MARTIN HEIDEGGER EVROPA IN NEMŠKA FILOZOFUA* Ob tej priložnosti povejmo par stvari o nemški filozofiji, in s tem o filozofiji nasploh. Naše zgodovinsko bivanje vse bolj prizadeto in jasno izkušo, da je njegova prihodnost enaka golemu ali - ali: ali rešitvi Evrope ali njenemu izničenju! Možnost rešitve pa zahteva dvoje: 1. obvarovanje evropskih narodov prfed aziatskostjo 2. prevlado njim lastne izkoreninjenosti in razklanosti. Brez te prevlade se obvarovanje ne bo posrečilo. Da bi to dvoje lahko prevladati, je potrebna preobrazba bivanja vse do posilenjih vzrokov, sledeč najvišjim merilom. Tqka preobrazba zgodovinskega bivanja po se vendar nikoli ne rnore dogajati kot slepo siljenje naprej v neko nedoločeno prihodnost, temveč le kot ustvarjalni spoprijem s celotno dosedanjo zgodovino, z njenimi bistvenimi podobami in dobami. Spričo te naloge našega zgodovinskega bivanja ne zadošča več, da izročilo, naj bo še tako dragoceno, še kar naprej zgolj negujemo, ali da se v njem čisto enostavno umirimo. Toda nič manj nenavadno bi bilo mnenje, da seje tako zgodovinsko preobraženje z ustvarjanjem novih načel že kar izvršilo ali pa da je že zadovoljivo pripravljeno. " Predavanje v Inšitutu Cesarja Wilhelme, Bibliotheca Hertziana, Rim, 8. Aprila 1936. Kajti, vse je usta(v)ljeno pred odločitvijo: zgodovina, narava, bogovi in moliki, stan človeka sredi bivajočega in pogoji, zakonitosti in nnerila njegove neomajnosti; zato je treba enako nujno in enako Izvorno vzgibati vse bistvene moči in področja delovanja človeka. ■ Politično dejanje, delo umetnosti, oblikovanje ustavnega reda, miselno vedenje, iskrenost vere - vsega tega ni mog9Če le.negovati kot okrožij nalog neke „kulture" in ga tudi ni mogoče več uvrščati v kak že obstoječi „sistem kulture", ki je som postal vprašljiv, tako kot tudi pojem kulture v smislu uresničevanja vrednot. To dozdoj še neizkušena vprašljivost še nikakor ne pomeni barbarstvo - nasprotno, iz te vprašljivosti Šele črpajo bistvenost tisto področja ravnanja tubiti, kijih vprašljivost izvzame iz dosedanjega okvira puhlega kulturnega obrata. Zdaj potrebujemo nekaj višjega, no primer na področju kulture, ne, le upoštevanja vredne umetnine z nujno ustreznostjo času, temveč je treba, 130 da delo (Werk) v celoti bodoče tubiti šele sploh ponovno osvoji neko novo naravnanost, prisili Čas pod nova merila in nanovo udela resnico stvari ter s tem razodene svoje bistvo. Vse bistveno ravnanje in ustvarjanje bo v celoti tubiti moralo vsakoki-at šele zavzeti svoj novi položaj. Pri tem pa bo nujno prišlo v spor z bistvenim. In veličina neke zgodovinske tubiti obstoji v tem, da ta spor med dejanjem in vedenjem, med delom in verovanjem, med vedenjem in delom - ni udii-Šen v izravnavanju in prehitrem umirjenju, temveč da spor ohranjamo in prestajamo, da spor resnično spodbujamo. Ker, kjer je bistveno resnično v sporu z bistvenim, ostane le še eno, da pride na plan kaj večjega od obeh. S tem ko neki narod vzame nase prestajanje spora svojih bistvenih ravnanj, se pomakne v pripravljenost za bližino ali pa oddaljenost od svojega boga - in šele s tem nek narod izve, kaj je. ■ ' Le zaradi resnice tega vedenja prispe narod v bližino svojega izvora; iz te bližine nastanejo tla, na katerih je mogoče stati in vzrajati: resnična uko- reninjenost. Hölderlin pravi: * / „težko kraj svoj zapusti, kar blizu izvora prebiva."