Zgodovinska povest.

Ponatis iz »Slov. Naroda".


V Ljubljani, 1904.

Natisnila in založila »Narodna
tiskarna«.


■ . ,




Zgodovinska povest

Ponatis iz „SIov. Naroda 11 .

V Ljubljani,

1904 .

Natisnila in založila »Narodna tiskarna«.


I.

Francozi gredo ! Ta klic je kon¬
cem meseca marca 1. 1797. begal
celo kranjsko deželo, sosebno pa še
Ljubljano. Ta je bila šele nekaj let
poprej podrla vse svoje stare utrdbe
in zdaj ni bila več v stanu, kljubo¬
vati bližajoči se francoski armadi,
tudi če bi bila imela za to poguma.

Pred Francozi je trepetalo vse
prebivalstvo, zlasti pa uradniški in
duhovniški krogi. Odkar se je za¬
znalo, kako zmagovito prodira Bo-
naparte v Italiji, odkar je prišlo v
Ljubljano nad petdeset avstrijskih
generalov in druzih višjih častnikov,
ki so od tod nadaljevali svoj beg
proti Dunaju, od tedaj je rasla vzne¬
mirjenost od dne do dne neprestano

l

2

in se končno izpremenila dne 31.
marca v pravo paniko.

Ta dan, malo pred poldnevom,
je po Tržaški cesti prijezdilo v na¬
glem diru trideset francoskih chas-
seurjev, katere sta vodila dva čast¬
nika. Kmetje in meščanje so bežali
pred to četo na vse strani, se za¬
klepali v svoje hiše in se poskrili po
kleteh. Kakor plamen je šla po vsem
mestu vest, da so Francozi že prišli,
in trepetaje so ljudje pričakovali, kaj
da se ž njimi zgodi. Preprosti ljudje
so bili prepričani, da jih Francozi
oropajo do golega in da napravijo
iz Ljubljane drugi Betlehem.

Francoska četica je jezdila na¬
ravnost pred mestno hišo in se tam
ustavila. Kapitan, ki je četo vodil, je
šel s svojim pobočnikom na rotovž.
Pogledal je v to in v ono sobo, a
vse so bile prazne. Končno je našel
v mali sobici starega slugo, ki je
strahu skoro omedlel, ko sta stopila
pred njega francoska častnika. Le iz
težka je kapitan pripravil starčka do
tega, da mu je odgovarjal na nje¬
gova vprašanja. Francoski kapitan

3

je lomil nekoliko nemščine in neKo-
liko italijanščine in sojena ta način
porazumel z mestnim slugo.

— Kje pa so župan in mestni
uradniki, je vprašal kapitan starega
moža.

— Vaša milost —

— Kdo je milost? ga je osorno
prekinil francoski častnik. Jaz sem
kapitan Fresia — lahko mi tudi re¬
čete citoyen Fresia — ali časi, ko
so eni ljudje milosti delili, drugi pa
jih prejemali, so minoli. Vsi smo
enaki. Liberte — egalite — frater-
nite — svoboda, enakost, bratstvo
— to so načela, ki jih hoče franco¬
ski narod z mečem uveljaviti v celi
Evropi. Zapomnite si to!

Lice starega sluge se je bilo
med tem govorom francoskega ka¬
pitana nekako zjasnilo in veselo je
prikimaval načelom: liberte, egalite
fraternitč.

— Slišal sem že o tem, gospod
kapitan, je dejal premišljevaje, ali
verjel nisem, da je to res. Naši go¬
spodje —

1 *

4

— Zdaj mi povejte, kje so župan,
mestni uradniki in mestni odborniki.

— Vsi so zbežali, je odgovoril
stari sluga. Vi še niste bili na No¬
vem trgu (sedaj je to Turjaški trg),
ko so ljudje že kričaje tekli mimo
mestne hiše in vpili: Francozi gredo 1
In tedaj so uradniki popustili svoje
pisarije in nekateri celo svoje klo¬
buke ter bežali ali pa se poskrili.

— Zakaj se nas tako boje?
Nismo roparji! Ali mar Francoze
tako sovražijo?

— Sovražijo vas samo avstrijski
oficirji, avstrijski uradniki in duhov¬
niki, meščanstvo se vas le boji, ker
se toliko pripoveduje, kake grozovi¬
tosti da uganjate. Že od novega leta
nismo v cerkvi slišali druzega, ka¬
kor da ste roparji in brezverci in
Antekristovi sinovi.

Častnika sta se smejala tej no¬
vici in kapitan je vprašal:

— Kako pa sicer mislijo ljudje
o nas?

— Pravzaprav so želeli, da bi
Francozi zmagali. Rekli so, da se po-

5

tem tudi pri nas razmere zboljšajo.
A glasno si tega seveda niso upali
povedati, saj je pri nas vse polno
vohunov in če kdo le z besedico
izrazi kako nezadovoljstvo, ga takoj
zapro.

Kapitan Fresia je naredil konec
temu pogovoru. Naročil je slugi, naj-
poišče župana in mestne odbornike
in skliče kolikor mogoče meščan¬
stva, sam pa se je s svojim poboč-
nikom vrnil na mestni trg k svojim
vojakom, okrog katerih se je bilo
zbralo že nekaj ljudi.

Trajalo je precej časa, predno
je mestni sluga našel nekaj mestnih
odbornikov in odličnejših meščanov
ter jih pregovoril, da so prišli pred
mestno hišo. Izmed duhovnikov je
prišel samo eden, kanonik baron
Taufferer.

Tej množici je kapitan Fresia
naznanil, da pride francoska armada
v dveh dneh v Ljubljano. Mesto bo
moralo vojaštvo nastaniti in preživ¬
ljati, vojni zapovednik pa bo Bkrbel,
da bo zavarovana vsakega prebi-

6

valca osebna varnost in zagotovljeno
njegovo imetje.

Tovarnar Desselbrunner jd to
francosko prečitano naznanilo raz¬
tolmačil navzočni množici v sloven¬
skem in v nemškem jeziku, na kar
je kapitan Fresia s svojim vojaštvom
zopet odjezdil iz mesta.

Komaj so bili Francozi odšli,
začel se je splošen beg. Prvi je po¬
begnil škof Brigido in njemu so sle¬
dili kanoniki in drugi duhovniki,
uradniki in tudi nekateri imoviteiši
meščanje. V mestu je vladal veli¬
kanski šum. Voz za vozom je od-
drdral mimo Sv. Florijana, ker so
begunci šli vsi na Hrvatsko. Ostali
so v mestu skoro samo taki me¬
ščanje, ki so skrivaj simpatizirali s
Francozi, in pa preprosto ljudstvo,
ki je bilo po cerkvenih propovedih
in raznašanih govoricah sicer močno
zbegano, a se iz naravnih vzrokov ni
moglo umakniti iz Ljubljane.

To meščanstvo, ki se je bilo
navzelo idej velike revolucije, je
sedaj, ko so se bili Avstrijci umak¬
nili in so se bližali Francozi, neko-

7

liko svobodneje dihalo/ Sedaj ni več
svojih nazorov tako prikrivalo, ka>
kor prej, ko je za vsakim vogalom
tičal kak avstrijski vohun in je bila
vsaka nepremišljena beseda kazno¬
vana z ječo in z verigami.

Medtem, ko je vsak čas kaka
visoko natovorjena kočija odpeljala
iz mesta nekaj pred Francozi beže¬
čih rodovin, je v gostilnah zavladalo-
živahno življenje. Povsod se je raz¬
pravljalo o prihodu Francozov in
ugibalo o posledicah francoskih
zmag.

Najglasnejše razprave so bile v
gostilni Antona Božiča v Židovskih
ulicah št. 232 (kjer je dandanes go¬
stilna »Pri roži«) Tu so se takrat
shajali mestni očetje in odličnejši
meščanje na modre pogovore in na
vesele zabave in tudi mlajši ljudje
iz boljših rodovin so bili tu redni
gostje.

Na večer onega dneva, ko je
bil prišel kapitan Fresia naznanit
prihod francoske armade, je bilo v
Božičevi gostilni posebno mnogo
l  gostov. Zbrani so bili med drugimi

8

veletržeč Damjan, tovarnar Dessel-
brunner, odvetnik dr. Repič, odvet¬
nik dr. Rus, trgovec Galle, učitelj
Andrej Kopitar, hišni posestnik An¬
ton Podobnik in kanonik baron Tauf-
ferer. Ta večer je bil tudi prvič med
njimi sin Antona Podobnika, Konrad,
ki je študiral na vseučilišču v Pa¬
dovi, a je bil vsled vojne v Italiji pri¬
moran, se vrniti v Ljubljano.

Pogovor v Božičevi gostilni je
bil že jako buren, ker je bilo v
družbi nekaj ljudi, ki se niso mogli
sprijazniti z novo dobo.

— Gospodje, se je čudil kanonik
baron Taufferer, jaz vas res več n6
poznam. Vedno sem mislil, da ste
dobri avstrijski patrijotje, udani ce¬
sarju Francu in domovini, danes pa
vidim na svojo žalost, da ste prav¬
zaprav sami prikriti republikanci in
jakobinci.

— Pri črevah kralja Davida, se
je oglasil vinski bratec Andrej Ko¬
pitar, to je sveta resnica! In ko bi
nas slišal kak vohun, bi bili še da¬
nes vsi skupaj na gorkem. Prava
sreča, da so Francozi pred vratmi.

— V zmoti ste, gospod kanonik,
je ugovarjal dr. Rus. Ne gre se tu
za avstrijski patrijotizem, nego zato,
da že neha popolna brezpravnost
narodov v habsburški državi, ta ne¬
človeški, vse ubijajoči absolutizem.
Naše upanje je, da se sedanje ne¬
znosne razmere ne bodo mogle vz¬
držati,če zmagajo Francozi in zato sim-
patiziramož njimi v svesti, da sedanji
boj med Avstrijo in med Francijo ni
samo vo|na med dvema državama,
nego da je to dvoboj med Habsbur¬
žani, kot prvoboritelji reakcije, in
med francoskim narodom, kot nosi-
teljem demokratične ideje.

— Vse prav, je čmerno menil
kanonik baron Taufferer, ali meni
se vendar zdi, da pri Vas ni več
tiste zvestobe, kakor bi jo morali
gojiti. Republikanci ste! In obrnivši
se do Podobnikovega sina je stari
duhovnik dostavil: Posebno vi, go¬
spod Konrad, ste se v Padovi na¬
vzeli kaj čudnih nazorov.

Konrad Podobnik je bil nena¬
vadno zal, visokorasel mladenič. Ko
ga je stari kanonik na pol šaljivo

10

na pol žalostno apostrofiral, se je
obrnil k njemu in mu odkritosrčno
pogledal v oči.

— Svojih nazorov ne prikrivam,
gospod kanonik, je rekel Konrad Po¬
dobnik. Narodi v Avstriji smo le
sredstvo za dosego nam popolnoma
tujih namenov. Za te namene mo¬
ramo živeti in krvaveti. In kako ža¬
lostno in nevredno je življenje teh
narodov. Naše oblasti bi rade vse
življenje napravile kar mogoče po¬
dobno življenju v kaznilnicah. Na¬
rodi so brez moči in brez veljave v
državi. Ali se je vzpričo temu čuditi,
da se je ohladila njih ljubezen do
države iu da upirajo svoje poglede
drugam.?

— Jaz vam ne morem pritrditi,
je menil kanonik. Oblasti so postav¬
ljene od Boga, njim moramo biti
pokorni in zvesti v vsakem slučaju
in brezpogojno, tudi tedaj, če nam
store krivico.

— Ti nazori bo prišli ob veljavo
tisti dan, ko je padla bastila, je od¬
govoril Konrad Podobnik. Vsa moč
in vsa oblast izhaja edino iz

11

naroda; narod jo podeli, narod jo
tudi lahko vzame in če treba tudi
s silo.

— Na ta način vi torej odobra¬
vate, da so Angleži svoj čas kralja
Karola I. obsodili na smrt in da so
Francozi kralja Ludovika XVI, ob¬
glavili? Zavladala je tišina, kakor bi
bilo vse strab, da se Konrad Podob¬
nik osmeli na to vprašanje določno
odgovoriti.

— Bila je pravična in zaslužena
kkzen, ki je zadela ta kralja, je zdaj
rekel Konrad. Oba ta kralja sta zlo¬
rabila svojo oblast . . .

— Tako govorjenje je brez¬
božno, se je razjezil kanonik baron
Taufferer. Vi ste pravi sin revolu¬
cije, pravi jakobinec. Puntarski duh
vas je prevzel, a pazite, da vas ne
zadene kazen božja.

-- Prepričan sem, da je moje
mnenje pravo, in prepričan tudi, da
zmagajo velike ideje, katerih nosi-
teljica je francoska armada, je Kon¬
rad mirno zavrnil razburjenega ka¬
nonika; molče, nekako prestrašeno so
mu pritrjevali drugi, stari Anton Po-

12

dobnik pa je skrivaj stisnil roko svo¬
jega sina in mu zašepetal na uho:
Dobro si se držal!

— Katera načela bodo končno
zmagala, to je v božjih rokah, je čez
nekaj časa zopet povzel kanonik ba¬
ron Taufferer. Moje prepričanje je,
da bi morali mi zvesti ostati državi
in dinastiji, četudi smo nezadovoljni
Z vladajočimi razmerami.

— Tako je, se je rogal Andrej
Kopitar. Jaz tudi zahtevam, da vsak
paglavec poljubi šibo, s katero sem
ga naklestil.

— Tudi jaz umejem — je dejal
Konrad — da se kak narod ne iz¬
neveri, dasi ni zadovoljen. A to so
redke izjeme. Angleška kraljica Eli¬
zabeta je Puritance neusmiljeno pre¬
ganjala, a še oni, ki jih je vrgla v
ječo, so ji ostali zvesti. Zgodilo se
je, da je bila nekemu Puritancu na
povelje kraljice odsekana desna roka.
Ko je krvnik opravil svoje delo, je
mož z levo roko zamahnil s svojim
klobukom in zaklical: Bog živi kra¬
ljico! Ali pa vesta, kaj je bil izvor
tej zvestobi? Prepričanje, da dela

13

kraljica edinole za čast, za srečo in
za blagor naroda, To pa odkrito po*
vem, ko bi meni danes odsekali
desno roko —

V tem trenotku je pritekla v
sobo gostilničarjeva hči in zaklicala:
Francozi so spet tu! Ravnokar so
prišli; deset mož jih je!

Hipoma je bila vsa družba po
konci in je hitela iz gostilne ter čez
čevljarski most na Mestni trg. Fran¬
coski vojaki so bili res prišli, da
preskrbe stanovališča za armado. Za
prenočišče so se oglasili na rotovžu
in se ravno dogovarjali z mestnimi
stražarji, ko jih je dohitela družba
iz Božičeve gostilne.

— Kdaj pride armada?

— Pojutrišnjem!

Tedaj pa se je Andrej Kopitar
postavil na rotovške stopnice in z
mogočnim glasom je zapel v jasno
pomladansko noč:

Allons enfants de la Patrie
Le jour de gloire est arrivd ...

In tedaj so se vsi navzočniki od¬
krili in gromovito je orila marze-
ljeza čez mirno mesto. To je bilo

14

prvikrat, da se je v Ljubljani očitno
pela himna revolucije.

II.

Komaj se je dne 2. aprila 1797.
zdanilo, že je bila vsa Ljubljana po¬
konci. Z vseh strani so drli ljudje
ua Mestni trg in na Novi trg ter ne¬
strpno pričakovali prihoda Francozov;
drugi so šli še dalje na Tržaško cesto
in do Viča zmagovalcem nasproti.

Nakrat so zapele trombe in čulo
se je peketanje konj. Prijezdile so
predstraže. Kmalu so jim sledili večji
oddelki vojaštva, ki so se razposta¬
vili po glavnih ulicah in trgih. In
potem se je začul iz daljave zamol¬
kel šum in bobnanje in slišalo pi¬
skanje piskačev. Zopet so zadonele
trombe, zabliskalo je orožje, poka¬
zale so se plapolajoče zastave in
armada francoske republike z gene¬
ralom Bernadottom na čelu je pri-
marširala v Ljubljano. Krdelo je sle¬
dilo krdelu: zdaj pešaki, zdaj konje¬
niki, zdaj topničarji, in v kratkem
času je bila Ljubljana podobna vo¬
jaškemu taboru.

15

Molče je prebivalstvo sprejelo
zmagovalce in splošen je bil strah,
da je od teh silnih množic pričako¬
vati najhujšega. Skoro sami divje iz-
gledajoči možje, v zamazanih in po-
drapanih oblekah, od dolgega voj¬
skovanja in njegovih naporov utru¬
jeni, od solnca ožgani, vidno gladni
in žejni, so bili sedaj gospodarji
mesta, ki že od turskih zajeziov ni
videlo v svojem obzidju tuje armade.
Vzpričo te armade je utripalo srce
tudi tistim, ki so bili Francoze z
veseljem pričakovali.

General Bernadotte je s svojim
štabom jahal pred rotovž, kjer so ga
pričakovali mestni odborniki in se
mu poklonili. V njih imenu je spre¬
govoril nekaj besedi tovarnar Dessel-
brunner, edini mestni oče, ki je bil
vsaj deloma zmožen francoskega
jezika. General Bernadotte je na
kratko odgovoril in potem odjahal v
škofijo, kjer je bilo pripravljeno sta-
novališče za francoske generale. V
trenutku, ko je general Bernadotte
pognal* konja, se je z okna Damja¬
nove hiše (kjer je sedaj mestna

16

hranilnica) zaslišal klic: Vive la re
publique! Kakor bi trenil je iz liso-
čev grl francoskih vojakov zadonel
navdušeni odzdrav: Vive la republi-
que! General Bernadotte pa se je
obrnil proti oknu, odkoder je prišel
prvi klic, in vojaško pozdravil tam
stoječi osebi, Konrada Podobnika in
črnolaso Maro, šele kacih 13 let staro
hčerko veletržca Damjana.

Mara in Konrad sta zažarela ve¬
selja, stari Damjan pa se je obrnil h
Kopitarju in rekel:

— Tu se vidi, da ta armada ve,l
zakaj gre v boj, medtem ko store
avstrijski vojaki svojo dolžnost le
ker morajo.

— Zato pa Francozi tudi zma¬
gujejo, je menil Andrej Kopitar za¬
mišljeno in po kratkem presledku
dostavil: Vse pravo junaštvo na svetu
korenini v znamenitih idejah in ve¬
like armade so zmožne heroičnih
dejanj, samo če jih prešinjajo take
ideje. A v Avstriji ?

Živo je bilo sedaj v Ljubljani,
kakor še nikdar poprej. Vse mesto
je bilo takorekoč preplavljeno z vo-

17

jaštvom. V vsaki hiši jih je bilo
polno in prenapolnjeni so bili hlevi
in druga gospodaraka poslopja in
celo pri kapucinih v »Zvezdi« so bili
nastanjeni vojaki.

Naslednjega dne je dal general
Bernadotte po mestu nabiti manifest
generala Bonaparta. Ta manifest, ki
je bil tiskan tudi v slovenskem je¬
ziku, je zagotavljal prebivalstvo, da
se nikomur ne zgodi niti najmanjša
škoda, in poživljal vse meščane in
duhovnike, ki so pobegnili, naj se
brez skrbi vrnejo. Ker je bilo v ma¬
nifestu povedano, da je dopuščeno
svobodno izvrševanje vseh cerkvenih
opravil, so bili tudi duhovniški krogi
pomirjeni.

Opoldne je prišel general Ber¬
nadotte z mnogoštevilnim sprem¬
stvom na magistrat in zbranim mest¬
nim odbornikom in uradnikom v
slovesnem ogovoru ponovil isto, kar
je obljubil Bonapartov manifest. Ob
enem je imenoval poseben centralni
gubernij, v kateri je poklical tovar¬
narja Desselbrunnerja, kanonika Ivana
Golmajerja, Antona Podobnika, Fri-

2

18

derika Kastelica, barona Bernarda
Rosettija, pomožnega škofa Reigers-
felda, odvetnika Josipa Luckmanna,
barona Karola Hallersteina in An¬
tona pl. Nikolettija.

Naopomnjo, da so nekateri izmed
teh pobegnili, je general Bernadotte
odgovoril:

— Niš za to! Izbral sem te
mcfže, da bodo v guberniju zastopani
vsi stanovi in merodajni krogi obeh
narodnosti. Tisti, ki so pobegnili,
spoznajo iz tega imenovanja, da je
bil njihov strah prazen.

Popoldne istega dne so nakrat
zaželi po mestu hoditi bobnarji in
neprestano bobnali. Ljudje so drveli
skupaj in kmalu je bil Mestni trg
prenapolnjen. Po tretji uri sta pri¬
jezdili dve eskadroni chasseurjev, za
katerimi sta prikorakali dve stotniji
vojaštva. Sredi med vojaštvom se je
na malem vozičku peljal visok, črno¬
gled francoski grenadir. V ustih je
imel pipo, iz žepa pa mu je štrlela
steklenica žganja.

Vojaštvo se je vstavilo pred ro¬
tovžem in granadir je stopil z voza.

19

Vrh rotovških stopnic je stalo nekaj
francoskih častnikov, med njimi za-
povednikom ljubljanskega mesta ime¬
novani polkovnik Piccard.

Ta je stopil nekaj korakov na¬
prej in glasno prečital granadirju in
zbranemu vojaštvu sodbo vojnega
sodišča. Grenadir je bil na predve¬
čer v Gradišču napadel neko delavko
in ji šiloma vzel zlat uhan. Za to je
bil obsojen na smrt.

Mirno, ne da bi trenil z oče¬
som, je grenadir poslušal sodbo,
samo ko je polkovnik Piccard kon¬
čal, je mož vzel iz žepa steklenico
žganja in jo vrgel ob tla, kličoč:
Zdaj te ne rabim več.

Posadili so ga zopet na voziček
in ga v spremstvu vojaštva in mno¬
goštevilnega občinstva peljali proti
škofiji. Prav pri škofiji je bila gnječa
največja. V trenotku, ko je neka
ženska vsled navala ljudi padla in
začela obupno kričati, je obsojeni
grenadir skočil z voza in poskusil
pobegniti. Vojaki mu niso branili,
neki častnik pa ga je zgrabil in pre¬
prečil beg. Grenadirja so peljali do

2 *

20

stolne cerkve, in ga postavili ob
cerkveni zid. Sedem vojakov z na¬
bitimi puškami se je postavilo pred
njega. Puške so počile, navzočni
ljudje so strahoma zavrisnili, gre¬
nadir pa se je zgrudil mrtev na tla.

Streli so se čuli skoro po vsem
mestu. Ko so počile puške, se je
Mara Damjanova tako prestrašila,
da je vsa prebledela Obrnivši se h
Konradu Podobniku je dihnila:

— Konrad — ti Francozi so
vendar strašni ljudje. Zaradi navad¬
nega uhana človeka ustreliti — to
je grozno'

— Grozno, da, ali tudi pravično.
Korist domovine in čast armade za¬
htevata, da se vzdrži najBtrožja di¬
sciplina. Francoska armada je šla v
vojno, da naredi konec krivicam, ki
se gode narodom — v taki armadi
pa ne sme biti roparjev. Po tem iz-
gledu spozna cela kranjska dežela,
da Francozi niso tolovaji, kakor se
jih je popisovalo.

Konrad Podobnik je prav sodil.
Vsa Ljubljana je bila sedaj prepri¬
čana, da se Francozov ni treba bati,

21

da niso prišli plenit, nego da so
prišli res kot osvoboditelji. In to
prepričanje se je še utrdilo, ko se je
zaznalo, kaj se je ta večer zgodilo
v Božičevi gostilni.

Pozno zvečer je prišel v gostilno
kurat na Šmarni gori, Janez Svet¬
lin. Gostilna je bila natlačeno polna
francoskih častnikov. Kurata Svet¬
lina pa to ni vstrašilo. Vsedel se je
med častnike in ž njimi popival in
kvartal do pozne ure. Ker je pa
prevečkrat pogledal v kozarec in pri
igri izgubil, se je začel s častniki
prepirati in jih zmerjati. Nastala je
velikanska rabuka, tem nevarnejša,
ker je krik in vik pribavil mnogo
civilistov v krčmo. Bati se je bilo,
da bo tekla kri. Gostilničar Božič je
tarnal in miril, a opravil ni ničesar.
Njegova 18 letna hči Franica pa je
razoglava, kakor je stregla gostom,
o polnoči tekla v škofijo, in narav¬
nost planila v sobo, kjer so bili
zbrani francoski generali. S hitrimi
besedami je nemški povedala, kaj se
godi doma. Tedaj pa je general Ber-
nadotte opasal svojo sabljo, ponudil

22

Franici roko in vodeč jo pod paz¬
duho, kakor kako imenitno gospo¬
dično, šel ž njo v Božičevo gostilno
ter tam napravil red.

Od tega dneva je vsa Ljubljana
svobodno dihala in vse simpatije so
bile na strani Francozov. Ker je
Bernadotte oprostil kmete vseh plačil
pri mitnicah, so tudi na deželi
dobili ugodnejo sodbo o Francozih.
Pozabljeni so bili vcepljeni pred¬
sodki in vzlic težkim kontribucijam
je vse prebivalstvo želelo, naj bi
Francozi nikdar ne zapustili Ljub¬
ljane. Celo pobegli meščanje so se
začeli vračati, v Božičevi gostilni pa
Franica še vina ni dala, če se gost
ni vpeljal s klicem: Vive la repub-
lique!

III.

Koncem 18. stoletja ni bila Ljub¬
ljana ne velika, ne lepa, a bila je
bogata. V Ljubljani je bilo središče
vse južnoavstrijske trgovine, na Go¬
renjskem pa je cvetelo železarstvo.
Ljubljana je glede trgovine in glede
bogastva daleč prekašala Trst in
Gradec. Ljubljanski patriciji pa niso

23

znali samo denar služiti, nego ga
tudi porabljati. Živeli so razkošno
in ženski krogi so v vsem posne¬
mali luksurijozne dunajske in be¬
neške dame.

Čim so se Francozi nekoliko
udomačili v Ljubljani, se je razvilo
prav živahno družabno življenje.
Imoviti meščanje so pogostoma va¬
bili francoske častnike v svoje hiše
in Francozi so se takim vabilom
radi odzivljali. Zlasti so radi hodili
v hišo veletržca Damjana, kjer so
se shajali najodličnejši ljubljanski
meščanski krogi in kamor je redno
zahajal tudi general Bernadotte. Po¬
vabljeni so bili na to zabavo seveda
vsi boljši znanci gospodarjevi. Med
njimi sta bila tudi Konrad Podob¬
nik in mestni učitelj Andrej Kopi¬
tar, o katerem je polkovnik Piccard
rekel, da je najduhovitejši Kranjec.

Bilo je na taki soirčji v Damja¬
novi hiši, ko je general Bernadotte
sprožil narodnostno idejo in s tem
razpihal v plamen, kar je poprej le
nekako pod žrjavico tlelo, kar je

24

marsikdo slutil, a ni jasno in do¬
ločno videl in čutil.

Pri večerji je namreč general
Bernadotte začel praviti zbranim go¬
spem in gospodom o velikem gi¬
banju, ki se je bilo prav takrat za¬
čelo v Dalmaciji.

— Posrečilo se nam je — je
pripovedoval general Bernadotte —
vjeti celo vrsto poročil, ki jih je gu¬
verner v Dalmaciji, grof Rajko Thurn,
poslal avstrijskemu ministru Thu-
gutu. Iz teh poročil sem izvedel jako
zanimive stvari. Izšel je brezimen
oklic, ki se je v neštevilnih izvodih
razširil po celi Dalmaciji in v kate¬
rem se vnema narod za premagano
beneško republiko. A ta oklic je do¬
segel ravno nasprotje tega, kar je
nameraval. Dalmatinci so se začeli
nakrat zavedati svoje slovanske na¬
rodnosti, o kateri se jim še sanjalo
ni, dokler so bili pod beneško obla¬
stjo. Neki frančiškan, pater Dorotič,
je v Spletu sklical ugledne meščane
in jih navzlic odsvetovanju duhov¬
ščine pregovoril, da so sklenili po¬
slati posebno deputacijo do generala

25

Bonaparta, prosit ga, naj zagotovi
Dalmaciji samostalnoBt. Iz pisem
grofa Thurna je posneti, da je ta
misel padla na rodovitna tla in našla
mnogo pristašev. Celo avstrijski ge¬
neral Rukavina se je zanjo razvnel,
in istotako grof Micislav Zanojic,
grof Jurij Vojnovič in dosti drugih
dalmatinskih rodoljubom Ti zahtevajo
združenja s Hrvatsko z namenom, da si
Dalmatinci zagotovč narodno življenje.

To pripovedovanje generala Ber-
nadotta je na vse navzočnike na¬
pravilo največji utis in dalo povod
živahnim in zanimivim razgovorom
o pravici vsakega naroda do popolne
narodne samostalnosti. V tem, ko
domačinom stvar še ni bila popol¬
noma jasna, so Francozi bili jako
natančno podučeni. Rade volje so
svojim poslušalcem razlagali pomen
znamenitega sklepa francoske zako¬
nodajne skupščine z dne 29. decem¬
bra 1791., kateri sklep je bil storjen
na predlog Condorcetov povodom
prve vojne z evropsko koalicijo in
pomen sklepa francoskega konventa
z dne 10. novembra 1792

25

— Vsak narod je sam svoj go¬
spodar, vsak narod ima pravico, do
svobodnega življenja in napredovanja
v svojem lastnem jeziku, to je smisel
omenjenih sklepov zakonodajnega
zastopa in konventa, je dejal general
Bernadotte. In dokazoval je potem
da je narodnostna ideja naravna po¬
sledica demokratizma. Demokratizem
pripoznava popolno suvereniteto
vsake narodne individualnosti in ji
torej daje tudi pravico, da živi po
svoji volji, po svojih navadah in da
si to zagotovi potom politične in
državnopravne samostalnosti. Pogojev
za tako življenje pa si noben narod
ne utrdi drugače, kakor če goji svoj
lastni jezik.

V Ljubljani tedaj še niso bili
prišli do tega spoznanja. Sicer so
posamičniki gojili slovenski jezik, a
ne da bi imeli pri tem kak poseben
smoter, ne da bi si bili sve ti po¬
mena tega dela. Bil je to bolj izraz
lokalnega patrijotizma, nego žive na
cijonalne zavednosti.

Tega si je bil svest tudi Andrej
Kopitar in zato je nekako turobno

27

rekel poleg sebe sedeči gospe pl.
Garzarollijevi, sestri Antona Lin¬
harta:

— To je vse prav lepo, ali kaj
naj s tem opravimo na Kranjskem?
V celi Ljubljani je samo pet mož,
ki se zavedajo svoje slovenske na¬
rodnosti.

Gospa pl. Garzarolli, ki je svoj
čas nastopila v gledališču pri prvi
slovenski predstavi »Županove Micke«
pa je imela boljša upanja in je po¬
gumno vzkliknila:

— Pet zavednih mož in ena za¬
vedna žena — to je dovolj, da spre¬
obrnemo celo Ljubljano!

Narodnostno vprašanje, ki je
bilo sproženo na tem večeru v
Damjanovi hiši, je bilo od tedaj v
vseh ljubljanskih družbah na dnev¬
nem redu, dalo je povod dolgim in
dostikrat burnim razpravam in dalo
povod, da so se začeli duhovi ločiti.
Čimbolj so se eni oprijemali te
misli, toliko bolj so ji drugi naspro¬
tovali in zagovarjali nazor, da bi bila
prava sreča, če bi se Slovenci kar
najhitreje mogoče ponemčili. Ljudje,

28

ki so bili prej edini v nasprotovanju
avstrijskemu absolutizmu in reak-
cijonarstvu, so se zdaj razšli in se
razcepili na dva tabora.

Seveda se to takrat ni dosti po¬
znalo, ker je bilo v Ljubljani toliko
Francozov, da so domačini med njimi
kar izginili. Odkar je Napoleon v
Ljubnu sklenil s cesarjem Francem
premirje, s katerim je Avstrija od-
Btopila Franciji Lombardijo in dobila
za to ozemlje bivše beneške repu¬
blike, so prihajali malone vsak dan
manjši francoski oddelki v Ljub¬
ljano in končno je prišel tudi gene¬
ral Massena s svojo armado. V mestu
je zmanjkalo prostorov in zato so
vojaštvo nastanili tudi po cerkvah,
in sicer pri frančiškanih, pri kapuci¬
nih in pri uršulinkah. Vojaki so se
v cerkvah obnašali jako nespodobno.
Pri uršulinkah so na kip Matere
božje obesili boben, pri frančiškanih
pa so lesenega angelja položili na
slamo, ga pokrili s plaščem in se
rogali: Spi, citoyen!

General Viktor, eden podzapo-
vednikov, se je s tremi svojimi ofi-

29

cirji nastanil v uršulinskem samo¬
stanu. Ker ni bil zmožen ne nem¬
škega, ne slovenskega jezika, si je
izprosil, da so mu dodelili posebnega
tolmača. Ta posel je prevzel Konrad
Podobnik in se generalu Viktorju
na ljubav preselil v uršulinski sa¬
mostan.

Oficirji v samostanu so prav ve¬
selo živeli in vsako noč dolgo ban-
ketirali, ker so našli v samostanski
kleti pravi zaklad najizbornejšega
vina. Uršulinke se niso prikazale,
nego so se bile umaknile v vrtno
hišico.

Necega večera, ko so bili ofi¬
cirji nenadoma poklicani k generalu
Masseni, je ostal Konrad skoro sam
v samostanu. Bil je topel pomla¬
danski večer in da bi se navžil ne¬
koliko svežega zraka, se je šel Kon¬
rad sprehajat na širni samostanski
vrt. Hodil je pod košatimi drevesi
semintja in ni zapazil, da se mu je
previdno bližala temna ženska po¬
stava. Šele ko je ženska stopila iz
sence, jo je zagledal. V tistem tre-
notku pa se mu je ženska že vrgla

30

pred noge in s sklenjenima rokama
prosila:

— Gospod oficir, — lepo Vas
prosim — usmilite se me!

Konrad je bil tako presenečen,
da v prvem hipu ni mogel izprego-
voriti nobene besede. Strme je za¬
pazil, da je pred njim klečeča ženska
nuna.

— Kaj želite? je končno vpra¬
šal. Kaj morem za Vas storiti?

— Pomagajte mi iz samostana!
Ce se me Vi ne usmilite, si moram
končati življenje !

Konrad je bil v veliki zadregi
in ni vedel, kaj bi storil.

— Oprostite mi, je rekel, jaz bi
Vam rad pomagal, ali jaz nimam tu
ničesar ukazovati. Jaz sem samo tol¬
mač generala Viktorja.

Mlada uršulinka se je bridko
zjokala. Konrad ji je pomagal, da
je vstala in ji potem rekel:

— Cd hočete, Vas peljem pred
generala Viktorja. Kar mi bo mo¬
goče, storim vse, da Vas pusti iz
samostana.

Uršulinka je bila takoj zado¬
voljna. Boječe se je oklenila Kon¬
rada.

— Prosim Vas, pojdiva hitro,
je dejala. Ko bi me kaka nuna za¬
sačila pri Vas, bi me zadela strašna
kazen.

Konrad je pospešil svoje korake
in je srečno pripeljal nuno v samo¬
stansko poslopje. Peljal jo je v obed-
nico, da počaka generala Viktorja.
Dolgo ni bilo čakati, kajti general
in njegovi spremljevalci so se kmalu
vrnili.

— Bonaparte pride v Ljubljano,
je zaklical general Viktor, vstopivši
v sobo. V prvem hipu niti zapazil
ni, da sedi v kotu nuna. Ko pa jo
je zagledal, se je zasmejal na glas
in rekel Konradu: Kakor vidim, Vam
v moji odsotnosti ni bil dolgčas.

— Gospod general, je rekel
Konrad resno, ta redovnica apelira
na Vaše srce in prosi, da ji dovolite
zapustiti samostan,

— Kaj Vas proti Vaši volji za-'
držujejo v samostanu? . t

32

— Da, je dihnila redovnica in
se vrgla pred generalom na kolena.
Prosim Vas, gospod general, rešite
me strašne usode.

— Prav rad, ljuba deklica, je
vskliknil general. Ako je Vaša volja,
zapustiti samostan, storite to lahko
koj sedaj! Za Vaše varstvo pa bo
skrbel gospod Konrad Podobnik, ka¬
teremu dam na razpolaganje dva
vojaka. Jaz sem sin revolucije in si
štejem v dolžnost, varovati svobodo
vsakega človeka.

Redovnica se je sklonila k ge¬
neralu in mu je poljubila roko, po¬
tem pa s Konradom in dvema vo¬
jakoma zapustila samostan.

IV.

Konrad Podobnik je bil v veliki
zadregi, kam bi Bpravil iz samostana
odvedeno redovnico. Domov je ni
mogel peljati, ker je stanovalo v oče¬
tovi hiši vse polno francoskih ofi¬
cirjev. Ravno tako so bile prenapol¬
njene tudi hiše njegovih znancev.
Končno se je odločil, da popelje redov¬
nico k stari gospodični, ki je stano-

33

vala na Starem trgu (v hiši, kjer je
zdaj Zalaznik). Ta gospodična je bila
Suzana pl. Sohmutzenhaus, rodom
nekjč iz Nemčije, ki je bila v mladih
letih prišla kot vzgojiteljica v hišo
grofa Blagaya, tačas pa je živela v
Ljubljani. Konrad jo je poznal, ker
se je bil pri nji učil tujih jezikov.

Gospodična Suzana se je sicer
močno prestrašila, ko sta jo Konrad
in redovnica vzbudila iz spanja, a
čim je izvedela, za kaj da se gre, je
bila takoj pripravljena pomoči.

— Vi revica, vi ubožica! Tako
mlada ste še in že ste tako strašne
reči doživela, je tarnala gospodična
Suzana in polna sočutja objemala re¬
dovnico, dasi o vzrokih njenega bega
z samostana še ni prav ničesar ve -
dela.

Redovnica je bila tako razbur¬
jena, da sploh ni mogla govoriti, a
naslonila je svojo glavico na prsi
gospodične Suzane in s svojimi ros¬
nimi očmi tako zaupno in udano gle¬
dala svojo zaščitnico, da se je ta sama
zjokala.

3

34

Konrad je naredil konec temu
prizoru. Uvidel je, da ta večer ubegla
redovnica pač ni v stanu, dati kakih
pojasnil, nego da je potrebna počitka
in tolažbe. Zato je vstal in se po¬
slovil.

— Jutri se že oglasim, je rekel
redovnici, in tedaj se dogovoriva, kaj
da je storiti. Danes ste potrebni miru.
Gospodična Suzana bo že skrbela za
Vas, njej lahko popolnoma zaupate.

Še predno se je mogla redovnica
zahvaliti, je Konrad že vzel svoj klo
buk in je odšel. Ženski sta ostali
sami. V tem, ko je Suzana zaklenila
vrata, je redovnica strgala s svoje
glave nunske prte in jih tako srdito
vrgla v kot, da se je Suzana kar za¬
čudila. Suzana bi bila silno rada iz¬
vedela, kdo da je njen gost in kaj
da se je zgodilo v samostanu, ali
vprašati se ni upala, ker ni hotela
biti nediskretna. Redovnica pa je
nemo slonela na svojem stolu in tako
zamišljeno zrla predse, kakor da je
sama v sobi.

— Malo čaja vam bo dobro sto¬
rilo, je po daljšem molku rekla Su-

35

zana in hitro začela priprave, da svo¬
jemu gostu postreže.

— Kako dobri, plemeniti ljudje
ste-tu, je naposled izpregovorila re¬
dovnica. Eden me reši, ne da bi vpra¬
šal kdo da sem; Vi ste me ponoči
sprejeli v svojo hišo, ne da bi me
poznali. Kdaj Vam to povrnem? Kako
naj Vam dokažem svojo hvaležnost

— Nikari ne govorite tako! Kon¬
rad je ravnal kot kavalir in jaz sem
njegovi prošnji rada ustregla in Vas
vzela v svoje varstvo.

Starka se jevsedla poleg redov¬
nice in zaupno rekla:

— A, ne zamerite mi, — rado¬
vedna sem pa zelo, kaj Vas je na¬
potilo, da ste pobegnili iz samostana.
O, nikar ne mislite, da želim od Vas
izvedeti kake tajnosti. Nečem biti
nediskretna. Toda, sami bodete uvi¬
deli —

— Tajnosti nimam nikakih, je
rekla redovnica in rada Vam povem,
kaj se je zgodilo.

Gospodična Suzana se je kar to¬
pila blaženstva, ko je to slišala, kajti
njena radovednost je bila še večja

3 *

36

kakor njena dobrosrčnost. Stisnila se
je prav blizu redovnice in jo poslu¬
šala z napeto pozornostjo.

— Jaz sem prišla še kot otrok
v samostan. Ime mi je Ljudmila Ve-
nutti. Moja mati je živela v Trstu,
očeta nisem nikdar poznala. Že doma
mi je mati dopovedovala, da posta¬
nem redovnica. Samostansko življenje
mi je ugajalo in zato sem rada vsto¬
pila v red.

— Največ pač zato, ker niste
poznali življenja, je menila Suzana.

— Prva leta sem bila v samo¬
stanu res srečna. Sicer sem sčasoma
spoznala, da je v samostanu mnogo
hlimbe in zavisti in videla tudi mar¬
sikaj sumljivega. —

— Oh, sumljive stvari ste zapa¬
zili, je v silni radovednosti šepetala
gospodična Suzana. O, povejte . . .

— Iskala sem tolažbe in moči
v molitvi. A kmalu so se začele iz-
kušnjave . . .

Gospodična Suzana je začela tre¬
petati. Njena radovednost je kar vidno
rasla.

37

— Kaj? Celo iskušnjave! V sa¬
mostanu! Oh, lepo Vas prosim, po¬
vejte mi, kaj je bilo. Jaz sem kar iz
sebe! In starka je na požirek izpraz¬
nila veliko skodelico čaja.

— O, gospodična, je rekla Ljud¬
mila, to so grde reči, katerih Vam
ne morem pripovedovati. Saj tudi nič
določnega ne vem. V zadnjem času
so se mi začele nekatere starejše re¬
dovnice približevati tako, da sem
postala nezaupna. In v teh dnevih
sem našla v svoji celici brezimno
pismo, ki mi je odprlo oči.

Luč v sobi je bila skoro dogo¬
rela, a gospodična Suzana tega niti
zapazila ni. Njena radovednost je
bila tolika, da se je tresla, kakor bi
imela mrzlico. Komaj slišno je dihnila:

— Kaj pa je bilo v tem pismu
rečeno? Kdo Vam je pisal?

— Pisala mi je brez dvoma kaka
redovnica. Jaz tudi slutim, katera je
to bila. Uganila sem jo po njenih
pogledih. V pismu me je svarila, naj
se varujem tistih redovnic, ki se mi
približujejo, ker imajo slabe namene
z menoj. Dolžila jih je, da me hočejo

38

zapeljati v neke nemarnosti. Ne za¬
merite mi, da o teh rečeh ne morem
govoriti.

Gospodična Suzana je že težko
dihala. Rada bi bila slišala kaj na¬
tančnejšega, dasi je slutila, za kaj se
gre, a ni se upala vprašati.

— Po tem svarilu sem se še bolj
ko prej začela izogibati svojim tova¬
rišicam. A sedaj sem zapazila tudi
marsikaj, o čemer se mi prej niti
sanjalo ni. Začela sem razumevati,
zakaj v samostanu ni dovoljeno, da
redovnice intimnejše občujejo med
seboj, začela sem tudi spoznavati,
zakaj so včasih kako redovnico pe¬
ljali v klet in jo bičali ...

— Jezus! je dihnila gospodična
Suzana in se krčevito oprijela Ljud¬
mile.

— Trpela sem vsled tega težke
duševne muke. Začela sem obžalo¬
vati, da sem postala redovnica in za¬
čela zaničevati svoje tovarišice. Te
dni pa je prišlo najhujše.

Z zadrževano sapo in tresoč se
po vsem životu je poslušala gospo¬
dična Suzana.

39

— Red ima svojega posebnega
spovednika, a časih je prišel v samo¬
stan tudi kak kapucin. Pri teh so se
spovedovale samo starejše redovnice.
Odkar sem dobila omenjeno brez¬
imno pismo, ki me je svarilo tudi
pred kapucini, sem postala jako ne-
zaupna in pazljiva. Zapazila sem, da
kapucini — hodili so različni kapu¬
cini — ne prihajajo v samostan pri
vratih. Iz tega sem sklepala, da
mora biti kak skriven vhod v samo¬
stan in res sem zasledila, da pri¬
hajajo kapucini iz kleti v samostan,
in da po isti poti tudi odhajajo.

— To je strašno, to je grozno, je
ihtela gospodična Suzana. Kaj imajo
podzemski vhod?

— Najbrže. Saj loči samo cesta
uršulinski samostan od kapucinskega.
(Op. Kapucinski samostan je bil v se¬
danji „Zvezdi.«) One dni sem bila
nenadoma poklicana v celico matere
predstojnice in tam našla nekega
kapucina. Ne morem Vam popisati,
kako sem se ga ustrašila. Najbolj še
njegovih poželjivih pogledov. Pove¬
dalo se mi je, da se bom morala od-

40

slej izpovedovati patru kapucinu. Ta
je bil sicer jako sladak z menoj, ali
izpraševal me je tako strašne reči,
da sem se žalosti in srama zjokala.
Bolj ko sem zatrjevala, da nisem
ničesar tega storila, kar me je vpra¬
ševal, bolj je silil v mene. Končno
je postal nejevoljen, češ, da sem ne¬
pokorna, da me je obsedel duh upor¬
nosti in da zaslužim ostro kazen.
Jaz sem v svoji razburjenosti ostro
ugovarjala, na kar je rekel, da me
bo za kazen bičal. Toda jaz sem se
branila in začela vpiti. Zdaj so pri¬
hitele druge redovnice in me na
ukaz matere predstojnice peljale v
klet ter me tja zaprle. Tri dni in
tri noči sem bila zaprta. Ležati sem
morala na zemlji in nisem dobila
niti kruha, niti vode. Ko so me iz¬
pustili, so mi povedali, da me zadene
še ostrejša kazen, če ne bom brez¬
pogojno pokorna.

Ljudmila in gospodična Suzana
sta se jokaje objeli.

— Na srečo so se francoski ofi¬
cirji nastanili v samostanu, še predno
je mogel kapucin priti. Jaz sem skle-

41

nila, da na vsak način zbežim iz
samostana, a če se mi to ne posreči,
da si končam življenje. Rajši smrt,
kakor sramoto. Sreča mi je bila mila,
da sem naletela koj pri prvem po-
snisu na plemenitega moža . . .

Še dolgo sta sedeli Suzana in
Ljudmila skupaj. Kakor hči svoje
matere, tako se je Ljudmila oklenila
stare gospodične in našla v nji to¬
lažnico. Sele ko je zvonilo dan, sta
se vlegli k počitku.

V.

Vzlic reformam cesarja Jožefa II.,
vzlic svobodomiselnemu delovanju
cesarjevega prijatelja, ljubljanskega
škofa Herbersteina, in vzlic francoski
revoluciji je bilo ljubljansko prebi¬
valstvo za časa prve francoske inva¬
zije še močno prepojeno s klerikal¬
nim duhom. Zlasti nižji stanovi so
bili popolnoma v duhovniških rokah
in le sreča je bila, da so duhovniki
z malimi izjemami bili precej libe¬
ralnega mišljenja in zlasti nasprotni
redovnikom in redovnicam.

42

Ko se je raznesla po Ljubljani
vest, da je iz uršulinskega samo¬
stana pobegnila neka redovnica, je
završelo po celem mestu. Od ust do
ust je šla ta vest, vsak je nekaj do¬
dal, in naposled so se raznašale s
takimi strahovitimi posamičnostmi
okičene govorice, da je za uršulinski
samostan zavladala resna nevarnost.
Česar niso dosegle ne cerkvenopoli-
tične reformo cesarja Jožefa II., ne
sloveči proti papežu in redovnistvu
naperjeni pastirski list škofa Herber¬
steina, to je prouzročil ubeg pre¬
proste uršulinke. V Ljubljani je
zavela ostra protiklerikalna sapa.
Ljudje so se začeli zbirati pred ur-
šulinskim in pred kapucinskim sa¬
mostanom in nastopali tako grozeče,
da je moral general Viktor oba sa¬
mostana zastražiti z vojaštvom.

Simpatije vsega mesta so bile na
strani redovnice Ljudmile Venutti in
najodličnejše ljubljanske dame so pri¬
šle na stanovanje gospodične Suzane
plem. Schmutzenhaus, da se sezna¬
nijo z Ljudmilo in čujejo iz njenih
ust, kaj se ji je primerilo v samostanu.

43

Konrad se je s toliko večjo
vnemo zavzel za Ljudmilo, ker je
lepo dekle napravilo nanj največji
utis. Bila je vitke, elegantne postave.
Obraz je bil majhen, oči pa velike,
žareče in nekako tajinstvene. Kadar
je svoje poglede uprla v Konrada, je
bilo v njih čitati nekaj skrivnostnega,
prav kakor bi ta drobna bledolična
oseba skrivala na dnu svoje duše
nekaj posebnega.

Tudi Damjanova Mara je s svojo
materjo prišla obiskat Ljudmilo, a
na Maro ni ubegla redovnica napra¬
vila dobrega utiša.

— Njen pogled mi ne ugaja, je
rekla deklica svoji materi. Nekaj ne¬
stalnega ima v svojih očeh. Ce go¬
vori, se mi nehotč vsili mnenje, da
ne govori tako, kakor misli.

Toda gospa Damjanova ni bila
tega mnenja in gospodična Suzana
plem. Schmutzenhaus je bila globoko
užaljena, ko je izvedela, kako sodbo
je izrekla Mara. In s podvojeno zgo¬
vornostjo je povzdigovala in slavila
svojo varovanko, zlasti napram Kon¬
radu.

44

Duhovščina se je močno trudila,
da pomiri razburjeno prebivalstvo.
Po cerkvah se je oznanjalo, da je
vse neresnično, kar se govori po
mestu in da iz samostana sploh ni
pobegnila nobena redovnica. Ob¬
enem pa so se duhovniki tudi tru¬
dili, da bi dobili Ljudmilo v svojo
oblast in lazili okoli francoskih ge¬
neralov, naj jim Ljudmilo izroče.

Toda trudili bo se zaman, kajti
prehitel jih je bil Konrad, katerega
je podpiral general Viktor. Vojni
zapovednik francoske armade je
končno izrekel, da se sploh neče
vtikati v to zadevo, ker je bilo v
Ljubnu sklenjeno med Francijo in
med Avstrijo premirje in ker pre-
vzemo v kratkem zopet avstrijski
organi javno oblast na Kranjskem.

Vsi, katerim se je Ljudmila smi¬
lila, so prišli sedaj do spoznanja, da
mora ubegla redovnica zapustiti
Ljubljano, še predno se vrnejo Av¬
strijci, ker ti bi Ljudmilo gotovo
prisilili, da se vrne v samostan.
Tega se je Ljudmila silno bala, ve¬
doč, da bi jo v samostanu zadela

45

strašna kazen. Sicer je hotel Konrad
še enkrat poskusiti svojo srečo pri
generalu Bonapartu samem, ali Ljud¬
mila ni hotela tako dolgo čakati,
zlasti ker ni bilo skoro nič upanja
na uspeh.

Konrad je vsled tega zbral pri
znanih rodovinah večjo svoto de¬
narja, da omogoči Ljudmili odhod
iz Ljubljane. Ljudmila se je odločila,
da pojde v Milan. Ta je bil sedaj
francoski in se ji tam ni bilo niče¬
sar bati. Tudi Konrad je bil s tem
zadovoljen, kajti nameraval je svoje
študije nadaljevati v Padovi in je
upa*, da bo od tam lahko večkrat
skočil v Milan, vsaj toliko, da bo
Ljudmilo zdaj in zdaj videl in mogel
preživeti ž njo nekaj ur. Njegovo
srce je hrepenelo po tem, ker je
ljubil Ljudmilo z vso strastjo in z
vsem ognjem dvajsetletnega mlade¬
niča. In da je tudi Ljudmila ljubila
Konrada, to so mu razodevali njeni
pogledi.

Tisti dan, ko se je Napoleon
Bonaparte pripeljal v Ljubljano, je
zapustila to mesto Ljudmila. Konrad,

40

ki je Ljudmilo spremil do Vrhnike,
bi se bil ž njo rad peljal naprej,
kar do Milana, a okolščine so mu
to branile.

Konrad in Ljudmila sta bila
sama v poštnem vozu in ko sta se
na Vrhniki ločila, sta z vročimi po¬
ljubi potrdila spotoma sklenjeno lju-
bavno razmerje in si prisegla zve¬
stobo.

Ko se je Konrad vrnil v Ljub¬
ljano, je bilo vse mesto pokonci.
Vse je tiščalo na Mestni trg in pred
škofijo, ker je vsakdo hotel videti
slavnega zmagovalca v tolikih bit¬
kah, generala Bonaparta. Ta je bil
skoro skrivaj prišel v Ljubljano in
se nastanil v škofiji. Vojni zapoved-
nik je Bonapartu na čast priredil
velik obed, na kateri so bili poleg
generalov in višjih častnikov povab¬
ljeni tudi po dva nižja častnika vsake
vrste, dva podčastnika in dva na¬
vadna vojaka, da se tako pokaže
demokratični značaj francoske ar¬
made. To je Ljubljančanom silno
imponiralo.

47

Med obedom v škofiji je stalo
pred hišo vse črno domačega prebi¬
valstva in francoskih vojakov ne¬
strpno pričakuje, če se Bonaparte
prikaže. A minole so ure in nihče
se ni prikazal. Zdaj so se pripeljale
pred škofijo tri ekvipaže, v katerih
se je pripeljalo odposlanstvo mest¬
nega zastopa, da se pokloni Bona-
partu. Zbrana množica je pozdravila
odposlanstvo s hrupnimi »Vivat«
klici. V istem trenotku ko je odpo¬
slanstvo vstopilo v škofijo, se je v
prvem nadstropju odprlo okno in se
je na njem prikazal bled voščen
obraz. In iz tisoč grl francoskih vo¬
jakov je zagrmel klic: Vive la re-
publique! Vive le general Bonaparte!

VI.

V spremstvu svojih generalov je
stopil Napoleon Bonaparte v sobo,
kjer ga je pričakovala deputacija
ljubljanskega mesta. To deputaoijo
je vodil tovarnar Desselbrunner, ki
je pozdravil Bonaparta v francoskem
jeziku. V svojem ogovoru je povdar-
jal Desselbrunner samo to, da je

48

Ljubljana živela s francoskim voja¬
štvom v najboljši harmoniji in da
ohrani francoski armadi prijazen spo-
min. Vzdržal se je pa vsake besede,
ki bi mogla imeti političen pomen
— saj je bilo že odločeno, da ostane
Kranjska pri Avstriji.

Bonaparte se je zahvalil z ne¬
katerimi kratkimi besedami, a po¬
vedal je ž njimi mnogo. Dejal je, da
francoska armada še ni v nobeni de¬
želi vživala toliko prijaznosti, kakor
na Kranjskem, in da on tega Kranj¬
ski nikdar ne pozabi.

In obrnivši se k Desselbrunnerju
mu je podal roko in držeč g  a za
roko je rekel:

— Eno Vam lahko povem — v
načrtih francoske republike je Vašim
deželam odmenjena velika in važna
naloga in če se ti načrti posrečijo,
je Vašemu narodu zagotovljena zna¬
menita in slavna bodočnost. Pripra¬
vite se na to in pripravite zlasti
svoj narod, da bo sposoben za to
nalogo.

Pri teh bčsedah je iz Bonapar-
tovih oči udaril neki poseben pla-

49

men, ki je pa hipoma ugasnil. Bona-
parte se je nalahko priklonil in od¬
šel. Pri vratih je obstal, se obrnil za
trenutek in zaklical deputaciji:

— Au revoir!

Bonapartove besede so napra¬
vile na deputacijo nepopisen utis,
zlasti še tako pomembno izrečeni
besedi »na svidenje«. Pa tudi fran¬
coski oficirji so bili presenečeni,
dasi niso prav vedeli, kako je Bona¬
partove besede pravzaprav tolmačiti.

Ko se je po mestu zaznalo, kako
je Bonaparte sprejel deputacijo in
kaj ji je rekel, je med meščanstvom
zavladala prava radost in bržčas bi
bili prijatelji Francozov uprizorili
Bonapartu na čast kako posebno ma¬
nifestacijo, da se niso bali posledic.
V mestu je bilo namreč že zopet
mnogo avstrijskih vohunov. Čim je
bilo v Ljubnem sklenjeno premirje,
so se začeli vračati v Ljubljano. Vo¬
hunili so po gostilnah in po zaseb¬
nih hišah, in skrbno pazili na vsako
nepremišljeno besedo. Prebivalstvo
je poznalo to policijsko tiranstvo
izza prejšnjih časov. Vedelo je, da

4

50

zadene vsacega kruta kazen, čim
zapuste Francozi Ljubljano in zato
je bilo previdno.

Dne 28. aprila 1797. je bil prišel
Bonaparte v Ljubljano in že 30. aprila
na vse zgodaj se je s svojim sprem¬
stvom odpeljal. Ljubljana je še spala,
ko je iz škofije oddrdralo sedem voz
čez Novi trg na Tržaško cesto. Na
ulicah ni bilo žive duše, le tam ne¬
kje, kjer so danes Glince, je vzlic
meglenemu, neprijaznemu vremenu
stala gruča mladih ljudi. Ko se je
bližal pred kočijami jahajoči oddelek
vojaštva, so sneli klobuke in zapeli
marzeljezo. In na oknu prve kočije
se je prikazal bled, voščen obraz s
temnimi očmi in potem so kočije
izginile.

— Zdaj pa krinke na obraz, je
zaklical v širok plašč zaviti Andrej
Kopitar, sicer nas zadene huda po¬
kora. General Merwelt z oddelkom
avstrijskega vojaštva je že na potu
v Ljubljano.

— Denuncijantje bodo zdaj imeli
lepe čase, se je smejal Konrad Po¬
dobnik, in tovariši so mu pritrjevali,

BI

dobro vedoč, da bo avstrijska poli¬
cija trdo poplačala vsakemu tudi
najmanjšo republikansko izjavo, ka¬
tero je zagrešil za časa francoske
invazije.

— Prava sreča je, da so skoro
vsi avstrijski ovaduhi zbežali pred
Francozi, je menil Andrej Kopitar.
A previdnosti je treba, velike pre¬
vidnosti. Jaz za svojo osebo bom
igral vlogo, ki je najbolj primerna
moji natori.

— Ulogo pijančka, kaj ne, se je
oglasil eden tovarišev.

— Pri črevah kralja Davida —
uganil si, se je smejal Kopitar. In
prosim Vas, povejte vsakemu Avstri-
jancu, da sem bil od prihoda Fran¬
cozov eno samo uro trezen in še
takrat sem deklamiral Vodnikovo
patrijotar^sko pesem »Trka nam
Francoz na vrata .. .«. Vi pa si raz¬
delite vloge, kakor veste in znate.
Meni jih ni treba vedeti, saj sem bil
od prihoda Francozov neprenehoma
pijan.

Kopitar se je tesneje zavil v
svoj plašč in je odkorakal v mesto.

4 *

52

Tudi ostali prijatelji so se poslovili
in po različnih potih krenili domov.
Na potu pa so srečavali večje in
manjše oddelke francoske armade,
ki so zapuščali Ljubljano.

Na večer tega dneva je bila v
Božičevi gostilni zopet zbrana večja
družba. A poleg starih znancev je
sedelo tudi nekaj avstrijskih uradni¬
kov, ki so se bili zadnje dni vrnili
v Ljubljano, vsled česar so prijatelji
Francozov skrbno pazili na vsako
besedo.

Po deveti uri je prišel tudi Ko¬
pitar, ali bolje rečeno, privalil se je
v sobo, kajti delal se je pijanega.
Franica mu je bila namreč že v veži
povedala, da je med gosti tudi ofi-
cijal Strigi, ki je bil znan vohun in
ovaduh.

— Oj, gospod Strigi, ga je po¬
zdravil Kopitar, tako sem vesel, da
vas vidim, kakor svoje plače, kadar
jo dobim. Kje pa ste bili toliko časa
— hm?

Oficijal je bil nevoljen, da ga je
Kopitar spomnil na njegov beg, zato
je čemerno odgovoril:

53

— V varen kraj sem šel, da bi
me francoski tolovaji ne oropali.

— Lejte, gospod oficial, je menil
Kopitar, jaz sem ravno tako storil!
V svojo podstrešno sobico sem se
zaprl in nisem šel z doma, če me
nista primorala žeja in lakota.

— Kaj ste pa delali doma? se
je čudil ofioijal Strigi.

— Slikal sem! Krasno kravo
sem naslikal. Zdaj iščem osla, da bi
jo kupil in zato sem prišel sem. Ali
morda veste za kakega kupca?

Oficijalov obraz se je raztegnil
in iz moževih oči je šinil hudoben
pogled na Kopitarja. Ta pa se ni
zmenil za to, nego je ravnodušno
prisedel k mizi in toliko časa dražil
oficijala Strigla in njegove prijatelje,
da so zapustili gostilno.

Zdaj, ko je bil zrak čist, je tudi
Kopitar nehal predstavljati pijanca.
Prisedel je k stranski mizici, kjer je
šivala Božičeva Franica in ji zopet
kakor vsak dan pel pesem o svoji
ljubezni.

Franica pa se je hudovala in je
nejevoljno rekla:

54

— Kako me imate radi, vidim
iz tega, da ste prišli ob devetih, ob¬
ljubili ste pa, da pridete ob šestih.

— In ker ste tri ure name ča¬
kali, zaradi tega se jezite? Penelopa
je celih 20 let potrpežljivo čakala na
svojega moža, pa —

— Vi pa niste moj mož, je
vzkliknila Franica in zarude zbežala
iz sobe.

Kopitar pa se je vesel vrnil k
družbi, saj je vedel, da ga ima Fra¬
nica rada »čez vse na svetu«.

VII

Dne 8. maja 1797. je zadnji od¬
delek francoske armade zapustil
Ljubljano. S tem oddelkom sta od¬
šla tudi polkovnik Piccard in kapi¬
tan Fresia. Izmed vseh oficirjev sta
se najtežje ločila, ker sta imela naj¬
več osebnih prijateljev.

V predvečer odhoda sta prišla
še k Damjanovim, kamor so bili po¬
vabljeni tudi drugi gospodarjevi
znanci. Bil je tih večer; vsem je
bilo nekoliko tesno pri srcu. Kapitan
Fresia, ki je sedel poleg Mare, se je

55

sicer trudil, da bi pregnal to melan¬
holijo, a ni se mu posrečilo.

