List 23. Gospodarske stvari. Smerekin kukec (knaver) in pomočiti zoper njega. Poslovenjeno po spisu gosp. J. Vokavn-a. *) Skoraj povsod, kodar drevesa rastejo, se nahaja žival, kteri se pravi skorjin kukec (Borkenkafer). V vsakem drevesu pa nima enake lastnosti, torej imamo vec plemen te živali. Rajši se zdržuje v hojevjem kakor listnatem drevji in le malokteri v obojem drevji. Eni kukci se plodijo kar v starih, drugi pa v obojih drevesih. Nekteri kvarijo kar skorjo, drugi rovajo v lesu, drugi imajo svoja gnjezda med skorjo in lesom, to je, v ličii. Kukec, ki v ličji svoje gnjezdo dela, je naj-škodljivejši. Ličje je za drevesno življenje najpotreb-niše. Skoz ličje se sok, iz kterega se drevo redi, pretaka v listje, ter iz listja nazaj v veje in deblo, in ako se to pretakanje ustavi, skisa in spridi se sok, potem pa drevo začne hirati in sušiti se. Najškodljivejši skorjin kukec je tisti, ki se navadno v smereki nahaja, to je: smerekin kukec ali knaver, kakor ga sem ter tj& imenujejo. On je najhujši sovražnik tega drevesa. Dolg je kake 2—2% linije, akt)ravno se med veče kukce šteje. Štiri zobe ima na koncu vsake perutnice. Mlad ima rumeno, star rujavo ali pa zel6 črno barvo, ktera se tudi preminja, ako je dolgo časa na zraku, to je: zunaj skorje. Ta kukec pa tudi druga drevesa, posebno bor, napada. Ako se v boru najde, ne sme se za borovega kukca vzeti, kteri je mnogo veči, ter pogostoma pod skorjo ležečih borov in malokdaj v smereki biva. Smerekin kukec si za svoje gnjezdo izbira skoraj zmirom debela debla, na kterih si luknje vrta tam, kjer veče veje nastajajo; le takrat se zavrta tudi v slabe veje, kadar se v velikem številu razplodi. Posebno rad ima posekana ali bolna debla, pa se ne ogiblje tudi zdravih dreves, izmed kterih novo posekana najrajši ima. Izmed stoječih dreves se najrajši poda v tista, ktera imajo bolne korenine. Neposekanihin posušenih dreves se ne loti, ako so s skorjo pokrita; tudi štori mu ne teknejo prav. Včasi se nahaja v drvih, ki so na sežnje (klaftre) zložena, pa večidel le v gornjih polenih, kjer nerazkalane kose bolj čisla kakor razkalane. Topli in suhi kraji so mu prijetniši, nego senčnati in mokrotni, torej se rajši drži v visokih nego v nizkih krajih, torej si tudi išče v trebeži, ali v takem prostoru, kjer se drva sekajo, proti solncu obrnjenega roba, in v hribih južno za vetrom ležeče strani. Skorjin kukec med tiste živali spada, ktere se imenujejo kebri ali hrošči, kajti ima podobo kebra. On *) Dobili smo po prijaznosti gosp. Vokavn-a tudi podobo. Vred. se ne zvali kot dovršen ali popoln keber. Kadar se iz jajca izmuzne, podoben je črvu ali gosenici, in se imenuje larva. Ta je nekaj sloka, debela, zamazano-bela, im& rujavo glavo, nog pa nima. Larva se zaprede ravno tako, kakor druge gosenice, v meh, ki se imenuje zapredek (Puppe). Iz tega zapredka, ki je tudi bele barve, še le pride dovršen keber, to je, skorjin kukec. Metulji tudi iz takih mehov ali zapredkov izhajajo. Toraj živi kukec najpred v jajcu, potem kot črv ali larva, po tem v mehu ali v zapredku in slednjič kot keber. Njegove podobe so tedaj štiri: jajce, črv, zapredek in keber. Sprememba iz podobe v podobo se pravi prepodobovanje. Kot keber in črv si živeža išče, torej le v teh podobah na drevesih škodo dela; v jajcu in zapredku počiva. Jajce, črv in zapredek so zmirom pod skorjo, keber pa skozi njo na svetlo prihaja. Kadar je keber zimo preživil, začenja meseca malega travna (aprila) ali v začetku maja poleta vati; drevesa vrta večidel takrat, kadar bukev poganja. Ako se ta žival v velikem številu zaplodi, mnogo kebrov pozimi v larvah ali zapredkih ostane, tako, da pozno v maji ali še le meseca rožnika (junija) rojiti začnejo. Na hribih, kjer je pozna toplota, tudi kukec kot keber pozno drevesa napada. Pridjana podoba je en kos skorje, v kteri je od kukca navrtana prva luknja a. Ta luknja sega v ličje, v kterem si on in ona napravita