Cerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) Leta 1876. izpolni se Kosarju nenadoma vroča želja, katero je že dolgo gojil v svojem srcu. Rajni knez in škof si ga izvolijo za tovariša za roraarsko potovanje v Rim na grob sv. apostolov Petra in Pavla. Pri tej priložnosti je bil pokojnik s svojim škofora pri sv. Očetu, kateri ga prijazno nagovorijo in pohvalno omenijo njegovo delovanje. Kolikokrat je ranjci v zasebnem razgovarjanju in iz lece navdušeno oznanjeval besede, katere je slišal iz ust sv. Očeta, vesele se, da je bil vreden od namestnika Kristusovega samega pohvaljen biti. V Rimu se je drča.1 zlasti cerkve sv. Petra, kjer je cele dneve premolil in sv. obrede opazoval. Govorniku je beseda slast: zato so avstrijski romarji jako ustregli rajnemu prelatu, ko so ga prosili, naj njim v večnem mestu oznanjuje besedo božjo. Škof, vrnivši se iz Rima, so ga pa zarad tega radi malo podražili, rekši: »Gospoda, Kosar se vrača zelo srečen in zadovoljen, ker je pridigoval v Rimu!« Dnevi so v Rimu hitro tekli in za Kosarja dosti prehitro potekli. Zatorej se še enkrat poda v večno mesto, da si Rim do dobrega ogleda, in sieer 1. 1881, ko je bil ves slovanski svet na nogah, da se sv. Očetu Leonu XIII. spodobno zahvali za velevažno apostolsko pismo »Grande munus«, katerega so izdali 1. 1880. na god sv. Jeronima, in s katerim so slovanska blagovestnika, sv. brata Cirila in Metoda, povzdignili na oltar za celi katoliški svet. — Toliko ljubezen in udanost Kosarja za sv. katoliško eerkev so slednjič tudi sv. Oče uvaževali in imenovali so ga meseca avg. 1. 1888. za svojega »hišnega prelata«. In še istega leta okinčali so papež njegove zaslužene prsi tudi s srebrnim križem za zasluge »Pro Ecelesia & Pontifice« (t. j. za cerkev in papeža), katero častno priznanje je vsled odloka svetlega cesarja moseca marcija 1. 1890. tudi smel sprejeti in očitno nositi. VIII. Kosar, vzoren mašnik svojega škofa. nKakor lepo ubrane strune na citrah, v takera soglasju bodimo in živimo 8 svojimi škofi." (Sv. Ignac. muč.) Omenimo mimogrede, da je že Skof Kutnar bil vesel svojega nadepolnega duhovnega sina, ki mu je rastel v celovškem semenišču. V duhovnika pa ga je posvetil še le Anton Martin Slomšek. Že smo na svo- jem mestu rekli, da je bil Kosar zvest oproda škofa Slomšeka in to tukaj zopet povdarjamo. »Z vso ljubeznijo in udanostjo oklenimo se svojih škofov« — to bilo je geslo Kosarjevo. »Ako smo namreč sklenjeni s škoiom, škofje pa s papežem, potem smo po svojih škofih zvezani tudi z apostoli, po apostolih pa s Kristusom, iz kojega srca se razteka božje življenje po vsem telesu sv. cerkve. Zato ne dajmo se odtrgati od svojih škofov po nobeni ceni; kajti od njih odločeni, podobni bi bili mladikam, odrezanim od trsa, ki se posuše in sadii vee ne prinašajo. Ljubimo torej svoje škofe in molimo za nje; kajti njih služba je v sedanjem času presilno težavna. Polajšajmo jim jo s tem, da jih radi poslušamo in radi ubogamo, in veselo v vsem pomagamo, karkoli nameravajo v blagor škofije«. *) Kako je Kosar učil, tako je pa ravnal tudi sam. Bog ne daj, da bi se kdo drznil lotiti njegovega škoia, taknil bi se .punčice njegovega očesa. Ko se je torej neki švedrav omikanec (?) v škofiji, ki že dolgo kuži slovenski zrak, po časnikih napadal s svojim peresom Slomšeka, ker mu je bil »katoliški slovenski škof« trn v očeh, Kosar takoj ostro prireže svoje