Nakrat so se čuli na hodniku
trdi koraki in koj na to je prihitela
v sobo služkinja.

— Neki gospod je zunaj, ki bi
rad govoril z gospodom Konradom.

Vsi so bili začudeni in Damjan
je radovedno vprašal:

— Kak gospod?

— Duhovnik!

Konrad je bil že odšel iz sobe.
Čez nekaj trenotkov se je vrnil, pre¬
cej prepaden in vidno razburjen. Z
njim je stopil v sobo rdečeličen
duhovnik, kurat na Šmarni gori, Ja¬
nez Svetlin.

— Kaj je pa Vas pripeljalo k
nam ob ti pozni uri, se je čudil
Damjan in ponudil duhovniku stol.

Kurat se je smehljaje priklanjal
na vse strani. Bil je očividno v za¬
dregi.

— E, gospod Damjan, je jecljal,
čudna stvar, prav čudna stvar. Saj
gospodje — se je obrnil k družbi —■
me tako poznajo, samo ona dva
oficirja —

56

Konrad je bil med tem poklical
polkovnika Piccarda in kapitana
Fresio na stran in se ž njima za¬
pletel v živahen pogovor. Kuratu je
bilo menda všeč, da ni bilo treba
seznaniti se s francoskima častni¬
koma, kajti nadaljeval je s stereo¬
tipnim sladkim usmevom na ustih
svoje pripovedovanje.

— Poklican sem bil za danes h
kanoniku baronu Tauffererju. Siten
Vam je ta človek in maščevalen —
da je joj. Posebno jezo ima name.

— S čim ste se mu pa zamerili?
Ali ste se morda tudi za Francoze
vnemali?

— Kaj še! Kako morete kaj ta¬
kega misliti? Ali nekaj drugega se
je zgodilo. Enkrat je prišel kanonik
na Šmarno goro. Ni še klobuka od¬
ložil, pa je že začel govoriti, kaj da
bo za obed. Jaz revež otepam žgance,
ta kanonik pa je govoril samo o
zajcih in o jerebicah. Bolje se ra¬
zume na kuho, kakor moja kuha¬
rica —

— Torej, kaj se je zgodilo, je
silil Damjan, ki je vedel, da ima

57

kurat navado, vsako stvar na dolgo
in na široko razpresti.

— Mene je ta snedenost jezila
in sem si rekel, čakaj, tebe že iz¬
plačam. Peljal sem kanonika pred
hišo in mu pokazal svoje tri kokoši,
češ, naj si izbere, katero mu spečem.
In res si je izbral najlepšo. Jaz pa
sem vzel malo drobtinic v roko, jih
vrgel kokosi in rekel prav nedolžno:
Na, na, pet-pet, na, le jej, — saj te bo
še danes hudič požrl.

Vsi so se smejali, kurat pa je
veselo vzkliknil:

— Kaj ne, da sem ga izplačal!
Kanonika bi bila skoraj kap zadela,
tako se je jezil. Rekel ni ničesar —
a kokoš je celo sam snedel, meni pa
pustil fižol.

— In to ste nam prišli zdaj po¬
vedat? je vprašal Damjan. Vi ste res
ljubeznivi.

—■ Kaj pa mislite! Prišel sem
povedat nekaj drugega.

— Povejte vendar!

— Le poslušajte. Kurat je zopet
izpraznil veliko čašo vina in potem
nadaljeval.

D8

— Zadnjič sem bil nekaj prav
neumnega napravil. Škofijski ordi-
narijat mi je poslal ukor, češ, da že
sedem let vsako nedeljo eno in isto
pridigujem, o naglavnih grehih.

— Ali je to res?

Seveda je res, ali kaj bi se pri¬
pravljal na nove pridige, ko ljudem
se tega ne vtepem v glavo, kar jim
že sedem let pridigujem. Zato sem
pa pisal v Ljubljano: »Vprašajte mo¬
jega mežnarja, če ve, kaj sem zadnjo
nedeljo pridigoval. Če ve, lahko sto¬
rite z meno j,  kar hočete, če pa ne
ve, potem je to dokaz, da je moja
pridiga o naglavnih grehih še vedno
potrebna, četudi jo že sedem let
oznanjujem. Za ta slučaj pa —
psalm 32 verz. 9 « — Da sem to
pisal, je bila velika neumnost.

— Zakaj? se je čudil Damjan.

— Zato, ker pravi ta psalm »Ne
bodite kakor konji in mule . . . Ves
ordinarijat je bil razžaljen in
skoro bi se mi bilo slabo godilo.

-— Zame je bila prava sreča, da
ste storili to neumnost, je sedaj re¬
kel Konrad in dal kuratu roko. Obr-

69

nivši se k družbi je dejal: Gospod
kurat me je opozoril na veliko ne-
varnrat; če ji utečem, bo to njegova
zasluga.

Vsi so strmeli in začeli izpraše¬
vati, kaj se je zgodilo. Konrad je
silil kurata, naj pove, kaj se je
zgodilo in zgovorni kurat se je rad
udal.

— Torej, za danes sem bil kli¬
can v Ljubljano zaradi onih sveto¬
pisemskih konj in mul.

Kanonik Taufferer me je grozno
ošteval. Nakrat so se odprla vrata
in vstopil je general Merwelt. tiam
bog te je poslal, sem si mislil. Meni
so seveda koj rekli, naj stopim v
sosedno sobo in jaz sem hitro
ubcgal.

Kurat je nekoliko umolknil, kakor
da je prišel v malo zadrego.

— E — no — kaj bi skrival —
jaz sem pri vratih ostal in poslušal.
Bil sem silno radoveden, kaj da hoče
general. In prav je bilo, da sem po¬
slušal. General je prišel namreč za¬
radi Konrada —

60

— Ni mogoče! Vsi so strmeli,
ker je bil general Merwelt šele dva
dni v Ljubljani.

— Da Vam povem na kratko
— je nadaljeval kurat; zmenili so
se, da bodo še danes Konrada za¬
prli.

Cela družba je bila tako pre¬
strašena, da ni mogel nihče bese¬
dice ziniti.

— Kanonik Taufferer je Kon¬
rada ovadil, da je odpeljal iz uršu-
linskega samostana neko nuno, dalje
da je republikanec in sovražnik ce¬
sarja Franca. Zaradi te ovadbe je
prišel general Merwelt h kanoniku
in zmenili so se, da aretirajo Kon¬
rada, čim zapuste Francozi mesto.

V družbi je zavladala splošna
zbeganost. Vseh se je polastil strah,
samo Konrad je veselo vzkliknil:

— Naj me le aretirajo, če me
dobe! A jutri, ko zapuste B’rancozi
mesto, tudi mene ne bo več tu. Go¬
spod polkovnik Piccard mi posodi
vojaško obleko in kot francoski vo¬
jak pojdem ž njim, dokler ne pridem
na varen kraj.

61

Naslednjega jutra na vse zgodaj
je odkorakal zadnji oddelek franco¬
skega vojaštva. Na čelu temu oddelku
sta jahala polkovnik Piceard in Kon¬
rad Podobnik, kapitan Fresia pa je
vodil zadnjo stražo, kakor si je sam
želel, češ, jaz sem bil prvi, ki je
prišel v Ljubljano, naj bom tudi
zadnji, ki jo zapusti. Bil je še mrak
ko so Francozi prišli mimo rotovža
in nihče ni zapazil, da sloni na oknu
Damjanove hiše črnolaso dekle in
in se topi v bridkih solzah. Trdo so
korakali francoski vojaki in nihče
ni slišal obupnega klica: Konrad, moj
ljubi Konrad.

VIII.

Za Ljubljano so se s prihodom
avstrijskih oblastnikov začeli žalostni
časi. Stari policijski sistem je prišel
zopet do veljave, a ljudje so ga to¬
liko težje prenašali, ker so se bili za
časa francoske invazije navadili svo¬
bode. Avstrijsko uradništvo in vo¬
jaštvo je postopalo z veliko krutostjo
in zlasti je preganjalo vsakega, kdor
je bil le količkaj na sumu, da je

62

simpatiziral s Francozi. Na srečo se
ni dalo dosti izvedeti o tem, kar se
je godilo v Ljubljani za časa fran¬
coske invazije. A že denuncijacije
kanonika barona Tauffererja so za¬
dostovale, da so bili razni meščani
obsojeni na velike globe. Tovarnar
Desselbrunner je bil osem dni v
zaporu, ker je pozdravil Napoleona
Bonaparta, in je bil obsojen na 500
goldinarjev globe in tudi Damjan je
moral plačati 500 goldinarjev, ker je
Francoze vabil v svojo hišo. Kazno¬
van je bil skoro vsak, kdor je prišel
s Francozi v dotiko, med njimi tudi
gostilničar Božič. Edini, ki je srečno
ušel, je bil učitelj Andrej Kopitar, o
katerem je bila policija prepričana,
da je bil ves čas francoske invazije
pijan.

Duhovščina je dobila ukaz, da
pripelje narod zopet na »pravo pot«.
Ta ukaz je bil izdan na posebno po¬
velje cesarja Franca, ki je sploh od¬
redil najstrožje postopanje proti vsem
prijateljem Francozov na Kranjskem.
Škof Brigido je bil poklican na Du¬
naj in ceBar mu je naročil, da mora

63

duhovščina porabiti ves svoj upliv,
da prežene duha upornosti in brez-
božnosti, ki je prevzel skoro vse iz¬
obraženo kranjsko prebivalstvo in
zlasti Ljubljančane. In duhovščina,
kateri je bilo za to delo obljubljenih
mnogo dobrot, je šla z vnemo v boj.
Mnogo mesecev, da, več let ni bilo
s prižnic slišati druzega, kakor sra¬
motenja novih idej, katere je rodila
francoska revolucija. Na vse načine
se je zabičevalo ljudem, da je prva
dolžnost vsakega človeka, biti pred¬
vsem zvest in brezpogojno udan vla¬
darski hiši in državnim organom.
Koder niso zalegle besede, tam je
pomagala policijska palica. Da bi ta
trud imel večji vspeh, je začela du¬
hovščina ljudstvo tudi versko fanati-
zirati, dobro vedoč, da je tako naj-
laglje naščuje proti novi struji in je
pridobi za reakcijo. Kdor je bil ko¬
ličkaj na sumu, da se vnema za de¬
mokratične ideje, je bil framazon in
brezverec. Duhovščina je opravljala
tudi posel vohuna in ker je po de¬
klah in hlapcih marsikaj izvedela, je
to vohunstvo opravljala z vspehom.

64

Tiho in žalostno je bilo sedaj v
Ljubljani. Ljudje se nekaj časa niti
v gostilne niso več upali, kaj še, da
bi se bili upali javno govoriti o po¬
litičnih rečeh. Sosed se je bal soseda,
prijatelj se je izogibal prijatelja, po¬
licija pa je vzlic temu imela obilo
posla in pridno delila globe in —
batine.

Vzlic tej strahovladi pa je bilo
v Ljubljani še nekaj ljudi, ki se niso
izneverili svojemu prepričanju, niti
so postali indiferentni. Na čelu tej
družbi je stal veletržec Fran Damjan
in v njegovi hiši so se shajali vsi
tisti, ki so ostali zvesti samim sebi.
Vsak teden so bili taki sestanki, in
dasi se je policija zelo zanimala zanje,
vendar ni mogla ničesar izvedeti in
vsled tega tudi ničesar storiti.

Upanje, da Francozi odtrgajo
Kranjsko od Avstrije, je bilo popol¬
noma izginilo. Sicer se je marsikdo
spominjal, kar je Bonaparte 29. aprila
1797. zaklical odposlanstvu mestnega
zastopa, ali nihče ni več verjel, da
se to uresniči, nihče razen Andreja
Kopitarja.

65

Ta je bil trdno prepričan, da za-
sine dan, ko izpolni Bonaparte svojo
obljubo. Kakor je kurat Janez Svetlin
dolgo let vedno pridigoval samo o
naglavnih grehih, tako je tudi Andrej
Kopitar, kjer je bil in koder je ho¬
dil, vnemal ljudi, naj pripravijo narod
za obljubljeno mu slavno prihodnost
s tem, da goje slovensko narodno
zavednost. Kopitarja so počasi začeli
posnemati tudi drugi. Posebno je bil
vnet Konradov oče, stari Anton Po¬
dobnik. Razvnel se je bil posebno
tedaj, ko je cesar Franc odbil njegovo
prošnjo, naj Konrada pomilosti in mu
dovoli, da se vrne na Kranjsko. To
ga je za nekaj časa silno potrlo, a
Konradova pisma so ga spravila po*
konci. Zdaj je bil eden najvnetejših
rodoljubov in je, četudi tiho in jako
previdno, vendar vztrajno in odločno
delal za slovensko stvar.

Tako se je vzlic vladajoči re¬
akciji in vzlic silnemu policijskemu
pritisku vendarle širilo razumevanje
za narodnostno misel in je rasla na¬
rodna zavednost. Ves policijski sistem
ni mogel preprečiti, da bi ljudje ne

5

66

bili začeli spoznavati, kako je fran¬
coska revolucija naredila konec duhu
srednjega veka, ki je vse življenje
narodov postavil pod varuštvo vere
in avtoritete. Bolj ko je policijska
palica čuvala vero in avtoriteto, bolj
je raslo nasprotje. Četudi se javno
nihče ni megel ganiti, vendar so bile
tudi v reakcionarni Avstriji vsaj v
teoriji že podrte meje, ki so ločile
posamezne stanove, v teoriji so bili
podkopani stari privilegiji in čedalje
bolj se je razširjalo spoznanje, da
narodi ne eksistirajo zaradi vladarjev,
nego da so vladarji samo prvi slu¬
žabniki narodov, da gre torej naro¬
dom vsa suvereniteta. To je razgre¬
valo posebno v Ljubljani mnogo glav
in vnemalo mnogo src, in mogočno
pospeševalo razvoj narodnostne misli.
Od teorije o narodni suvereniteti je
namreč do načela narodnosti samo
en korak. Vsak, kdor je o stvari raz¬
mišljal, si je rekel: Če ima vsak na¬
rod pravico, da sam s seboj razpolaga,
kakor ga je volja, da po svoji volji
in po svojih potrebah uredi način
vladanja in vse svoje javno življenje

67

že ima popolno suvereniteto in je
neomejeni gospodar na svoji zemlji,
potem je samo ob sebi umljivo, da
mora imeti svojo državo in da mora
ta njegova država biti nacionalna.
Ko bi ne bila nacionalna, bi ta dr¬
žava sploh ne bila resnično svobodna,
kajti noben narod ni svoboden, če ni
VBa oblast v rokah njegovih lastnih
sinov, če v vseh ozirih ne veljajo
njegovi nazori, njegovi običaji in nje¬
gov jezik. Noben narod ne sme biti
odvisen ali zatiran, a tudi ne sme
nikogar zatirati; kakor naj imajo vsi
ljudje, ne glede na stan, enake pra¬
vice in enake dolžnosti, tako naj bo
tudi med narodi. In iz tega se je ro¬
dilo geslo: slovenske zemlje — Slo¬
vencem. In pod solncem tega gesla je
kopnel avstrijski patriotizem. Kar se
je v oni dobi moglo storiti za raz¬
širjenje teh nazorov, se je storilo.
Zlasti so se rodoljubi začeli zanimati
za slovenski jezik in mu posvečati
večjo pozornost kakor poprej. In tako
francoska invazija le ni ostala brez
posledic; seme, ki ga je zanesla v
Ljubljano, je začelo vzlic neugodni
/ 5 *

68

politični atmosferi vendarle kaliti.
Zgodilo se je večkrat, da so pri Dam¬
janovih ali pri gospe Qarzarollijevi
zazvenele čaše in so zbrani prijatelji
napivali lepši prihodnjosti sloven¬
skega naroda in popolni neodvisnosti
slovenskih dežela.





Drugi del.

nr'


"^T\



I.

Minulo je dvanajst let, odkar so
bili Francozi prvič v Ljubljani. V
teh dvanajstih letih so se zgodile v
Evropi velikanske premembe sve¬
tovnega pomena.

Napoleon Bonaparte se je bil
povzpel na vrhunec moči in slave.
Po zmagoviti vojni v Egiptu je str r
moglavil direktorij, ki je vladal fran¬
cosko republiko, in bil izvoljen za
prvega konzula.

Vzlic temu, da je bil 1. 1797.
sklenjen v Čampo Formio »za večne
čase« mir med francosko republiko
in med avstrijskim cesarjem, je prišlo
že tri leta potem do nove vojne. Av¬
strija je bila pri Marengu popolnoma
poražena in Napoleon je znova po¬
klical v življenje cisalpinsko repub¬
liko — italijansko narodno državo.

Po kratkem miru, ki ga je Na¬
poleon porabil za važne reforme na
Francoskem, se je pod vodstvom
Angleške začela nova koalicijska

72

vojna proti Franciji, a predno se je
Se prav razvila, je bil Napoleon iz¬
voljen za francoskega cesarja in 2.
decembra 1804 slovesno kronan. Tudi
italijanska republika se je prelevila
v kraljestvo in 26. maja 1805 se je
Napoleon v Milanu kronal z železno
krono.

Nova koalicija evropskih držav
je imela namen, vzeti Franciji vse,
kar je pridobila od 1.1792. Angleška,
Rusija, Avstrija in Pruska so bile
združene proti Napoleonu. Meseca
septembra 1805 je šel Napoleon s
svojo armado čez Reno. Pri Ulmu
se mu je velika avstrijska armada
pod vodstvom generala Mačka prav
nečastno udala. Dne 13. novembra
je Napoleon zavzel Dunaj. Tu je iz¬
vedel, da so Angleži pri Trafalgarju
uničili francosko armado. Nekaj dni
je bila njegova krona v največji ne¬
varnosti, a zmagal je v znameniti
bitki pri AuBterlitzu 2. decembra in
koalirane države so se morale udati.
Avstrija je izgubila zadnje dele svoje
posesti v Italiji, izgubila je celo Ti¬
rolsko, večji del današnje Bavarske

73

in Dalmacijo, kjer je postal dubrov¬
niški velikaš Dandolo preveditor ali
generalni guverner. Napoleon je
ustvaril celo vrsto novih kraljestev
in razpustil staro nemško cesarstvo.

Mirovna pogajanja z Rusijo in
z Angleško niso imela uspeha, pač
pa se je Pruska dvignila proti Na¬
poleonu. Napoleon jo je ponižal. Za¬
vzel je po uničujočih zmagah pri
Jeni in Auerstadtu Berolin, in ko so
prihiteli Rusi na pomoč Pruski, j e
združeni armadi pri Friedlandu po¬
razil. Posledica tega je bil mir v
Tilsitu. Pruska je izgubila polovico
svojih posestev, iz poljskih dežela pa
je ustanovil Napoleon vojvodstvo
varšavsko — poljsko narodno državo
pod nemškim kraljem.

Zdaj se je obrnil Napoleon na
drugo stran ter se polastil Španske
in Portugalske.

Med tem se je Avstrija zopet
ojačila in se je začela pripravljati
na vojno proti Franciji. Napoleon je
VBled tega zapustil Špansko in se
vrnil v Pariz. V treh mesecih je
imel zbrano veliko armado in je na-

74

padel Avstrijo od nemške in italijan¬
ske strani.

Avstrija se je za to vojno že
celo leto pripravljala, tako na severu,
kakor na jugu. Že meseca julija leta
1808 je prišel nadvojvoda Ivan v
Ljubljano, da organizira črno vojsko.
Poslal je zopet duhovščino v boj. Z
vseh prižnic se je agitiralo za vojno
proti Francozom in raznetilo se je
zlasti med kmetskim ljudstvom tako
sovraštvo proti »brezbožnim franco¬
skim tolovajem«, da so rudarji v
Idriji in v Železnikih pometali na¬
borne pozive proč in prostovoljno
vstopili v armado. Valentin Vodnik,
ki je bil korni kaplan ljubljanskih
meščanskih grenadirjev, pa je zložil
»Pesmi za brambovce«.

Aprila meseca 1. 1809 se je za¬
čela vojna in zatrepetala je vsa
kranjska dežela. Vsakdo je slutil, da
postane ta vojna največjega pomena.
Prebivalstvo je bilo razdeljeno na
tri tabore: Velika večina sploh ni

imela pojma za kaj se gre, marveč
je slepo sledila avstrijski zastavi;
druga skupina je želela, da bi zrna-

75

gali Francozi, ker je od tega priča¬
kovala, da se izvedejo tudi v Avstriji
že davno in težko pričakovane re¬
forme; najmanjša je bila tista sku¬
pina, ki je pričakovala od zmage
Francozov narodnega prerojenja Slo¬
vencev.

V dobi od prve invazije Fran¬
cozov do leta 1809 se je bilo v Ljub*-
ljani marsikaj spremenilo in zlasti
je bil precejšnji del prebivalstva pre¬
pojen narodnega duha. Dne 9. aprila
je bil v Ljubljani uradoma n&b t
poziv nadvojvode Karola »na nemški
narod«, naj gre v boj proti Franco¬
zom. Še tisto noč so bili vsi ti le¬
paki zamazani, poleg njih pa so bili
nabiti listki, na katerih je bilo zapi¬
sano, naj gre nadvojvoda' iskat po¬
moči na Nemško, ker Kranjci niso
Nemci. Tudi vsakovrstni pamfleti so
bili zdaj in zdaj skrivaj nabiti in
kakor se je policija trudila, da bi
Btorilce zasledila, se ji to vendar ni
posrečilo.

Policija je bila v velikem strahu
pred prebivalstvom, ker je dobro
vedela, koliko jih je, ki se vnemajo

78

za Francoze. Zaradi tega je posto¬
pala z neusmiljeno krutostjo. Neko
deklo je obsodila na 25 udarcev s
paico, ker je v prepiru z nekim po¬
licajem zaklicala: Le čakaj, kadar

pridejo Francozi, ti bodo že dali.

Bilo je dne 17. aprila, tisti dan,
ko je Napoleon začel pri Donau-
worthu poditi Avstrijce tako, da so
v petih dneh pritekli na češko. Ta
dan je došlo kranjskim stanovom
pismo nadvojvode Ivana, v katerem
pismu je bilo sporočeno, da Av¬
strijci v Italiji sijajno zmagujejo.
Kranjski stanovi so dali to pismo ti¬
skati in so je nabili po vseh vogalih,
policija pa je najela in nagnala ljudi,
da so kričali: Vivat cesar Franc!
Vivat nadvojvoda Ivan! Smrt Fran¬
cozom!

Bilo je opoldne, ko je Andrej
Kopitar del iz šole domov in pred
rotovžem naletel na mnogoštevilno
množico, ki je na vse grlo kcičala.
Prerinil se je skozi to množico in
čital lepak s pismom nadvojvode
Ivana. Bil je presenečen, kajti iz za¬
sebnih poročil, ki jih je dobival

77

Damjan od svojih trgovskih znan¬
cev, je vedel, da niso zmagovali
Avstrijci, nego Francozi.

Ravno, ko je hotel oditi, ga je
ogovoril oficijal Siegl. ;  -

— O, gospod Kopitar! Kaj ne,
danes je vesel dan? O, kako veselje
je napravil nadvojvoda s tem pis¬
mom vsem pravim Avstrijcem!

— Če je le res, kar nadvojvoda
piše, je menil Kopitar.

Tedaj pa jb oficijal Siegl kakor
jastreb planil na Kopitarja, ga zgra¬
bil z obema rokama in kakor besen
začel kričati:

— Izdajalec! Jakobinec! Primite
ga! Ta človek je rekel, da nadvoj¬
voda ni pisal resnice. V ječo ž njim!
Na vešala ž njim!

In zaganjal se je v Kopitarja
kar divje, tako da se napadenec še
braniti ni mogel. Ljudje so bili tako
presenečeni, da se ni nihče ganil.
Siegl pa je v enomer kričal:

— Ali te imam, Jakobinec ? Ali
sem te vjel? Policaji, semkaj! Že
dolgo sem vedel, da si ti tisti izda-

78

jalec, ki punta ljudi. Policaji, pri¬
mite ga!

Policaji so bili res prihiteli in
zgrabili Kopitarja. Daši so različni
očividci potrdili, da ni Kopitar prav
nič slabega rekel, dasi je Kopitar
odločno ugovarjal, da ^ &a aretira,
ni vendar nič pomagalo. Policaji so
Kopitarja šiloma odgnali v zapor,
Siegl pa je triumfiral.

— Verjemite, ljudje, je vpil na
zbrano množico, ta človek je najne¬
varnejši revolucijonar, ta človek je
podkupljen od Francozov. Vedno se
dela, kakor da bi bil pijanec, pa ni
nikdar pijan; dela se tako, da bi
veljal za nič nevarnega. O, jaz sem
ga dobro opazoval! On je sestavljal
tiste pamflete, ki so bili nabiti po
vseh hišah, on je ponesnažil oklic
nadvojvode Karola. In tudi danes po¬
noči je on nabil listke, na katerih
je rečeno: »Ljubi Kranjci! Čez nekaj
dni izidejo komilice za brambovce,
ponočne vaje avstrijskega lakaja na
neodsedlanem pegazu « Tako se je
ta ničvredni človek norčeval iz pa-
trijotičnih pesmi prof. Vodnika.

79

Še dolgo je tako kričal ofioijal
Siegl raz rotovške stopnice, tako
dolgo, da je bil ves upehan. Areto-
vanje Kopitarja je bil zadnji vspeh
njegovega vohunstva. Za nagrado,
ki jo je preje), se je še tisti večer
v Trnovem napi), a ko je hotel iti
domov, so ga fantje napadli, ga kruto
pretepli in vrgli v Gradaščico. Sicer
so ga redarji še ponoči spravili do¬
mov, a zavedel se ni več in je čez
nekaj dni umrl.

Aretovanje Kopitarja je vse pri¬
jatelje Francozov silno potrlo. Vse
mesto se je treslo pred policijo, ki
je izvršila pri najuglednejših mešča¬
nih hišne preiskave in dobila do¬
kaze, da je bil res Andrej Kopitar
zložil različne po mestu nabite proti-
avstrijske pamflete.

Francozi so medtem neprestano
zmagovali. Dne 13. maja je prišel
Napoleon na Dunaj, dne 15. maja je
pribežal nadvojvoda Ivan v Ljub¬
ljano. Odšel je dne 18. maja, ker so
bili Francozi prekoračili kranjsko
mejo. Obenem z nadvojvodo so zbe¬
žali tudi vsi višji državni uradniki

80

in mnogo meščanov, dne 20. maja
pa je general Maodonald s francosko
armado primarširal v Ljubljano.

II.

Ko se je general Macdonald s
francosko armado bližal Ljubljani, je
bila v mestu še precej močna av¬
strijska posadka. Poveljnik te po¬
sadke je bil osemdesetletni podmar-
šal Moitelle, strahopeten mož, ki se
ni ničesar tako bal, kakor pokanja
pušk. Francozov se je tako prestrašil,
da se jim vzlic vsemu nagovarjanju
višjih in nižjih častnikov ni upal
zoperstaviti. Vsa Ljubljana ga je za¬
smehovala, ko se je dal pri belem
dnevu nesti na Grad in ukazal, da
se vsa posadka tja umakne. Fran¬
cozi so prišli v mesto, ne da bi bila
počila le ena puška.

Takoj naslednjega jutra, 21. maja,
je začel general Macdonald bombar¬
dirati Grad. Taisti dan se je daleč
od Ljubljane, pri Aspernu in Ess-
lingu, začela strašna bitka med Na¬
poleonom in med nadvojvodo Karo¬
lom. Napoleon je poskusil prekora-

81

čiti Donavo, a je bil popolnoma po¬
ražen.

V tem, ko je bil Napoleon v
največjih skrbeh in se je tresel za
svojo prihodnjost, se je njegova ar¬
mada v Ljubljani kar igrala z Av¬
strijci. General Macdonald je imel
manj vojaštva na razpolaganje, kakor
podmaršal Moitelle, a vzlic temu
Avstrijci bojne sreče še poskusili
niso. Po dvadnevnem bombardiranju
je bilo zidovje na Gradu že močno
poškodovano. Avstrijska posadka bi
se bila sicer lahko še dober teden
držala, a podmaršal Moitelle je bil
po streljanju tako zbegan, da se je
brezpogojno udal. Z belo zastavo v
rokah je šel do lesene ograje, ki je
bila napeljana gori nad cerkvijo sv.
Florijana. Ondotni francoski oddelek
je komandiral major Lefebvre. S tem
se je podmaršal Moitelle domenil.
Zahteval je za se le, da se ga pusti
v miru odpotovati iz Ljubljane, in
niti vprašal ni, kaj se zgodi s po¬
sadko. Major Lefebvre mu je dovolil,
da lahko takoj odide in podmaršal
je to z veseljem storil. Vojaki se

6

82

sicer niso hoteli udati, a Francozi so
kakor vihar planili nanje in jih pre¬
magali.

Čez nekaj dni, 2. junija, je pri¬
šel maršal Marmont z malo armado
iz Dalmacije v Ljubljano, a je na
povelje Napoleonovo z večino voja¬
štva že 13. junija odrinil proti Du¬
naju.

Organiziranega avstrijskega vo¬
jaštva sedaj ni bilo več na Kranj¬
skem, pač pa vse polno avstrijskih
vojakov dezerterjev. A tudi francoska
posadka se je bila silno skrčila, ker
je maršal Marmont skoro vse voja¬
štvo odpeljal na pomoč Napoleonu,
ki se je pripravljal na odločilno bitko.
V Ljubljani je ostal samo general
Guetard z 800 vojaki.

To priliko so porabili avstrijski
pristaši in poskusili uničiti francosko
posadko ter vprizoriti ljudsko vstajo
proti Francozom Predvsem jim je
bilo na tem, da dobe v roko Ljub¬
ljano, odkoder so hoteli prodreti na
Štajersko in od tiste strani priskočiti
nadvojvodu Karolu na pomoč. Bivši
avstrijski major baron Dumontet je

83

na Dolenjskem zbral več sto dezer¬
terjev, duhovščina pa je rotila in za¬
klinjala kmetsko ljudstvo, naj se tem
četam pridruži. Tudi avstrijski urad
niki, ki so ostali na svojih mestih,
in nemški graščaki so razvili straho¬
vito agitacijo. Ščuvalo in hujskalo
se je tako, da je bilo vse kmetsko
ljudstvo pokonci. Francoza zavratno
ubiti, je vejalo kot bogoljubno delo.

Dne 27. junija je baron Du-
montet naskočil Ljubljano. Pripeljal
je, ko je bila že tema, svojo četo po
Dolenjski cesti, potem pa od vseh
strani napadel mesto. Francoska po¬
sadka je bila nastanjena na Gradu,
samo general Guetard je stanoval
pri Damjanovih. Šele ko so v mestu
začele pokati puške, je zvedel, da
se bliža sovražnik. A ni mu bilo
mar za lastno nevarnost. Na dvo¬
rišču Damjanove hiše je postavil
lestvo na zid in šel k svojim voja¬
kom na Grad. Kakor dež tako gosto
so letele mimo njega krogle Dumon-
tetovih, okrog celega Grada razpo¬
stavljenih čet, a zadela ga ni no¬
bena.

6 *

84

Dumontetove čete so se, videvši,
da Grada ne zavzamejo, vrgle na
mesto. Po Mestnem trgu, na Starem
trgu, pri Sv. Florijanu in na cesarja
Jožefa trgu so napravile te čete ba¬
rikade, potem pa obiskovale bližnje
hiše, iskaje plena.

Dne 28. junija zvečer je Du-
montet s svojo četo zopet odšel in
se mudil na raznih krajih na Do¬
lenjskem. Počenjanje teh čet je bilo
tako strahovito, da so premožnejši
ljudje kar trumoma bežali iz dežele.

Napoleona je ta guerila-vojna
avstrijske stranke skrajno razkačila
in naložil je vsled tega dne 7. julija
kranjski deželi vojne kontribucije
15260000 frankov. Toda avstrijska
stranka se je temu ukazu smejala
in agitirala, naj ljudje ničesar ne
plačajo, češ, Napoleon je bil pri
Aspernu in Esslingu popolnoma
poražen in v nekaj tednih bo zadnji
Francoz pregnan iz Avstrije.

Napoleon je obenem poslal na
Kranjsko nekaj vojaštva in zapoved-
nik general Baraguay d’ Hilliers je
dobil ukaz, da mora braniti ljubljanski

85

grad, dokler je živ le še en francoski
vojak. Dne 11. julija je prišel baron
Dumontet zopet v Ljubljano. Njegova
četa je štela blizu 2500 mož. Celih
16 dni je dan na dan naskakoval
grad, a Francozi so vsak napad hrabro
odbili.

Ker ljudje niso plačali vojne kon-
tribucije, je Baraguay d’ Hilliers dal
aretovati najuglednejše može v de¬
želi. Aretovani so bili generalni vi-
karij Golmajer, kanonik baron Tauf-
ferer, škof Brigido, grof Brandis, grof
Lichtenberg, grof Barbo, baron Lan-
thieri, grof Thurn, baron Lazzarini,
trgovec Nikolaj Reeher in tudi eden
najvnetejših prijateljev Francozov,
veletržee Fran Ksaver Damjan. Novi
francoski zapovednik pač še ni po¬
znal razmer in ljudi v Ljubljani in
je verjel kanoniku Tauffererju, ki mu
je rekel, da sta proti plačevanju vojne
kontribucije najbolj agitirala Damjan
in učitelj Andrej Kopitar. Damjana
so Francozi hitro dobili, Kopitarja pa
ne, ker je bil v policijskem zaporu.

Dne 27. julija, tri tedne po bitki
pri Wagramu, v kateri bitki je Na-

86

poleon presijajno premagal Avstrijce,
in 15 dni potem, ko je bilo v Znojmu
sklenjeno premirje, je Dumontet za¬
pustil Ljubljano in peljal svoje ljudi
na Hrvatsko. Spotoma jih je nad po¬
lovico ušlo in ti so potem plenili in
ropali po deželi tako, da se je vse
pred njimi treslo.

Vzlic sklenjenemu premirju ni
bilo konec revoltam na deželi. Ljudje
so bili po dolgi in fanatični agitaciji
avstrijske stranke tako razburjeni in
razdraženi, da so popolnoma podiv¬
jali. Celo v najbližji okolici Ljubljane
so se primerjale revolte. Tako je
231etni Ivan Zanuškar iz Rudnika
dne 11. oktobra s puško napadel
francoskega vojaka, ki se je po Do¬
lenjski cesti z nekim dekletom spre¬
hajal. Zanuškarja so prijeli in ga na¬
slednji dan ob 5. popoldne pri straž
niči poleg sv. Florijana ustrelili.

Strašni so bili ti meseci za celo
deželo, posebno pa za Ljubljano. Vse
je bilo tako potrto, da se že nihče
ni več upal misliti, da postane kdaj
bolje. In zato se tudi ni nihče vzne¬
miril, ko so dne 22. oktobra začeli

87

pokati topovi na gradu in zvoniti vsi
ljubljanski zvonovi v naznanilo, da
je bil 14. oktobra v Sehonbrunu skle¬
njen mir in da je avstrijski cesar
Franc moral francoskemu cesarju Na¬
poleonu odstopiti vse ozemlje od
Lienza do Dubrovnika.

III.

V pritličju svoje hiše, tam, kjer
je danes rotovška policijska straž¬
nica, je imel Fran Damjan svojo tr¬
govsko pisarno. V dopoldanskih urah
je bilo tu zmirom živahno vrvenje,
popoldne pa je bila ozka in temna
pisarna zapuščena in je bilo tu tiho
in mirno.

Dne 13. novembra leta 1809. po¬
poldne je v Damjanovi pisarni se¬
dela za gospodarjevo mizo mlada
dama. Pred seboj je imela veliko
trgovsko knjigo, v katero je vpiso¬
vala dolgo vrsto številk iz različnih
drugih knjižic

Sele ko se je v itak temni sobi
začelo mračiti, je mlada dama odlo¬
žila pero in zaprla knjigo. Potem

pa je naslonila glavo v roke in se
zatopila v svoje misli.

Nakrat se je zgenila. S ceste se
je slišal velik šum. Slišalo se je pi¬
skanje in bobnanje in hitri koraki
precejšnje množice. Mlada dama je
vstala in stopila k oknu da vidi, kaj
se zunaj godi. Množica se je bila
vstavila tik rotovža, okrog malega
oddelka francoskega vojaštva. Kaj
se je zopet zgodilo? Mlada dama ni
bila radovedna. Ravnodušno je stala
pri oknu. Njene velike sive oči so
sicer zrle na zbrano ljudstvo, a njene
misli so bile kdove kje. Sicer pa z
okna ni bilo videti, kaj se je godilo
pred rotovžem.

Zdaj je prihitel v sobo stari
Damjanov hišnik skoro brezsapno.

— Gospodična, je zaklical, poj¬
dite vendar gledat! Francozi bodo
sneli z rotovža cesarskega orla, go¬
spod Kopitar pa stoji na stopnicah,
maha s klobukom in kriči, kakor bi
bil obseden.

— Kopitar? Torej so ga vendar
izpustili iz ječe?

89

— Že sinoči! A slabo izgleda,
prav kakor bi bil bolan. In oči se
mu tako čudno svetijo-

— Stopite h gospodu Kopitarju
in ga prosite, naj pride malo sem.

Hišnik je zapustil pisarno in se
pridružil množici, ki je bila med
tem tako narasla, da je bil ves trg
poln ljudi. Francozi so ta dan z
vseh javnih poslopij odstranili av¬
strijske grbe in sedaj z rotovža sne
mali velikega črnega orla, ki je tam
visel izza časa cesarja Karola VI. Na
njegovo mesto so križema obesili
dve francoski zastavi, na sredi med
njima pa obesili zlatega orla — orla
francoskega cesarstva.

Ko je bila ta prememba izvr¬
šena, je zadonelo francosko povelje
— vojaštvo je prezentiralo s pu¬
škami, zapeli so bobni in vojaška
zastava se je nagnila k tlom v po¬
zdrav zlatemu orlu na rotovškem
pročelju. Potem je vojaštvo odkora¬
kalo pred škofijo, kjer se je bil na¬
stanil pred dnevi došli generalni in-
tendent d’ Auchy, in vsa množica je

90

dr vila za njim, tako da je bil Mestni
trg hipoma izpraznjen.

Mlada dama v Damjanovi pi¬
sarni je bila svoje lice naslonila na
šipo. Niti je zapazila, da se je mno¬
žica že razšla in da je nastalo na
Mestnem trgu zopet tiho in mirno
niti je slišala, da je nekdo trkal na
pisarniška vrata.

— Kaj ni nikogar tu? je nekdo
vprašal pri napol odprtih vratih.

Šele zdaj se je mlada dama
zdramila iz svojih sanj. V pisarni je
bilo že tako mračno, da ni mogla
razločiti, kdo da je pri vratih. Vi
dela je samo, da je tujec francoski
oficir.

— Kaj želite?

— Gospoda Damjana iščem.

— Zdaj ga ni tu, a če hočete
malo počakati, ga pokličem.

— Tujec je stopil v sobo in se
približal oknu tako, da je svetloba
s ceste padla nanj. Bil je visok mož
žarečih oči in zagorelega obraza. Ko
je mlada dama pogledala v ta obraz,
je skoro omahnila. Krčevito se je

91

prijela za stol in ni mogla storiti
nobenega koraka.

— Konrad! Ali je mogoče?

— Vi me poznate? se je čudil tu¬
jec in potem nekoliko počasneje in
negotovo dostavil: Pa ne da bi bili
Vi — gospodična Mara.?

Mlada dama je samo prikimila
in mehanično položila svojo roko v
roko Konradovo.

V tem hipu je prišel v sobo
hišnik in prinesel luč. Poštami mož
je kar ostrmel, ko je zagledal fran¬
coskega oficirja, ki je tako brezbrižno
držal domačo gospodično za roko.

— Ne zamerite, je rekel sloven¬
ski in zvedavo in nezaupno ogledo¬
val francoskega oficirja, gospoda Ko¬
pitarja nisem mogel več dobiti. Ne
vem, kam je šel. A — ne zamerite
— tega Francoza pa jaz poznam —
samo ne spominjam se, kje sem ga
videl.

— Saj vas jaz tudi poznam, stari
grešnik, se je zdaj oglasil francoski
oficir, in še iz tistih časov, ko še
niste imeli sivih las.

92

Hišnik je stal pred tujcem, ka¬
kor bi bil okamenel. Niti besedice
ni mogel ziniti, samo debelo je gle¬
dal, kakor da bi se bil zgodil pred
njim kak čudež. Šele čez nekaj tre-
notkov je prišel k sapi in rekel:

— Da me kak francoski oficir
pozna, se ne čudim, ali da Francoz
slovenski govori —

— Zdaj vidim, Janez, da ste res
stari in neumni, mu je segel tujec
v besedo. Torej, da bodete vedeli,
kdo da sem, Vam povem, da mi je
ime Konrad Podobnik. Tega se ven¬
dar še nekoliko spominjate.

Molče je hišnik gledal Konrada;
čez nekaj hipov je začel s predpas¬
nikom počasi brisati roke in lice je
dobilo neki veseli izraz.

— Kaj pravite? Kdo ste? A Vi
da ste Konrad? Pa Podobnikov
Konrad?

Zdaj pa je stari mož storil dva
hitra koraka in ponudivši tujcu roko
veselo vzkliknil:

— O, če ste res Podobnikov
Konrad — Bog Vam daj dobro, tako

93

sem Vas vesel, kakor da bi bili
moj sin.

— Res sem Podobnikov Kon¬
rad, res! Zdaj pa mi Vi povejte,
stari Janez, če je ta gospodična, ki
ne izpregovori nobene besede, res
gospodična Mara, ali če se meni
blede.

— Lej ga, se je čudil hišnik.
Kdo pa naj bo! Da, da, to je gospo
dična Damjanova, tista, ki ima naj¬
več snubcev v Ljubljani, pa nobe¬
nega ne mara, tista —

— Janez — je nejevoljno zakli¬
cala Mara.

— Ne zamerite, gospodična, se
je smejal hišnik, a danes sem tako
vesel, da moram katero povedati. A
zdaj grem iskat gospoda. Pol Ljub¬
ljane bom sklical —

Janezu ni bilo treba iti, ker
zdaj je v sobo stopila velika družba.
Gospod Damjan jo je bil pripeljal,
da bi praznovala osvobojenje An¬
dreja Kopitarja, a nihče ni slutil, da
se je ta dan po dvanajstletni odsot¬
nosti povrnil v domovino Konrad
Podobnik.

94

V Damjanovi hiši žb  dolgo ni
bilo tako srečnega in veselega ve¬
čera. Janez je moral res sklicati »pol
Ljubljane« in vse se je radovalo Kon¬
radove vrnitve in Kopitarjevega osvo-
bojenja.

Seveda sta morala oba pripove¬
dovati o svojih doživljajih. Konrad
je bil potem, ko je pobegnil iz Liub-
ljane, dovršil v Milanu svoje študije.
Vzlic vsem prošnjam na vlado in na
cesarja Franca se mu ni dovolilo, da
bi se povrnil v Ljubljano. Ko se je
to leto začela vojna, je prostovoljno
vstopil v francosko armado. Sprejeli
so ga radi, ker so potrebovali inže-
nerjev. Udeležil se je bitke pri Wa-
gramu, a čim je bil sklenjen mir, je
izprosil, naj se ga pošlje v Ljub
ljano, da vidi še enkrat Bvojega, že
dolgo časa bolnega očeta in znance
in prijatelje.

Medtem, ko je Konrad na kratko
poročal o svojih doživljajih, pa je
Andrej Kopitar na drugem koncu
mize dajal duška svojim čutilom.

— Celih šest mesecev so me
imeli zaprtega. Ne enkrat nisem bil

95

zaslišan. Moj obraz je zapisek vseh
izostalih obedov in večerij Še lakote
bi bil lahko umrl, če bi prijatelji ne
bili za-me skrbeli. Če sem zahteval
naj se me izpusti, je pa ječar rekel:
Ne smem, dokler nimam pismenega
povelja. Šele generalni intendant
d’Auchy je odredil, da so me sinoči
izpustili.

V kuhinji je pa imel stari Janez
prvo besedo in z veliko važnostjo
pripovedoval poslom, kar se je bilo
ta dan zgodilo.

— Prav za roko jo je držal
našo gospodično, je razlagal Janez.
Prav kakor ženin svojo nevesto. In
gospodična se je držala sramežljivo
in je gledala v tla. Bog ve, kaj je
pri Francozih? Nemara še kak ge¬
neral. In prijazen Vam je! Bog mi
je priča, da me je res imenoval sta¬
rega grešnika.

In kakor bi hotel pokazati, da
resnično zasluži to imenovanje, je
popadel zalo kuharico Metko in jo
krepko poljubil.

90

IV.

Konrad je stanoval pri svojem
očetu. Starega moža je vrnitev sinova
poživila in pomladila, saj je bil dolgo
let v skrbeh, da ga nikdar več ne
vidi. Zdaj ni imel druge želje, kakor
da bi ga Konrad nikdar ne zapustil.
Stari mož vsled bolezni ni mogel več
iz hiše in zato je Konrad ostajal ve¬
čer za večerom pri njem in mu de¬
lal družbo. Časih je prišel tudi kak
znanec. Posebnp pogostoma sta prišla
Andrej Kopitar in kurat na Šmarni
gori, Janez Svetlin.

Zunaj je snežilo, prijatelji pa so
sedeli pri polnih čašah in pretresali
vsakdanje dogodke. Stari Podobnik
se je le malo udeleževal pogovora.
Vedno mu je bilo samo v mislih,
kako pridrži Konrada doma. Ko je
nastala pavza, je zasukal pogovor na
to stvar.

— Star sem in le malo časa mi
je še živeti. Povejte, gospoda, ali bi
ne bilo prav, da ostane Konrad pri
meni in da se oženi?

— Nikar se ne ženi Konrad, je
zaklical Kopitar. Za nič na svetu.

97

čemu tudi? Zaradi denarja se ti ni
treba ženiti.

— Saj se lahko tudi iz ljubezni
oženi, je sladko menil kurat Svetlin.
Ljubezen je temelj prave zakonske
sreče.

— Ob, kaj govorite vi o ženitvi
iz ljubezni, je kurata zavrnil Kopitar.
Mene poslušaj Konrad! Iz ljubezni se
nikar ne ženi. Poglej okrog sebe.
Vse polno jih je, ki so svoje žene
vzeli iz ljubezni. In konec je vedno
isti! Ljubezen zgine — žena pa ostane!

— Pustimo to, je rekel Konrad
resno. Doma ostanem skoro gotovo,
če se ne zgodi kaj izrednega.

— Potem pa pusti vojaško službo.
Kaj ti je treba služiti? Toliko že
imamo, da ti je zagotovljeno udobno
življenje.

— Morda pa ima tudi Konrad v
svojem telečnjaku maršalsko palico,
se je norčeval Kopitar.

— Nimam je! Tudi ambicije ni¬
mam, da bi prišel naprej.

Sleci torej cesarsko suknjo, je
silil stari Podobnik. Ostani doma in
oženi se. To bi bilo jamstvo, da te

7

98

ne izgubim. Tako pa si le od danes
do jutri pri meni. In to me boli.

— A propos, je poredno vprašal
Kopitar, ali se vojaška suknja zato
imenuje cesarska suknja, ker jo ljud¬
stvo plačuje?

Konrad se je samo nasmehnil
Kurat Svetlin pa je strahoma sklenil
roke in z globokim vzdihom rekel:

— Oh, gospod Kopitar, vi ste
nepoboljšljiv jakobinec! Nobenega re¬
špekta nimate pred kronano glavo.
S cesarjem Napoleonom se ni šaliti!
Pazite, pazite, če ne, bodete še na
vešalah lakote umrli.

V svojem srcu pa se je kurat s
Šmarne gore popolnoma strinjal s
Kopitarjem. Bil je prepričan jakobi¬
nec, a je to prikrival, ker ga je skr
belo za kruh.

— Konrad, je dejal stari Podob¬
nik, jaz te res ne umejem. Sam pra¬
viš, da nimaš nič upanja, da bi v
francoski armadi naprej prišel, pa
vendar nečeš službe pustiti. In časi
so tako resni! Kdo ve, kako dolgo
bo trajal mir.

99

— Sklenjen je, hvala Stvarniku
v višavah, za večne čase, se je ogla¬
sil kurat.

— To pomen v jeziku diplomatične
gospode, da bo trajal vsaj tri leta,
se je norčeval Kopitar.

— Glavni vzrok, je rekel Konrad,
zakaj ne izstopim iz armade, ti lahko
razložim. 17. novembra je prišel ge¬
neralni guverner, maršal Marmont, v
Ljubljano. Prevzel je v službo vse
avstrijske uradnike, ki niso zbežali.
To je za nas jako slabo. Ti uradniki
niso prijatelji našega naroda; nevedni
so in podkupljivi in vajeni, delati z
narodom po pasje. Ti ljudje bodo
imeli velikanski vpliv na francoske
funkcijonarje, ki ne poznajo ne de¬
žele, ne razmer. Če ostanem francoski
oficir, pridem s temi ljudmi v ožjo
zvezo in bom lahko marsikaj dosegel,
marsikaj preprečil in marsikaj storil
za slovenski narod in za slovensko
domovino. Dvanajst let sem bil v
tujini. Ali veste, kaj to pomeni ? Dva¬
najst let sem nepretrgoma mislil na
svoj dom, na to revno, nerodovitno
in vendar tako ljubo zemljo; dvanajst

7 *

100

let sem hrepenel po tem, da bi bil
zopet tu.

— Nikar ne bodi sentimentalen,
je ugovarjal Kopitar, a rekel je to le
polglasno in tako negotovo, kakor bi
se mu zdelo, da je Konrad vendar
resnico govoril.

— Ti me ne moreš razumeti, je
odgovoril Konrad. Kdor gre sam z
doma in se lahko vrne kadar hoče,
tisti še preboli domotožje; a kdor ne
sme domov, ta šele ve, kaj je izgu¬
bil, ta svojega srca ne more odtrgati
od doma. Pod žarkim solncem itali
janskim mi je duša koprnela po ljub¬
ljanski megli; pod sencami pinij in
lovorov sem mislil na ubožna dre¬
vesca v mestnem logu; v sijajnih
ulicah pariških in milanskih sem sa¬
njal o ozkih, temnih in nelepih uli¬
cah ljubljanskih. Kar sem čutil, se
ne da povedati, to se mora doživeti,
če se hoče razumeti. V tem hrepe¬
nenju so se v mojem srcu utrdili vsi
ideali, za katere sem ae vnemal v
mladosti. Kdo ve, kako bi bilo, da
sem ostal doma.

101

— Kakor stara baba bi čepel v
kotu in na nič mislil, je dejal Ko¬
pitar.

— Zdaj dobim morda priliko, da
kaj storim za uresničenje teh idealov.

— Kako si to misliš?

— Maršal Marmont, je odgovoril
Konrad, je v teh letih, kar je bil v
Dalmaciji, postal prijatelj Slovanov.
Zdaj je takorekoč suveren nove Ili¬
rije in lahko stori kar hoče. Nekdaj
je Napoleon z nami računal. Name¬
raval je zavzeti ves Balkan. Ali v
Tilsitu je sklenil mir z Rusijo in ji
je prepustil Balkan. Zato mu je vse¬
eno, kak značaj ima Ilirija, da je le
njegova. Nekoč je mislil ustvariti
narodno kraljestvo Ilirijo. Ustvaril je
pa le nekako mejno brambo pri Av¬
striji. Zato je treba pridobiti Mar¬
monta za našo narodno stvar. Lahko
to ne bo, kajti vpliv bodo imeli iz¬
obraženci, ki pa so se večinoma od
tujili svojemu narodu in se prelevili
v Nemce in v Italijane. Nikari ne
pozabimo, da Ilirija ni enojezična.
Štiri narodnosti prebivajo tu: Slovenci,
Hrvati, Italijani in Nemci.

102

— Ali Slovani imamo vendar
ogromno večino, je vzkliknil stari
Podobnik.

— To je resnica, a kaj, ko se ta
slovanska večina skoro nič ne za¬
veda svoje narodnosti, ko so Slovani
le kmetje, inteligenca, ki ima denar
in vpliv, pa se je raznarodila. Nemci
in Italijani imajo jasne politične cilje
pred seboj, slovanski kmet pa sploh
nima cilja. Njemu je vseeno, kdo je
njegov vladar in kdo mu gospodari,
in zato bo težko pripraviti Marmonta,
da nam pojde pri uresničenju naših
narodnih idealov na roko. A to je
odločilno za vso našo prihodnjost.
Zdaj ali nikoli!

Stari Podobnik je sklonil glavo.
Sicer je bil iz srca vesel, da je nje¬
gov edinec tako gorel za slovenstvo,
a težko mu je bilo vendar, da ga ni
mogel pregovoriti, da bi bil izstopil
iz francoske armade.

— Dokler boš samec in vojak
dotlej ni nobene gotovosti, da te ne¬
kega dne ne odtrgajo od mene. In zakaj
se nočeš oženiti?

103

— To je pa stvar, o kateri danes
ne bom govoril.

Konrad je molčal in molčal je
tudi Kopitar. Kurat Svetlin, ki se je
bil v tem do dobrega nalil z vinom, je
naredil konec pogovoru in je pozval
Kopitarja, da gresta domov.

Oče in sin sta ostala sama doma.
Nekaj časa sta oba molčala. Potem
pa je starec pogladil sinu bujne lase
in tiho, kakor v sanjah, rekel:

— Fantič moj, ti mi nekaj pri¬
krivaš. Nekaj se je zgodilo s teboj,
nekaj strašnega. In tiho je dostavil:
Konrad, ti nisi srečen. Spozna) sem
to prvi dan na tvojih očeh.

Konrad se je sklonil k očetu in
mu poljubil roko. Odgovoril ni niče¬
sar. S ceste pa se je čulo, kako je
kurat Svetlin s strašnim glasom pel:
Regiment po cesti gre
Pa moj fantič zraven je;

Pa moj fantič se zmed vseh spozn
Zelen, zelen, zelen pušeljc ma.

V.

Prvič po dolgem času je bilo v
Ljubljani zopet veselo. Dne 3. dec.
1809. so namreč v ilirsko službo

104

prevzeti poprej avstrijski uradniki
prisegli cesarju Napoleonu udanost.
S tem dnevom se je začelo redno
funkcijoniranje nove uprave in zato
so ta dan slovesno obhajali. V gle¬
dališču je bila slavnostna predstava,
brez vstopnine in gledališče je bilo
tako natlačeno polno, da so morali
zaradi vzdrževanja reda poklicati
vojaštvo na pomoč. Na strelišču
(sedanje staro strelišče, sezidano
1.1805) pa je bil za Častnike, višje urad¬
nike in najuglednejše meščane slavno¬
sten banket, kateremu je sledil ples.

V bogato okičeni dvorani se je
kar trlo odličnega občinstva. Zasto¬
pana je bila vsa Ljubljana, ker je
meščanstvo želelo čim prej seznaniti
se z novimi gospodarji in ker so
zlasti dame kar koprnele, spoznati
generalnega guvernerja. Doslej so
lepega moža videle šemo kadar se je
s svojo krasno kočijo vedno s še¬
stimi belimi konji kam peljal, toliko
več pa so že Čule o njem. Zanimale
so se zanj toliko bolj, ker so bile
izvedele, da se s svojo soprogo ne
razume in da živi ločeno od nje.

105

Že po osmi uri je bilo v dvorani
jako živahno vrvenje. Sprejemala
sta goste intendant grof Fargues,
jako eleganten in ljubezniv mož, ki
se je v kratkem času pridobil mnogo
simpatij, in major baron Lucien.
Bogate Ljubljančanke niso štedile
pri toaletah in tako je bil pogled na
družbo res krasen.

Najprej sta se pripeljala gene¬
ralni intendant d’ Auchy in gene
ralni justični komisar baron C« ffia-
hal in si dala predstaviti različne
povabljence. Točno ob deveti uri pa
so zapele piščalke in bobni pred
streliščem postavljenega vojaštva in
koj na to je vstopil v sobo visok,
vitek mož lepega obraza v bogati
uniformi — generalni guverner mar¬
šal Marmont vojvoda dubrovniški.
Vsi pogledi so bili občuduje uprti
vanj, ko je šel ponosno skozi prvi
del dvorane do zanj pripravljenega
prostora v drugem delu dvorane. V
tem trenotku si je pridobil simpatije
vsega ženstva.

Intendant grof Fargues je mar¬
šalu predstavil povabljene goste.

106

Marmont je imel za vsacega prijazno
besedo, zlasti pa je odlikoval dame.

Po banketu se je začel ples.
Otvoril ga je intendant grof Fargues
z lepo baronico Cojzovo, ekscen¬
trično a duhovito netjakinjo barona
Ž ge Gojza.

— Ali maršal ne pleše? ie
vprašala baronica svojega plesalca.

— O pač, je odgovoril grof Far¬
gues, a samo izjemoma, če hoče kako
damo posebno odlikovati.

— To se pravi, če mu po¬
sebno dopade, se je ponosno smejala
baronica Cojzova in kakor kaka kra¬
ljica pogledala po družbi, prav kakor
bi hotela vprašati: Katera se more

m eni primerjati?

Maršal je stal sredi dvorane in

V/

mirno motril plešoče pare. Nakrat
pa je zapustil svoje spremljevalce in
šel sredi med plesalci, naravnost čez
dvorano tja, kjer je stal prileten
gospod — Fran Damjan.

— Gospod Damjan, kaj ne? je
vprašal maršal presenečenega moža.

— Da, ekscelenca, je odgovoril
Damjan in se gioboko priklonil.

107

— Slišal sem mnogo lepega in
pohvalnega o vas, je rekel z veliko
ljubeznivostjo maršal. Vi ste eden
najzvestejših prijateljev francoskega
naroda — se mi je povedalo. Zvesti
ste ostali svojemu prepričanju celo
tedaj, ko so vas pomotoma aretovali.
Zato me veseli, da vas spoznam.

Vsa pozornost so je obrnila na
maršala in na Damjana. Generalni
intendant d’ Auchy se je kakor je¬
gulja preril skozi množico v marša¬
lovo bližino, a ker ni mogel ničesar
slišati, je zašepetal mojorju Lucienu
na uho:

— Ekscelenca se že dela popu
larnega! Glejte, da kaj vjamete o
tem pogovoru!

Damjan je bil v silni zadregi
ker je le jako slabo francoski govo¬
ril. Ves zbegan se je oziral okrog
sebe, kakor bi iskal pomoči. Nakrat
se mu je zjasnil obraz.

— Konrad, pojdi sem! Pomagaj
mi! je zaklical glasno. Zagledal je
bil Konrada, ki je plesal z Maro, in
zdaj se mu je odvalil kamen od

srca.

108

Vodeč Maro za roko je pristopil
Konrad in izvedši, v kaki zadregi je
Damjan, je rekel maršalu.

— Oprostite ekscelenca mojo
drznost. Gospod Damjan me je na¬
prosil za tolmača.

— Kaj znate tako dobro nemški
ali morda celo slovenski, da vas je
gospod Damjan izvolil za tolmača?
Saj bo pogovor morda zaupen. Mar¬
šal je govoril na pol šaljivo, ali po
znalo se je, da misli resno.

— Ekscelenca, gospod Damjan
nima pred menoj nikakih skrivnosti.
Pozna me izna otroških let.

Marmont je bil zelo presenečen,
ko je po nekih daljših vprašanjih
izvedel, kdo da je Konrad in kako
se je zgodilo, da je postal francoski
oficir. Videlo se mu je pa, da je
jako vesel tega slučaja.

— Recite gospodu Damjanu, je
končno rekel Konradu, da ga prosim,
naj pride jutri popoldne ob štirih k
meni in da naj pripelje svojega tol¬
mača seboj, tistega, ki vživa njegovo
popolno zaupanje. Sedaj pa, gospod
podkapitan, odstopite!

109

In prikjonivši se z neposnemno
eleganco je rekel Mari:

— Dovolite mi, gospodična, pri¬
hodnji ples!

Mara je čutila, da jo hoče mar¬
šal pred vsemi damami odlikovati.
Zarudelajedo las, potem pa se vese¬
lega srca zasukala z lepim maršalom.

— Gospod Toussaint, je rekel
generalni intendant d’ Aucby no¬
vemu policijskemu komisarju, prosim
jutri dopoldne natančnih informacij
o tem gospodu Damjanu. In šepetaje
je dostavil: Kakor sem rekel — je

že začel konspirirati. Cesar je lahko
zadovoljen, da ima mene tu

Na drugem koncu dvorane pa je
stala baronica Coizova. Vsa je bila
prepadena in oči so se ji bliskale
razburjenosti in jeze. Bila je trdno
prepričana, da bo ona prva, s katero
zapleše maršal Marmont, bila je pre¬
pričana, da bo ta lepi mož in slavni
vojskovodja še klečal pred njo, sedaj
pa tako razočaranje.

— Kdo pa je ta dama, s katero
pleše ekscelenca? je zdaj vprašal z
zbadljivim usmevom grof Fargues.

110

— Neka kramarska punica, je
silno zaničljivo odgovorila baronica
Cojzova, hči trgovca Damjana. Lepo
karijero je naredila. Davi je v ta-
cum svojega očeta še Žaklje šivala,
zdaj pa je na p r tu, da postane lju¬
bica ilirskega kralja!

Iz baroničinih besed je odmevalo
tako sovraštvo, da je grof Fargues
kar strmel. Baronica Cojzova mu je
lahko prikimala, poklicala dolgega in
suhega grofa Lichtenberga, s katerim
je bila prišla na ples, in se peljala
domov.

Maršal Marmont je pa ta večer
še enkrat plesal z Damjanovo Maro
in govoril z različnimi meščani, da
je bil generalni intendant d’ Auchy
ves iz sebe in je dal policijskemu
komisarju tisoč naročil, majorju Lu-
cienu pa vedno in vedno znova
pravil:

— Le glejte, s kako vsiljivostjo
se dela popularnega. Na zadnje bo
te kramarje še začel objemati.

Na galeriji sta slonela dva moža
in z veliko pozornostjo motrila do¬
godke v dvorani, časih pa tudi skri-

lil

vaj drug drugega motrila. Slučajno
sta oba obenem hotela oditi in se
sešla pri vratih. Pogledala sta si v
oči, potem je eden stopil naprej in
se z lahkim priklonom in nekako
ironično predstavil.

— Pellenc literat iz Pariza, se¬
daj v Ljubljani, da spoznam nove
francoske provincije.

— Kopitar, učitelj, sedaj brez
službe, ki bi rad šel v Pariz, da
spozna stare francoske provincije, pa
ne more — vsled prevelike ventila¬
cije v žepih.