votlino b. V tej vot- ------ 180 ------ lini se on in ona parita ali pojata, toraj jo imenujemo pojališče. Od te votline si predereta gori in doli 2—6 palcev dolgo pot, to je: glavni predor. Ta pot ali ta predor ima 2—4 luknjice c., to je: odduške. Ona na obeh straneh jajca nanaša, ki so bela, kakor mleko. Nanese pa 30—50—100 jajec. Vsako jajce leži v svoji jamici, in je s črvojedino pokrito. Predno vsa jajca znese, že se iz prVih jajec črvi ali larve valijo. Črvi izjedajo na straneh glavnega predora vsaki za sebe zvite predore skozi ličje, s kterim se redijo. Ti stranski predori so v začetku ozki, ker črv iz prvega malo hrane potrebuje, toraj malo ličja povžije. Sčasoma črv izrašča, širji postaja in več ličja povžije; torej so stranski predori po malem širji, in končajo v okroglaste votline d., kjer se črvi zapredajo. Kadar kebri iz svojih zapredkov izležejo, prevrtajo si skozi skorjo luknje, da izletijo in rojijo. Ako ne bi v istem letu valili, ne izletijo, temuč si izjedajo okoli svoje votline nepravilne ali neredne predore. Skušen človek bode na s k o r j i spoznal, ali je kukec še le pod skorjo zlezel, ali pa so že njegovi mladi izleteli. Ako bode na skorji kar eno luknjico videl, bode mislil, da je to prva kukčeva luknja, skozi ktero je še le vlezel. Ako pa skorjo malo ostrže in najde 3 — 5 luknjic, ktere so od zgorej na vdol v ravni pedenj dolgi črti ali vrsti, takrat si misli, da je v njej glavni predor gotov, in da so se že morebiti črvi zapredli. Ako pa vidi mnogo luknjic, ktere so neredno ali nepravilno razdeljene, ko da bi kdo s šreteljni (debelimi Nr. 7—8) v skorjo vstrelil, takrat so mladi kukci izleteli. Prepodobovanje kukca je odvisno od kraja in vremena, in traja (trpi) 8—10—12 tednov. Njegov zaplodek utegne meseca rožnika (junija) ali vsaj malega srpana (julija) goden postati. V toplem vremenu mladi kukec še tudi utegne jajca znesti, pa njegov zaplodek tisto leto do godnosti ne doraste, in pozimi pod skorjo ostane. Ta žival se silno pomnožuje, na nekterih drevesih se je že do 20.000 kukčevih parov našlo. V skorji 12 palcev dolgi in toliko široki se je naštelo 1200 črvov ali zapredkov. Hudo se je razširjal od leta 1781. do 1783. po hostah nemških dežel, posebno v pogorji, ki se imenuje „Harzgebirge", kjer se je njegovo število v posušenih drevesih na 2.000.000wcenilo; ravno tisti čas se je smerečje v Saksoniji in Svabiji od istega sovražnika uničevalo. (Kon. prih.) List 24. Smerekin kukec (knaver) in poinočkl zoper njega. Poslovenjeno po spisu gosp. J. Vokavn-a. (Konec.) Da se ti sovražnik kukec odvrne, imamo tri po-močke: 1. Tiči se morajo varovati, ki kebre sploh, posebno pa kukce, pokončujejo. 2. Tista drevesa in tisti drevesni kosi, v kterih svoja jajca nanaša, se morajo iz hoste spravljati, da ne bo imel podlage, kjer bi se zaplodivaL 3. Ako se je pa že v hosti zaplodil, morajo se novo posekana drevesa tje polagati, kjer se kukec v večem številu pričakuje, kajti takošna drevesa najrajši napada in na tistih se najlože vlovi ter pokončuje. K 1. Žolne, detli, detliči, brglezi, senice in kraljički so tiči, ki največ skorjinega kukca pokončajo. Pozimi preiskujejo senice s kraljički vkup drevesa, kakor da bi jih v najemu imele, in kukec se ne samo izpod skorje, temuč tudi iz maha in korenine izvlačuje, kjer je včasi skrit. Ob času rojenja se kukec po vetru v velikem številu na hišne strehe zaganja, in ondi ga lastovke, pastirinke in šmarnice polovijo. Toraj se morajo ti tiči popolnoma varovati. K 2. Drevesa, po vetru in snegu podrta ali polomljena, v nemar puščeni vrhi, les, ki se za poslopje potrebuje, žagovniki, drva v sežnjih (klaftrah) zložena in vejovje ali nerazkalano hlodje služijo, dokler še skorja ni suha, kukcu za podlago, kjer svoje mlade vali. Tak les se mora pred rojenjem kukca, to je, še malega travna (aprila) iz hoste spraviti. Ako bi pa to mogoče ne bilo, mora se les olubiti ali obeliti, da kukec ne