343
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. 266.
Manjema. Njangue. Tippo-Tip.
Kedar je Stanley preiskal jezero, povrnil se je v Udjidji.   Ali našel je   v žalostnem stanji svojo kara-
Poučni in zabavni del.
344
vano, katero je bil pustil pod nadzorom Pococka. Pocock sam je imel silno mrzlico, pet Zanzibarcev je umrlo za kozami, in drugih šest je bilo nevarno bolnih. Pa tudi vse drugo je bilo v neredu, večina mož je komaj čakala, kedaj pobegne. A ko je Stanley povedal, da hoče kreniti v Manjemo, bili pa so najsrčnejši možaki ob glavo, ker so se bali, da jih bodo tam kanibali pojedli.
Stanley naredi energičen sklep. Zbere vse svoje ljudi, in izmej njih odbere 32 mož, katerim je najmanj zaupal. Vkrca jih z dobro stražo, in prepelje na za-padno obalo jezera. Potem prepelje celo karavano, ali puške je dal samo najzanesljivejšim, kajti Stanley je hotel raje zgubiti nekaj slabih plašljivih ljudij kakor eno samo puško.
Kedar so dospeli na drugo obalo jezera, začeli so mu ljudje z novega uhajati, ali Stanley dade nemilo preganjati begunce in obsodi jih na stroge kazni. Njegova energija je premagala naposled kukavščino teh ljudij. in od tega časa se je vzdržala prilično celokupnost karavane, da-si so se pripovedale grozovite povesti o zemljah, skozi katere je imela potovati.
Čim se človek bolje oddaljuje od Tanganike v pravcu proti Manjemi, tem bolje pokazuje priroda svoje dražesti in svojo veličanstvenost. Višine in doline so odete z zelenilom raznih boj, svežih in živih; brežički so polni cvetja, in z dolin puhti prijetna vonjava. Pečine, debla so obrasla z beršljanom, in našarjena z mahom. Povsodi je zemlja rodovita. Ali joj! Te rastline so trde, ostre kot noži, šiljaste kot igle; trstika je podobna bambusu po vzrasti in po oporosti; beršljan je dolg in debel kot vrvi, in perje po drevju je do sto črevljev od tla.
V Manjemi je priroda strašna in lepa; človek jo gleda z začudenjem in strahom. Tu je slišal Stanley prvi pot šimpanse, one opice, katere so človeku najbolje podobne.
Kar se tiče domačinov, opaziti je pri njih raznih osobitosti. Orožje jim je kratek meč v lesenih nožnicah, na katerih vise železni ali bakreni zvončki; lahka sulica in silen lesen ščit, velik kot vrata. Obleka jim je ozka pregača od antilopje kože, ali od travne tkanine. Na glavo si natikajo kar si bodi, nekateri si nastavljajo tudi rogove  od trde prsti itd.
Ženske imajo velike dolge lase, kar ni navadno pri črncih. Spredaj si jih naravnavajo z vpleteno slamo tako, kakor da imajo slamnik na glavi, zadaj pa jim vise po tilniku. Z veliko košaro hodijo te ženske k potokom in barjem lovit ribe, ali pa po drva za kurjavo.
Manjemci so sicer gostoljubni in dovoljujejo tujcem hoditi v hišo, vendar so na mnogih krajih pobegnile ženske, ko so ugledale ekspedicijo. Pred kot ne, so to storile radi tega, ker so morda popreje trpele od Arabcev, pa so mislile, da je ekspedicija tudi nevarna. Stanley je vedel že popreje, kako je ta
reč, zato pa ni dovolil nobenemu trgovcu udjidjij-skemu, da ga spremlja, četudi so ga mnogi za to prosili. Do Njangue-a je šel preiskovalec sam s svojimi ljudmi, in prav je imel. Po raznih selih je Stanley še našel sledove Livingstone-ove. Črnci so se ga še dobro in s pohvalo spominjali, ker je bil nepristransk sodnik Arabcem in domačinom. Mnogi možaki so se-sami in zastonj ponudili za nosače, in so se vedli prijazno do ekspedicije. Ali prekrivali pa tudi niso, da jim meso ubitega neprijatelja v slast gre.
Naposled po nekolikih prijetnih in neprijetnih, dogodkih, katerim se ni ogniti na takem potovanju v nepoznate kraje, dojde Stanley nenadoma do mesta, kjer se spajata reki Lualaba in Luata. Neizmerna oduševljenlje je prevzemalo Stanleya, ko je gledal ta veličanstveno reko. Skrivnost, katera je bila skrita toliko sto let, o katerej se je bavil ves znanstveni svet, čakala je tu, da se odkrije. Naloga Stanleyu sedaj je bila samo, da se spusti po reki k morju, da vidi, ali je Lualaba res Kongo, kakor je trdil Cameron, ali je Nil, kakor mu je zatrjeval Livingstone.
Srečno je Stanley dospel v Njangue, veliko trgovinsko središče Arabcev v osrednjej Afriki. Tu se je-prvi pot sešel z glasovitim Hamed-ben-Mohamedom, ki se sicer naziva Tippo-Tip. Ta mož je odslej igral važno ulogo v odiseji velikega preiskovalca.
Tippo-Tip je človek visoke rasti, mlad, črna brade, brzega in gibkega kretanja, uzor moči in energije. Koža mu je črna, ali lice je razumno in lepor oči pomežkujejo nervozno, zobje so krasni, sijajna beli. On je, na kratko povedano, one rujave pasmine, katera je v rodu z egipetsko, pa se vendar jasna razodeva arabski tip.
Kot človek dobro vzgojen pozdravi Tippo-Tip Stanleya, in sede ž njim na rogožino in jastuk, ki so ga bili prinesli njegovi robovi. Potem je dolga premotrival belega človeka z onim bistrim pogledom, kakor da mu hoče brati na obrazu njegove misli.
Tudi Stanley je proučaval Tippo-Tipa, in uvidel je, da ima pred seboj znamenitega moža, morda najznamenitejšega, ki ga je moči najti v osrednjej Afriki. Ta Arabec «se je oblačil vrlo skrbno, nosil je čista belo obleko, vedno nov fes, svilen pas, in prstan, okrašen s krasnim srebrnim filigranom.
Tippo-Tip je že popreje spremljal Camerona pa teh krajih. Na nesrečo ni angleški pomorski poročnik mogel nastaviti svojega pota proti severu, in zato je šel mimo Konga, in ga ni odkril. Nobeden ni mogel toraj bolje od tega arabskega poglavarja poučiti Stanka o teh zanimljivih krajih, ki so bili še zaviti v skrivnost. In vse to, kar je povedal Tippo-Tip, potrdili so v ostalem tudi drugi Arabci. Vse je bila še celina, prav taka, kakoršno je ostavil Livingstone. Ta glasoviti potnik je prodrl do Njangue-a, in ker ni mogel več naprej, vrnil se je, in nič več ga ni bila nazaj.
345
Kakor je Tippo-Tip zatrjeval Stanleyu, Cameron zato ni mogel dalje prodirati po teku Lualabe, ker ni mogel dobiti dovelj čolnov, in ker so domačini todi naprej neizmerno neprijazni tujcem. Prav to je bil tudi razlog, da ni Livingstone s te strani nastavil svojega znamenitega preiskovanja.