^ Tako le počasi in zašilo izmerinno kakšno širino in ugrez mora imeti noša tubit, da lahko pripravlja in uvaja veliki obrat evropske zgodovine. Kaj pa tu zmore, in kaj naj bi s filozofijo? Že vprašanje se zdi odveč, če pomislimo na to, da filozofija vendar nikoli ni neposredno utemeljila in izgradila zgodovinskega bivanja. Bolj se nam,prikazuje kot dodatek in presežek, kot neka ovira. Toda ravno v tem tiči njeno poslanstvo. Kaj pa filozofija sploh je? Nanriesto prisiljene in sprva vedno prazne pojmovne" zamejitve se roje spet spomnimo dveh.zgodb. Prvo pripovedujejo o najstarejšem poimensko znanem filozofu: Talesu. Ko se je razmišljajoč sprehajal in motril nebeški svod, je menda skoraj /?/ padel v vodnjak. Zato se mu-je neka dekla iz Trakije posmehovala t hoče raziskovati nebo po ne vidi niti, kaj mu leži neposredno pred nogami. Filozofija je tisto iskanje in vpraševanje, ki se rhu dekle smejejo. In prava deklo mora kaj zasmehovati. To pomeni: šlo bi ža nerazumevanje filozofije, če bi jo poskušali narediti neposredno razumljivo in jo hvaliti kot uporabno. Drugo .zgodbo navajajo o sicvnen;) grškem učenjaku iz časa Sokrata. Te ljudi so imenovali sofisti, ker so izgledali kot filozofi, pa to niso bili. IWek sofist se je nekoč vračal z uspešne turneje predavanj po Mali Aziji v Atene in j^ tam na cesti srečal Sokrata. „No", ga je nagovoril, „še vedno po- 1 Hoelderlin, Die Wanderung, Saemmtiiche Werke, Herausg. N. v. Hellingrath Bd. IV, München u. Leipzig 1923, Str. 167. stajaš po cestah in še vedno govoriš eno in isto?" .Seveda to počnem," je odgovoril Sokrat, «ti pa, narobe, s tvojimi stalnimi novotarijami sploh nisi sposoben, da bi isto povedal, o istem." Filozofija je tisto upovedovanje, v katerem je o istem venonner povedano isto. In največji in najbistvenejši so tisti misleci, ki se jim je to posi'ecilo. To pomeni: pristna zgodovina filozofije je zgodovina peščice preprostih vprašanj. Navidez samovoljna raznovrstnost stališč in menjavanje siste^ mov je v temelju le dejanskemu mislecu dostopna preprostost edinstvenega in istostnego. Kaj pa je zdaj tisto eno in isto, o čemer filozofija stalno govori, v mislečem iskanju, ki ga takoimenovani zdravi razum neposredno nikoli ne prenese? Odgovor na to vprašanje prav tako povzemamo iz prve velike dobe zahodne filozofije. Tu slišimo najstarejši rek, J^i nam je ohranjen neposredno iz začetja grške filozofije, Anaksimandrov rek; (ex hon de he genesis esti tols ousi, kai ten phthorän eis taijta gfnesthai katä to chreon diddnai gär autä diken kai tisin alle'lois'tes adikias,katä ten tou chro'nou tdxin) „Od koder bivajoče vznika, tja se godi tudi zaton, kot je to pač nuja; kajti bivajoče se usklajuje in šteje glede na nesklaä, v obe smeri, sledeč redo-sledu časa."2 Sprošuje se po tem, od kod bivajoče vznika in kam se vrača - torej po temelju in brezdanjosti (Abgrund: brez-temelju) byti. In o byti je rečeno, da jo obvladujeta nesklad in sklad, da prvi ostaja vpet v drugega. VpS, 'ašujoče upovedovanje filozofije se tiče biti, tega, da bivajoče sploh je in ne, da ga ni. Filozofija je vzntknila in venomer vznikne v trenutku, ko se v tišini velikega občudovanja razodene, da bivajoče je, in da byt bistvuje. Byt je tisto eno in isto, ž močjo katere je vse bivajoče kot bivajoče, je tisto 2 Anakslmander: 1.frg., Fragmenti Predsokratikov, Dieis-Kranz, Berlin 1934 isto, ki go je treba upovedati v njegovem lastnem bistvu - je tisto, česar ne moremo razložiti prek primerjave z drugim, ker zunaj nje ne obstoji nikakršna možnost primerjanja, do te mere, da tudi nič, edino, ob katerem ima byt svojo mejo, sam spada k byti. Byt moramo kot njo samo očitno povzdigniti v besedo in v vedenje iz njenega najlastnejšega temelja, da bi lahko obvarovali vse stvari v njihovem bistvu in prevladali njih