neMTGR, XI 1-2 XI. LETNIK MENTOR 1918/19. ZVEZEK 1.-2 VSEBINA: Fr. Omerza: Sofoklejev kralj Ojdipus. (Dalje) ... 1 Dr. J. Debevec: Zakaj, kako in kaj naj čitam? (Dalje) . 10 Fr. Bevk: Hieroglifi................................... 11 Dr. Ivan Pregelj: Iz poetike........................... 13 Prof. Fr. Omerza: Homerjeva Iliada. Spev XI. (Dalje) 16 Dr. Pavel B.: Izobrazba bojnih letalcev . . . 19 Prof. Fr. Pengov: Živčevje..............................21 Fr. Bevk: MatijaGubec................................. 25 Fr. Bevk :Sovka.........................................26 Fr. Bevk: Nevidna roka..................................28 Dr. Ivan Pregelj: ValentinVodnik........................29 Fr. Omerza: Epigrami....................................30 Književnipomenki........................................31 Ivan Sadar: Nikolajev večer.............................34 Visokivzori........................'• . . . • 35 Drobiž: f Francu Demšarju v spomin. — NaSe slike. — Uganka 39—40 Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano prvega dne v mesecu in stane za dijake 4 K, za druge naročnike 8 K na leto. Urejuje dr. Ant. Breznik. Letnik XI. Sof okle jev Kralj Ojdipus. Fr. Omerza. (Dalje.) Jokasta (pride skozi srednja vrata z dvema služabnicama, ki nosita oljčne vejico, ovite z belimi trakovi iz volne, in kadilo). 0 knezi zemlje te, prišlo mi je na um, da prav storim, če z venci in kadilom tem v svetišča bi k oltarjem večnih šla bogov. Razburja namreč duh se silno Ojdipov, 915 skrbi more ga razne. Ko bi moder bil, po starih skušnjah sodil novo bi lahko; a vsakega posluša, kdor ga plaši s čim. Naj tudi prigovarjam, ne opravim nič. Zato z darovi temi k tebi sem prišla, 920 ker ti si mi najbližji,1 o Apolon knez, da ti rešilno pol pokažeš nam iz zla. Kot v strahu če krmar za brod se trese svoj, tak zremo mi na tega kot brodnik v skrbeh. (Položi darove na oltar, služabnici jih pa zažgeta.) Poslanec (pride od leve strani). Bi mogel zvedeti, prijatelji, od vas, 925 kje v mestu je palača kralja Ojdipa? Se bolj mi bo pa všeč, če veste, kje je sam. Zbor, Glej, to je dom njegov in v hiši kralj je sam, njegovih pa otrok je mati žena ta. 1 Jokasta prične moliti pri najbližjem oltarju, pozneje je hotela iti v svitiSča. Njena molitev se na videz usliši, ker pomiri poslanec Ojdipa. Poslanec. Da srečna v krogu srečnih bila bi vsekdar, 930 ko žena njemu prava, mati je otrok! Jokasta. Tako želim, prijatelj, tudi tebi jaz; saj vreden je tega prijazni tvoj pozdrav. Povej nam, kaj želiš! Prinašaš kakšno vest? Poslanec. Da, žena, dobro vest za dom in za moža. Jokasta. 935 In kakšna je ta vest? Od koga si prišel? Poslanec. Prihajam iz Korinta. Kar sporočil bom, bo radost ti prineslo,, morda i bridkost. Jokasta. Kaj neki naj bo to, da dvojno moč ima? Poslanec. Za kralja ono ljudstvo njega si želi, 940 da vladal bo nad Istmom, tak se širi glas. Jokasta. Kako? Mar Polibos ni stari nič več kralj? Poslanec. Nikakor; kajti smrt zagrebla ga je v grob. Jokasta. Da Polibos je mrtev, starec, si dejal? Poslanec. Če res ni, kar ti pravim, vzame naj me smrt. Jokasta. 945 Ne boš li, služkinja, h gospodu tekla brž, da zve novico to? (Služkinja odloži darilno orodje in odhiti v hišo.) Prerokbe božje ve, no, kje ste ve sedaj? V tujini je živel boječ sc Ojdipus, da ne bi ga ubil; zdaj vzela ga je smrt, zakrivil ni je ta. Ojdipus (pride skozi srednja vralu in za njim služkinja). 950 Jokasta, d raga žena, ljubljeno srce, kaj pome si poslala, naj bi prišel sem? Jokasta. Tega moža poslušaj in sodi sam nato, kaj slavne so prerokbe, kaj je božji glas! Ojdipus. Pa kdo je la-le mož in kaj mi govori? Jokasta. 955 Prišel je iz Korinta, da ti sporoči, da Polibos, tvoj oče, nič več ne živi. Ojdipus. Kako, prijatelj, praviš? Daj povej mi sam! Poslanec. Če jasno sporočiti moram najprej to, naznanjam ti, da res je mrtev oni mož. Ojdipus. 960 Je žrtev li bolezni al sovražnikov? Poslanec. Naj malo se zadene, v grobu mož je star. Ojdipus. Bolezen je, kot vidim, mu skopala grob. Poslanec. L'aj dolgo je živel, nenadno ni prišlo. Ojdipus. Kako, ah, draga žena, pošlje naj še kdo 965 tja v Pitojo, da zve, kaj bog mu bo odkril, al ptičev gleda vpitje v zraku nad seboj, ko rekli so, da jaz očeta bom ubil! Zdaj mrtev v zemlji spi, a meča se pri tem dotaknil nisem jaz — če ni umrl zato, 970 ker mene je želel tak jaz bi ga ubil. Če prav razumel sem prerokbe torej te, je mrtev Polibos, veljale niso nič. Jokasta. Mar nisem davno že ti tega rekla jaz? Ojdipus. Da, rekla si mi to, a varal me je strah. Znano ju, kako dvoumne so bile večkrat prerokbe, kot n. pr, lbis redibis non morieris in bello; kaj to pomeni, dobro ali slabo, je odvisno od lega, kam poslaviS vejico, za non ali pred non. Podobno kot Ojdipus razlaga tudi Jokasta drugi del prerokbe glede zakona z materjo v v, 082. Jokasta. 975 Ne jemlji torej zdaj si k srcu tega več! Ojdipus. Kako se ne bi bal zakona z materjo? Jokasta. Povej mi, kaj se človek vendar naj boji, če vlada le slučaj, previdnost je zaman? Najbolje ta živi, če mar mu to ni nič. 980 Da mater svojo vzameš, tega se ne boj. Saj marsikak že človek sam je skusil to, da v sanjah je v zakonu živel z materjo. Najlaže ta živi, če tako skrb pusti. Ojdipus. Kar rekla si sedaj, bi bilo vse lepo, 985 ko ne bi namreč mati živa mi bila; zato se moram bati, dasi prav imaš. Jokasta. Očetov grob ti priča jasno, kaj je s tem. Ojdipus. Že res, a strah me je, ker ona še živi. Poslanec. Pa kdo je žena ta, ki straši vas tako? Ojdipus. °90 To Merope je, starec, žena Poliba. Poslancc. Pa kaj je kriva ona, da vam dela strah? Ojdipus. Prerokbo nam, prijatelj, strašno dal je bog. Poslanec. Se sme povedati al tajna je skrivnost? Ojdipus. Nobena tajnost ni. Apolon je dejal, 995 da zvezo bom zakonsko sklenil z materjo ter z lastno bom roko očetno kri prelil. Zato sem od Korinta bežal davno proč in živel sem na tujem sebi le v korist; a starišem v oči je zreti presladko. \ Poslanec. 1000 Zato si iz mesta šel, ker tega si se bal? Ojdipus. Da očeta ne ubijem, starec, želel sem. Poslanec. Te nisem te bojazni rešil jaz, o knez, ko v hišo tvojo prišel z dobro sem vestjo? Ojdipus. Za to te bom poplačal, kot zaslužil si. Poslanec. 1005 Saj prav zato sem prišel, to je bil namen, da skažeš mi uslugo, ko domov dospeš. Ojdipus. Nikoli se ne vrnem, kjer so slariši. Poslanec. Saj nič ne veš, kaj delaš, sinko, kot se zdi — Ojdipus. Kaj misliš, starec, s lem? Povej mi, te rotim! Poslanec. 1010 če radi njih vrniti nočeš se domov. Ojdipus. Bojim se, da govoril Fojbos ne bi prav. Poslanec. «a Da ne bi si nakopal gnusa starišev? Ojdipus. Prav to je, starec, da, kar vedno straši me. Poslanec. Al veš, da se bojiš, ko vzroka ni za to? Ojdipus. 1015 Kako da ne, če starišev sem onih sin? Poslanec. Zato, ker Polibos ni v rodu bil ti nič. Ojdipus. Kako si rekel? Polibos ni oče moj? Poslanec. 