D o p i s i. Kranjsko. f Josip Petkovšek. Po skoro dveletnem bolehanju je umrl 18. decembra 1903. v Velesovem na Gorenjskem tamošnji učitelj g. Josip Petkovšek hitre smrti. Pokojni se je rodil 13. marca 1863. 1. v Bevkah pri Vrhniki. Ljudsko šolo je obiskoval na Vrhniki, potem pa je nadaljeval svoje študije v Ljubljani in Novem mestu. Dovršil je 6 gimn. razred z dobrim uspehom. Njegova želja je bila postati duhovnik, toda usoda je pri njegovem rojstvu odločila nadarjenega Petkovška za drug stan. Kot dvajsetleten mladenič (šestošolec) je moral 1. 1883. za tri leta k vojakom. 1887 1. je vstopil — najbrže zaradi gmotnih razmer, da bi kar najhitreje dospel do lastnega kruha — v tretji letnik učiteljišča v Ljubljani in je že 10. julija prihodnjega leta napravil zrelostni izpit S tem letom se prične njegovo delovanje med narodom, ki je zanj žrtvoval vse moči. Prva njegova služba je bila v Godoviču pri Logatcu, ki jo je takoj nastopil. Da je bil vesten, vnet učitelj, se razvidi iz tega, da j.e bil že koncem prihodnjega leta imenovan definitivnim učiteljem istotam. L. 1892. je bil premeščen v Goriče pri Kranju, kjer si je ustanovil lastno ognjišče in si poiskal družico za življenje, ki ga je obdarila s štirimi otroki. Čez tri leta se je preselil s svojo družino v Velesovo pri Kranju, kjer je poučeval na enorazrednici do svoje smrti. L. 1901. so mu umrli v enem tednu kar trije otroci, in ta nesreča je že prej bolehajočega moža tako potrla, da se je po pravici mislilo da ne bo prebolel. Ko je šel 18. decembra minulega leta proti večeru na izprehod, mu je postalo nenadoma slabo. Šel je, da bi se malo okrepčal k bližnjemu studencu, kjer mu je na opolzkem bregu izpodrsnilo in rajnki Petkovšek je padel z glavo na robat kamen, tako da ga je zapustila zavest. Obležal je v vodi in — ker ga ni bilo blizu človeka, ki bi ga rešil — utonil. Njegov pogreb je bil sijajen. Udeležilo se ga je nad 20 učiteljev-tovarišev in nebroj Ijudstva, kar dovolj dokazuje, da je prerano umrli užival splošne simpatije in spoštovanje. Ko so mu zapeli tovariši pesemžalostinko, ga je sprejela zemlja v svoje hladno naročje. — Tako pada list za listom z drevesa blagovestnikov, ki so se vse svoje življenje trudili in delovali za narod. Njih duh bo živel, dokler bo živel narodl Njihovo delo bo obrodila stoteren sadl Tovariš.