Podučile stvari.
Kaj pa je konkordat?
Ni je besede, ki bi bila dandanes tolikrat imenovana kakor je beseda konkordat, ker okoli konkor-data se suče zdaj eno najvažnejših vprašanj v našem cesarstvu. Naj tedaj svojim bralcem po „Slov, Gosp." bolj na tanko povemo, kaj je konkordat?
Ze dolgo časa sem novine o konkordatu govorijo, in tudi slovenske novine morajo to stvar omenjati, da Slovenci izvedo,  kaj   se po svetu godi.    Marsikomu je
pa gotovo ta stvar neznana, toraj jo v kratkem razložimo, da bodo Slovenci znali, kaj je konkordat, in potem sami lahko razsojevali, kdo da ima prav: mi, ki se za-nj potegujemo, ali pa tisti nemški in nemškutarski svet, ki zoper konkordat rogovih.
Konkordat je tuja (latinska) beseda, ki po naše pomenja pogodbo, in da ločimo pogodbo od pogodbe, recimo: da je cerkvena pogodba.
Kdo sklepa to pogodbo? Od ene (cerkvene) strani sv. oče papež, kot namestnik in poglavar vesoljne katoliške cerkve; od druge (svetne) strani pa vladar (cesar, kralj) kot namestnik in poglavar cele države. — Cerkev je vidno kraljestvo Božje na zemlji in deluje za večno srečo, s tem pa tudi za časno svojih otrok; država deluje za časno srečo državljanov. Una kakor ta ima svojo posebno oblast, in tudi pomoČke, s kterimi dosega svoj namen : cerkev ima Božjo oblast in pa duhovske pomočke; država ima svetno oblast in tudi svetne pomočke. Vsaka dela tedaj na svojem mestu; toraj cerkev nima državi v posvetnih rečeh zapovedovati, pa tudi država ne sme cerkve motiti v njenih opravilih. Dokler vlada spoštuje cerkvene pravice in se njene postave vjemajo s postavami Božjimi, je tudi ljuba edinost med državo in cerkvijo. Ce si pa vlada prisvojuje preveč pravic, ter cerkev ovira, da ne more po svojih postavah delati, nastane žalosten stan, da se marsikaj godi, kar ni po Božji volji in vernikom v veliko dušno škodo. — In glejte taka je bila v našem cesarstvu pred 1855. letom.
Le nekaj naj omenimo. Noben škof ni smel poslati pastirskega lista po svoji škofii, predno ga ni posvetna gosposka prebrala in pristrigla, kakor je hotela. Ako je škof imel s papežem kaj govoriti, je to šlo le po posvetni gosposki, in če je papež imel kaj naznaniti katoliškim vernikom , se je to le goditi smelo, ako je posvetna gosposka to naznanilo pregledala in odobrila; dostikrat se je pa naravnost prepovedalo razglasiti besedo najvišega pastirja. — Za učitelje krščanskega nauka v gimnazijah in viših šolah, kakor tudi v bogoslovskih šolah je imela le posvetna oblast pravico imenovati može, ki so jej bili všeč in škofi so morali molčati. — Marsiktera nepostavnost je bila v zakonskih zadevah, ki jih je večidel v rokah imela posvetna gosposka, kakor tudi cerkveno premoženje, tako, da cerkev ni o njem nič ukazati imela. — Tako daleč je bila vlada prejšnjih let segla v pravice cerkvene , da se brez dovoljenja posvetne gosposke ni smela nobena pobožna družba vpeljati, ne poseben cerkveni shod obhajati, da, še postava je bila, koliko sveč se sme pri sv. maši prižgati!
Tako ni moglo in ni smelo dalje biti, in presvitli cesarje spoznal, da je treba najpoprej cerkvi železje odvzeti, v ktero je bila poprejšnjo dobo vkovana, potem še le se more svobodno gibati. Tako seje tedaj 1. 1855. s sv. očetom cerkvena pogodba (konkordat) sklenila, v kterej je cesar Bogu in cerkvi dal, kar je Božjega, pa je tudi sv. oče cesarju rad privolil veliko pravic, kterih je katolišk vladar vreden.
V tej pogodbi stoji tedaj na eni strani cesar v imenu svoje vlade, zakaj le vlada je cerkvi pravice je mala, a ne ljudstvo katoliško; na drugi strani je pa papež, vidni poglavar sv. cerkve in vsi avstrijski katoličani, kteri so zadobili pravice, ki jim po Božji volji grejo.                         _________
378