List 39.
Gospodarske stvari.
Haj zahtevamo od kupcijsko-obrtnijske zbornice
a tudi od trgovcev in obrtnikov samih?
Kupčijsko-obrtnijski zbornici je naloga, da skuša s primernimi predlogi odstraniti obstoječe napake, da kaže pot do novih obrtnij v deželi, da nasvetuje, kako bi se dala zboljšati sedanja obrtnija, da svetu naznanja deželne pridelke in izdelke ter tako naravna pot do izvažanja, da obrtnikom redno sporoča o svojem delovanji in tako v deželanih tudi budi svest, da jej je mar , vstrezati vsem opravičenim željam trgovcev in obrtnikov.
To se zgodi s tem, da zbornica pozveduje skušnje in želje trgovcev in obrtnikov, da se potem o njih posvetuje ter jih rešuje ali s tem, da primerno predloge stavi kupčijskemu ministerstvu, ali s tem, da dopisuje zbornicam našega cesarstva ali tujih držav, ali s tem, da sama neposrednje pomaga, kolikor je  v njej moči.
Mnogokrat se je že slišalo in se tudi sedaj še sliši že nekako priljubljeni izrek: Kaj nam pomaga trgovsko-kupčijskazbornica? Plačujemo za-njo leto za letom, pa ne vidimo nobenega vspeha, nobene koristi niti posrednje niti neposrednje.
Kdor količkaj nepristransko sodi in bolj na tanko pozna delovanje naše zbornice, ta mora zavrniti to neopravičeno očitanje; kajti ona je med drugimi izbudila delovanje za to, da smo dobili železnico iz Koroškega v Ljubljano, pa tudi čas menda ni več daleč, da naša dežela dobi še druge železnice, ktere jej gred6 po njeni ugodni zemljopisni legi blizo morja, ki tako daleč sega v srce Evrope.
Kdor se je potrudil, le nekoliko premišljati lego in razmere naše dežele, kdor ni prezrl, da je marsi-ktera železnica že pospešila blagostan tega in onega okraja, ta mora spoznati visoki pomen, kterega ima ljubljansko-belaška železnica kot mala verižica one velike evropske železnice, kteri je namen, jutranje dežele, Srbijo, podonavske knez i je, Vojvodino, Banat, Bačko in sosednjo Slavonijo, ki ima sila veliko pridelkov, vezati z južno Nemčijo, Švico, Francijo, Belgijo in Anglijo. O tej železnici so razumni zvedenci in trgovci največih trgovskih mest izrekli prepričanje, da bode, kader se dovrši, najvažnejša med vsemi ozir prevažanja blaga. Kranjska dežela, ki tako ugodno leži, naj toraj ne prezira, na dobiček obrniti si to železnico.
Kranjci smo neposrednji sosedje onih pokrajin na vzhodu in zahodu, kterim moremo prodajati svoje izdelke; ti so: papir vseh vrst, ki se meriti sme z vsemi vnanjimi papirji, bukova sukna, koci, tkanine, čipke (špice), izdelki iz slame, ščetin in rogov, sita najboljše vrste, črevlji in usnje, železo za kupčijo, že-
lezno orodje, brušena železnina, žreblji, kositarnina, vozovi, pohišno orodje, les, suha roba in sploh mnogo druzih stvari, ki se izvažajo iz Kranjskega.
Posebno omenjati ni treba pridelkov, kakor so na pr. sreš (vinska skorja), pepelika (lugasta sol), moka, med, vosek, deteljno seme, laneno seme, mizarski klej (leim), brinjevo olje, posušeno sadje, kislo zelje itd., ker se vse to že dandanes izvaža ne le v južne, ampak tudi v severne kraje, in to po daljnem potu skozi Dunaj in Solnograd.
Nikakor se ne d& tajiti, da se je kmetijstvo v , vseh istih krajih, skozi ktere vodi železnica, toliko povzdignilo, da donaša dvojne ali celo trojne pridelke, ki se izvažajo; od tod tudi pride, da so v istih deželah začeli sejati lan, konoplje, peso itd.; potem so v istih krajih naredile se tvornice (fabrike), ki doma izdelujejo te pridelke, in tako so v malo letih isti kraji spremenili se v najrodovitnejše. Dobre ceste in nizka voznina kmalu privabijo mnogo kupcev in prodajalcev v kraj, in kjer se ti shajajo, ondi se kmalu nahaja tudi na-gizdno blago, in tako drugo drugemu roko podaja. Kolikor viša je stopinja, na ktero prispe obrtnija, kolikor veča je duševna in djanska izolika, toliko več se odprfe virov do dobička, kterih neomikani ne poznajo.
To lahko opazi vsak, ki zopet pride v kraje, v kterih je pred 20 leti bil trgovec ali oskrbnik ali si je kakor že bodi ondi služil kruh. Od kod ta velikanska prememba v blagostanu, če ne od železnic, ki so se ondi naredile v teh letih.