1'ako je oče tvoj kot jaz, ki tu stojim. Ojdipus. Kako naj bosta isto ti in oče moj? Poslanec. 1020 Nobeden ni tvoj oče, vedi, on ne jaz. Ojdipus. Zakaj me pa za sina klical je vsekdar? Poslanec. Kot dar nekoč prejel iz mojih te je rok. Ojdipus. Kot tuje me je dete vzljubil mar tako? Poslanec. To storil je slučaj, ker bil je brez otrok. Ojdipus. 1025 Si ti me m6rda kupil ali kje dobil? Poslanec. V globeli Kitajrona;i našel sem te sam. Ojdipus. In kakšna te je pot zanesla v kraje te? Poslanec. ^ Na gorah teh sem pasel čedo, čuval jo. Ojdipus. Za plačo torej hodil kroj* si kol pastir? Poslanec. IC30 In prav zato, o sin, sem našel te takrat. Ojdipus. Sem bil li v sili kaki, ko si me dobil? Poslanec. r0 členki tvojih nog bi spričali lahk6. ■' Fri lem imenu začne slutiti Jokasta grozno resnico, vrsti 1032 in 1042 jo popolnoma prepričata. \ mu j Ojdipus. Gorje, o kakšnem zlu zdaj starem govoriš? Poslanec. S predrtimi nogami našel sem te tam. Ojdipus. 1035 Res grozen s tem mi dar bil v zibel je poslan! Poslanec. Od te usodne ure Ojdipus si zvan. Ojdipus. Je oče storil to al mati?'1 Daj povej! Poslanec. Ne vem; ta bolje ve, ki meni te je dal. Ojdipus. Od drugega si vzel, me nisi našel sam? Poslanec. 1040 Ne, ampak dal te je mi neki drug pastir. Ojdipus. Povej, če moreš mi, natanko, kdo je bil! Poslanec. Prištevali so ga k družini Lajevi. Ojdipus. Mar tega, ki nekoč je kralj bil v kraju tem? Poslanec. Gotovo; saj pastir njegovih bil je čed. Ojdipus. 1045 Je listi mož še živ, da videl bi ga jaz? Poslanec. To veste bolje vi, ki tukaj ste doma. Ojdipus. Je kdo med vami morda, ki stojite tu, da tega bi poznal, ki govor je o njem, ko videl ga na polju ali tu bi kje? 1050 Povejte! Zdaj je čas, da to se razjasni. 1 Ojdipus vpraša, kdo mu jc predrl noge in ga izpostavil, ne pa, kdo L- dal ime Ojdipus, ker ga jc dobil od rednika Poliba. Zbor. To drug ne bo kot oni s polja, mislim jaz, katerega si želel videti poprej. Najlaže ti Jokasta sama to pove. Ojdipus. Kaj misliš, žena, ti, je to li tisti mož, 1055 ki govor je o njem in klicali smo ga? Jokasta. Kaj vprašaš, koga misli? Pusti vnemar to, nikar ne misli več, kar rekel ta je prej! Ojdipus. Nikakor, tega ne! Ko prišel sem na sled in znake te dobil, naj rod odkrijem svoj. Jokasta. 1060 Rotim te, če življenje tvoje ti je mar, nikar ne preiskuj! Saj jaz dovolj trpim. Ojdipus. Ne boj se! Saj za le sramotno to ne bo, čeprav je meni sužnja mati v tretji rod. Jokasta. Poslušaj vendar me, te prosim! Pusti to! Ojdipus. 1065 Ubogal te ne bom, da to natanko zvem. Jokasta. Najboljše hočem ti, ko to ti govorim. Ojdipus. In prav najboljše to me davno muči že. Jokasta. Ko nikdar ne bi zvedel, kdo si, siromak! Ojdipus. 1070 Bo kmalu li pripeljal kdo pastirja sem? Naj ta se veseli bogatega rodu! (Služabnik odide na desno po pastirju.) Jokasta. Gorje, gorje, nesrečnež! Kajti to sam6 li reči morem še, v prihodnje nikdar več. (Oddirja skozi srednja vralu v palačo.) 1075 Zbor. Kaj neki, Ojdipus, tak naglo je odšla, ko neka divja bol ji zmedla je srce? Da ne bi ta njen molk5 kaj hudega rodil! Ojdipus. Rodi naj se, kar če, a zvedeti želim, kje rod je moj doma, naj tudi majhen bo. A ona kakor ženska mnogo da na to ter^ nizkega rodu jo mojega je sram. 1080 Jaz sam pa zgubil nič na časti s tem ne bom, ker sreče sem otrok, ki spremlja me vsekdar. Da, to je moja mati: bratje meseci so zrli me na tleh, a dvignil sem se koj. Če njen" sem torej sin, nikoli drug ne bom, 1085 da zvedeti bi bal se, kakšen moj je rod. (Ojdipus ostane na odru, premišljuje in se tu pa tam ozre, prihaja li pastir., 1090 1095 Ako imam ter kaj limem, — slišal jutri kako slavo kot rednika, v zboru rajal ker si izkazal uslugo mojemu gospodu. Bodi, rešilni Apolon, Zbor.7 dar preroški Zevs mi nesmrtni olimpski je priča — boš, Kitajron, ko bo ščip, pel kot rojaku ti bodem Ojdipa, mater zval te, ter častil te, to ti ljubo! 1100 1105 Kak je ime, večni Vili, al ljubimka Kajti njemu Al pa knez te al pa Bakhus, te je prejel kot darilo vrh gore visoke od helikonske" družice, kak, moj sinko, ki te je s Panom pogorskim rodila, to je morda pašnikov širnih so loke je kilenski," bog veselja, gozdne Vile. Loksija? ljube vse. (Dalje.) * Glej v. 1073. - • 11 T. j sin sreče, 7 Zbor še nič ne sluti in poje v veselem upanju, da se v kratkem pokaže, da ni Ojdipus tujec, ampak domačin. Njegov rod izvira od bogov: mati mu je kaka gorska Vila, oče pa kak bog, ki najrajši prebiva v gorah: Pan, Apolon, Hermes ali Bakhos. " Kilenski knez se imenuje Hermes, ker je bil rojen na gori Kilene. “ I lelikon, gora v Bojotiji, je sedež Muz. Zakaj, kako in kaj naj čitam? Dr. J. Debevec. »Ah, knjig je toliko, že slovenskih, potem slovanskih, francoskih, angleških, italijanskih . . . Kaj naj iz te ogromne množine izberem? In kako, kako naj čitam, da bom i m p' kar največjo korist od čtiva?« Tako in enako vzdihuje marsikateri naš vedoželjen srednješolec. »Mentor« je o tem velevažnem predmetu sicer že prinesel razpravo 1. 1914.-15. izpod peresa dr. Samse pod naslovom »Tri vprašanja«; ondi g. prof. odgovarja na vprašanji »zakaj« in »kako«, tretje, »kaj«, je pa, žal, takrat prepustil nekemu drugemu, ki pa še do danes ni odgovoril v veliko škodo »Mentorjevih« čilateljev. Tistim torej, ki željno vprašujejo, »kako« naj čitajo, bi lahko kar kratko odgovoril, da naj vzamejo v roke dotični letnik »Mentorja«, pa bodo našli odgovor. Toda poznamo dejstvo: kar ne izide v obliki knjige, ampak je po listih in časopisih raztreseno, tisto je, kakor da ni nikdar izšlo, pozabljeno je. Zato menim, da ne bo odveč in da ne bomo prazne slame mlatili, če poskusimo še enkrat odgovoriti na gori omenjena vprašanja, to pot pa na vsa tri! Preden se stvari same lotim, moram svoji notranji boli duška dati, tej namreč, da se tako redkokateri dijak, vkljub osemletnemu tako tesnemu stiku z najrazličnejšimi knjigami, šolskimi in nešolskimi, na koncu zaveda, kako in kaj naj čita. Šola bi ga vendar morala vsaj tega naučiti, kajne, kako naj čita? 1'oda ne bodimo krivični! Umetnost, prav čitati, ji* najtežja in se je človek komaj do sive starosti nauči. . . Ilomo semper liro (človek je vedno začetnik, novinec), velja tudi o lej umetnosti. Ne dolžimo torej v svoji boli nikogar, niti šole, niti učiteljev, ampak razmišljujiuo— sami! Morda bi — naj tudi lo v uvodu omenim — dobili temeljitejše, bolj vsestranske odgovore na trojno naše vprašanje, ako bi sc »Mentor« obrnil do nekaterih izobraženih gospodov po Slovenskem, v raznih stanovih, ter jih — a v obliki enkete — vprašal, kako oni čitajo in kakšne nasvete bi v tem oziru iz svoje dolge skušnje dali učeči se mladini. Zakaj vkljub težavnosti te umetnosti jih pa med našimi izobraženci vendar poznam nekaj, ki so v njej več ko samo začetniki. No, morda pa naš »Mentor« to poizvedbo še izvrši? Morda stopi res še ta in oni izkušeni veteran na plan ter se usmili naše srednješolske mladine, ki toliko dragega, predragega časa izgubi baš vsled tega, ker ne čita, ker prav ne čita, ker pravih knjig ne čita. Kako dobro delo bi izvršili taki izkušeni možje! Naj sem torej jaz za g. dr. Samso samo drugi v tej vrsti, ki bodi še dolga, dolga . . ,l Obdelati pa hočem to tvarino tako, da v naslednjem I. poglavju razgrnem pred višimi očmi, ki pa najbrž ne bodo nič strmele, vso svojo kramo, to je da podam pregled čez vso razpravo in naštejem takoj 1. vse nagibe, zakaj čitajmo, 2. vse koristne načine, kako čitajmo, in 3. načela, po katerih si izbirajmo čtivo; v poznejših poglavjih pa se porazgovorimo o posameznostih. I. Zakaj čitamo? 