nebistvo. Filozofija je vprašujoče upovedovanje temelja byti kot byti temelja vseh stvari. To opozorilo glede bistva filozofije s pomočjo obeh zgodbic in najstarejšega reka je spominjanje na začetje filozofije. Tega začetja nobena filozofija kasneje ni prestopila kot česa odpravljenega; narobe, vsak nov začetek filozof[je je in zmore biti le ponovitev prvega - ponovno vpraševanje vprašanja: kaj je bivajoče - upovedovanje resnice byti. Zato moramo, če se hočemo naučiti kaj slutiti o poti nemške filozofije, vedeti tisto bistveno o prvem začetju pri Grkih. Tu pod grškim začetkom razumemo obdobje filozofije od Anaksimandra do Aristotela. Katero podobo v tej dobi zadobi temeljno vprašanje filozofije, vprašanje po byti? Zlahka sprevidimo: ko naj bi povedali, kaj bivajoče je, se ubesedi tudi že resnica byti, in s tem postane vprašljivo samo bistvo' resnice. Vprašanje resnice je najtesneje prepleteno z vprašanjem po byti. Da pa bi vendarle zapopadli to sovisnost, moramo pustiti ob strani vse kasnejše predstave in pojme o byti in resnici - še zlasti to, kar si je izmislila »spoznavna teorija", vprašljiva t^^orba 19. stoletja. Za razumevanje začetja grške filozofije in s tem zahodne filozofije nasploh, je odločilno zanesljivo razumetje besed, s katerimi Grki poimenujejo byt in resnico; kajti tu je imenovanje še izvorno vtisnjenje in oblikovanje, ustanavljanje tega, kar je treba imenovati. Grška temeljna beseda za bit se glasi phj^is. Običajno jo prevedemo z »narava" in ob tem z naravo mislimo na določeno okrožje bivajočega, ki ga raziskuje naravoslovje; in zato vendar še danes imenujejo prve grške mislece „filozofi narave". Vse to je zapeljevanje. In to nato na vsa usta opravičujejo ž navidezno premočjo naprednih, češ, ti so bili še zelo „primitivni". Vendar je vse to o filozofiji narave kot začetku grške filozofije nesporazum in zabloda. Phj^sis pove: vznikanje - kot npr poganjanje vrtnice -, prihajanje-na-plan, sebe-kazanje, prikazovanje; pojaviti se - tako kot pravimo: knjigo je izšla, se je pojavila, je tu. PhjJsis kot ime byti za Grke pove: stoti tu v sebe-ka-zanju. Bivajoče, tp. to kar se v samem sebi pne v stanju tu, kipi in templji Grkov, privedejo tubit tega naroda šele do biti, k rozodevajočemu in zavezujočemu stanju-tu; niso ne posnetek ne izraz, temveč ustonavljajo-če postavljenje in postava (Gesetz) svoje biti. Ph^is - bistvovanje byti kot kažoče se stanje-tu. Poleg tega so zadnje jezikoslovne raziskave dokazale, daje ph^isis istega korena kot phäos, luč, zasijanje. Ker je bit po svojem bistvu sijoče stanje-tu, ravno zato spada k njej vračanje v skritost. Od tu razumemo Heraklitov rek: ph;^ls kr}^testhai filet^, .Bit se rada skriva". To hoče reči: njena rozbdetost ji je vsakič izbojevana in tudi .sama bitje vsokikrat izborjena. Kar je bivajoče, kar stoji v razodetosti samega'sebe, je resnično. In kaj pomeni resnica? Grki pravijo: a-lötheia, nesk'ritost; v začetju grške filozofije pripada resnica bistvovanju byti. Resnica tu ni zgolj, kot kasneje in še danes, lastnost izjave in stavka, kiju človek izreka in ponavlja o bivajočem, temveč je temeljna zgoda bivajočego samega, tega, do bivajoče stopi v rozodetost, ali pa daje v umetnosti prek del postavljeno v razodetost; kajti umetnost je u-deio-vonje resnice, razodevanje bistva stvari. Kako tesno sta za Grke bit in resnica (phjjsis in aytheia)) eno, uvidimo iz nasprotij, v katere grško mišljenje vse od začetka postavlja bit: bit in postajanje; bit in videz. Postajanje je ne-stolnost, ki se razgubi,.ko poide ^ Heraklit, Fragment 123, ibid. stanje-v-sebi. S tem