Oba sta se zasmejala in odšla,
med tem ko so na strelišču še ple¬
sali do ranega jutra.

VI.

Generalni guverner maršal Mar¬
mont je stanoval v škofijski palači.
Škof Brigido se je moral s svojimi
ljudmi in uradi umakniti v semeni¬
šče. V škofiji je bilo zdaj vedno ži¬
vahno življenje, ne samo, ker je bilo
tu središče vseh uradov, nego tudi
zato, ker je maršal Marmont usta¬
novil pravi dvor. Vse je bilo kra-

112

Ijevsko bogato in sijajno in Mar¬
mont je denar takorekoč s polnimi
rokami metal skozi okno. Generalna
intendanca je bila v deželnem dvorcu,
generalni justični komisar je urado¬
val tam, kjer je danes kmetijska
družba, policijska oblast pa je bila
v hiši, kjer je sedaj banka »Slavija«.

Damjan in Konrad sta se ob
določeni uri oglasila v škofiji in
maršalov adjutant major baron Lu
cien ju je takoj peljal v pisarno ge¬
neralnega guvernerja. Marmont ju
je sprejel s posebno prijaznostjo.

— Ne čudita se, da sem vaju
poklical, je rekel maršal. Ali jaz
iščem dotike in prijateljstva z možmi,
o katerih upam, da mi omogočijo
uresničiti v Iliriji želje in zahteve
svojega cesarja tako, da bo prebi¬
valstvo srečno in da bodo varovane
koristi francoskega cesarstva.

Damjan in Konrad sta se molče
priklonila, a oba sta uprav trepetala
radovednosti, kaj jima pove maršal
Marmont

— Ko sem bil potem, ko je bilo
v Znojmu sklenjeno premirje, pokli-

113

oan k cesarju, mi je ta rekel: Mo)
namen je, vzeti Avstriji Kranjsko,
Primorsko, Koroško, Dalmacijo in
staro Hrvatsko. Te pokrajine so slo¬
vanske še danes, četudi jih je Av¬
strija skušala germanizirati. Iz teh
slovanskih pokrajin napravim voja¬
ško in narodno državo. Kar so bile
v srednjem veku mejne grofije, to
bodi za Francijo Ilirija, in Vi maršal,
postanete mejni grof v Iliriji. To je
naročilo, ki sem je dobil, to je volja
cesarjeva. A kako naj jo izpolnim?
Slovani imate po številu ogromno
večino ali meščanstvo in uradništvo
je nemško, oziroma italijansko in v
rokah meščanstva je imetje. Jaz sem
Vam prinesel prihodnjost, pripravljen
sem ustvariti pogoje, da postanete velik
in slaven narod, ali na svojo žalost
vidim, da ne znate hraniti svoje
zemlje in svoje individualnosti.

— Malo nas je! Pod avstrijsko
vlado se je narodova moč izgubljala,
kakor odteka kri iz odprte žile.

— Malo Vas je! je z vnemo za¬
klical maršal Marmont. Verujte meni
— število ne odloča. Večjo moč na-

8

114

sprotnikov odtehtajo bistroumnost,
bravura, agilnost, modrost, štedlji-
vost, delavnost in udanost za rod¬
bino in za narod. Ce je Vaš narod
zdrav in krepak, se bo znal ubra¬
niti, če pa narod tega ne zna, potem
tudi ni vreden, da živi.

Marmont je bil ve3 razgret.
Skočil je s svojega stola in hodil po
sobi gor in dol.

— Po pravici in po vesti povem,
je govoril, jaz nimam pravega za¬
upanja do Vašega naroda. Vsaj pre¬
teklost njegova kaže, da v njem ni
prave življenjske moči. Tujcev ni
znal asimilirati. Poglejte pa v druge
dežele. Možje, ki sta jih peljala Clo-
vis ali Charles Martel na razne
vojne, so zasedli vile galsko romsn-
skih senatorjev, so bili tujci med
tujimi narodi. Ti narodi so bili pre
magani in podvrženi ali njihova no¬
tranja moč ni bila zlomljena. Na¬
sledniki teh zavojevalcev so sezidali
mogočne gradove, a izgubili so svojo
narodnost in se potopili v ljudstvu;
njihovi sinovi so postali francoski
markiji, španski grandi, angleški lordi

11D

— in bili izgubljeni za nemštvo.
Prvi sinovi Normanov, ki so zasedli
Angleško, so bili še razžaljeni, če jih
je kdo štel za Angleže; nasledniki
pa so bili že ponosni na svojo an¬
gleško narodnost. A kaj je bilo temu
vzrok? Nič druzega, kakor življen-
ska moč dotičnih narodov. A kako
drugače je bilo s Slovani! Polovica
sedanjih nemških dežel je bila nek¬
daj slovanska. Te dežele so bile
ravno tako premagane in zavzete,
kakor Francija, Španska ali Angle¬
ška. A tu se zmagovalci niso poto¬
pili v narodu. Na slovanskih tleh so
ustanovili nemški rod, usilili doma¬
čemu prebivalstvu svoj jezik, napra¬
vili iz slovanske zemlje nemško do¬
movino. Tako je tudi pri vas. Vaši
graščaki so že stoletja v deželi in
so še danes Nemci in vaša mesta
so nemška. Krivi ste tega sami,
čisto sami. Svet ni vrtiček, kjer
cveto lilije, svet je bojna poljana,
kjer se neprestano kakor posamič-
niki, tako tudi celi narodi bore za
obstanek. Najboljši med temi narodi
je tisti, ki zna ohraniti svojo last,

8 *

116

obvarovati svojo individualnost in
razširiti svojo posest. Kdor v tem
boju ne zmaga, tudi ni vreden
zmage. Poglejte nas Francoze! Kakor
so napravili Rimljani iz celega sveta
svojo domeno, tako jo napravimo
tudi mi!

Molče, a z največjo pozornostjo
sta sledila Damjan in Konrad tem
besedam maršala Marmonta. Ta je
še vedno hodil po sobi semintja.
Zdaj se je ustavil.

— Rekel sem že, da vam pri¬
našam prihodnjost. Avstrija vas ,je
uničevala, odkar je Rudolf Habs¬
burški premagal krasnega junaškega
Otokarja, kralja češkega in sloven¬
skega. Od tedaj ste bili izročeni
trajni in sistematični persekuciji.
Avstrija vas ni samo izkoriščala,
skušala vas je asimilirati z Nemci,
teptala je vaše običaje, vodila je
kruto vojno proti vašemu jeziku,
proti vašim nazorom in navadam in
vedno in vedno segala v zasebno
življenje naroda. Vaš greh je, da se
niste branili. Jaz vam ne bom usi-
ljeval novega jezika, nego spoštoval

117

in pospeševal vaš jezik; jaz vam ne
bom usiljeval novih običajev, mar¬
več storil, kar se bo dalo, da za-
morete živeti svoje narodno živ¬
ljenje. Velika naloga vas čaka: iz

vas mora iti luč prosvete in na¬
predka po celem jugu, vi ste pokli¬
cani, da vzbudite ves Balkan v novo
narodno, politično in kulturno živ¬
ljenje. To je sveta misija, ki je vam
poverjena! Pogoj za izpolnitev pa je.
da prebudite svoj narod iz spanja
in ga naredite sposobnega za izvrši¬
tev te naloge.

Maršal Marmont, ki je doslej
govoril jako glasno, je položil svojo
roko Damjanu na ramo in tiho skoro
šepetajo dejal:

—Ko je kralj Ludovik XI. obsodil
vojvodo de Nemours na smrt, je
ukazal, postaviti vojvodove sinove
pod smrtni oder. Očetova kri je mo¬
čila otroke. Kar je krivično storil
legendarni tiran, to dela tudi zgo¬
dovina, a po pravici; kri in solze
sinov močijo grobove tistih očetov,
ki so se izneverili svojemu narodu
ali ga prepustili njegovi usodi.

118

Mogočen je bil utis maršalovih
besed. Starega Damjana so te besede
tako pretresle, da ni mogel ničesar
odgovoriti, a rosne njegove oči so
kazale, kako mu je bilo pri srcu.
Maršal mu je segel v roko in je
rekel:

— Poklical sem vas, ker vem,
da ne spadate med tiste, ki pravijo:
Kaj me briga, kako bo, kadar mene
ne bo več med živimi. Kdor tako
govori, je egoist, ki se ne meni kaj
bo iz njegovih in njegovih rojakov
otrok in potomcev; tako govori le
zaničljiv človek, kajti zaničljiv je
vsak, kdor ve, da postanejo tujci
gospodarji v njegovi domačiji in
lastniki njegove zemlje in njenih za¬
kladov, da postanejo njegovi sinovi
in njih potomci hlapci teh tujcev in
se končno izgube — a vendar ne
stori ničesar, da to ubrani. O vas
pa vem, da niste takih misli in zato
iščem vaše pomoči. Za zdaj ne mo¬
remo dosti storiti, ali kar dosežemo,
bo na korist potomcem. Ena gene¬
racija mora delati za drugo. Za pri-
hodnjost se sade drevesa, za prihod

119

njost se grade hiše, za prihodnjost
se dajejo postave, za prihodnjost Be
vzgaja mladina. Kar je danes, je po¬
sledica preteklih in obenem vzrok
bodočih dni. Na vas je, da poskrbite,
da bodo bodoči dnevi za vaš narod
lepši, kakor so bili pretekli.

Maršal si je nekoliko oddahnil
potem pa dal Damjanu in Konradu
roko, rekši:

— Sedaj pa pojdita. Povedal sem,
kar sem imel povedati, in upam, da
nisem zastonj govoril. Na svidenje!

Tiho sta odšla Damjan in Kon¬
rad in nista zapazila, kako je major
baron Lucien odskočil od vrat, pri
katerih je prisluškoval, niti sta čula
njegovega šepetanja: Monsieur d’

Auchy mi bo pač lahko hvaležen.

Ko sta pa prišla Damjan in
Konrad na Mestni trg, se je Damjan
obrnil proti škofiji, snel klobuk in
prav od srca zaklical: — Blagoslov¬
ljen bodi tvoj prihod!

VII.

Ljubljana je imela troje družab¬
nih središč: Filharmonično društvo,
streliško društvo in kazinsko dru-

120

štvo. To zadnje društvo — nekaka
čitalnica — je imela v gledališču
dvoje sob v najemu, sicer pa je bilo
do Marmontovih časov precej brez¬
pomembno, ker so se vse večje ve¬
selice vršile v redutni dvorani, zlasti
tudi plesi, ali pa v gledališču in na
strelišču.

Sedaj je bila v Ljubljani mnogo¬
številna francoska dražba. Uradni-
štva in oficirjev je kar mrgolelo, saj
je bila Ljubljana glavno mesto Ili¬
rije in središče vse njene civilne in
vojaške uprave. To je družabno živ¬
ljenje silno poživilo, toliko bolj, ker
so bili Francozi veseli, lahkoživi
ljudje, ki so hoteli od življenja kaj
imeti. Ravnali so se po Marmonto-
vem izgledu, z denarjem niso šte-
dili in vsled tega tudi dobili mnogo
vpliva.

Pred vsem so se Francozi vta-
borili v kazini. Duše te družbe so
bili Marmontov tajnik Heim, šef ge¬
neralnega štaba general Delost, fi¬
nančni ravnatelj de la Bienvenue,
namestnik generalnega justičnega
komisarja Redon de la Belleville,

121

loterijski ravnatelj Le Bas in gene¬
ral Vincent, okrog katerih se je
zbralo mnogo uradnikov in oficirjev
ter tudi narodnih meščanov. Ta
družba se je shajala vsak dan v ka¬
zinskih prostorih v gledališču, tako
da so bili ti kmalu pretesni in je
začel trgovec Fran Galle delati, da
se najamejo drugi in društveni delo¬
krog razširi. To se je naslednje leto
tudi izvršilo.

Tudi dne 10 decembra je bila
v kazini zbrana številna družba in
imela živahne pogovore zastran slav¬
nostnega streljanja, ki ga je ta dan
maršalu Marmontu na čast priredilo
streliško društvo. V družbi sta bila
tudi Andrej Kopitar in njegov naj¬
novejši prijatelj, literat Pellenc iz
Pariza. Zadnji si je bil v kratkem
času pridobil velik ugled pri franco¬
skih oficirjih in uradnikih, ker je bil
prišel v Ljubljano s priporočili mar¬
šala Berthierja, prvega zaupnika ce
sarja Napoleona. Iz tega se je skle¬
palo, da ga cesar sam protežira in
to je zadostovalo, da je zadobil v
francoski družbi odlično stališče.

122

V družbi se je ta dan govorilo
o prizadevanjih maršala Marmonta,
pridobiti francoski upravi naklonje¬
nost prebivalstva.

— Maršal postopa popolnoma
pravilno, je trdil Pellenc. Francozi
smo sicer gospodarji v Iliriji ali
tujci smo vendar. Če naj prebival¬
stvo pozabi na to, kar je bilo, se
mora maršal ozirati na vse kroge,
na vse narodnosti in na vse sta¬
nove.

— Saj dela tako, je pripomnil
maršalov tajnik Heim, izredno na¬
darjeni administrator. Kaj mislite,
da bi sicer šel na današnjo slavnost
streliškega društva? V tem društvu
ni deset resničnih prijateljev Franco¬
zov, a ljudi je treba pridobiti in
zato se je maršal odzval njih po¬
vabilu.

— Kar maršal dobrega stori, to
mu sproti podira generalni intendant
d’ Aucby, se je jezil general Delost
Ta pijanec in razuzdanec je menda
poseben sovražnik Marmonta.

— To ni nič novega, se je sme¬
jal Heim. Ilirija ima kot država pred

123

vsem vojaški značaj. Ona naj bo jez
proti Avstriji. Zato je cesar imeno¬
val vojaka za generalnega guvernerja.
D’Auchy pa kar ne more preboleti,
da ni on generalni guverner in zato
meče maršalu polena pod noge.
Zdaj je spet nekaj novega na¬
pravil.

— Kaj pa? je vprašal general
Delost.

— Vsled Napoleonove odredbe,
da je zapreti kontinent za uvoz an¬
gleškega blaga, so linancarji konfis-
cirali jako mnogo kolonijalne robe.
To konfiscirano blago je d’ Auchy
na javni dražbi prodal — včeraj pa
je to isto blago kupcem spet kon-
fisciral in je misli spet prodati.

— Ah, to je vendar od sile, se
je jezil general Delost.

— Seveda — a kaj hočete, ko
je formalno opravičeno. Maršal Mar¬
mont je bil ves iz sebe, ko sem mu
to sporočil. Poklical je d’ Auchyja,
a ta mu je hladnokrvno rekel: Jaz
se ravnam po cesarjevem ukazu in
skrbim za državne blagajne, ki so
itak prazne.

m

— In maršal?

— Ta je moral molčati. Blagajne
so namreč res prazne. Ljudje niso
v stanu davkov plačevati, saj je av¬
strijski papirnati denar izgubil vso
vrednost.

— Jaz res ne zavidam maršala
za njegovo stališče, je vskliknil ge¬
neral Delost. Naloga, ki jo je prev¬
zetje silno težavna.

— A hvaležna, je policijski ko¬
misar Toussaint zašepetal na uho
majorju baronu Lucienu. Če se po¬
sreči, kdo ve, kaj maršal še postane.

— Kaj naj pa postane? je vpra¬
šal major baron Lacien.

— Eh, kdo ve. je menil Tous¬
saint. Dandanes — ko visi v zraku
toliko kron in kraljevskih žezel. —

V tem hipu je družba vstala in
se je napotila na strelišče. Na cesti
se je baron Lucien pridružil Tous-
saintu in ga tiho vprašal:

— Kaj ste pa mislili povedati s
tistim namigavanjem o kronah in
žezlih?

— Kaj me res ne razumete? se
je čudil policijski komisar. In nag-

125

nivši se k svojemu spremljevalcu
mu je dejal tiho:

— Marmont je neskončno slavo¬
hlepen in častilakomen. Prevzel je
mesto generalnega guvernerja samo
zato, ker mu je cesar dal prav kra¬
ljevsko oblast. Ali meni se zdi, da
s tem še ni zadovoljen, da hoče po¬
stati pravi kralj.

— A cesar tega ne dopusti, na
to še misliti ni, je menil Lucien.

— To vem tudi jaz — in to ve
tudi Marmont. Toda kdo ve, kaj pri¬
nese prihodnjost! Muratu, Berna-
dotteu in Marmontu ni zaupati. Za
zdaj si skuša Marmont pridobiti pre¬
bivalstvo in se narediti nenadomest¬
ljivega. Za to ima vse sposobnosti.
Kadar pa pride prilika — verjemite
mi — tedaj stegne pogumno roko
po kraljevski kroni in si jo posadi
na glavo. Če je Napoleon postal
cesar francoski — zakaj bi Marmont
ne mogel postati kralj ilirski?

Major baron Lucien je policij¬
skemu komisarju pritrdil in zdaj sta
molče šla svojo pot. Na strelišču sta
se ločila. Major je šel med strelce,

126

policijski komisar pa se je pridružil
številnemu občinstvu, ki je polnilo
vse prostore in opazoval, kaj se godi.
Bistro njegovo oko je kmalu zapa¬
zilo, da v nekem kotu nekateri go¬
spodje stikajo glave in si nekaj pri¬
povedujejo. Bili so to skopi zvonar
Vinko Samassa, trgovec Jager, bivši
furman Andrej Malič in odvetnik
Luckmann, ki je bil strah vseh
kmetov.

— Pravi poštenjaki so zbrani,
je mrmral policijski komisar. Tu se
hlinijo Marmontu, v srcu pa nas
sovražijo. Ne bo napačno, če posku¬
sim kaj vjeti tega pogovora.

Počasi in previdno je veslal
skozi dvorano, a še predno je prišel
v bližino tiste skupine, je strme ob¬
stal v temnem spodnjem kotu dvo¬
rane in je videl, kakor je maršal
Marmont neki mladi dami izročil
belo cvetko, se nagnil nad roko te
dame in jo poljubil, potem pa hitro
odšel med strelce.

— Damjanova Mara, je šepetal
policijski komisar. No, ta ni nevarna.

Majhen roman po starem receptu:

/

127

L’amore comincia con suoni e canti
— e poi finisca con dolori e pianti.
(Ljubezen začenja z glasbo in s petjem
in konča z bolestmi in solzami.)

VIII.

Visoka plast snega je pokrivala
ljubljanske ulice in snežilo je še
vedno. Ulice so bile skoro popolnoma
prazne in okrog rotovža je bilo tako
tiho, kakor na pokopališču.

Na dvorišču Damjanove hiše je
stari Janez zapiral skladišče in se
jezil na vreme in klel tako, da ga je
stari Damjan resno posvaril.

— Zdaj grem k Božiču, je rekel
stari gospod. Če bi me kdo iskal, naj
pride tja; do večerje pridem zopet
domu.

Stari gospod je počasi odšel. Pred
vratini v svojo pisarno se je nekoliko
ustavi), kakor bi premišljeval, naj li
vstopi ali naj gre naprej. Pomudil se
je le nekoliko trenotkov, potem pa
odprl vrata.

V pisarni je sedela Mara za oče¬
tovo mizo in zrla predse.

128

— Kaj ti je, dete moje? je vpra¬
šal stari Damjan. Cernu posedaš tu
in kaj ti je na srou, da si tako ža¬
lostna?

Ko je hotela Mara nekaj ugovar¬
jati, je hitro pristavil:

— Čemu bi tajila? Saj te skoro
več ne poznam, tako si se spreme¬
nila. Povej vendar — jaz bi vse sto¬
ril, da bi te le enkrat zopet veselo
in zadovoljno videl.

— Saj mi ni ničesar, je odgovo¬
rila Mara. In spremenila se tudi ni¬
sem. To vendar veš, da sem od nekdaj
rada bila v pisarni. In smehljaje je
dostavila: Saj bom enkrat gospoda¬
rica tukaj in se moram torej v kup¬
čiji spoznati.

Zdaj pa se je stari Damjan prav
resno razjezil.

— To so otročarije, Mara, in čas
je, da se omožiš. Ali hočeš v tej za-
duhli pisarni zveneti? Lej, deklica
moja, snubcev imaš vse polno — od¬
loči se vendar —

— Pusti mi malo časa, da pre¬
mislim — saj kar tako se vendar ne
morem odločiti.

129

— Tako mi že tri leta odgovarjaš,
je rekel nejevoljno Damjan. Vse tvoje
vrstnice so se že pomožile, ti, lepo
in premožno dekle, pa še vedno sa¬
mevaš.

In stari gospod je odšel jezno na
običajno okrepčilo pred večerjo. Mara
pa je nemo sedla za pisalno mizo in
se zatopila v svoje misli.

Pri Božiču je bila kakor vsak
večer zbrana velika družba. Navzočen
je bil tudi kurat s Šmarne gore, Janez
Svetlin, ki je že ves popoldan tu se¬
del in se pridno zalival in navzočen
je bil tudi neki tujec, ki je sam sedel
v kotu in molče poslušal pogovore
pri drugih mizah.

— Gospod kurat! No, kako pa
je kaj ? je stari Damjan pozdravil
Svetlina. Nekam slabe volje ste —
ali ne?

— Oh, slabe volje! Kaj bi bil
slabe volje. Žalosten sem, tako ža¬
losten, da sem se že jokal. Verjemite
mi, najraje bi umrl — vsaj za en čas.

— Kaj se vam je pa takega pri¬
merilo, da bi vsaj za en čas radi
umrli? se je smejal Damjan.

9

130

— Računi mi ne gredo skup! Za
jutri sem povabljen pred škofa Ric-
cija. Ta Furlan je še hujši, kakor je
bil kanonik Taufferer. Pisal mi je,
da sem slepar! Pomislite! Slepar mi
pravi, zato, ker sem zaračunal za metle
za snaženje cerkve 100 gld.

— No, malo debelo ste se že
zaračunali, je rekel Damjan, a to se
že spravi v red. Le jutri se pri meni
oglasite!

Zdaj pa se je razjasnilo kuratovo
lice in zažarelo radosti. Mož je vedel,
kaj pomenijo Damjanove besede. Od¬
kar je bil pred leti rešil Konrada,
mu je Damjan vselej rad pomagal iz
stiske. In kurat Svetlin je bil dostikrat
v stiski.

— Veste gospod Damjan, je
vzkliknil, po pravici vam povem, da¬
nes sem mislil toliko časa piti, da bi
me bila kap zadela.

— Torej je bil to poskus samo¬
mora, je pripomnil eden iz družbe.

— Seveda! Kajpada!

— Potem pa napravite lahko iz¬
vrstno kupčijo! Nabite lepake: V ne
deljo bo v cerkvi na Šmarni gori

131

prvi nastop kurata Svetlina po nje¬
govem ponesrečenem poskusu samo¬
mora — po pridigi bo ofer!« Videli
bodete, koliko ljudi pride.

— Izvrstna misel, prav dobra
misel! Škoda, res škoda, da ne smem.
Škof bi me kar ob glavo dal. Ah, svet
je pač slabo urejen, prav slabo.

— Vi ga bi bili bolje uredili.

— Mislim da! Pa še kako. Že
človeka bi bil bolje ustvaril. Čemu
ima človek dvoje pljuč? Ene solidne
bi popolnoma zadostovale. Čemu ima
na glavi lase?

— Lasje varujejo lobanjo!

— Tako? Ali res? Vidite Kopitar,
kako ste vi neumni! Če so lasje zato,
da varujejo lobanjo, zakaj pa potem
izpadejo prezgodaj, da izgleda Človek
kakor oskubljen kapun? He?

— Kar ste bili zadnjič po alko¬
holu zastrupljeni, niste tako pametno
govorili, kakor danes, se je norčeval
Kopitar in vsa družba mu je smeje m
pritrjevala.

Pri posebni mizi sedeči tujec je
med tem plačal in odšel. Ko je na¬
takarica pospravljala mizo, pri kateri

9 *

132

je sedel, je zagledala na tleh listič.
Pobrala ga je in videla, da je to za¬
vitek.

— Tuji gospod je nekaj izgubil,
je rekla proti družbi in pokazala
zavitek.

— »Monsieur Le oomte de La-
val«, je čital Kopitar. Kdo je neki to ?

— Najbrž kak nov višji uradnik!

Kopitar je bil med tem pogledal
v zavitek. V njem je našel malo po¬
pisano karto. Ko jo je pogledal, se
je po njegovem obrazu razlila smrtna
bledost, a premagal se je in spravil
karto.

— Jaz grem itak mimo policije
in oddam to karto, je rekel malo¬
marno in s silno težavo prikrival
svojo razburjenost. Zapazil je ni nihče,
ker je bil vinjeni kurat med tem za¬
čel pripovedovati dolgo povest, kako
krivično in nepošteno konkurenco
dela Brezje Šmarni gori.

Kopitar je porabil to priliko, da
je tiho odšel. Zunaj je še enkrat po¬
gledal na karto » Aujourd’hui & 9 beures
chez moi« (Danes ob devetih pri
meni) je čital. Podpisa ni bilo, a tudi

133 -

treba ga ni bilo, kajti Kopitar je to
drobno pisavo dobro poznal.

Počasi je šel na Breg. Snežilo ni
več. Na potu je Kopitar videl različne
ljubavne pare, ki so vsi šli na Gojzov
vrt. Baron Cojz je bil ves svoj vrt
prepustil, da se napravi tam javno
šetališče. Ta vrt je bil zvečer ren-
dezvous zaljubljenih parov.

Tudi Kopitar je krenil na vrl.
Počasi je bodil semintja in imel pri¬
liko se prepričati, da francoski oficirji
in vojaki v Ljubljani niso strad&li
ljubezni. A to ga ni zanimalo.

— Kamilo Desmoulins je v kon-
ventu zagovarjal v imenu svobode^
načelo, da lahko človek tudi v nrav¬
nem oziru živi kakor ga je volja. Kaj
meni torej mar za te ženske!

Tako- je Kopitar sam sebi govoril,
a sam sebi ni verjel, saj ga je bil na
ta zapuščeni prostor prignal moreči
strah, da je Desmoulinsov nauk —
obveljal.

Pri sv. Jakobu je odbilo 8 / t 9.
Kopitar je zapustil vrt in krenil proti
Ljubljaničinemu bregu. Šentjakob¬
skega mostu tedaj še ni bilo in breg

184

je bil še poševen. Tam se je Kopitar
postavil na stražo in se kakor sokol
oziral na vse strani.

Zdaj se je tik brega bližala
moška postava in počasi zavila proti
Cojzovi hiši. Tudi Kopitar se je za¬
čel plaziti tja in se lahko stisnil k
zidu, ker ni bil Breg čisto nič raz¬
svetljen. Tujec je prišel do vrat in
potrkal. V tistem hipu so se vrata
odprla, lahna svetloba je padla na
cesto in čul se je šepet.

— Entrez!'ww\M*'"" .

Tujec je kakor senca smuknil v
vežo, a Kopitar je bil vendar spoznal,
da je to tisti človek, ki je bil prej v
Božičevi gostilni. Kakor okamenel se
je naslonil na hiš?, glava mu je padla
na prsi in s prsti je hotel krušiti zid.
Šele počasi je prišel k sebi j se nekaj
trenotkov oziral kakor bi ne vedel,
kaj naj stori, potem pa se ponosno
vzravnal in s trdimi koraki odšel.

IX.

V veliki dvorani v škofiji so
bila že dlje časa vsak teden posve
tovanja zastran uredbe ilirskega šol-

135

stva. Predsedoval je tem posvetova¬
njem generalni intendant d’ Auehy,
udeležili pa so se jih solniki iz vseh
ilirskih dežela, med drugimi kanonik
Wailand iz Ljubljane, poznejši go-
riški nadškof, Matej Ravnikar, po¬
znejši tržaški škof, Valentin Vodnik
in italijanski duhovnik Zelli, ki seje
bil Marmontu posebno prikupil, ker je
bil odločno svobodomiseln in iskren
prijatelj Slovanov.

Organizacijski načrt za ilirsko
šolstvo se je pri teh posvetovanjih
določil v vseh potankostih. Določeno
je bilo, da mora imeti vsaka občina
svojo ljudsko šolo, v večjih krajih
— kakor v Ljubljani — je ustanoviti
normalne šole in obrtne šole, potem
gimnazije v Ljubljani pa vseučilišče.
V teh ozirih ni bilo dosti nasprotja
ali glede določbe učnega jezika, ni
bilo mogoče doseči edinstva. Fran¬
coski funkcijonarji so zahtevali, naj
se učni načrt tako uredi, da se bodo
učenci srednjih šol naučili francoskega
jezika. Temu ni nihče ugovarjal, saj
je bilo znanje francoskega jezika
potrebno. Todo Wal!and, Ravnikar

130

in Vodnik so zahtevali, da naj se
VBaj nekateri predmeti po vseh šolah
uče v slovenskem jeziku, kateri za¬
htevi so pa tako duhovniki kakor
posvetnjaki z veliko srditostjo ugo¬
varjali. Posebno ljuto se je upiral
ravnatelj normalne šole Eggenberger.
Francoski uradniki se v ta boj niso
vtikali. Generalni intendant d’ Auchy
se je bil namreč postavil na stališče,
da domačini najbolje vedo, česa po¬
trebujejo in da naj se torej ta za¬
deva dožene tako, kakor žele do¬
mačini.

Ti pa se niso mogli zediniti.
Zlasti kanonik Walland ni na noben
način hotel odnehati, vsled česar je
ta boj trajal že nekaj tednov. Seveda
se je kmalu tudi po mestu zaznalo,
kak boj da se je vnel v komisiji za
organizacijo šolstva in slovenski ro¬
doljubi so bili v velikih skrbeh, kako
da stvar izteče.

— Ko bi se -le maršal kmalu
vrnil, je vzdihoval Damjan, ko je po
obedu sedel z Maro v topli sobi in
ji pripovedoval, da je imela komisija
zopet sejo in da je bilo posvetovanje

137

zopet brezuspešno. Francoski urad¬
niki so postali že nepotrpežljivi;
d’ Auchjr je rekel, da če se jutri ne
doseže soglasje, pridejo posamični
predlogi na glasovanje. Če se to
zgodi, smo izgubljeni.

— Kaj ni nobenih vesti o mar¬
šalu? je vprašala Mara.

— Prav nobenih. Govoril sem
davi z maršalovim tajnikom Heimom.
Rekel mi je, da že dober teden ni
dal Marmont nobenega glasu od
sebe. Zadnjo vest je poslal iz Kar¬
lovca — torej je že na potu domov.
Ko bi le kmalu prišel; on bi gotovo
odredil, da bi bilo za nas prav in
dobro.

Damjan je šel kakor navadno
po svojih opravkih. Mara pa je sedla
za očetovo mizo v pisarni in mar¬
ljivo pisala, dokler se ni začelo mra-
čiti. Potem je mirno spravila mizo
v red in se pripravljala, da odide.

— Kxcu8ez — se je nakrat ogla
sil pri vratih neki tuji gospod. Ali
mi veste povedati, kje bi dobil go¬
spodično Maro Damjanovo?

138

Mara je bila presenečena. Tujec
ji je bil popolnoma neznan.

— Kaj želite, gospod ? Mara Dam¬
janova sem jaz.

— Tujec se je priklonil in od-
grnivši svoj plašč, izpod katerega se
je videla francoska oficirska uni¬
forma, je spravil na dan škatljico.

— Izvolite, gospodična!

— Kaj je to? Ali je zame ali
za očeta?

— Za Vas, gospodična! Tuji ofi¬
cir je odprl škatljico. V njej je bil
šopek krasnih cvetlic.

— Escelenca gospod maršal
Marmont me je z važnimi poročili
poslal v Ljubljano in v Pariz in mi
naročil, naj vam pri tej priliki po¬
nesem tudi te cvetlice, utrgane v
škofijski oranžeriji v Zagrebu

Mara je trenotek premišljevala,
naj li vzame cvetke ali naj jih od¬
kloni. Skoro je bila užaljena, a na
drugi strani si je rekla, da bi mar¬
šal gotovo ne bil kar po navadnem
oficirju poslal teh cvetk, če bi imel
kake posebne namene. Odkar je bil
na strelišču tako nenadoma stopil

139

pred njo in ji poljubil roko, od tedaj
jo je bila že večkrat obšla slutnja,
da maršal nima dobrih namenov ž
njo. A kadar so jo obšle take slutnje,
vselej si je rekla, da Marmont ne
more biti podel in nizek in bila je
zopet brez skrbi. Tako tudi zdaj. Le
nekaj trenotkov je omahovala, potem
pa vzela cvetke.

— Hvala! Posebna hvala Vam,
da ste se osebno potrudili.

— Ekscelenca mi je naročil, da
moram osebno izročiti te cvetlice,
da bi se v Ljubljani kaj napačnega
ne mislilo. Maršal mi je rekel: Ka¬
pitan — te cvetke izročite gospo¬
dični Mari Damjanovi — lahko tudi
vpričo njenega očeta.

Zdaj se je Mari zjasnilo lice
Torej je maršala le prav sodila! In
zdaj sta njeno srce prešinila veselje
in ponos, da se je vladar Ilirije,
slavni vojskovodja, celo v dalnjem
kraju v prijaznosti in prijateljstvu
nanjo spomnil. Toplo se je zahvalila
mlademu kapitanu in ga tako nujno
prosila, naj počaka, da ga pozdravi

140

tudi njen oče, da se oficir ni mogel
ubraniti.

Gospod Damjan je bil jako po¬
nosen, da se je maršal v tujini spom¬
nil njegove rodovine. Konrad, ki je
s starim gospodom prišel, pa je s
temnimi pogledi motril lepe in v tem
času tako redke cvetke. Njegovega
srca so se polastila nenavadna čutila.
Sam si jih ni mogel razložiti, le to¬
liko mu je bilo jasno, da to ni samo
skrb, da ima maršal morda vendar
nepoštene namene, nego tudi še ne
kaj drugega, nekaka ljubosumnost.
In videl je zdaj, česar še nikdar ni
bil prav opazil, da je Mara lepa.

Mara sama pa se je ta dan prav
malo menila za Konrada. Z napeto
pozornostjo je poslušala maršalovega
odposlanca, ki je pripovedoval o po-
jezdu nad Turke. Ker so Turki ne¬
prestano prihajali čez Savo in po
Hrvatskem ropali, je Marmont zbral
5000 mož in šel nad Turke.

— Izačič smo popolnoma ople¬
nili, Bihač smo zavzeli in zažgali, je
pripovedoval francoski cfic r. Podili
smo Turke da je bilo veselje. Ko je

141

Bihač pogorel, je sarajevski paša
prosil za mir. Marmont je tako hitro
in čudovito spretno operiral, da je
s svojo malo armado strahoval vso,
desetkrat večjo turško vojsko. Turki
sami so priznavali, da se je vsa
Bosna tresla pred njim, kristijani
pa so na kolenih prosili, naj Bosno
združi z Ilirijo. In Marmont jih je
tolažil, da se to prej ali slej zgodi
in da se bo enkrat razprostirala Ili¬
rija doli do Carigrada.

Oficir je še mnogo pripovedoval
o tej mali ekspediciji maršala Mar¬
monta in o doživljajih v tej kratki vojni.

— Vse je pripravljeno, je kon>
čal, da lahko brez posebnih težav
zavzamemo Bosno. Maršal je stopil
tudi v zvezo s srbskim knezom,
s Črnim Jurjem, ki se pripravlja na
novo vojno proti Turkom. Oborožil
je 1000 Bošnjakov in jih poslal v
pomoč Črnemu Jurju. Če pritrdi
Napoleon Marmontovim nasvetom,
se znajo zgoditi velike stvari — in
morda se uresničijo Marmontove
sanje o veliki slovanski državi —
od Alp do Carigrada.

143

Konrad je bil edini, ki se ni
udeležil pogovora o Marmontovih
načrtih za prihodnjost, nego zamiš¬
ljeno zrl pred se ali pa motril
Maro.

Že ko je bil francoski kapitan
odšel, je Mara vprašala:

— Kaj Vam pa je danes, Kon¬
rad? Tako ste zamišljeni, kakor bi
se Vam bilo kaj posebnega pri¬
merilo.

Konrad se je nagnil k nji in ji
tiho rekel:

— Razmišljal sem o tem, če je
med maršalom Marmontom in go¬
spodično Maro Damjanovo sploh mo¬
goče prijateljstvo.

— In do kakega zaključka ste
prišli?

— Da je tako prijateljstvo ne¬
mogoče in da se mora hočeš ali
nočeš razviti v ljubezen . . . Čuvajte
se, gospodična Mara ...

Mara Damjanova ni ničesar od¬
govorila.

X.

V komisiji za organizacijo šol¬
stva je generalni intendant d’Auchy

143

odločil na korist Nemcev. Komisija
je sklenila, da naj se celo v ljudskih
šolah neguje nemški jezik, iz gim¬
nazij in z vseučilišča pa naj bo slo¬
venski jezik popolnoma izključen.

Ti sklepi so slovenske rodoljube
popolnoma potrli, samo stari Damjan
ni izgubil upanja, da se dajo še
ovreči. Posebno ko se je skrivnostni
literat Pellenc iz Pariza izrazil, da
je d’Auchy odločil v korist Nemcev
samo zato, da bi maršala Marmonta
kompromitiral v očeh Slovencev,
edinih zanesljivih njegovih prijate¬
ljev v Iliriji. Damjan se je živo spo¬
minjal Marmontovih besed in obljub
in zato nagovarjal svoje znance, da
pošljejo posebno deputacijo prosit
maršala, naj ne odobri sklepov ko¬
misije. Ta trud ni bil brez vspeha.
V deputaciji so bili stari Dam an
krepki Gorenjec kanonik Walland,
inteligentni Ravnikar in odlični na¬
ravoslovec Hladnik. Kot tolmač je
šel ž njimi Konrad.

Deputacija je dosegla več, nego
je mogla upati. Komaj je maršalu
pojasnila, za kaj se gre, je bilo že

144

tudi odločeno, da sklepi učne komi¬
sije ne dobe veljave. »Nikdar, dokler
sem jaz generalni guverner,« je iz¬
javil Marmont. »Ilirija mora biti na¬
rodna slovanska država.« Še isti
dan je maršal poklical d’Auchyja k
sebi in zahteval od njega pojasnil,
in pri ti priliki sta moža trčila sku¬
paj, kakor še nikdar poprej. Bila sta
Bi od nekdaj nasprotnika. Marmont
je dobro vedel, da je cesar imenoval
d’Aucbyja generalnim intendantom
prav zategadelj, da bi bil nekaka
protiteža maršalu in da bi ga kon¬
troliral. Zato je marsikaj pretrpel.
Sedaj pa, ko je d’Aucby glede šol¬
skega vprašanja iz samega nasprotja
proti Marmontu postopal celo proti
cesarjevim intencijam, sedaj je bila
mera polna. Obema je bilo jasno, da
eden njiju mora iti, da oba ne mo¬
reta ostati na svojih mestih. Mar¬
mont je bil pa tudi prepričan, da
zmaga v tem boju on, ker je bil
d’Aucby pozabil na voljo cesarjevo.

Marmont in d’Auchy sta se bila
oba obrnila do cesarja in oba sta
pričakovala, da pride iz Pariza kak

146

cesarjev zaupnik, da stvar preišče
A minoli so trije meseci in zaupnika
ni bilo in nihče ni vedel, pri čem
da je. Samo literat Pellenc iz Pariza
je menil, da cesarjevega zaupnika
sploh ne bo. In uganil je resnico.
Zaupnika ni bilo, pač pa je prišel
cesarjev odlok: d’Auohy je bil od¬
stavljen, generalnim intendantom je
bil imenovan dobri in pošteni baron
de Belleville. Obenem pa je cesar
odredil, da se vsa uprava v Iliriji
reorganizira.

Predno pa se je to izvršilo, je
poteklo več mesecev, v katerih se
je maršal Marmont z vsemi silami po¬
svetil delu za korist Ilirije. Predvsem
je rešil šolsko vprašanje. Kanonik
Walland je moral predelati ves na¬
črt in pri dolgih posvetovanjih z
maršalom, pri katerih je bil Konrad
za tolmača, se je določilo, da bodo
ljudske šole samo slovenske, v gim¬
naziji se bode poučevalo v sloven¬
skem, v nemškem in v višjih raz¬
redih deloma tudi v francoskem je¬
ziku. Za vseučilišče se ni določil
učni jezik, ker v tistih časih še ni

10

146

bilo za slovenska znanstvena preda’
vanja sposobnih mož in ker jezik še
ni bil dosti razvit. S tem, da se
sploh ni določil nikak učni jezik, je
hotel maršal Marmont bodočim pro¬
fesorjem omogočiti, da bi lahko tudi
slovenski predavali, če bi to
zmogli.

Pri teh posvetovanjih se je tudi
s Konradom bližje seznanil. Spoznal
je njegov značaj, njegovo nadarje¬
nost in njegovo rodoljubje. Jemal ga
je seboj na lov, kateremu je bil
strastno udan, in če sta hodila po
ljubljanskem barju, sta se dostikrat
menila o jako resnih in važnih po¬
litičnih vprašanjih. Konrad je na ta
način postal maršalov zaupnik in
prvi posredovalec med maršalom in
med slovenskimi rodoljubi v Ljub¬
ljani ter je J skoro nehotč in nevedč
mnogo storil, da je rasla in se širila
maršalova popularnost. Časih se je
sam ustrašil, če je videl, kako si je
maršal pridobil vsa srca, ali če je
slišal ljudi govoriti, da bi bilo za
narod in za deželo najbolje, če bi
maršal Marmont postal kralj ilirski,

147

kakor je bil maršal Murat postal
kralj neapolski.

In ta želja je postajala čedalje
splošnejša. Odstavljeni d’Auchy, ho-
tčč naščuvati prebivalstvo proti mar¬
šalu, je bil nalašč raznesel vest, da
se namerava Marmont polastiti krone
in proglasiti za ilirskega kralja.
Nemci in stari plemenitaši so po¬
skušali to izkoristiti proti maršalu,
a dosegli so ravno nasprotje tega,
kar so nameravali. Čimbolj se je raz¬
našala ta vest, toliko rajše so imeli
ljudje maršala. Najhitreje so se te
misli oprijeli slovenski rodoljubi.

— Če bi bil Marmont ilirski
kralj, bi se ne bilo bati, da nas kdaj
zapusti, je večkrat razlagal stari
Damjan svojim prijateljem. Tako pa
se lahko vsak dan zgodi, da ga iz¬
gubimo. Napoleon je itak nanj ljubo¬
sumen, ker si zna pridobiti povsod
simpatije in resnično ljubezen. In če
gre Marmont, kdo ve, kakih nazorov
bo njegov naslednik.

In prijatelji so staremu Damjanu
pritrjevali in resno razmišljali, kaj

10 *

148

bi bilo storiti, da postane maršal
Marmont kralj ilirski.

Marmont je dobro vedel za to
mišljenje prebivalstva. Policijski ko¬
misar Toussaint ga je vestno in na¬
tančno obveščal, kakor je tudi vestno
in natančno informiral o vsem tem
generalnega intendanta. Marmont je
bil ponosen na to popularnost in ve¬
sel tega zaupanja prebivalstva in je
s temvečjo ljubeznijo posvečeval vse
svoje moči delu za korist Ilirije.

Marmont je imel navado, da je
vsako soboto povabil višje francoske
uradnike in častnike k sebi, vsak
mesec pa je priredil sijajen banket s
plesom, na katerega je bilo povabljeno
najodličnejše ljubljansko občinstvo.
To je bila edina prilika, da se je
sešel z Maro. Prvi ples je vselej ple¬
sal ž njo, vselej ji je poklonil pre¬
krasen šopek cvetlic in jo, dasi vedno
v mejah dopustnosti, odlikoval pred
vsemi damami, ali sicer se ji ni sku¬
šal približati. Konrad je pri takih
večerih vedno stal na straži. Z na¬
peto pozornostjo je opazoval maršala
in Maro ter prežal na vsak znak, ki

149

bi mu razodel, da se je med njima
razvilo kake intimnejše znanje. In
vselej se mu je odvalil kamen od
srca, kadar se je prepričal, da je nje¬
gov sum neopravičen. Tudi drugi
ljudje so bili prepričani, da odlikuje
maršal Damjanovo Maro zgolj iz sim¬
patije in galantnosti, češ, sicer bi to
razmerje gotovo ne imelo toliko časa
tako nedolžnega značaja.

Dne 4. julija 1810 je bila v ško¬
fiji zopet velika slavnost. To pot je
bilo povabljenih posebno mnogo go¬
stov. Po Konradovem posredovanju
je dobil povabilo tudi Andrej Kopi¬
tar. In povabljenci so se v izredno
velikem številu odzvali, ker so sma¬
trali to slavnost kot praznovanje Mar-
montove zmage nad intrigentnim
d’ Auohyjem, ki je bil dva dni poprej
za vedno zapustil Ljubljano.

Veselo so se sukali elegantni
pari v veliki škofijski dvorani. Kakor
običajno je maršal prvi ples plesal z
Damjanovo Maro, a po končanem plesu
je ni peljal k očetu, nego držeč jo
pod pazduho, se šetal ž njo po dvo¬
rani.

150

— Pričakoval sem, da me danes
razveselite s posebno zahvalo, je re¬
kel maršal svoji plesalki.

— Za kaj naj se vam zahvalim?
je vprašala Mara.

— Za arrčte, ki sem ga danes
izdal glede organizacije šolstva. Te¬
žek boj sem moral dobojevati predno
sem dosegel, da bo ilirsko šolstvo
tako urejeno, kakor to zahteva ko¬
rist naroda, korist Vašega naroda,
gospodična Mara. Ali za to ne zaslu¬
žim prijazne besede?

Mara je bila nekoliko v zadregi.
Okrog nje je bilo polno ljudi, ki so
vsi opazovali njo in maršala. Ali
njeno srce je bilo polno radosti, da
je maršal važno šolsko vprašanje, o
katerem se je toliko časa govorilo,
srečno rešil tako, kakor so želeli
Slovenci. Sredi med ljudmi je obstala,
vzela iz svojega šopka najlepšo cvetko,
jo poljubila in jo maršalu vtaknila v
gumbnico.

— Hvala Vam ekscelenca za ve¬
selo naznanilo, je rekla s tihim gla¬
som.

151

V maršalovih očeh je zaplapolal
neki plamen, a hitro zopet ugasnil.
Mara pa se je obrnila k svojemu
očetu, ki je bil prihitel k nji in mu
povedala, da je maršal ta dan izdal
toliko zaželjeni zakon o šolstvu. Ka¬
kor blisk je šla ta novica od ust do
ust in ko je po drugem plesu utih¬
nila godba, je nakrat zaorilo po dvo¬
rani burno in navdušeno klicanje:
»Vive le mareohal«.

Samo dve osebi nista odprli ust;
baronica Cojzova in Andrej Kopitar.
Ta je baronico poznal še kot malo de¬
klico, še izza časa, ko je bil njegov
bratranec Jernej Kopitar domači uči¬
telj v hiši barona Čojza. Tudi sedaj
sta bila »dobra prijatelja«, kakor se
je izražala baronica. Zgodilo se je
dostikrat, da je baronica dala pokli¬
cati Kopitarja kar iz gostilne, da je
ž njo muziciral, kajti Kopitar je igral
na gosli tako dobro, kakor nihče
drugi v Ljubljani, in sploh je bilo
znano, da je bil Kopitar pri baronici
prav posebno v miloBti.

Med tem, ko so vsi povabljenci
prirejali maršalu ovacije, je Kopitar

152

s sarkastičnim usmevom motril ba¬
ronico in njenega družabnika, grofa
Lichtenberga. Nakrat je baronica za¬
pustila svojega družabnika.

— Kopitar! — Kaj pomenijo ti
Vaši pogledi in to smehljanje? je ba¬
ronica vprašala energično in vidno
razburjeno. Jaz tega ne trpim.

Kopitar se je malo naklonil in
z ironičnim povdarkom odgovoril:

— Kaj hočete? Libertč — ega-
litč! Toliko svobode in enakosti je
še na svetu, da sme ponižen plebejec
gledati najponosnejšo aristokratinjo
in če se mu zljubi, se sme tudi smeh
ljati.

— Pustite te neumnosti! Povejte,
zakaj ste me tako motrili in se mi
Bmejali.

— Brez vzroka gotovo ne!

— Kopitar — ne jezite me!

— Vaša jeza je strašna, milostna
baronica, to je znano vsem sobaricam
in kuharicam ljubljanskim. Ali jaz
sem še vedno jakobinec in govorim
le tedaj, kadar sam hočem.

— Andrej — povejte mi, kaj
imate!

153

Kopitar je znal biti trdoglav ali
kadar ga je baronica Gojzova ime¬
novala Andrej in mu prijazno pogle¬
dala v oči, tedaj se je vselej udal in
je storil vse, kar je zahtevala. Tako
tudi zdaj.

— Dobro, je rekel Kopitar, po¬
vem Vam pa naprej, da ne izveste
nič prijetnega. Sicer pa: vprašanje za
vprašanje! Zakaj ste se vi tako za¬
ničljivo smehljali, ko je vsa družba
častila maršala in mu delala ovacije.

Baronica se je nagnila h Kopi¬
tarju in mu zašepetala na uho:

— Ker ga sovražim, kakor vse
Francoze.

Na Kopitarjevih ustnih se je zo¬
pet pojavil sarkastični usmev.

— Ne baronica, je rekel Kopitar
Vi mi niste povedali popolne resnice!
Maršala sovražite in vem zakaj, ali
vseh Francozov vi ne sovražite; vsaj
eden je izvzet.

— Kako morete kaj takega reči?
To je predrznost!

— Ne! To je resnica! Zdaj se je
nagnil Kopitar k baroioi, ji srepo po¬
gledal v oči in z ostrim glasom re-

154

kel: Če hočete vedeti, kdo je tisti
Francoz, ki ga ne sovražite, vam to
tudi lahko povem.

— Govorite, je ponosno ukazala
baronica. Povejte vse, kar veste! Jaz
nimam ničesar prikrivati.

— Vaša volja naj se zgodi. Tisti
Francoz, ki ga vi ne sovražite, je
grof de Laval.

'Baronica je planila pokonci kakor
bi ji bil kdo bodalo zasadil v srce.

— To ni res! To je podla laž!
Kdo more to trditi? Kdo Vam je to
povedal?

Kopitar je za trenotek naslonil
glavo na zid in na njegovem licu se
je pojavil izraz take bolesti, da se je
baronica ustrašila. Poznala je ta izraz
že davno in že davno vedela, kaj da
pomeni. Hitro, kakor se je ta izraz
pojavil, je tudi izginil. In osorno je
rekel Kopitar:

— Sam na svoje oči sem videl,
kako ste grofu de Lavalu ob 9. uri
zvečer lastnoročno odprli hišna vr
in ga skrivaj peljali v hišo. Sam sem
to videl, baronica, in zato imam pra-

155

vico reči, da vsaj enega Francoza ne
sovražite.

Baronica je bila tako prepadena,
da ni mogla spregovoriti besedice.
Kopitar pa se je hladno priklonil in
šel na drugo stran dvorane, kjer je
stal Konrad in s tem.imi pogledi
zasledoval Maro, okrog katere se je
kar trlo čestilcev.

— Ali smo ljubosumni? je po¬
rogljivo vprašal Kopitar svojega pri¬
jatelja. In ko je ta hotel jezno vzki¬
peti, je ravnodušno dostavil: Prav se
ti godi! Samo roke ti je treba izte¬
gniti in dekle je tvoje, ti pa postajaš
po kotih in samo žalostno gledaš,
kako se grlica v svoji nedolžnosti
igra s sokolom, dasi veš, da bo sokol
to grlico končno strgal.

Sedaj pa so Konrada premagala
čutila in vzkliknil je tako obupno, da
se je Kopitar kar ustrašil:

— Ko pa ne smem, Andrej, ko
pa ne smem!

XI.

Narodova duša ne umrje nikdar
in ne pozabi nikdar, Samo časa je
treba in toplote, zraka in solnca, da

166

se vzbudi. Maršal Marmont je skrbel,
da se je čistil zrak in da so mogli
solnčni žarki posijati v slovenske duše.

Šumelo je po celi Kranjski de¬
želi, ko je maršal Marmont odprl vse
učilnice slovenskemu jeziku in zašu-
melo je še močnejše, ko je izrekel
krilate besede: »Slovencem je treba
zemlje« ter takoj začel svoje besede
preminjati v dejanja. Marmont je
sekvestriral vsa posestva malteškega
reda in nemškega viteškega reda,
da jih razproda kmetom. Lepa in
obširna so bila ta posestva. To zem¬
ljo je v potu svojega obraza obde¬
loval slovenski kmet, pri tem delu
je gineval in umiral, sadove njego¬
vega napora pa so lahkomiselno za¬
pravljali tuji plemenitaši. Šumelo je
tudi po deželi, ko je Marmont pre¬
gnal iz Ljubljane usmiljene brate,
čtš, da je dolžnost občine, skrbeti
za svoje bolnike in za svoje siro¬
make, nedopustno pa je, da se smrtne
ure bolnih ljudi izrabljajo v sebične
namene. In šumelo je, ko je odpravil
kapitelj v Novem mestu, češ, da naj
mladi ljudje delajo, ne pa brez dela

167

vživajo lepe dohodke, in ko je pre¬
gnal iz Ljubljane kapucine, ter ka¬
pucinski samostan ▼ sedanji Zvezdi
premenil v topničarsko vojašnico.

Narodova duša se je začela bu¬
diti. Obšlo jo je neko tajinstveno
hrepenenjo. Stare, tihe nade so vsta¬
jale iz grobov in vstajali so spomini
na nekdanjo nezavisnost, spomini na
turške vojne, na kmetske vstaje, na
verske boje in na vse zlo, ki je
prišlo iz Oradca in z Dunaja. Le po¬
časi, le jako počasi se je budila na¬
rodova duša, ali toliko vendar, da
je mogla pojmiti novo dobo in se
razgreti v želji, naj bi se nikdar več
ne vrnili prejšnji časi. Od mesta do
mesta, od kraja v kraj je šla ta želja
in izražala se je na kratkč z bese¬
dami: Svojega kralja hočemo — Mar¬
mont bodi naš kralj.

Ali kadar je legel mrak na zem¬
ljo, tedaj so zapuščale svoja skriva¬
lišča črne prikazni in delale naklepe,
kako bi se dalo vse prevreči in ves
narod in vso deželo spraviti v staro
sužnost. Duhovščini se je tožilo po
reakciji. Nove razmere ji niso bile

158

ugodne in želela je, naj bi prišla Ili¬
rija zopet pod oblast habsburškega
cesarja Franca, pod čigar vlado je
duhovščini in plemstvu tako bujno
cvetela pšenica. V varnem mraku
izpovednic je duhovščina z malimi
izjemami previdno, a vztrajno in do¬
sledno, ščuvala proti novim razme¬
ram in zastrupljala srca vernih ljudi.
Narodova duša pa se je vzlic temu
budila, a šlo je počasi, jako počasi.

Dunaj ni niti trenotek izgubil
upanja, da dobi slej ali prej Ilirijo
zopet v roke. Tudi ko se je bil Na¬
poleon poročil s hčerjo cesarja Franca,
je dunajska vlada posvečevala vso
pozornost Iliriji in po svojih agentih
vzpodbujala duhovščino, naj ostane
cesarju Francu zvesta in naj ščiti in
varuje habsburške koristi, za kar
dobi o svojem času bogato plačilo.

Marmont in njegovi organi so
pač vedeli, da se mude v deželi av¬
strijski agentje in vohuni in da du¬
hovščina ljudstvo ščuje, to se je po¬
kazalo pri obravnavi proti onim
kmetom, ki so ubili kapitana Bois-
saca, tajnika Vernazza in več fran-

169

coski oficirjev in vojakov. Vojno so¬
dišče pod predsedstvom polkovnika
barona Rousellea je te kmete obso¬
dilo na smrt in jih dalo ob zidu ljub¬
ljanskega pokopališča vstreliti. Onih,
ki sta ta napad provzročila, župnika
pri Sv. Ožbaldu in mežnarja-učitelja
pa ni mogla kaznovati, ker sta bila
zbežala čez avstrijsko mejo.

Policijski komisar Toussaint se
je zaman trudil, da bi prišel na sled,
odkod izvira skrivna agitacija proti
Francozom in kateri duhovniki jo
vodijo. Tudi avstrijskih agentov ni
mogel zaslediti. Česar pa se ni posre¬
čilo njemu, to se je posrečilo An¬
dreju Kopitarju. Odkar je bil na
slavnosti pri maršalu Marmontu go¬
voril z baronico Cojzovo, je posve¬
čeval grofu de Lavalu največjo po¬
zornost. Zvedeti je hotel, kako je
razmerje med tem tujcem in med
baronico Cojzovo, in kar si je Ko¬
pitar vtepel v glavo, tega ni opustil.
Bil je grofu de Lavalu takorekoč noč
in dan za petami in je redno vsak
večer, čim se je stemnilo, stal pred
Cojzovo hišo na straži.

160

Žiga baron Gojz, ki vsled bo¬
lezni ni mogel nikdar zapustiti svoje
hiše, je bil gostoljuben mož. V nje¬
govo hišo je prihajalo vedno mnogo
ljudi, a Kopitar je znal kmalu raz¬
ločevati, kateri so nevarni in sum¬
ljivi in kateri ne. Že za malo časa
je začel kombinirati, da je bil morda
vendar v zmoti, ko je imel baronico
Cojzovo na sumu, da ima ljubavno
razmerje z grofom de Lavalom.
Kakor pa ga je to veselilo, tako ga
je mučila strašna slutnja, da je ba¬
ronica za hrbtom svojega, Francozom
in narodnemu gibanju jako naklonje¬
nega strica zapletena v nevarno za¬
roto. In čim dlje je Kopitar nadzo¬
roval Cojzovo hišo in grofa de La-
vala, toliko bolj se je v njem utrdil
ta sum. V gotovost pa se je spre¬
menil, ko je videl nekega večera,
da so skrivaj šli v Cojzovo hišo grof
de Laval, bivši oskrbnik nemškega
viteškega reda in dva duhovnika, ki
sta bila znana kot fanatika in reak-
cijonarca.

Tedaj pa je Andrej Kopitar
sklenil, da razkrije to zaroto Ni mu

161

bilo toliko za zaroto samo, kakor
za to, da onemogoči grofa de Lavala.
Ali obvarovati je hotel tudi baronico
Cojzovo, njo pred vsem, kajti nje¬
govemu srcu ni bilo nobeno bitje na
svetu tako milo, kakor ta ponosna,
ekscentrična aristokratinja.

Kot stari znanec Cojzove rodo¬
vine je lahko prišel v hišo, kadar je
hotel. Žiga Cojz je bil duhovitega
moža vedno vesel in baronica ga je
imela rada, ker je bil njej sorodne
nature, sangviničen in ekscentričen,
a čist in pošten kakor suho zlato.

Kopitar je hodil vedno samo po¬
poldne v Cojzovo hišo; največkrat sta
bila sama z baronico in muzicirala
kar po več ur. Tudi dne 14. novem¬
bra 1810 sta baronica in Kopitar se¬
dela sama v salonu. Kopitar je bil
odložil vijolino, naslonil glavo ob
roko in kakor zamaknen gledal ba¬
ronici v obraz.

— Kaj me tako kritično opazu¬
jete, Kopitar? je z lahko ironijo
vprašala baronica. Ali se Vam mar
več ne dopadem?

11

162

— Nekaj skušam uganiti, a ne
morem priti na jasno.

— Torej z ugankami se že
ukvarjate? Siromak! No, povejte, kaj
bi radi vedelii Morda Vam grem
lahko na roko pri rešitvi te uganke.

— Ah — Vi bi me še nalašč v
zmoto speljali!

— Tako slabo mnenje imate o
meni?

— Da!

Kopitar je šel parkrat po sobi
gor in dol, baronica pa je postala
nemirna, kakor bi jo bila obšla zla
slutnja.

— Kopitar — jaz hočem vedeti,
kaj imate? Govorite! Baronica je
vstala in stopila tik pred Kopitarja.

— Na eno vprašanje mi odgo¬
vorite — je rekel Kopitar po krat¬
kem premišljevanju s trdim glasom.
Samo na eno vprašanje in povem
Vam vse.

— Vprašajte'

— Ali je grof de Laval smel
kdaj poljubiti baronico Cojzovo?

163

Baronici je šinila kri v glavo,
njene oči so zažarele ali premagala
se je in ponosno rekla:

— Nikdar! Zaklinjam se Vam
pri spominu svoje matere. Ali mi
verujete?

— Da, baronica.

— Zakaj ste me to sploh vprašali?

— Zato, ker upa grof de Laval,
da postanete njegova žena. Sam je
rekel Pellencu, da Vas zasnubi —

— In Vi ste nanj ljubosumni!
To vem že od onega večera pri ge¬
neralnemu guvernerju. Ali — čemu
si delate take skrbi?

Baronica je stopila h Kopitarju
in mu položila roko na ramo. Tiho
in ljubeznivo je rekla:

— Ko bi ne bilo med nama ta-
cega brezna, ko bi jaz ne bila, kar
sem, in ko bi Vi ne bili, kar ste —
potem Andrej Kopitar, bi me nihče
drugi ne dobil, kakor Vi. To sem
Vam rekla že enkrat — pred leti —
in to Vam povem tudi danes. Ali
brezno, ki je med nama, se ne da
premostiti —

11 *

164

— Vem, baronica, in nikar ne
mislite, da si delam kacih nadej.
Udal sem se v svojo usodo. Ko bi
Vas danes snubil častivreden mož —
jaz bi £ql tiho svojo pot. Ali srce se
mi krčijjbolesti, ko vidim, da lazi
okrog Vas — avstrijski špijon.

Baronica se je tako prestrašila,
da ni mogla ziniti besedice. Kopitar
pa je neizprosno nadaljeval:

— Vem, baronica, kaki tajni se¬
stanki se vrše pri Vas in kak na¬
men imajo. Vem tudi, da je grof
de Laval avstrijski vohun in da on
posreduje med dunajsko vlado in
med tukajšnjimi sovražniki franco¬
skega gospodstva.

— Kdo Vam je to izdal? je
vprašala baronica.

— Jaz sem to vse sam dognal.
Drug ne ve še nihče o tem. Ko bi
bil vedel, da občuje grof de Laval
z Vami samo kot vohun, bi Vas bil
pustil popolnoma v miru in bi Vam
ne bil povedal nobene besede. Toda
mislil sem, da je Vaš ljubimec, da
ste se spozabili in postali njegova
ljubica, mislil to tembolj, ker se j&

165

hvalil, da postanete njegova žena —
in zato sem govoril.

— In kaj mislite storiti?