1. Poleg opazovanja, potovanja itd. je urejeno čitanje morda najvažnejši del naše s a m o i z o b r a z b e. K temu dodamo lahko še dva daljnja nagiba, namreč 2. s pametnim čitanjem si pridobimo slog in spretnost pisanja, in 3. razen z motrenjem veličastnih stavb, kipov in slik, s poslušanjem lepe glasbe in gledanjem dramatičnih predstav si s primernim čitanjem budimo in bistrimo čut za 1 c p o t o, estetski okus; ta lepota nam 1 Obenem želim — r° svojih močeh — s lo raznravic > izpolniti obljubo, dano letos, dne 18. marca v V. b j'0 kako bi živel, kak srečno, kako darežljivo! « Dali z nasmeškom so res dobri bogovi mu to. Slabši nato mu je plašč, umazana mnogo bolj toga, čevelj desetkrat zašit z zaplato nosi staro; in od desetih oliv prihraniš večino za jutri, kar je za eden obed, dvakrat postavi pred te; godljo z vejentskih goric rdečega cvička le pije, vinar ga slane fižol, vinar je dal pa za grah. O ti goljuf in lažnik, kar z mano na mesto pravice: vrni bogovom denar al pa živeti začni! 3. Večkrat si rekel mi že, predragi moj ducius Julus: Piši velikega kaj ti si nemaren in len. Kot je Mecenas nekoč Vergiliju storil in Flaku, sladko brezdelje mi daj, da me skrbi ne tero: pesmi bom delal potem, ki vekomaj bodo živele, dasi strohni mi telo, moje ostane ime. Proda peščenega vol ne mara razkopati s plugom, mastno ga polje poti, v&ndar je truda vesel. Luč. A 1 m a n a k hrvatsko-sloven-s k o g katoličkog narodnog (tast v a. 1918. Uredili Jože Stabej i Josip S t i p a n č i č. Cena 6 K, za dijake 3 K. V slovesni obliki almanaha so izdali hr-vatski in slovenski katoliški akademiki in starešine letnik 1918. periodične »Luči«. Poklonili so ga imenu in spominu Krekove-m u , čigar sliko so vredili v knjigo in od čigar duha so zajeli, rastli in rastejo. V štirih člankih razpravljajo o svojem učitelju prof. Dolenec, dr. Kuntarič, dr. Pelz in Leon. Kalac. V ostalih člankih govore pisatelji o aktualnih in internodijaških zadevah v obliki pisma, razprave, člankarskega feljtona in eseja: Ma- ra k o v i č svojim bivšim učencem v bojnem polju o čtivu, M a n i č i n (psevd.) o kulturnem tekmovanju jugoslovanske inteligence, Šegula- Rezenšek o postanku jugoslovanske stenografije, Stanovnik o dijaški organizaciji, Kuntarič o »organizaciji socijalnog rada i opčine«, anonimni E. B. o imperializmu, Čeka da o »odabraniina izmedu tisuča , Matijevič o Jezusu in abstinenci, Velikonja o Lovrenčičevi Deveti deželi«, A n -drič o hrv. kat. moderni in o glasbi »roda moga«, Vunič o učiteljski organizaciji, Mab 0 Vijoliču. Drugo v knjigi je leposlovje, je pesem. Med pisatelji stari znanci iz Luči", »Hrv. Prosvjete«, »Dom in Sveta- in »Zore': Izidor P o 1 j u k , S. Tomašič (Mikša), V i - 1 o 1 i č - Ljubičič, Matkovič, Nonca (Sprajcar), Gvozde novic, Velikonja, Plot, B 1 a ž i n č f č , Kttrschner, M a -t a p o v i č , Subotič, Jenko (fra Matič). Pa tudi mlajši so v skromni meri prispevali: Mlinarič, Pavič, Žitomir, Vrlinov i. dr. Povprečno se giblje vse leposlovje v knjigi v smereh moderne, skoroda malo mladostno presenzacionalno. Jasno se črta razlika med orisno bujnostjo Hrvatov in' trpko poentilistiko Slovencev. Kritiko so oskrbeli Kuntarič, Stabej, Dyo Jota (Jakovljevič) in Gruber. Ta in pa literarno-kritični sestavki le deloma zadovoljijo. Uredništvo je storilo najboljše, kar je bilo mogoče v vojski, in je ustvarilo almanah z vsemi vrlinami in hibami almanaškega slovstva. Marakoviču seveda ni bilo kos, tem manj, ker je opravilo korekturo precej površno (L A r m e — L'Ame 25, 1 a i -m e —. Taine 25, d o v 1 j — dovolj 111, reza ■ Reza 113, u m r — umro 121, Pal jak Poljak 165, v o m a — veoma 172, i a k o -tako 172, B a j 8 a Brajša 175, V i p o 1 i č Vijolič 191 i. dr., da dokažem trdo grajo!). — Dokazalo pa je uredništvo, da slovenski in hr-vatski katol. akademik živita in se smotreno razvijata iz duha vzornikov Mahniča in Kreka v duha nove, triumfalne dobe v novi državi na našem jugu. O da bi, da bi vzrastel vsaj največji jugoslovanski pesnik v novi naciji iz vrst naše katoliške! To želim sotrudnikom »Luči« za Novo leto dvakrat devetnajst-sto (1919)!... Dr. J. Pregelj. Dr. F. Grive c. Pravoslavje. Izdalo Apo-stolstvo sv. Cirila >ixi Metoda. Ljubljana 1918. — Pisatelj izborno pozna vzhodno vprašanje. Sam piše v uvodu: »Od leta 1904. dalje sem čital vse važnejše ruske, srbske in bolgarske bogoslovske in cerkvene časopise. Seznanil sem se ne samo z važnejšo literaturo o vzhodni cerkvi, ampak tudi z mnogimi zapadnimi in vzhodnimi poznavalci vzhodne cerkve.« Zato so njegova izvajanja brez dvoma zanesljiva. Iz te za nas tako zanimive in poučne knjige hočem podati nekaj misli. Cerkveni razkol ni nastal iz verskih razlogov, dogmatične razlike so bile le pretveza za razkol. Razkol je začel carigrajski patriarh Fotij. Ta je v svojem prvem pismu, ki' ga je pisal papežu Nikolaju I. leta 859., trdil, da soglaša z vero rimske cerkve. Ko ga je pa papež obsodil, se Fotij ni hotel pokoriti njegovi obsodbi in je iskal za svoj razkol verskih pretvez. Rimski cerkvi je očital pet zmot, a med temi je bila le ena strogo verska, namreč nauk, da sv. Duh ne izhaja le iz Očeta, ampak tudi iz Sina. Pozneje so na vzhodu očitali rimski cerkvi vedno več zmot in so trdili, da ni verske resnice, ki bi je ne bili Latinci pokvarili. Trdili so celo, da je sv. krst v rimski cerkvi neveljaven, ‘in so prekrščevali rimske katoličane, ki so prestopili v grško cerkev. Seveda je med temi razlikami med vzhodno in zahodno cerkvijo mnogo obrednih razlik, ki niso bistvene. Katoliška cerkev dovoljuje take obredne posebnosti in želi, da jih vzhodni kristjani ohranijo, ako se združijo z rimsko cerkvijo. Tako so zedinjeni Grki ohranili svoj vzhodni obred sv. maše. Najresnejša verska razlika je nauk o izhajanju sv. Duha iz Očeta in Sina. A ta nauk je verovala v prvih stoletjih tudi vzhodna cerkev, kakor nam pričajo spisi grških cerkvenih očetov sv. Atanazija, Bazilija in Epi-fanlja. Vzhodni kristjani zelo časle Mater božjo, a