PAMOR: 9 joi [iri (Nadaljevanje.) Vse delo šole bi lnoralo tedaj sloneti Jia načelii, da se lndividuu.in samostojno razvija in posebno še v moških l&tili. šaniorazvoj bi lahko to imenovali. Toda y sedanji naši srednii oz. visoki šoli je načelo samoirazvoja nemogoče. Naša srednja m. visoka šola je le preveč nekak privileg šolnikov in veda teh šotaikov je le preminogokrat na antiko naslonjena »šolska moidrost«, ki ji medostaja glavno, namreč prakliono izkorjščanje vede v velikem. Pouk je neenoten, brez zveze ter sajno kopiči teoiretizirajoče znanje, »e da bi količkaj upošteval individualne m sociatae potrebe. Naj navede-m tu besede dr. L. Lenarda, ki jih je zapisal v »Napreju« (3. nov. 1917): »V gimnaziji niseTn nikdar pazil, zakaj, kar je profesor razlagal na dolgo in široko, se mi je zdelo tako malenkostno, da m m.oglo prltegniti mojega duha, majbnih in lahkih lekcr.i se doma nisem učil in zaradi tega sem bil v soli oesto nepriipravljem. Kar sem se učil v giniinatziji, od tega nisem imel poznejenobcne koristi ali le malo, korist semi imel skoraj izkljuono le od 'omega, kar sem uganjal sa,m kot »atetria« poleg šo'lskega pouka, deloma celo proti voilji proiesorjev«. Tako bi lahko tnnogokateri izpovedal. Dejstvo je, da se v vedi priborijo daleč le loni- talenti, ki jih nosi (če jim niso raameire soivražne) posebni nagon ali pa, 6e .so maišli idealnega vzgojRelja, ki jiiin je u'm€:l zdramiitii poisebno vesdje za stvar. Prakitična angleška šola je daleč od vsakih pedatitnosti, ki zagreniiio prf nas pouk učencu in učitelju. Profesor razlaga snov in ko pozneje izprašuje, znajo morda trije, štirje. Zadošča mu. V drugih .predmetih so zopet drugi, ki se v lekcije poglobijo, ki inorda znajo še več. kaikor se 'od njih zahteva. Tako se gojenci svobod- 110 razvijajo v smiereh, ki jim prijajo, v katerih igraje premagajo n-ajvečje oivire ter se končno dvig-nejo k vrhuncem vede. Zato pa prekašajo Anffleži na vseh poljih znanosti vsa druga ljudstva sveta ter se ima človeštvo za kulturni in praktieni napredek zahvaliti največ njih znanstvenim veleumiom. Ker je torej naše šolstvo razredno, ker je zraslo na tradiciji, neglede na družboslovna načela, zaradi tega tudi ne odgovarja potrebam družbe in države, mora danes stremeti reforma za te-m, da postane šola Tes vsestransko koristna uslanova. Na ta način bo reforma prispevala tudi k rešitvi nalog, ki jih narekuje prcdirajoči demokratizem: vse izena čenje pravic sloni nanireč na vsestranski Ijudski naobfazbi. In kako naj bi se preustrojilo vseučilišče? Tako, da ima — prvič — na njem vsaka smer človeške dejavnosti, tudi obrt, .miožtiost najvišjega znanstvenega razvoja, drugič, da daja vsakeinu zraven poitrebne strokovne izobrazbe še splošen pcgled v vedo, v družbo in življenjske naloKe, da torej širi sociološko spoznaiij-e. Zato bi morala biti univerza1) predvsem nar.odno-enotna, znanstvetno ločena 111 svobodna. Vsebovala bi oddelke za prirodoznanstvo, matematiko, politiono in pravno vedo, za iilologijo dn zffodovino, gospodarstvo, umetnost, teolcgijo in politehnLko. Nad vseni pa bi stala filcuzoiija. MedicLna bi se pridelila prirodoznanstvu, astroncmija matematiki, v gospcdarskem oddelku bi se učilo o produkciji, 'trgovini itd... Tako