— Ničesar! Delajte, kar hočete,
konspirirajte, kolikor hočete. Tudi
grof j de Laval je lahko brez skrbi
— samo svojih oči naj ne povzdigne
k Vam. Če bi Vas snubil, ga raz¬
krinkam brez usmiljenja.

—'Ali — jaz Vas ne razumem —

Kopitar se je vsedel poleg ba¬
ronice in rekel mehko:

— Leta in leta Vas nosim v svojem
srcu. In od leta do leta rase moja
blazna, brezupna ljubezen. Sami ste
rekli, da bi se ne odvrnili od mene,
ko bi ne bil ubog, plebejski učitelj.
Ali jaz sem, četudi ubog plebejec,
vendar pošten človek in zato ne do¬
pustim, da bi vohun, če je tudi ari¬
stokrat, smel le misliti na Vas. Tega
moj ponos ne dopusti.

Baronica je sklonila glavo na
prsji in se je zatopila v misli, med¬
tem, ko je Kopitar stopil k oknu in
nemo gledal na breg. Nakrat je za-
šumelo poleg njega. Baronica je sto¬
pila k njemu. Nekaj časa je tudi ona

160

molče zrla skozi okno Potem je na-
krat rekla:

— Grof de Laval ne postane
nikdar moj mož. Ko bi se drznil mi
govoriti o ljubezni ali me zasnubiti,
mu pokažem vrata. Ali ste zdaj za¬
dovoljni z menoj ?

Nekaj trenotkov je Kopitarja
stresalo hrepenenje, da bi objel to
dekle in je pritisnil na svoje srce.
Vedel je zdaj, da se ne bi branila,
čital je v njenih očeh koprnenje po
njegovem poljubu ali premagal se je
vendar. Molče je poljubil baronici
roko, potem pa naglo segel po svo¬
jem klobuku.

— Z Bogom, baronica!

— Z Bogom, gospod Kopitar!

Na hodniku so se čuli trdi ko¬
raki — v sobi pa je baronica Coj-
zova naslonila glavo ob vrata in
solze so ji rosile lice.

XII.

Na obnebju so se prikazali črni
oblaki. Carinska vojna, ki jo je vodil
Napoleon proti Angleški, je vzlic za-
pretju kontinenta začela postajati ilu-

167

zorna, ker se Rusija ni držala svoje
obljube in z različnimi carinskimi
odredbami začela ovirati Francijo.
Francoski državniki so slutili, da se
zna iz tega razviti resno in nevarno
nasprotje med Francijo in med Ru¬
sijo, da zna morda iz tega nastati
celo vojna. Soglasje med Rusijo in
Francijo, ki se je bilo doseglo pri
sklepanju miru v Tilsitu, je bilo vse-
kako pri kraju in zato se je Napoleon
tudi takoj začel pripravljati na vsako
presenečenje.

Kakor lahek potresni sunek, tako
je vplivalo to nasprotje med Rusijo
in med Francijo po vsi Evropi. Tudi
v Ljubljani so se zavedli pomena teh
dogodkov. Francozi so postali pazlji¬
vejši, pristaši Avstrije so postali po-
gumnejši, rodoljubne Slovence pa je
skrbelo, kaj da bo, če bi prišlo do
vojne. Da bi se habsburški cesar
Franc vzlic temu, da je bil Napoleon
njegov zet, združil z Rusijo, o tem
ni nihče dvomil, a kaj bi nastalo, če
bi Ilirija zopet postala avstrijska, to
je bilo vsem jasno. Vse to pa je le
utrjevalo njih željo, da bi Marmont

168

ostal vedno v Iliriji. Videli so sedaj,
da je resničen prijatelj slovenskega
naroda in bili so prepričani, da bi
slavni vojskovodja do zadnjega bra¬
nil neodvisnost Ilirije, toliko bolj, če
bi s tem tudi branil svojo kraljevsko
krono.

Ne da bi se bili kaj dogovorili
ali sploh kaj posvetovali, so bili vsi
slovenski rodoljubi prepričani, da v
gotovem slučaju ponudijo Marmontu
krono, če si je že poprej sam ne
vzame. In zato so potrpežljivo čakali,
da pride tista ura.

Marmont je hodil mirno svojo
pot. Vse, kar je storil, je bilo v ce¬
sarjevem zmislu, je bilo primerno
koristim francoskega cesarstva, a je
tudi povzdignilo maršalovo popular¬
nost. V deželi sta vladala red in pra¬
vica in kmet je bil tega vesel, v
mestih sta cvetela trgovina in obrt-
nost, a svoječasnemu oderuštvu je
bilo konec, ker je maršal skrbel za
konkurenco. Pri vsem obilnem delu,
ki ga je maršal imel kot absolutni
načelnik vojaške in civilne oblasti,
je bil vendar največkrat čmeren in

169

nezadovoljen. Njegov obraz se je raz¬
jasnil le tedaj, če je bila pri njem
zbrana velika in sijajna družba, če
so ga častili in slavili in če so se
mu laskale lepe dame. Resnično ve¬
sel pa je bil samo takrat, če je bila
v tej sijajni družbi tudi Damjanova
Mara. In zato je pogostoma prirejal
sijajne večere s plesi in posvečeval
Mari posebno pozornost. Zaupno je
govoril ž njo o raznih zadevah in
čar njegove viteške osebnosti je Maro
polagoma popolnoma omamil. Bila
je srečna in ponosna, dajo  je ta mo¬
gočni mož odlikoval, ji zaupal in se
oziral na njene prošnje in se sama
ni zavedala, kako je rasla njena vnema
za njega, kako je čedalje manj videla
v njem maršala in nekronanega kralja,
čedalje bolj pa — moža, lepega, lju¬
beznivega in junaškega moža.

Samo Konrad Podobnik je to
opazil, a je molčal in se Mari izogi¬
bal, koder je mogel. Ne samo Mari,
nego sploh vsem svojim znancem, iz-
vzemši Kopitarja. Držal se je samo
guvernerjevega dvora. Sam sebi je
rekel, da zato, da more pospeševati

170

korist slovenskega naroda, a s tem
je varal samega sebe. Držal se je
dvora, da bi mogel opazovati mar¬
šala. Kakor ni Kopitar nikdar omenil
baronice Cojzove, tako tudi Konrad
ni nikdar izpregovoril besedice o mar¬
šalu in o Mari. Ne da bi govorila o
tem, sta se razumela. V Ljubljani
so ljudje rekli, da sta postala čudaka.
Literat Pellenc pa je razglasil, da
je med njima prijateljstvo, kakor
med ViljemomOranjskim in Bentinc-
kom.

V poletnem času je maršal Mar¬
mont nastopil veliko inšpekcijsko po¬
tovanje po Koroškem, od koder je
hotel na Goriško, v Istro in v Dalma¬
cijo. Nameraval je izostati dva me¬
seca. V njegovi odsotnosti je vodil
vso upravo generalni intendant ba¬
ron de Belleville in tudi reprezen-
tiral cesarsko vlado pri veliki Napo¬
leonovi slavnosti dne 15. avgusta. Ta
dan je bil v guvernerjevi palači velik
banket, po maršalovem naročilu je bilo
med reveže razdeljenih 10000 fran¬
kov in mnogo živil, v Cojzovem vrtu
pa je bila velika ljudska slavnost.

171

Zvečer je bila po vsem mestu
razsvetljava. Čolni na Ljubljanici so
bili okrašeni z lampijoni in z zele¬
njem, na Cojzovem vrtu, kjer je vi¬
selo na stotine lučic, pa se je kar
trlo občinstva. Zbrana je bila vsa
Ljubljana, in seveda sta bila navzočna
tudi Damjan in Mara, okrog katerih
se je zbralo vse polno francoskih do¬
stojanstvenikov. Na oknu Cojzove
hiše pa je slonela baronica in mo¬
trila to družbo, zlasti pa Maro, s so¬
vražnimi pogledi. Ponosna lepotica
ni mogla preboleti, da je njo, ki je
bila dolgo časa kraljica ljubljanske
družbe, izpodrinila Damjanova Mara.

Godba je svirala, v zraku so šu¬
mele in pokale rakete, na plesišču
so se veselo sukali mnogoštevilni pari,
pri tej in oni mizi pa je zadonela
tudi kaka slovenska ali francoska pe¬
sem. Damjanova družba je prišla na
plesišče, da si ogleda rajajoče plesalke
in plesalce.

— Gospodična Mara — ali mi
po starem običaju dovolite tudi danes
prvi ples?

172

Mara se je zganila. Ta glas! Obr¬
nila se je naglo. Pred njo je stal
maršal Marmont.

— Ekscelenca! —

Zdaj so tudi drugi zapazili, da je
bil prišel maršal. Bili so presenečeni,
da je prišel, kajti mislili so, da se
mudi še na inšpekcijskem potovanju.
Seveda so se kar hipoma zbrkli fran¬
coski dostojanstveniki in se maršalu
klanjali, ali maršal jih je hitro od¬
pravil, češ, da ni prišel na slavnost
oficijalno, nego da se zabava.

In ponudil je Mari roko in jo
popeljal na plesišče. Maršalov izgled
je seveda vzpodbodel tudi drugo fran¬
cosko in ljubljansko gospodo in na-
krat je plesalo vse, kar je znalo ple¬
sati. Aristokratje in delavci, oficirji
in vojaki, dame v svilenih oblekah
in kmetska dekleta, vse je plesalo
— policijski komiskr Toussaint pa je
smehljaje dejal intendančnemu urad¬
niku Beaumesu: Pa naj kdo reče, da
se maršal ne zna delati popularnega.
Ko bi šlo po volji teh ljudi, bi ga še
nocoj kronali za ilirskega kralja.

173

— Ekscelenca, ste se kar nena¬
doma vrnili v Ljubljano, je med ple¬
som rekla Mara maršalu. Nihče se
Vas ni nadejal —

— Tudi Vi ne, gospodična?

— Jaz tudi ne. Vprašala sem,
koliko časa še izostanete in reklo se
mi je, da najbrž še cel mesec. Go¬
tovo so vas važni opravki pripeljali
nazaj.

— Ne, gospodična. Zaradi oprav¬
kov nisem prišel. Pripeljalo me je
neko posebno hrepenenje.

Mara je povesila glavo. Slutila je
nekaj, a sama sebi ni hotela verjeti.

— Pred dobro uro sem prišel,
je nadaljeval maršal. Na Reki, prav
predno sem se vkrcal, se me je po¬
lastila želja, da se vrnem v Ljubljano.
In odločil sem se takoj in prišel.

Lahno sta se zibala v lahnem
plesu. Godba je svirala in čulo se je,
kako so francoski vojaki peli narodno
pesem.

*Mignon, quand lo soir descendra sur la terre,
Et que le rossignol viendra chanter encore
Quand le vent soufflera sur la vert bruyere
Nousirons eeouter lachanson des blees d’or“.

174

(Mignon, kadar pride večer in
začne slavec peti, kadar bo veter
pihal čez zeleno pašo, pojdeva poslušat
pesem zlatega klasja).

Lahno sta se zibala v lahnem
plesu. Bližje je pritisnil maršal svojo
plesalko k sebi in ji šepetal na uho:

— Zaradi Vas sem prišel! Mara
— po Vas sem hrepenel! Srce mi
umira 'jjubezni do Vas.

Molče je Mara Bklonila glavo na
maršalove prsi. Vojaki pa so veselo
peli.

Car la nature aura tonjurs,

Du soleil pour dorer nos gerbes,

Et du roses pour nos amours.

(Narava bo vedno imela solnca
za naše snope in cvetic za našo
ljubezen.)

Maršal pa se je nagnil k dekletu,
ki je kakor onemoglo ležalo na nje¬
govih rokah in dihnil prvi poljubna
njene lase, ki so kakor črna svila ob¬
jemali žareči obraz. Gneča je bila
tolika, da ni nihče tega dogodka za¬
pazil.

Ko je maršal pripeljal Maro k
njenemu očetu, je tam stala cela vrsta

175

francoskih častnikov. Nekateri so kar
silili v Maro, naj ž njimi pleše.

— Meni, gospodje, gre prednost
pred vsemi, se je oglasil visok go¬
spod, katerega ni nihče poznal. Kaj
ni tako, gospodična Mara?

Mara je vsa začudena ogledovala
tujca in tudi njen oče je pristopil ter
vprašuje upiral v moža svoje poglede.

— Lepi prijatelji ste — da ste
me že pozabili! Vam to posebno za¬
merim, gospodična Mara. Kaj imate
tako slab spomin za svoje čestilce ?

Zdaj pa se je zjasnil Mari obraz
in ponudivši radostno obe roki tujcu,
je vskliknila:

— Kapitan Fresia!

— Fresia, da, a ne več kapitan,
nego general in začenši z jutrišnjim
dnem mestni zapovednik v Ljubljani.

Godba je svirala, vojaki so peli,
veselo so rajali par;, general Fresia
pa je sedel med svojimi znanci. Sta¬
rim prijateljem je pripovedoval o svo¬
jih doživljajih, novim znancem pa
ponosno pravil, da je bil prvi Francoz,
ki je prišel anno 1797. v Ljubljano.

176

XIII.

Celo morje čutil je divjalo v
srcu Damjanove Mvre in njena duša
je trepetala "neznanih muk. S trepe¬
tom se je spominjala trenotka, ko ji
je Marmont razkril svojo ljubezen,
ko je počivala na njegovem srcu;
zdaj jo je prešinilo veselje, zdaj jo
je morila žalost — sama ni vedela,
kaj ji je, zakaj vedno in vedno je
poleg ponosnega sijajnega maršala
videla tožne oči prijatelja izza otro¬
ških let.

Sedela je sama v očetovi pisarni,
in sama sebi dopovedovala, da to,
kar čuti za maršala, vendar ni prava
ljubezen.

— Prava ljubezen ne razmišlja
in ne vprašuje nikdar, kaj bo, tako
so šepetala njena ustna kakor v sa¬
njah. Prava ljubezen ne pozna po¬
mislekov, ne pozna ovir. Jaz pa
vedno vprašujem, kaj naj bo iz tega,
kakšen bo konec, vedno se spomi¬
njam, da je Marmont oženjen, vedno
me muči misel, da mi prinese ta
ljubezen žalost in sramoto. Prava,

177

resnična ljubezen bi govorila dru¬
gače. Rekla bi: Tu sem, tvoja sem,
vzemi me — in nič za to, če bi za
eno uro ljubezni prišlo sto let ža¬
losti in solza.

In tedaj se je spomnila Konrada
Podobnika in njegovih pogledov, ki
so bili temni, kakor da stoje na
straži pred veliko tajnostjo. In ven¬
dar si je rekla:

— Da, ko bi me bil on tedaj,
ko se je vrnil domov, vzel na svoje
srce — moje srce bi bilo vriskalo
in postala bi bila njegova ljubica tudi
brez blagoslova in šla bi bila za
njim na kraj sveta. A zdaj?

Njeno lice je dobilo izraz kakor
da je zmrznilo in rekla si je:

— On je lep in ponosen in ne¬
ustrašen, mož dejanj, on bi me še
pošastim iz rok iztrgal, samo da bi
mu rekla, da ga ljubim' — Konrad
pa je apatičen, čemeren, malobeseden,
brez poleta. On je živ, poln ognja,
kakor orel, ki bi zletel gor do solnca
— Konrad je mrtev, kakor ptič, ki
so mu postrigli peroti. Jaz pa hočem:
tudi gor do solnca — ž njim.

12

178

In prevzela so jo čustva, da je
vroče poljubljala krasne cvetke, ki
jih je vsak dan pošiljal Marmont —
koj potem pa te cvetke srdito vrgla
v kot, jih poteptala in jokaje klicala:
Ne, ne, samo bmamljena sem —
Konrad, reši me!

Konrad ni prišel — pač pa je
stal pred njo general Fresia. Kakor
oče svojo hčerko jo je privil k sebi.

— Le izjokaj se, deklica moja.
Kar je mrzla zima, kar je krepak
vihar za mlado drevo — to bo ta
izkušnja zate.

In Mara je ležala na njegovih
prsih in na njih jokala dolgo, dolgo
časa. Ko pa so usahnile solze, ji je
bilo tako, kakor da je odteklo iz
njenega srca vse gorje, in lahko ji
je bilo, kakor da je iz svoje duše
vzela vse dvome in jih poleg sebe
položila na tla.

— Pojdi z menoj, Mara, je rekel
general Fresia. V tej uri je ni mogel
vikati. In ona ga ni vprašala, kam
jo pelje. Sla se je obleči, general
Fresia pa je naročil kočijažu, naj

179

vpreže. Molče je Fresia prijel Maro
za roko in jo peljal do voza.

Zunaj je lilo, kakor da so se
odprle vse nebeške zatvornice, Fre¬
sia in Mara pa sta držeč se za roko
tiho sedela v vozu. Voz je drdral po
Dunajski cesti, izginile so zadnje
hiše in Mara še vedno ni vprašala,
kam jo pelje njen spremljevalec.

Šele zunaj pri Savi se je voz
vstavil in ko je general izstopil, je
Mara videla, da podira voda črnuški
most. V sredini so bili valovi že iz*
podnesli nekaj stebrov in most je
razpadal — oddelek vojaštva je
skušal rešiti, kar bi se sploh dalo
rešiti.

Vihar je divjal čez poljane, z
neba je lilo, Sava se je z ljutostjo
zaganjala v most, da je leseni veli¬
kan ječal v vseh členih — vojaštvo
pa je z nadčloveškimi močmi delalo,
da otme most.

Zdaj je tam od spredaj, koder
je bila voda že podrla stebre, zaoril
mogočen glas. Čez tuljenje viharja
se je slišalo:

12 *

180

/

— Attention — pozor! Vsi
nazaj!

Mara je obrnila tja svoje poglede
in tam na najnevarnejšem mestu
zagledala Konrada, ravno v trenotku,
ko je vrgel od sebe suknjo in z mo¬
sta planil v Savo..

— Konrad! Konrad! Obupno je
donel ta klic, a nihče se ni zmenil
zanj. Mara je skočila z voza in tekla
na most. Dež jo je močil, veter ji je
odnesel klobuk, razruval njene lase
— a ona je tekla naprej. Vojaki so
jo ustavili, general Fresia je prisko¬
čil k nji, in jo potegnil s sabo k
ograji.

— Glejta — zdaj je Konrad vjel
vrv — zdaj je rešen — zdaj in zdaj
bo pri kraju — hvala Bogu — re¬
šena sta oba.

Vojak, ki je stal na koncu mo¬
stu, je bil padel v Savo in Konrad
je bil skočil za njim, da ga reši. Po¬
srečilo se mu je, da je mogel vojaka
prijeti in srečno je vlovil tudi re¬
šilno vrv, katero so mu vojaki vrgli.
Konrad in ponesrečeni vojak sta po
strašnem boju z valovi obležala brez

181

zavesti na bregu. Kmetje so prisko¬
čili na pomoč in ju odnesli v prvo hišo.

— Mara, pazi ti nanj, je rekel
general Fresia, jaz moram na most

— vojaki so brez poveljnika.

In general je odšel na most in
na Konradovem mestu vodil rešilna
dela. Mara pa je v ubožni kmetski
koči skrbela za Konrada.

Čez nekaj časa se je Konrad
zavedel. Strme je spoznal Maro.

— Vi tukaj? je šepetal. Vi Mara?
In skoro neslišno so dihnila njegove
ustna: Kako sem srečen!

Šele pozno ponoči je Konrad
mogel vstati. Spravili so ga v Dam¬
janov voz in Mara se je peljala ž
njim. Molče sta sedela drug poleg
drugega. Šele čez dolgo časa je
Konrad bolestno rekel:

— Mara — nekaj Vam moram
povedati — nekaj iz moje preteklosti

— ali danes ne morem. Toda — bo¬
dite pripravljeni na žalostno raz¬
kritje —

— Naj bo kar hoče, je rekla
Mara, prava ljubezen ne vpraša, ne

182

za to, kar je bilo, ne za to, kar
bo. —

— Ali si moja Mara?

Dvoje rok se je ovilo okrog Kon¬
radovega vrata in med vročimi po¬
ljubi je slišal glas ljubezni.

— Tvoja — Konrad, tvoja v
sreči ali v nesreči, živa ali mrtva
danes in vekomaj!

XIV.

Kadar je Konrad Podobnik sto¬
pil pred Maro, da bi ji razkril skriv¬
nost svojega življenja, tisto skrivnost,
zaradi katere je toliko časa prema¬
goval samega sebe in skušal zadu¬
šiti svojo ljubezen do Mare, nikdar
ni mogel priti do besede. Čim je za¬
čel govoriti, mu je Mara s poljubi
zaprla usta.

— Tvoja skrivnost me nič ne
briga. Jaz je nečem poznati. Jaz te
ljubim in sem srečna, da me ljubiš.
Tu sem, tu me imaš, vzemi me, če
hočeš, stori kar hočeš, samo ljubi me.

In Konrad je zopet molčal in
molčal je rad, ker se je tresel strahu,
da bi mogel Maro izgubiti.

183

Tudi o maršalu Marmontu ni
hotela Mara ž njim govoriti. Čim je
skušal napeljati pogovor na razmerje
med maršalom in med Maro, vselej
mu je resno in odločno velela, da
naj o tem ne govori.

— Lahko mi zaupaš, mu je
rekla, ko je šla spet na ples k ge¬
neralnemu guvernerju, da se ti niti
trenotek, niti v mislih ne izneverim,
četudi ne tajim, da imam za njega
posebne simpatije. Ko bi te ne bila
videla na črnuškem mostu, ko bi ne
bila videla, da znaš biti pravi junak,
večji kakor vsak vojskovodja — kdo
ve, kaj bi se bilo zgodilo. Zdaj pa
ni nobene nevarnosti več.

In šla je na ples in prvi ples je
otvoril ž njo maršal Marmont. Lahno
sta se zibala v lahnem plesu.

— Ekscelenca, je rekla Mara,
rada bi z Vami govorila nekaj besedi.

— Gospodična Mara, je odgo¬
voril maršal, jaz že vse vem. Moj
stari in zvesti prijatelj, general Fresia,
je bil pri meni. Vem, kake dušne
bolesti sem Vam provzročil in dasi
me boli srce, sem vendar vesel, da

184

ste jih premagali. Jaz Vas resnično
ljubim in na svojo čast Vam prise¬
gam, da nisem imel nobenih slabih
namenov. Ali mi morete to verjeti?

— Da, verujem Vam — o tem
nisem nikdar dvomila.

— Hvala Vam, Mara. Midva se
razumeva, kakor redkokdaj dva pri¬
jatelja — menda ker sva oba od¬
krita značaja. Ali se me bodete zdaj
izogibali, Mara?

— O ne! čemu neki? Kakor nič
ne prikrivam, da ljubim Konrada,
tako tudi nič ne prikrivam, da ste
Vi v mojih očeh vzor moža in da
sem srečna in ponosa«, da me Ema-
trate za svojo najvdanejšo prijateljic"

In pogledala je maršala s tako
svetlim, tako zvestim pogledom, da
se ni mogel zatajevati in je skoro
glasno vzkliknil:

— Mara, Mara — ko bi jaz ne
bil oženjen — Vi bi morali postati
moja žena.

Lahno sta se zibala v lahnem
plesu, kakor bi bila oba slutila, da
plešeta zadnjikrat skupaj. In plesala
sta skupaj skoro ves večer. Ljudje

185

so šepetali in delali opazke in Kon¬
rad je srdito gledal to početje, a ona¬
dva se za to nista zmenila.

Naposled je maršal popeljal Maro
pred Konrada.

— Tu Vam izročam Vašo ne¬
vesto, mu je rekel z resnim glasom.
In obrnivši se k družbi je zaklical:

— Moji ljubi gostje — na pri¬
hodnji soirčji Vas pozdravi moja
žena. Pisal sem ji, naj pride k meni.

Ljudje se niso mogli načuditi
temu naznanilu, ker je bilo splošno
znano, kako slabo sta se razumela
maršal in njegova žena.

Po soireji so raznesli udeležniki
to novico po vseh ljubljanskih go¬
stilnah in prišla je tudi v Kolorettovo
gledališko kavarno, ki je bila nasta¬
njena v prvem nadstropju prejšnje
Gerberjeve hiše. Tam je bil med
gosti tudi kurat s Šmarne gore, Ja¬
nez Svetlin. Bil je, kakor po navadi,
nekoliko vinjen in silno zgovoren,
kakor vselej, če je pogledal preglo¬
boko v čašo.

186

— Oj, ti ubogi maršal, je tarnal
kurat, ko je slišal, da pride Marmon-
tova žena. Kako se mi smili.

— E, kaj bi se Vam smilil. Saj
so drugi ljudje tudi oženjeni.

— Saj se meni vsi oženjeni ljudje
smilijo. Prav vsi! Resnično, resnično
vam povem — žena popelje moža v
nebesa, ali pot gre skozi pekel.

— Vi ste pač veseli, da ste sa¬
mec, se je vmešala gospodinja v po¬
govor.

— Kajpak! In še kako! je pri¬
trjeval kurat. Pa tudi če bi jaz ne
bil duhovnik, bi se ne oženil. Ne le
ker sam ne bi hotel postati nesre¬
čen, nego tudi ker bi zato ne hotel
žene narediti nesrečne. Moje načelo
je: rajši naj mož kot samec več
žensk naredi srečnih, kakor da se
oženi in napravi eno nesrečno. O
jaz sem to dobro premislil in lahko
govorim, zakaj jaz imam skušnje,
velike skušnje.

— Bežite, bežite, ga je zavrnila
gospodinja, to so same Čenče!

— Kaj, čenče? Kdo pravi to?
Ali veste, da sem jaz duhoven go

187

spod? Kako me morete žaliti? No,
pa Vam ne zamerim. Saj pravijo
učenjaki, da je ženska glava manjša
kakor moška.

— Vaše besede pa kažejo, da
mora v moški glavi biti veliko več
praznih prostorov, kakor v ženski, je
rekla gospodinja in nejevoljno odšla.

Sele pozno ponoči je kurat za¬
pustil kavarno. Ravno ko je vrata
odprl je videl, da je mimo kavarne
smuknil grof de Laval in šel proti
Gospodskim ulicam.

— Ho ho, je mrmral kurat, to je
pa tisti človek, kateremu bi Kopitar
rad ušesa porezal. Kam neki gre ?
Hm! Kopitar je moj prijatelj in da
rad za pijačo. Za tacega prijatelja se
že kaj stori.

In kurat se je previdno splazil
za grofom Lavalom skozi Gospodske
ulice v Krakovo in od tam v Trnovo.
Cim dlje sta prišla, toliko bolj se je
čudil kurat.

— Te-te-te, je mrmral — to
mora pa biti kaj posebnega.

Končno je grof de Laval izginil
v hišo, ki je imela št. 17. Kurat se

188

je previdno plazil okrog hiše, če bi
bilo kje kaj videti. Ker je pa bilo
vse temno in tiho, se je skril v bli¬
žini in čakal. Čakati je moral dobro uro,
a čakal ni zastonj. Iz hiše so prišli trije
možje in se razšli na tri strani. Ku¬
rat je spoznal Lavala in bivšega o-
skrbnika nemškega viteškega reda.

— Te-te te, zato-le skrivnost bo
pa moral Kopitar plačati celo vedro.

XV.

Dne 15. novembra 1810. je bila
v Ljubljani velika slavnost. S tem
dnevom je stopil v veljavo novi šol¬
ski zakon in se je slovesno otvorilo
vseučilišče. Marmont je bil vodstvo
izročil samim narodnim možem. Vse-
učiliškim regentom je imenoval ka¬
nonika Josipa Wallanda, vseučiliškim
kancelarjem Matevža Ravnikarja,
gimnazijskim ravnateljem Valentina
Vodnika, kateremu je izročil tudi
vodstvo umetniške in obrtne šole
ter ga postavil za inšpektorja ljud¬
skih šol.

Pozneje je prevzel Vodnik tudi
vodstvo normalne šole, ker je bil

189

ravnatelj Eggenberger odstopil
Eggenberger se je z vso silo upiral
slovenskemu učnemu jeziku v nor¬
malni šoli in ker ni nič opravil, je
na svojo roko odredil, da se morajo
otroci vsaj učiti nemškega jezika.
Marmont pa je posegel vmes in uka¬
zal, da se smejo samo tisti otroci
učiti nemškega jezika, ki se uč&
tudi francoskega jezika.

Toda Marmont je vzel obenem
škofijski oblasti vsak vpliv na ljud¬
sko šolo, češ, da mora šola služiti
narodu, ne pa cerkvi in odstavil v
Ljubljani tudi kateheta, ker je stal
na stališču, da spada veronauk v
cerkev, ne v šolo — in s tem si je
med duhovščino nakopal novih sov¬
ražnikov. Duhovniki so tajno razvili
veliko agitacijo, naj nihče ne pošilja
svojih otrok v »brezverske« šole, ali
opravili so jako malo. V novo gim¬
nazijo je vstopilo 352 dečkov, ve¬
liko več, nego jih je bilo kdaj
poprej.

Slovesne otvoritve vseučilišča
se je udeležil maršal Marmont z
vsemi javnimi dostojanstveniki. Fran-

190

coski slavnostni govor je imel ilir¬
ski naučni minister Rafael Zelli, la¬
tinski govor pa kanonik Walland.
Slovenskega govora ni bilo, vsled
tega, ker nobeden novih profesorjev
ni bil še zmožen slovenski predavati
nemškega govora pa Marmont ni
dopustil, dasi je vedel, da bodo vsi
profesorji nemški učili.

Po slavnostni otvoritvi vseuči¬
lišča je bil v guvernerski palači ve¬
lik sprejem. Maršalu je ljubljansko
mesto po posebni deputaciji izreklo
zahvalo za uredbo šolstva. Vse je
pričakovalo, da bo maršal, kakor na¬
vadno pri takih prilikah, imel ognje¬
vit govor — a odgovoril je prav na
kratko in nekako melanholično, »ka¬
kor človek, kateri izgublja tla pod
nogami« je menil Andrej Kopitar.

Slovensko prebivalstvo pa je bilo
veselo novega šolstva. Na dan otvo¬
ritve vseučilišča je priredilo Mar¬
montu velikansko bakljado. Kar črno
je bilo ljudstva pred škofijo in urne-
besni klici so grmeli proti oknu,
kjer sta stala maršal Marmont in —
njegova žena.

191

Tudi v Damjanovi hiši so ta
dan slovesno praznovali. Damjan je
povabil vse svoje prijatelje in v odu-
ševljenih besedah napival maršalu
Marmontu, bodočnosti slovenskega
naroda in bodočnosti Ilirije.

— A kaj je bilo danes maršalu,
je menil Damjan, da je bil tako ma-
lobeseden in zamišljen.

— Neugodna poročila je dobil
iz Pariza; njegov tajnik Heim odpo¬
tuje jutri tja. Kaj da je, ne vem,
ali zdi se mi, da hoče cesar mar¬
šalu vzeti skoro vso oblast — je
rekel Konrad, ki je srečen in vesel
sedel poleg Mare.

— Vam pa jaz povem, se je
oglasil Kopitar. Slučaj je nanesel, da
sem nekaj izvedel. Ali veste, kdo je
literat Pellene iz Pariza, tisti fini in
duhoviti mož, ki je bil nekaj mese¬
cev v Ljubljani? Pellene je zaupnik
cesarja Napoleona.

Vsi so strmeli. »Ni mogoče!« —
»Kako to?« — Od kod to veste?«

— Vse po vrsti, prijatelji, je re¬
kel Kopitar. Pellene je prišel v Ljub¬
ljano, ker ga je cesar sam poslal, da

192

nadzoruje maršala in sploh posto¬
panje francoskih uradnikov Pellene
je bil nekdaj tajnik Mirabeau-a, po¬
tem agent direktorija na Dunaju in
je osebni prijatelj cesarja Napoleona
še izza mladih let. Pellene je ce¬
sarju poročal, kako velikansko popu¬
larnost si je Marmont pridobil v Ili¬
riji in da ga narod želi za kralja, in
zato hoče Napoleon Marmontu vzeti
vso oblast.

— Ali — od kod pa to veste?
se je čudil Damjan. Saj to je silno
zanimivo! To se mora maršalu po¬
vedati.

— Maršal že ve za to — jaz
sem bil davi pri njem.

— Vi Kopitar? A kako ste vse
to izvedeli. In nam ste to šele zdaj
povedali?

Kopitar pa ni dal nikakega dalj¬
šega pojasnila. Niti Konradu ni ho¬
tel povedati, da je bil podkupil so¬
barico v hotelu »Pri divjem možu«,
kjer je stanoval grof de Laval, da
je zanj špijonirala. Kopitar je zasle¬
doval grofa Lavala, sobarica Marija
Ojsterc pa mu je prinašala kazat

193

sploh vsa pisma, kar jih je mogla
dobiti pri francoskih gostih, stanujo¬
čih v hotelu. Tako je prišlo Kopi¬
tarju v roke tudi več pisem cesarja
Napoleona na Pellenca, prav tisti dan,
ko je Pellenc pospravljal svoje stvari
in se odpeljal v Pariz. Marmont je
vsled tega poslal svojega tajnika
Heima v Pariz, da prepreči namera¬
vano novo organizacijo, ki naj bi
generalnega guvernerja spravila ob
vso oblast, a tudi sam je skrbel, da
si za vse slučaje zagotovi kar naj¬
večjo moč. To je storil zlasti na ta
način, da je, koder je mogel, za žu¬
pane postavil sebi udane bivše
vojake. Ali pri tem je pozabil raču¬
nati z ilirsko deputacijo, ki je bila
šla meseca junija v Pariz pokloiHj:
se Napoleonu. Deputacijo je vodil
istrski prefekt Cafalati, iz Ljubljane
pa sta bila v deputaciji baron Lich-
tenberg in prekanjeni škof Ricci.
Prav škof Ricci, ki se je Marmontu
silno laskal, je pri vladi v Parizu
spletkaril proti Marmontu in ga dol¬
žil, da hrepeni po kraljevski kroni.
In škof Ricci je mogel toliko laglje

13

194  —

spletkariti, ker se je bila na plesu
pri princu Schwarzenbergu v Parizu
zgodila strašna nesreča. Nastal je
bil namreč požar, pri katerem sta
zgoreli žena in hči prefekta Cafala-
tija, Gafalatiju samemu pa sta zgo¬
reli obe nogi. Škof Ricci je sedaj
lahko delal, kar je hotel.

Dne 4. decembra 1810. je Ljub¬
ljana praznovala obletnico kronanja
cesarja Napoleona in obletnico bitke
pri Austerlitzu. Zvečer je bil pri ge¬
neralnem guvernerju sijajen ples.
Zbrala Be je velika in odlična družba
in prišla je celo baronica Cojzova,
kajti vsa Ljubljana je bila radovedna
na Marmontovo soprogo.

Maršalica je bila lepa in ime¬
nitna dama, a vedla se je ošabno, in
prezirljivo ogledovala vse, ki so ji
bili predstavljeni. Toda, ko je bila
predstavljena Mara, se je maršalica
poživila. Maro je zadel dolg pogled,
ki je dekletu povedal, da maršalica
nekaj ve; v tem hipu pa se je Mara
že vzravnala in prosto, odkritosrčno
in ponosno pogledala maršalici v

196

oči. In tedaj je na občno začudenje
mehko in prijazno rekla maršalica:

— Prosim, gospodična, sedite
malo k meni — rada bi z Vami
govorila.

Po dvorani so stikali glave,
šepetali so in radovedno gledali kaj
da bo.

— Dajte, da si Vas ogledam —
gospodična, je rekla maršalica, ko
je Mara sedela poleg nje. Motrila jo je
dolgo časa in potem nadaljevala.

— Nič se ne čudim, da se je
moj lepi maršal v Vas zaljubil, prav
nič se ne čudim.

— Ekscelenca! Prosim-

— Ali veste — čemu se čudim?
Da niste podlegli! Moj lepi maršal
je jako nevaren. Čar njegove oseb¬
nosti je premotil že nebroj ženskih
Brc in — zastrupil mojo zakonsko
srečo. Vi ste edina, ki se je znala
oteti njegovemu čaru.

Mara je bila pripravljena na
ostre besede in zato jo je ta zaup
nost in ljubeznivost sicer tako
ponosne maršalice ganila. Tiho je
rekla:

13 *

100

— Težke ure sem imela, eksce¬
lenca — a zmagala sem.

V tem je zasvirala godba in
maršal Marmont je pristopil k svoji
ženi, da otvori ž njo prvo ka-
driljo.

— Prvi ples z menoj, je zakli¬
cala maršalica, drugega pa z mojo
prijateljico Maro.

In maršal je plesal prvi ples s
svojo ženo, drugi ples pa z Maro,
in maršalica je smehljaje gledala
lepi par.

— Vse moje nade se podirajo,
Mara! — Z bogom tudi Vi, zadnji
sen mojega življenja — je dihnil
maršal, ko je bil ples končan,in peljal
Maro k svoji ženi.

Ta večer je maršal Marmont
zadnjikrat videl Maro Damjanovo.

XVI.

Na novega leta dan 1811. je Ili¬
rija dobila svoj uradni list »Tdld-
graphe officiel des provines illyrien-
nes«, ki sta ga urejevala intendančna
uradnika Beaumes in Pariš. V vabilu
na naročbo, ki je izšlo šest mesecev

197

poprej, je bilo rečeno, da bo izhajal
list tudi v slovenskem jeziku. To pa
se ni uresničilo, ker se je za sloven¬
sko izdajo oglasilo samo 22 naročni¬
kov, in ker ni bilo mogoče, dobiti
sposobnega urednika. Vsled tega je
list izhajal samo v francoskem in
v nemškem jeziku. Pri nemški izdaji
sta sodelovala tudi Valentin Vodnik
in Andrej Kopitar.

Istega dne se je tudi razglasilo,
da pričakuje cesar Napoleon iz svo¬
jega zakona z nadvojvodinjo Lujizo
potomca in maršal Marmont je vs<ed
tega dal med ubožne ljubljanske ro
dovine razdeliti 10.000 frankov in
mnogo živil.

Končno je bil istega dne tudi
velik sprejem pri maršalu. Zastopniki
vseh oblasti in vsakovrstne deputa-
cije so prišle čestitat maršalu za novo
leto. Ljubljana je imela torej mnogo
snovi za pretresovanje. Najbolj se je
zapazilo, da niso prišli maršalu če¬
stitat ne nemški meščani, ne avstrij¬
sko misleči duhovniki, niti nekatera
društva. Izostali so namenoma, kakor
da so vedeli, da se bliža doba Mar-

198

montovega kraljevanja svojemu koncu
Izostali so pa tudi zaradi tega, ker
je bila med njimi zavladala velika
nevolja. Marmont je bil namreč do¬
volil Židu Abrahamu Heynemannu iz
Memelsdorfa na Bavarskem, da se je
kot trgovec in bankir naselil v Ljub¬
ljani. To je bil prvi Žid, ki je po
preteku več stoletij dobil tako dovo¬
ljenje. Meščani so bili zaradi tega
razburjeni in duhovščina jih je tako
podžgala, da Heynemannu niso ho¬
teli dati nobene prodajalne v na¬
jem, dokler ni posegla vmes gene¬
ralna intendanca. Avstrijska stranka
pa je bila jezna na maršala, ker je
zlasti v zadnjih mesecih postopal s
skrajno brezobzirnostjo proti vsem
antifrancoskim agitacijam plemstva
in duhovščine in dal uradnika do¬
lenjske intendance, Vilharja, zapreti
in vklenjenega odpeljati v Pariz, samo
ker je bil na sumu, da je v zvezi z
dunajsko vlado in da posreduje med
dunajsko vlado in med tistimi ple¬
menitaši in duhovniki na Dolenjskem,
ki so skrbeli, da bi na migljaj z Du¬
naja lahko provzročili vstajo.

199

Bolj kakor novemu listu, marša¬
lovi ženeroznosti in demonstraciji pri
sprejemu pa se je Ljubljana čudila,
da maršal ni priredil običajne novo¬
letne soarčje. Sicer se je reklo, da
je soareja izostala, ker je maršalica
zapustila Ljubljano in šla v Trst, ali
vobče je se mislilo, da je maršal opustil
slavnost, ker je spoznal, da je iz¬
gubljen.

Toda maršal takrat še ni bil po¬
polnoma obupal, nego še vedno mi¬
slil, da reši svoje mesto in ohrani
svojo oblast. Ni mu bilo za guver¬
nersko mesto, nego za moč in oblast,
ki jo je imel. Računal je s tem, da
se je carinsko-politično nasprotje med
Francijo in med Rusijo poostrilo,
in da bo Napoleonu samemu na tem,
da ima generalni guverner v Iliriji
za slučaj vojne kar največjo moč.
Najbrže je pa tudi mislil, da v slu¬
čaju, če bi prišlo med Francijo in
Rusijo do vojne in če bi Napoleonu
ne bila sreča mila, lahko stegne svojo
roko po kraljevski kroni. Doseči jo je
mogel le, če je bila vsa moč v nje¬
govih rokah in zato mu je kazalo*

200

storiti vse, kar se je dalo storiti, da
ostane generalni guverner z dose¬
danjo, skoro absolutno, res kraljevsko
oblastjo.

Zaradi tega je na novega leta dan
popolnoma skrivaj povabil nekaj naj¬
zvestejših svojih prijateljev, med
njimi Prana Damjana, na zaupno po¬
svetovanje in jih nagovarjal, naj poš¬
ljejo ilirski deputaciji v Pariz spo¬
menico, naj izprosi pri cesarju, da
ostane v Iliriji vse pri starem in da
se organizacija prepusti maršalu.

Novi organizacijski načrt, je mar¬
šal razlagal svojim zaupnikom, na¬
redi konec Iliriji kot avtonomni slo
vanski narodni državi. Napoleon hoče
Ilirijo zdrobiti in narediti iz nje sku¬
pino navadnih departementov. Svojim
načrtom glede Balkana se je Napo¬
leon popolnoma odpovedal in zato
nima Ilirija več tiste vrednosti zanj,
kakor jo je imela nekdaj. Zdaj hoče
tudi tu uveljaviti svoje centralistične
nazore in njegovo avtokratstvo mu
brani, da bi pustil Iliriji le senco sa
mostalnosti. Po novem organizacij¬
skem načrtu ne bo imel generalni

201

guverner druge pravice, kakor da bo
smel cesarja zastopati pri patrijotičnih
slavnostih. Ničesar ne bo smel več
sam storiti, ničesar več odrediti, duša
vse uprave bo generalni intendant,
ki bo dobival svoje ukaze iz mini¬
strstva in bo v večnem prepiru z gu¬
vernerjem. S tem, da se Ilirija zdrobi
na departemente, postane veljava slo
vanskega prebivalstva prav majhna

Maršal je svojim pristašem z ve¬
liko vnemo pojasnjeval, kolika škoda
bo to za narodno stvar v Iliriji in da
po tej organizaciji ne bo Ilirija nič
druzega kot kaka podvržena kolonija,
podvržena zato, da bi jo francoska
država eksplontirala. Prebivalstvo ne
bo moglo živeti po svojih navadah in
nazorih; kar so bili prej Nemci, bodo
odslej Francozi.

Zbrani maršalovi čestilci so bili
popolnoma istega mnenja in so se¬
veda pritrdili z vnemo nasvetu, naj
se pošlje v Pariz mudeči se ilirski
deputaciji v tem smislu sestavljena
spomenica.

To spomenico, ki je že čez dober
teden šla z mnogimi podpisi oprem-

202

ljena v Pariz, je sestavil notar dr.
Repešič. Predno je pa prišla sporne
nioa v Pariz, je bila deputacija že
odpotovala. Sicer pa je škof Ricci
ves 2as, kar se je z deputacijo mudil
v Parizu, spletkaril proti Marmontu
in bi se gotovo ne bil oziral na to
spomenico, tudi če bi jo bil pravo¬
časno dobil v roke.

Sčasoma se je bilo po Ljubljani
tudi v najširših krogih zaznalo, kako
nasprotje se je razvilo med cesarjem
Napoleonom in med maršalom Mar¬
montom. Ljudje so dobro čutili, da
je nova organizacija le pretveza in
da hoče cesar s to organizacijo ge¬
neralnemu guvernerju vzeti vso ve¬
ljavo, da bi se isti v kakem kritičnem
trenotku na noben način ne mogel
proglasiti neodvisnim in se polastiti
kraljevske krone. Zato so ljudje z
nestrpno radovednostjo čakali, kak
odgovor pride iz Pariza in takorekoč
noč in dan prežali na vsakega ku¬
rirja, ki je prišel iz cesarjeve pre¬
stolnice. A minoli so tedni in izve-
o se ni ničesar. Maršal Marmont
Be ta čas ni skoro nikjer več prikazal.

203

Čim dlje ni bilo odločitve, toliko težje
so oficirji in uradniki ž njim izhajali.
Prijazne besede ni bilo več slišati iz
njegovih ust. Pozneje kar po več dni
ni zapustil svojih sob. Le zvečer je
časih dal vpreči šest jelenov, katere
mu je podaril knez Auersperg, in se
z njimi v divjem diru vozil po mestu
in po okolici. Nikogar ni več vabil
k sebi, na nobeno veselico ga ni več
bilo in naposled so še prvi uradniki
le težko prišli do njega.

— Maršal trpi fizično in duševno
strašne bolečine — so si francoski
dostojanstveniki v kazini šepetaje pri¬
povedovali. Zdaj spoznava, da so šle
njegove sanje o kraljevski kroni v
nič in zato je tak, da se intendant
trese, kadar mora k njemu.

In govorili so resnico. Maršal
Marmont je trpel strašno, ker je iz
poročil, ki so mu došla iz Pariza,
razvidel, da so bile njegove sanje o
kraljevski kroni v resnici prazne in
da ga hoče Napoleon odpraviti iz
Ilirije. Časih ga je jeza tako preobvla-
dala, da je popadel svojo sabljo in
razbijal stekla ter sekal pohištvo to-

204

liko časa, da je vsled jeze in one¬
moglosti padel brez zavesti na tla in
obležal. Dne 20. februvarja je vztre¬
petala vsa Ljubljana. Razvedelo se
je, da je prišel iz Pariza kurir z lastno¬
ročnim pismom cesarjevim, da je
maršal, čitaje to pismo, zarjul kakor
lev, pismo v silni srditosti poteptal
in kurirja s sabljo pognal iz palače
ter ga tako ranil na rami, da je mož
ves krvav pritekel na cesto.

XVII.

Ljubljančanje so bili od nekdaj
prijatelji gledaliških predstav. Odkar
je dežela sezidala gledališče, so bile
vsako zimo predstave. Do 1. 1810. so
prihajale v Ljubljano nemške družbe.
Francoski uradniki in oficirji pa so
bili veliki nasprotniki vsega, kar je
bilo nemško, in vplivali so toliko
časa, da se gledališče ni več odda¬
jalo nemškim, nego samo italijan
skim opernim družbam. Tudi v pred-
pustu 1. 1811. je prišla taka družba
v Ljubljano in občinstvo je trumoma
hitelo poslušat mehke, ljubeznive
skladbe neapolitanskega skladatelja
Pergoleseja.

205

Dne 11. februvarja je pela ta
družba Pergolesejevo ljubko-šaljivo
opero »L' Amor fa 1’ uomo cieco«
(Ljubezen zaslepi moža.) Ker ta
opera v Ljubljani še ni bila znana,
je bila predstava posebno dobro ob¬
iskana, moški svet je pa še prav
posebno privabilo naznanilo, da na¬
stopi v tej operi prvič nova prima¬
dona gospodična Olimpija. Tudi Dam¬
jan in Mara sta bila v svoji loži in
pričakovala še Konrada, med tem ko
je Kopitar stal v parterju tik pod
ložo, v kateri je kraljevala baronica
Cojzova. Maršalova loža je bila prazna.

Predstava se je bila že začela,
ko je prišel Konrad in veselo sedel
poleg Mare. V tem trenotku se je
začul z odra poln ženski glas. »....
traditor, traditor« (nezvestnik). Na¬
stopila je nova primadona. Začuvši
ta glas je Konrad planil pokonci,
kakor da ga je strela zadela. Nagnil
se je iz lože, strme zrl na oder in
potem ves prepaden in tresoč se po
vsem životu mahnil na svoj sedež.

Kaj ti je, Konrad? je vprašala
prestrašena Mara.

2C6

Smrtnoblede ustne Konradove
so komaj slišno šepetale:

— Moja — žena.

Mara se ni genila, prav kakor
bi ne pojmila Konradovih besed ali
kakor bi bila hipoma izgubila razum,
vid in sluh. Začudenih vprašanj svo¬
jega očeta ni slišala, niti jC videla
silne bolesti, ki je ležala na Konra¬
dovem obrazu. A to je trajalo samo
nekaj trenotkov. Potem pa je vstala
in odločno rekla:

— Pojdimo!

Molče sta Damjan in Konrad
vstala in odšla z Maro. Na hodniku
je rekla Mara svojemu očetu:

— Konrad in jaz imava nekaj
govoriti — kar se tiče naju. Dovoli,
da me Konrad spremi.

— Ali, za boga, kaj imata ven¬
dar? Kaj se je zgodilo? Kaj pomeni
vse to?

— To izveš jutri, oče; danes ti
še ne morem ničesar povedati.

Stari Damjan je bil ves zbe¬
gan , ker si ni mogel raztolmačiti,
kaj da je; nekaj časa se je sicer bra¬
nil, a naposled se je vendar udal in

207

krenil k Božiču v gostilno, med tem
ko je šla Mara s Konradom domov.
Molče sta šla proti frančiškanski
cerkvi in čez most, molče sta šla po
stopnicah, obema je krvavelo srce.
Gori, v veliki topli sobi se je Konrad
ihte vrgel na zofo. Mara pa je tiho
sedla poleg njega.

— To je torej skrivnost tvojega
življenja, je naposled izpregovorila
Mara, tista skrivnost, ki je nisem
nikdar hotela izvedeti.

— Mara, odpusti mi! Zatiral
sem svojo ljubezen do tebe, kolikor
časa sem mogel. Trpel Bern neznan¬
ske bolečine in vendar molčal do
onega dne pri črnuškem mostu. Ti¬
sočkrat sem si rekel, da je brez¬
vestno, da sem ti razkril svojo lju
bežen; tisočkrat sem samega sebe
preklinjal, da nimam moči, se ločiti
od tebe in se ti odpovedati. Kolikrat
sem ti hotel razkriti vse, a čim si ti
rekla, da uečeš ničesar slišati, sem
vselej umolknil. Bal sem se, da te
izgubim in zato sem molčal ... Od¬
pusti, Mara, odpusti.

208

Konrad je padel pred Maro na
kolena in z vročimi solzami močil
njeni roki.

— Sedi Konrad in povej mi vse,
je tiho rekla Mara. Vse od kraja.
Kdo je ta — kdo je tvoja žena, kako
si prišel do tega, da si jo vzel, za¬
kaj sta se razšla ?

Rahlo je objela Konrada, stisnila
njegovo glavo na svoje prsi in mu
otrla solze — mirno in brez vidne
razburjenosti, dasi je njena duša
trpela, kakor še nikdar in se ji je
krčilo srce, kakor da tiči v njem raz¬
beljeno železb.

— Ali se še spominjaš, Mara, je
začel pripovedovati Konrad, da sem
— že več kot 13 let je tega — spravil
iz uršulinskega samostana neko
dekle, vsled česar se toliko let ni¬
sem smel vrniti domov?

— Spominjam se! Pri stari Su¬
zani pl. Schmutzenhaus sem jo vi¬
dela.

— To dekle me je takrat popol¬
noma omamilo. Ko je morala pred
avstrijskimi oblastvi bežati, sem jo
spremil do Vrhnike in tedaj sva si

209

prisegla ljubezen in se domenila, da
se dobiva v Milanu, ki je bil takrat že
franeoski. Tudi jaz sem takrat moral
bežati in šel sem rad, ker me je
srce vleklo v Milan. Tam sem dobil
Ljudmilo. Bil sem še nezrel človek,
pravi mladenič, zaslepljen in domi¬
šljav in verjel vsem besedam ljubezni
in prisegam zvestobe. Ljubila me je
goreče, strastno in me tako omamila,
da sem bil ves blazen. Kaj bi ti pra¬
vil o tem? Zapredla me je v svoje
mreže, tako da sem se ž njo poročil.
Ljubezenske sanje pa so trajale le
malo časa, potem pa je prišlo razoča¬
ranje. In to razočaranje je bilo strašno.
Izvedel sem, da v tistem času, ko
je bila Ljudmila moja nevesta, je
imela skrivaj še nekaj drugih Iju-
bavnih razmerij, ki pa niso bila tako
čista, kakor njeno razmerje z menoj.
In ko sem ji to očital, je hladno
rekla: Zakaj se me pa ti nisi takrat
polastil? V menije zavrela kri. Naj¬
raje bi jo bil ustrelil. Ona pa se mi
je rogala in ko sem ji pokazal vrata,
mi je posmehljivo pripovedovala, da
me je že takrat, ko sem jo odpeljal

14

210

iz uršulinskega samostana, imela za
norca, da je že v samostanu doživela
najgrje stvari in da me je sploh ves
čas varala tudi kot moja žena. Planil
sem nanjo, ona pa je zbežala in se
ni več vrnila k meni.

Tiho je Mara pogladila Konradu
lase in ga tesneje pritisnila k sebi.

— Nekaj dni potem, je nadalje¬
val Konrad, mi je pisala dolgo, strašno
pismo. Brez ovinkov je povedala, da
se je že pri uršulinkah naučila ta¬
kih stvari, da se ji zdi pošteno za¬
konsko življenje neumno; da ona ne
more nikogar ljubiti, ker ljubi samo
razuzdanost; da me je vzela, ker si
je hotela osigurati udobno življenje,
a da se raje odpove udobnemu živ¬
ljenju, da more le svobodno zado¬
stovati svojim strastem. Končno pa
mi je še rekla, da se me bo že spo¬
minjala, kadar bo potrebovala kaj
denarja. In res že po preteku nekaj
mesecev mi je pisala, naj ji pošljem
nekaj denarja, Bicer da pride v Mi¬
lan in mi napravi sramoto. In ker
sem se enkrat udal, so se taka pisma
pogostoma ponavljala. To je bil vzrok,

211

da sem stopil v francosko armado,
ker mi kot oficirju ni mogla slediti.
Ostal sem oficir samo zato, da bi
lahko hitro zapustil vsak kraj, kjer
bi se ona prikazala.— In sedaj je prišla
sem. Kdo ve, kako je izvedela, da
sem tu; kdo ve, kaj se zgodi v pri¬
hodnjih dneh. To bo strašno, če se
izve resnica! Ti boš v sramoti, Mara,
ker te smatra vse mesto za mojo
nevesto, tvoj oče me bo zaničeval,
češ, da sem te varal, mene bodo
zasramovali, da imsm vlačugo za
ženo, mojega bolnega očeta spravi
to v grob.

Konrad je umolknil. Slišalo se
je le tiho njegovo ihtenje. Mara pa
je kakor okamenela sedela poleg
njega.

Zdaj se je Konrad zganil in ho¬
tel vstati, a Mara ga je stisnila k
sebi in rekla:

Ostani še — povej, kaj misliš
storiti.

— Kaj mislim storiti? Tega sam
ne vem! Najbolje bi bilo, da si po¬
ženem krogljo v glavo.

14 *

212

Zdaj pa je vzkipela Mara. Krepko
je prijela Konrada za glavo in svoje
plamteče poglede uprla v njegove
oči.

— Torej tak egoist si ti? Ali
misliš, da je res kako junaštvo, kon¬
čati Bi življenje? Pravi junak je tisti,
ki se nobene ovire na svetu ne
vstraši in ki kljubuje tudi najstraš¬
nejši nesreči; tisti je pravi junak,
kdor ve, da je vse izgubil, a gre
vendar pogumno v brezupni boj.

— O Mara —

— In — je li to tvoja ljubezen?
Kolikrat si mi pravil, da me ljubiš
čez vse na svetu, da bi zame vse
žrtvoval — sedaj pa me hočeš
pustiti samo v žalosti, v brezmejni bo¬
lesti in v sramoti, sebe pa s krogljo
rešiti vseh nadlog. O Konrad, tega
nisem zaslužila.

— Ali Mara, pomisli — zdaj me
boš vendar sama pahnila od sebe.
Kaj ti naj bo moja ljubezen —

— Kako si malosrčen, Konrad!
Ali misliš, da te jaz ljubim samo
zato, da bi postala tvoja žena? Jaz
te ljubim zaradi tebe samega.

213

In oklenivši se Konrada z obema
rokama, je svojo glavo naslonila na
njegovo srce in dihnila:

— Čeprav si zame izgubljen —
jaz ostanem vendar tvoja — kakor
sem ti rekla, oni dan ko sva se vra¬
čala od črnuškega mostu.

— Mara —je-li mogoče? Ali se
mi ne sanja? Ti ostaneš moja?

— Tvoja, Konrad! Saj sem ti že
rekla: Tvoja v sreči in v nesreči —
živa in mrtva — danes in vekomaj.

XVIII.

Naslednjega dne, 24. februvarja,
je šel Konrad že zjutraj v škofijo, da
se oglasi za avdijenco pri maršalu
Marmontu. V škofiji je bilo živahno
vrvenje, zlasti je bilo zbranih mnogo
oficirjev. Od teh je Konrad izvedel,
da je maršal Marmont tisto jutro ne¬
nadoma odpotoval v Pariz.

— Zvečer je nakrat ukazal, da mora
biti vse pripravljeno za potovanje.
Spremljata ga general Fresia in po-
bočnik major Lucieu. Svojim namest¬
nikom je imenoval generala barona
Delzonsa.

214

Tako so pripovedovali oficirji
Konradu in skrivnostno dostavljali, da
je to zadnji poskus maršalov, ohraniti
si podkraljevsko oblast kot generalni
guverner Ilirije.

— Jako težko se je odpeljal, je
zaupno pripovedoval maršalov tajnik
Heim. Že ko je bil na vozu, me je
poklical k sebi. Mislil sem, da mi kaj
važnega naroči — a kaj mislite, da
je bilo?

— To se ne da uganiti, je menil
Konrad.

— Naročil mi je, naj še danes
dopoldne pošljem kar mogoče krasen
šopek — gospodični Mari Damjanovi
in naj ji sporočim maršalove po¬
zdrave.

Smehljaje je prikimal Konrad in
se ni prav nič čudil.

— Razumela sta se dobro, je
rekel Heimu, ker sta dve sorodni na¬
turi, dva sorodna značaja. Jaz bi bil
svojo glavo zastavil, da maršal ne
zapusti Ljubljane, da se pred odho¬
dom ne bi spomnil gospodične Dam¬
janove.

215

Ob 11. uri so se začele avdijence.
Namestnik generalnega guvernerja,
stari general baron Delzons, je bil
nervozen mož, strog kot poveljnik,
sicer pa blagega srca in demokratič¬
nega mišljenja. Tudi kot general ni
nikdar pozabil, da je sin revolucije.
Zgodilo se je večkrat, da je šel v
Rudolfov vinotoč (zdaj je tam Schwent-
nerjeva knjigarna), se vsedei med
priproste vojake ter ž njimi pil in
prepeval.

Ta dan je bil posebno nervozen.
Sprejeti je moral že celo vrsto urad¬
nikov in oficirjev ter slišati mnogo
sladkih besedi — m to ga je vedno
razburilo. Ko je Konrad stopil pred
njega in se vojaški javil, je osorno
zarenčal:

— Kar na kratko, gospod pod-
kapitan. Jaz nimam časa poslušati
dolgih govorov.

Konrad je odpasal svojo sabljo
in ponudivši jo generalu rekel:

— Prosim ekscelenca za takojšnji
odpust iz armade Njegovega Veli¬
čanstva.

210

General je bil presenečen. Vpra¬
šal je nekoliko prijazneje:

— Zakaj?

— Ker se ne spodobi, da bi še
dlje pripadal armadi.

— Sacrebleu — zakaj se to ne
spodobi? Pojasnite mi to.

— Nečem Vas ekscelenca zadr¬
ževati —

— Mordieu — kadar sd gre za
oficirja francoske armade imam vedno
časa. Sedite in povejte, kaj da je.

Konrad je sedel in v kratkih be¬
sedah povedal, da je operna pevka
Olimpija njegova žena, da se mu je
izneverila in pobegnila in da dela s
svojim razuzdanim življenjem njego¬
vemu imenu sramoto.

— In zato hočete stopiti iz ar¬
made? se je začudil general. Ta žen¬
ska Vas je zapustila in Vas nič več
ne briga. Vi ste v časti nosili cesarsko
suknjo, Vi ste na bojišču prelivali
svojo kri za cesarsko zastavo — Vaše
časti ta ženska ne more omadežavati,
naj počenja, kar hoče.

— Ekscelenca — vzlic temu pro¬
sim za odpust. Lahko bi se dal pre-

217

mestiti kam drugam — lahko bi šel
z armado na ŠpanBko — ali jaz sem
tu doma iu sedaj ne morem proč.

— Le ostanite tu! Ta bi bila
lepa, da bi vrl, častivreden mož iz¬
stopil iz armade, ker je imel s svojo
ženo tako nesrečo. Ne, gospod pod-
kapitan, jaz Vas ne odpustim iz ar¬
made.

— Ali — ekscelenca — kaj po¬
rečejo drugi oficirji? Moja žena mi bo
delala sramoto, ker toliko premoženja
nimam, da bi jo odpravil odtod in
ker je moja žena, se je tudi ne more
izgnati. Oziri na druge oficirje —

— Jaz sem rekel, da Vas ne od¬
pustim, je začel kričati general Del-
zons, in pri tem ostane. Imenujem Vas
svojim drugim pobočnikom — iz tega
bodo vsi oficirji spoznali, kako sodim
o Vas. Jutri zjutraj nastopite svojo
službo! Au revoir!

Še predno je mogel Konrad kaj
odgovoriti, ga je general že spravil
k vratom in ga potisnil v predsobo.

Konrad ni vedel, kaj naj stori.
Bal se je, da mu napravi Ljudmila
kako posebno sramoto, bal se je to-

218

liko bolj, ker doslej še ni ničesar od
njega zahtevala in se sploh ni zanj
zmenila, dasi kot pevka na malih odrih
gotovo ni živela v dobrih razmerah.

Počasi je šel Konrad od škofije
čez Mestni trg. Prišedši mimo ro¬
tovža, je videl guvernerjevega slugo,
ko je v Damjanovo hišo nesel izredno
velik in krasen šopek. Spomnil se je
maršala Marmonta, ki je tako možato
zatrl svojo vročo ljubezen do Mare.
In spomnil se je Mare, ki niti tre-
notek ni mislila, da bi njega, Kon¬
rada, zapustila, čeprav se je med
njima odprlo strašno brezno.

