Anica Ivančeva: Iz doživljajev Mladostni sen, kje sl? — Čas, ko človek toliko hrepeni in toliko hoče. Poln srečnih, blaženih pričaikovanj v boljšo bodočnost; tisti srečni mirni, tako zaželeni kraj, za katerim sleherna mlada duša koprni in si ustvarja sanje; saj samo sanje so resnične, drugo je le prevara! Visoko v hribih, obdano z nepreglednimi smrekovimi in jelkovimi gozdovi, je majhno naselje siromašnih narodnostno mešanih prebivalcev. Ob obronku gozda stoji staro poslopje — enarazredna šola. Zaradi hitro raenjajočih se učnih moči vladajo prav slabe šolske razmere. Pa saj ni čudno, da človeka ne drži dolgo tu; saj ni ne trgovine, ne mesarije, ne p-karne — sploh nič, kamor bi se človek zatekel, kadar začne razsajati sitni želodec. Če hočeš žemljo, si jo pojdi iskat v bližnjo, 12 km oddaljeno vas! Če ti zmanjka soli, jej neslano, saj te prej mme potrpežljivost, preden se prikotališ čez hribe in doline do trgovine. Tako se godi neštetim mladim učiteljicam m učiteljem, ki pa med počitnicami uživajo toKko zavidanj s strani mnogih oseb. Zopet je bila vas brez učitelja. Ze tretje leto so miši gospodarile po razredu in se sprehajale po zaprašenih, razbitih in črvivih šolskih klopeh. Za spremembo so pogledale tudi v staro polomljeno polico, podobno neke vrste omari, in brskale po prcluknjanih odlokih, ki so nepregledani in nevpisani v opravilni zapisnik — ker ga ni bilo — eden za drugim gostovali na povelje raznih postnih prinašalcev. V tako urejeno šolo je bil imeTiovan mlad nadebuden začetnik, poln idealnih podvigov. V glavi so se mu porajali raznovrstni načrti, kako bo ustanovil in preuredil to in ono; dvignil raven ljudske kulture in omike. Bila je pusta jesenska sobota. Nepregledne proge goste sive megle so se prepletale po pobočju daljnjih gora. Komaj so nosile težke vodne hlape in vsaik trenutek je bilo pričakovati, da bodo odložile svoje težko breme in ga spustile materi zemlji v naročje. »Slab dan sem naletel; no pa saj tudi pusti dnevi minejo,« se je tolažil popotnik blizu mene in veselo zatrjeval, da se pelje na novo službeno nnesto za učitelja in vzgojitelja naroda. Oči so mu kar žarele od veselja. da je po dolgem čakanju na službo prišel vendar tudi on med tiste srečne, ki so bili ovekovečeni v časopisnem stolpcu, pod naslovom: »Namestitve učiteljev«. Sopotniki so ga sprva z zanimanjem poslušali in z vprašanji podžigali njegovo zgovornost. Ko so ga vrašali, katero je vendar tisto srečno, tako željno pričakovano mesto, je povedal ime srečnega kraja. Na licih nekaterih je zaigral bežen pomiljevalen nasmeh, češ: »No tega se je pa res treba vcseliti. Kakor se zdaj revež veseli, tako se bo v kratkem razočaran žalostil nad svojo nemilo usodo.« No, pa mu niso hoteli kaliti sreče in mu greniti poti, saj bo že tako prezgodaj spoznal vso njeno trpkost in pezo nevšečnosti. Bližnja gospa, ki jc bila namenjena v isto smer in je službeni kraj mladega učitelja dobro poznala, se je vpletla v pogovor in mu je začela pojasnjevati: to in ono. Po par stavkih je ubogi novinec kar debelo gledal. Ugovarjal je na vse načine, da to vendar ni mogoče, čeprav se mu je prikradel že dvom v njegovo upajočo du§o. V mestu je prestopil na stransko progo in nadaljeval pot. Kmalu je bilo konec vožnje z vlakom. Treba je bilo izstopiti in se podati na pot v obljubljeno deželo. Odnesel je svoje kovčege v čaikalnico, kajti začelo je neusmiIjeno deževati. Pri duši mu je bilo vedno tesneje; tudi njegovo dušo so zajeli sivi oblaki in zastrli sonce sreče in veselega razpoloženja. Kaj sedaj? Sam med tujimi obrazi, ki te gledajo tako prodirno in nezaupljivo. Nekaj čaisa se obrača, vprašuje in zdaj pa zdaj prestreže tudi voznike ali ni morda kateri iz one vasi. Kmalu se je število radovednežev okrog njega večalo in vsakemu znova je moral pripovedovati, kam je namenjen. Deževalo je kot za stavo. Vsega tega je bil že sit in zoprni so mu postali vsi radovedni, nerazumevanje izražajoči pogledi. »Oh, da bi bil že enkrat tam! Potem bo že šlo.« V bližnji gostilni je povprašal, ka;ko bi najlaže dospel na cilj. Svetovali so mu, naj počaka kakšnega voznika, ker sam ne pride gori. S kovčegi ne more na pot, ki se vzpenja 25 km v hribe. Sam bi že še priromal, a ti preklicani »kufri«, da bj jih »pajk pocitral«, koliiko mu dajo sitnosti. Pa brez njih tudi ne sme; saj je v njih shranjeno ono, kar mu je neobhodno potrebno. Končno se je ojunačil in jo peš mahnil v hribe. »Saj sem vajen hoje. Kaj bi se plašil, to vendar ni taka reč,« si je prigovarjal. »Človek nc sme vreči takoj puško v koruzo.« — In nastopil je težko pot. Šel je mnogim, za mladega neizkušenega zaičetnika pretežkim oviram in tcžavam naproti, ki jih je bil v teku časa deležen v sluižbencm kraju. Niti slutil ni bremena raznovrstnih zaprek, ovir in težav, ki so se mu nastavljale na pot pri šolskih, upraviteljskih, gospodarskih in osebnih zadevah. Vendar prav v težkih, skoraj neprema.aljivih dogodkih, se vztrajen človek dviga in raste. Njegov značaj postaja jeklen in nc- omajen. Kako bogat je na izkusnjah v vseh ozirih. Samo, kdor je sam .poskusil trnjevo pot v življenje, ta bo razumel človeka pri svojih borbah. Toda žalostno dejstvo je, da današnji svet gleda na take »hribovce« bolj z viška, namesto da bi gledal v njem junaka, ki je doživel in premostil nešteto težkoč ter storil v marsičem neizmerno več za narodov blagor, ki pa seveda ostane prikrito, kot pa »gosposki« meščani po ugodnih in gladkih cestah.