bi bilo pretrdo in ne prav pravično. Imajo nekaj jedra, nekaj mislij . . . tudi niso celo slabe zunajne oblike. A okorne so, besede slabo izražajo misli, da! sem ter tje se kar skokoma podi misel za mislijo, tako da mora bralec premišljati, kaj hoče povedati, česar ne pove. N. pr. „V tihi noči." Misel človeška je res hitra . . . sedaj grem lahko ž njo v pekel, sedaj v nebesa; sedaj sem pri vasici, sedaj „kjer nebeški Oče bdi". Toda v pesmi to ne gre. In naposled Vaša prošnja? Mislite mar, da je to posebna sreča za vasico, „kjer v mladosti sem igral", če Bog da, „da enkrat v nje žemljico Legel bom in sladko spal"? „Nebeški Oče bdi" — se nam tako znano zdi iz druge pesmi. Tudi Vaša „ Cerkvica" ni drugega kakor posnetek one „Cerkvica tam gor sameva." A ni Vam bilo všeč, da bi cerkvica bila na planini, pa pastirja gledala nizdol, zato ste situvacijo pre-menili: Pastir naj je na planini „in pase dan na dan, Glasne pesmi tam prepeva, Da doni črez dol in plan." — „Crez dol in plan" je pleonazem! „Pod planino cerkev mala Svoj
zvonik tja v zrak moli" . . . kako malo poetično to „molenje"! In ta deček enkrat zre „iz planine", drugič gre „z planine": zakaj ne obakrat „s planine", kar je jedino pravo? Posebno zadnja kitica je strašno, kako bi brž rekli, — topa. „Glej, tja h cerkvici pre-sveti Krsto rakvarji neso: On, ki prej je pel v planini, V jamo mora zdaj temno." Prav mu je! kaj je „v planini" tako motil, da mora sedaj v jamo. Pa ti „rakvarji"! Brr! Tudi Vaša „Nevihta" je — igrača, in Vaša želja, „da bi dosegli skalovje brega" se je izpolnila: ker „brpdarjev in čolna več ni". Menda se je razbil ob skalovje. Svetovali bi tudi Vam in drugim, da pijance pustite pri miru. Premalo praktičnivso, kakor je i Vaš v „Pijančevi baladi". Ce še povemo: ako stojite pred križem, je tisti, ki na njem visi — podoba in nas le spominja Onega, ki je jedenkrat visel v naše odrešenje in sedaj ne visi več, „kakor si nekdaj visel", mislimo, da smo dovolj povedali in vaši želji vsestransko ustregli. Sicer pa: pogum, in blagoslovi naj Bog Vaše trude!
Narodna pesem.
Pesem o vojski.
(1848.)
Kar se zdaj pri nas godi, Daleč po svet' slovi,
Močno se puntajo vsi, Veselja na svet' več ni.
Prisego natanko držimo In vikšim pokorni bodimo,
Ce se glih bliska svetli meč In meče glave preč.
Albert kralj Sardinski In ta svitli papež Rimski
Sta cesarju pošto dala,
Da se bota ž njim vojskvala.
Od vseh strani bombe lete, Sovražnik' proti nam hite,
In ti pastirji naših dušic
So ratali volkovi poštenih ovčic.
Z velikim' armadam' naproti hite, Po mestih puntarjem šturm zvone,
Od zad' in od spred skupaj lete" In podirajo fante mlade.
Mislili so vsi,
Da vojščaki smo slabi, Pa kmalu se sliši,
K' se vojska začne.
Mi vojščaki istrajharski,
Med t'mi smo tud' fantje kranjski, Srčno se držimo
In svetlega cesarja častimo.
Če bolj proti nam hite, Srčnejši se fantje drže;
Ja, mladenči vi, kranjska kri Se s tega nič ne sfri.
Kamor mi pridemo, Srčni se vidimo,
Strah je pred nami, Groza za nami.