Počasi je šel dalje in ni zapazil,
da je čez cesto veslal kurat Svetlin
naravnost proti njemu, z druge strani
pa je prihajal Kopitar.

— Konrad — nekaj novega Vam
moram povedati. Tako je kurat ogo¬
voril svojega prijatelja in segel njemu
in Kopitarju v roke.

— Ali ste postali kanonik ? je
vprašal Kopitar.

— Ob, kaj še! Kanonik! Spodili
so me, odstavili so me, v penzijo so
me poslali.

219

— Ni mogoče!

— Res je! Štiri krajcarje imam
penzije na dan — pa maševal bom
pri frančiškanih.

— Meni se zdi, da ste celo prav
zadovoljni, je menil Kopitar.

— Seveda sem zadovoljen. Zdaj
bom vsaj v Ljubljani.

— Zakaj pa so Vas penzijonirali,
gospod kurat, je vprašal Konrad.

— Zato, ker sem škofa Riccija
razžalil. Zadnjič sem hodil za vodo
in premišljeval, kje bi kaj denarja
dobil. Nakrat vidim škofa pri oknu.
Stoj, sem si mislil, danes mi mora
ta pomagati. Ko me je škof zagledal,
se je hitro obrnil od okna, a jaz sem
ga bil natančno spoznal. Šel sem v
semenišče, a sluga mi je rekel, da
škofa ni doma. Takrat pa me je po¬
padla jeza in dejal sem slugi: »Re¬
cite milostnemu škofu, naj drugič,
kadar pojdejo z doma, ne pozabijo svoje
oslovske glave na oknu«. Vidite in
zato so me penzijonirali.

— In zdaj?

— Zdaj stanujem pri stari go¬
spodični Schmutzenhaus in sem prav

220

zadovoljen. — In pomembno pome-
žikujž je dostavil kurat: Tik mene
stanuje krasna ženska — gledališka
pevka Olimpija.

XIX.

Dne 18. marca 1811 so zjutraj
nakrat začeli grmeti topovi na Gradu.
Strel je počil za strelom in vse
mesto je bilo hipoma pokonci, ker
nihče ni vedel, kaj da pomeni to
streljanje. Oficirji in uradniki so tekli
v škofijo, da pri namestniku gene¬
ralnega guvernerja izvedo, kaj se je
zgodilo in zakaj se strelja in od teh
oficirjev in uradnikov je izvedelo
prebivalstvo, da je bil prišel kurir s
poročilom: Cesar Napoleon je dobil
sina.

Dopoldne so začeli zvoniti vsi
zvonovi. Duhovniki so se silno jezili,
da jim je general Delzons ukazal, še
ta dan prirediti po vseh župnih cer¬
kvah zahvalne maše. Jezili so se
tembolj, ker je bil Napoleon svojemu
sinčku dal naslov rimskega kralja in
mu podelil krono, ki jo je prej imel
papež. Ali z generalom Delzonsom

221

se ni bilo šaliti in zato so se duhov¬
niki udali.

Isti dan je bil v redutni dvorani
tudi slavnostni banket, ki ga je pri¬
redil general Delzons, zvečer pa je
bil v gledališču sijajen ples. Konrad
kot pobočnik generala Delzonsa se
je seveda tudi udeležil tega plesa,
dasi bi bil raje ostal pri Mari.

Isti kurir, ki je bil generalu
Delzonsu prinesel poročilo o rojstvu
rimskega kralja, je oddal pri Damja¬
novih škatljico, češ, da jo je poslal
general Frasia iz Pariza. Z veliko
radovednostjo je odprl stari Damjan
škatljico in našel v nji dve večji
pismi; eno je bilo naslovljeno nanj,
eno na Maro.

— Kake skrivnosti pa imaš z
generalom Fresio, je vprašal Damjan
Maro, ko ji je izročil pismo. Kar s
petimi pečati je zapečateno to pismo.

Mara je vzela njej poslani list,
a medtem, ko ga je ogledovala, je
bil Damjan že svoje pismo prečital
in potem v silnem presenečenju
vzkliknil:

222

— Čaj, Mara, kaj piše Fresia.
Ia starček je s tresočim glasom
čital:

Ljubi gospod Damjan!

Naznanjam Vam žalostno vest:
Maršal Marmont se ne vrne več v
Ljubljano. Izjavil je, da ne ostane
generalni guverner v Iliriji, če se
mu ne pusti oblast, ki jo je imel
doslej. Cesar pa mu je rekel s po¬
sebnim povdarkom: Če hočete po¬
stati kralj ■— pojdite čez Pireneje
in si z mečem pridobite kraljev¬
sko krono. Ia maršal je spoznal,
da cesar ne misli odnehati in je
zato sprejel cesarjevo ponudbo. Čez
nekaj tednov pojde na Špansko.
Vas pa ni pozabil. V tem trenotku,
ko so se njegove smele nade po¬
rušile, je prosil cesarja, da naj
Vam, moj ljubi gOBpod Damjan, po¬
deli red častne legije in naj Vas
imenuje za prezidenta trgovske
sodnije, ki se po novi organizaciji
Ilirije ustanovi v Ljubljani. Cesar
je maršalu dal roko in obljubil,
da to stori. Čestitam Vam, da ste

223

s tem dosegli najvišje mesto, ka¬
tero sploh morete doseči. Na veselo
svidenje! Fresia.

Stari Damjan ni vedel, ali bi se
veselil ali bi se žalostil. Vesel je bil,
da ga je cesar tako odlikoval in ža¬
losten, da Marmonta ne bo več v
Ljubljano, da je bilo konec lepim
sanjam o svobodni, neodvisni, na¬
rodni Iliriji. Mara je zamišljeno zrla
pred se in ni rekla ničesar.

— Kaj pa piše Fresia tebi? je
zdaj vprašal Damjan. A ti še pisma
odprla nisi?

Mara je zdaj odprla zavoj. Ko
je razgrnila papir, je imela v rokah
na tenko slonokoščeno pločioo slikan
portret — maršala Marmonta. Pod
podobo je bilo z maršalovo roko za¬
pisano:

Gospodični Mari Damjanovi
v zvesti udanosti
Avgust Viesse de Marmont,
vojvoda Dubrovniški,
maršal francoskega cesarstva.

Mara je nagnila glavo nad to
sliko, stari Damjan pa je tiho vzel
svoj klobuk in šel na prstih iz sobe,

224

kakor bi bil slutil, da hoče biti Mara
sama z maršalovo podobo. Zunaj pa
si je starec otiral solze in bolestno
ječal:

— Vso ljubezen sveta zasluži
to moje dekle — in nima niti toliko
Breče, kakor zadnja dekla.

Mara pa je dolgo ostala sama
z maršalovo podobo, potem pa jo je
nesla v svojo sobico in jo obesila
nad posteljo.

— Dokler bom živa — bo ta
slika pri meni — kadar umrjem, jo
morajo pa sežgati, da se je ne bo
nikdar dotaknila druga roka.

Kako bi bila Mara pač ta dan
vzkipela, ko bi bila slišala Kopitarja,
kako je v gledališču, sloneč ob loži
baronice Cojzove, s trpkim cinizmom
razlagal, da je vse na svetu le hi¬
navstvo.

— Vse je laž, vse konvencio¬
nalna fraza. Že če me kdo vpraša,
kako se počutiš — se laže, ker mu
je vseeno, kako se mi godi. Vsi la-
žemo in vedno se lažemo. Celo do¬
brodelnost in usmiljenje je hlinjeno.
Za kak takoimenovan dobrodelen na-

225

men ti vrže bogataš tudi stotak, s
svojimi posli pa dela, kakor s psi.
Koliko je ljudi, ki leže na slami, in
koliko je gospodarskih psov, ki po¬
čivajo na blazinah. Vso je laž, naj¬
večja laž je pa ljubezen in zvestoba.

— No, le počakajte, je menil
urednik »Tčlegrapha« —■ kadar bo¬
dete zaljubljeni, bodete že drugače
govorili.

— Jaz tudi tako mislim, se je
oglasil neki oficir. Žena je nekaj bo-
žanstvenega, četudi ima tisoč člo¬
veških slabosti. Mene pa n. pr. kar
očarajo duhovite žene.

— Mene pa dekoletirane, je re¬
kel Kopitar in z jeznim pogledom
odšel, med tem ko se je baronica
Cojzova rahlo nasmehnila, kakor bi
hotela reči: Jaz pa vem, dane misli tako.

Ko je pozneje Kopitar vlovil
prijazen pogled iz oči baronice Coj-
zove, je bil tudi v resnici koj dru-
zega mnenja in se veselil do ranega
jutra. Med navzočniki pa ni bilo
nikogar, ki bi bil slutil, da je ta dan bil
že konec Marmontovemu kraljevanju.

15

Očlwswlf&,

Tretji del.


15 *








I.

Zaupnim potom je Ljubljana iz¬
vedela, kaj je cesar Napoleon sklenil
glede Ilirije, še predno so bili do-
tični sklepi razglašeni. Načrt za novo
organizacijo sta dobila v pregled ge¬
neralni intendant baron de Belleville
in generalni justični komisar Josip
Coffinhal. Napoleon je res razdelil
Ilirijo na skupino departementov, ki
so bili v precej rahli zvezi med se¬
boj. Vsled tega je pozneje nemški
in italijanski element dobil veliko
večjo veljavo v Iliriji, kakor jo je
imel za časa maršala Marmonta.
Oblast generalnega guvernerja se je
znatno skrčila. Napoleon je uvedel
neki dualizem, vsled katerega sta
bila generalni guverner in generalni
intendant — nekak minister notranjih
del — navezana, se v vsaki stvari
med seboj porazumeti, ker eden brez
druzega ni mogel ničesar storiti. Ge¬
neralnemu intendantu je Napoleon
vzel vso finančno upravo in jo izro¬
čil posebnemu intendantu, ki je bil
nekak finančni minister Ilirije. Ju-
stično upravo je uredil Napoleon

230

tako, da je bila v Ljubljani ustanov¬
ljeno apelacijsko sodišče in posebno
trgovsko sodišče. Ustanovljena je
bila dalje v Ljubljani notarska zbor¬
nica in komerčna komisija, iz ka¬
tere se je pozneje razvila trgovska
zbornica. Nova organizacija je tudi
dobro skrbela za trgovino, čeprav
Ljubljančanom ni bilo prav, da je
vlada dovolila tolikim Italijanom, da
so se naselili v Ljubljani. Tudi po
Marmontu urejeno šolstvo se je re¬
organiziralo. Centralna šola v Ljub¬
ljani se je premenila v akademijo,
to je, v pravo vseučilišče; gimnazija
pa se je spopolnila v kolegij. Skrbelo
Be je, da se je v vseh šolah učil
francoski jezik, ali pustila se je pro¬
fesorjem pravica, da so vse predmete
predavali v slovenskem ali v nem¬
škem jeziku. Tudi pošto je vlada
dobro uredila. Vsak dan so hodili
kurirji v Trst in prihajali iz Trsta,
trikrat na teden je bila zveza z Du¬
najem in trikrat na teden z Italijo,
s Francijo in z Orijentom. V glav¬
nem je bil novi organizacijski načrt
posnet po organizaciji Francije, a

231

tendenca njegova je bila, zagotoviti
pariški vladi kar mogoče največji di¬
rektni vpliv na Ilirijo in oblast fran¬
coskih funkcijonarjev utesniti kolikor
se je sploh dalo. Novi načrt je bil
pravi odsev Napoleonovega centra¬
lizma in avtokratstva.

Predno se je izvedla nova or¬
ganizacija, so se zgodile precej
važne osebne premembe. Najpomemb¬
nejša med vsemi je bila prememba
v osebi generalnega guvernerja.
Marmontov naslednik je postal 391etni
general Henri grof Bertrand. Ta je
bil eden najzvestejših Napoleonovih
pristašev. Bertrand se je pod Napo¬
leonom bojeval v Italiji in v Egiptu
in se je 1. 1805. v bitki pri Auster-
litzu tako odlikoval, da ga je Napo¬
leon imenoval svojim generalnim
adjutantom. L. 1806. je Bertrand do¬
segel, da je trdojava Spandau kapi¬
tulirali! 1. 1807.^ je v bitki pri Fried-
landu kot divizijski general odločil
v prid Francozom in si v bitki pri
Aspernu 1. 1809. pridobil velikanskih
zaslug s tem, da je pravočasno na¬
pravil mostove čez Donavo, za kar

232

mu je Napoleon podelil grofovstvo.
Bertrand ni bil tako odličen vojsko¬
vodja, kakor Marmont, ni bil niti
tako duhovit, niti tako vsestransko
izobražen, a bil je cesarju zvesto
udan. Cesar mu je tudi skoro po¬
polnoma zaupal, ali iz previdnosti je
le poslal v Ljubljano svojega prav
specijelnega zaupnika, ki je imel na¬
logo, nadzirati generalnega guver¬
nerja in vse intendante. To je bil
član državnega sveta Las-Cazes. Na¬
poleon ga je imenoval predsednikom
komisije ilirskega državnega dolga,
a to mesto je bilo le ustanovljeno,
da ima Las-Cazes vpogled v ilirsko
upravo. Las-Cazes je bil Napoleonu
neskončno udan in ga tudi v ne¬
sreči ni zapustil. Ko so Angleži od¬
peljali Napoleona na mali otok
Sv. Helene, sledil mu je zvesti in udani
Las Cases tudi tja. Las-Cazes
je provzročil, da sta odstopila kmalu
po uvedbi nove organizacije gene¬
ralni intendant baron de Belleville
in generalni justični komisar Coffin-
hal in izposloval, da je bil imenovan
napovednikom žandarmerije J. J. Ro-

233

belot, lju^ preganjalec vseh duhov¬
nikov, ki so konspirirali proti Fran¬
ciji in za združenje Ilirije z Av¬
strijo. Bertrand je bil imenovan gene¬
ralnim intendantom dne 25. marca
1811, a je šele junija meseca prišel
v Ljubljano. Nova organizacija je
bila zaukazana s cesarskim dekretom
z dne 15. aprila 1811.

Pravega pomena te organizacije
velika večina takrat narodno misle¬
čih Slovencev ni razumela, ker je
uvaževala le dvoje: da je bila oblast
generalnega guvernerja skrčena na
minimum in da francoska vlada ni
utesnila pravic, ki jih je bil Marmont
priznal slovenskemu jeziku. Ko je
pariška vlada po nasvetu justičnega
komisarja Coffinhala imenovala tako
pri tribunalu kakor pri apelacijskem
sodišču samo slovenskega ali hrvat-
skega jetika popolnoma zmožne
funkcijonarje in nobenega Nemca in
ko je bil Fran Damjan imenovan
prezidentom trgovske sodnije, so
utihnili tudi tisti, ki so imeli proti
novi organizaciji svoje in sicer upra¬
vičene pomisleke.

234

Predno se je pa to izvršilo, je
Andrej Kopitar učakal v Ljubljani
sijajen triumf in provzrofiil veliko
in močno gibanje proti duhovščini.

i II.

Ves čas, kar je bila Ljudmila v
Ljubljani, ni niti z najmanjšim zna¬
menjem pokazala, da se želi pribli¬
žati Konradu, tako da razen gene¬
rala Delzonsa, Mare in Konrada ni
nihče vedel, kdo da je. Živela je
skromno a dostojno. Ko je operna
družba zapustila Ljubljano, ni šla
»gospodična Olimpija« z družbo,
nego se je od nje ločila in ostala v
mestu. »Spokorjeno grešnioo« jo je
imenoval Konrad, ko je izvedel, kako
pridno hodi Ljudmila k maši in k
izpovedi, sicer se pa drži svojega
doma in ne občuje skoro z nikomer,
izvzemši v tistih hišab, kjer je imela
kot učiteljica petja nekaj zaslužka.
V teh hišah pa so sodili, da je Ljud¬
mila nagnena misticizmu, drugače
pa vzorna ženska. V celi Ljubljani
je bil en sam človek, kateremu se
je Ljudmila zdela sumljiva, in ta

235

človek je bil Andrej Kopitar, ki je
pa molčal kakor grob o vsem, kar je
vedel in zasledil.

Kmalu po odhodu maršala Mar¬
monta je bila v gostoljubni hiši ba¬
rona Cojza velika soareja. Čim je
Marmont odšel, se je namreč baro¬
nica Cojzova takorekoč poživila,
prav kakor bi čutila, da je prišel
zdaj čas, da si zopet pridobi prven¬
stvo med ljubljanskimi damami in
izpodrine Maro Damjanovo. Zato se
je v hiši njenega strica začelo ži¬
vahnejše življenje. Najprej so bili
vabljeni posamični gospodje, potem
pa je bila prirejena velika soareja,
na katero so bili povabljeni tudi
odličnejši francoski funkcijonarji in
oficirji.

Zbrala se je lepa družba, in
navzočna sta bila tudi Konrad in
Kopitar. Središče vse družbe je bila
seveda baronica Cojzova, ki je s svojo
lepoto in s svojo duhovitostjo oča¬
rala vse navzočnike, tako da se je
okrog nje kar trlo čestilcev. Najbolj
se je vsiljeval grof Laval, med tem
ko se je Kopitar držal v ozadju,

236

dasi ni baronice niti trenotek izpu¬
stil iz oči.

Starejši gospodje so bili zbrani
okrog barona Cojza, ki vsled bolezni
v nogah ni mogel zapustiti svojega
stola, a je bil sicer zgovoren in ži¬
vahen mož in znal svoje družabnike
izborno zabavati.

—■ Čujte, gospod Kopitar, je za¬
klical baron Cojz, ko je prišel Kopi¬
tar mimo skupine, ki je bila zbrana
okrog barona. Povejte še vi svoje
mnenje. Tu se namreč prepiramo
zaradi bodočnosti Slovencev. Jaz
pravim, da tudi slovenski narod
lahko postane velik in slaven, grof
Lichtenberg pa trdi, da je to izklju¬
čeno in nemogoče. Kaj menite, kdo
ima prav ?

— Oba imata prav, je lakonično
rekel Kopitar in se ustavil pri
družbi.

— Eb — kako — eh — oba
vendar eh — ne moreva prav imeti,
se je čudil grof Lichtenberg, ki je
močno nosljal, a se tolažil s tem, da
je nosljanje rodbinska lastnost vseh

237

grofov Liohtenbergov izza pradavnih
časov.

— Oba imata prav, je ponovil
Kopitar. Bodočnost slovenskega na¬
roda je odvisna po naroda samega.
Kakor se mora vsak posamični člo¬
vek boriti za kruh in za obstanek,
in je njegova usoda odvisna od nje¬
govih lastnih moči, tako je tudi pri
narodih. Zdrav narod bo vedno sku¬
šal se povzpeti čimvišje, dobiti čim-
večjo moč. Narod, ki ni zdrav, iz¬
gubi svojd zavednost in postane hla¬
pec drugih, zdravih narodov.

— Ali — prosim vas — kaj je
to »naroda? — Po mojih mislih je
narod le tista družabna celota, ki
ima svojo državo in svojo kulturo.
Grof Lichtenberg se je bil že raz¬
grel. Spadal je med tiste aristokrate,
ki bi bili slovensko narodno gibanje
najrajši zatrli.

— Dovolite mi, da Vam povem
svoje mnenje, je odgovoril Kopitar.
Slovenci smo ravnotako narod, ka¬
kor Nemci, Francozi in Italijani,
namreč sad posebnega naravnega
procesa. V tem procesu smo postali

238

zgodovinska enota, posebna narodna
individualnost, s posebnimi lastno¬
stmi in s posebnim jezikom — ki
se na srečo skoro nič ne razločuje
od jezikov balkanskih narodov. Naš
jezik je izraz naše duše in tista vez,
ki nas je vsa stoletja vezala. Slo¬
venci imamo svoj skupni jezik, svoj
skupni značaj, svoje skupne interese
in zato smo narod, četudi smo še
pod tujo oblastjo. Kakor mora vsak
posameznik skrbeti, da ohrani svoje
stališče v človeški družbi, tako mora
skrbeti tudi narod. Narod ni druzega,
kakor familija v širšem pomenu be¬
sede. Gorje familiji, v kateri posa¬
mezniki ne gledajo na skupno ko¬
rist. Taka familija se raztepe in pro¬
pade v sužnost ter se v drugi ali v
tretji generaciji izgubi v nič. Če bo
imel slovenski narod dovolj življenj¬
ske moči v sebi, mu je prihodnost
zagotovljena, če ne bo imel te moči,
potem ni zdrav in za življenje spo¬
soben.

— Ali — prosim Vas — je no¬
sljal grof Lichtenberg, kdo pa je na¬
roden Slovenec na Kranjskem. Skoro

239

bi rekel, da se narodni Slovenci
lahko na prstih seštejejo. Mesta so
nemška in v mestih je inteligenca.

— A kdo jo daje mestom, to
inteligenco? Slovenski kmet! Ta
kmet ne zalaga mest samo s fižolom
in z zeljnatimi glavami, nego tudi
s človeškim mesom in duhom!

— Ah — ta Vaš kmet! je me¬
nil silno zaničljivo grof Lichtenberg.
Kaj bo ta kmet! Ta ni za nič dru-
zega, ko za hlapčevska dela, sicer
pa brez zavednosti — s tem ne bo¬
dete ničesar opravili.

Kopitar je povesil glavo. Spoznal
je, da je v teh besedah grofa Lich-
tenberga mnogo resnice. Čez nekaj
trenotkov pa se je vzravnal in srdito
rekel:

— A kdo je iz našega kmeta
naredil to, kar je? Njegovi gospo¬
darji in njihovi zavezniki, katoliški
duhovniki. Da bi ga laglje vladali
in izkoriščali, so zlomili njegovo
moštvo, zastrupili njegovo kri, mu
vcBpili helotska čustva in ga gospo¬
darsko spravili na beraško palico.
Zdaj živi ta narod ob krompirju, ki

240

ne daje človeku nič moči in krvi nič
železa, ki ne zahteva ne umnega
kmetovanja, ne marljivosti in ne pod¬
jetnosti. Kako naj bo tak kmet čvrst,
podjeten in nevstrašen, kako naj
sovraži vsako tiranstvo in se raz¬
vname za narodno neodvisnost? Du¬
hovniki so ga naučili, da je greh,
čutiti človeško; vtepli so mu navado,
pokoravati se ponižno in slediti du¬
hovniku, kakor sledi pes svojemu
gospodarju; vsak dan mu oznanjajo,
da življenje na tej zemlji ni dru-
zega, kakor pripravnioa za nebesa.
Kako naj bo tak kmet dovzeten za
narodne ideale in sposoben za delo
za njih uresničenje ?

— No, torej imam le jaz prav,
se je veselil grof Lichtenberg.

— Nikar se prezgodaj ne ra-
dujte, je menil Kopitar. Moč navade,
strah pred prihodnostjo, skrb za
vsakdanji živež so velika ovira — a
vendar se da tudi to ubogo ljudstvo
še poživiti. Samo če spozna, da boj
za narodno neodvisnost ni druzega,
kakor boj, da bi slovenska familija
v človeški družbi veljala toliko

241

kakor druge familije. Vsak po¬
sameznik skuša naprej priti, do¬
biti boljšega kruha; narodno gi¬
banje ima isti namen, namreč na¬
men, zagotoviti vsem članom boljši
kruh, prijetnejši obstanek. Če kmet
to sprevidi, ga bo laglje pridobiti za
narodno stvar, kajti spoznanje, da je
ta narodni boj končno le boj za
lastno zemljo in za lastni kruh, bo
premagalo vse druge pomisleke.

— Tega ne verjamem, najprej
je vendar vsakdo človek. Jaz sem
najprej človek in potem šele Nemec.

— Jaz pa sem najprej Slovenec
in potem šele človek, je s plamtečimi
očmi vzkliknil Kopitar. In tako je
pri vseh zavednih narodih. Zgodo¬
vina uči to na vsaki strani. Ko bi
ne bilo tako, bi ne bilo toliko krvi
teklo v različnih plemenskih bojih.
Brez mož, ki se ne ustrašijo nenevar¬
nosti in ne odgovornosti, brez takih
mož se ni še nikdar nič znamenitega
izvršilo. Vsaka stran povestnice je
polna pota in krvi onih mož, v ka¬
terih je bila poosebljena za histo
rično rešitev dozorela misel.

16

242

— Vse prav — ali jaz vendar
ne verjamem, da bi se v Slovencih
kdaj tako zgodilo, kakor vi pripove¬
dujete, je dejal grof Lichtenberg.

— Mogoče je to — če se tudi
zgodi, tega nihče ne ve in zato sem
tudi rekel, da imata glede bodočnosti
Slovencev oba prav, vi gospod grof
in gospod baron tudi. Treba je le
velikih mož in pokaže se, če je Slo¬
vencem sojena lepša prihodnjost ali
če morajo umreti kot sužnji.

— S posamičnimi možmi, pa
naj so še tako veliki, se ne da nič
opraviti.

— O pač, je s povdarkom vzklik¬
nil Kopitar. Vsi veliki prevrati so
delo posamičnih mož. Brez takih
velikih mož, ki znajo razvneti dušo
in srce naroda, ki se v strastnem
sovraštvu upro obstoječim razmeram,
se ni še nič velikega izvršilo. Nekaj
takih mož naj nam da usoda, potem,
to je moje upanje, bi bila Slovencem
zagotovljena prihodnjost.

Med tem ko je Kopitar govoril,
je postala pozorna vsa družba na to,
^ okoli barona Gojza zbrano skupino.

243

— Kaj se prepirate zaradi taeih
dolgočasnih reči, je rekla baronica.
To smo mi imeli zanimivejše pogovore!

— Govorili smo o preseljevanju
duše — kakor si je Judi predstavljajo.

— Kaj pa bi vi hoteli postati
baronica, če bi se duše res selile iz
telesa v telo, je vprašal Kopitar.

— No, seveda labod — je odgO'
vorila koketno baronica.

Na Kopitarjevem obrazu se je
pojavil sarkastičen usmev.

— Ah — je vzkliknil Kopitar

— labod! Nekaj lepega ste si iz¬
brali ! Labod! Ves dan bi s trebu¬
hom v vodi ležali in vrat zvijali!
In to vas veseli?.

Baronica pa ni odgovorila, kajti
v tem trenutku so se odprla vrata
in na pragu se je pojavila — Ljud¬
mila.

III.

Ljudmila je že pred dlje časom

— po vplivih, ki niso bili znani ne
Konradu, ne Kopitarju — prišla v hišo
barona Cojza, češ, da se pri nji ba¬
ronica Cojzova spopolnjuje v petju.
Povabljena je bila tudi na soarejo k

16 »

244

baronu Gojzu, da bi zapela nekaj,
tedaj jako priljubljenih italijanskih
opernih arij. Ko je Ljudmila stopila
v sobo, se je Konrad resnično pre¬
strašil; prva njegova misel je bila,
da je zdaj prišel zanj odločilni tre-
notek, da se bliža katastrofa. Ta mi¬
sel ga je tako prevzela, da se kar ni
mogel ganiti in še zapazil ni, da je
bila baronica Cojzova pohitela »go¬
spodični Olimpiji« nasproti, jo z ve¬
liko prijaznostjo povedla v dvorano
ter jo predstavila navzočnim damam
in gospodom. Zavedel se je šele, ko
sta baronica in Ljudmila stali — pred
njim.

— Gospodična Olimpija —■ go¬
spod kapitan Podobnik — je pred¬
stavljala baronica.

Nemo sta se Konrad in Ljudmila
poklonila drug drugemu, hladno in
ceremonijelno. Kakor da sta si popol¬
noma tuja, sta stala čez dolgo let
zopet skupaj — mož in žena. Njiju
pogledi so se zadeli. V Konradovih
očeh se je zrcalila trda nepristopnost,
nepreklicni sklep, da je ta ženska
zanj mrtva — v Ljudmilinih očeh je

245

svetlika), nestalno in nejasno, neki
tajinstveni ogenj, neki žar zavratnosti
in prekanjenosti.

|§ Ljudmila in baronica Cojzova
sta šli dalje. Konrad se je odvrnil od
njiju in začel misliti, kako bi se naj-
laglje odstranil iz družbe, med tem
ko jima je Kopitar z napeto pozor¬
nostjo sledil.

—' Gospodična Olimpija — grof
de Laval — je predstavljala baronica
Cojzova. Kopitarjev pogled je postal
teman in jezen.

— Čemu neki prikrivata, da se
poznata? Za tem mora nekaj tičati.
Tako je govoril Kopitar sam sebi in
sklenil, da posveti grofu Lavalu in
Ljudmili največjo pozornost.

Toda tega sklepa ni mogel izvr¬
šiti, kajti baronica ga je povabila, naj
bi ž njo muziciral. Temu povabilu
se je seveda moral odzvati in tako
vsled tega ni mogel videti, kako je
Ljudmila sedeč ob senci blizu okna
in veselo kramljaje z grofom Lava-
lom in z raznimi drugimi gospodi,
neprestano obračala svoje oči na Kon
rada, zdaj milo in proseče, zdaj za-

246

peljivo, plamteče in obetajoče, med
tem, ko je ostal Konrad trd in
hladen.

Kopitar je igral na gosli, baro
niča pa ga je spremljala na klavirju.
Baronica je bila postala izredno vesela
in razposajena in je kar očitno koketi¬
rala s Kopitarjem. Ta je bil hipoma
v ognju. Baronica ga je imela popol¬
noma v oblasti. Čim pa je zapazila
da so Kopitarja prevzela njegova
čutila, da ga je premagala njegova
ljubezen do nje, tedaj je postala
hladna in se porogljivo in prezirljivo
nasmehnila.

— Kaj je pomenilo vaše ko koti¬
ranje in potem to posmehovanje, ba¬
ronica? je tiho, a osorno vprašal Ko¬
pitar, ko sta nehala igrati.

Z lahnim . usmevom je baronica
rekla:

— To je kazen za Vašo surovo
opazko o labodu. Z menoj se ne bo¬
dete norčevali. In čez nekaj trenotkov
je z neko neusmiljenostjo pristavila:
Jdz vem, kako vas zadenem in ranim
— čuvajte se torej.

247

Molče se je obrnil Kopitar proč,
baronica pa se je rezko zasmejala za
njim.

Zdaj je stopila Ljudmila h kla¬
virju in vse se je zbralo okrog nje,
da čuje v tistih časih tako priljub
ljeno italijansko pesem »Non posso
dimenticar« (Pozabiti ne morem).
Pela je res krasno in z vročim čutom,
tako da so bili vsi očarani. Ko je
prišla do mesta: »Ne morem te poza¬
biti, ti ljubeč moj edini«, tedaj je
nagloma, a goreče pogledala Konrada.
Odpela je ta odstavek s tako vidno
bolestjo, da so vsi imeli utis, da je
morala nekaj posebno žalostnega do¬
živeti in da ji pri pevanju te pesmi
krvavi srce.

Kopitar je bil stopil v sosedno
sobo, kjer je bil postavljen buffet in
hitro izpraznil nekaj čaš vina. Baro¬
ničino postopanje ga je bilo hudo ra¬
nilo. Iz sosedne sobe je slišal peti:
»Non posso dimenticar«. To ga je
speklo v srce, ker se je zavedal, da
tudi on ne more pozabiti in da je
obsojen, ginevati v nesrečni, brezupni
ljubezni.

248

Za njim je rahlo zašumela žen¬
ska obleka, mehka roka mu je po¬
gladila lase — baronica Cojzova je
stala poleg njega.

— Ne bodite budi, Kopitar, je
dihnila, in potrpite malo z menoj.

— Zakaj me tako trpinčite, ba¬
ronica? To je brezsrčno, da me naj¬
prej z rafinirano noketerijo razdražite
tako, da se ne morem več premago¬
vati — potem pa me neusmiljeno
pahnete od sebe.

— Prej sem se jezila na Vas,
ker ste me z labodom osmešili —
zdaj pa mi je žal. Kajne, da niste
več hudi name?

Baronica je stopila prav blizu
Kopitarja — kakor bi čakala, da jo
že objame in pritisne k sebi. V Ko¬
pitarju je vse plamtelo, a vendar se
ni ganil. Samo na obrazu in na očeh
se mu je poznalo, kako trpi.

— Pustite me, baronica! Da Vas
neskončno ljubim, to Vam je znano
— a ker je meni znano, kaj leži med
nama in da je ta ljubezen brezupna,
zato Vas prosim, prizanašajte mi. Jaz
se ne bom mogel vedno premagovati,

249

a če enkrat poljubim ta usta, potem me
nobena sila na svetu ne odtrga več od
njih.

Baronica je stopila nekaj korakov
nazaj in njeno lice je dobilo običajni
hladni izraz.

— Pojdiva, je rekla polglasno in
se vrnila v družbo. Kopitar pa ji ni
sledil. Sedel je k oknu v polutemo
in se zatopil v svoje misli. Taki do¬
godki so vedno hudo vplivali na nje¬
govo srce; doživel jih je z baronico
večkrat in vselej so ga ne samo du¬
ševno, nego tudi fizično izmučili,
kakor ismuči človeka saiho vročnica.

V sosedni dvorani pa so peli in
muzicirali, se smejali in se prijatelj¬
ski prepirali. Vrvenje je bilo živahno,
tako da bi tudi bistro oko Kopitar
jevo v tem vrvenju ne bi bilo moglo
slediti Ljudmili, niti zapaziti, kako se
je ta previdno približala svojemu možu
in svojo roko položila na njegovo roko.
■ — Konrad!

— Izvolite, gospodična Olimpija?

Nekaj hipov sta si molče gledala
v oči — ona ponižno in proseče, on
hladno in neizprosno.

250

— Jaz moram s tabo govoriti. ^

— Koliko pa potrebujete? je
vprašal Konrad prezirljivo. Le po¬
vejte —

— Ničesar ne potrebujem, a go¬
voriti moram s tabo. Pridi jutri k
meni.

— Me ne bo.

— Pridi k meni, prosim te, sicer
moram jaz priti k tebi — govoriti
moram s teboj na vsak način.

— Jaz pa nimam z Vami ničesar
govoriti, je osorno odgovoril Konrad
in odšel na drugi konec sobe, kjer
je bil zagledal svojega prijatelja Ko¬
pitarja.

Ne da bi izpregovorila besedo,
sta se razumela in brez slovesa skupno
odšla iz družbe in na Cojzov vrt.
Zgoraj v hiši so se še dolgo zabavali
in veselili — na vrtu pa sta sedela
Konrad in Kopitar ter drug drugemu
razodela skrivnost svojega življenja.

IV.

Odkar je kurat Svetlin svojčas
zasačil grofa Lavala, kako je ponoči
imel v Trnovem skriven sestanek z

251

oskrbnikom nemškega reda in ne¬
kimi drugimi, Francozom sovražnimi
ljudmi, od tedaj je Kopitar oni hiši po¬
svečeval posebno pozornost. Navadno
jo je sam opazoval, časih pa je vzel
tudi Svetlina seboj, toliko raje, ker je
bila duhovska suknja tudi zanj neko
varstvo. Svetlin pa ni mogel dosti¬
krat iti, ker mu je to branilo za-
vžito vino.

Nekaj dni po soareji pri baronu
Cojzu je Kopitar sedel v Kolorettovi
kavarni. Sedel je sam v svojem ko¬
tičku in nekako dremal. V resnici pa
je pazil na grofa Lavala, ki je z ne¬
katerimi oficirji kvartal. Kopitar je
že davno vedel, da poseda grof La-
val le tedaj ponoči v kavarni, kadar
ima namen, iti v Trnovo. Zato je po¬
trpežljivo čakal cele ure, dokler ni
grof vstal in odšel čez Čevljarski
most in po Bregu v Trnovo, kjer je
izginil v hiši št. 17. Ta hiša je bila
last Andreja Doberleta. Kopitar je
tudi ta dan kakor vselej, kadar je
bil tod na straži, lazil okrog hiše, a
ni mogel najti ne ene luknjice, skozi
katero bi bil videl v hišo. Pač pa je

252

izza vogla videl, da je prišlo še več
v dolge plašče zavitih oseb v hišo.
Razločil je dobro, da so jim odprli
le, če so najprej zaklicali besedico
»Franc« in lahko bi bil na ta način
on prišel v hišo, a zdelo se mu je,
da bi bilo to prenevarno in zato je
opustil ta poskus. Ali silno nerad,
kajti ta dan je prišlo v Doberletovo
hišo posebno mnogo ljudi in neka¬
teri izmed njih so jo zapustili z neko
dolgo zavito stvarjo pod pazduho ter
odšli v mestni log.

Dolgo je Kopiter ugibal, kako bi
dognal, kaj da ti ljudje odnašajo iz
Doberletove hiše, ali danes mu ni
prišlo nič primernega na misel.

— Kar na kratko napravim, je
rekel sam sebi in se splazil na ono
stran, koder so skrivnostni obisko
valci Doberletove hiše odhajali v
mestni log.

Zdaj je zopet prišel tak človek.
Vzlic temi je Kopitar spoznal, da je
to kmetski fant. Stopal je brezskrbno
in pritajeno žvižgal naroden napev.

— Tega se lotim, je sam sebi
rekel Kopitar, sezul je čevlje in se

2&3

kakor senca splazil do prvega dre¬
vesa, koder je moral fant mimo priti.
Držeč se debla je Kopitar čakal.
Komaj je fant stopil mimo drevesa,
je skočil Kopitar za njim in ga z vso
silo sunil v v hrbet, tako da je fant
kakor od strele zadet padel na obraz.
Nekaj je z ropotom udarilo ob tla.
Kopitar je zgrabil tisto dolgo v cunje
zavito stvar in ne meneč se za fan¬
tovo kričanje, zbežal v temo. Predno
je presenečeni fant vstal, je bil Ko¬
pitar že izginil.

Prišedši na varno mesto je Ko¬
pitar začel hitro odvijati tisto dolgo
in težko stvar, ki jo je bil vzel na¬
padenemu fantu. Še predno je vse
ovoje odstranil, je vedel, da ima v
rokah puško. Zdaj se je začelo Ko¬
pitarju svetliti. Laval je bil ne le av¬
strijski vohun, nego tudi agent, ki je
v zvezi z raznimi drugimi ljudmi
vodil priprave, da bi Sfa lahko vsak
čas uprizoril ustanek proti Franco¬
zom. Avstrija je vtihotapila orož|e v
Ilirijo, Doberlet pa je bil eden tistih,
ki so orožje skrivali, dokler se ni
razdelilo med tiste kmete, ki so jih

254

duhovniki poznali kot zanesljive.
Čimbolj je Kopitar premišljal, toliko
jasnejše je spoznaval, da je njegova
kombinacija prava. Avstrija je po¬
znala napetost med Francijo in Ru¬
sijo, vedela je, da pride med tema
dvema državama v doglednem času
do vojne — če bi se Napoleonu
slabo godilo, bi tudi Avstrija proti
njemu nastopila. V tem slučaju bi
bila revolucija v Iliriji velikanskega,
lahko celo usodnega pomena.

Vse to je šumelo Kopitarju po
glavi in prevzela ga je ponosna za¬
vest, da je s svojim zasledovanjem
grofa Lavala — dasi je izviralo iz
zasebnih nagibov — za francosko
cesarstvo storil veliko delo.

Počasi je puško zopet zavil v
cunje in jo previdno nesel na mesto,
kjer bi jo naslednji dan mogel zopet
najti. Puško je skril v vejevju fte^
ke&a drevesa, potem pa se po veli¬
kem ovinku skušal iznova približati
Doberletovi hiši. Iz daljave je videl,
kako so nekateri ljudje švigali sem-
tertja.

255

— Fant je šel povedat, da sem
mu puško vzel, je mislil Kopitar in
zdaj bodo iskali napadalca. Ali pa
morda, slutijo kako izdajstvo in iz¬
praznijo zalogo orožja . . .

Kopitar se ni mogel približati
Doberletovi hiši, ker so tam stale
tri osebe. Zato je šel po drugi strani,
da bi vsaj poizkusil videti, kdo izmed
Doberletovih gostov pojde v mesto.
Ni mu bilo treba dolgo čakati. Kmalu
sta prišli dve osebi in smuknili mimo
plota, za katerim je čepel Kopitar.
Spoznati ni bilo nikogar. Kopitar je
splezal čez plot in krenil za tema
človekoma.

— Čudno, kako hodi manjši iz¬
med teh dveh, je govoril sam sebi.
Te drobne stopinje — to mora biti
kak tujec, domač človek nima take
hoje; če bi jo imel, bi ga vsak člo¬
vek spoznal.

Tujca sta šla v mesto, hitrih
korakov in skrbno skrivajo svoja
obraza. Kopitar jima je v primerni
razdalji mirno sledil, s trdnim na¬
menom, da pojde za njima dokler
ne vidi, v katero hišo stopita. In

256

pot se je izplačala, kajti tujca sta
krenila na Stari trg in izginila v
hišo, kjer je stanovala gdč. Suzana
pl. Schmutzenhaus.

Kopitar je strmel. — To je bila
uganka, ki je niti njegov bistri duh
ni mogel rešiti. Kolikor si je tudi
belil glavo — vse je bilo zaman
Dolgo je hodil pred hišo gor dol in
ug bal kaj bi storil. Naposled se je
odiočil, da gre v hišo. Saj je tu sta¬
noval kurat Svetlin — Kopitar je
torej imel dober izgovor. Stopil je k
hišnim vratom in krepko pozvonil.

V.

Kurat Svetlin je bil skrajno ne¬
jevoljen, ko ga je močno trkanje na
njegovih vratih zbudilo iz spanja.
Tako je bil nejevoljen, da je dal
svoji jezi duška s krepkimi kletvi¬
nami. Le počasi in težko se je iz¬
motal izpod odej.

— Hudič naj ga vzame, kdor
me zdaj moti, se je srdito repenčil,
ko je oblačil površnik in vžigal svečo.
Koj na to je pa že ugibal: — Jutri
moram vendar pogledati v sanjske

257

bukve, kaka številka je za nočni
obisk.

Svetlinova nevolja pa se je spre¬
menila v velikansko začudenje, ko
je odprl vrata in zazrl pred seboj
Kopitarja. V sami srajci in površniku
s svečo v rokah je stal pred vratftu
in ni mogel ziniti besede. Morda
niti razumel ni, kako je Kopitar od¬
pravil hišnico, ki mu je bila svetila
po stopnicah in se^aj odšla v svoj
brlog. Šele ko je Kopitar potisnil
Svetlina na stran in vstopivši v sobo
zaprl vrata, se je ttari duhovnik za¬
vedel.

— Vi — Kopitar? I — kaj pa
hočete ob ti uri pri meni?

— Prijatelj — za šalo Vas ni¬
sem zbudil iz spanja, je odgovoril
Kopitar. Spravite se v posteljo in
potem mi povejte, kdo stanuje v
tej hiši.

— Ali — kaj pa se je zgodilo?
Tako »em se prestrašil —. Kurat je
stal še vedno sredi sobe in držal
svečo v rokah. Kopitar mu je vzel
svečo iz rok in jo postavil na mizo;

17

258

potem mu je pomagal, da se je spra¬
vil v posteljo.

— Torej — kdo stanuje v hiši?

— Kurat je začel počasi našte
vati imena: Kancelist Rode, topni-
čarski kapitan Ponson, Suzana pl.
Sehmutzenhaus, jaz —

— Kdo še?

— Hm? Kdo? Ah, da, pri Schmu-
tzenhauso?ki stanuje gospodična
Olimpija.

— Operna pevka?

— Bivša operna pevka — zdaj
jako pobožna in krepostna učiteljica
petja.

Kopitar se je vsedel na posteljo.
Malo je bil presenečen, da se ni že
prej spomnil gospodične Olimpije.

— Ali drugi nihče ne stanuje
v hiši?

— Razen gospodarja nihče, je
odgovoril Svetlin, potem pa nestrpno
pristavil: A zdaj je že ča*, da po¬
veste, kaj to pomeni in čemu ste
me zbudili tako pozno ponoči.

— Prijatelj, je rekel Kopitar, ne¬
kaj važnega sem zasledil. • Med ti¬
stimi, ki hodijo v Doberlet hišo

269

v Trnovo sta tudi dva človeka, ki
sta sedaj v tej hiši.

Svetlin se je nagloma vzravnal
v svoji postelji.

— Ni mogoče!

— Ne le mogoče, nego popol¬
noma gotovo. Le slušajte. In Kopitar
je zdaj z napeto pozornostjo poslu¬
šajočemu kuratu povedal, kaj je vse
doživel ta večer. Ko je končal, je
kurat vzkliknil:

— A kdo bi mogla biti tista
dva človeka, ki sta sedaj v tej hiši.

— Po mojih mislih — je rekel
Kopitar počasi in s povdarkom —
je ena tistih oseb — Olimpija. Že
ko sem jima sledil iz Trnovega,
sem zapazil, da ima eden nekako
čudno hojo. Zdelo se mi je, da tako
hodijo race — a tako hodijo ženske.

Kurat je zmajeval z glavo in
vzdihoval:

— Čudno, čudno! Pa — morda
je le tako. Druge ženske, na katero
bi mogel pasti le najmanjši sum, ni
v tej hiši. In kdo naj bi bil njen
spremljevalec? Iz te hiše gotovo ni.

17 *

260

— Morda je kak tujec, ki ga jo
Olimpija pri sebi skrila. Kje pa ima
Olimpija svojo sobo?

— V drugem nadstropju, na
koncu hodnika, proti Gradu.

Kopitar in kurat Svetlin sta
umolkntla in premišljevala, kako bi
se dalo dognati, 2e je kdo pri Olim¬
piji skrit. Kopitar ni čisto nič dvo¬
mil, da je bila Olimpija, preoblečena
kot moški, v Doberletovi hiši. Videl
je bil enkrat, ko je govorila tik cer¬
kve Sv. Jakoba z grofom Lavalom,
a ker sta se na soareji pri baronu
Gojzu delala, kakor bi se ne po¬
znala, je domneval, da imata kako
posebno zvezo.

— Najbolje bi bilo, da greste
kar na policijo, je končno menil ku¬
rat. Kaj bi se sami ukvarjali.

— Ne, prijatelj, je odločno od¬
govoril Kopitar. To je nemogoče —
tega sedaj še ne morem storiti.

— A zakaj ne?

— Ker moram imeti obzire. Zdi
se mi, da sta prizadeti še dve osebi,
katerih ne smem spraviti v sitnosti.
Kopitar je mislil na baronico Coj-

261

zovo in na Konrada in samo zaradi
teh dveh še ni hotel tega, kar je že
dognal, naznaniti pristojni oblasti.

— Kaj pa mislite storili ? je vpra
žal Svetlin.

— Za zdaj ničesar, je odgovoril
Kopitar, za zdaj je dovolj, da vem,
pri čem da sem. Tu pri vas ostanem
do jutra in potem bom že videl, kaj
je storiti.

Kurat je bil zadovoljen. Kopitar
je le legel na zofo in kmalu sta oba
trdno spala. In spala sta dolgo, kajti
v hiši in v mestu je bilo že vse živo,
ko se je Kopitar prebudil.

— Deset je ura — vstanite, je
zagrmel na kurata, še mašo ste za¬
mudili.

Toda kurat je le nekaj nerazum¬
ljivega mrmral in se obrnil na drugo
stran, med tem, ko se je Kopitar
hitro pripravil za odhod.

Kam pa greste, je zaspano vpra¬
šal kurat.

— V mesto, je odgovoril Kopi¬
tar in se nato poslovil. Toda Kopitar
ni šel v mesto, nego naravnost v
drugo nadstropje.

262

Na hodniku je naletel na gospo¬
dično Suzano pl. Schmutzenhaus in
jo vprašal za stanovanje gospodične
Olimpije.

Starka mu je rada postregla in
ga spremenila do vrat.

— Tu — prosim.

— Hvala!

Kopitar je potrkal, a ne da bi
čakal na odgovor, kar vstopil in stal
pred Ljudmilo.

VI.

Cim je Kopitar prestopil prag
Ljudmilinega stanovanja in pogledal
v lice mladi ženi, ga je obšla takoj
slutnja, da dobi tu v roke ključ do
velike skrivnosti. In istotako je
Ljudmilo, ko je videla pred seboj
strogega Kopitarja, hkrati prešinil
strah, tako da ni mogla izpregovoriti
nobene besedice. Samo roke je izteg¬
nila, kakor bi hotela ubraniti Kopi¬
tarju, da se ji približa.

Molče sta si stala nasproti; ko¬
maj da sta dihala; oba sta bila bleda,
ker sta instinktivno čutila, da je ne
kaj na potu.

263

— Gospodična — jaz vem vse,
je končno po daljšem molku osorno
zaklical Kopitar. Te besede je skoraj
.bruhnil iz sebe — tako ga je bila
prevzela notranja razburjenost. A
ko jih je izgovoril, se je koj pomi¬
ril; imel je samega sebe že zopet v
oblasti, ko je slišal svoj glas. Trdo
je nadaljeval: Vse vem, gospodična,
odvisno pa je od vas, kaj da storim.

— Ali gospod — jaz vas ne ra¬
zumem, je zbegano jecljala Ljud¬
mila.

— Vi me razumete prav dobro,
gospodična Olimpija. A da ne bo¬
dete v dvomih, vam povem še to:
Vi ste avstrijska vohunka in agen-
tinja — danes ponoči ste bili v Do-
berletovi hiši v Trnovem, kjer so
delili puške, in tu v stanovanju skri¬
vate nekega zarotnika. —

Ljudmilo so ta brutalna razkritja
do skrajnosti presenetila. Bilo ji je,
kakor da jo je kdo s kladivom po
glavi udaril. Strahoma je sklenila
roke, med tem ko je Kopitar neiz¬
prosno nadaljeval:

264

— Ta zarotnik je šel z vami od
Doberletove hiše čez Breg do sem
in je šel tudi z vami v hišo. No, ali
ne vem vsega? Če hočete, vam še
kaj povem.

— Ali — gospod Kopitar — kaj
vendar mislite. — Kako me morete
tako dolžiti — jaz ne vem ničesar
— jaz vas sploh ne razumem.

Ljudmila se je bila nekoliko
zavedla in je poskusila hliniti neko
ogorčenje, kar pa se ji ni prav po¬
srečilo. In umolknila je tudi takoj, ko
ji je Kopitar s perečim sarkazmom
se* el v besedo.

— Torej, vi me še vedno ne
razumete? Oj, kako ste nedolžni in
nevedni! No, morda bodete policij¬
skega komisarja laglje razumeli!

Ta grožnja je spravila Ljudmilo
v velik strah. Plašno je pogledala
Kopitarju v oči, potem pa začela be¬
gati po sobi. Nemo je grizla svoje
ustne in zdajinzdaj vrgla sovražen
pogled na Kopitarja. Ta je videl, da
se mu je prvi naskok posrečil, da
ima sedaj trdno stališče in zato je
hladnokrvno čakal, kaj da Ljudmila

205

odgovori. Ljudmila je uvidevala, da
je njena usoda popolnoma v Kopi¬
tarjevih rokah; vedela je, da bi bila
takoj aretirana, če bi Kopitar pokli-
klical policijo in da bi bili podrti s
tem vsi njeni načrti. Stopila je torej
pred Kopitarja in milo proseč s skle¬
njenima rokama rekla.

Gospod Kopitar — bodite usmiljeni
— nikar me ne pahnite v nesrečo.
Jaz nisem toliko kriva, kakor mislite.

Kopitar je dobro zapazil lokavi,
zavratni izraz v Ljudmilinih očeh.

— Predvsem, gospodična, je re¬
kel, ne smete prezreti, da sem pri¬
šel z namenom, Vas rešiti. Ce bi Vas
hotel spraviti v nesrečo, bi sploh ne
bil sem prišel. —

— O, hvala Vam, gospod Kopi¬
tar. Srčna hvala. Prišli ste me torej
svarit? Kako blagi ste.

— No, tako nesebičen nisem, se
je smehljal Kopitar. Roka roko umiva.
Usluga za uslugo. Jaz rešim Vas —
Vi pa pomorete meni.

— Ali — gospod Kopitar — kako
naj Vam jaz pomorem? Saj jaz ni¬
česar ne vem!

266

— Nič se mi ne umikajte, go¬
spodična, je rekel s strogim povdar-
kom Kopitar. Govoriva odkritosrčno.
Jaz sem trdno odločen, razkriti zaroto
in zarotnike izročiti francoski oblast-
niji. Če mi to poveste, kar hočem
vedeti, Vas obvarujem vsake nesreče
— če nečete, ste čez pet minut are-
tovani. Povejte mi zdaj svoje pogoje
in kupčija bo sklenjena.

Ljudmila je le malo časa pomiš¬
ljala. Potem je rekla odločno:

•— Dobro! Jaz Vam povem, kar
vem, a s pogojem, da sme neovirano
oditi tisti gospod, ki je pri meni skrit,
da mene z nobeno besedico ne sum¬
ničite in tudi preskrbite, da ne bom
ne zaslišana, ne klicana na kako pri¬
čevanje. Vem, da ste poštenjak; ba¬
ronica Cojzova mi je dovolj o Vas
pripovedovala, če mi daste svojo
častno besedo, Vam bom zaupala.

— Zanašajte se name. Dam Vam
svojo častno besedo.

— Potem je vse v redu.

Ljudmila je segla Kopitarju v
roke, Kopitar pa si je potem obrisal

267

roko in gredoč z Ljudmilo v drugo
sobo, mrmral:

— Fej — da reši sebe, izda svoje
zaveznike.

V sobi ]e sedel za mizo star go¬
spod orjaške postave, ki je prestrašen
skočil izza mize, ko je zagledal Ko¬
pitarja in potem planil k ponočni
omarici, na kateri je ležal samokres.
Ljudmila pa je hitro stopila k n|emu
in mu šepetajo povedala, kar se ji je
zdelo primerno, da tujcu pove.

Starec se je tudi res kmalu po¬
miril. S Kopitarjem ni spregovoril
nobene besede, pač pa je imel Ljud¬
mili mnogo povedati. Med tem pri¬
povedovanjem se je hitro napravljal,
in ko je bil gotov, se je naglo po¬
slovil od Ljudmile. Gredoč mimo
Kopitarja mu je nekaj stisnil v roke
in odšel. Kopitar je pogledal, kaj mu
je starec dal, in videl cekin.

Ljudmila se je zasmejala.

— Rekla sem mu, da ste tudi
Vi zarotnik in da ste ga prišli svarit.
Zato Vam je dal cekin.

Ljudmila je šla zaklenit zunanja
vrata, in potem rekla:

268

— Sedaj pa sedite gospod Ko¬
pitar, da se domeniva glede najine
kupčije.

Kopitar je ostal več ur pri Ljud¬
mili. Ko je odšel, mu je kar šumelo
po glavi,toliko je bil izvedel. Vzlic
temu pa ni šel na policijo, nego hitrih
korakov na Breg k baronici Cojzovi.

VII.

Baronica Gojzova se je bavila še
s svojo toiletto, ko ji je prišla soba¬
rica naznanit, da želi Kopitar ž njo
govoriti.

— Kopitar? In ob tej uri? se je
čudila baronica. To mora nekaj po¬
meniti! Naročila je sobarici, naj pelje
Kopitarja v salon, sama pa je mirno
nadaljevala svojo toiletto in se ni
prav nič požurila.

Kopitar je moral dolgo čakati,
predno so se odprla vrata in je vsto¬
pila baronica v salon.

— Ali ste morda tudi vi prišli
kot snubec? je baronica zbadljivo po
zdravila Kopitarja. Za danes mi je
namreč naznanjen še neki drugi snu¬
bec. To je vzrok, da sem se nena-

vadno dolgo zamudila b  svojo toiletto.
Snubcev vendar ne morem spreje
mati v jutranji obleki. Ali niste tudi
vi tega mnenja?

Kopitar je potrpežljivo poslušal,
da je baronica dala duška svoji slabi
volji. Potem je rekel:

— Ali ste pri kraji? Če imate
še kaj na srcu, izvolite to prihraniti
za napovedanega snubca.

— Lej, lej, kako ste danes ošabni,
se je norčevala baronica. In jaz sem
mislila, da Vam naredim poseben
kompliment, če Vas povišam in pri-
štejem svojim snubcem.

V Kopitarju je začelo vreti; po¬
niževanja ni prenašal in kadar je
baronica udarila na to struno, je po¬
stal brezobziren.

— Midva imava pač popolnoma
različne nazore, je odgovoril pikro.
Vam se zdi, da bi bila velika pre¬
drznost, če bi tako preprost človek,
kakor sem jaz, snubil bogato baro¬
nico Cojzovo — jaz pa zopet mislim,
da bi bilo za brezpomembno hčerko
brezpomembnega očeta samo častno,
če bi jo jaz snubil.

— 270

Baronica je zardela do las in
vztrepetala jeze.

— To je žaljenje, je siknila

— Ne žaljenje, nego zavrnitev
nedopustnega poskusa, me ponižati,
je hladno odgovoril Kopitar. Jaz Vas
nisem nikdar nadlegoval s svojo lju¬
beznijo, jaz se Vam nisem nikdar
vsiljeval in zato se tudi poniževati ne
pustim.

— Ali ste samo zato prišli, da
mi to poveste?

— Prišel sem, da Vas obvarujem
morebitne nesreče.

— Za mojo srečo ali nesrečo pač
ni treba Vam skrbeti! Če mi bo ba¬
ron Herbert ugajal, ga vzamem, če
mi ne bo ugajal, ga odslovim — vse-
kako je to samo moja stvar.

Baronica je govorila jako ostro,
a Kopitar se za to ni zmenil.

— Barona Herberta ne poznam
— še nikdar nisem ničesar slišal o
njem. Zaradi njega tudi nisem prišel.

— Ne zaradi barona Herberta?
se je čudila baronica. Vi niste prišli
zaradi tega, ker me hoče baron Her¬
bert danes zasnubiti?

271

— Kaj še! je odgovoril Kopitar.
Saj sem Vam že rekel, da o tem ba¬
ronu Herbertu še nikdar nisem ni¬
česar slišal.

Baronica je bila silno presene¬
čena. Mislila je namreč, da je prišel
Kopitar nagovarjat jo, naj ne usliši
barona Herberta. Sedaj pa ji je Ko¬
pitar pokazal, da se sploh ne meni
za tega snubca.

— Ta Vaš snubec in baron me
sploh nič ne zanima!

— Ali — čemu ste pa potem
prišli? je vzkliknila baronica. Poznalo
se je baronici, da je razočarana. Pri¬
pravljena je bila, da vidi Kopitarja
obupanega zaradi barona Herberta,
da bo ponosni mož kleče prosil, naj
ga ne pahne v nesrečo s tem, da se
z drugim poroči, mesto vsega tega
pa je morala slišati, da Kopitarja ta
njegov tekmec sploh ne zanima.

— Ali mi hočete na nekatera
vprašanja točno in jasno odgovoriti ?
je vprašal Kopitar resno.

— Kaj hočete vedeti?

— Povedal sem Vam že enkrat,
da vem, kake zveze ste imeli z gro-

272

fom Lavalom in z nekimi drugimi
avstrijskimi agenti; celo v Vaši hiši
ste imeli tajne sestanke.

— Kot prijatelj naše rodovina,
bi Vi tega sploh ne smeli zapaziti.

— To je moja stvar, baronioa.
Povejte mi, ali imate še te zveze.

— Sedaj pa pravim jaz: To je
moja stvar.

— Kakor hočete, baronica. Kopi¬
tarjev glas je zvenel trdo in neiz¬
prosno. Prosim Vas pa, vzemite na
znanje, da ho tekom ene ure glavni
udeležnik te zarote aretiran. Eno uro
imate torej časa: Če imajo zarotniki
v rokah kaka pisma od Vas ali sploh
kaka dokazila — glejte da izginejo,
sicer vas zna zadeti velika nesreča.
To je vzrok, da sem prišel danes k
Vam; to je vse, kar Vam imam po¬
vedati.

Baronica se je pri teh besedah
prestrašila in spreletel jo je mraz,
kajti vedela je dobro, da Francozi ne
poznajo šale v takih stvareh. Nekaj
trenotkov je sedela na svojem stolu,
kakor okamenela, potem pa jč hipoma
planila pokonci.

273

— Jezus — je dihnila — kaj
sem Btorila! — Kopitar — jaz sem
izgubljena.

Zdaj se je tudi Kopitar ustrašil,
dasi je bil že naprej sklenil, da za'
molči vsa svoja razkritja, če bi bila
baronica Cojzova zapletena v zaroto.

— Zakaj mi ne zaupate, baro¬
nica? je rekel nekoliko mehkeje. Še
je čas, da se rešite. Povejte, kaj je
bilo . ..

— Ah, Kopitar, verjemite mi, jaz
nisem tako kriva kakor mislite. Samo
iz sovraštva do maršala Marmonta
sem se dala pregovoriti, da sem šla
nekaterim zarotnikom na roko. Imam
sorodnika, ki je avstrijski oficir — ta
mi je priporočil grofa Lavala —

— No, tega grofovstva bo kmalu
konec...

— Kaj pravite?

— Nič, nič! Le nadaljujte!

— Torej, moj sorodnik me je
prosil, naj Lavala vpeljem v ljubljan¬
sko družbo in naj ga seznanim z ne¬
katerimi gospodi, ki so ostali zvesti
Avstriji. To sem storila. Da so se ti
gospodje z grofom Lavalom osebno

18

274

seznanili, sem jih nekajkrat povabila
k sebi — druge zveze nisem imela
ž njimi, prav nobene. Lahko mi
verjamete. Odkar je pa postalo znano,
da Marmont odide, se že celo nisem
nič več zmenila zanje.

— Pisanega nima nihče ničesar
od Vas? je vprašal Kopitar.

— Samo grof Laval ima listek,
na katerem je zapisano, kdaj naj
pride k meni. Ko je prišel v Ljub¬
ljano, me je, sklicujš se na priporo¬
čilo mojega sorodnika, pismeno vpra-'
šal, kdaj bi mogel z menoj in z dru¬
gimi gospodi skrivaj govoriti in jaz
sem mu pismeno odgovorila. Podpi¬
sala se sicer nisem, ali vzlie temu*
bodo lahko dognali, da sem jaz tisto
karto pisala. Kaj mi je storiti? Ko¬
pitar — svetujte mi!

— Razen tega listka nima nihče
ničesar od Vas v rokah?

— Nihče!

— Potem bodite brez skrbi! Ti¬
stega Vašega listka nima Laval več,
tisti listek je v — mojih rokah.

Baronica je strmela, kakor še
nikdar v svojem življenju, Kopitar pa

275

je vzel smehljaje svojo listnico iz
žepa in pokazal baronici usodno karto,
katero je bil Laval svoj čas v Boži¬
čevi gostilni izgubil.

— Da, da, to je ona karta. A
kako ste jo dobili Vi?

— To Vam povem drugič, danes
itak nimate časa, ko pričakujeta
snubca.

Baronica je zopet sedla in našlo
nila glavo ob roko.

— Torej mis'ite, da se mi ni
treba ničesar bati?