taje katoliški nauk o njenem brez- madežnem spočetju, čeprav je v popolnem soglasju z vzhodno pobožnostjo. Pravoslavni se radi spotikajo nad odpustki, a bolj iz nasprotovanja proti rimskemu papežu in pod vplivom protestantov. V svojih molitvah in pri sveti maši jnolijo za rajnke in s tem dejansko priznavajo, da so vice, v svojem nauku pa nasprotujejo katoliški resnici o vicah. Resnična razlika je le v tem, da je katoliški nauk o vicah po svoji vsebini in obliki bolj jasen in razvit. Pravoslavna cerkev tudi dovoljuje zakonsko ločitev zaradi prešuštva, rimskokatoliška cerkev pa ne. Poglavitna ovira zedinjenja je nauk o pa-peštvu in cerkveni ustavi. Kajti kdor prizna prvenstvo in nezmotljivost rimskega papeža, ta bo rad priznal vse, kar uči rimskokatoliška cerkev. Tukaj je torej korenina razkola in verskili razlik. To priznavajo tudi pravoslavni sami. Vzhodna cerkev ne priznava rimskega papeža in trdi, da ima le vesoljni cerkveni zbor vrhovno cerkveno oblast in nezmotljivo učeništvo. A vendar niso imeli še nobenega cerkvenega zbora, odkar so se ločili od Rima, dočirn jih je imela zahodna cerkev v tem času trinajst. Trdijo, da rimsko prvenstvo nima božjepravne podlage, čeprav se da iz evangelija in tradicije dokazati, da je Kristus sam postavil sv. Petra in njegove naslednike za poglavarje cele cerkve. Uče, da je prvenstvo rimske cerkve izpremenljivo in torej veljavno le dotlej, dokler ga cerkev priznava. Po njihovem nauku je Kristus glava sv. cerkve, zato ni treba vidnega poglavarja. Tako zamenjavajo vidnega in nevidnega cerkvenega poglavarja. Prepad med vzhodno in zahodno cerkvijo je bil vedno večji. Ustanovitev carigrajskega latinskega cesarstva ob četrti križarski vojski je vzbudila strastno mržnjo med Grki in Latine}. Te so Grki bolj sovražili kakor Turke. Na florentinskem vesoljnem cerkvenem zboru leta 1439. se je sklenila med vzhodom in zahodom unija, ki sta jo podpisala carigrajski patriarh in grški cesar. Unija se je v Carigradu slovesno proglasila leta 1452., a ljudstvo je takrat klicalo: »Rajši imamo turški turban kakor papeževo tiaro.« Njih želja sc je uresničila že naslednje leto, ko je padel Carigrad v turške roke. Takrat se je med Rusi širilo mnenje, da je to božja kazen za odpad od pravoslavja. Vzhodna cerkev ima načelo, naj se cerkvena razdelitev ravna po politični. Po tem načelu so se carigrajski patriarhi ločili od rimske cerkve. A po istem načelu se je razbila edinost vzhodne cerkve in nastale so mnogobrojne samostojne cerkve. Vzhodna cerkev je razcepljena v toliko medsebojno neodvisnih cerkva, kolikor je samostojnih vzhodnih narodov in držav. Tako so nastale grška, ruska, rusinska, srbska, bolgarska in rumunska cerkev. Ako pa živi kak narod v več državah kakor n. pr. Srbi’, je tudi njegova cerkvena organizacija enako razcepljena. Grki sami so razdeljeni v sedem neodvisnih cerkva. Nekdaj tako mogočni in razsežni carigrajski patriarhat je štel pred svetovno vojsko le še nad en milijon vernikov. Žalostna posledica grškega razkola! Največ vernikov ima ruska cerkev, namreč okoli 100 milijonov. Rimskokatoliška cerkev je vedno mlada, ker še v nebistvenih stvareh prilagodi časovnim razmeram. Natančno loči božji 'ih človeški element. Kar je v njej božjega, to skrbno hrani neizpremenjeno. Kar je pa človeškega, pa spreminja po razmerah. Vzhodna cerkev pa ne pozna razlike med bistvom in nebistvenimi formami. Obrede smatra za nespremenljive, obsoja vsako novo obliko bogoslužja in zameta vsak napredek v pojmovanju verskih resnic. Zato se ne more prilagoditi novodob-nim razmeram in potrebam ter je nesposobna za moderno dušno pastirstvo in za boj proti modernemu brezverstvu. Zato tudi nima vpliva na versko življenje svojih udov, ki je po nekaterih krajih zelo žalostno in zanemarjeno. Najbolj verno in pobožno je preprosto rusko ljudstvo. Zato verni in domoljubni Rusi upravičeno imenujejo svojo domovino sveto Rusijo . Kijevski knez Vladimir se je dal krstiti leta 988. 'in je poklical prve krščanske misijonarje iz Carigrada in Bolgarije. Ruski narod je s čisto vestjo in preprostim srcem sprejel krščansko vero in pobožnost. V Kijevu je zacvetelo lepo versko življenje. Rusi so tekmovali z gorečnostjo prvili krščanskih stoletij. Ruski menihi so iskali svete samote pod zemljo; okoli Kijeva so kopali lesne podzemeljske votline. V temnih in zaduhlih podzemeljskih celicah je cvetela krščanska svetost, iz njih je razsvetljevala staro Rusijo luč krščanske izobrazbe in jo grela s toploto pobožnosti in ožarjala s svetniškim sijajem. Do 13. stoletja i tiski škofje še niso očitno pretrgali zveze s katoliškim zahodom; njihovi knezi so sklepali krvne zveze s katoliškimi dvori. V 13. stoletju pa se je začelo pod tartarskim jarmom v Moskvi razvijati novo središče ruske države. Cerkev je takrat oslabela, se popolnoma odtrgala od katoliškega zahoda in se pokopala v razkol. I.eta 1589. je moskovski metropolit postal neodvisen od Carigrada in je dobil naslov patriarh. Car Peter Veliki je ta patriarhat odpravil in je leta 1721. ustanovil -presveto sinodo«, ki je urejevala cerkvene zadeve in je imela 12 članov. Pravi predsednik sinode je bil car sam; njegov zastopnik pa je bil ober-prokuror, državni urad- nik svetnega stanu, ki je vodil vse poslovanje sinode, izvrševal njene sklepe in poročal carju. Z ustanovitvijo sinode se je začelo za rusko cerkev najsramotnejše suženjstvo, cerkev je bila popolnoma odvisna od države. Leta 1917. se je sešel ruski cerkveni zbor v Moskvi in je spet izvolil patriarha. Med ruskim ljudstvom je še mnogo vernosti in pobožnosti, ne sicer zato, ker je pravoslavno, ampak zato, ker je krščansko, in kljub temu, da je pravoslavno. V ruski duši je še vedno tista skrivnostna sila, ki jo Ter-tulijan zaznamuje z izrekom: Anima natura-liter Christiana — duša po naravi' krščanska. Ruska cerkev je zelo konservativna in s tem je bila obvarovana pred svobodomiselstvom in kulturnimi izrodki zahodne Evrope zadnjih stoletij. Zato se je ohranila med ruskim ljudstvom podobna živa vera, katera je prekinjala katoliško življenje srednjega veka v zahodni Evropi. O pobožnosti ruskega ljudstva pričajo mnoge cerkve in številni samostani, razna ruska božja pota in mnogobrojne čudodelne podobe Matere božje, katero zelo vneto časte. V pobožnosti ruskega ljudstva ne najdemo protikatoliških verskih razlik. Živa vera in pobožnost se kaže posebno med romarji. Ruski mužik ne roma kakor pomehkuženi romar iz zahodne Evrope, ampak podobno kakor so romali svetniki v prejšnjih stoletjih. Vsako leto prihajajo tisoči rliskih romarjev v Jeruzalem ter vzbujajo po svoji skromnosti in pobožnosti splošno občudovanje. V novejši dobi prodira moderna pokvarjenost in brezvernost tudi med preprosto ljudstvo. A v splošnem je rusko ljudstvo še pobožno in verno, dasi imu njegova