najde skorje, kjer bi si luknjo navrtal. Ako bi se ta-košen les ob rojenji kukcev v hosti puščal, mora se vsaj meseca rožnika iz hoste spravljati, skrbno lubiti in skorja požigati. Ako bi se pri olubljenji mladi kebri opazovali, morajo se plahte podgrinjati, da uhajati ne morejo. Olubljenje se ne sme za nepotrebno imeti, in ne sme se misliti, da je dosti, ako se omenjeni les iz hoste spravi. Kukec, ki v oddaljenih krajih izpod skorje izmukuje, se v hosto povrača, in skušnja nas uči, da, v nakupičenih žagovnikih izvalivši se, veliko škodo po hostah napravlja. Al to vse še ni dosti, da bi se kukca obranili: on tudi drevesa napada, ki so zdrava videti, pa vendar hirajo, posebno taka drevesa, ki so po vetru v korenini omajana. Tudi ob času rojenja vihar več ur daleč kukce zaganja v najlepše hoste, kjer celo zdrave sme-reke navrtajo. Toraj je potrebno, da se od začetka rojenja več tednov pridno hoste prehajajo. Ako se je kukec kam zavrtal, najde se navadno črvojedina na deblenem mahu in na paječini; ona se tudi na tla vsiplje, ako se s sekiro na deblo udarja. Tudi se smola na navrtanih luknjah nabira. Ako se še pri vsem tem o nazočnosti kukca dvomi, se z železom obit drog v roke vzame in preišče se skorja, ali bi se ne dala kje odlušiti in kukčeva zalega najti. Ako kukec nekoliko tednov pod skorjo biva, začenjajo drevesa hirati, iglice še cel6 zelene spadajo; vrhi redki, rumeni in rdeči postajajo. Kadar si je kukec predore napravil, dobiva skorja bledo in sivo barvo, in se luščiti začenja. Vsa takošna drevesa se morajo, predno kukec odleti, posekati in olubiti; skorja se mora koj požgati. K 3. Skušnja nas uči, da kukec živa stoječa drevesa zapušča, ter se v novo posekana in še zelena drevesa spravlja, ako se mu priložnost ponudi. Toraj se mu, ako se v večem številu zaplodi,.po vetru polomljena ali drugač poškodovana ali v rasti zaostala in slaba drevesa nalašč polagajo, da se v nje spravi in tam vlovi. To so tedaj tako imenovana lovil na drevesa. Tri ali štiri tedne pred rojenjem, mar v začetku ------ 188----- malega travna (aprila), se morajo tje polagati, kjer se kukec v večem številu pričakuje. Da lovilna drevesa ostanejo dolgo zelena, zato se jim veje ne smejo odsekavati; tudi je dobro, ako se na hlode ali kamne polagajo, da se kukec okoli in okoli zavrtati more. Ako so prva drevesa kukcev polna, se priložiti imajo druga. Brž ko se spoznd, da so glavni predori v lovilnih drevesih gotovi, in da so si črvi stranske predore napravili, morajo se drevesa olubiti. Ako se črvi še niso zapredli, je dosti, da se skorje notranja stran proti solncu položi, kajti solnčna moč črve mori. Ako pa se gotovi kebri že najdejo, mora se previdno lubiti, skorja sežgati in okrog ognja žrjavica naložiti, da iz skorje ležeči kebri uhajati ne morejo. Dobro bode, da se tudi veje in oklestki lovilnih dreves požgejo, v kterih se včasi plemena malih kukcev nahajajo. Vsi kukci pa se ne zavrtajo v lovilna drevesa, torej je potrebno, da se tudi na stoječa drevesa pazi. Kadar pa se večidel hosta od črva suši, takrat ne pomaga drugo, kakor da se vse poseka, kar je bolno. Pri sekanji se morajo drevesa, ki so že dolgo časa suha, od tistih ločiti, ki so še le začela sušiti se. Prva je črv že zapustil, v drugih pa še vrta, in ta se morajo pred posekati, olubiti in iz hoste spraviti. Skorja posekanih dreves se mora sežgati. Drevesa, dolgo časa suha, se morajo vselej olubiti, če tudi črva ni v njih, sicer les trohni, da ni več za nobeno rabo. Kakor se je že omenilo, se v ličji ustavljen sok skisa in spridi, da na zadnje les razjeda. Kadar skorja siva postaja, se sok le kisa, les pa ni še poškodovan, takrat se morajo po kukcu na vrtana drevesa posekati, olubiti in popolnoma posušiti, da se za rabo prihranijo. Tudi je dobro, da se takošna drevesa v tekočo mehko vodo denejo ali brž ko je mogoče splavijo, ker se tako lesov sok, bodi-si dober ali spriden, najbolje iz lesa spravi.