Železnica, ki kranjsko deželo veže z jugo-zahodom in severo-zahodom, ima za našo deželo veliko večo važnost od one, ktera jo prerezuje od severa na jug; kajti ona kmalu pomore vsej deželi, da se naravno povzdigne na višo stopinjo, ta pa je le pomogla nekterim tvorni-cam, trgovini z lesom in premogu ob Savi ležečemu, a glavnemu našemu mestu je vničila špedicijo in kupčijo z žitom, ubožnim Kraševcem pa vzela edini zaslužek prevažanja.
Nikakor ne bi bilo razumno, niti sedanjim razmeram primerno, ako bi kdo hotel tožiti zarad te zgube, ker nimamo nobene pravice zahtevati izjeme med drugimi deželami; dalje bi nerazumno bilo zahtevati, da bi bilo ostalo pri tem, kar je o svojem času bilo prav za prav več na škodo, nego na dobiček nekterim, tu si mislimo Kraševce, kterim je prav ta prevažanje bilo na moralično škodo. Ali to morda ni res? Ce so druge jako obljudene dežele, na pr. Švica, Saksonija, saške kneževine, Turingija itd. do blagostana prišle z lesenino, tkanino, volnino, barvarijo in z drugimi obrtnijami, zakaj ne bi mogli razumni in bistri Kranjci povzdigniti se na višo stopinjo?
Kupčijsko-obrtnijski zbornici ni le naloga pomagati vrteti kolo napredovalnih dogodkov, ampak njej je tudi
dolžnost, nova vprašanja prožiti ter pot naravnavati, da se ugodno rešijo za našo deželo.
Naravni pot, to doseči, je ta, da zbornica pozve-duje vse deželne potrebe. Naravni njeni poročevalci v prvi vrsti so domači trgovci in obrtniki (rokodelci) sami, v drugi vrsti pa so kupčijske zbornice avstrijske in tujih držav. Vsaka dežela ima svoje potrebe in svoje stališče, ki so si, zlasti kar tiče obrtnijo, naravnost nasproti.
V naši deželi je treba složnega, krepkega sodelovanja vseh rudarjev, obrtnikov, trgovcev in kmetovalcev. Najnaravnejša pot to doseči, je pa, da se v tem namenu zedinijo vsa društva, ki so v deželi, bodi-si znanska, ali obrtnjjska ali zabavna.
Ce hočemo, da zbornica spolni svojo nalogo, treba jej je pomoči. V vseh društvih so resni pogovori prvi, za temi še le na vrsto pridejo zabavni. Če se tedaj izvedenci pogovarjajo zdaj o tem, zdaj o tem, kar bi bilo njim ali drugim na korist, zakaj ne bi teh pogovorov naznanjali zbornici? Saj vendar ni moč zahtevati, da bi njeni odborniki, ki se po postavi smejo voliti le iz onih, ki bivajo v glavnem mestu ali njegovi okolici, na tanko poznali potrebe vseh obrtnij v deželi. Tržič, Kranj, Stražišče, Loški okraj, Kropa in Kamna gorica, Begunska okolica, Ribnica, Kočevje, Idrija in dolenske pokrajine vendar nimajo vsi enakih potreb, ker so njihova obrtnijstva tako različna!
Ti možje morajo zbornici pomagati s tem, da jej na tanko popisujejo svoje razmere in zadeve, da jej o njih razodevajo svoje skušnje ali mnenje, kako bi se dalo v okom priti tem ali tem napakam, ali kaj ovira, da se ta ali ta obrtnija ne more vspešno razvijati, kakor bi bilo želeti in kakor bi se lahko.
V obrtnijskih in trgovskih rečeh ne smč biti nobenih strank. V tem obziru najbolj velja znani pregovor „z združenimi močmi". Sreča bi bila za deželo, ako pridemo do tega združenega delovanja.
Trgovci in obrtniki naše dežele nikar ne prezirajte tega poziva; podpirajte kupčijsko zbornico v težkem, a blagem njenem delovanji; saj je treba le zdravega semenskega zrna, da vzraste to čvrsto drevo, ktero je kupčijska zbornica.
Treba je, da jej razumni izvedenci naznanjajo svoje skušnje, svoje mnenje, ktero razumni možje glavnega mesta pretresajo v zbornici; ali se to stori z nasprotovanjem ali s kritikovanjem ali sklepovanjem v zbornici sami, to je isto, glavna stvar je, da se stori kaj temeljitega, in da so ti možje stanovitni v tem, da delajo deželi^ na korist. Prenehljej je rakova pot, ker v nobeni stvari ni prestanek brez škode, zato vsem kranjskim trgovcem in obrtnikom krepko kličemo v spomin pregovor: „z združenimi močmi".
Po J. A, Hartmanovem spisu.
312