vera marsikaj pomanjkljivega. Verjetno je, kar trdijo ruski katoličani, da bi ruski narod po verski gorečnosti presegal vse druge narode, ko bi postal katoliški. Rusi so po resnobi svojega bogoslužja že od nekdaj presegali Grke in njihove balkanske sosede. Ruska cerkvena glasba, rusko cerkveno petje, rusko cerkveno slikarstvo priča sijajno o globoki vernosti ruske duše in o veliki nadarjenosti ruskega naroda. Ruska uradna cerkev je v sponah države. Ljudstvu ne more dati pravega krščanstva in nima na javno življenje in kulturni napredek nobenega vpliva. To so Rusi začutili v pr\i krščanski mladosti in so začeli hrepeneti po neposrednji zvezi z Bogom, začeli so iskali Roga«. Verni Rus se ne boji žrtev, samo da hi mogel najti Kristusa in z njim občevati. Ruska cerkev je po pričevanju ruskih cerkvenih časopisov onemela in oslabela. Zato rusko ljudstvo beži iz uradne cerkve in išče svojega Roga v raznih sektah. Med ruskimi romarji je polno iskateljev Boga 'in Kristusa. Prehodijo po tisoč kilometrov, obiščejo Palestino, prebrodijo vso Rusijo, stradajo in prezebajo, da bi našli Kristusa ali pa novo razodetje. Če ljudstvo sliši, da živi' v kakem kraju kak posebno pobožen menih ali starec, roma trumoma tja v upanju, da jim sveti starec morebiti razodene, kako morajo živeti, da bodo rešili dušo in našli Boga. Tako so preprosti Rusi trumoma romali v Kronstadt k pobožnemu duhovniku Ivanu Kronstadtskemu (umrl 2. januarja 1909). Nekateri so celo trdili, da je v tem Ivanu učlovečeni Kristus sam. Policija je preganjala romarje in jih poučevala, da Ivan ni Kristus. A romarji' so odgovarjali: -Mi, ki smo od daleč prišli, poznamo učlovečenega Kristusa, vi pa ste blizu in ga ne poznate.« Po gostilnah in delavnicah, kjer se je nekdaj govorilo o politiki, se zadnja leta govori o Bogu in o veri. Pri čaši toplega čaja se preprosti in polizobraženi Rusi živahno razgo-varjajo o Bogu in prepirajo o verskih vprašanjih. Globoka vernost ruskega ljudstva je varno poroštvo, da v Rusiji ne bo moglo trajno zmagovati in vladati svobodomiselstvo po francoskem in po portugalskem vzoru. Kratkotrajne izjeme so sicer mogoče, a -vendar je zelo verjetna verska svoboda po ameriškem zgledu. Glavna opora ruske pobožnosti in poglavitna vez med cerkvijo in ljudstvom je redovništvo. Ruski samostani so bili v vseh dobah zavetje krepostnega zatajevanja in iskrene pobožnosti. V novejšem času se je glede redovništva marsikaj poslabšalo; a vendar še ni popolnoma izginila iz ruskih samostanov pobožnost in hrepenenje po krščanski popolnosti. Cerkveni razkol je v veliko nesrečo krščanstvu in sploh človeštvu, v silno škodo evropski kulturi in slogi med evropskimi' narodi. Katoličani in pravoslavni so prepričani, da razkol nasprotuje krščanski edinosti in ljubezni', ki jo je Kristus svojim učencem posebno priporočal. Katoliška cerkev si je vedno prizadevala, da obnovi cerkveno edinost. Tudi sveti oče Benediki XV. se zelo zanima za vzhodno cerkev; ustanovil je posebno kongregacijo kardinalov za vzhodno cerkev in zavod za vzhodne študije. Katoliška cerkev je dosegla največ uspeha pri Slovanih in Ru-munih. Leta 1596. se je v Brestu Litovskem sklenila rusinska unija, ki šteje sedaj nad štiri milijone vernikov v Galiciji in severni Ogrski. Na Hrvaškem se je v zadnjih stoletjih več tisoč Srbov zedinilo s katoliško cerkvijo. Ti so skupno z rusfaskimi naseljenci v južni Ogrski in Slavoniji združeni v križevski grško - katoliški škofiji, ki šteje okoli 40.000 vernikov. Med njimi versko življenje ugodno napreduje. Zedinjenih Bolgarov je okoli 15.000, ki so organizirani v treh bolgarskih grško-katoliških škofijah (Carigrad, Odrin-Sofija in Solun). Na Grškem se je leta 1911. ustanovila katoliška hierarhija čistega grškega obreda. V Mali Aziji in Palestini prebiVa okoli 150.000 arabskih katoličanov grškega obreda. Ogrski Rumuni so se ob koncu 17. stoletja zediniti s katoliško cerkvijo. Njih cerkveno središče je Blaj (Alba Julia, Balasfalva), sedež nadškofije in duhovskega semenišča. Zedinjenih Rumu-nov je okoli 1,200.000. Katoličani grškega obreda so naravni' most za cerkveno zedinjenje grško - slovanskega vzhoda. Latinski katoličani morajo svoje grško-katoliške brate podpirati, da bode med njimi cvetelo versko življenje. Zlasti je potrebno, da se poživi grško-katoliško redovništvo. Katoliški Slovani so po zemljepisni legi, po znanju, rodu in jeziku najbolj sposobni ter po božji previdnosti poklicani, da tvorijo most med vzhodom in zahodom ter stopijo na čelo velikemu delu za cerkveno unijo. Vzhodna cerkev je po veliki večini slovanska; od Slovanov je torej odvisno cerkveno zedinjenje. Katoliški Slovani so se ob začetku 20. stoletja zavedeli svojega poslanstva. Leta 1915. so začeli izdajati mednarodni bogoslovni časopis »Slavorum litterae theologicae«, da bi posredovali med vzhodno 'i'n zahodno bogo-slovsko znanostjo. Ustanovilo se je »Apostol-stvo sv. Cirila in Metoda«, ki je priredilo tri mednarodne shode za cerkveno zedinjenje na Velehradu. Skoraj vsi zahodni znanstveni delavci na tem polju so se pridružili' tem podjetjem ter so dejansko priznali, da so katoliški Slovani poklicani za posredovanje med vzhodom in zahodom. Vzhodni Slovani so ta podjetja z zanimanjem in veseljem pozdravljali. S tem delom s»i' bodo zahodni Slovani tudi priborili ugled pri kulturnih narodih ter si zagotovili važno mesto v okviru katoliške cerkve. J. Pavlin. Nikolajev večer. Sudui Nikolaj se je prikazal kakor nekdaj ves v ornatu: Vesperale, mitra zlata, bela alba, štola, šolni, palica in siva brada in nasmeh na velem licu. Upanje ko svetla zarja je vzplamtelo na obrazih. Ljubi angelci iz raja, vi ste danes naši bratci! Tam za njim — pošast ožgana: Skrijte se pred njo, otrociI Sveti Nikolaj povpraša plaho deco to in ono; angel jo oblagodarja, zlodej jezen kremplje brusi, ker bo šel pred poglavarja doli s praznimi rokami. Deca je obdarovana. - »Sveti Nikolaj, še meni!« Resno reče brez smehljaja: "Obdarujem le otroke!« Visoki vzori. m Nova pesem. Pridite, bratje Jugoslovani! Pridite, zapojmo novo jugoslovansko pesem! Ob našem narodnem prazniku 29. oktobra 1918 sem šel z veseljem po ulicah in cestah stolnega mesta za zastavo naše slave in z vnemo sem pel pesem naše jugoslovanske svobode. V duhu pa sem videl še drugo zastavo in sem slišal še drugo pesem. Lepi in visoki so naši domovinski in narodni vzori, lepši in vzvišenejši pa so naši večni vzori. Ali s tem nisem prvih niti za las ponižal, samo ožaril sem jih z večnim sijajem. Prišel sem omenjenega slavnega dne domov. Prinesel sem s seboj ves veličastni sprevod, čil in pester baliž naše neveste — Jugoslavije. Ali v moji duši so še ostale praznote, ki jih domovinska misel ni mogla napolniti. V mojem srcu so še ostala nagnjenja in hrepenenja, ki jih narodna ideja ni mogla utešiti. Ljubim svoj narod, ali prav zato, ker ga ljubim, sem spoznal svojo dolžnost, delati zartf. Delati! Delati za domovino! Za tako delo je treba moči, treba moža, celegj moža. Tak mož bi rad bil, tako moč bi rad imel, da bi z njo pomagal domovini. Nekaj mi je reklo: Nisi sam. Mnogo src živi v takem hrepenenju. Kdo nas vidi v neizpolnjenih željah in nam hoče prej polagati, da bomo mogli pntein pomagati domovini? Odprl sem knjigo Modrosti: »Pri meni je vse upanje življenja in kreposti.