— Ničesar! Bodite brez skrbi!

— A povejte mi vendar, kdo je
zarotnike izdal, kako jim je policija
prišla na sled, koliko se je dognalo.
Dokler tega ne izvem, ne bom imela
miru

Kopitar pa ni hotel ničesar po¬
vedati, najmanj, da je on vso Btvar
zasledil in razkril in da je policiji
niti naznaniti ni hotel, dokler ni ve¬
del, če baronici Cojzovi ne preti kaka
nesreča.

— Kar sem hotel izvedeti, to
vem. Zato dovolite, da grem. Tu imate

18 *

276

svojo karto, uničite jo sami, da ne
bodete imeli skrbi.

Baronica je še mnogo vpraševala,
ali Kopitar ji ni hotel ničesar pojas¬
niti in jo je zapustil v veliki zbe¬
ganosti.

Iz Cojzove hiše je šel naravnost
h generalnemu intendantu, s katerim
je imel dolg pogovor. Vsi uradniki
so se čudili, ko so videli, da je ge¬
neralni intendant spremil Kopitarja
do stopnic in mu kakor najboljšemu
prijatelju stiskal roko.

Kmalu potem pa je postalo v
mestu nenavadno gibanje. Policijski
uradniki so begali semintja, vojaštvo
je v malih oddelkih odšlo na razne
strani iz mesta, general Delzons pa
se je z generalnim intendantom peljal
v justično palačo, (kjer je sedaj kme¬
tijska družba), kamor so bili pripe¬
ljali več aretovanih oseb.

Popoldne je prihrumel grof
Lichtenberg v Cojzovo hišo in ves
iz sebe pripovedoval baronici in nje¬
nemu stricu, kar je bil izvedel.

— Zaprli so grofa Lavala, nekega
Doberleta iz Trnovega, nekega An-

277

tona Vrančiča iz St. Vida, dva fanta
iz Rudnika in hišnika Češkota. Nekaj
drugih pa še zapro. In ta Laval! Ta
ni bil samo vohun — tudi slepar je
bil. Pomislite, še grof ni in tudi Fran¬
coz ni. Lah je, nekje iz Pijemonta,
prej je bil gledališki igralec. Pravo
njegovo ime je Giovanni Pantaleone
Aimonad. Ogoljufal je vse polno ljudi,
posebno Žida Heynemanna, ki mu je
na ponarejeno nakazilo izplačal 5000
frankov.

Žiga baron Cojz ni rekel ničesar,
ker ni hotel pripoznati, da je ta sle¬
par tudi njega prevaril. Baronica pa
je smrtnobleda slonela na svojem
stolu in v dno duše jo je bilo sram,
da so o njej, nad vse ponosni in ne¬
pristopni aristokratinji, po Ljubljani
govorili, da postane Giovanni Panta-
lecne Aimonad njen - mož.

VIII.

Giovanni Pantaleone Aimonad
je bil junak dneva. Aretovanje tega
vohuna, ki je toliko časa kot grof
Laval zavzemal v ljubljanski družbi
odlično mesto, je že na sebi obudilo

278

veliko senzacijo. Ta se je pa še po¬
večala, ko se je zaznalo, da je vlada
prišla na sled veliki in po celi de¬
želi razširjeni zaroti, ko se je videlo,
koliko ljudi so vojaki in orožniki
prignali v zapor, ko se je izvedelo,
da se po celi deželi pri sumljivih
ljudeh vrše hišne preiskave in da se
posebno natančno preiskujejo farovži.

Daši so francoski funkcijonarji
vodili preiskavo jako energično in
hitro, vendar niso mogli dosti do¬
gnati. Kmetje, pri katerih so dobili
kaj orožja, niso ničesar povedali, za
loga pri Doberletu je bila izpraznjena
in pri duhovnikih se ni dobilo niti
košček papirja, ki bi bil kaj izdal.
Samo v hotelu »Pri divjem možu«,
k er je stanoval Aimonad, je policija
zasačila nekaj beležk, iz katerih je
spoznala, da je bilo utihotapljenih že
2000 pušk na Kranjsko. Policija se
je posebno trudila dognati, kdo je
med Aimonadom in med duhovniki
posredoval, kajti vedela je, da ni
Aimonad nikdar občeval z duhov¬
niki. A ves trud je bil zaman. Šele
čez dve leti je dognal Fouchč, nek-

279

danji Napoleonov policijski minister
in zadnji francoski guverner Ilirije,
da je bila Ljudmila posredovalka med
Aimonadom in duhovniki in da so
ljubljanski duhovniki obveščali svoje
somišljenike na deželi na ta način,
da so jim pošiljali knjige, v katerih
so bile razne besede podčrtane. Če
so se čitale samo podčrtane besede,
se je dobilo besedilo dotičnega ob¬
vestila.

Preiskava proti zarotnikom je
trajala le malo časa. Sodbe so bile
krute. Giovanni Pantaleone Aimonad
je bil obsojen na 7 let težke ječe in
na izgon iz Ilirije. Ta sodba je bila
potrjena dne 3. maja in isti dan so
pustolovcu užgali na tilnik pečat, da
je bil obsojen zaradi vohunstva in
goljufije. Tudi vsi drugi udeležniki za¬
rote, pri katerih so dobili kaj orožja,
so bili obsojeni na velike kazni,
samo duhovniki in Jernej Doberlet
so srečno ušli vsaki obsodbi. Za to
pa so se imeli zahvaliti le Kopitarju.
Predno je namreč ta generalnemu
intendantu razkril, kar je vedel o
zaroti, je zahteval zagotovilo, da ne

280

bo zaslišan kot priča. Generalni in¬
tendant mu je to tudi obljubil in je
držal svojo besedo, vsled česar je
ostalo marsikaj nepojasnjeno.

Med tistimi, ki se je najmanj
zanimal za to stvar, je bil Konrad
Podobnik. Da je njegova žena v to
zaroto zapletena, da je ona izdala
zarotnike Kopitarju ter da je Kopitar
vso stvar razkril, tega niti slutil ni.
Odkar se mu je Ljudmila na soarčji
pri baronici Gojzovi približala, je bil
neprestano tako vznemirjen in v
takih skrbeh, da je bil nesposoben
za vsako delo.

Ljudmilini zahtevi, naj jo obišče,
se ni udal. Pisala mu je potem še
dvakrat, naj pride k nji, a on ji ni
odgovoril in je tudi ni obiskal. Pri¬
pravljen je bi), da pride zdaj osebno
k njemu in je z nervozno razdraže¬
nostjo pričakoval tega trenotka, a —
Ljudmile ni bilo. Hotela je pač priti
k njemu, ali medtem je bil Kopitar
razkril zaroto in Ljudmili tedaj ni
kazalo, da bi se količkaj ganila. Šlo
je za njeno osebno varnost in v tem
času ni hotela ničesar riskirati.

281

Mari ni Konrad ničesar povedal,
kako se mu je poskusila približati
njegova žena. Ali Mara je dobro
opazila, da se je Konradu nekaj pri¬
merilo, kar ga skrbi in razburja, in
uganila je tudi, da je s tem Ljud¬
mila v zvezi. A rekla ni ničesar,
nego le neposredno, s svojo trdno
zaupnostjo, da vse dobro izteče, delala
Konradu pogum. Kar je sama trpela, to
je skrbno prikrivala in iskala razvedri¬
la in tolažbe v delu pri očetovi kupčiji.

Tako je minilo več tednov, in
Ljubljana se je začela pripravljati na
spreiem novega generalnega guver¬
nerja grofa Bertraji/da, čigar prihod
je bil napovedan za dan 29. junija
1811. Zanimanje fa  novega general¬
nega guvernerja je bilo toliko večje,
ker se je vedelo, da se po njegovem
prihodu izvrše važne personalne pre
membe. Te je general Delzons sam
napovedal dne 9. junija, ko se je v
Ljubljani praznoval krst rimskega
kralja in je bil pri generalu Delzonsu
velik banket.

V tej razburjenosti, ki jo je pro-
vzročilo rakritje zarote, obsodba Ai

282

monada in drugih obtožencev ter
zanimanje za novega guvernerja, se
ljudje niso dosti menili za poročilo
v »Tčlčgraphu«, da se je v Trstu
ustrelil baron Herbert. Poznali so
Herberta le slabo, ker se je samo
nekaj tednov mudil v Ljubljani; ve¬
deli so o njem samo, da je bil rodom
iz Celovca in jako častivreden in
simpatičen mož. Edini Kopitar je
vedel neKaj več, da je bil namreč
baron Herbert zasnubil baronico Coj-
zovo in da ga je ta odklonila.

Ko je Kopitar v »Tčlčgraphu«
čital, da Be je baron Herbert ustrelil,
zastalo mu je srce, ker je takoj slu¬
til, da si je mladi, premožni in lju¬
beznivi mož končal življenje, ker g«
baronica Cojzova ni uslišala. *

— Lahko bi ga bila vzela, je
mrmra), saj je imel vse lastnosti za
dobrega soproga in ona bi bila ž njim
srečno živela. In vendar ga ni hotela.

V tem trenotku se je v Kopitar¬
jevih očeh pojavil neki tajinstveni
plamen in ostre poteze njegovega
obraza so postale še pregnantneje.
Z lica se mu je brala zavest, da je
bil baron Herbert žrtvovan — njemu.

283

IX.

Generalni guverner grof Ber-
trand je prišel zvečer dne 29. junija
1811 v Ljubljano, in je še tisti večer
poklical k sebi razne francoske funk
cijonarje, da so ga informirali o ob
stoječih razmerah.

Naslednji dan je bil v škofiji
slovesen sprejem. Generalnemu gu¬
vernerju so se poklonili zastopniki
vseh uradov, zastopniki duhovščine
in meščanstva, popoldne pa je bila
velika revija vojaštva. Prvo, kar je
storil grof Bertrand, je bilo, da je da¬
roval 10.000 frankov za Kranj, ki je
bil pogorel 18. maja in 8000 frankov
za Tržič, ki je bil pogorel 30. marca
istega leta. Ali vzlic temu se Ljub¬
ljana ni mogla prav ogreti zanj; bil
je namreč jako malobeseden in vi¬
sok in ni imel nič tistega, s čimer
je njegov prednik maršal Marmont
očaral ljudi.

Koj po Bertrantovem prihodu
so se zgodile važne osebne spre¬
membe. General Delzons je odšel v
Trst, tajnik generalnega guvernerja,
Heim, je kot državni svetnik prišel

284

v Pariz, generalni intendant baron
de Belleville je dobil dopust za to¬
liko časa, da se reši njegova prošnja
za premestitev. Šele čez dva meseca
je prišla odločba, s katero je bil ba¬
ron de Belleville poklican na Fran¬
cosko, generalnim intendantom pa
je bil imenovan grof Andrč Jean de
Chabrol, ki je bil takrat šele 40 let
star.

Dober teden po Bertrandovem
prihodu je bila v škofiji prva soareja.
Zanimanje za to slavnost je bilo to
liko večje, ker je bila tu prilika, se¬
znaniti se z rodbino grofa Bertranda.
Vedelo se je le, da je grofica Ber-
trand jako živahna in vesela dama,
da je njena mati gospa Dillon, pravi
tip frivolne in lahkožive Francozinje,
vojvodinja Fitz - James, netjakinja
grofice Bertrand, pa vzlic svoji mla
dosti že skrajno koketna. Kaj čuda,
da je vsa Ljubljana želela spoznati
te dame.

Soareja je bila sijajna. Daši so
ljubljanske dame silno veliko žrtvo¬
vale za toilette, se vendar ni mogla
nobena meriti z damami Bertrandove

285

rodovine. Bogastvo teh toilett je bilo
tako veliko, da se je čudila celo ba¬
ronica Cojzova.

Spočetka je vladala na soareji
neka napetost, kakor pač vedno, če
se prvič sestanejo nepoznani ljudje.
Predstavljanje gostov se je izvršilo
prav ceremonijelno, potem pa se je
družba nekako razdelila: na eni

strani so bili Francozi s svojimi da¬
mami, na drugi pa domačini.

Naenkrat je vstala gospa Dillon
in šla naravnost na ono stran, kjer
so stali ljubljanski gospodje zbrani
okrog barona Godellija.

— Prosim gospodje, ali je morda
med vami kdo tako galanten, da bi
se hotel usmiliti stare gospe, ki še
vedno rada pleše? Tako je z najlju¬
beznivejšim smehljajem vprašala
gospa Dillon. Mojih rojakov je vse
polno tu, a nobeden ni bil tako pri¬
jazen, da bi me bil. povabil na
ples.

Dvajset gospodov je pristopilo
in se ponudilo gospe Dillon za ple¬
salce.

286

— Ah — to je lepo — sedaj
pa jaz lahko izbiram, se je smejala
gospa Dillon. V takem položaju že
dolgo nisem bila. Ali težko je — iz¬
birati med tolikimi gospodi.

— Eh — eh — dovolite — se
je nosljaje oglasil grof Lichtenberg
— ko bi poznal Vaš ukus, milo-
stiva —

— Kaj ukus — to je vendar
naravno, da imam mlade moške
rajši, kakor stare plešce, se je ro¬
gala gospa Dillon, ki je bila v svojih
mladih dneh šivilja in je tudi kot
imenitna gospa govorila vedno s
tako odkritosrčnostjo, da je svojega
zeta spravila časih v največjo za¬
drego. — Prosim najmlajšega izmed
gospodov, naj pleše z mano.

Najmlajši je bil sin trgovca Ja-
gerja in gospa Dillon ga je v tri¬
umfu odpeljala na plesišče.

S tem je bil takorekoč led pre¬
bit in zdaj se je razvila v dvorani
prav živahna in neprisiljena zabava
in zadovoljna je bila ž njo celo nik¬
dar zadovoljna baronica Gojzova, zlasti

287

ker je bila edina ljubljanska dama, s
katero je plesal grof Bertrand.

Konrad je plesal samo z Maro,
a še do te je le redkokraj prišel,
ker so jo francoski oficirji kar tru¬
moma oblegali. Skoro vedno je slo¬
nel v ozadji, misli njegove pa so
begale kdove kje.

— Ali ste prišli sem filozofirat
ali plesat?

Presenečen je skočil Konrad s
Bvojega sedeža, ko so te besede uda¬
rile na njegovo uho. Pred njim je
stalo cvetoče dekle, vojvodinja Fitz-
James, ki se je veselo smejala, ko je
videla, v kako zadrego je spravila
Konrada. Se pred no je Konrad mo¬
gel kaj reči, je nadaljevala vojvo¬
dinja:

— Vsi gospodje, kar jih je tu,
so že z menoj plesali; samo Vam se
ni zdelo vredno, da bi me prosili
za ples.

— Visokost imate toliko od¬
ličnih častilcev — se je opravičeval
Konrad.

— Ali jaz hočem, da ste tudi
vi moj častilec, ga je prekinila voj-

288

vodinja. Jaz sploh zahtevam, da so
vsi v mene zaljubljeni.

— Ta zahteva, visokost, je ven¬
dar malo pretirana, je menil Konrad.

Saj nekateri gospodje sploh niso več
prosti.

— Ali ste vi še prosti, gospod
kapitan?

Konrad ni na to vprašanje od¬
govoril, ker je v tem hipu zaigrala
godba.

— Prosim visokost —

— Dobro! Odpustim Vam, da
me niste že prej prosili za ples, ali
v prihodnje zahtevam več pozor¬
nosti.

Vojvodinja se je lahno naslonila
na Konrada in se ž njim zasukala
po parketu.

— Gospod kapitan, je rekla voj¬
vodinja, Vi ste izboren plesalec. Ime¬
nujem Vas za svojega plesnega po-
bočnika. Ali poznate dolžnosti, ki jih
ima plesni pobočnik? <

— Obžalujem visokost — ali
doBlej še nisem nikdar slišal o tem
dostojanstvu.

289

— Poslušajte torej: PleBni po-
bočnik mora biti vedno pripravljen,
plesati s svojo damo; če pleše nje¬
gova dama s kom drugim, mora
stati na strani in zdihovati v ne¬
srečni ljubezni, ne sme pa nikdar
plesati s kako drugo damo. Ali ho¬
čete te pogoje vestno izpolnjevati?

— Ne, visokost, nikakor ne! je
smehljaje a odločno izjavil Konrad.

— Kako pravite? Vi nečete biti
moj plesni kavalir? Vojvodinja kar
umeti ni mogla, da je bil njen
predlog odklonjen.

— Obžalujem, visokost — ali ni
mogoče!

— Ni mogoče? Jaz pa Vam
pravim, da je mogoče in da posta¬
nete vendar moj plesni kavalir, če
se še tako branite.

In hočeš, nočeš je moral Konrad
tudi prihodnjo turo plesati z vojvo¬
dinjo Fttz James.

Ples je bil končan šele proti
jutru. Prav ko se je Konrad od¬
pravljal, je prišel k njemu novi taj¬
nik generalnega guvernerja.

19

290

— Gospod kapitan — prosim na
besedo! Ekscelenca gospod gene¬
ralni guverner želi, da se mu jutri
predstavite.

— Jaz?

— Da! Menda postanete ad¬
jutant.

X.

Po dolgih posvetovanjih z raz¬
ličnimi francoskimi funkcijonarji in
uglednimi domačini iz ranih krajev
Ilirije, je generalni guverner grof
Bertrand prišel do spoznanja, da
mora pridobiti francoski upravi sim¬
patije nemškega in italijanskega pre¬
bivalstva, zlasti plemstva in meščan¬
stva, če se naj francosko gospodstvo
v Iliriji utrdi. Slovensko in hrvatsko
prebivalstvo še ni bilo tako zavedno,
da bi moglo biti edina opora in za¬
slomba francoske vlade; slovansko
prebivalstvo je bilo še tako pristopno
vplivu duhovščine, Nemcev in Itali¬
janov, da se nanj ni bilo popolnoma
zanesti.

Sprijaznenje Nemcev s franco¬
sko upravo je grof Bertrand poveril
svoji ženi. Ta je imela nalogo, zbli-

291

žati družabno nemški živelj s Fran¬
cozi, kajti tako je mislil generalni
guverner, da najlaglje doseže svoj
namen.

Grofica Bertrand se je temu
delu posvetila z vnemo in prirejala
vsak dan v škofiji male sestanke,
na katere je vabila ljubljanske ari¬
stokrate in meščane, posebno tudi
nemške. Izprva so se le v manjšem
številu odzivljali ali veselo življenje
»na dvoru« — kakor so imenovali
škofijo — jih je vendar zanimalo in
kmalu je bil obisk številnejši, zlasti
odkar je baronica Cojzova odločno
stopila na stran Francozov in po¬
stala takorekoč najboljša prijateljica
grofice Bertrandove in odkar se je
baron Kodelli oklenil grofa Bertranda
in delal zanj vztrajno in živahno
propagando.

Konrad je bil kot drugi adjutant
grofa Bertranda skoro noč in dan v
škofiji. Opravila ni imel dosti, kajti
v političnih in upravnih zadevah je
vse posle izvrševalo tajništvo, voja¬
ške posle pa je opravljal prvi adju¬
tant. Konrad pravzaprav ni imel

19 *

292

druge naloge, kakor delati družbo
Bertrandovim damam in v oficirskih
krogih so mu tudi kmalu navzdeli
priimek »adjutant vojvodinje Fitz-
James«, posebno še zategadelj, ker
je bil stalni spremljevalec mlade voj¬
vodinje, kadar je jezdila na izprebod.

Mara se je samo smehljala, brez¬
skrbno in samozavestno, če jo je kdo
opozoril na intimno občevanje Kon¬
rada z vojvodinjo Fitz-James. Niti
trenotek ni mislila, da se ji Konrad
izneveri, da bi ga mogla vojvodinja
vjeti v svoje mreže. Napram Kon¬
radu ni nikdar niti z besedico ome¬
nila tega razmerja. Tudi »na dvor«
je šla le redkokdaj, ker ji ni ugajal
frivolni ton, ki je tam vladal, in ker
ji je bilo mučno gledati, kako je
vojvodinja koketirala s Konradom.

Na dan 15. avgusta je bila obi¬
čajna Napoleonova slavnost Banketu
pri generalnem guvernerju je sledil
ples. Povabljenih je bilo na ta ples
toliko l,udi, da so bili vsi prostori
prenapolnjeni. Povabljen je bil tudi
Kopitar, ki pa se je, kakor navadno
skromno držal v ozadju in svojo po-

293

zornost posvečeval edinole baronici
Cojzovi in mnogoštevilnim njenim
častilcem. Generalni intendant baron
de Belleville pa je Kopitarja zapazil
in ga takoj spoznal, dasi ga je bil
videl samo takrat, ko mu je priše
razkrit zaroto.

— Pojdite malo z mano, je ba¬
ron de Belleville ogovoril Kopitarja
in prijemši ga za roko, ga je peljal
h generalnemu guvernerju.

— Dovolite, ekscelenca, da Vam
predstavim gospoda Kopitarja, uči¬
telja na normalni šoli. To je namreč
oni mož, ki si je za Francijo pri¬
dobil veliko zaslugo z razkritjem za¬
rote — saj se ekscelenca spominjate.

Bertrand je s posebno ljubezni¬
vostjo dal Kopitarju roko.

— Prav vesel sem, da Vas spo¬
znam. Gospod generalni intendant
me je zaupno o vsem informiral.
Bodite prepričani, da znam ceniti
Vašo zaslugo. Dovolite, da Vas pred¬
stavim svoji ženi.

In generalni guverner je peljal
Kopitarja k svoji soprogi in ga pred-

294

stavil s pripomnjo, da ga posebno
priporoči njeni naklonjenosti.

— id čim pa se ti je gospod Ko¬
pitar tako prikupil? je šegavo vpra¬
šala grofica svojega moža.

— Z dejanjem, za katero bi
lahko dobil red čaBtne legije, samo
če bi se oglasil, je z resnim povdar-
kom odgovoril grof Bertrand.

Grofica je bila začudena ali
vprašati ni hotela, kaj da je Kopitar
storil, ker je slutila, da se gre za
politično stvar. Povabila je pa Kopi¬
tarja, naj sede k nji in se zapletla
ž njim v tako živahen pogovor, da
se je vsa pozornost zbrane družbe
obrnila na to skupino. Baronici Coj-
zovi pa je lice žarelo, ko je vse to
videla. Kar naravnost je šla h gro¬
fici in ko ji je ta hotela predstaviti
Kopitarja, se je ponosno smejala.

— Ali — ekscelenca, meni ho¬
čete predstaviti mojega najzvestej¬
šega prijatelja?

Kopitar je dobro čutil, da mu je
baronica Gojzova hotela izkazati po¬
sebno prijaznost s tem, da ga je
javno proklamirala za svojega naj-

295

zvestejšega prijatelja in bil je vsled
tega vesel in tako zgovoren, kakor
le redkokdaj.

Grofica Bertrand se je čudila, da
ji baronica Gojzova ni še nikdar ni¬
česar povedala o Kopitarju in njeno
začudenje je postalo še večje, ko je
izvedela, kako dobra prijatelja sta
Konrad in Kopitar.

— Tako sta vas skrivala kakor
kak zaklad, se je šalila grofica. Jaz
pa niti vedela nisem, da ste na
svetu! A pri tem ne ostane več. To
se izpremeni.

— Vojvodinja Fitz James pa je
šetaje s Konradom rekla:

— Lep ravno ni, ta vaš prija¬
telj in nekoliko lesen je tudi, a vzlic
temu mi ugaja. Samo ne vem zakaj.
Nekaj ima na sebi, kar kaže, da ni
vsakdanji človek.

— Prav pravite, visokost, Kopi¬
tar ni vsakdanji človek, nekaj ne¬
navadnega je na njem. Šele kadar
ga kdo bliže spozna, ga zna ceniti.

— Pri meni je ravno tako, je
koketno odgovorila vojvodinja, ali

m

dasi ste me vi že bližje spoznali,
me še vedno ne znate ceniti.

In šla sta plesat in čisto nič nista
slutila, da sta ju od daleč opazovala
baronica Gojzova in Andrej Kopitar.

— Ko bi le ta koketna vojvo¬
dinja Konrada odvzela Damjanovi
Mari, je želela baronica Cojzova.

Kopitarju pa je bilo tesno pri
srcu, ker se mu je zdelo, da preti
Mari nesreča.

XI.

V malem salonu grofice Bertrand
je bila zbrana pri čaju interesantna
družba, v kateri so bili tudi baronica
Gojzova, pomožni škof Ricci, eden
najbolj prekanjenih duhovnikov tiste
dobe, baron Kodelli, Konrad in —
prvikrat — tudi Kopitar. Prvo besedo
pa je imela vzlic svoji starosti še
vedno živahna gospa Dillon.

Ko je prišel Kopitar, se je gospa
Dillon ravno prepirala s škofom Rio-
cijem o ženski kreposti.

— Ob, te moralične budalosti, ki
ste si jih duhovniki izmislili, je tar¬
nala gospa Dillon, te grene vsem že

297

nam življenje. Ljubezen je mo5, ki
je vsi škofje na svetu ne bodete pre¬
magali.

— Saj o tem ne dvomim, milo-
stiva, se je sladko zagovarjal škof
Ricci- Jaz le trdim, da mora žena
svojega možajvse svoje življenje ljubiti.

— Bežite, bežite, je protestovala
gospa Dillon. To je nemogoče. Vsaka
ljubezen traja samo nekaj časa, po¬
tem ugasne. To je nekaj čisto narav¬
nega. Moži se žena enkrat ali dva¬
krat, ljubi pa lahko desetkrat
in vselej resnično, četudi ima
svojega moža sicer prav rada.

— Milostiva, vaši nazori so stra¬
šni, je vzdihoval škof Ricci, a tako,
da se je dobro poznalo, da misli vse
drugače.

— Ali resnični so vendar, je tr¬
dila gospa Diilon. Ženska zvestoba
je ravno zato prišla ob vso veljavo,
ker sploh ni moža na svetu, ki bi
bil ženi vedno zvest. Vsak mož se
kdaj izneveri svoji ženi; žena pa naj
bi moža vedno tako ljubila, kakor
prvi čas po poroki!

298

— Strašno, strašno, je ječal škof
Ricei, a vidč, da se mu vse smeje,
se je začel smejati tudi on.

— Strašno, strašno, ga je opona¬
šala gospa Dillon. Vam se pač možje
smilijo? Jaz pa pravim, da ima vsaka
žena pravico, živeti po svojem tem¬
peramentu in po svojem srcu. To je
resnična ravnopravnost — vse drugo
so prazne besede.

— Ali — kaj bo po smrti ? Sodba
bo strašna!

— Mar mislite res, da bo kdo
zaradi tega, ker je bil na zemlji ne¬
kaj trenotkov srečen, po smrti
kaznovan z večnim trpinčenjem?
Ljubi monsignor, če vi to sami ver¬
jamete, potem Vas pomilujem.

Pri grofici Bertrand zbrana dru¬
žba je ta prepir med gospo Dillonovo
in škofom Ricoijem poslušala z raz¬
ličnimi čutili in najbrže bi se bila
razvnela velika debata, da ni v tem
trenotku prišel ordonančni vojak grofa
Bertranda in poklical Konranda, da
naj gre h generalnemu guvernerju.

Konrad je izostal le malo časa,
a ko se je vrnil, je bil bled in prepaden.

299

—• Oprostite moje dame, je rekel
z vidnim razburjenjem, da Vas za¬
pustim. Važni opravki me silijo v to
— in prosim — ohranite mi svojo
naklonjenost.

Vsi s6 se začudili, a predno je
mogel še kdo kaj vprašati, je bil
Konrad že izginil.

Kmalu nato je prišel v sobo grof
Bertrand. In zdaj je zbrana družba
izvedela, kaj se je Konradu zgodilo.

— Ker se je zadnji čas v Ljub¬
ljani pojavilo nekaj sumljivih ljudi,
je policija izvršila revizijo hiš. Vsakdo
se je moral legitimirati. Tudi kot
bivša operna pevka znana Olimpija
je morala predložiti svoje izkaznice.
In tu se je konstatiralo, da se Olim¬
pija pravzaprav imenuje Ljudmila
Podobnik in da je zakonska žena ka¬
pitana Konrada Podobnika.

Vsi so strmeli, in cela vrsta vpra¬
šanj o vzroku, zakaj Konrad ne živi
s svojo ženo, se je vsula na grofa
Bertranda.

— Tega ne vem natančno, je
rekel grof Bertrand Konrad mi je le
na kratko povedal, da ga je njegova

300

žena kmalu po poroki zapustila in da
je neče več poznati.

Najbolj se je čudila baronica Goj-
zova, saj je bila z Ljudmilo dobro
znana. Nagnila se je h Kopitarju in
ga tiho vpraSala.

— Ali Vam je bilo to znano?

— Da!

— In vendar niste Damjanove
Mare svarili? Kopitar — to ni bilo
lepo!

— Čemu naj bi jo bil jaz svaril?
Mara ve vse to ravno tako natančno,
kakor jaz.

— Mara to ve in se vendar ni
odvrnila od Konrada? Na obrazu ba¬
ronice Gojzove se je zrcalilo neskon¬
čno presenečenje.

— Kaj mislite, baronica, da se
prava in resnična ljubezen za kaj
takega zmeni? Prava ljubezen ne
pozna ovir, ne konvencijonalnib, ne
resničnih, ker je edinole sama sebi
namen. Tako ljubi Mara Konrada,
čeprav je po zakonu vezan na drugo
žensko.

V očeh baronice Gojzove je ne¬
kaj zasvetlikalo in hitro zopet ugas-

301

nilo. Kopitar pa si je mislil: V njeni
duši se je rodila želja, da bi tudi
ona bila zmožna take ljubezni — in
je koj zopet ugasnila; ta ženska zna
ljubiti; ali žrtvovala ne bo svoji lju¬
bezni ničesar.

Med tem, ko so »na dvoru« tako
govorili, je Konrad hodil doma po
svoji Bobi gor in dol ter premišljal,
kaj naj stori. Zdaj, ko je policija ve¬
dela za njegovo in Ljudmilino tajnoBt,
je bilo gotovo, da se kmalu zazna po
vsem mestu. Pripravljen je bil klju¬
bovati in se ne vpogniti, naj se zgodi
karkoli, ali hudo mu je bilo za Maro,
ki bo morala sedaj trpeti in ki jo
bodo zlobni jeziki obirali, češ, da ima
ljubavno razmerje z oženjenim možem.

Težak notranji boj je bil Konrad,
predno je prišel do sklepa. Končno se
je vendar odločil in šel k — svoji ženi.

XII.

Kuratu Svetlinu se ni v penziji
nič kaj dobro godilo. Njegovi do¬
hodki niso bili v nobenem razmerju
z njegovo žejo. Vsega je imel pre¬
malo, prostega časa pa preveč. Vsled

302

tega se tudi ni branil, ko ga je Ko¬
pitar naprosil, da naj malo pazi na
Ljudmilo, da, celo z nekim veseljem
se je lotil tega nadziranja, tako da
je Kopitar lahko vsak dan natančno
vedel, kdaj je Ljudmila šla iz hiše
in kdaj se je vrnila, kdo jo je ob¬
iskal in kaj je v hiši govorila.

— Veš, Kopitar, je večkrat pra¬
vil kurat Sretlin svojemu prijatelju,
noben človek nima tako dobrega
nosu, kakor duhovnik. Vse ti izve
in največje rodbinske tajnosti ti iz¬
voha. Boš videl, da spravim na dan
tudi Olimpijino tajnost — če ima
sploh katero. — Da je bila Olimpija
Konradova žena in da je ona izdala
Kopitarju zaroto, tega dobri kurat
seveda ni vedel.

Navadno je sedel kurat na hod¬
niku pred kuhinjo Suzane pl. Sehmu-
tzenhaus, kjer je lahko nadzoroval
Ljudmilo in se vendar dobro zaba¬
val, ker je vedno koga dobil, s ka¬
terim je malo pokramljal. Časih je
pa šel k Ljudmili v njeno stano¬
vanje, dasi je dobro čutil, da Ljud¬
mila nima rada teh obiskov.

303

Zvečer onega dne, ko je grof
Bertrand naznanil Konradu, kar je
policija dognala pri reviziji hiš, je
sedel kurat v kuhinji gospfi. Sehmu
tzenhaus in stari Suzani govoril o
občutljivosti svojih kurjih očes tako,
kakor govori kdo drugi o svojem
muzikalnem posluhu.

Na hodniku so se čuli koraki.
Nekdo je šel mimo okna. Kurat je
planil k vratom, da bi videl, kdo da
je, a prišel je že prepozno. Videl je
samo še, da je nekdo stopil v Ljud
milino stanovanje.

— Kdo je šel notri? je kurat
vprašal ob stopnicah stoječo de&lo.

— Neki oficir, ki pa zna slo¬
venski. Videla ga še nisem, a vpra¬
šal me je, kje stanuje pevka.

Kurat je postal skrajno radove¬
den. Francoski oficir, ki je znal slo¬
venski — to je mogel biti samo
Konrad, a da je ta zvečer prišel sem,
temu se kurat ni mogel prečuditi.
Počasi se je vrnil proti kuhinji in
ko je zapazil, da je dekla odšla in
ga nihče ne vidi, se je splazil naj¬
prej in se stisnil k vratom Ljudmi-

304

linega stanovanja. A slišati ni mogel
ničesar in zato se je vrnil v kuhinjo
gdč. Suzane.

— Kdo je pa bil? ga je vprašala
stara gospodična.

— Ne vem, ali — meni se zdi,
da je ta pevka izgubljena ženska.

— Kaj hočete s tem reči? Kaj
je to izgubljena ženska?

i ženska je

/vn ne r

Gospodična Suzana je bila kre¬
postna žena in ni marala poslušati
vedno nekoliko frivolnih namigavanj
kurata Svetlina. Tega pa sedaj tudi
ni mikalo, pričkati se s staro devico,
ker ga je zanimala druga stvar. Stis¬
nil se je k oknu in čakal, da pride
mimo skrivnostni oficir, ki je prišel
obiskš^ Ljudmilo.

Ljudmila je sedela v svoji sobi
in nekaj pisala, ko je nekdo potrkal
na vrata in ne čakaje odgovora
vstopil. Ko je spoznala Konrada je
planila pokonci.

— Konrad, ljubi moj Konrad!
Skočila je k njemu in se ga hotela

lahko najde.

305

okleniti. A on jo je brezobzirno pah¬
nil od sebe.

se me.

— Konrad — odpusti! Sklenila
je roke in se vrgla pred njim na
kolena. Odpusti mi Konrad — saj
te ljubim tako presrčno, tako vroče,
da brez tebe ne morem živeti.

— Pustite to! O ljubezni med
nama ni govora.

Z mokrimi očmi je gledala Ljud¬
mila Konradu v obraz, milo in pro¬
seče, in vendar je imel Konrad ob¬
čutek, da igra Ljudmila le komedijo.

— Šele odkar sem te izgubila,
vem, kako te ljubim. Iskala sem te
po vsem svetu in ko sem te dobila
tu, sem mirno in udano čakala, kdaj
se me usmiliš in mi dovoliš, polju'
biti tvojo roko. Kaznuj me, kakor
hočeš, vse bom udano prenašala —
samo upanja mi ne vzemi, da mi
odpustiš.

Konrad jo je s trdim, brezčutnim
glasom zavrnil:

— Med nama je vse pri kraju.
Kar ste mi storili, tega vam ne mo

— Pustite

20

306

rem odpustiti in vam nikdar ne od¬
pustim. Zame ste mrtva.

— Ti ljubiš drugo! Vem, da jo
ljubiš ali gorje ji, oni Damjanovi
Mari —

— Prepovedujem Vam, da to
ime le izgovorite. Mara je čisto in
vzvišeno bitje. —

— Ki ima ljubavno razmerje z
oženjenim možem. Lepa čistost! Ali
Konrad, jaz te odtrgam z njenega
srca in če bi me to veljalo življenje.
Moj si in moj ostaneš.

— Ne! Nikar ne mislite, da sem
prišel k Vam, da bi seVam približal
— prišel sem Vas samo vprašat, ko¬
liko bi Vam morali plačati, da za
vedno zapustite Ljubljano.

Ljudmila se je zganila, kakor da
bi jo bil kdo z bičem udaril. Njene
oči so zažarele in trdo je rekla:

— Jaz ne grem iz Ljubljane, jaz
te ljubim, in ne prodam svoje lju¬
bezni za vse zaklade sveta. Tebe ho¬
čem Konrad, tebe, in dobim te —
živega ali mrtvega.

— Le nikdar ne mislite, da to
kdaj dosežete.

307

— Saj ne zahtevam, da bi me
vzel takoj k sebi. Prepričaj se prej,
da sem se izpremenila, da te resnično
ljubim, da bi šla zate v smrt. — Zo¬
pet je govorila mehko in nežno in
v njenih očeh je gorel tajinstven, vse
razkošje obetajoč plamen. Počasi se
mu je približala, potem pa hipoma
sklenila svoji roki okrog njegovega
vratu in ga začela tako strastno in
divje poljubovati, kakor bi ga hotela
omamiti.

Konrad pa jo je sunil od sebe
in odločno rekel:

mi studite:

Ljudmila se je ihte vrgla na stol,
Konrad pa je z neizprosnim glasom
vprašal:

— Koliko zahtevate, da zapustite
Ljubljano? Le to sem Vas prišel
vprašat. Vaše bivanje v Ljubljani mi
je nadležno in da bi se Vas za vedno
odkrižal, sem prišel sem. Narediva
torej na kratko.

— Ti torej zametuješ mojo lju¬
bezen?

Vi se

20 *

308

— Da!

— Potem idi! Toliko denarja
nima vsa Ljubljana, da bi me spra¬
vila proč. Jaz ostanem.

Konrad je čutil, da ne opravi
ničesar, da je zaman prišel sem.

— Kaj mislite storiti?

— Kaj te to briga?

Molče se je Konrad obrnil in
brez pozdrava odšel in Ljudmila mu
ni branila.

Kurat Svetlin pa je zmajeval z
glavo, ko je spoznal Konrada, in
milo se mu je storilo, ker se je spom¬
nil Damjanove Mare.

XIII.

»Telegraphe officiel« je bil dne
31. julija 1811 priobčil Vodnikovo
pesem »Ilirija oživljena« in s tem
dnevom je postal Valentin Vodnik
eden najpopularnejših mož v Ljub¬
ljani. Kar je tisoč ljudi čutilo, to je
on izrazil; govoril je iz srca vsem
narodnim Slovencem v Iliriji. Pesem
je v neštevilnih prepisih krožila po
celi deželi in nebroj ljudi jo je znalo
na pamet. Ko je 14. avgusta tistega

309

leta bila povodom Napoleonovega
rojstnega dne velika slavnost, kateri
je sledil ples v gledališču, je baron
Kodelli stopil na oder in pred odu-
ševljeno množico deklamiral »Ilirijo
oživljeno « S tem se je Kodelli gene¬
ralnemu guvernerju tako prikupil, da
ga je pol leta pozneje imenoval za
ljubljanskega župana. V tej lastnosti
si je Kodelli vsled svoje strastne
vneme za Francijo pridobil priimek
»Caton d’ l!lyrie«; ko so se potem
Avstrijci polastili Ljubljane, je bil
baron Kodelli eden prvih, ki so —
presedlali.

Med tem pa je napetost med
Rusijo in Francijo postala vedno
večja. Zlasti odkar je Napoleon od¬
stavil sorodnika ruskega čara, voj¬
vodo Petra Oidenburškega, je bilo
očitno, da je vojna neizogibna. Tako
Rusija kakor Francija sta se dobro
zanjo pripravljali in tudi grof Ber-
trand je dobil naročilo, naj skrbi, da
bo ilirska armada pripravljena na
vse slučaje.

Bertrand je bil sicer obveščen,
da se je Napoleonu posrečilo skle-

310

niti z Avstrijo in s Prusko alijančno
pogodbo, vsled katere bodeta ti dve
državi podpirali Francijo v vojni proti
Rusiji, obveščen pa je bil tudi, da
Napoleon tema svojima zaveznicama
nič kaj ne zaupa. Napoleon je raču¬
nal tudi z eventuvalnostjo, da bi ga
Avstrija in Pruska po kakem porazu
zapustili in nastopili proti njemu, v
katerem slučaju bi Avstrija najprej
naskočila Ilirijo. Zato je odredil, da
je v Iliriji skrbno paziti na more¬
bitne avstrijske mahinacije in gle¬
dati, da bi v takem slučaju ilirsko
prebivalstvo ostalo na strani ce¬
sarja Napoleona in francoske ar,
made.

Ta cesarjeva naročila so napo¬
tila generalnega guvernerja, da je
dogovorno z novim generalnim in¬
tendantom grofom Chabrolom prve
dni oktobra 1811 . sklical ugledne
može iz cele Ilirije na strogo zaupna
posvetovanja, v namen, da se pri
njih informira o dejanjskih razmerah
v Iliriji. Francoski uradniki mu niso
mogli dati zadostnih informacij, ker
so vsled nepoznanja narodovega je-

311

zika prišli vendar le malo v dotiko
s prebivalstvom.

Iz Ljubljane so bili na ta po¬
svetovanja povabljeni različni možje,
a le taki, katerim so francoski funk¬
cionarji popolnoma zaupali. Izmed
duhovnikov je bil povabljen samo
kanonik Pinljak, odločno svobodo¬
miseln mož in vnet pristaš Franco¬
zov. Povabljen je bil seveda tudi
Damjan, potem baron Kodelli, trgo¬
vec Fran Galle, odvetnik dr. Roz¬
man, notar dr. Andrej Repešič, od¬
vetnik dr. Luka Rus, lekarnar Wag-
ner, odvetnik dr. Fran Repič, zlatar
Graff, (lastnik sedaj Valentove hiše
Za zidom), graver Giinzler s Starega
trga, trgovca A. Primic in Nikolaj
Recher. Ta imenik je sestavil poli¬
cijski komisar Toussaint, a ko je ge¬
neralni guverner imenik pregledal,
je molče vzel p<jro in zapisal še eno
ime. Komisar Toussaint je z veliko
radovednostjo pogledal, koga je grof
Bertrand na ta način pripoznal kot
svojega zaupnika in se ni mogel
načuditi, ko je čital ime: Andrej
Kopitar.

312

Posvetovanja teh zaupnikov so
se izmed francoskih funkcionarjev
udeležili razen generalnega guver¬
nerja grofa Bertranda, se generalni
intendant grof Chabrol, Las-Cazes in
generalni zakladnik Ferino.

Skoro soglasno mnenje tako
ljubljanskih kakor vseh drugih za¬
upnikov je bilo, da ima avstrijska
vlada samo med duhovščino resnič¬
nih prijateljev. Duhovščina — se je
reklo — ve, da bi cesar Franc takoj
obnovil tiste razmere, ki so vladale
pred Marijo Terezijo, razmere, ki du¬
hovščini seveda najbolj ugajajo, in
zato je treba paziti, da se duhovščini
onemogoči vsaka agitacija in da se
njen vpliv kolikor možno omeji.

Po zaslišanju zaupnikov so imeli
francoski funkcijonarji med seboj
dolga posvetovanja; uspeh je bil, da se
je odredilo nadzorovanje duhovščine
in sklenilo vpeljati francoski kole¬
dar, s katerim so se odpravili vsi
katoliški prazniki razen štirih in
uveljaviti francosko zakonsko pravo,
ki je določalo civilno poroko. Škof
se je sicer branil na vso moč, a po-

313

magalo mu ni nič. Dne 1. decembra

1811. je moral škofijski ordinarijat
razglasiti, da pride z novim letom

1812. avstrijsko zakonsko pravo iz
veljave in da stopi na njegovo mesto
francosko pravo.

XIV.

Slovesna instalacija apelnega so¬
dišča in trgovskega sodišča, ki sta
bili obe nastanjeni v dež. hiši na
sedanjem Turjaškem trgu, je bila
30. decembra. Nastavljeni so bili iz¬
ključno samo slovenskega ali hrvat-
skega jezika zmožni uradniki. Pre-
zident apelnega sodišča je bil hrvat-
ski rodoljub Spalatini, prezident tri¬
bunala Ljubljančan Zenker. Samo
generalni prokurator je bil Francoz,
Pierre Dasclaux, a njegov namestnik
je bil Slovenec, Anton Kalan iz
Poljan nad Škofjo Loko. Generalni
justični komisar baron Coffinhal je
imel pri instalaciji govor o nalogah
pravosodja. V tem govoru je razvijal
nazore, kakršnih doslej v Ljubljani
še nihče ni slišal. Soglasna sodba o
tem govoru, ki je bil natisnjen v

314

»Tšlegraphu«, je bila, da bi Coffin-
hal niti ene ure ne mogel ostati na
svojem mestu, ko bi bil odvisen od
— Dunaja.

Posebno slovesno so ta dan ob¬
hajali v hiši Frana Damjana, kate¬
rega je bil Napoleon po cbljubi, ki
jo je dal maršalu Marmontu, imeno¬
val prezidentom trgovskega sodišča.
Prisednika sta bila trgovca Jager in
Primic, prisedniški namestnik pa
trgovec Galle.

Na dan instalacije je priredil
Damjan veliko pejedino, na katero
je povabil vse svoje prijatelje. Stari
gospod je bil ta dan res vesel in
srečen, kakor že dolgo ne in z mla¬
deniško navdušenostjo je napival
cesarju Napoleonu, grofu Bertrandu
in maršalu Marmontu.

— Moja Mara pravi, da se mo¬
ramo maršala spomniti na poseben
način, je rekel Damjan svojim go¬
stom. In izmislila si je nekaj po¬
sebnega.

Damjan je razgrnil veliko plo¬
ščo, ki je ležala na stranski mizi.
Bila je od srebra, na njej je bilo

315  —

plastično izdelana podoba Ljubljane,
okrog podobe pa so bili napravljeni
grbi vseh dežela Ilirije. Na spodnjem
delu je bil napis:

»Prvemu generalnemu guver¬
nerju Ilirije in zaščitniku Slovanov,
nepozabljivemu maršalu Marmontu
vojvodi Dubrovniškemu — ljubljan¬
ski Slovenci«.

— To je krasčn dar in če nas
ni maršal popolnoma pozabil, ga
mora ta pozornost razveseliti. Tako
je rekel trgovec Galle, drugi povab¬
ljenci so mu pritrjevali in vnel se
je med njimi živahen razgovor, kako
naj se ta v Benetkah izdelana spo¬
minska ploča dopošlje maršalu.

— Mislim, da bi bilo najbolje,
če bi mu gdč. Mara poslala ta dar,
je menil Galle. Maršal ni imel ni¬
kogar tako rad, kakor Maro. Gdč.
Mara — ali hočete biti pooblaščenka
nas vseh?

— Rade, je odgovorila Mara.
Tem rajša, ker je maršal Marmont
v mi jih očeh najpopolnejši mož, kar
sem jih kdaj spoznala, pravi vzor moža

Mara je to rekla s posebno top¬
lim povdarkom in vsi so ji pritrje¬
vali. Samo Konrada so Marine be¬
sede nekoliko spekle. Zdelo se mu
je, da tiči v njih neko očitanje in
imel je občutek, da obsega Marina
sodba neko ponižanje za njega sa¬
mega. Zato je porabil prvo priliko,
ko je mogel govoriti z Maro, da jo
je vprašal napol šegavo, napol
resno:

— Kajne, Mara, med tvojim
vzorom Marmontom in med menoj
je pač velik razloček? Ia kadar se
ga zaveš, ti je pač hudo, da si meni
darovala svoje srce?

Mara ga je presenečena pogle¬
dala s svojimi svetlimi, vprašujočimi
očmi.

— Ne, Konrad, je odgovorila
mirno, ni mi žal, ker tebe ljubim,
maršala Marmonta pa samo spoštu¬
jem. Bili so trenotki, ko mu je bilo
treba le roke iztegniti in jaz bi bila
njegova. On pa tega ni storil. A
spoštujem ga tudi zaradi drugih
njegovih lastnost', zaradi tega, ker
je v vsakem oziru pravi mož.

317

— In to seveda jaz nisem, je
nekako trpko opomnil Konrad.

Zopet ga je zadel dolg in vpra¬
šujoč pogled.

— Ti si ves drugačen kakor
Marmont, je rekla Mara. Jaz te lju¬
bim — to veš — ali večkrat si mi¬
slim, koliko srečnejša bi bila midva
v svoji nesreči, če bi ti imel kaj več
moči in krepke volje. Moč in volja
— to sta najlepši moški lastnosti.

— Govori dalje, je tiho dejal
Konrad, jaz bi rad vedel kake misli
so se porodile v tebi.

— Jaz sem vedno odkritosrčna,
Konrad, je z vso svojo ljubeznivostjo
odgovorila Mara, in zato ti ne bom
prikrivala svojih misli. Lej, to me
boli, da si tako mehkega značaja,
Čemu si šel k svoji ženi in jo po¬
skusil odpraviti iz Ljubljane? Jaz
na tvojem mestu bi bila rekla: zame
je mrtva, naj gre ali naj ostane —
a kar govore ljudje, to me nič ne
briga. Ti pa se tako bojiš jezikov,
kakor da bi kdo ve kaj izgubil, če
se izve, da je Ljudmila tvoja žena.
Skoro nikamor ne hodiš, ker se je

318

razkrila tvoja tajnost, skrivaš se
pred ljudmi in si ves potrt, namesto
da bi vsem kljuboval, kakor jim klju¬
bujem jaz. Jaz ne vprašam, kaj go¬
vore ljudje, dasi jim na očeh poznam,
kako se čudijo, da imam ljubavno
razmerje z oženjenim možem. In
čemu si odstopil kot adjutant grofa
Bertranda? Jaz na tvojem mestu bi
bi bila ostala, nalašč ostala!

Mara je videla, kako so njene
besede vplivale na Konrada, spoznala
je, da mu je težko pri srcu, in zato
se je hitro nagnila k njemu in mu
zašepetala na uho:

— Pa vzlic temu te ljubim ne¬
skončno, Konrad, in te bom vedno
ljubila.

— Vse je resnično, kar si rekla,
je po kratkem molku povzel Konrad,
da, ti niti vse resnice ne veš. Od¬
stopil sem kot adjutant, ker me je
bilo sram pred Bertrandovimi damami,
izstopiti sem tudi hotel iz armade,
a Bertrand mi tega ni dovolil. In
ali veš, zakaj da me je bilo
sram pred Bertrandovimi da¬
mami? Največ zaradi tega, ker je

319

moji nečimernosti in mojemu samo¬
ljubju ugajalo, da se je vojvodinja
Fitz-James tako trudila, da bi me
vjela v svoje mreže.

— Tudi to sem vedela, je mirno
rekla Mara. Vem, da je vojvodinja v
tebe zaljubljena.

— In ti si to molče gledala? se
je čudil Konrad. Nikdar nisi niti
besedice omenila!

— Čemu? Jaz sem si rekla: Če
me Konrad ljubi, mi ga ne prevza¬
mejo vse vojvodinje na svetu, če me
pa ne ljubi resnično, potem naj
ga ima, katera ga dobi.

Občuduje je Konrad motril
Maro — potem pa ji poljubil roko
in tiho rekel:

— Mara — jaz nisem vreden
tvoje ljubezni.

- Če si je vreden ali ne — to
je moja stvar. V tem oziru sem jaz
najvisja sodnija! Mara je to rekla z
jasnim licem in smeje se veselj, ali
Konrad vendar ni bil pomirjen, če¬
tudi tega ni pokazal ves večer. Tru¬
dil se je, da bi bil živahen, a sam
s seboj le ni bil zadovoljen in vedno

320

se mu je vsiljeval strah, da je v
Marinih očeh mnogo izgubil. Sele
sedaj se je zavedel, kano vroče in
iz dna duše ljubi Maro in trdno je
skleni), da se otrese vseh ozirov in
pomislekov.

— Pridobil sem si jo na črnu¬
škem mostu, je govoril sam seb',
ko je pozno ponoči šel domov, in če
si hočem njeno ljubezen ohraniti,
moram biti vedno pravi mož, kakor
sem bil tisti dan.

XV.

Žandarmerijski poveljnik Robelot
je sedel v Kolorettovi kavarni in raz¬
lagal svojim znancem, da francosko
gospodstvo v Iliriji ne bo prej zago¬
tovljeno, dokler ne bo odstavljen
zadnji duhovnik. To je bil njegov
ceterum censeo, samo da je rabil
frazo: Si j’ etsis roi — jaz bi napo¬
vedal vojno duhovnikom.

Ta dan je bil Robelot posebno
srdit in vsled tega nenavadno gosto¬
beseden, ali streznil se je hipoma in
postal miren in hladen ko led, ko je
prisopihal v kavarno ordonančni vo-

32  L

jak in mu naznanil, da ga kliče ge¬
neralni intendant. Vedel je, da mora
to pomeniti nekaj posebnega.

Pomenilo je res nekaj posebnega.
Blizu Prevoj so orožniki zasačili
kmetski voz. Naložen je bil s slamo,
in orožniki bi ga prav gotovo ne bili
preiskali, da niso iz daljavo videli,
kako se je vozu približal neki jezdec
in nekaj govoril z voznikom, nakar
je ta segel pod slamo in jezdecu iz¬
ročil nekaj, kar je bilo podobno sa¬
mokresu. Orožniki so stekli proti
vozu, a čim sta jih jezdec in voznik
zagledala, sta zbežala proti Ljubljani.
Orožniki so šli za njima, a dohiteti
jU^niso mogli. Na vozu pod slamo
so našli 50 pušk, več samokresov,
smodnika in krogelj. Seveda so to še
tisti večer prišli jav>t v Ljubljano in
to je bil vzrok, da je dal generalni
intendant poklicati žandarmerijskega
zapovednika Robelota iz kavarne.

Kmalu potem so odšle vojaške
patrulje po različnih potih iz mesta.
Imele so nalog, preiskati vse hiše v
brdskem in v kamniškem okraju in
zlasti tudi vse farovže. V Ljubljani

21

322

je ta dogodek zbudil toliko večje
začudenje, ker je bilo znano, da je
Avstrija sklenila s Francijo alijanco
proti Rusiji, in še bolj zato, ker je
bilo znano, da policija skrbno pazi
na vsako količkaj sumljivo osebo in
si ljudje niso mogli tolmačiti, kdo bi
bil sedaj, po obsodbi Aimonada-La-
vala, v Ljubljani avstrijski agent. Po¬
licija je sicer aretovala več sumljivih
mož, med njimi tudi Jerneja Dober-
leta, in izvršila hišne preiskave v
šentjakobskem in šentpeterskem fa-
rovžu, ali nikjer ni našla niti naj¬
manjše stvarice, ki bi jo bila pripe¬
ljala na pravi sled. Samo pri seda¬
njem Bežigradu so ljudje našli osed¬
lanega konja brez gospodarja in blizu
konja je ležal samokres, ki je bil
popolnoma tak, kakor samokresi, ki
so jih našli orožniki na vozu pri
Prevojah. Iz tega se je sklepalo, da
se sumljivi jezdec mudi v Ljubljani, ali,
kakor rečeno, zaslediti ga niso mogli.

Med tistimi, ki jih je ta dogodek
posebno razburil, je bil tudi Konrad.
Kar naenkrat se je izpremenil in
njegovo srce so razvneli zopet tisti

323

nazori, ki jih je gojil pred 15 leti, ko
bo prvič prišli Francozi v Ljubljano
in je bil on eden najodličnejših in
najodločnejših nasprotnikov avstrij¬
skega regima. Sam se je čudil tej
izpremembi, ki se je v njem tako
nagloma izvršila, a tega ni hotel pri¬
znati, da so to premembo provzročile
besede Mare Damjanove.

— Bil sem slab, mrtev, omahu¬
joč, ker ni bilo nobenega povoda, ki
bi bil razvnel v meni živeče eneržije.
Meni je treba dela, treba mi je bo¬
jev, treba velikih ovir, če se naj raz¬
vijejo moje moči. A tega povoda, teh
bojev ni bilo. Vojak v miru je po¬
doben lovskemu psu, ki ne sme na
lov, nego je priklenjen k utici in
mora lizati/ sklede. Tudi z mano je
bilo tako. V deželi vlada red, v na¬
rodnem oziru smo dosegli več nego
smo kdaj upali, neznosnim razmeram,
ki so vladale za časa avstrijskega go-
spodstva, je konec, gospodarsko se
godi ljudem dobro, saj je toliko de¬
narja v deželi, kakor ga ni bilo nikdar.
Ali se je čuditi, da so moje eneržije za¬
dremale in oslabele, in da meje v tem

21 *

324

položaju Ljudmilin prihod tako
potrl ?

Tako je govoril Konrad svojemu
prijatelju Kopitarju, a ta ga niti po¬
slušal ni, ker je mislil na vse druge
stvari. Mara je Konradu smehljaje
pritrjevala, dasi je vedela, da so to
več ali manj le opravičevanja, pravi
vzrok premembe, ki se je zgodila v
Konradu, pa da je ona sama.

Od tega dneva je bilo Konrada
le malokdaj videti. Ves prosti čas —
in imel ga je obilo — je porabil za
delo. S čim se je bavil, tega ni nihče
vedel. Tudi Mari ni ničesar povedal.
A bil je veselejši kakor prej, in je
sam vsem svojim znancem povedal,
da je Ljudmila njegova žena, da pa
sta se ločila, ker se nista razumela.
Sicer se je o tem mnogo šušljalo in
govorilo po Ljubljani, a Konrad se
ni za to čisto nič zmenil, nego hodil
svoja pota. Šele čez nekaj časa je
stari Podobnik povedal Kopitarju, da
je Konrad izdelal nov in natančen
načrt za utrdbo Gorenjske za slučaj
vojne z Avstrijo in ga predložil ge¬
neralnemu guvernerju. Mara je bila

355

jako vesela, da je Konrad tako ve¬
liko in važno delo iz lastnega nagiba
izvršil v kratkem času in pokazal to¬
liko eneržije, njeno veselje pa je po¬
stalo še večje, ko je bil Konradov
načrt sprejet, ko je bil Konrad do¬
deljen generalnemu štabu in je dobil
naročilo, da svoj projekt izvrši. Z deli
se je začelo v tivolskem gozdu, na
strani, ki je obrnjena proti Savi; se¬
danji takoimenovani »Kanonenvveg«
je zadnji ostanek tistih utrdb.

V tem času, ko je Konrad, raču¬
najoč z eventuvalnostjo, da Avstrija
napade Ilirijo, sestavljal svoje načrte,
se je v Ljubljani ustanovila loža pro¬
stozidarjev. Nastanjena je bila v re-
dutnem poslopju v pritličju. Okna
lož\nih prostorov na strani Florjan¬
skih ulic so bila zazidana, nad vratmi
pa je bil napis:

Franco Illjrienne S. L.

T. D. des amis du Roi de
Rome et de Napoleon
Amicitia A Caritas
O . •. de Laybach.

Veliki mojster lože je bil Napo¬
leonov zaupnik Las-Oazes, njegova
-namestnika sta bila generalni zaklad-

326

nik Ferino in poštni ravnatelj d’
Etilly. Med člani so bili tudi razni
domačini, tako odvetnik dr. Rozman,
knjigotržec Kern, odvetnik dr. Lindt¬
ner, kanonik Walland, kanonik Pin-
hak, hišni posestnik poleg Sv. Flori¬
jana in precepteur Hudabivnik, zvo¬
nar Vincencij Samassa in Andrej Ko¬
pitar. Ustanovna seja je bila dne 1.
februvarja 1812.

Duhovščina je zaradi ustanovitve
lože zagnala velik krik in razvila
veliko agitacijo, češ, da hočejo fra-
mazoni zapreti cerkve in odpraviti
vse zakramente. In agitirala je toliko
strastnejše, ker so bili med tem od¬
pravljeni katoliški prazniki in je bila
uvedena civilna poroka v Iliriji, ker
so se njeni dohodki znatno skrčili in
ker je vlada duhovnike strogo nad¬
zorovala, saj jih je imela — in sicer
opravičeno — na sumu, da za slučaj
vojne z Avstrijo pripravljajo revo¬
lucijo.

XVI.

Z dekretom z dne 26. februvarja
1812. je bila ustanovljena nova ob-

327

črnska organizacija za Ilirijo. Uprava
ljubljanske mestne občine se je po¬
verila posebnemu municipalnemu od¬
boru, županom pa je bil imenovan
baron Kodelli. V odboru so bili od¬
vetnik dr. Rus, trgovec Primic, hišni
posestnik Čebul, trgovec Nikolaj Re-
cher in trgovec Andrej Malič. Novi
župan je tem povodom priredil v
redutni dvorani banket s plesom, ka¬
terega se je udeležil tudi generalni
guverner grof Bertrand s francoskimi
dostojanstveniki.

Eden prvih, ki je zapustil redutno
dvorano, je bil Andrej Kopitar. Ce
na kaki slavnosti ni bilo baronice
Cojzove, se je vselej dolgočasil in je
hitro izginil. Pred redutno dvorano
je bila zbrana velika množica, ki je
čakala na odhajanje gostov. Kopitar
je nekoliko obstal in si ogledoval
ljudi, ki so bili tako potrpežljivi, da
so čakali po več ur, samo da vidijo
nekaj lepih oblek. Tudi kurat Svetlin
je bil med njimi in njemu se je Ko¬
pitar pridružil.

— Kdo je neki to? je naenkrat
vprašal Kopitar, uzrši med ljudmi

328

visokega starega moža. Nekje sem
ga že videl, a ne spominjam se, kje.

— Tudi jaz ga ne poznam, je
menil Svetlin. Še nikdar ga nisem
videl, dasi poznam vsacega Ljub¬
ljančana.

Kopitar je stopil k zidu in po¬
svetil tujcu vso pozornost, a kolikor
si je tudi belil glavo, uganiti ni mo¬
gel, kje je videl tega človeka.

Tujec je medtem zapustil svoj
prostor in krenil čez cesto.

— Pojdiva malo za njim, je
rekel Kopitar svojemu prijatelju
Svetlinu in ta je bil koj zadovoljen.

Pot se jima je izplačala. Tujec
' je šel čez Čevljarski most in odtod
po Bregu v Trnovo, kjer je izginil
v hiši Jerneja Doberleta. Strme sta
Kopitar in Svetlin obstala.

— Saj se mi je koj zdelo, da je.
ta človek sumljiv, je šepetal Kopitar
In zdaj se tudi spominjam, kje sem
ga videl.

— Kje? Ali ga poznaš?

— Kdo da je, ne vem, a videl
sem ga pri Ljudmili, tisto jutro, ko
sem pri tebi prenočil.

329

— Torej še ni konec teh zarot!

— Kakor se kaže, še ne. Mož
mora biti kak avstrijski agent.

— Ali naznaniva to policiji? je
vprašal Svetlin.

