v 1 a a 1 m 1 v   jv r a i j
ZAPISKI
ZDRAVA  RAST  NA MOČVIRNIH   TLEH
Po pokolu črnskih demonstrantov v Sharpevillu, po veličastnem pohodu tridesetih tisočev mirnih, spodobnih domačinov na Capetown in po izstopu Južnoafriške unije iz Britanske skupnosti narodov je svet že drugič v tem stoletju pretresen prisluhnil utripu življenja v Južnoafriški uniji. Poročevalci različnih narodov in različnih kvalitet so mu nemudoma posredovali podobe te nedozorele države in njene tretjerajhovske vlade. Veliko so pretiravali, marsikaj so popačili; skoraj vsi pa se pridružujejo mnenju južnoafriškega zgodovinarja Lea Marquarda, ki je ob zadnjih dogodkih jedrnato zapisal: »Po petdesetih letih obstoja se Južna Afrika spet otepa s svojimi začetnimi težavami, ki pa so tokrat dokaj resnejše. Skušala je učvrstiti zahodno civilizacijo z zavrnitvijo njenih pridobitev za temnopolte ljudi; njen neuspeh je popoln.«
Da je politika rasne diskriminacije zašla v slepo ulico, pokažejo že številke, ki jih Verwoerdova propaganda ne more ovreči. Za gospodarski dvig črnskih rezervatov« bi nemudoma potrebovali sto milijonov funtov, a vlada jih je dala le petindvajset. Idealistični načrt o ureditvi notranjih težav je med drugim predvideval porast črnskih trgovcev za trideset tisoč letno, po sedmih letih rasne politike se je njihovo število povečalo le za 2161! Za dvig črnske industrije je vlada leta 1959 določila eno dvestotisočinko narodnega dohodka,
189
čeprav pride v deželi 3,500.000 belcev na 9,000.000 črncev. Dalje vemo, da je 20 odstotkov bolnih otrok v bolnišnicah le zaradi podhranjenosti; podhranjenost je vzrok enakemu odstotku smrtnih primerov med otroki do dvanajstega leta. Nazadnje naj še omenimo, da je samo leta 1957 prišlo pred sodišče 1,500.000 črncev in da danes samo v ječi »Modder B« blizu Benonija životari od 6000 do 14.000 črncev.
Po vsem tem ni čudno, če so tudi mnogi belci vsaj kritično, če ne že sovražno razpoloženi do režima. Buržoazija se ne more razvijati zaradi majhne kupne moči črnskega prebivalstva, južnoafriško gospodarstvo pa poleg tega že dalj časa stagnira zaradi pomanjkanja prave konkurence, zaradi nezaintere-siranega in slabega opravljanja dela in zaradi strokovne zaostalosti črncev. Nezadovoljni buržoaziji stoji ob strani tudi izobraženstvo. Književniki so med najbolj naprednimi in smemo trditi, da je južnoafriška književnost pošten, zgovoren odsev naprednih sil v deželi.
Južna Afrika veliko bere. Knjige so bile priljubljene že v ranem obdobju države, ki je nastala pred petdesetimi leti z združitvijo dveh angleških kolonij in dveh burskih republik. Pisane so v dveh jezikih: v afrikanskem"'' in angleškem. V deželi govore še kakih osem važnejših dialektov in jezikov, a ti niso dali literature v pravem pomenu besede.
A. Afrikanska   književnost
Afrikanska književnost je doživljala podoben razvoj kot afrikansko ljudstvo: odseva torej njegov poraz in podvrženost (burska vojna od 1899 do 1902) in pa osamosvojitev in zmagoslavje (pridobitev politične oblasti okrog 1924). Jezik burskega ljudstva (t. j. mešanice holandskega, francoskega in nemškega življa) je bil dalj časa izoliran in zaničevan. Dvignila ga je šele po burski vojni pomembna generacija pisateljev. V tem času so bili Afrikanerji premagani, teptani, a ponosni. Hranili so svojega duha s slavo in simpatijami, ki so jih želi v Evropi, in z močno romantično in lirično poezijo. Podobna je bila proza, ki je šele po 1924 zapustila sentimentalno slikanje vasi, lova, romantičnih prigod. Njen realizem je zelo šibak in tudi v naprednosti jo angleška vrstnica močno prekaša. Znani pisatelj A. Paton pravi o afrikanskem romanu: »...to je otrok, ki ni nikoli dozorel.« 95 odstotkov Afrikanerjev zato raje posega po angleških romanih.