« Zamislil sem se in sem spoznal: Modrost, tvoje ime je — Marija. Sklenil sem, da dvignem glas in skli čem vse tiste, ki jim narodra svoboda še ni mogla napolniti vsega srca. Pridite, zapojmo novo jugoslovansko pesem: Hodim po potih pravice, in po sredi pravičnih steza, da jih bogatim, kateri mene ljubijo in njih zaklade napolnjujem (Preg. 8. 20) Pridite, bogatimo se, da obogatimo '.voj narod in napolnimo domovino z zakladi. Vse resničneje in lepše zveni pod Marijinim praporom pesem: Lepa naša domovina ... Da bi vedno častna bila Častna po plemenitem delu in poštenem življenju svojih sinov. Kateri jo samo z besedo opevajo, a n? poveličujejo s svojim delom in življenjem, jo opevajo in opljuvajo obsr.em. Pod prapor Marijin! Kongregacije se mi zde žive pesmi za čast in piavo svobodo naše jugoslovanske domovine. Kongregacije so ž‘ve r mvarske pesm; na božji poti v večne domovino. Pridite, zapojmo novo jugoslovansko pesem! Kdor svojo mater časti, je kakor on, ki zaklade nabira. (Sirah 3. 5.) Pred petimi leti smo posvetili Materi — mater; Mariji — domovino. Bilo je na Kongresnem trgu: na trgu nairh shajanj in velikih shodov. Uprav na istem trgu, v ro-ženvenškem mescu so naši vojaki prisegli, braniti — Jugoslavijo. Ko sem videl častnika, ki je dvignil meč, se mi je zasvetila nova misel in sem se spomnil mladega španskega častnika Ignacija, ki je pred Marijin oltar položil svoj meč. Bratje, položimo svoje meče pred Marijin oltar in domovina bo vama. Naše poslanstvo. Mi smo idealni in moramo biti idealni. Navdušujmo se za najvišjo idejo — versko idejo in za najvišji razcvet te ideje, za razširjanje kraljestva božjega — za misijone, ki so idealizem krščanstva. Vnemamo se tudi za drugo visoko idejo — za narodno idejo. Obojna ideja — verska in narodna — je harmonično združena v delovanju za cerkveno zedinjenje naših ločenih bratov razkolnikov (pravoslavnih). To apostolsko (misijonsko) delovanje je organizirano v Apostolstvu sv. Cirila in Metoda pod zavetjem Device Marije. Naši vzhodni bratje otroško častijo Devico Marijo; Vzhod je bil nekdaj izvoljeno kraljestvo Marijino, domovina Mari jinega češčenja; Marija je skupna mati Vzhoda in Zahoda. Zato se Apostolstvo sv. Cirila in Metoda zaupno zateka pod zavetje Device Marije; zato so Marijini družbeniki vneti udje in razširjevalci Apo-stolstva sv. Cirila in Metoda pod zavetjem Device Marije. 1. Apostolslvo sv. Cirila in Metoda harmonično združuje versko in narodno idejo ter tako varuje, da narodna ideja ne pride v nasprotje z versko idejo; da se narodna ideja, za katero se mladina posebno rada vnema, ne izrablja v protika-toliške namene. Tudi slovanska narodna ideja ni brez nevarnosti. Večina Slovanov je razkolnik (pravoslavnih), zato sc je slovanska ideja večkrat zlorabljala v proti-katoliškc namene. Zato nam je Apostolstvo potrebno kot najprimernejše sredstvo proti zlorabi slovanske ideje. Apostolstvo nas vnema k zares idealni ljubezni do vzhodnih bratov, da jih ljubimo iz ljubezni do Boga in do svete Cerkve, ker jih želimo pridobiti za Boga in za katoliško Cerkev, da bi nam bili bratje ne samo po rodu, marveč tudi po veri. Tako ureja naše razmerje do pravoslavnih Slovanov (Srbov, Bolgarov, Rusov). Uči nas, da jih smemo in celo moramo ljubiti, a da ne smemo pozabiti, da so od nas ločeni po veri. To je prava krščanska ljubezen, ljubezen apostolske gorečnosti. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda torej odstranja nevarnost protikatoliškega nacionalizma, posvečuje narodno idejo ter ji daje nadnaravni pečat. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda nas uči pravilno umevati jugoslovansko idejo. Verska stran jugoslovanskega vprašanja je namreč istovetna z vzhodnim cerkvenim vprašanjem, z vprašanjem cerkvenega zedinjenja. 2. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda razširja obzorje, odpira pogled v bajni vzhodni svet, kjer je domovina krščanstva in prosvete, kjer je nekdaj v slavni krščanski pomladi cvetelo kraljestvo Jezusovo in Marijino, odkoder nam je prisijala luč krščanstva in prosvete ex Oricnlc lux! Apostolstvo nam daje ključ za umevanje značaja, kulture in zgodovine naših vzhodnih bratov, pospešuje naš napredek, ker nas veže s kulturo vzhodnih narodov, ki so dediči nekdaj cvetoče vzhodne kr ščanske kulture. Tukaj se odpirajo bogati viri za povzdigo naše kulture v narodnem (slovanskem) in krščanskem duhu. Tu je najprimernejše polje, da si v okviru katoliške Cerkve in kulturnih narodov pridobimo ugled in vpliv. 3. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda poživlja versko gorečnost in krščansko požrtvovalnost ter rosi obilen blagoslov na naše delo v domovini. 4. Apostolstvo nas druži z drugimi katoliškimi Slovani, ki so tudi že spoznali, da je delo za zedinjenje važna skupna zadeva katoliških Slovanov, temelj za organizacijo katoliških Slovanov na verski podlagi. Katoliški Slovani so najbolj sposobni in najprej poklicani, da delajo za cerkveno zedinjenje. Če se katoliški Slovani ne bodo lotili tega dela, potem je nevarnost, da bo to polje ostalo enostransko zanemarjeno. 5. Doslej je bilo to polje res žalostno zanemarjeno. Tisoči misijonarjev oznanjajo sveto vero poganom, a za krščanski Vzhod, zlasti za slovanski Vzhod skoraj ni misijonarjev. Vzhodni razkolni Slovani so po večini dobri in verni, a so ovce brez pastirjev. Zato je najnujnejša potreba, da vzgojimo misijonarjev — apostolov cerkvenega zedinjenja, apostolov, ki bodo mogli postati dobri pastirji vzhodnim narodom. Treba nam je misijonskih poklicev za krščanski Vzhod. Odkod naj izidejo apostoli cerkvenega zedinjenja, če ne izmed katoliških Slovanov, zlasti izmed Slovencev, ki so med Slovani najsposobnejši za to delo? Apostolstvo sv. Cirila in Metoda se je dogovorilo z lvovskim metropolitom Šep-tickim in s hrvaškim unijatskim škofom v Križevcih. Oba sta izjavila, da s posebnim veseljem pozdravljata sodelovanje Slovencev ter si želita mnogo misijonarjev iz našega naroda. Vse je urejeno, da se bodo vzgajali in organizirali apostoli cerkvenega zedinjenja. V naš misijonski zavod, ki ima sedež nekje na Vzhodu, bomo zaenkrat sprejemali samo duhovnike. Ti duhovniki bodo potem ustanavljali misijoni-šča med raznimi narodi tudi med Slovenci. Dijaki, ki bi čutili v sebi apostolski poklic in želeli postati