnih blede le o našem kralju; Tako da naš Šestnajsti Ludovik Pogine revno tu v Parizu, da Kraljestvo se pokoplje ž njim francozko Pod giljotino, ki jo gleda večkrat
V  podobah čudnih in krvavih.   Človek Bi ne verjel, kak skužila lažnjivka Je vsa ušesa.   Ker se posti in moli Ta grda bogoklevka, svet še bolje Slepi in mami.   Ljud verjame vse
In ž njim vojak; ker ko po čem prestrastno Srce zlo hrepeni, gotovo mu Je vse, in naj je tud očitna laž. Sovražna stvar pa več ni varna.   Saj Se lahko da podreti, ko iz ust že Preroških zadonela je obsodba. Tedaj nedolžno se smehlja krivica Živinsko djanje Še si šteje v čast; Češ, da osoda tirja njeno dlan.
Konde*.             Da le orožje čuti beli dan,
Prerokbe vse postavi meč na laž!
Breze.   Predsodkov ne poderes zdaj ne vraže, Ki uma žlahtni sok kale\   Poskusi, Valil zastonj bos Sisifovo skalo; Ker kakor v hosti drev stoletni Zabil je tam v pečevje svoj koren, In gozdi ga v njem, da kamen stoka: Tako mogočno sili vraž oblast V sreč, tako prepregle so vso dušo, Da ne izruje jih nobena moč. Če tudi krepko deblo jim odtrupiš, Pred tvojimi očmi spet zrase drugo.
Konde.              Tak kralju šepetal boš spet na uho
O tvojem begu, kakor govoriš?
Brez e\              Dokler se jezik giblje mi v ustih, bodem.
Zna biti, da me Bog uslisi . . .
Konde\                                                   Kakor
Zdaj vidim, tuli modrijanski strah Krog Ludovika, in beseda prazna* Se vstavlja meču bridkemu!
------    113   ------