— ČJemu? Doberlet je tako pre¬
kanjen, da ga ne bodo vjeli izlepa,
sicer pa ne smem ničesar storiti,
dokler ne vem, če ni Ljudmila spet
v kaki zvezi s tem človekom. Kon¬
rada bi to ubilo, če bi prišlo na dan,
da je njegova žena vohunka.

— K Ljudmili ta človek ne hodi,
je zatrjeval kaplan. Še nikdar ga ni
biio pri nji, odkar jo nadzorujem.

— Kdo ve! Morda se je vtiho¬
tapil, ne da bi ga bil kdo vidol.

— Kvečjemu če je prišel z Grada
na dvorišče. Z dvorišča pride lahko
k Ljudmili, ne da bi ga kdo zapazil.

Pri Doberletu se je začul neki
šum. Kopitar in Svetlin sta se pre¬
vidno približala in videla, da stoje
okrog hiše ljudje in trkajo. Zdaj se
je čulo povelje:

— V imenu postave — odprite!

330

— Policija je! je dihnil Kopitar.
Saj se mi je že čudno zdelo, da
Doberletove hiše ne nadzorujejo.

Medtem bo  Be odprla vrata in
na pragu se je pojavil Jernej Dober-
let z lučjo v rokah.

— Kdo ste? Kaj želite? je vpra¬
šal osorno.

— V imenu postave! Mi smo
prišli preiskat Vašo hišo, ker v nji,
skrivate sumljive ljudi.

— Le preiščite jo, je rekel Do-
berlet porogljivo. Najbolje bi pa bilo,
da se kar tu nastanite, da Vam ne
bo treba ponoči hoditi.

Poveljnik in dva redarja so šli
z Doberletom v hišo, trije redarji pa
so ostali zunaj.

— Saj spet ne bo nič uspeha, je
menil eden teh redarjev. Ta Doberlet
je tako prekanjen, da mu ni priti do
živega.

— Ali jaz sem natančno videl,
je dejal drugi redar, da je sumljiv
tujec šel v hišo. V teh minutah, kar
sem jih rabil, da sem Vas poklical
ni mogel oditi.

331

Preteklo je nekaj Sasa, predno
se je patrulja vrnila iz hiše.

— Saj sem Vam koj povedal,
da ni nikogar v hiši, se je posme¬
hoval Doberlet. Kaj mislite, da ne
vem, da me vedno nadzorujete?

Redarji so nevoljno odšli, a čim
ao ae Doberletova vrata zaprla, so bb
vrnili in se skrili v soseščini.

— Pojdiva, je rekel Kopitar in
ae tiho splazil s svojim prijateljem
v mesto.

XVII.

Generalni intendant grof Chabrol
je bil že na vse zgodaj v svoji pi*
sarni in je z vidno nevoljo poslušal,
kar mu je poročal policijski komisar
Toussaint o dogodkih minole noči.

— To je vendar nekaj izrednega,
da proti Doberletu ni dobiti niti naj¬
manjšega dokaza, se je jezil grof
Chabrol. Skozi dimnik tisti tujec
vendar ni izginil!

— Mogoče je samo to, je odgo¬
voril Toussaint, da je, stopivši v hišo,
koj tudi zbežal čez vrt. Najbrž ni
slutil, da je Doberletova hiša pod
policijskim nadzorstvom.

332

— Ali neko skrivališče mora
vendar imeti v mestu in da policija
tega ne najde, to je za Vas, gospod
komisar, slabo izpričevalo.

Komisar Toussaint je pobesil
glavo kakor skesan grešnik in ni
ničesar odgovoril.

— Poročajte dalje!

— V oficirskem kopališču na
Starem trgu se je zgodil poboj, je
pripovedoval policijski komisar. Pod-
kapitan Marcband in kakih dvajset
drugih oficirjev je tam priredilo ne¬
kako zabavo. Pravzaprav bi moral
reči orgijo. Imeli so pri sebi celo
vrsto ljubljanskih meščanskih žena.
Nihče bi ne verjel kako so te žene
lahkomiselne in lahkožive. Med tem,
ko so bili možje na županski slav¬
nosti v redutni dvorani, so njih žene
banketirale z oficirji in se z njimi
kopale in zabavale.

— Vojaštvo nikjer ne pospešuje
ženske kreposti, je kratko rekel
grof Chabrol. Kaj se je zgodilo
dalje.

— Graver Gtinzler, ki stanuje
na Starem trgu št. 155. je imel svojo

- 333

ženo že dlje časa na sumu, da ima
znanje z raznimi oficirji. Šel je že
pred 11. uro iz redutne dvorane.
Žene res ni bilo doma. Dekla mu je
povedala, da je šla v oficirsko
kopališče. Ves besen je Giinzler hi¬
tel tja in našel svojo ženo v skrajno
pomanjkljivi oblčki na kolenih pod-
kapitana Marchanda. »Vi ste mojo
ženo zapeljali, vi lopov«, je zaklical
Giinzler. »Je že mogoče«, mu je od¬
govoril Marchand, »kako se pa pi¬
šete?« To roganje je Giinzlerja silno
razburilo. Planil je z nožem na
Marchanda, a drugi oficirji so skočili
vmes in Giinzlerja smrtnonevarno
ranili.

— To je skrajno neprijetno, zla¬
sti, ker bodo zdaj duhovniki zopet
imeli povod ščuvati proti nam.

— Ko so Giinzlerja prinesli na
njegov dom, je nadaljeval Toussaint
svoje poročilo, je podkomisar Lavrič
našel tamkaj nekega Češk

— Kdo je to?

— Hlapec na Mestnem trgu, ki
ima fiksno idejo, da mora hiša, v
kateri služi, postati njegova. (Hiša,

334

v kateri je zdaj Hamanova trgo¬
vina.)

— Lavriču se je to zdelo Bum-
ljivo. Kako pride navaden hlapec do
tega, da hodi ponoči v hišo premož¬
nega meščana? Lavrič je Češkima
ustavil in ga začel izpraševat^ ni pa
mogel ničesar spraviti iz njega.
Končno ga je preiskal in našel je
pri njem to le pisemce.

Toussaint je izročil generalnemu
intendantu listek, na katerem je bilo
zapisano: »Pride jutri — pripravite
vse«. Podpisa ni bilo.

— To utegne biti ženska pisava,
je menil grof Chabrol.

— Brez dvoma, a Češko ni ho¬
tel ničesar vedeti o tem listku, de¬
jal je, da ne ve, kako je listek pri¬
šel v njegov žep, niti komu je na¬
menjen. Izvršili smo pri njem hišno
preiskavo, a bila je brez uspeha. Za
sedaj imamo Češkčta na policiji in
prosim ukazov, kaj naj se zgodi.

— Ali mislite, da je bil listek
namenjen Gttnzlerju?

— Skoro gotovo. A Gtinzlerja
ni mogoče zaslišati, ker je težko po-

335

škodovan. Zdravnik meni, da sploh
ne bo okreval.

— Kaj pravijo žena in posli?

— Nihče ne ve ničesar. Samo
eden pomočnikov je rekel, da je
Češko večkrat zvečer prihajal h Gtinz-
lerju in da je pred več tedni prišel
skrivaj v hišo neki tujec, ki je tam
tudi prenočil — pod streho. Pomoč¬
nik ga je le slučajno videl in mimo¬
grede, ko je zjutraj zapustil hišo;
drugi ljudje iz hiše ne vedo ničesar
o tem.

— Izvršite pri Gttnzlerju hišno
preiskavo, je odredil generalni in¬
tendant. Mož je menda prijatelj du¬
hovščine in že to je sumljivo, sum¬
ljivo je pa tuli vse drugo, kar ste
povedali. Poročajte mi še danes o
uspehu.

Policijski komisar Toussaint se
je priklonil in odšel. V predsobi je
naletel na oficirja, ki je z dolgimi
koraki in vidno razburjen hodil gor
in dol.

— O — gospod kapitan Podob¬
nik! —

336

— Prava sreča, gospod komisar,
da Vas tu dobim, je Konrad ogovoril
Toussainta. Prosim Vas, pojdite z
menoj h generalnemu intendantu.
Kar mu imam povedati, bo zanimalo
tudi Vas.

V Konradu je vse vrelo, tako
da je posamične besede kar nekako
bruhal iz sebe. Generalni intendant
je bil jako presenečen, ko je zagle¬
dal Konrada v spremstvu policijskega
komisarja Toussainta, a njegovo pre¬
senečenje se je spremenilo v nepo¬
pisno strmenje, ko je izvedel, kaj je
Konrada pripeljalo k njemu.

— Ekscelenca, je rekel Konrad,

do smrti, zvestobo v vseh slučajih
življenja, svoji ožji domovini sem
udan iz vsega srca in zato si štejem
v dolžnost, da Vam razkrijem, kar
sem zaupno izvedel.

Generalni intendant in policijski
komisar sta molče sedla, Konrad
pa je nadaljeval.

— Odkar je moja žena tu, sem
vedno mislil, da se mi približuje z

337

namenom, da bi bila preskrbljena
za vse življenje, kajti da bi me lju¬
bila — to je izključeno. Toda danes
zjutraj me je obiskal star znanec,
kurat Svetlin, in kar sem od njega
izvedel, mi je dalo povod, da sem
prišel sem. Kurat Svetlin stanuje v
isti hiši, kakor moja žena. Opazoval
jo je že dlje časa, ker se mu je zdela
sumljiva, in danes jo je obdolžil, da
je avstrijska vohunka.

— Ni mogoče! Ta pobožna žen¬
ska, ki živi tako izgledno — pa vo
hunka! Tako je vzkliknil policijski
komisar Toussaint, grof Chabrol pa
je le z začudenimi pogledi motril
Konrada.

— Nikar ne mislite, je rekel
Konrad, in je zardel do las, da sem
Vam prišel to posedat, ker bi se rad
odkrižal svoje žene. Nekaj časa mi
je bilo res skrajno neljubo, da je
prišla v Ljubljano, in tresel sem se
pred mislijo, da izvedo ljudje, kdo
da je. Sedaj pa mi je popolnoma vse
eno, če je moja žena tu ali če je
ni; če živi izgledno ali če se spet
uda svojim slabim nagonom. Moja

22

338

žena je zame mrtva, jaz vidim v
Ljudmili Podobnikovi meni popol¬
noma tuje bitje. —

— Nikar se ne opravičujte, gospod
kapitan, je rekel grof Chabrol, pre¬
pričan sem, da imate najboljše na¬
mene in da Vas ne vodi nikaka ma¬
ščevalnost.

— Kurat Svetlin mi je prišel

tisti mož, ki ga je ponoči policija
iskala v Doberletovi hiši v Trnovem,
je danes zjutraj prišel k moji ženi
in je še sedaj pri nji skrit.

Generalni intendant in policijski
komisar sta strmela; tako sta bila
presenečena, da nista mogla ziniti
nobene besede.

— Kurat Svetlin, je nadaljeval
Konrad, je prepričan, da je moja
žena vohunka in agentinja avstrijske
vlade. Po njegovi sodbi se je tudi
meni približevala, samo da bi bila
varnejša, oziroma da bi me mogla
izkoristiti za svoje namene. Preka¬
njena in zvijačna je moja žena in
če je res vohunka in potem agen¬
tinja, je skrajno nevarna. Kdo ve, če

danes na vse

da

339

ne dobite pri njffključa do različnih,
še ne pojasnjenih dogodkov. Prosim
Vas pa iskreno, postopajte z vso do¬
pustno obzirnostjo. Za svojo osebo
sem sicer pripravljen, kljubovati
vsemu, kar se zgodi, tudi veliki sra¬
moti, ki me zadene, če se razkrije,
da je moja zakonska žena vohunka,
ali čim manjša bo ta sramota, toliko
laglje jo bom prenašal. A'

— Gospod kapitan, je rekel zdaj
grof Chabrol in segel Konradu v
roke, jaz Vas občudujem. Korak, ki
ste ga storili, je heroičen. Vsak drugi
bi bil pozabil domovino in
prisego zvestobe, samo da se obva¬
ruje sramote, da mu zapro ženo kot
vohunko. Bodite prepričani, da se bo
postopalo z vso obzirnostjo, ki je le
mogoča.

— Hvala ekscelenca! Verujte mi,
da sem se silno težko odločil za
storjeni korak. Sramota, ki me za¬
dene, bo velika in bridka, ali korist
naroda in domovine mi gre čez vse.

Generalni intendant je na to na¬
ročil policijskemu komisarju, naj gre
osebno v civilni obleki k Ljudmili

22 *

340

ter naj pri nji izrrši hišno preiskavo.
Ce dobi dokazov za njeno krivdo,
naj jo na najobzirnejši način odvede
na policijo; če pa ne dobi dokazov,
naj jo pusti na svobodi in naj le po¬
skrbi, da bo strogo nadzorovana.

Ravno ko je hotel Konrad oditi,
se je pdlicijski komisar domislil
pjsma, ki so ga dobili pri Češkh^u.

— Vi ste dobro znani v Ljub¬
ljani, gospod kapitan, je dejal in po¬
nudil Konradu listek. Ali ste že kdaj
videli to pisavo.

— To je pisava moje žene, je
rekel Konrad določno, ko je prečital
listek. Poznam jo — popolnoma za
nesljivo.

— Kaj res? Ali se ne motite?

— Ne!

— Potem bo morda čez pol ure
razkrita tista nesrečna zarota, ki
nam dela toliko skrbi in katere do¬
slej nismo mogli v celoti razkriti.

— Jaz sem vedno mislil, da
ima kaka ženska niti v rokah, je
rekel Toussaint, a še v sanjah bi
ne bil prišel na to ženo.

341

Policijski komisar se ]e takoj v
spremstvu dveh detektivov odpravil
na pot k Ljudmili; ali ko je prišel
tja, je bilo gnezdo izpraznjeno. Pri
gospodični Suzani pl. Schmutzenhaus
je izvedel, da je zjutraj prišla neka
ženska in pripovedovala o dogodkih
v oficirskem kopališču in o aretiranju
hišnika Češkpjta. Koj nato je Ljud¬
mila odšla z nekim postarnim go¬
spodom, glede katerega gdč Suzana
ni vedela povedati, kdaj da je prišel
v hišo.

Policijski komisar je dal odpreti
Ljudmilino stanovanje in je je na¬
tančno preiskal. Ljudmila je pustila
v stanovanju vso obleko in perilo,
a ne enega koš&eka papirja, niti enega
krajcarja denarja.

— Ušla je — je rekel policijski
komisar. Čim je izvedela, da je bil
Češko pri Giinzlerju aretiran, je slu¬
tila, da smo pri Češkotu dobili njeno
pismo, da je prišla v nevarnost, in
je pobegnila. A daleč ne more biti,
če nima kje v mestu skrivališča.

Policija je poslala na razne strani
patrulje in je v Ljubljani preiskala

342

vse sumljive hiše ali o Ljudmili ni
bilo nikjer dobiti sledu.

XVIII.

Kurat Svetlin se je bridko kesal,
da je Konrada obvestil o Ljudmili¬
nem početju. Več dni zapored so ga
klicali na policijo, h generalni inten-
danci in k državni prokuraturi ter
ga tako temeljito zasliševali, da je
bil stari mož ves zmeden. Vrh tega
pa ga je Kopitar neusmiljeno oštel,
da je brez njegove vednosti njuno
tajnost razkril Konradu, ki dotlej ni
ničesar slutil in je šele sedaj na
svoje veliko začudenje izvedel, da je
Kopitar že pred meseci prišel Ljud¬
mili na sled ter z njeno pomočjo
razkril zaroto.

Francoski organi so imeli sedaj
čez glavo posla; vlada jih je naga¬
njala na delo, a siromaki niso mogli
ničesar dognati. Nekaj dni so upali,
da jim Gtinzler kaj razkrije, a Gtlnz-
ler je umrl, ne da bi se prej zavedel.
Preiskava se je raztegnila na celo
deželo. Hišne preiskave so postale
vsakdanje stvari, a razen nekaj pušk

343

in samokresov se ni ničesar dobilo.
Policijski komisar Toussaint je sicer
prisegal vsak dan, da Ljudmila ni
zapustila Ljubljane, ali kje da se
skriva, tega vendar ni mogel iztak¬
niti. —

Minili so tedni, sneg je skopnel
in narava se je začela prebujati iz
zimskega spanja. Ljubljana je imela
tedaj navado, da je slovesno prazno¬
vala prihod pomladi in sicer z izle¬
tom na Ljubljanici. To leto se je
praznovala ta slavnost dne 28. maja.
Ob 4. uri popoldne se je od Cojzove
hiše na Bregu odpeljalo kakih 60
čolnov do Podpeči. Vsi čolni so bili
ovenčani z zelenjem in s cvetlicami.
V prvem čolnu je bila nameščena
godba. Izleta se je udeležil tudi ge¬
neralni guverner s svojo rodbino,
dalje vsi odličnejši francoski funkci-
jonarji in prvi ljubljanski meščani.
Oficirji so se večinoma z vozovi pe¬
ljali v Podpeč, ker zanje ni bilo do¬
biti zadosti čolnov. Seve, da se je v
Podpeči zbrala mnogoštevilna mno¬
žica ne le iz okolice, nego tudi iz
mesta. Za povabljence je bila pri-

344

pravljena bogata južina, pri kateri je
grof Bertrand napil cesarju Napoleonu
in njegovemu sinu, rimskemu kralju.
Po teh napitnicah so zagrmeli topiči,
obenem pa se je dvignil zrakoplov,
prvi zrakoplov, ki so ga videli Ljub¬
ljančani.

Na travniku blizu mostu je bilo
narejeno plesišče, kjer se je sukalo
več sto parov. Ljubljanska gospoda
je le nekaj časa gledala, potem pa
Be pridružila plesalcem in ž njimi
vred plesala, dokler se ni stemnilo.

Nazaj grede so bili vsi čolni
razsvetljeni z balončki, tuintam so
zašumele in zablestele rakete, od tod
in odtam se je čula kaka pesem.
Vse je bilo radostno, vse veselo in
nihče ni slutil, da je prav ta dan
grof Bertrand dobil iz Pariza usodno
sporočilo.

Ko so gostje v Podpeči vstopali
v čolne, se je vojvodinja Fitz-James
ločila od svoje družbe in se pribli¬
žala Mari.

— Zakaj vas ni nikdar k nam,
gospodična ? je vprašala vojvodinja.

346

Tako »e nas ogibate, de se vas teta
skoro ne upa vabiti.

— Motite se, visokost, je odgo¬
vorila Mara. Jaz se vas čisto nič ne
ogibam. Toda moj oče ima kot
predsednik trgovskega sodišča mnogo
poslov in vsled tega moram jaz vo¬
diti vso trgovino.

— Kaj se razumete na to? se
je čudila vojvodinja.

— Človek se vsega nauči, sicer
sem pa že dolgo prej pomagala
očetu, tako da mi je lahko prepustil
vodstvo kupčije.

— Či vi ne utegnete k nam
priti — ali dovolite, da vas jaz ob¬
iščem, gospodična?

Zdaj se je začudila Mara, kajti
vojvodinja je bila znana kot jako
visoka dama, ki ljubljanskih meščank
ni nič prav marala.

— Kar jutri popoldne pridem,
gospodična, je rekla vojvodinja, ne ča-
kaje Marinega odgovora. Vi ne morete
misliti, koliko Vam imam povedati.

Vojvodinja je stekla k svojim
ljudem, Mara pa je z očetom in z
nekaterimi drugimi odšla v svoj

346

čoln, čudeč se, kaj da naj pomeni to
približanje vojvodinje Fitz James.

Zvečer je bil pri generalnem
guvernerju ples, na katerega so bili po¬
leg drugih povabljeni vsi oficirji.
Zbrala se je odlična družba. Predno
je godba začela svirati, se je grof
Bertrand postavil sredi dvorane in s
povzdignjenim glasom rekel:

— Gospoda! Danes je došlo iz
Pariza uradno sporočilo, da je Njega
Veličanstvo cesar Napoleon zaukazal
splošno mobilizacijo. Ta odlok kaže,
da je vojna proti Rusiji sklenjena
stvar. Prepričan sem, da ste vsi edini
z menoj v želji, naj bi cesarski orel
zmagovito vzletel notri do carske
Moskve in se vrnil ovenčan z novimi
lavorikami. Vive 1’ Empereur! Vive
le roi de Rome!

Kakor grom in vihar so zado¬
neli po dvorani klici »Vive 1’ Empe-
reur! Vive le roi de Rome!« Odu-
ševljeno, samozavestno so doneli in
vmes se je čul klic: »A la guerre!«
A» Moscou!«

Konrad je stal v zatišju. Tudi on
je zavihtel svojo čepico in klical:

347

»Vive P Empereur«, »Vive le roi de
Rome«, ali pri srcu mu je bilo nekam
težko in obšla ga je slutnja, da ute¬
gne ta vojna postati katastrofa za
Francijo in tudi za Ilirijo.

— Tako ste bledi in preplašeni,
kakor bi se vojne bali!

Konrad se je obrnil in zagledal
pred seboj vojvodinjo Fitz James.

— Visokost, je rekel, jaz se vojne
ne bojim, ali bojim se, da ne bo tako
srečno iztekla, kakor vsi mislijo.

— Ali mislite, da cesar ni več
sposoben za vojskovodjo?

— Nikar se ne norčujte, viso¬
kost. Cesarjeva genijalnost je nepre-
segljiva, ali vojskovati se z Anglijo,
in s Špansko, z Avstrijo in Prusko,
s Turčijo in s Portugalom, je vse kaj
drugega, kakor vojna z Rusijo.

— Jaz stavim kolikor hočete, da
bo Napoleon tri mesece po napovedi
vojne v Moskvi.

— To je mogoče, visokost — ali
s tem vojna še ne bo dobljena. Tudi
Vladislav Vaša je leta 1612. zmago¬
vito prodrl do Moskve in ponosno je
zaplapolala njegova zastava na Krem-

348

lju — in vendar ni ničesar opravil.
In sto let pozneje je švedski kralj
Karol, eden največjih junakov vseh
časov, poskusil taisto doseči od južne
strani in učakal pri Poltavi 1. 1709.
strašen poraz. Zdaj je nekaj nad sto
let tega in zdaj hoče isto poskusiti
Napoleon. Naj bi mu bila sreča mi¬
lejša, kakor Vladislavu Vazi in kralju
Karolu!

— Kdo bo tak pesimist, se je
norčevala vojvodinja. Napoleon je v
sto bitkah dokazal, da je nepremag¬
ljiv in premagal bo tudi Rusijo. In
tisti dan, ko bo Rusija poražena in
ponižana morala podpisati mir, se
lahko kapitan Konrad Podobnik oglasi
pri vojvodinji Fitz James in si izprosi
pri nji kako milost.

Toplo, mehko in zapeljivo so se
glasile te besede in spremljal jih je
žareč pogled. Konrad pa je hladno
odgovoril:

— Če bom takrat živ in zdrav
— se oglasim, ali prosim Vas, uva«
žujte, da se zdaj prostovoljno ogla¬
sim — za vojno.

— Vi hočete iti v vojno, ko bi
lahko ostali doma?

— Da, vojvodinja! Pravi mož ne
ostane v takih časih za pečjo. V vojno
pojdem — četudi se najbrž ne vrnem.

— Premislite si še to, je skoro
drhtč rekla vojvodinja. Konrad —

Vojvodinji je zastala beseda. Prvič
je Konrada imenovala s krstnim ime¬
nom in se tega skoro ustrašila.

— Ali hočete, gospod kapitan,
biti tako prijazni in me povabiti na
ples? je rekla oeremonijelno in z neko
prisiljeno ironijo — in Konrad je šel
ž njo plesat.

Med tem, ko je v škofiji svirala
godba in se je zbrana družba rado-
vala še živahneje kakor o drugih
takih prilikah, so nekateri povabljenci
hiteli oznanjat po gostilnah in kavar¬
nah, kar je bil razglasil grof Ber-
trand. Kakor plamen je šla novica od
hiše do hiše in vabila ljudi iz njih
domovanj. Vojaki so v trumah hodili
prepevajo po mestu in po vseh ulicah
so odmevali klici: »Vive 1’ Empe-
reur!« »A la guerre — žl la guerre!«

350

XIX.

Vojvodinja Fitz-James in Mara
Damjanova sta postali najboljši prija¬
teljici. Vojvodinja je obiskala Maro, da
izve zanesljivo, kako je razmerje med
Maro in Konradom. Imela je vsled
vpliva baronice Cojzove precej ne¬
ugodno mnenje o Mari, a ko je spo¬
znala Marin značaj in plemenitost
njene brezupne ljubezni do Konrada,
tedaj je uklonila svojo glavico in na
tihem prosila Maro odpuščanja za vse,
kar je o nji slabega govorila in mislila.

— Konrad ima nekaj na sebi,
kar mu hipoma pridobi vsa ženska
srca, je pripovedovala vojvodinja. Jaz
in grofica Bertrand sva bili obe v
Konrada zaljubljeni, moja stara mati
kar nori zanj in kdo ve, če baronica
Gojzova ni samo zato jezna, ker se
Konrad zanjo ne zmeni. In koliko je
še drugih dam, ki se zanj zanimajo.
Baronica de Belleville je začela lju-
bavno razmerje z nekim ofioirjem iz
samega obupanja, ker Konrad niti
njenih najbolj vročih pogledov ni za¬
pazil.

351

— Torej taka nevarnost mi je
pretila, se je smehljala Mara. Pač
pravo čudo, da Be mi Konrad ni iz¬
neveril!

— O, jaz se zdaj, ko poznam
Vas, prav nič ne čudim. Take lju¬
bezni kakor je Vaša, jaz sploh nisem
zmožna. Konrad mi je silno ugajal,
njegova melanholija ga je delala in¬
teresantnega — in potem ta njegova
skrivnost — ženo ima, a ne živi ž
njo in nihče ne ve zakaj — Vas
ljubi in Vi, ena najlepših in najboga¬
tejših ljubljanskih dam ljub te njega
— dasi ta ljubezen nima pnhodnjosti.
In za takega moža naj bi se ženski
svet ne interesiral, posebno še, ko je
resnično lep?

— Toliko dam se je zanimalo za
Konrada, je rekla Mara, in vendar ga
nobena ni spoznala. Verujte mi —
Konrad nima prav nič talenta, ne za
me*anhoiijO in ne za poziranje. Bil
je zdaj toliko mesecev ves pobit in
Be vedel kakor kak čud k, prav ker
so njegovi rahločutni naturi vsakda¬
njosti zoprne. An jaz ga pozn»m in
vem, česa mu je treba. V njem je

352

nekaj orlovskega značaja. Kakor gi-
neva v orlu življenska mož, že se ga
priklene na drog, tako je v Konradu
ginevala njegova eneržija, ko so ga
grde vsakdanjosti tlačile k tlom, da
ni mogel vzleteti. Ko bo bile ilirske
dežele pod dunajsko oblastjo, tedaj
je bil Konrad najnavdušenej&i ozna¬
njevalec političnih in narodnostnih
naukov revolucije, pogumen in ne¬
ustrašen je bil kakor nihče drugi.
Tudi pri raznih drugih prilikah se je
pokazala ta stran njegovega značaja.
Zunanjih, kak velik vspeh obetajočih
nagibov je treba, da se sproži nje¬
gova eneržija. Jaz to vem, vojvodinja,
in zato Vas prosim, prosite pri grofu
Bertrandu, naj izposluje, da pojde
Konrad na vojno proti Rusiji.

— Vi, Mara, Vi želite naj bi šel
v boj in v smrtno nevarnost tisti, ki
je Vašemu srcu najbližji?

— Da, vojvodinja, jaz Vas pro¬
sim za to, ker je to potrebno Kon¬
radu in meni. Jaz ga ljubim in ga
bom vedno ljubila, a jaz si hočem
tudi njegovo ljubezen ohraniti. Ce
ostane tu, če bo brez večjega, res-

353

nejšega dela, potem se mu pristudi
naposled vse in se tudi naveliča moje
ljubezni. Mož mora v življenje, mož
potrebuje boja, če naj bo srečen in
zadovoljen. In zato Vas prosim, sto¬
rite mi to prijaznost in izposlujte, da
bo Konrad poklican v vojno.

Vojvodinja je to rada obljubila
in je tudi svojo obljubo izpolnila. Ker
se je bil Konrad sam oglasil za vojno,
mu je grof Bertrand tem laglje ustre¬
gel. Konrad je bil premeščen k ti¬
stemu ilirskemu oddelku, ki je bil
določen, da gre z veliko armado na
Rusko.

Ločitev mu ni bila težka, niti od
Mare. Konrad je imel zavest, da se
vrne živ in zdrav iz vojne. Zadobil
je zopet svojo notranjo moč, bilo mu
je pri srcu, kakor človeku, ki je pre¬
stal dolgo in težko bolezen in zato
je lahkega srca odšel. Mari ni bilo
slovo tako lahko ali prikrivala je
svojo skrb in svojo bolest, premago¬
vala se je junaško, da bi Konradu ne
otežkočila slovesa.

»La gravne armče« je bila 24.
junija 1812. prekoračila reko Nčmen

23

354

in odrinila proti Vilni. Že poprej je
ilirsko vojaštvo, namenjeno, da se
pridruži veliki armadi, odšlo iz Ljub¬
ljane. Pred odhodom je bila v stolni
cerkvi maša, potem pa revija pred
rotovžem. General grof Bertrand je
s sijajnim spremstvom prijahal pred
rotovž, kjer je bilo razpostavljeno ilir¬
sko vojaštvo, in imel navdušen govor.

»Vive la France! Vive 1’ Iilyrie!
Vive 1’ Empereur!« je grmelo po
Mestnem trgu. Trombe so zadonele,
zasvirala je godba in do tal se je
nagnila zastava pred zlatim cesarskim
orlom, ki se je lesketal na rotovžu.

In zopet je zapela tromba, zado¬
nela so vojaška povelja, zarožljalo je
orožje in vojaška četa se je začela
pomikati — začel se je odhod na
dolgo pot, v krvavi boj. Burno so do¬
neli pozdravi iz občinstva, z vseh
oken so vihrali z robci, vojaki pa so
krepko zapeli marzeljezo.

In zdaj je prijahal mimo Damja¬
nove hiše Konrad. Oko njegovo je
viselo na oknu, kjer je slonela Mara
in se topila v solzah. Še en pogled

355

— sabljo je nagnil — in ni ga bilo
več videti.

— Mara, moja ljuba Mara! Voj¬
vodinja Fitz-James je slutila, kako
težka in mukepolna bo ta ura za
Maro in zato je prihitela, da tolaži
prijateljico in ji olajša bol.

— Mara — nikar ne žaluj! Ti
si močna žena, tvoja volja je kakor
jeklo, trdna in nepremagljiva kakor
tvoja ljubezen — premagaj tudi svojo
bolest. Ce Bog da, se vrne Konrad
srečen in ovenčan z lavorikami.

— Nisem mislila, da mi bo tako
hudo — je ihte odgovorila Mara.
Slovo me tudi ni tako potrlo, kakor
strašen spomin. Lej, Antoinetta, na
tem oknu je pred 15 leti slonelo
mlado dekle in obupno stezalo roke
za mladim možem, ki je odjahal s
francosko armado, ker mu doma ni
bilo več obstanka. To dekle sem bila
jaz, tisti mladi mož je bil Konrad.
Tedaj sem bila še verna in vso noč
sem kleče jokala in molila, naj bi se
Konrad srečno vrnil. Šele čez 12 let
je prišel nazaj — oženjen. Ta spomin
me je danes premagal. Polastila se

23 *

356

me je slutnja, da se mu tudi zdaj v
tujini primeri kaka nesreča.

Tesneje je vojvodinja privila
Maro k sebi, ji poljubljala oči in čelo
in jo tolažila z vso ljubeznijo, dasi
je sama imela vse rosne oči.

Kakor v Damjanovi biči, tako so
ta dan tudi v raznih drugih hišah
žalovali za odišlimi vojaki. Kurat
Svetlin je bil menda edini človek v
Ljubljani, ki ni niti žaloval, niti se
navduševal za vojno, nego se v Boži*
čevi gostilni neusmiljeno norčeval iz
tistih, ki so povzdigovali vojaške čed¬
nosti.

— Bežite, bežite, je rentačil, tako
ste neumni, kakor mlad pes, ko prvič
med piščeta skoči! Lepo je umreti
za cesarja in za domovino, pravite?
Kdo Vam je pa to povedal? Tisti, ki
so pri življenju ostali. Ti seveda lahko
govore. Ko bi pa mogli tisti govoriti,
ki so za cesarja in za domovino res
umrli, ti bi Vam že dali in Vam po¬
vedali, da ste norci.

— Junaški konec na bojišču za¬
gotovi človeku nesmrtnost, se je ogla¬
sil neki stari meščan.

357

— Nesmrtnost! Izvrstno! Prvi po¬
goj za nesmrtnost je ta, da človek
umrje. In jaz naj bi zdaj umrl, zato
da bom nesmrten takrat, ko bom
mrtev in se svoje nesmrtnosti še ve¬
seliti ne bom mogel! Oh — ljudje
božji, kakšni ste vendar. Sicer je
moj princip, da kdor se iz neumnosti
drugih ljudi norca dela, ta svoje
lastne ne pozna, ali Vaša neumnost
je tako velika, da bi skoraj pozabil
na ta princip. In zato se bom rajši
napil.

In kurat Svetlin je naročil nov
polič vina in pil tako vztrajno, da je
komaj noge prestavljal, ko je ponoči
kolovratil domov.

— Tako-le — hm — če bom —
hm — večkrat tako-le — hm — na¬
delan — hm — me bo še kap zadela!

— Hm — kar tako-le umreti — hm

— kakor pes za plotom — to ni nič!
Prav nič ni to!

Misel, da ga lahko kap zadene,
je kurata nekoliko streznila. Sedel je
Pod trančo na stopnice in se malo
oddahnil.

358

— Mrtev biti — to — hm — ni
pravzaprav nič hudega — ali to grdo
umiranje, to je neprijetno! Res, jako
neprijetno, posebno če dolgo traja.

Premagan od pijače se je kurat
naslonil ob zid in zadremal. Ko so
ga našli ponočni čuvaji, je kurat tako
trdo spal, da ga sploh niso mogli
prebuditi. Nesli so ga domov in po¬
klicali zdravnika, ki je po dolgem
trudu starčka spravil nekoliko k za¬
vesti.

— Kap ga je zadela, je rekel
zdravnik. Morda še jutra ne doživi.

Kmalu je zapel zvonček in šent¬
jakobski župnik je prišel z zadnjo
popotnico. Sedel je zraven kuratove
postelje, ali Svetlin ga ni pogledal,
nego težko in globoko zasopel, od¬
mahnil proti župniku z roko in če¬
tudi z veliko težavo rekel:

Vas — ne potrebujem — gospod
župnik — ad tuum, Domine Jobu,
tribunal appello.

Potem je kurat Janez Svetlin na¬
gnil glavo in umrl.

369

XX.

»La grande armee« je prodirala
počasi, a ne da bi naletela na odpor
proti osrčju Rusije. Ves svet se je
zavedal velikega pomena te vojne in
tudi v Iliriji so dobro čutili resnost
časa. Narodova duša je drhtela kakor
v tajni slutnji, ki časih obide človeka
pred znamenitimi dogodki. Vobče se
je mislilo, da ostane Napoleonu sreča
tudi v tej vojni zvesta, zlasti so bili
o tem prepričani Francozi, ali tuin-
tam so bili tudi ljudje, ki tega niso
verjeli in eden izmed teh je bil tudi
Andrej Kopitar.

Kmalu po odhodu ilirskega voja¬
štva, namreč 15. julija 1812, je »Te-
Ičgraph« priobčil alijančno pogodbo
med Francijo in med Avstrijo ter
med Francijo in med Prusko. Fran¬
cozi so to pogodbo pozdravili z ve¬
liko radostjo, saj so v nji videli jam¬
stvo, da bo Rusija premagana. Slo¬
vencev pa ta pogodba ni razveselila,
kajti ž njo se je Napoleon definitivno
odpovedal nameri, združiti z Ilirijo
slovanski Balkan, in je pred vso

360

Evropo zajamčil integriteto Turčije.
In to je zbudilo trpka čutila pri
onih, ki so se spominjali dneva, ko
je bil Napoleon v Ljubljani in pro-
rokoval Slovencem slavno prihod-
njost, slovansko državo, segajočo od
tirolske meje do Carigrada. Sicer je
marsikdo uvideval, da so Napoleona
prisilili v to odpoved višji oziri, ali
človek je že tak, da nad svojimi ko¬
ristmi ne pozna nikakih višjih ozi¬
rov, in kakršni so posamezniki, taki
so tudi narodi. V

Kopitarju pa so se prijatelji ču¬
dili, kajti zavzemal je v tem oziru
drugačno stališče, kakor drugi Slo¬
venci.

— Danes je jugoslovanska država
še nemogoča, je razlagal Kopitar v
Božičevi gostilni, ker bi ji prvi večji
vihar naredil konec. Jugoslovani še
nismo za to sposobni. Vsaka stvar
potrebuje svoj čas da dozori, in tudi
narodi postanejo šele sčasoma zreli
za velike naloge. Usoda naša je v
naših lastnih rokah — če bomo spo¬
sobni, ustvariti si veliko in mo¬
gočno domovino, si jo tudi ustano-

361

vimo — naj že Napoleon zmaga ali
naj bo premagan.

Alijančna pogodba med Francijo
in med Avstrijo je posebno razvese¬
lila generalnega guvernerja grofa
Bertranda. Smatral jo je za zagoto¬
vilo, da Avstrija ne miBli več na
pridobitev Ilirije in istega mnenja so
bili tudi drugi francoski funkcijo- /,\^ }
narji, izvzemši le tiste, ki so imeli
boljši vpogled v dejanske razmere.

Ti so pač zapazili, da se je začela
duhovščina spet nekam živahneje
gibati in pogumnej$e nastopati, ali
njihova svarila niso dosti zalegla.
Vzpričo gigantske vojne z Rusijo je
francoskim funkcijonarjem tudi pošla
dovzetnost za malenkostne pojave
duhovniške agitacije. Vsi pogledi so
bili obrnjeni na Rusko.

Odkar je bil Konrad zapustil
Ljubljano, je hodil Kopitar redno
vsak dan v Damjanovo hišo vprašat,
kaj Konrad piše. Storil je to pot naj¬
večkrat zaman, kajti Konradova po¬
ročila so bila silno redka in naposled
so popolnoma izostala. V tem me¬
secu je začel »Tčlčgraph« izdajati


362

posebna poročila o vojni »velike ar¬
made«. Dne 9. avgusta je sporočil o
obnovitvi Poljske. Priobčil je navdu¬
šeno pisan članek o tem zgodovin¬
skem dogodku in provzročil med
Slovenci nepopisno veselje, ker se je
v članku proglašalo, da imajo vsi
slovanski narodi pravico do samo¬
stojnih narodnih držav. »Napoleon
se je odpovedal svojim centralističnim
načelom« ae ie reklo v Ljubljani in
kdor je uvideval, kaj to pomeni za
Ilirijo in za vse jugoslovanstvo, je
bil tega vesel.

Začetkom septembra je prišla v
Ljubljano vest o Napoleonovi, dne
19. avgusta izvojevani zmagi pri
Smolensku. To zmago so v Ljub¬
ljani slovesno praznovali. Posebno
živahno je bilo v gostilni »Pri haj¬
duku«, ker so hodili tja ne samo
prijatelji Francozov, nego tudi pri¬
staši Avstrije, oziroma duhovnikov.
Med temi je bil tudi odvetnik dr.
Repič, pravni zastopnik vseh duhov¬
nikov, ki je postal strasten sovražnik
Francozov, čdkar so ti začeli duhov¬
nike preganjati zaradi konspiracij in

363

zarot. Tudi ta večer se je dr. Repič
znosil nad Francozi in zlasti stru¬
peno obiral prostozidarje. Ko je po¬
noči šel vinjen domov, je na seda¬
njem Francovem obrežju padel 'v
Ljubljanico in utonil. Drugi dan je
kakor ogenj šla po Ljubljani govo¬
rica, da so »framazoni« dr. Repiča
ubili. Ker trupla ni bilo najti in so
duhovniki to govorico razširjali z
veliko vnemo, so bili ljudje kmalu
do skrajnosti razburjeni in so na¬
padli nekega večera celo prosto¬
zidarsko ložo v reduti. Repičevo
truplo so našli šele čez mesece in
tedaj se je tudi dognalo, da je mož
utonil.

Medtem je bila 7. septembra 7 /v
bitka pri Borodinu. Ruski zapoved-
nik Kutuzov se je s svojo armado
umaknil in Napoleon je imel prosto
pot v Moskvo. Prišel je tja 14. sep¬
tembra in dan pozneje je začela
Moskva goreti.

V Ljubljani so o dogodkih na
bojišču le malo vedeli, samo to, kar
je poročal »Telčgraph«. Taje šele dne
15. oktobra priobčil vest o požaru v

364

Moskvi ali pravega pomena tega po¬
žara ni nihče slutil. Tri dni potem
je bila v Ljubljani sijajna proslava
Napoleonovih zmag in zavzetja Mo¬
skve. Bertrand je bil šel čez zimo v
Trst in nadomestoval ga je gene¬
ralni intendant grof Chabrol, ki je
ta dan priredil sijajen banket, v
mestu pa je bila splošna razsvet¬
ljava. Ljubljana se je veselila — ko
je moral Napoleon že zapustiti Mo¬
skvo in je Rusiji ponujal mir in pri¬
jateljstvo, a zaman. Ljubljana je
praznovala zmago, ko je bila vojna
že izgubljena. Še 8. decembra, na
dan obletnice Napoleonovega kro¬
nanja, kateri dan se je obhajal z
veliko slovesnostjo, ni nihče vedel v
Ljubljani, da je Napoleon poražen,
da sta Avstrija in Rusija od njega
odpadli, da je »la grande armče« pri
prehodu čez Berezino od dne 26 do
28. novembra bila uničena in^a. je
Napoleon izročil Muratu poveljstvo
ter hitel na Francosko, da reši svojo
krono. Veselo so Ljubljančanje po¬
stavljali luči na okna in vse je vrelo
na ples v gledališče ter se zabavalo

36B

proslavljajoč Napoleona, ki je ob isti
uri zmrzujč bežal čez neskončne
ruske ravani. V tem dirindaju, ki je
vladal v Ljubljani ta dan, se ni nihče
zmenil za dve revno oblečeni stari
ženski, ki sta zvečer zapustili uršu-
linski samostan in odšli v Trnovo.
Pri Doberletovi hiši sta malo postali
in potem odšli v mestni log, kamor
jim je kmalu potem sledil Jernej
Doberlet.

XVI.

Dne 3. januarja 1813. je zatre¬
petala vsa Ljubljana. Ta dan je »T6-
lčgraph« priobčil strašno, dotlej ne¬
znano novico, da je »la grande ar-
mče« poražena in uničena. Francoze
je ta vest strahovito potrla. Kar ver¬
jeti niso hoteli, da je Napoleonov
uradni bulletin resničen, da je nepre¬
magljivi cesar premagan, da je čez
pol milijona mož broječa vojska raz¬
bita, da leži na mrzlih ruskih tleh
nad stotisoč hrabrih mož.

V Božičevi gostilni so bili tisti
dan burni razgovori.

Polkovnik baron Paulin, elegan¬
ten mlad mož iz odlične francoske

866

rodovine, ki se je posebno zanimal
za baronico Cojzovo ter vsled tega
užival najpopolnejšo nenaklonjenost
Andreja Kopitarja, je pri Božiču srdito
tolkel po mizi.

- Če je ta bulletin resničen,
potem so bili vsi drugi lažnjivi, je
vpil baron Paulin. Ali more kdo mi¬
sliti, da je cesar izdal devetnajst
zlaganih bulletinov in šele v dvaj¬
setem povedal resnico.

— To je prav lahko mogoče, se
je oglasil mlid mož. ki je sedel pri
stranski mizi. Bil je precej slabo ob¬
lečen, a vse njegovo vedenje je ka¬
zalo, da je nekdaj videl lepše dni.

Baron Paulin je skočil k tujcu
in srdito zakričal.

— Kdo ste vi, da se upate tako
govoriti ?

— Charles Nodier, pisatelj po
poklicu in na Francoskem vsaj tako
znan, kakor katerikoli izmed navzoč-
nih gospodov.

— Vi da ste Nodier? seje čudil
polkovnik. Jeli to mogoče?

Nodier je bil že takrat dobro
znan kot pisatelj, zlasti po svojih

367

sentimentalnih romanih »Stella ou
les proscrits« ter »Le peintre de
Saltzbourg«. Znan je bil tudi kot na¬
sprotnik Napoleonov, saj je zaradi
tega nasprotstva izgubil kruh in se
moral več let potepati po svetu. Da
postane če eden prvih francoskih pi¬
sateljev, o tem menda sam takrat še
ni sanjal.

Vzlic temu, da je bil Nodier ro¬
jalist, so ga oficirji vendar povabili
v svojo družbo Častili so v njem pi
satelja in pesnika ter značajnega
moža, ki je raje prenašal pomanj¬
kanje, kakor da bi se bil uklonil.
Tudi generalni guverner grof Ber-
trand je bil istih nazorov in je No-
dierja imenoval knjižničarjem sedanje
licealne knjižnice t*r pa pozneje po¬
veril uredništvo »Tč,čgrapha«.

Nodier je bil pr šel ta dan iz
Trsta peš v Ljubjano.

— Slišal sem v Trstu, da se
mudi v Ljubljani operna pevka Olim¬
pija. S to sem dobro znan iz Italije.

— Vi jo poznate? Ali veste, da
je to vohunka?

368

— To je lahko mogoče, je od¬
govoril Nodier. Satansko bitje je in
zmožna največjega zločina. Tudi
mene je varala, ki sem si domišljal,
da me nihče ne prevari. Mi se pač
sami sebi lažemo tako, da niti ne
zapazimo, če nas drugi nalažejo. O
tem sem se prepričal pri Olimpiji.

— Olimpija ni njeno pravo ime,
je omenil intendančni tajnik Beau-
mes. Pravo njeno ime je Ljudmila
Podobnik.

— Ne, je odgovoril Nodier,
pravo njeno ime je Ljudmila Al-
vaniti.

Oficirji so se smejali in inten¬
dančni tajnik Beaumes je smehljaje H-
rekel:

— Torej niti pravega svojega
imena Vam ni povedala? Ta Vas je
pa res korenito varala. In morda
ste bili še zaljubljeni vanjo!

— Zaljubljen sem bil v^njo, je
potrdil Nodier in imel tri mesece z
njo ljubavno razmerje. Ime njeno mi
je pa natančno znano. Rodila se je
v Trstu kot hči nekega Venuttija,
po svojem možu pa se piše Alvaniti.

369

— Ali — nikar tega ne trdite.
Njen mož je konrad Podobnik, že-
nijski kapitan, ki ga mi vsi dobro
poznamo.

— Podobnik? Jaz tega imena
še nikdar nisem slišal.

— Podobnik je Ljubljančan, sin
jako uglednega meščana. Pred mno¬
gimi leti je moral zaradi Ljudmile
bežati iz Ljubljane in se je ž njo
poročil v Milanu. To je vse pribito,
gospod Nodier, in zato je nemogoče,
da bi se ta Ljudmila ali Olimpija po
možu imenovala Alvaniti. Vi se mo¬
tite, absolutno se motite.

— Gospodje, jaz se ne motim,
je rekel Nodier z vso resnobo in
odločnostjo. Alvaniti je premožen
trgovec v Genovi in živi še sedaj.
Ko se je Ljudmila Venutti ž njim
poročila in to je bilo v februarju
leta 1810. sem jaz — njen takratni
ljubimec — bil pri poroki — za
pričo.

Oficirjem je to razkritje kar sapo
zaprlo. Šele čez nekaj časa je vzklik¬
nil baron Paulin:

24

370

— Potem se je ta ženska dva¬
krat poročila.

— Morda še večkrat! Saj Vam
pravim, da je satansko bitje, ki je
zmožno za vsak zločin.

— Ti ubogi Konrad, je vzdihnil
Beaumes. Temu je Ljudmila zastru¬
pila vse življenje, da je šel siromak
prostovoljno v vojno — menda samo
za to, da se več ne vrne.

— Imate li Vi, gospod Nodier,
tudi kak obračun s to žensko, da
ste jo prišli iskat? je z napeto po¬
zornostjo vprašal baron Paulin.

— Da, gospodje. Velik in stra¬
šen račun. A sedaj še ni čas, da bi
o tem govoril. Prosim, respektirajte
za sedaj mojo tajnost.

Oficirji so to storili in pogovor
zasukali na druge stvari. Nodier jim
je povedal, da se preživlja s prireje-
vanjem predavanj in s pisateljeva¬
njem. Ker so pa oficirji videli, da mora
biti v slabih razmerah, so ga pova¬
bili, da naj bo njih gost in Nodier se
ni branil. Družba je ostala do pozne
noči pri Božiču in seveda pretresala
prežalostni bulletin cesarja Napoleona

371

o usodi velike armade. Tem pogo¬
vorom ni nihče sledil s tako pozor¬
nostjo, kakor Božičeva natakarica,
čeprav je znala le slabo francoski.
Kar je vjela, to je nesla na ušesa
zvitemu .hlapcu z Mestnega trga,

Češkhtu.

\\ XXII.

Za Maro Damjanovo so prišli
dnevi neskončne žalosti. Že od me¬
seca avgusta minulega leta ni bilo
nobene vesti več o Konradu. Dolgu
časa se je Mara tolažila, da Konradu
ni bilo mogoče pisati, saj je bila
velika armada prodrla v srce Rusije
in od tam je bila zveza z zapadno
Evropo tako težka, da se pač ni
moglo misliti na ekspediranje zaseb¬
nih pisem. Ker so tudi uradna po¬
ročila iz Rusije bila silno redka, ni
Mare zapustila vera, da je Kunrad
živ in zdrav. Toda, odkar se je v
Ljubljani zaznalo za požar v Moskvi
in za grozotno katastrofo pri Bere-
zini, tedaj je izgubila Mara vse upa¬
nje, da še kdaj vidi Konrada, tedaj
je bila prepričana, da je obležal na
zmrzlih tleh dalnje Rusije in

24 *

372

tedaj jo je obšel obup s tako silo,
kakor bi jo hotel uničiti. In naj-
strastnejša je bila zavest, da je ona
sama pognala Konrada v smrt, ker
je ona bila vzrok, da se je oglasil
za vojno.

Stari Damjan je bil sam tako
potrt, da ni bil zmožen tolažiti svoje
hčere. Marina nema, brezsolzna bo¬
lest je starčka tako pretresla, da se
ni upal svoji hčeri pogledati v njene
globoke, v brezmejnem obupanju
svetlikajoče oči. Edini Kopitar je
znal Mari vdahniti nekaj življenske
moči. Dostikrat ji je rekel: »Mara,

ali ni tisti najpopolnejši človek, ki
zna premagati svoje gorje, pa bodi
še toliko, in ki zna neustrašno
prenašati življenje, tudi če bi je
najraje od sebe vrgel?« Take in
podobne besede so vedno zbudile
v Mari voljo, da premaga svojo bo¬
lest, in vsaj za nekaj dni se ji je to
tudi deloma posrečilo — ali samo
za nekaj dni, potem je zopet oma¬
gala in stari Damjan si je ruval
lase v strahu, da mu Mara nagloma
umre.

373

Za svetovno znamenite dogodke
se Mara v teh strašnih dnevih ni
menila. Niti slišala ni, ko ji je Ko¬
pitar pripovedoval, da je Napoleon
začel mobilizirati novo velikansko
armado, niti je pojmila pomen vesti,
da je pruski kralj dne 3. februvarja
1813. izdal oklic na nemški narod,
s katerim ga je poživljal na boj na
življenje in smrt proti Francozom.
Samo enkrat se je zgenila, ko se ji
je povedalo, da je bil maršal Mar¬
mont pri Salamanki na Španskem
poražen in težko ranjen, ali niti ta
vest ni več našla odmeva v njenem
srcu.

Dne 12. februvarja je generalni
guverner grof Bertrand po cesarje¬
vem naročilu odredil mobilizacijo
ilirske vojske. Težkega srca je ob
enem zaukazal, da je od prebival¬
stva izterjati kontribucije za vojne
namene. Blagajne so bile namreč
prazne, ker je morala ilirska uprava
vse dohodke dati za vojno proti Ru¬
siji, in iz Francije niso mogli ničesar
poslati, saj so si morali celo tam
pomagati s kontribucijami.

374

Grof Bertrand je vso svojo po¬
zornost posvetil armadi in je vso
upravo prepustil generalnemu inten¬
dantu grofu Chabrolu. Ta je dobro
vede), kaka velikanska nevarnost
preti Iliriji, če bi se tudi Avstrija, ki
je že odpadla od Francij e, pridružila
Rusiji in Pruski proti Napoleonu ter
se vrgla na Ilirijo. Zlasti pa se je
bal, da bi duhovščina uprizorila re¬
volucijo, k^r bi toliko laglje storila,
ker je moralo vse vojaštvo v vojno.
Grof Chabrol, hoteč se informirati o
korakih, ki naj jih stori, je povabil
jako ugledne može iz Ilirije k sebi
in jih vprašal za svet. Vsi so bitC
mnenja, da bi prebivalstvo samo, ker
je s Francosko dobro, vestno in pra¬
vično upravo jako zadovoljno, gotovo
podpiralo Francoze, če ne bo na¬
sprotovala duhovščina in da bi le
duhovščina bila v stanu uprizoriti
revolucijo. Toda, kaj se naj stori
glede duhovščine — v tem oziru so
bila mnenja različna. Večinoma se
je reklo, naj se izkuša duhovščinc^iz-
lepa pridobiti. Zaradi tega je dal
grof Chabrol 25. februvarja razglasiti

375

konkordat in je ob enem prosil po¬
možnega škofa Riccija, naj mu gre
na roko, da ne bo duhovščina vladi
delala težav. Škof Ricci je vse ob¬
ljubil — skrivaj pa obvestil duhov¬
nike, naj se pripravijo na revolucijo,
čim napove Avstrija Napoleonu
vojno.

Žandarmerijski zapovednik Ro-
belot je kmalu zapazil, da se je du¬
hovščina začela sumljivo gibati.

— Najbolje bi bilo, vse duhov¬
nike kar na kratko fizilirati, kar po
vrsti, se je večkrat jezil Robelot in
marsikdo mu je od srca pritrjeval,
uvidevajoč, da so duhovniki tisti
nesrečni živelj, ki je narodu in do¬
movini najbolj škodljiv, ker vedno
žrtvujejo korist naroda in domovine
koristim cerkve in svojega stanu.

Policijski komisar Toussaint je
posebno vroče pritrjeval Robeletu
in rad citiral alzaški narodni pre¬
govor:

Affen, Pfaffen, Fledjjrttiaase,

Juden, Ratten, weisse Lause,

Nehmen diese iiberhand,

Ist kein Grliick im ganzen Land.

376

XXIII.

Mrak je že objemal Ljubljano,
ko sta dve stari sključeni ženloi^prjSIi
iz uršulinskega samostana in krenili
na Dunajsko cesto, kjer so takrat —
izvzemši le bivša samostana (sedanje
vojaško skladišče in prejšnji bolnicaf
— bile same nizke in neznatne hiše.
Kjer je danes Medjatova hiša, je bila
tedaj znana in mnogoobiskana fur¬
manska gostilna. V to hišo sta vsto¬
pili ženici in vprašali za prenočišče.
Gostilničarka je malo pomišljala, po¬
tem pa ženici peljala čez dvorišče v
malo sobo nad hlevom. Šele ko je
vrata za seboj zaklenila, je gostilni¬
čarka rekla šepetaje:

— Čuvajta se — antikrist (tako
so imenovali žandarmerijskega zapo-
vednika Robelota) preiskuje danes že
zopet vse gostilne.

— Saj greva koj naprej, je od¬
govorila ena ženic in se začela raz¬
pravljati. Njena spremljevalka je sle¬
dila temu izgledu in v kratkem sta
se stari ženici izpremenili v dva mlada
moška.

377

— Nekaj pisem imam za vaju,
je rekla gostilničarka, a zdaj ne mo¬
rem do njih, ker jih ima moj mož
shranjena.

— Pisma pošljite šentpeterskemu
župniku Ahačiču, je naročil mlajši
teh moških, ki pa ni bil nihče drugi,
kakor — Ljudmila. Jaz moram še
nocoj naprej.

— Tudi jaz moram še danes
oditi, je odgovoril Ljudmilin sprem¬
ljevalec Bliža se odločilna ura. Zdaj
bomo začeli žeti, kar smo toliko časa
in s tolikim trudom sejali. Oko za
oko — zob za zob.

— Ali ste poskrbeli vozove, je
vprašala Ljudmila.

— Da. Eden je pripravljen v Št.
Vidu, drugi pri D. M. v Polju. Ogla¬
sita se pri mežnarjih. Ali kam pa
gresta ?

— Jaz moram biti še jutri v
Višnji gori, Ljudmila pa gre na Bled.

Ljudmila in njen spremljevalec
sta bila med tem izvršila preoble-
čenje in se pripravila za odhod. Ljud¬
mila se je zavila v dolg plašč, ki je
popolnoma zakrival njeno telo, potem

378

pa se stisnila k svojemu spremlje¬
valcu.

— Še en poljub, Ludoviko, mu
je rekla v italijanskem jeziku in tujec
jo je strastno objel in jo vroče po¬
ljubil.

— Še nekaj mesecev — in po¬
tem bodeva imela mir in bodeva re¬
šena vseh skrbi.

Še en poljub in Ljudmila je za¬
pustila sobo. Kmalu ji je sledil tudi
njen spremljevalec — a krenila sta
vsak na drugo stran.

Ko je pričel krčmar domov, ga
je žena takoj poslala s pismi k šent-
peterskemu župniku. In mudilo se je
res, da je očistila zrak, kajti dobro
uro pozneje se je že oglasil »anti¬
krist« in pregledal vso gostilno in
vse prostore v hiši.

Odkar je bil Nodier v Ljubljani,
je Robelot skoro vsak dan preiskoval
vse gostilne in vse sumljive hiše, če
ne bi vendar kje iztaknil Ljudmile.
Trudil se je toliko bolj, ker mu je
bil Nodier povedal, kako nevarna
ženska je Ljudmila.

379

Šele pozno zvečer je bil s svo¬
jimi revizijami gotov, a še ni mogel
iti počivat. Prišli so bili kurirji z
raznih strani in prinesli poročila, da
so se kmetje začeli upirati naloženim
kontribucijam. Od vseh strani se je
pisalo, naj se pomnoži orožništvo,
češ, da sicer ne bo vzdržati miru.
Robelot se je jezil in toliko bolj, ker
ni imel toliko orožnikov, da bi bil
tem prošnjam ustregel.

Prišel je pa še drug kurir na¬
ravnost iz Pariza, ki je imel general¬
nemu guvernerju v lastne roke izro¬
čiti važna pisma. Zahteval je, da ga
grof Bertrand takoj sprejme.

— Dekreti so velevažni, je rekel
kurir in med njimi se nahaja tudi
lastnoročno pismo cesarjevo.

Grof Bertrand je že spal, a nje¬
gov sluga ga je zbudil. Ko je grof
Bertrand pregledal cesarjevo pismo
in dekrete, je bil do skrajnosti pre¬
senečen. Takoj so bile razposlane
ordonance na razne strani in ko so
bili čez dobro uro zbrani v škofiji
generalni intendant grof Chabrol in

380

vojaški zapovedniki, so izvedeli ne¬
pričakovano novico

— Cesar me je poklical k ar¬
madi, jim je naznanil grof Bertrand.
V posebnem pismu mi je sporočil, da
smatra evropsko koalicijo proti Fran¬
ciji kot neizogibno, in da zato svojih
generalov ne more več puščati na
upravnih mestih. /

Med ibraniihi francoskimi funk¬
cionarji je nastali nepopisno začu¬
denje. \ tu

— Moj naslednik postane maršal
"Junot, je nadaljeval grof Bertrand.

<^Ta ni več sposoben za vojno. Za ta
čas pa, da pride maršal Junot, ki je
že na potu v Ljubljano, imenujem
generala Dauthouarsa svojim namest¬
nikom.

General Dauthouars je bil star
gospod, ki se je odlikoval v raznih
bitkah in imel toliko ran, da so ga
imenovali v Ljubljani »ta poflikanega
generala«. Za vojno ni bil več spo¬
soben in prav zato ga je Bertrand
imenoval svojim namestnikom.

— Kdaj pa utegne priti maršal
Iunot? je vprašal grof Chabrol.

381

— Tekom desetih dni je gotovo
tu. Jaz se odpeljem jutri zvečer —
kar je po cesarjevih in vladnih na¬
ročilih še urediti, se uredi jutri.

Grof Bertrand je odslovil fran¬
coske funkcijonarje potem pa sedel
za mizo in pisal razna pisma. Tudi
od svoje žene, ki se je z otroki in
sorodniki mudila v Trstu, se je pis¬
meno poslovil, ker je nameraval čez
Koroško in Tirolsko odpotovati na
Nemško k armadi. Ko je bil s pisa¬
njem gotov, se je zavil v širok plašč
in šel na Stari trg, kjer je v nekdanji
mestni prodajalni kruha (sedaj Nič-
manova hiša) stanovala njegova lju¬
bica, Ana Kranjec. In od te se je res
težko poslovil, ker jo je resnično
ljubil. Ostal je pri nji do jutra, in ko
je odšel, je imel mokre oči.

Ana Kranjec pa je po njegovem
odhodu radovedno odprla mošnjiček,
ki gi je bil grof Bertrand pustil na
ponočni omarici in skoro zavriskala
veselja, ko je našla v njem sto Na-
poleondorov. Napravila se je hitro in
stekla po stopnicah v sobo, v kateri
je stanoval intendančni pisar Viktor

382

Zabukovec. Smeje se je vrgla nanj in
žvenketajo s cekini vpila:

— Fant moj — zdaj je vsega
konec, meni se ne bo več treba pro¬
dajati, tebi ne vohuniti; zdaj boš
kmalu moj mož in jaz tvoja žena.

XXIV.

Žandarmerijski zapovednik Ro-
belot je ves besen priletel na gene¬
ralno intendanco in že v predsobi
kričal:

— Zdaj imate, kar ste iskali!
Mene niste hoteli slušati! Zlepa ste
hoteli duhovnike pridobiti — norci
ste bili vsi skupaj.

Uradniki so tekli z vseh strani
skupaj in tudi grof Chabrol je prišel
iz svoje sobe.

— Kaj pa je, da ste tako raz¬
burjeni, gospod Robelot?

— Kaj je, ekscelenca ? Robelot
se je razkoračil in z vso grandeco
vzkliknil: Punt je! Revolucija je na
deželi! Kmetje se dvigajo in stre¬
ljajo na orožnike' Kaj Vam nisem
vedno pravil, da pride tako, če ne

383

bddet^ z duhovniki brezobzirno po¬
stopali.