Šele v zadnjem času srečujemo nekatere več ali manj izjemne poskuse realističnih in objektivnih romanov. Tak je Die Held (Heroj) C. M. Van den Heeverja. Roman je študija propada preprostega Afrikanerja v mestu. Tipični Afrikaner je namreč sin »velda«. prostrane divjine, strasten deželan, ki se oklepa zemlje z vsemi silami ter v boju z njo suženjsko izkorišča črnca. V mestu je nesrečen, mučijo ga manjvrednostni kompleksi, gloda ga zavist, ker ne more preboleti angleškega gospodarskega čudeža.
Eden zavestnih upornikov proti družbeni ureditvi v Južni Afriki je Jan Rabie. V njegovem delu Ons die Afgod (Mi, idol) se mlad Afrikaner odreče veri v   teorijo   »apartheida«.   Mlada   generacija   postaja   manj   mlačna   in   Rabie   v
* Jezik evropskih priseljencev, Burov, imenujemo afrikanščina (Vafricaan v francoščini. Africaan v angleščini). Narod lahko imenujemo afrikanski, prebivalce Afrikanerje (les Africaners, the Africanem).
190
njenem imenu ugotavlja: »Bolj kot bič in meč zagotavljata obstoj naroda njegova duševna zrelost in neomajno vztrajanje pri moralnih principih.« Bodočnost, si drzne napisati kljub izredno strogi cenzuri, je v rokah ljudstev in ne držav. Če je afrikanski roman dokaj šibak, je močno pomembna njegova poezija. Pravijo, da je afrikanščina idealen jezik za poezijo. Po mnenju kritikov lahko afrikansko poezijo uvrstimo med najboljše na svetu. Se bolj bo m.arsikoga presenetilo, da imajo južnoafriški pesniki izredno širok krog bralcev. Čeprav je Afrikanerjev le toliko kot Slovencev, v njihovi deželi neprestano izhajajo pesniške zbirke, ki jim je posvečen dobršen del radijskega programa, in razprave
o novih delih so povsod živahne in dolge.                             ,_             .,,..,
(Konec prihodnjič)
Vilko  Novak
191
ZAPISKI
ZDRAVA RAST NA MOČVIRNIH TLEH
(Konec)
Uys Krige je eden največjih pesnikov. Je liričen, muzikalen, tesno povezan s svojim ljudstvom, čigar zablode ga begajo. Eno najnovejših zbirk je posvetil življenju črncev ter z njo pretresel rojake:
WaaroTn ons boot vol imeedradsieeds en
stuurloos, sonder loods? JVaarom so meinig meerglans van die
glorie in ons leme?
(Čemu je ladja naša prepuščena večnim bojem,
brez krmila in krmarja? Čemu življenja naša blišča slave
ne poznajo?)
Med pesniki naj omenimo še v Izraelu živečo Olgo Kirsch, ki jo je nenaklonjena kritika pripravila do molka. Vendar ni menda nihče bolje naslikal zavožene politike njenih rojakov:
Iz strahu grajeno je obzidje hiše, sovraštvo zapahnilo sleherna je vrata, zidar le skozi lino vidi brata, ne upa brati, kaj za njim na zidu piše.
Med afrikanskimi pesniki je tudi nekaj črncev. Včasih so nejasni, a polni vere v trdoživost in lepšo bodočnost svojega ljudstva. Z mlado generacijo, ki se pripravlja v ozadju, si bodo verjetno upali zastaviti kočljiva in usodna vprašanja: afrikanska književnost je torej nabita z eksplozivom.
B. Književnost v angleškem jeziku
Britanski kritik Lehrmann je pravilno opozoril, da v angleščini pisana literatura Južne Afrike ni veja angleške književnosti, temveč samostojno, samosvoje telo. Za očeta njene poezije štejejo Thomasa Pringla, prijatelja znanega angleškega romantika Coleridgea in znanega borca proti suženjstvu. Veliko angleških pisateljev v Južni Afriki je še danes njegovih dolžnikov. Vendar je poezija šibkejša zvrst angleške literature. Pesniki verjamejo, da lahko le angleško ljudstvo prinese deželi svobodo in pravico, skratka »fair play«:. Muči pa jih občutek izoliranosti, izgnanstva in celo izobčenstva. Radi zastavljajo vprašanja: kdo je Južnoafričan? Potepuh sredi čudovitih naravnih lepot? Kaj je njegova naloga? Spojitev z vsemi ljudmi in ljudstvi in privolitev v ustvaritev človeštva v njegovem najširšem pomenu? Ce ni danes v angleščini pisana poezija samo vzdihujoča in boječa, se mora za to zahvaliti predvsem tej trdni volji po spojitvi in združitvi.