pero, in je nasprotniku neusmiljeno poriva globoko v meso, in mu skelečo rano še tudi posoli z rezkim sarkazmom, in ob enem zanese brezobzirno vso dušno siroščino svojega nasprotnika na svetlo solnce, in ga osmeši pred svetom. Tako se vojskuje Kosar na strani svojega škofa do smrti Slomšekove, in še od groba njegovega se ne more ločiti, dokler mu ne postavi krasnega spomenika, kateremu se je čudila Avstrija, in po katerem je zaslovela naša škofija celo črez meje Avstrije. Opisal je namreč mojstersko življenje velikega kneza in škola Antona Martina, in sicer v nemškem jeziku.3) Smatramo, da sta bila zlasti dva uzroka pokojnika napotila, da je izvolil nemščino za životopis. Kosar je želel — in to je bila menda želja vsega slovcnskega Ijudstva — naj bi se zvedele vrline njegovega svetega škc*a po širjem svetu, ker na domači strani pozna itak vsak otrok njegove ime, in nosi njegov spomin tudi v svojem srcu. Trebalo pa je v pravo luč postaviti tudi njegovo delovanje na narodnem polju, za katerega voljo so ga vsi razni nasprotniki našega narodnega gibanja — in njih število resnično ni bilo nikdar pičlo — grdo obrekovali in še zlasti pri vladi tudi do dobrega očrnili. Kosar sam piše: »Slomšek je živel in je deloval v dnevih, v katerih so bili pojmovi ne samo na pravnem, nego tudi na nravnem poJju povsem zmedeni, ko se je pogosto moška krščanska jakost kot bedastoča zasmehovala, nasproti pa nemarna popustljivost, ki se ne upa ustavljati toku časa in pogubnim njegovim valovom, proslavljala kot čednost, ko so slepo posnemanje načel, katera je zastopala zablojena množica in njo jezični kolovodje, prodajali za najvišjo modrost, nasproti pa poštenost in možatost lastnega prepričanja razupili kot pregrešen upor proti občnemu blagru: torej ni moglo drugači priti, nego da so moža tako nenavadne jakosti in redke značainosti, kakor je bil visoki pokojnik knezoSkof Anton Martin, različno oeenjali ter so nekateri spletali vence njegovemu imenu, dokler so ga drugi očitno zasramovali«.3) Posnetek4) iz tega obširnega životopisa pa jec marljivi pisatelj privoščil tudi slovenskemu ljudstvu, dV »so se prijatelji rajnega, nepozabnega škofa tolažili na Prerani toliki zgubi, in njegovi častilci prejeli izgled čed- ') Katol. cerkev str. 118. s) Anton Martin Slomšek, Fiirstbisohof von Lavant, dargestellt In seinem Leben und Wirken von Franz Kosar. Marburg 1863. ') Stran 3. *) Anron Martiu Slomšek, knez in viadika Lavantiniki. Po"*tis iz Drobt. 1863. nostij, da ga posnemajo«, a tudi zato, da ohrani duha Antona Martina med Slovenci: »Dokler bo duh vladike Antona Martina Slomšeka Slovence navdajal, dokler bomo nebeške cvetlice pobožnega rodoljuba, ki jih je on sadil, s solzami hvaležnosti nabirali, dokler steze ne zgrešimo, ki nam jo je on odkazal: tako dolgo bodimo si svesti, bo oko božje z dopadenjera na nas gledalo, in bo božji blagoslov spremljal naše prizadevanje za blagor naroda«. Letošnji novomašniki. Za mašnike bodo v naši škofiji letos posvečeni čč. gg. bogoslovci IV. leta: And. Bračič iz Negove, Fr. Hlastec iz Zreč, Jož. Kolarič iz Prevorja, Janez Kozoderc s Ptujske gore, Karol Kumer iz Vranskega, Franc Muršič iz Zavrča, Jožef Trofenik od Sv. Florijana ob Boču, — III. leta: Jožef Gobec iz Rogatca, Ignac Hauptmann od M. B. v Puščavi, Anton Korošec od Sv. Jurija ob Ščavnici, Janez Kurnik od Sv. Jurija v Slov. gor. in Janez Rožman iz Artič.