bi bilo mogoče, da se medicinec izpopolnjuje v prirodoznanski fakulteti, raziskovalec pa ostatie v S:tiku z zdravniško vedo; upravni uradnik doihi pojme iz narodno-giospodarske in finančne vede, diploinTatski zastopnik iz filolog"ije. Učne predinete za posamezne poklice določi vlada, toda poseganje v druge panoge inaj bi se ne vršilo le zaradi naorta in predpisov, temveč naj bi bilo tudi spontaiio. S tem zadosti vseučilišče načeln o razvoju osebnosti. Vsi slušatelji bi pa niorali študirati sociologijo in lastno državno pravo in nincgi bi se posvetili modroslovju. Tako bi univerza odprfa pogied na civilizatorne nainene družbe ter bi razvrjala človeka nde osebnim koiristim; tentveč tudi socialnim in političnim dolžnostim. V tem oziru je niorda srednjeevropsko vseučilišče najbolj siromašno'. Kar prinesejo njegOivi obiskovalci sociološkega spoznanja v življenje, je omejeno največkrat na nekoliko skepticizma in nravnega nlhilLzma. Posledica je potem navadmo, da taki narodovi sinovi stoje ali izven vsega snovanja ljudstva, ker se jLm zdi vse pr&majhno in prcnizko, ali pa posegaiio v javno življenje često iz sebič'tiosti fn na ta inačin sejejo s svojiTnii nazoiri nezdrave kali v Ijndstvu. Z vprašanjem univerze je precej rešeiio tudi vprašanje srednje šo!e. Tudi ta tnora biti enatna, zakaj spedali-ziranje v naobrazbL vzdržuje civilizaciji sovražno žjvljenjsko' naziranje. Osvoboditi pa se niora »klasičnega konvencionaliznia<.. v * Po Ratzenhoferju. koJikor ga ne zahteva visoka šola. Angleške srednje šole imajo v nižjih razredih 5 tedenskjh ur latinščine, v višjih samo 3, zato pa neaiiščine 4, irancoščine 5, iizike, kemije in prirodopisa celo 16 ur in sicer večinoma prakti&io v laboratoriju. Na enoitni srednji šoli naj bi se poučevali le elementi latinščme in grščine in ,le kot priprava za iteološki, fiiozofsiki, politioni in prirodoznanski študij. Obvezni pouk \~ teh dveh mTtvih jezikov bi veljal le za nekatere in bi jim bil tadi raizlično odmerjen; oibsežno bi s-e pa grščina '\n latinščina .oibravnaivali pravzaprav na filološki fakulteti. Spričo naših šolskih razimer bi tak preobrat morda tupatam naletel na odpor srednješolskega učkdjstva, toda koristi dražbe ne ^mejo trpeti radl stanovskih interesov. Reforme so trde za prizadeite in stvaroo težke, ker positavljajo nove osmove, toda dejanske razmere diriužbe so niooii&jše kak-oT ovire. Ce se mora srednješolski gojenec leta in leta podroibno seznamjati z nazori :in običaji narodov, ki so že davno izumirli, če se inoira niatančno ukvarjati pasebn'0 s stariimi verskimi nazori, ki so današnjim cclo soivražni1, potem ni to le nepraktičn.o, ampak tiudi nesmisdno. Toliko sJabše je, če se radi mrtvih klasičmih jezikoiv zanemarja :m!oderno jezikoisloiVje. Ker pa delo vseh višjih poklicev v družbi narovnost zahteva globoko humaniistično naofarazbo, si)ada v enotno sredinjo šolo predvsem obsežni študiij -materinega jezika, na podlagi njegovih klasikov, ria podlagi narodovega kulturnega i.n gospodarskega življenja. Okriog tega žarišča bi se potem razvrstili drugi učni predinetk Ves pouk bi torej ne visel več v zraku, rasel bi iz dejanskih razmer, zajemal iz njih vedno novih sckov in plemenitil vse življenje naroda. (Dalje.)