284
Omenimo naj samo enega pesnika, P. T. Princa, znanega po Chaki, pesnitvi epskih širin, ki je navdihnila basutskega domačina Thomasa Mofoloja. Mofo-lojeva zgodba v sesotskem dialektu je prava saga in namig, kakšno literaturo nam še lahko nudijo črnski pisatelji. Chaka je bil slaven zulujski kralj, ki ga ni civilizacija nikoli pokvarila. Opis borbe proti zlu, ki ga človek nosi v sebi, daje knjigama, ki se gibljeta v atmosferi nasilja, vraževernosti, heroizma in melanholije, posebno vrednost. Zanimivo pa je, da je prvo pristno, toplo, nepristransko podobo nesrečnih Zulujev podal znani angleški romanopisec Rider Haggard; napravil je za Zuluje to, kar je napravil za Indijance Fenimore Cooper.
Klasični južnoafriški romani, pisani v angleškem jeziku, vsebujejo predvsem dva elementa: sveže, poetične opise mladosti, dežele in njenih ljudi ter včasih zelo subtilne študije odnosov med člani dveh etničnih skupin (predvsem afrikansko in anglosaško). Svoj vzpon je angleški roman doživel po zadnji vojni. Ker je Anglosaksoncev le milijon, nas število njihovih pisateljev močno preseneča. Toda južnoafriške romane bero tudi drugod po svetu, predvsem v ZDA in v Angliji. Del romanopiscev je zato zašel v nevarnost: piše za zabavo tujcem.
Pisatelji, ki so pisali le za svoje rojake, imajo največjo veljavo. Herbert Dhlomo je v Valley of Thousand Hills (Dežela tisočerih gričev) zastavil vse polno globokih vprašanj: »Mar se moram še vedno bojevati in dobivati nove brazgotine? Mar si moramo svobodo vedno pridobiti s krvjo in ne z znojem? Moje ognjišče ni moje! Tujec sem v lastni deželi...« Znani roman Cry the Beloved Land (Joči, ljubljena dežela) velikega pisatelja Alana Patona je začel novo literarno šolo. Zgodba je preprosta in ganljiva ter nam odkriva borbo med belci in črnci v nekem velikem mestu. Da bi se približal kmečki preproščini zulujskih oseb, ki so vpletene v to borbo, je pisatelj posegel po arhaičnem biblijskem ritmu. Za mirno in svečano pripovedjo pa se skriva strasten poziv ljudem, naj grade svoje odnose na odkritem, dobrem, globokem patriotizmu. Podobni, a šibkejši so Patonovi novejši romani. Kot kaže, pisatelj literarno delo zapušča ter se vse bolj posveča politiki.
Eden najlepših biserov južnoafriške besedne umetnosti je izšel v zbirki The Tame Ox (Krotki bik) romanopisca in mojstra novele Jacka Čopa, ki ga uvrščajo med najbolj pomembne južnoafriške pripovednike. Zgodba ima naslov »Misijonarček« in je pretresljiva slika južnoafriškega družbenega gorja. Mlada Afrikanerka poučuje v nedeljski šoli. Mimo njene skupine črnskih otrok pride Afričan. Ko vidi, kako mirno bere svetlolaso dekle zapostavljenim otrokom biblijo, vzkipi. Besen se prerine skozi obroč poslušalcev ter bridko obtoži dekle: biblija bo postala resnično biblija šele takrat, ko bosta v Južni Afriki zavladali pravica in enakost.
Kot afrikanska književnost je torej tudi anglosaška pred viharjem. Paton vodi levo krilo liberalne stranke; Harrjja Blooma, ki je objavil resnico o rezervatih, so aretirali; satirični pesnik Delius je visoko literarno nagrado podaril političnim zapornikom; novelistka Doris Lessing je v izgnanstvu; nadarjeni mladi črnski pisatelj Hutchinson je moral, obtožen veleizdaje, pobegniti v Gano; črnski pesnik Abrahams pa je poročil belko, kar je v Južni Afriki zločin.
Po vsem tem sodeč bo moralo slej ko prej priti do sodelovanja belcev s črnci in šele takrat bo Južnoafriška unija zaslužila svoje ime. Mnogi pisatelji to priporočajo in prerokujejo. Zdi se, da je ključ do sožitja v besedah legendarnega črnskega voditelja Luthulija: »Širite dobrine svoje civilizacije!« pravi
285
belcem. »Le tako jih boste lahko rešili. Širite jih! Nikar jih ne hranite pod steklom, da bi jih le vi uživali! Ce boste hranili svojo civilizacijo pod steklom, bo z vami vred ovela in poapnela. A če jo boste širili, bo vedno več ljudi pazilo na njene pridobitve in jih bogatilo. Mi Afričani bi te vrednote zelo radi ohranili, ker so večne!«
Vilko  Novak
286