ko bivajoče nastaja in mineva, ko je zapopadeno v izmenjavanju, se kaže stalno drugače, kot je bilo prejj s tem, ko se bivajoče tako prikazuje, se sorno napravi za neobstojni videz. Ker bit pomeni: sebe-kazanje in prikazovanje, zato k biti spada videz, doxa. Bodimo pozorni na dvosmiselnost besede: doxa pomeni enkrat ugled, v katerem je kdo nastanjen, to, kar je odprto javnosti; obenem po meni golb navideznost, ki jo kdo nudi, in potem torej mnenje, ki si ga o njem ustvarimo. Vse temeljne besede za bit in resnico in temu strežno vse vpraševanje in upovedovanje, ki je nanju usmerjeno, obvladuje ta začetna določitev bistva biti v smislu prikazujočega se stanja-v-sebi, ki obenem bistvuje kot resnica, neskritost. Ker pa to prav kmalu, in sicer še v grškem času,^ ni bilo več razumeto, je prišlo do zmotnega tolmačenja obsh velikih pred-platonističnih mislecev, Heroklita in Pcrmenida. Zmotno tolmačenje še danes ni prevladano. Govore: Parmenid uči bit naspram postajanju; toda dn govori le o byti kot o enem in istem, ker ve, da jo neprestano ogroža videz in videz ji pripada kot njena senca. Pravijo-. Heraklit uči postajanje naproti biti; vendar on govori le o postajanju, da bi to misleč povedel v tisjto eno byti, ki je v bistvu logos. Toda logos tu ne pomeni, kot,kasnejši menijo, um in govor, temveč zbir, izvorno zbranost vseh spornosti v eno (legein; brati, zbrati, bero grozdja). Če sta že dvo^mišleco učila isto: Parmenid in Heraklii - ki se ju rado navaja kot šolski primer kresanja filozofskih mnenj - sta še v celoti obvarovala in razvijala prvo začetje zahodnega mišljenja. Bit sta mislila skupaj z videzom in postajanje z obstojnostjo, tako kot sta: bila že v najstarejšem reku dfke in adikia mišljena v eno. pike je usklajenost, usklajevanje v skladje postave; adikia je neusklajenost, izstopanje iz usklajenosti, protivnost nebistva stvari;'ki je enako mogočno kot njih bistvo. Tega začetja pa ni bilo moč zadržati; kajti začetek ni, kot meni kasnejše, zavedeno in od razvojnosti zasvojeno pojasnjevanje, nepopolno in majhno, temveč je največje v sklenjenosti svojega obilja. 4 . Zato je ohraniti začetek najtežje. Toda začetja grške filozofije ni bilo moč obdržati. Hočemo reči: bistvo byti in resnice seje preoblikovalo. Preo|>li-kovanje je sicer predpostavljalo začetje,.ni pa ga več obvladovalo. Odpad od začetja vidimo pri Platonu in Aristotelu, odpad, ki v svoji izoblikovanosti ostaja velik. ^ Temeljna beseda Platonove filozofije je »ideja"; idea - etdos pomeni izgled, prizor, ki ga nekaj nudi; neka stvar je to, kot kar se kaže. Eidos, izgled bivajočega, - ta je viden še čisto v utirjenju pogleda temeljne določitve byti kot phj^is, vznikajočega-prikazujočega stanja-v-sebi. In temu ustrezno, s tem ko sto zdaj eidos - Idea - kot ugleda no postavljena v odnosnost do vida in gledanja, bit ni več razumljena v svoji lastni stalnosti, temveč le v tem oziru: kot proti-stoj, predmet za človeka. ' Ta odvrnitev od v sebi počivajočega bistva biti ima za posledico, do je zdaj ideja, ki noj bi bivajoče pokazala v tem, kar ono je, sama stopnjevana in pretolmačena v pristno bivajoče, ontos on. Smo bivajoče, kar pač tako imenujemo, stvari, je splahnelo v videz, me on. Če noj bi bivajoče dojeli v njegovi biti, se to lahko zgodi le s tem, ko mu je prisojena njegova idea, ko je to o njem izjavljena. Izjavi se reče logos, in ta je temeljna Aristotelova beseda. V izjavi nekaj izjavljamo o nečem: skala je trdna. V izjavi-spregovarja je", byt. Če se odločamo o byti, moramo povprašati izjavo. Ob različnih načinih izja*?