386
Kronika
SVETLANA MAKAROVIC, VOLČJE JAGODE
Svetlana Makarovič je že s svojo Književnost prvo pesniško zbirko Somrak (1964) poizkušala vzpostaviti lasten, izviren odnos do pesniške snovi in se vključiti v tok moderne poezije, medtem ko tretja zbirka, Volčje jagode,* njena izvirna prizadevanja samo še potrjuje.
Prva značilnost njenih besedil je natančna urejenost: šestnajst trodelnih besedil s stalnim številom vrstic med sedem in devet, vendar brez klasične urejenosti, rime, verza. Teksti postajajo pripovedni, pri čemer je v središču avtoričinega zanimanja organizacija stavkov v enotno pomensko plast, ne da bi zato podrejala vsebino obliki. Če sta oblika in vsebina tekstov v zbirki Svetlane Makarovič analogni, ne velja to za verzno urejenost, kar pomeni, da je urejenost besedil samo optična, brez notranje zakonitosti.
Obvezno trodelnost-impresija-ubese-ditev teme-sklep, prekriva metaforika, izničuje vzročno-posledične vezi, ki bi vodile iz jasno ubesedene misli v sodbo, sklep, nauk. Svetlana Makarovič ube-sedeni svet še vedno antropomorfizira, vendar človek v njenih tekstih izgublja središčno vlogo, zato pa prevladujejo predvsem taki pesniški elementi, ki imajo v tradiciji že določeno mesto. Motivi desetnice, sojenic, žalik žene, zelenega Jurija, postanejo nenadoma pomembni sestavni elementi zbirke Volčje jagode. Pesnica mit demitizira: izziva njegovo trdnost, moč, ukinja njegov usodni pomen (Desetnica, Zalik žena). Sojenice nimajo več moči prerokovati človekovo usodo, določiti smisel, bistvo enkratnega posameznika, njiho-
* Svetlana Makarovič, Volčje jagode. Založba Obzorja Maribor 1972, opremil Matjaž  Vidic,  str. 54.
va funkcija je nova: določiti človekovo mesto v realnosti, njegovo bit v samoti. Določanje usode je postala ironija, vera vanjo strah nemoči in samote (Sojenice). Prav tako pomeni izziv mitu tekst Zeleni Jurij. Mit postaja resničnost: kruta, žalostna, zanika sleherno trans-cendenco, metafizično moč. Zeleni Jurij ni več element folklornega rituala, z že določeno vsebino, smislom, funkcijo. Vzpostavitev mita uporablja Svetlana Makarovič samo zato, da bi z njim samim dokazala, da ga ni več, zato se Zeleni Jurij spremeni v Sivega Jurija, maščevalca prepoznavalcev lastne realnosti.
Kljub demitizaciji folklornega mita pa ostaja zbirka Svetlane Makarovič še vedno občutljiva za moralno-etične vrednote, se pravi, da je njen postopek pisanja še vedno v funkciji nekega humanističnega, normativnega pogleda na svet, pri čemer ji pomeni kršitev te norme že tudi dolžnost katarze, etičnega očiščenja kršitelja, zaradi kršitve splošne norme. Norma ni človekov zakon, umetno formulirana zakonitost, ampak nenapisana norma morale človekovega jaza. Kršitev te norme je v očeh Svetlane Makarovič neodpustljiva, celo nad človekovimi krvnimi vezmi (sestra ne more pobožati brata, ker je v gori moril lisičji zarod). Rešitve ni: molitev, ritual katarze, je brezuspešna, razvrednotena, prav tako kes, s tem pa postane edina vrednota dejanje samo, njegove nepopravljive posledice (Volčje jagode).
Pesniška zbirka Volčje jagode razvrednoti mit in vzpostavlja novo vrednoto, človekovo dejanje samo. Šele sedaj, ko je iz človekovega sveta izginila transcendenca in jo je nadomestil pomen človekovega realnega dejanja s svojimi posledicami, gradi avtorica nov sistem moralno-etičnih vrednot, kar pomeni, da z izbrisom že določenega mita, tradi-
387
Svetlana Makarovič, Volčje jagode
cionalnega, stereotipnega, vzpostavlja nov, lasten, mu daje vrednostno funkcijo. To pa pomeni, da ostaja avtorica še vedno v tradicionalnem humanističnem pesništvu moralno-etičnih vrednot in sodb, da njena prizadevanja nočejo radikalno poseči v novejšo, brezvred-nostno strukturo. Njena poetika je še vedno humanistična.
M. Zlobec