misijonarji na krščanskem Vzhodu, naj zaenkrat nadaljujejo svoje študije vsak na svojem mestu. Apostolstvo bo s pomočjo zavoda sv. Stanislava in po posredovanju presvetlega škofa Mahniča poskrbelo, da bodo ti dijaki dobili primerna navodila za svoj poklic. Vsaj enkrat na leto bo med nje prišel kak misijonar z Vzhoda, jih navduševal in poučeval. Bog, ki nas je postavil na mejo krščanskega Vzhoda, hoče, da postanemo apostoli krščanskega Vzhoda. Bog hoče! Božja Previdnost nas kliče! To je naše poslanstvo! Moja velikost. (Mcditacija.) Resni časi vzbujajo resne misli. Kaj je vsa posvetna velikost? Pred seboj imamo ražvalinc starih mogočnih kra ljestev. Prestoli so prazni, zakladnice kraljev in cesarjev zasežene od drugih obla- stev, sami pa se umikajo srditim pogledom množice, ki jih je še pred nedavnim časom burno pozdravljala. In vendar nosijo ti, kakor vsi zemljani, kakor jaz v svojih prsih neutešljivo hrepenenje po velikosti, po trajni časti in vsestranski veljavi. Svet jim ga ne more več utešiti. Ali ga bo meni? Po mestu drvi brezskrbna množica mimo bronastih, kamenitih soh mož velikanov. Mladi rod onih, ki so navdušeno postavili te sohe, vprašuje očeta in mater, kaj so tolikega storili, da stoje zdaj na vetru in dežju, v vročini in mrazu v svoji mrzli kovinski ali kameniti odeji. O svetk kako hitro pozabiš na velikost svojih prvobori-teljev! — Ali se bo z menoj godilo drugače? Z menoj, ki nosim, kakor oni, ne-utešljivi nagon v sebi po velikosti? Po grobovih učenjakov, pesnikov, prvakov, narodnih velikanov stoje umetniško izdelani častni spomeniki. Na njih je vklesano, kaj so bili in zdaj niso več. In že izpira moča zlate črke, zadnje znanilke njihove posvetne veličine. Pa ne! Po knjižnicah stoje lepo vezana dela, ki so jim pripomogla do velikosti in veljave; ta občuduje stari in mladi rod. Pa kako dolgo? Pa kaj imajo ti sami od tega? Ali so morda položili v mrtve knjige svoj ne-utešljivi nagon po sreči in ugledu in veljavi? Ne morem drugače — priznati moram, velikost in veljava pred svetom zgine, mine prej ali slej — konča se gotovo v grobu ... Kaj pa neutešeni nagon? Ali naj ne bo nikdar zadovoljen? — Da, če bi bilo z življenjem pozemskim končano vse. Pa imam dušo, ki hoče živeti, ki hoče velikan biti. Kakor gotovo kliče moja cela narava neprestano po velikosti, tako gotovo ji mora b\li dana prilika, da jo doseže. 0 da, okleniti se mora Onega, ki je v resnici velik, ki je neizmerno velik. Le On more povzdigniti ničevnega, nizkega človeka in utešiti njegov nagon. Ponižni sv. Frančišek, kako si prav imel, ko si prevzet goreče ljubezni do neskončno velikega Boga dejal: Quantum unusquisque est in oculis Tuis, tani um est, et noii amplius. (Imm. Chr. 111 50.) 38 Molitev . . . Strasti tulijo kot gladni volkovi. — Tema me objema, divje ptice se mi v obraz zaletavajo. — In nikogar ni . .. Pač ■— pred menoj stoji visoka, bela postava in zre name: moj angel varih. Boječe in zaupljivo in tesno sem ga prijel za roko — on pa je vzel nalahno moji obe in jih sklenil k molitvi *----------- Si videl kdaj prihajati nevihto? Ko ptice zginevajo izpod neba in vsa bitja iščejo skrivališča. — Ko kmet trepeta za svoje vinograde in za svoje setve? Nestrpna tišina, — le ogljeni oblaki se vlačijo in grmadijo. Prve strele se užgejo in grom. — In isti čas se oglasi vaški zvon in bije in kliče in joče pod nebo za usmiljenje — taka je bila moja molitev — Si se prebudil kdaj v noči, odprl okno in gledal hišo v plamenu, med tem ko jc veter lomil drevesa in dež bičal okna in stene in strehe in je glas zvona pretrgano, kot so težki vzdihi, plaval pod nebo in prosil usmiljenja — taka je bila moja molitev Padel sem na kolena — angel varih ic stal ob meni in bil priča. Težki in trdi so bili prvi vzdihi, kot pretrgani, vpijoči glas zvona so bili-------------- In potem, — potem je prisijalo spet zlato solnce, vtopilo hrib in dol v morje svojih žarkov in ptica jc zletela pod nebo in pela. — Mirno so dehtele trave in cvetke so dvignile glavice in na njih so blesteli biseri in rubini — rosa — molitev. Zlata zrna. Nad vse lepo in pomenljivo je ime: Marijin otrok. Ali ime samo pa še ni razlog, da sc imaš za boljšega ko so drugi. Ne odlikujeta trak in svetinja pred Bogom in ljudmi, temveč ponižno, dejansko posnemanje in nasledovanje Marijino. * Pogumno naprej, tudi če vsak dan grešiš! Kdor ima v srcu resno voljo, napredovati, pride naprej — če tudi stori tu pa tam ali celo pogostokrat korak nazaj. Le ne obstati na mestu! Kar človeka v duhovnem življenju vzdrži, dviga, tolaži, je to, da je že hoj sam vselej zmaga, vselej dobiček, vselej rast, vselej korak bliže k Bogu. * Pravi kongregacijski duh moramo črpati iz zgodovine. Trojno pa nas uči zgodovina. 1. Kongregacija ne zahteva od članov le. kar jc vsak dan dolžan storiti, da se zveliča, temveč nekaj več. Zahteva, da se odlikujemo v službi Marijini. 2. Kongregacija pa ravno zalo ni in ne more biti zbirališče za vse. 3. Vselej so bili pravi pristni kongreganisti kvas krščanskega življenja za svojo okolico; to je, kar imenujemo apostolski značaj kongregacije. Resnično idealen jc tisti, ki veruje v zmago svojih idej. • Preteklost je naša učiteljica, od nje se moremo učiti marsičesa; ali še bolj je naša učiteljica — prihodnjost, zakaj uči nas delati, trpeti, žrtvovati se in vztrajati na svojem mestu do konca ■— do smrti. Največjo krivico stori človeštvu listi, ki trdi, da so vzori in dejansko življenje dve nasprotji; in da je znamenje zdravega človeškega razuma, otresti se idealov, zlasti mladostnih idealov, kakor neresničnih in ne-izvršljivih sanj, in živeti samo za sedanjost. f Francu Demšarju v spomin. Zavod sv. Stanislava žaluje za 21 bivšimi gojenci, ki so junaško umrli v svetovni vojski za domovino. Med temi je bil predzadnji pra-porščak-abiturient Franc Demšar. Franc Demšar se je rodil 1. 1898. v Se-stranski vasi pri Trati v Poljanski dolini. V zavod je prišel jeseni 1. 1909. Tam je dovršil nižjo gimnazijo. Nato je odšel v topničarsko kadetnico, kjer je bil pa samo eno leto. Pri vojaških vajah se je prehladil in radi bolehnosti so ga odpustili. Prišel je nazaj v zavod, da bi dovršil gimnazijo. V začetku 1. 1917. je bil potrjen. Napravil je častniški izpit in bil prideljen 17. pešpolku. Po dovršenem zrelostnem izpitu (26. jan. 1918) je odšel na Tirolsko, kjer je služboval pri novem 117. pp. — 16. junija je bil ta pešpolk zapleten v hude boje z Italijani na Monte di Vali’ Bella v Tirolah. Nadporočnik Walland, poveljnik Demšarjeve stotnije, je poveljniku polka pohvalil izredno hrabrost in uspešni nastop tega enoletnega prostovoljca. Žal, da ga je zadel kos granate in mu težko poškodoval obe nogi v členkih. Polkovni poveljnik je pisal lastnoročno stari-šem, da je ranjenec bolečine kot junak prenašal, kakršnega se je bil tudi v boju izkazal, Za priznanje te hrabrosti je bil Prane Demšar 19. junija povjšan za praporščaka in odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo I, razreda (19., oziroma 29. junija). V bolnici št. 605 so Demšarju odrezali obe nogi pod kolenom. 