-Ijanjo odčitujemo različne načine byti: substanca, kvaliteta, kvantiteta, relacija. Izjavljanje pomeni tudi kategoretn. Kar je v vsaki izjavi pravža- prav povedano, je določilo byti in se zato innenuje kategorfa. Da se od Aristotela pa vse do danes zapopadenja biti imenujejo kategorije, je naj-neizpodbitnejši znak preobraženja temeljnega vprašanja filozofije, ki se je izvršilo od njenega začetja (U-temelj-ujoče, hypokeimenon - ousial Obstojno prisotno, vendar zdaj s strani logos). Izjavljanje, tj. tenneljni akt mišljenja, in s tem nriišljenje kot tako je zdaj postalo razsodišče o biti. Nauk o logosu, logika, postane očitni ali pa skriti temelj metafizike. In bistvo resnice? Začetno je bila razumeta kot olätheio, neskritost bivo-jočega, kot temeljna zgbda same biti, v katero je postavljen človek, da bi jo obvladal, ohranil in izgubil. Zdaj pa je resnica lastnost izjave in pomeni skladanje stavka s stvarjo. Vse je postavljeno na glavo. Pred tem sta bila pritisk in pomoč razodete-ga področje, v katerem sta izvirala beseda in rekanje, zdaj je izjava mesto in kraj, kjer se odloča o resnici bivajočega. S tem preobrazbo začetja je dosežena tista temeljna postavitev zahodne filozofije, kije nato določalo njeno usodo v prihajajočih stoletjih. Ne le da sta ostala neizpodbita določila bistva byti kot ousia, substanca, in določilo bistva resnice kot skladanja mišljenja s stvarmi, predvsem je postala vse manj prevprašana samorazumljivost, da je mišljenje učvrščeno kot razsodišče za določitev byti. ' To osnovno mnenje je postalo celo odločilna predpostavko za izoblikovanje novoveške filozofije. Bistveni karakter tega je prevladovanje matematičnega. , ' Bistvo matematičnega je postavljanje sebe iz najvišjih načel, iz katerih in v skladu s katerimi nujno sledi ysako nadaljnje postavljanje. Pri tem je treba vzeti matematično tako široko in bistveno, da še sploh nima odnosa do števila in prostora. Tadva Šele postaneta področji matematičnega v ožjem smislu, ker na poseben način dovoljujeta mathesis v smislu kvan- titativnega. Ker se to kar je, določa iz mišljenja, mora mišljenje in temeljna postava rekanja in govorjenja, zakon neprotislovnosti, postati ne samo zakon miselnega zaporedja, temveč določitve biti. Obenei'n po v bistvu matematičnega tiči, da v enovitem zaporedju postavlja skupaj vsa miselna določila in se utemeljuje kot „sistem". Tendira-nje k sistemu in gradnja sistemov je v filozofiji možno šele od takrat, ko matematično postane najvišje načelo vseh bitnih določil, od Descartesa. Ne-Platon, niti Aristotel, da o starih niti ne govorimo, nista imela sistema. Celo Kant, ki je v „Kritiki čistega uma" upravičenost mišljenja prvič napotil v njene meje, se sili sistema ni mogel izogniti in sicer zato, ker ostane konec koncev tudi za Kanta, navkljub kritiki, mišljenje, sodbo kot razsodišče določitve biti, tp. biti kot predmetnosti izkustva, neizpodbita. 4 S toliko večjo silo je nato čisto mišljenje kot izvor byti udarilo na plan in zadobilo svoje najglobje in najdoslednejše sistematično upodobljenje v Heglovi „Logiki". Kar Hegel imenuje „Logika", je to, kar so prej imenovali metafizika, ontologija, nauk o byti. V Heglovi Logiki se dopolni pot zahodne filozofije od Platona in Aristotela, ne pa od njenega začetja. To ostaja neprevladano in je za nazaj tol-mačeno le iz odpadle temeljne postavitve,, tp. je zmotno tolmačeno. Celo Nietzsche, ki se mu moramo, ob Holderlinu, v nekem drugem oziru zahvaliti za ponovno obuditev predsokratske filozofije, obtiči tam, kjer je trebo'ponovno vprašati temeljno vprašanje, v zmotnem tolmačenju 19. stoletja. In i