Načrt hrvaškega civilnega pravdnega reda. 295
Načrt hrvaškega civilnega pravdnega
reda.
Spisal C. kr. višji sodni svetnik Ivan KavCnik.
V naše prijetno iznenadenje je izšel pred kratkim kot priloga »Mjesečniku« »Izvestiteljev načrt osnove zakona o sudskom po-stupku u gradjanskim pravnim sporovima (gradj. parnični po-stupnik«.)
Kot star procesualist sem se takoj vrgel z vso vnemo na to, za našo sosedo epohalno delo, a žalibog moram premotrivanje pre. kiniti, ker me kliče — zvančno putovanje. Ko se povrnem in če mi bode le količkaj časa na razpolago, se hočem obširneje baviti na
296 Načrt hrvaškega civilnega pravdnega reda.
obče in po posameznih delih s tem zakonodajskim fenomenom na našem jugu. Za sedaj le to-le.
Del, ki obsega določbe sodnega opravilnika (J. N.) je, kakor se izvaja v motivih, povzet po večini iz novega ogrskega zakona, civilni pravni red sam pa ponajveč iz našega zakona. Kar se tiče poslednjega, je uporabljen tudi že naš načrt zakona o razbremenitvi sodišč. Pogrešam pa nekaj. Zakaj se sprejema zgol v našem civilnem pravnem redu vzakonjeni materijal in ne tudi dopolnilne odločbe najvišjega sodišča ter razni ukazi justičnega ministrstva?
Znano je, koliko je nastalo pri nas kontroverz takoj ko se je zakon razglasil — in tudi že preje — in kako opravičene so bile nekatere graje. Justična uprava jih je morala sama priznati in pomagala si je ob eni strani s tem, da je poklicala na pomoč vrhovno sodišče, ki je potem odpravilo mnogo dvomljivosti in pomanjkljivosti s svojimi judikati, deloma pa s tem, da je sama izdala nebroj ukazov in naredb o uporabi novih zakonov. Spominjam tu le na predpise o zamudni sodbi. In vendar so v »načrtu« povzeti zgol dotični paragrafi našega civ. prav. reda.
In naš »dejanski stan« (»presudne činjenice« § 495. št. 4 načrta) je tudi prevzet. Svetoval bi odločujočim faktorjem, da vprašajo pri našem justičnem ministrstvu, v katerem stadiju se sedaj nahaja pri nas to vprašanje. Toliko vem gotovo, da se je pred leti proučevalo o odpravi dejanskega stanu.
Po mojih mislih je dejanski stan — nu recimo slepič v organizmu civilnega procesa. Prav nobene resne organične funkcije nima, pa muči do živega in tira v obup ubogo paro prvostopnih sodnikov.
Potem prizivno postopanje. Prepričan sem, da se bodete bridko kesali, ako prevzamete to poglavje našega civ. pr. reda tako nekritično, kakor se to predlaga v načrtu.
Odbor društva »Pravnik« me je povabil, da bi prihodnjo zimo napravil predavanje o prizivnem postopanju. Upam, da mi bo mogoče odzvati se temu vabilu.
Potem nam bo dana prilika, da se z vsakim posameznim delom mehanizma prizivnega postopka ponatanko bavimo in upamo, da se bo tudi za načrt hrv. civ. pravdnega reda našel marsikak koristen nasvet. Povedal pa bi že danes rad to-le.
Nikarte ne bodite sužnji principa nedopustnosti novot, kakor smo mi. Ta okrutnež zahteva pri nas na resnici in pravici toliko
Načrt hrvaškega civilnega pravdnega reda. 297
•žrtev, da bi ga mogli nasvetovati le našim najhušim sovražnikom, ne pa sobratom.
Pravdni postopek bodi socijalen. Socijalno pa ni, če se pravu neuki stranki, ki na prvi stopinji ni bila zastopana po odvetniku, odvzame vsaka možnost, uveljaviti šele pozneje stvari, ki se pokažejo kot za rešitev pravde važne. Drugače je, če ima stranka odvetnika že na prvi stopinji. Tu se pač more in sme po vsej pravici pritisniti na strokovnjaka, ki živi od pravnega zastopanja, da takoj navede vse, kar je njegovemu zastopancu v korist. Ce tega ne stori, potem naj se le med sabo pomenita — stranka in on —, kdo je kriv. Naj se nikar ne ugovarja, da je sodnik primoran zastopati stranko, ki nima odvetnika. To prvič ni res, ker naloženo mu formalno in materijalno vodstvo po judikaturi vrhovnega sodišča ne sega tako daleč, da bi sodnik moral izpraševati stranko po vsakojakih ugovorih. Pa če bi tudi bilo res, bi to nikakor ne bilo ekvivalentno z zastopanjem po odvetniku. Le-ta ima čas, da si stranko povabi k sebi v pisarno in se z njo natančno informira. Sodnik si subtilne informacije ne more pridobiti, ker je vse kaj drugega, če se odvetnik in klijent med saboj razgovarjata o stvari in napravita bojni načrt, kakor pa če mora stranka v teku razprave v navzočnosti nasprotnika in morebitnega njegovega strokovnega zastopnika podajati odgovore in samostojne navedbe. Tudi se ne more tako zaupno obrniti na sodnika, kakor do najetega posvetovalca. Misliti mora na to, da v prvi vrsti nima pred sabo svojega zastopnika, ampak sodnika, ki bo tudi sodil o resnicoljubnosti. To pa povzročuje ženiranost in tesnosrčnost pred sodnikom.
Po mojih mislih je treba najti način, da stranke, ki na prvi stopinji niso bile zastopane po odvetniku, v prizivnem postopanju od novih navedb ne bodo povsem prekludirane.
Najbolj mučno za prizivnega sodnika je, ko vidi da bi priziva-tclj, ki si najame odvetnika šele za prizivno postopanje, zmagal, če bi bil navel na prvi stopinji, kar skuša sedaj zaman uveljavljati na pri-zivni instanci. In žalibog taki slučaji niso redki.