Robelotove besede so zbudile
občno vznemirjenje in zlasti grof
Chabrol, ki je že dlje časa bolehal,
se jih je resnično prestrašil.

— Povejte natančno, kaj se je
zgodilo.

— Na Bledu so davi kmetje na¬
skočili orožniško postajo. Orožniki
so morali streljati, da so se rešili.
Ves Bled se je spuntal. Vse je ob¬
oroženo in pripravljeno za boj.

— A zakaj? Saj se vendar ni
nič zgodilo, kar bi moglo ljudi vzne¬
miriti!

— Ljudje so izvedeli, da je ge
neralna intendanca ukazala blejsko
romarsko cerkev prodati in zato so
se spuntali.

— A ta ukaz še ni izdan, saj
ga še nisem podpisal, je vzkliknil
silno presenečeni grof Chabrol. Od¬
lok leži še tu na moji mizi. Odkod
vedo Blejci, da sem to odredil?

Robelot je kaj debelo gledal, ko
je slišal te besede in drugi navzočni
uradniki si tudi niso znali tolmačiti,

384

kako da so blejski kmetje vedeli za
ta ukaz, še predno je bil podpisan
in izdan. Nastala je mučna tibota.
Sele čez nekaj trenotkov je rekel
grof Chabrol:

— Pri intendanci mora biti kak
vohun, ki je izvedel, kaj se pri¬
pravlja in je to izdal. A kdo more
to biti?

Uradniki so molče prikimovali,
a nihče ni rekel ničesar.

— Najlepše pa je to, se je jezil
grof Chabrol, da sem odredil pro¬
dajo te nepotrebne cerkve, da bi
kmetom bilo manj plačati na vojni
kdntribuoiji.

— Tudi pri Višnji gori so na¬
stali nemiri. Orožniki so videli po¬
noči nekega tujega človeka iti iz
farovža v Št. Vidu. Hiteli so za njim,
a niso ga mogli vjeti. Povsod pa so
jim kmetje delali ovire in pod mestom
so nanje streljali.

— Tako, tako, je rekel grof
Chabrol in začel hoditi po sobi gor
in dol, kakor bi premišljal, kaj je
storiti. B I je blag in dober mož, ki
je Kranjsko resnično ljubil in prebi-

885

valstvu rad pomagal — ali sprevidel
je, da se v teh nevarnih časih z do¬
broto ničesar ne opravi.

— Gospod Robelot, je rekel grof
Chabrol po kratkem premišljevanju,
odredite kar treba, da se te revolte
nemudoma in brezobzirno zatro. Na¬
dalje zaukažite orožništvu, da zaduši
vsak pojav upornosti, če treba z
orožjem. Še danes izdam razglas, da
bo vsakdo brez usmiljenja ustreljen,
kdor se upre ali pri komur se dobi
orožje.

Robelot se je brez ugovora udal
ali zadovoljen ni bil. Odhajajo je
rekel intendančnemu tajniku Beau-
mesu:

— Naj bi me bil ekscelenca po¬
oblastil, da pustim ustreliti pet du¬
hovnikov, pa bi bil takoj mir v
deželi.

Robelot je takoj preskrbel, da
sta na Bled in v Višnjo goro odje¬
zdila dva oddelka konjenikov. Zapo-
vednikoma teh oddelkov je skrivaj
povedal, da naj bodeta brez skrbi, če
bi slučajno bil kje ustreljen kak du
hovnik, če bi ga našli pri upornikih.

25

386

Ljubljansko prebivalstvo je vest
o kmetskih puntih močno vznemirila,
a v še večji meri pa vladne organe,
in sicer zaradi dejstva, da so ljudje
na kmetih vedeli za vladne odredbe
še predno so bile iste izdane. Poli¬
cijski komisar Toussaint je kar obu¬
paval. Toliko se je že trudil, da bi
prišel zarotnikom in njihovim poma¬
gačem na sled, a vse zaman. In sedaj
ga je mučila še zavest, da morajo
zarotniki imeti zaveznike celo med
vladnimi uradniki.

Kmetske revolte so napotile Las
Cazesa, da je sklical prostozidarje in
zlasti kranjskim članom lože polagal
na srce, naj v teh nevarnih časih
podpirajo vlado ter skrbe po svojih
močeh, da zunanjih sovražnikov ne
bodo podpirali notranji sovražniki.

Las-Cazesov apel je pri domači¬
nih našel živahen odziv in je posebno
razvnel v Kopitarju vsb- njegoV© ener-

V družbi z Nodierjem, ki je bil
prevzel uredništvo »Tčlčgrapha«, ka¬
teremu je bil Kopitar že od početka
zvest sotrudnik, je podžigal znance
in prijatelje, naj gredo vladi na roke,

387

da Ilirija ne pride zopet pod dunaj¬
sko oblast. Seveda je bila ta agita¬
cija precej problematične vrednosti,
saj ni nihče vedel, kdo je resničen
prijatelj Francozov in kdo to prija¬
teljstvo le hlini.

Proti večeru istega dneva, ko je
buknil na Bledu in pri Višnji gori
kmetski punt proti Francozom, je
generalni guverner grof Bertrand za¬
pustil Ljubljano. Poslovil se je v na¬
glici in se odpeljal skoro neopažen.
Samo oficirji so ga na konjih spre¬
mili do Št. Vida, od tam naprej se
je peljal le v spremstvu dveh adju¬
tantov. Ljubljane ni videl več.

Že pozno zvečer je prišel iz
Višnje gore kurir s poročilom, da je
vojaštvo kmetski punt zadušilo. Blizu
Višnje gore, prav pod mestnim gri¬
čem, so vojaki imeli precej hud boj
in so ustrelili tri kmete, nakar so
drugi zbežali. Poizvedbe so dognale,
da je punt provzročil nepoznan mlad
mož. Ljudje so bili vsled vojnih kon-
tribucij že itak zelo razburjeni, ko
pa se jim je povedalo, da hočejo
Francozi cerkvene dragocenosti pro-

25 *

388

dati, jili je bilo lahko naščuvati, da
so začeli revoltirati. Župnika v Šent
Vidu pri Zatičini so orožniki odpe¬
ljali v zapor, ker so ga imeli na
sumu, da je on že prej vse pripravil
za ustajo in jo sploh provzročil, ne¬
poznani tujec pa je bil le njegov po¬
močnik.

Naravno je, da se je ta večer pri
Damjanovih govorilo samo o dogod¬
kih tega dneva. Stari Damjan je bil
ogorčen.

— Takih časov kakor so bili do-
sedaj, še ni doživela Kranjska. Fran¬
cozi so pravi dobrotniki dežele. Upe-
ljali so red. Sedaj vlitda pravica, na¬
mesto policijske samovoljnosti in
uradniške despotije, s katero nas je
osrečeval Dunaj. Francozi so povzdi¬
gnili blagostanje, ustvarili vse polno
koristnih naprav in osvobodili tistega
kmeta, ki hoče zdaj nadnje iti s pu
škami in sekirami.

— Prav pravite, je menil Kopi'
tar, ali kmet tega ni kriv. Duhovniki
so mu vcepili helotska čustva; iz
krepkega naroda, ki je še pred ne¬
kaj sto leti znal maščevati storjene

389

krivice in celo podirati samostane in
zažigati graščine, so duhovniki na¬
pravili degenerirano raso suženjske na¬
ture. Tako so narod potlačili in po¬
kvarili, da je samo še slepo orožje v
njihovih rokah. Duhovniki so z red¬
kimi izjemami nemškutarji in žele iz
osebne dobičkaželjnosti, da bi zavla
dala v Iliriji avstrijska reakcija. To
je edini vzrok, da uprizarjajo te
punte. Če bi bil Napoleon poražen,
bodite pripravljeni, da se zgodi še vse
kaj hujega. Ali zato vendar ne smemo
obupati. Še ni Napoleon premagan,
še ima moč, da zdrobi svoje sovražnike.

— Kaj naj bi se storilo, da bi
že konec bilo temu duhovniškemu
vplivu?

— To je težko reči. Pred vsem
nam je treba mož, pravih mož. Ve¬
rujte mi, gospod Damjan, med vsem
kar sem kdaj čital, so napravile name
največji vtis Voltaireove besede: Kar
se je zgodilo velikega in znameni¬
tega na svetu, to je provzročila že-
nijalnost, jeklena vztrajnost posamič¬
nih mož, bodisi da so šli v boj proti
predsodkom mase ali da so ti masi

390

vcepili novih predsodkov. Pet takih
mož nam je treba in lahko bi pro-
vzročili novo reformacijo. Narodi ni¬
česar sami ne store; vse store samo
veliki posamezniki.

Mara je doslej molče poslušala.
Tudi ko je Kopitar končal, ni rekla
ničesar, nego apatično naslonila glavo
ob naslonjalo svojega stola.

.— Kaj pa ti meniš, Mara? je
vprašal stari Damjan.

— Jaz? Ničesar! Ali pač! Jaz
mislim, da zakonov narave ni pre¬
drugačiti. Če je naš narod propadel,
kakor pravi Kopitar, potem se več
ne dvigne. Jaz tudi ne postanem
več mlada.

— Ali, gospodična Mara — kaka
primera je to! Kakor se posamezni
ljudje pomlade v svojih otrocih, tako
tudi narodi. Sedanji rod ni dosti
prida, ali če se prihodnji rod dobro
vzgoji, postane lahko tako dober,
zdrav in krepak, kakor je kdaj bil.

— Ali, dete moje, kaj govoriš
take neumnosti, da nisi več mlada.

391

—i Dekle z 29. leti pač ni več mlado.
Sicer Bend pa danes našla — siv las.

— Vi se šalite, je rekel Kopitar,
a jeHvendar, pristopil k Mari in za¬
gledal kraj bujnih črnih kit siv las.

— Res je! je rekel. Tu ob sen¬
ceh imate siv las.

vMara se je zasmejala, a tako
žalostno, da se je stari Damjan bo¬
lestno jsgenil.

— Vidite, da sem prav imela.
In tega sivega lasu ne odpravi no¬
bena filozofija.

— Ali dejanje, je zaklical Ko¬
pitar in s hitro roko iztrgal ta las.

— Ali mi pa morete spomin na
ta las iztrgati iz možgan? je vpra¬
šala Mara s trpkim usmevom in Ko¬
pitar je moral umolkniti.

— Nekdo gre, je zdaj dejal
Damjan, ki je bil slišal nenavaden
šum na stopnicah in različne korake.

Stopil je k vratom, a v lem tre-
notku so se odprla in na pragu je
stal visok mož v oficirski uniformi.
Kakor okamenela sta stala Damjan in
Kopitar — v istem hipu pa je pla
nila Mara proti vratom.

392

— Konrad, moj Konrad! Kakor
oznanilo odrešenja, kakor glas od
smrti vstalega človeka je donel ta klic

— in Mara je brez zavesti padla na Kon¬
radove prsi.

XXV.

Mara je sedela poleg Konrada
in trepetaje poslušala, kar je pripovedo¬
val o svojih doživljajih v vojni Ovila je
svoje roke okrog njegovega vratu in po¬
ložila svojo glavo na njegovo ramo.

In Konrad je pripovedoval, kako
je armada prišla na rusko Poljsko
in bila navdušeno sprejeta, s kakimi
težavami se je morala boriti pri
Vilni in kako je trpela pri Smolen-
sku, kjer je bil Konrad ranjen.

— Več tednov sem ležal v bolnici,
je pripovedoval Konrad. Ranjen sem
bil na nogah, na glavi in na roki.
Rane so se zacelile, samo desna
roka je v komolcu postala nepregibna.

Jokaje se je nagnila Mara nad
pohabljeno roko jo poljubila in jo
močila s svojimi solzami.

— Odpusti mi, Konrad, odpusti

— jaz sem te gnala v vojno — jaz
sem kriva te nesreče.

393

Konrad jo je potolažil z bese¬
dami polnimi vroče ljubezni in po¬
tem pripovedoval dalje, kako je mo¬
ral z drugimi iz bolnice odpuščenimi
vojaki v trdi zimi peš iti od Smo-
lenska na Vilno in od tam do Var¬
šave in Draždanov. Strašni so bili ti
doživljaji, marsikdo je na potu oma¬
gal in obležal na cesti, le malo jih
je prišlo čez mejo.

— V Draždanih sem bil na
svojo prošnjo odpuščen iz armade,
je končal Konrad svoje pripovedo¬
vanje. Pustili so me, ker sem itak
neporabljiv; vojak s pohabljeno roko
je nemogoč.

V sobi je zavladala tišina in čulo
se je samo pritajeno ihtenje Damja¬
nove Mare, katero je bil Konrad
stisnil k sebi tako, kakor bi je nik¬
dar več ne hotel izpustiti.

Mala družba v Damjanovi hiši
je ostala zbrana do pozne noči in
ni ničesar vedela o razburljivih ve¬
steh, ki so se širile ta večer po
Ljubljani. Razvedelo se je bilo, da
je pri Mengšu nastal kmetski upor
in da je bil neki orožnik ustreljen,

394

da so kmetje pri Litiji naskočili s
kosami, sekirami in kamni francoske
financarje in dva težko ranili in da
se je zgodil nad Kranjem atantat na
grofa Bertranda. Neki mladi mož,
meščanski oblečen, je prijezdil od
Radovljice. Pri neki gostilni na polu
je zapazil grofa Bertranda in njegova
spremljevalca. Nagloma je zablisnil
v njegovih rokah samokres, počilo
je in Bertrandov adjutant je bil, a
povsem lahko, obstreljen na rami.
Napadalec je zdirjal proti Ljubljani.
Sicer sta bila takoj poslana za njim
dva orožnika na konjih, a dohiteti
ga nista mogla. Pač pa sta od ljudi
izvedela, da je jezdil proti Ljubljani,
kajti še v Št. Vidu sta orožnika
dobila človeka, ki je videl tujca.

Naravno je, da je ta vest vzbu¬
dila v Ljubljani veliko ogorčenje in
veliko vznemirjenje, zlasti ker je
policija zopet vprizorila natančno
preiskavo vseh gostiln in vseh hiš.
Charles Nodier se je iz radovednosti
pridružil policijskemu komisarju
Toussaintu in ga spremljal po raz
nih gostilnah. A ves trud je bil brez

395

uspeha in jezno so se vrnile patrulje
v stražnico.

— Nekaj posebnega sem pa
vendar zapazil, je rekel Nodier poli¬
cijskemu komisarju, ko sta šla iz
gostilne, ki je bila tam, kjer je zdaj
Medjatova hiša.

— Kaj ste zapazili? je osorno
vprašal Toussaint.

— V sobici poleg hleva je di¬
šalo po parfumu, po finem parfumu,
kakor ga rabijo samo fine dame —
in take vendar ne hodijo v to fur¬
mansko gostilno in tudi ne prenoču¬
jejo v sobici poleg hleva.

Toussaint je obstal sredi pota,
tako ga je to presenetilo.

— Da, da, moj ljubi komisar,
se je Bmehljal Nodier, jaz se na
svoj nos lahko zanašam. Sicer pa se
hitro prepričate, če sem govoril res
nico. Kar nazaj pojdite.

Toussaint ni ničesar odgovoril.
Zatopil se je v svoje misli in šele
čez nekaj časa poklical detektiva
Roštana ter mu tihoma nekaj naro¬
čil. Detektiv je šel nazaj proti sum
ljivi gostilni, Toussaint pa je z No-

396

dierjem nadaljeval svojo pot v mesto.
Šla sta molče do sedanjega Turja¬
škega trga, kjer sta se v naglici lo¬
čila. Nodier, ki je stanoval v Reclier-
jevi hiši, je šel domov. Tiho se je
smejal in odpiraje vrata šepetal sam
sebi:

— Ta parfum — ta parfum. —
Jaz ga poznam — samo ne spomi¬
njam se —

V tem hipu se je čul iz bližine
strel in kmalu na to je pritekel v
divjem diru mimo knežjega dvorca
človek in hitel čez Turjaški trg. Za
njim je teklo nekaj vojakov, katerim
so se pridružili iz stražnice došli
redarji. Tudi Nodier je šel za njimi
in jih je došel na Bregu. Tam je iz¬
vedel, da je pri hiši, kjer je bilo na
stanjeno vojaško zapovedništvo —
na vogalu Hilšerjevih ulic in Gra¬
dišča, kjer je bila pozneje kadetna
šola oziroma topničarsko zapovedni
štvo — videla straža neznanega člo¬
veka, ko je skočil z okna in zbežal
v mesto. Straža je za njim ustrelila,
a ga ni zadela.

397

— V tisti sobi je bil, kjer so
spravljeni mobilizacijski načrti, je
pripovedoval straževodja. Morda je
te načrte ukradel.

— In kje je tat zdaj?

— V Ljubljanico je skočil.

Odvezali so več čolnov, katerih
je bilo tedaj vse polno ob Bregu, in
preiskali obe obrežji Ljubljanice, a
tatu niso mogli najti. V tem je šel
Toussaint na vojaško zapovedništvo
in tam se je dognalo, da so bili res
ukradeni mobilizacijski načrti.

— Vihar se bliža, ekscelenca,
je rekel namestniku generalnega gu
vernerja, ki je bil tudi prišel na
lice mesta, velik vihar se bliža —
kdo ve, če ga prestanemo.




Četrti del.



✓







I.

Dne 23 marca 1813. se je pri¬
peljal v Ljubljano novi generalni
guverner maršal Junot, vojvoda d’
Abrantes. Bil je visok in širokopleč
mož, a že ves siv, dasi je bil šele
44 let star. Lice njegovo je bilo vse
raztrgano in ožgano, v njegovih očeh
pa je gorel neki posebni ogenj.

Dan po prihodu maršala Junota
je bil v škofiji običajni sprejem vo¬
jaških, civilnih in duhovniških do¬
stojanstvenikov, zvečer pa pleB. Mar¬
šal Junot se je pri sprejemu in na
plesu tako čudno obnašal, da si
tega ni znal nihče tolmačiti. Z da¬
mami je naravnost nedostojno govo¬
ril, tako da je vse strmelo, in s ško¬
fom Riccijem je bil tako surov, da
je škof pobegnil b plesa.

Junot je bil eden ljubljencev ce¬
sarja Napoleona. Ko je nastala revo¬
lucija, je vstopil kot prostak v ar¬
mado in se pri obleganju Toulona
1. 1793. tako odlikoval, da ga je Na-

26

402

poleon vzel med svoje prijatelje. L.
1796. je šel kot Napoleonov adjutant
v Italijo in potem v Egipet ter postal
1. 1800. general in vojni zapovednik
v Parizu. Napoleonu je bil brezmejno
udan. Ko je bil Napoleon proglašen
cesarjem, je Junota imenoval gene¬
ralnim zapovednikom huzarjev. Leta
1805. je bil Junot poslanik v Liz¬
boni, a zapustil je to mesto kar na
svojo roko in odšel k armadi ter so
pri Austerlitzu odlikoval tako, da
mu je Napoleon odpustil različne
nerodnosti. L. 1807. je bil Junot z
malo armado poslan čez Pireneje,
da zavzame Portugalsko. Tu je iz¬
vršil največje junaštvo svojega živ¬
ljenja. Iz mesteca Abrantes je odšel
s 1500 vojaki v Lizbono in zavzel v
dveh urah to mesto, dasi je bilo v
njem 28000 mož vojaštva. Napoleon
ga je imenoval zaradi tega za voj¬
vodo d’ Abrantes. Vojskoval se je
potem na Španskem proti Welling-
tonu 1. 1809 proti Avstriji in šel
1. 1812. v vojno proti Rusiji. V vojni
na Španskem je bil ustreljen v obraz
in od tistega časa je uprav strašno

400

izglodal. V vojni proti Rusiji se je
pokazalo, da ga je začel zapuščati
spomin in vsled tega mu Napoleon
ni hotel več poveriti armade, nego
ga je poslal v Ilirijo kot generalnega
guvernerja.

Junot je ostal v Ljubljani samo
nekaj dni, potem pa je odpotoval v
Trst. Nadomestoval ga je general
Dauthouars, ki je imel toliko težje
stališče, ker je bil generalni inten¬
dant grof Chabrol vsled razburjenj
zadnjega časa tako obolel, da ni mo¬
gel opravljati svoje službe.

Francoski funkcijonarji so imeli
toliko več skrbi, ker v Iliriji ni bilo
skoro nič vojaštva, revolte pa so se
čedalje pogosteje pojavljale, ne samo
na Kranjskem, nego tudi na Koro¬
škem, v Dalmaciji in na Hrvatskem.
Ko je bila Pruska 16. marca Napo¬
leonu napovedala vojno, je prišel iz
Pariza ukaz, da je vse ilirsko voja¬
štvo poslati na bojišče in je bilo do¬
ločeno, da v potrebi pride na pomoč
vojaštvo iz Benetk. Rusija in Pruska
sta bili med tem zbrali veliko ar¬
mado in zaprli francoskim posadkam

86 *

m

v pruskih in poljskih trdnjavah vsak
izhod, Černičev je prisilil Morandov
oddelek, da je pri Luneburgu kapi¬
tuliral, Bltleher je zasedel Draždane,
Wittgenstein in York pa sta bila na
potu v Berolin, kjer je stal itali¬
janski podkralj Evgen s svojo ar¬
mado.

— Če se Avstrija ne pridruži
Rusiji in Pruski, potem je Napoleonu
zmaga zagotovljena, je menil Nodier,
ko je s prijatelji sedel v Božičevi go¬
stilni.

— A kaj, ko nima konjenikov,
je opomnil neki stari dosluženi oficir
Kar je bilo konj v francoskih pro-
vinoijah — skoro vsi so ostali na
Ruskem.

— Da, to je res, in to zna po¬
stati usodnega pomena. Brez konje
nikov je zmaga skoro nemogoča.

Kar so možje ugibali v Božičevi
gostilni, se je pozneje izkazalo kot
resnično. Napoleon je bil tekom me¬
seca aprila spravil 120.000 mož na
noge, med tem ko sta imeli Rusija
in Pruska samo 90000 mož — ali
izvrstno konjeništvo. Dne 2. maja sta

405

sb spoprijeli armadi pri Liitzenu in
Napoleon je zmagal. Rusi in Prusi
so se morali umakniti proti Labi.
Maršal Davaust je šel na sever in
zavzel Hamburg, maršal Ney je šel
proti Berolinu, Napoleon sam pa je
sledil sovražnikoma in zasedel Draž
dane. Na saksonskih tleh je Napoleon
opetovano zmagal, ali svojih zmag
ni mogel izkoristiti, ker ni imel pri¬
merne kavalerije.

Dne 25. maja zvečer je prišel v
Ljubljano kurir iz Trsta z naznanilom,
da je generalni guverner maršal Junot
zblaznel. Zdaj so si tudi Ljubljančanje
znali tolmačiti Junotovo čudno vede¬
nje; bil je že tedaj umobolen, ko je
prišel v Ljubljano. Kurirjevo sporo¬
čilo je naznanjalo, da je maršal Junot
v zadnjem času že večkrat poskusil
ustreliti samega sebe, a so to komaj
preprečili, sedaj pa da ga je paraliza
popolnoma prevzela.

General Danthouars je odredil,
da se blaznega maršala odpelje k
sorodnikom na Francosko. To se je
tudi zgodilo. Čez mesec dni se je iz-

406

vedelo, da je Maršal Junot na gradu
Montbard na Francoskem skočil z
okna in se ubil.

II.

Posredovanjem cesarja Franca
je bilo 4 junija med Napoleonom,
Rusijo in Francijo sklenjeno premirje,
ki naj bi bilo trajalo do 26. julija,
ki pa se je pozneje podaljšalo do
16. avgusta. Določeno je bilo, da se
morajo ruske in pruske čete do 12.
junija umakniti čez Labo. Vsem trem
vojskujočim se državam je to pre¬
mirje dobro došlo, ker so mogle v
tem času pomnožiti svoja krdela.
Posebno Napoleon je moral za to
skrbeti, ker je bilo brezdvomno, da
se bliža trenotek, ko se mora cesar
Franc odločiti, na katero stran
stopi.

V Ljubljani so premirje pozdra¬
vili z veseljem. Napoleonove zmage
so vsem dale novega poguma in jim
vcepile upanje, da mu tudi v tem
gigantskem boju ostane sreča zvesta.
Dne 6. junija je bila v stolni cerkvi
v Ljubljani zahvalna služba božja,

407

zvečer pa so mestjani uprizorili
krasno razsvetljavo. Njih radost je
bila tolika večja, ker se je zaznalo,
da se vrne v Ljubljano star in ljub
znanec — general Fresia.

Napoleon je bil na mesto mar¬
šala Junota imenoval generalnim
guvernerjem v Iliriji bivšega policij¬
skega ministra, prekanjenega Fou-
cbeja. Odločil se je zanj, ker v teh
resnih časih ni mogel pogrešati no
benega svojih generalov. Vojaškim
zapovednikom v Iliriji pa je imeno¬
val divizijskega generala Fresio, ki
je bil v vojni proti Rusiji težko ra¬
njen, in mu dodelil kot pomočnika
generala Belottija. Generalni inten¬
dant grof Ghabrol je tudi odstopil
in na njegovo mesto je prišel do¬
tedanji intendant v Gorici Chasenon.

Fouche je prišel dne 29. julija
v Ljubljano. Napravil je jako slab
vtis, zlasti pa je bilo nejevoljno me¬
ščanstvo.

— Po dveh tako sijajnih možeh,
kakor sta bila Marmont in Bertrand,
pa nam pošlje cesar takega potuh¬
njenca — je zdihoval stari Damjan,

408

ko je od sprejema v škofiji prišel
domov. Ta mož ne bo znal braniti
Ilirije, če bi prišlo do vojne z Av¬
strijo.

— To tudi ni njegova naloga,
je menil Konrad. To je stvar gene¬
rala Fresie — le škoda, da je ta
tako slab in nesposoben za vsaki
večji napor.

Fouche je vso svojo pozornost
posvetil javni varnosti in državnim
blagajnam. Prva njegova odredba je
bila, da je ukazal vojne kontribuoije
brezobzirno izterjati, potem pa je
vpeljal najstrožje policijsko nadzo¬
rovanje po celi deželi. Žandarme-
rijskemu zapovedniku Robelotu je
rekel:

— Prijatelj — vi imate popol¬
noma napačne nazore. Nadzorovali
in zasledovali ste sumljive ljudi. To
bi bil lahko napravil vsak žandar.
Pravi policijski šef nadzoruje ne¬
sumljive ljudi, ker so ti najbolj ne¬
varni. Toliko mesecev iščete zarot¬
nike in avstrijske agente med sum¬
ljivimi ljudmi; zdaj poskusiva enkrat

409

med nesumljivimi. Kako je na pr.
s škofom Riccijem.

— Ekscelenca — ta je zvest
pristaš cesarjev. Celo red častne le¬
gije ima.

— No, tako zanesljiv mož, ki
ga je cesar odlikoval, zasluži, da se
mu poleg dolžnega spoštovanja po¬
sveti tudi posebna pozornost. Prosim,
da se mi predloži vsak dan vsa nje¬
gova pošta, vse kar odpošlje in kar
dobi. Isto tako želim, da se pošto pa
napram drugim duhovnikom.

Robelot je bil dober, delaven,
izkušen in zanesljiv policijski urad
nik, ali Fouchčjeva prekanjenost mu
je vendar imponirala, prav tako ka¬
kor policijskemu komisarja Tous-
saintu, ki kot bivši oficir spl oh ni
bil posebno sposoben za svoj poklic.
Posebno je pa Toussaint strmel, ko
je čez nekaj dni dobi 1 naročilo, da
mora nadzorovati tudi baronico
Cojzovo.

— Žena nikdar ne pozabi in
nikdar ne odpusti, je Fouchč raz¬
lagal Toussaintu, in zdi se mi, da je
ta baronica posebno strastne nature.

410

Morda je bila res le zato nasprotnica
Francozov, ker je sovražila maršala
Marmonta, ali brez dvoma si sama
ni nikdar priznala, da je ljubosum¬
nost in nečimernost vzrok njenega
nasprotja, nego je iskala in našla
drugih vzrokov. In teh ni vež poza¬
bila. Kdo ve, če ni v kaki zvezi z
našimi sovražniki.

Policijske, res drakonične in
silno nadležne odredbe novega ge¬
neralnega guvernerja so provzročile
mnogo jeze in Fouchč je bil v krat¬
kem času skrajno nepopularen. Mož
se zato ni dosti zmenil, nego je
mirno hodil svojo pot.

— Kdo pa je ta Fouchč? je
nekega dne vprašala baronica Coj-
zova Kopitarja. Bila je skrajno raz¬
dražena, ker je zapazila, da so na
policiji odpirali vsa njena pisma.

— Kdo je Fouchč? Morda naj¬
večji policijski talent zadnjih sto let,
je odgovoril Kopitar. Kakih 50 let
je star. V mladosti je študiral v samo¬
stanu in od tedaj sovraži duhovnike.
Potem je bil učitelj filozofije, potem
advokat. Ko je nastala revolucija, je

411

bil voljen v konvent in je agitiral in
glasova), da so kralja obsodili na
smrt Strašno klanje v Lyonu je vodil
on. »Vse aristokrate na giljotino«, je
bilo njegovo načelo.

— In danes? je vzkliknila ba¬
ronica.

— Danes je ponosen na to, da
ga  je cesar povzdignil v plemski
stan. Josip Fouche je danes vojvoda
d’ Otranto.

— Pripovedujte dalje!

— Eobespierre ni Foucheju nik¬
dar zaupal. Kmalu se je vnel med
njima boj. Fouche je pošteno poma¬
gal, da je prišel Robespierre pod
giljotino. Sicer so ga izbacnili iz
konventa in ga imeli več mesecev
zaprtega, a prišel je vendar spet na
površje in postal Napoleonov poli¬
cijski minister, poleg cesarja naj¬
vplivnejši mož v celem cesarstvu.
Cesar ga je odstranil, ker se Fouche
ni strinjal z njegovo politiko in kakor
se kaže, je imel Fouche prav.

— Ta človek nam utegne še
strašnih sitnosti provzročiti, se je
hudovala baronica in Kopitar ji ni

412

ugovarjal. Tega pač nistp slutila, da
bo čez dober mesec konec franco¬
skemu gospodstvu.

III.

Premirje, sklenjeno med Napo¬
leonom, Rusijo in Prusko še ni bilo
poteklo in že je cesar Franc dne 12.
avgusta 1813 napovedal Franciji vojno.
Tast se je postavil na čelo koalicije,
ki je bila naperjena proti njegovemu
zetu, in tej koaliciji se je pridružil
Bernadotte, ki je bil sramotno odpadel
od svojega zaščitnika Napoleona.

Ilirija se je vedno bala, da pride
do te vojne, a sedaj, ko je bila vojna
napovedana, je ta vest vendar vse
presenetila, kakor bi bila strela uda¬
rila z jasnega. In zavrela je kri in
vzkipele so strasti in začel se je vi¬
har, mogočen, strašen in usodepoln.

V Iliriji ni bilo skoro nič voja¬
štva, med tem ko je bila Avstrija že
davno prej pripravila vse, da koj po
napovedi vojne vdre v Ilirijo. Sedem
dni po napovedi je bila avstrijska
armada že pred Beljakom in je s
svojo desetkratno premočjo vkljub

413

hrabremu odporu zavzela to mesto
in prodrla na Gorenjsko. Obenem je
od hrvatske strani prišla čez meje
druga avstrijska armada pod povelj¬
stvom generala Milutinoviča in dne
22. avgusta zasedla Novo mesto.

In zdaj so se dvignili kmetje.
Ne vsi! Boljši, pametnejši kmetje so
stali na strani Francozov, kakor tudi
meščani, a dvignili so se tisti ele¬
menti, ki so bili slepo orodje v rokah
skoro vseskozi nemškutarske in re¬
akcionarne duhovščine. Z vseh priž¬
nic, koder je bilo količkaj varno, je
duhovščina ščuvala ljudstvo na boj
za sveto vero in proti framazonskim
Francozom. Vzbujala je v ljudstvu
najnižje instinkte, živalske nagone
in z blazno besnostjo jo ljudstvo
zgrabilo za orožje. Ne samo na Kranj¬
skem, nego tudi na Hrvatskem in
v Dalmaciji. V Karlovcu so kmetje
napadli intendanta Contadesa, ga
strašno pretepli in ga zvezanega
izročili avstrijskemu generalu Kneže-
viču. Okrog Reke so vstaši ropajoč
in požigajoč prodirali proti mestu.
Na Kranjskem pa ni bil noben Fran-

414

coz zunaj mesta varen svojega živ¬
ljenja. V krškem, kostanjeviškem in
novomeškem okraju so v nekaterih
dneh izginili francoski orožniki in
financarji in izginilo je tudi nekaj
uradnikov — rešilo se jih je le malo.

Plamen revolucije, ki so jo za¬
netili duhovniki na povelje z Dunaja,
se je širil tudi proti Ljubljani, po¬
sebno ko so Avstrijci po ljutih bojih,
po štirikrat hrabro odbitem naskoku
zavzeli Kranj.

Generalni intendant Fouche je
vsled razburjenja skoro iz sebe dirjal
po svoji sobi v škofiji in kakor ob
seden kričal na Robelota, Toussainta
in Beaumesa.

— Neumci ste, največji neumci,
kar jih je na svetu. Nekaj dni sem
tukaj in že imam dokaze, da je škof
Ricci bil glavni avstrijski agent. Tu
poglejte te knjige. Čitajte samo tiste
besede, ki so podčrtane — kar po
vrsti — in ves načrt Vam bo jasen.
In Vi neumneži ste preiskovali farovže
in niste prišli na to!

Uradniki so stopili k mizi in li
stali v knjigah ter na svoje presene-

415

čenje videli, da je Fouchč govoril
resnico.

— Odredil sem, da se še danes
razglasi vojno stanje v Iliriji, je na¬
daljeval Fouche. Kogar se zaloti z
orožjem v roki, se nemudoma ustreli,
brez preiskave in brez sodbe. Naj¬
bolje, če se ustreli v Ljubljani kot
eksempelj; dokler je Ljubljana naša,
dotlej je še mogoča rešitev. Ali ste
razumeli? Brez pardona, Vam povem
še enkrat.

Uradniki so se odstranili, a Fouchč
je ostal le malo časa sam. Kmalu je
prišel general Fresia.

— Še ni obupati, je rekel gene¬
ral. 1200 mož se je prostovoljno ogla¬
silo za vojno. Izvežbani niso ali na
vdušeni so. General Belotti odrine
jutri ž njimi na Gorenjsko. Čez Pre¬
del došla vojska je pregaala Avstrijce
iz Beljaka, a držati se tam ne bo
mogla, ker je premajhna.

— Kako je mišljenje v Ljubljani?
je vprašal Fouchč

— Meščanstvo je za nas. Le ne
kaj ljudi, ki so v duhovniških rokah,
Bimpatizuje z Avstrijci. Nemci niso

416

zanesljivi, a ti Nemci so skoro sami
krščeni Židje, strahopetni in zavratni,
in se bodo oklepali tistega, ki bo
gospodar v mestu.

— Branite mesto, dokler morete.
Jaz grem v Trst. Notranjska je naša,
in kaže se, da ostane zvesta — tudi
Prjmorska je zvesta. Od tam Vam
pošljem pomoč.

Policija je tisti dan poskusila
aretovati škofa Riccija, ali ni ga do¬
bila. Daši je bil Ricoi pod policijskim
nadzorstvom, se mu je vendar posre¬
čilo pobegniti. Tudi razni drugi višji
in nižji duhovniki so bili skrivaj za¬
pustili Ljubljano. Seveda je policija
zopet izvršila celo vrsto hišnih pre
iskav, ki pa so bile zopet brezvspešne.

Dne 26. avgusta je Fouchč za
pustil Ljubljano in se je odpeljal
proti Trstu Bil je za svojo osebo
strahopetnik, ali organizatoričen ta¬
lent prve vrste. Na potu je povsod
vnemal ljudi na boj zoper Avstrijce.
In povsod se je nepričakovano mnogo
ljudi oglasilo za vojaško službo, naj¬
več med Postojno in Razdrtim, kjer
se je Fouchč ustavil pri hiši, ki se

417

še danes imenuje »pri Marmontu«,
ker je maršal Marmont nekoč tam
prenočil.

Tudi Konrad se je oglasil za
vojno in general FreBia ga je sprejel
vzlic pohabljeni desni roki in ga do¬
delil oddelku, ki je imel braniti ljub¬
ljanski Grad.

— Prišel je vihar, moja Mara, je
rekel Konrad, ko se je prvič odpravil
na službo. Zdaj kličeta narod in do¬
movina in jaz moram iti.

In Mara je bila močna in ne¬
ustrašna in ni mu branila z nobeno
besedo, čeprav sta ji bolest in strah
trgali srce, kajti čutila je resnost časa
in uvidevala, da je Konrad storil samo
svojo dolžnost.

IV.

Napoleon in združeni njegovi
sovražniki so bili postavili v boj
skoro milijon mož in na nemških
tleh se je začel oni ljuti boj, ki se
je končal s porazom francoskega ce¬
sarja. V celi Italiji in v Iliriji je bilo
samo 45.000 mož, medtem ko so

27

418

Avstrijci imeli za boj na jugu 50 000
mož na razpolaganje.

Po zavzetju Kranja in Novega
mesta je italijanski podkralj Evgen
z jako malo armado hitel Iliriji na
pomoč. Avstrijci niso vedeli, koliko
vojaštva ima na razpolaganje in zato
so 3, septembra zapustili Kranj, čigar
zavojevanje jih je veljalo toliko krvi,
in se umaknili proti Beljaku. A koj
potem, ko je podkralj Evgen prišel
11. septembra v Ljubljano, so se
zopet začeli približevati Ljubljani,
posebno od dolenjske strani, ker so
bili izvedeli, da se Evgenovega vo¬
jaštva ni bati. General Milutinovič
je prodrl do Šmarja. Kmetje iz višnje-
gorske in zatiške okolice so se mu
pridružili in mali ilirski oddelek, ki
se jim je zoperstavil, je bil 15 sep¬
tembra popolnoma poražen Pot z
dolenjske strani v Ljubljano je bila
zdaj Avstrijcem odprta.

Proti popoldnevu so preostali
deli poraženega ilirskega bataljona
pribežali v Ljubljano, kjer je vladala
nepopisna razburjenost. Razvedelo

419  -

se je bilo že prej, da so Avstrijci
pri Šmarju zmagali, obenem pa so
prihiteli ljudje od Device Marije v
Polju sporočit, da je tam in pri Fu¬
žinah na obeh straneh Ljubljanice
ljut boj med Ilirci in med Avstrijci.
Vse mesto je bilo pokonci in vse
ulice so bile polne zbeganih ljudi.

Ko se je zmračilo, so pripeljali
vojaki sedem kmetskih mož v Ljub¬
ljano. Zasačili so jih oborožene s
puškami za nekim gričem blizu Med¬
vod, odkoder so streljali na ilirsko
vojaštvo Že poprej je bilo to sporo¬
čeno generalu Belottiju in ta je
ukazal, da publicira bobnar po
mestu, da se na teh ustaših takoj
izvrši smrtna sodba. Vsled tega je
vse drvelo na Dunajsko cesto in
proti Sv. Krištofu. Tudi Nodier je z
nekaterimi znanci šel tja. Gredoč
mimo sedanje Medjatove hiše je za¬
gledal neko staro, slabo oblečeno
žensko, ki je previdno oziraje se na
vse strani plazila se v ondotno go
stilno. To oziranje in pogledovanje
stare ženske se je Nodierju zdelo
sumljivo in obstal je pri gostilni

27 *

420

toliko rajše, ker so v tem trenotku
počile puške pri Sv. Krištofu.

— Justifikacija je končana, je
rekel Nodier svojim spremljevalcem,
mrličev pa ne maram gledati.

Prijatelji ga niso zadrževali in
šli sami naprej. Nodier pa se je po¬
stavil pred gostilniška vrata in ugi¬
bal, kaj naj stori. Predvsem je hotel
počakati, da pride mimo kak poli¬
cijski funkcijonar, in zato je hodil
pred hišo gor in dol ter pazil, da bi
mu sumljiva ženska ne ušla.

Zdaj so se začeli ljudje od Sv.
Krištofa vračati v mesto. V gostih
trumah so se gnetli mimo njega in
ravno v tem trenotku sta pri izhodu
z dvorišča smuknili dve stari ženici
med ljudi in se izkušali preriti na
drugo stran ceste. Nodier je skočil
za njima, a zaradi velike množice ni
mogel hitro priti do njiju. Videl pa
je, kako sta ženski hitrih korakov silili
naprej in jo zavili okrog bivše bol¬
niške cerkve. Ko je prišel Nodier
okrog vogala, je vzlic mraku zagle¬
dal, kako skušata ženski ubežati in
kako se neprestano ozirata. Skočil

421

je za njima, a ženski sta zdaj stekli
in v samotnih ulicah ni bilo nikogar,
ki bi jih bil ustavil. Koncem ulic sta
se ženski ločili, kajti, ko je prišel
Nodier tja, je videl, da je pred njim
samo še ena ženska, v tistem hipu
pa je tudi od zadaj nekdo planil
nanj in se s tako silo vanj zaletel,
da je Nodier padel na obraz. Ko je
vstal, ni bilo napadalke nikjer več
videti. Nodier je stekel dalje, dasi je
krvavel na obrazu in klical na po¬
moč. Na Sv. Petra cesti je dobil
redarja in ga pozval na pomoč. Re¬
dar mu je povedal, da je videl tako
žensko, kakor jo je zasledoval No¬
dier, hiteti proti frančiškanski cerkvi.
Šla sta dalje. Nodier je šel čez most,
redar pa proti Zvezdi Z mosta je
videl Nodier, da po sedanjem Fran¬
covem obrežju teče neka ženska.
Kličoč na pomoč je stekel za njo in
kmalu mu je sledilo več oseb. Divja
gonja je to bila. Pod Trančo so
ljudje povedali, da je ubežna ženska
zavila na Stari trg in tam se je za¬
znalo, da je ] šla v sedanjo Ničma-
novo hišo. Zbralo se je okrog hiše

422

vse polno ljudi, prihitelo je tudi več
redarjev in prišel je tudi orožniški
zapovednik Robelot. Redarji so ob¬
stopili hišo in Robelot je šel s samo¬
kresom v roki v spremstvu dveh vo¬
jakov in Nodierja v hišo ter začel
poslopje preiskovati. V sobi inten-
dančnega pisarja Zabukovca je naše
različna ženska krila in naenkrat je
Nodier vzkliknil:

— Parfum — to je tisti parfum,
ki sem ga našel na Dunajski cesti.
Jaz se ne motim, prav gotovo, jaz
se ne motim.

— Od kod pa poznate ta parfum
tako dobro?

— Rabila ga je neka ženska, ki
sem jo dobro poznal, in ki bi jo
tudi Vi radi poznali. Iščimo, iščimo,
če me vse ne moti, je ta ženska v
hiši.

Iskali so naprej, a brez uspeha.
Ravno ko so se vračali izpod pod¬
strehe je počil za vodo strel.

— Kaj je to? je zakričal Robe¬
lot in zdirjal po stopnicah doli, kakor
hitro je mogel.

423

Zdolaj je vladala silna razburje
nost. Vse je bilo zbrano za vodo,
dva redarja sta se slačila, da bi sko¬
čila v vodo.

— Kaj se je zgodilo?

— Nekdo je naenkrat skočil s
pritličnega okna. Ko ga je hotel re¬
dar prijeti, je ustrelil, potem pa ka
kor blisk planil v vodo.

Redarja sta med tem planila v
vodo in plavala v smeri, v kateri je
bil plaval begun. Kje da je bil, se
vsled teme ni dalo razločiti.

— Če pride do Cojzove hiše je
rešen, je kričal Robelot, obenem pa
vzel redarju samokres in ga sprožil
da bi ljudi na Bregu opozoril na be¬
gunca. Na Bregu se je bilo zbralo
vse polno ljudi že po prvem strelu.
Ko so videli, da se nekdo bliža ob¬
režju, so pritisnili na tisti kraj in
kričali na ves glas. Plavač se je bil
že prijel trave da bi prišel iz vode,
a videvši množico je travo izpustil
in skušal plavati naprej. Kričaje mu
je množica sledila. V tem so bili ne¬
kateri pogumnejši možje vrgli obla¬
čila od sebe in skočili v Ljubljanico.

424

Plavač je napel vse svoje sile da bi
utekel, ali moči so ga že zapuščale.
Odrinil je proti sredini Ljubljanice,
a naprej ni mogel, nego se začel hi¬
poma potapljati. Možje so plavali kar
mogoče hitro proti njemu in ga še
zasačili prav ko je tudi glava izgi¬
nila pod vodo. S težavo so vlekli
plavača do brega in ga potegnili iz
vode. Številna množica jih je obsula,
tudi Robelot je bil z nekaterimi re¬
darji prihitel od nasprotne strani.

— Mrtev je, so rekli zdaj možje,
ki so beguna potegnili iz vode in se
trudili, da bi ga obudili v življenje.
Prepozno smo prišli.

— Pa saj to ni moški, to je
ženska, so nakrat začeli kričati.ljudje
in hitro se je izkazalo, da je to
resnica.

— Nodier, je zaklical Robelot,
ali je to tista ženska, ki smo jo iskali?
In kdo je ta ženska?

Nodier je stal že ves čas poleg
trupla, a ni zinil besedice. Tudi zdaj
je samo pobesil glavo in dolgo ni
dal odgovora. Vsi pogledi so bili

425

uprti vanj in z napeto radovednostjo
so vsi pričakovali kaj da reče.

— Ali — govorite vendar! je
vpil Robelot. Kdo je to?

— To je Ljudmila Alvaniti —
avstrijska agentinja.

— To ni mogoče, je zakričal
nekdo iz množice, pustite me bližje!
Skozi množico se je preril Andrej
Kopitar in planil k truplu ter se
prepričal, da je pred njim ležala
Konradova žena.

Robelot je dal Ljudmilo prepe¬
ljati v mrtvašnico, potem pa aretiral
Zabukovca in njegovo ljubimko. Ker
jima je grozil, da ju pusti nemudoma
ustreliti, sta priznala, da je imela
Ljudmila pri njiju zavetišče. Pove¬
dala sta dalje, da je imela Ljudmila
ljubimca, nekega grofa Ludovika Pa-
nigaja, ki je bil tudi avstrijski vohun.
Že več mesecev sta nastopala v Ljub¬
ljani le preoblečena kot dve stari
revni ženski. Pod žensko obleko pa
sta bila vedno op avljena kot mo¬
ška. Zabukovec in Ljudmila sta sicer
vedela, da sta imela Ljudmila in
grof Panigaj še zavetišče v uršulin-

426

skem samostanu, a to se je izvedelo
šele potem, ko so Francozi že zapu¬
stili Ljubljano.

Smrt Konradove žene in areto-
vanje Zabukovca in ljubimke je obu¬
dilo seveda velikansko senzacijo, ali
trajala je le nekaj ur, dokler se ni
zaznalo, da so Avstrijci na potu proti
Ljubljani in da se general Belotti
pred njimi umika.

Ponoči se je čulo iz daljave
streljanje topov in prebivalstvo je
vztrepetalo, misleč, da se sovražnik
že bliža mestu. Le ena sama oseba
se ni zato menila — to je bila Dam¬
janova Mara, kateri je bil Kopitar
povedal, kako je končala Konradova
žena.

V.

Mala ilirska armada se ni mogla
ubraniti Avstrijcev, ki so se čimdalje
bolj bližali Ljubljani. Zasedli so Št.
Vid in ko je bil general Belotti pri
Tacnu po ljutem boju poražen, so
zasedli tudi Črnuče, Št. Jakob in D.
M. v Polju, med tem ko je bil gene¬
ral Milutinovič v Rudniku.

427

Dne 28 septembra zjutraj je ve¬
lik avstrijski oddelek od treh strani
pritisnil na Ljubljano in prodrl v
mesto. Kakor vihar se je avstrijsko
vojaštvo zapodilo v mesto in Ilirci
so se umikali, ker so bili preslabi
za obrambo. Ali naenkrat se je s
Tržaške ceste čulo trobentanje in v
divjem diru je pritekel nov ilirski
polk v mesto in se zapodil na Av¬
strijce. Po ulicah so pokale puške,
z grada so zagrmeli topovi in vnel
se je kratek, a ljut boj. čez dobro
uro so morali Avstrijci bežati, še
predno je prebivalstvo prav vedelo,
odkod je prišla pomoč. Ko pa se je
zaznalo, da je bil prihitel general
Pino in z 800 Notranjci in Kraševci,
razgnal 3000 Avstrijcev ter jih pre¬
podil iz mesta, tedaj je nastala ve¬
lika radost. Ljudje so vojake kar
vlekli v hiše in jih pogoščali in
burno so odmevali po mestu klici:
Vi vat Notranjci! Vivat Kraševci!

Ali ta pomoč je bila samo hipna.
Avstrijska armada je bila tako ve¬
lika, da ji ni bilo mogoče kljubovati
in zato je general Fresia sklenil, da

488

se z večjim delom armade umakne
iz Ljubljane, dokler ne pride pod¬
kralj Evgen z novimi polki. Zavzetja
Ljubljane ni mogel več preprečiti, a
upal je, da na Notranjskem in na
Primorskem zbere toliko ljudi, da bi
se lahko lotil boja in da bi potem s
podporo podkralja Evgena brez po¬
sebnih težav in žrtev zopet zavzel
Ljubljano. Samo na Gradu je pustil
malo posadko in ji naročil, naj izkuša
držati Grad vsaj 14 dni; v tem času
je upal, da zbere armado, ki bi bila
kos Avstrijcem.

V jutro dne 29. septembra je
odšel večji del ilirske armade proti
Trstu. Z njim vred so odšli tudi na¬
mestnik generalnega guvernerja, ge¬
nerali Fresia, Belotti in Pino in razni
višji francoski funkcijonarji. Obenem
so tudi razni imovitejši meščani od¬
šli, ker so se bali Avstrijcev. Ra¬
dost, ki je vladala dan poprej, se je
premenila v žalost, četudi je še vse
trdno upalo, da porazi Napoleon vse
svoje nasprotnike in da se vrnejo
Francozi v Ljubljano v nekaj
dneh.

429

Proti večeru ao prišli Avstrijci,
najprej iz Črnuč in iz Št. Vida. Usta¬
vili so se na Dunajski cesti in tam
napravili taborišče. Na cesti so ku¬
hali, a kar so potrebovali, so rekviri-
rali po hišah. Naslednje jutro so za¬
donele trombe, zapeli so bobni in z
nasajenimi bajoneti so pridrveli Av¬
strijci v mesto — od vseh strani na¬
enkrat. Divje kričeč so se zapodili
po ulicah in ljudje so strahoma za¬
klenili hiše in se poskrili po svojih
stanovanjih. Avstrijci so zasedli mesto,
veseli, da so ga Francozi zapustili in
ob 9. uri dopoldne poslali parlamen-
tarja k palisadam za S?. Florijanom,
naj pozove francosko posadko na
Gradu, da se uda. Zapovednik je ka¬
pitulacijo kategorično odklonil.

Avstrijci so na to začeli bom¬
bardirati grad. Postavili so topove v
Prulah, na Golovcu in na Poljanah.
Tri ure je trajalo streljanje in četudi
so bile utrdbe na Gradu močno po¬
škodovane, se posadka vendar ni
udala.

Tudi 1, 2. in 3. oktobra so Av¬
strijci nepretrgoma ves dan bombar-

430

dirali Grad. Ilirci so odgovarjali s
svojimi topovi. Na hišo trgovca Ja-
gerja pri Sv. Florijanu je padla
bomba in razbila streho, v Kurji
vasi je bila neka hiša razstreljena,
gospodinja in dekla pa sta bili
ranjeni, več avstrijskih topov je bilo
uničenih in več vojakov ubitih.

Ta dan so avstrijski zapoved-
niki dognali, da nosijo Ljubljančanje
skrivaj po Rebru Ilircem hrano na
Grad in zato so pod strogo kaznijo
prepovedali, podpirati Ilirce.

General Milutinovič, ki se je bil
nastanil v škofiji, kar ni mogel poj-
miti, da se Ljubljančani tako zavze¬
majo za Francoze in sovražijo Av¬
strijce. Nalašč je ukazal, da mora 3.
oktobra svirati godba pred rotovžem.
Vojaki so kar šiloma zganjali ljudi,
da so vpili »Vivat cesar Franc« ali
vzlic sili, se je čulo le malo takih
klicev. Prišli so samo ljudje, ki so
vedno bili Francozom sovražni.

Avstrijski zapovedniki se pa tudi
niso mogli načuditi, da se posadka
na Gradu ne uda, saj ji je moralo
že zmanjkati živil in streliva. Zato

431

so pa dan 4. oktobra določili glavni
naskok na Grad.

Bil je deževen dan. Zjutraj je
bil v stolni cerkvi Te Deum za av¬
strijskega cesarja, po maši pa se je
začelo streljanje na Grad. Bil je naj-
groznejši dan, kar jih je doživela
Ljubljana. Strahotno so grmeli to¬
povi in trepetalo je vse prebivalstvo.
Bombe z Grada so zadele v več hiš
in jih hudo poškodovale, tudi nekaj
ljudi je bilo ranjenih. Grad je bil
silno poškodovan in od daleč se je
videlo, da ga ne bo vzdržati niti en
dan. Proti peti uri popoldne so to¬
povi na Gradu naenkrat umolknili.
»Zmanjkalo jim je municije« so se
veselili Avstrijci in so z novo močjo
iz vseh svojih baterij bombardirali
Grad.

Bombardiranje je trajalo do osme
ure Že prej, koj ko se je stemnilo,
se je odpravilo pet oddelkov vojaštva,
da naskočijo grad od Sv. Florijana,
od Rebri, od strelišča in od Študen¬
tovskih ulic. Tiho in počasi so se
vojaki odpravili na svoja mesta. Toda
Andrej Kopitar jih je videl in uganil

432

njih namen. Kar je mogel je tekel v
hišo, kjer je stanovala gdč. Schmu-
tzenhaus. Z dvorišča te hiše je sple¬
zal na Grad in opozoril posadko na
pretečo nevarnost. V trenotku ko so
v mestu zapele trombe v znamenje
za naskok, se je tudi že posadka z
Grada zapodila proti Avstrijcem. Za-
žvenketala so orožja, počile so puške,
nastal je kratek boj in Avstrijci so
se morali umakniti. Tako silen je bil
naval Ilircev na štirih krajih. Naj
hujši boj je bil v Rebri. Samo 100
mož je bilo tam proti velikemu av¬
strijskemu oddelku. Trije Ilirci so
bili že padli in več jih je bilo ranje
nib. Že so bili Ilirci začeli se umi¬
kati. Avstrijci, kličoč »Vivat cesar
Franc!“, so planili za njimi, v trdni
veri, da zmagajo, kar je pridrvel z
Grada visok mož s širokim klobukom.

— Fantje, naprej!a

Glas njegov je donel kakor grom.
Mož je popadel sabljo, ki je ležala
na tleh in se kakor besen zapodil
med Avstrijce. In Ilirci so kakor
levje potisnili za njim — borba z
bajoneti in s sabljami je bila strašna,

433

obupna, na življenje in na smrt —
končno so se morali Avstrijci uma¬
kniti in zbežati v mesto.

Na bojišču je obležalo 18 vojakov
in med njimi je ležal mož s širokim
klobukom, ki je umikajoče se Ilirce
popeljal v zadnji boj — Andrej Ko¬
pitar. Bled in brez zavesti je ležal
na mokrih tleh, iz prsi pa mu je cur¬
ljala kri.

— Naskok je odbit, je rekel za-
povednik, ko je prišel na bojišče nad
Rebrijo, ali trpeli smo strašno! Mu-
nicije ni več, živeža ni več, pomoči
ni, utrdbe so razstreljene — udati se
moramo.

— Mi vztrajamo do zadnjega, so
klicali vojaki. Morda pride vendar
pomoč.

— Danes smo se ubranili, jutri
se ne bomo več, je rekel zapovednik.
Bilo bi brezvestno, ko bi Vas pognal
v gotovo smrt.

Težkega srca, s solznimi očmi
je stari zapovednik odposlal Konrada
kot parlamentarja v mesto. Obenem
so nesli vojaki ranjence doli do prvih

28

434

hiš v Rebri in med njimi tudi Ko¬
pitarja.

Konradovo opravilo je bilo kmalu
končano. Posadka na Gradu je kapi¬
tulirala s pogojem, da lahko z voja¬
škimi častmi zapusti Grad in da se
njeni ranjenci vzemo v bolnico Av¬
strijski zapovedniki so bili s tem za¬
dovoljni in določeno je bilo, da se
kapitulacija izvrši naslednje jutro.
Kopitarja je Konrad ukazal nesti k
Damjanovim, češ, da bodo tam vse
storili, kar je mogoče, da mu rešijo
življenje.

Dne 5. oktobra 1813 je ilirska
posadka kapitulirala. Kapitulacija se
je izvršila na slovesen način. Avstrij¬
ska armada je izkazala Ilircem pri
Sv. Florijanu vojaške časti in z ne¬
popisnim rešpektom je gledala to
malo krdelce, ki je pet dni tako ju¬
naško vztrajalo na svojem mestu.
Konrad je dobil dovoljenje, da ostane
v Ljubljani, saj ni bil več pravi vojak
in za vojno nesposoben.

Vojaštvo je bilo odšlo, ljudje so
se razpršili in Konrad, katerega je
slovo od zvestih sobojevnikov in pri-

435

jateljev silno potrlo, se je odpravil v
mesto k Mari. Znano mu je bilo,
kako je končala njegova žena, ali
Mare od tistega dogodka še ni videl.

V Damjanovi hiši je bilo tiho
in mirno. V pisarni v pritličju jo,
sedela Mara za veliko trgovsko
knjigo, zatopljena v svoje delo, ali
bleda in razburjena. Očeta je bila
prosila, naj gre poizvedet, kaj da bo
s Konradom, in nestrpno je čakala,
da se vrne.

Vrata so se odprla in Mara je,
misleč, da se je vrnil oče, planila
pokoncu. Pri vratih je stala visoko¬
rasla bleda dama — baronica Cojzova.

— Ne zamerite mi — je rekla
baronica s tresočim glasom — da se
upam prestopiti Vaš prag. Mnogo
zlega sem Vam storila — odpu¬
stite mi —

Mara je hitro stopila k baronici.
Videla je solze v njenih očeh, videla
njeno bolest Ne da bi rekla besedo,
ji je položila roko okrog pasu in jo
stisnila k sebi ter ji otrla solze. In
baronica je naslonila svojo glavo na
njeno ramo in krčevito ihtela.

436

— Pojdite z mano, baronica, je
rekla Mara.

Prijela je baronico za roko in jo
peljala v prvo nadstropje. Previdno
je tam odprla vrata in baronica je
zagledala na postelji smrtnobledega
moža. Težkih korakov se je bližala
postelji, a ko je pogledala v temne,
globoke oči bolnikove, se ni mogla
več premagovati. Glasno jokaje se je
vrgla pred posteljo na kolena.

— Andrej — jaz te ljubim! An¬
drej, moj ljubi Andrej!

Objela je Kopitarja in vroče in
strastno poljubljala njegova usta.

— Torej si vendar prišla, je
dihnil Kopitar in s tresočo roko gla¬
dil baronici lase.

Tiho je odšla Mara s strežajko
in pustila baronico samo pri Kopi¬
tarju. V svoji sobi je začela Mara
nemirno hoditi gor in dol. Oče se
še vedno ni vrnil. To jo je vznemir¬
jalo, kajti sklepala je iz tega, da oče ni
ničesar opravil in da bo moral Kon¬
rad s Francozi oditi, a kdo ve, kdaj
se potem vrne in če pride sploh
nazaj.

437

Zdaj je začula na hodniku glas
očetov.

— Kje je Mara, je vprašal stari
Damjan.

Še predno je dekla odgovorila,
je že Mara planila na hodnik in
tam poleg očeta zagledala Konrada.
Obstala je, a že je bil Konrad pri
nji. Samo trenotek sta si pogledala
v oči, potem sta se molče objela.

Ko sta bila sama v sobi je Kon¬
rad poljubil Maro in tiho rekel:

— Nevesta moja, ponovi še en¬
krat tiste besede, ki si mi jih rekla
pred leti, ko sva se peljala od črnu¬
škega mosta. —

In Mara se je oklenila Konrada
in mu jokaje šepetala na uho:

— Tvoja sem, Konrad, v sreči
in v nesreči, živa in mrtva, danes
in vekomaj.

Od zunaj se je zaslišalo obupno
klicanje. Prestrašena sta pohitela
Konrad in Mara ven in v Kopitar¬
jevo sobo, odkoder se je čulo kli¬
canje.

433

Baronica je sedela ob Kopitar¬
jevi postelji. Njegova glava je ležala
na njenih prsih.

— Andrej — nikar umreti —
nikar umreti — Pomagajte, Andrej
umira.

Mara in strežnica sta pomagali
Kopitarju, kolikor sta mogli. Spravili
sta ga zopet k zavesti. Spoznal je
vse, Konradu je dal roko in težko
sopeč je šepetal:

— Konrad — če bom — mrtev

— postavi — na moj grob — kamen

— zapisano — naj bo — samo —
Andrej Kopitar — Libertč — Ega-
lite — Fraternite.

Potem je Andrej Kopitar nagnil
glavo in na rokah baronice Cojzove
umrl. Zunaj pa je šumelo življenje
in avstrijski vojaki so vpili »Vivat
Kaiser Franz«, ko je z rotovža padel
francoski cesarski orel.

* *

*

Napoleon je bil 13 dni po od¬
hodu Francozov iz Ljubljane pri
Lipskem poražen in Ilirija je bila
zopet združena z Avstrijo. Ilirski sen

439

je bil dosanjan. Mnogi ilirski urad¬
niki so rajši popustili službe, kakor
da bi bili služili avstrijski vladi,
mnogo meščanov se je izselilo. Po
smrti starega Damjana se je tudi
Konrad Podobnik s svojo ženo pre¬
selil v Benetke in čez 20 let je do¬
bil tam »hišnega prijatelja«, na ka¬
terega ni bil ljubosumen. Ta hišni
prijatelj je bil maršal Marmont, ki
je zadnja leta svojega življenja pre¬
živel v Benetkah. Grob Andreja Ko
pitarja je bil vedno okrasen s cvet
kami, kamna na tem grobu pa ni bilo,
ker avstrijska policija ni pustila, da
bi bilo na njem zapisano: Libertč —
Egalite — Fraternite.





—

narodna in univerzitetna

KNJiUNICA