21. junija je previden s sv. zakramenti izdihnil svojo dušo in bil naslednji dan v kraju Selva (okraj Borgo na Tirolskem) v posebnem grobu pokopan. Franc Demšar je bil v zavodu gojenec, katerega so ljubili predstojniki in tovariši. V šoli je jako dobro napredoval. Ni bil sicer vsa leta odličnjak, pač pa vedno med boljšimi dijaki. V zavodu se je odlikoval s svojo vestnostjo in značajnostjo. Ker je prvotno želel postati častnik, ni hotel kot sorodnik prositi za Schif-fersteinovo hišno ustanovo, ker se ni nameraval posvetiti duhovskemu stanu, čeprav so mu drugi to svetovali, češ da se do 8. razreda še lahko premisli. V kadetnici sta bila Demšar in tovariš Randl tudi nadalje zvesta kongre-ganista. V višjih razredih je bil Demšar zopet vesten dijak, gojenec in kongreganist. Da vidimo, kakšne misli so ga prevevale, poglejmo v njegov dnevnik, ki ga je pisal. V njem be- remo n. pr. naslednje odlomke iz duhovnih vaj leta 1915.: »1. nov. 1915. Dobro opravil dolgo spoved čez celo življenje. Zdaj bi se prav nič ne bal, naj pride smrt v kakršnikoli obliki. Lahko rečem : Moje zadnje duhovne vaje sem dobro opravil. 2. nov. Vseh mrtvih dan ! Spomini mi vstajajo v duši. Oh, koliko dragih mi krije že grob ! Zase vem zdaj eno stvar: Moli in trpi ! t Franc Demiar. 11. nov. Kje bom danes leto? Tukaj ali kje na meji bom počival, miren ; nad -menoj se bo razprostirala mehka bela snežena odeja. In duša? Bog daj, da dospe do svojega cilja! Upam, da ne bom pozabljen od svojih dragih. Ta misel mi roji danes po glavi. In kak prijatelj, ki me ljubi, bo mogoče po vojski zadel na mojo gomilo in zmolil zame očenaš, spominjajoč se dragega umrlega !« Leta 1917. je tudi Demšar oblekel vojaško suknjo pp. 17. V Bruku ob Muri je bil v častniški šoli. Bolelo ga je, ko je videl, kako zapostavljajo nemški častniki slovanske eno- letne prostovoljce. Vrt so morali obdelovati za svojega majorja (četnika), da je ta izven vojašnice zelenjavo za lastni dobiček prodajal. Ko je bila tekma v streljanju za dobitke, so poslali Demšarja in druge slovanske dobre strelce na petdnevni dopust, da bodo dobili Nemci prva darila. In kjub temu je prvi Nemec dobil šele 10. darilo! Pri vojakih je bil zelo priljubljen. Vojni kurat o. Engelbert Klasinc piše o njem, da je bil še zadnji večer pred bojem popolnoma miren. Smehljal se je kot ponavadi ter jedel košček kruha. Neprenehoma so ga klicali okrog sedeči fantje, saj je bil vsakemu vedno dober, usmiljen in prijazen in 'zato tudi vsakemu ljub in drag. V tem pismu berem nadalje : »Bil je junak pred sovražnikom, otrok pred Bogom in Marijo, ljubeči, otroško ljubeči sinko do svoje mamice in očeta . . . Domovina in cerkev bi ga bili potrebovali — njegov namen je bil namreč postati duhovnik — a Bog ga je izbral kot nedolžnega mladeniča zase.« Tovariš poročnik M od e c pa mu je v slovo zapisal med drugim: »Si res šel od nas? Veliko, strašno si trpel! Da, mučenec dolžnosti si postal. In sedaj uživaš, po čemer si tako srčno hrepenel. Res, nisi dosegel duhovništva, a dosegel si sadove materine ljubeče vzgoje. Prejel si plačilo za svojo zvestobo — Večno Zvestobo ! Počivaj v miru v tuji zemlji !« Prof. Jožef Kržišnik. esse® Naše slike, lomaž Woodrow W i 1 -s o 11 je danes tista velika osebnost, v katero zro z občudovanjem kulturni narodi celega sveta. Po svojem rodu je potomec žilavih škotsko-irskih naselnikov. Rodil se je dne 28. decembra 1.1856. v mestu Stautonu v državi Virginiji; po dovršenih gimnazijskih naukih se )e oprijel s posebno marljivostjo pravnega študija. Po svojih spisih je kmalu zaslovel kot izvrsten -poznavalec zgodovine in narodnega gospodarstva. Zato so ga klicali na razne univerze. V malem, toda znanstveno važnem mestu Princeton je deloval kot vseučiliški profesor 20 let. L. 1910. je stopil na politično areno in kot guverner vodil dve leti državo New Jersey (izg.: Nju Džerse), v kateri je tudi omenjena vseučiliška stolica. Na svojem novem mestu je v kratkem pokazal toliko- zmožnosti, da so ga dve leti pozneje izvolili za dobo treh let za predsednika Severnoameriških Zveznih držav. L. 1916. je bil izvoljen v drugo za naslednjih 6 let. Biografi slikajo Wil-sona kot moža vseobčega človekoljubja. Njegov demokratični program zre nov svetovni red in trajen mir v pravični zvezi narodov. Tudi med sedanjo svetovno vojsko je spisal več razprav, s katerimi je skušal vplivati na vojskujoče se države v miroljubnem zmislu. Iz-prva niso vzbudila ta izvajanja innogo zanimanja, ker so se zdela mnogim preveč abstraktna in profesorska. Iz prvotnega teoretičnega zagovornika miru je postal Wilson pozneje dejanski bojevnik za mir. Ker ni hotela Nemčija odnehali od svojih podmornikov, je poslal Wilson svoje čete preko oceana in tako prinesel Evropi mir. Danes stojimo po prizadevanju Wilsonovem neposredno pred mirom. Dne 4. decembra t. 1. se je odpeljal Wil-son na ladji '>George Washington« v Evropo, da pripomore svojemu demokratičnemu programu do zmage osebno tudi na mirovnem zborovanju v Versaillesu (izg.: Versaj). ®Š9©S9 Uganka. Kje so doma ti ljudski tipi ? Odgovor in imena reSilcov v prihodnji Številki. ■iiiiiimiiiiimiiiiiiiiiin I KNJIGOVEZNICA = S K AT. TISK. DRUŠTVA S V LJUBLJANI se priporoča v izvršitev vsakovrstnih knjigoveških del. | Solidno delo. Zmerne cene. ■■ Knjižnicam znaten popust. iiiimiiimiiiiiiiiimiiiii I. KETTE LJUBLJANA FRANCA JOŽEFA CESTA 3 Klobuki, palice, perilo, kravate, pa^ lice, dežniki, galoše, toaletne potrebščine itd. Vsi predmeti za telovadbo, turistiko in drug šport. Prodajalna Katoliškega tiskovnega društva © (H. Ničman v Ljubljani) priporoča svojo bogato zalogo šolskih in pisarniških potrebščin kakor : raznovrstni papir, zvezke, noteze, razne zapisnike, kopirne knjige, šolske in pisarniške mape, radirke, pisala, črnilo, gumi, tintnike, ravnila, trikote, šestila, barve, čopiče, raznovrstne razglednice in devocijonalije. Fr. P. Zajec, izprašani optik Ljubljana, Stari trg 9 v ' priporoča svo) dobro urejeni optični zavod kakor tudi različne vrste naočnikov, Sčipai-cev, toplomerov, daljnogledov itd. Popravila oCal, Sčipalcev itd. izvršuje dobro in ceno! Priporočljiva domaža tvrdka! Podpisani izjavljam v imenu stavbnega odbora za zidanje nove cerkve v Šmihelu pri Žužemberku, da je gospod Rajko Sušnik umetni steklar v Šiški napravil v imenovani cerkvi enajst novih oken, krasno in umetno v gotskem slogu, v iploino zadovoljnost in po zmerni ceni ter je zato v svo|l stroki vreden najboljie£a priporočila. Za stavbni odbor; V Šmihelu, FRANČIŠEK GABRŠEK, dne 12. avgusta 19OT. iupnl upraTi(