štev. 15. V L3UBLJHNI, v sredo 14. aprila 1915. Leto II. s turško-ruskega bojišča: Na kavkaški fronti so Rusi naskočili turške oddelke pri Iškanu blizu meje. Po 18 ur trajajočem boju so Turki vrgli Ruse preko meje. G. W. Appleton: 14. nadaljevanje. Žrtev zarote. Roman. „Saj sem jej že pravila, da je to pomota," je opomnila moja sestra, ki je bila vsa obupana in nesrečna; „ampak saj mi ne verjame." „Ne," je trdila teta trdovratno dalje, „niti najmanje se ne motim. Zakaj pa je vama sinoči skrivaj ušla?" Iz vsega njenega vedenja in iz tega, kako je naglašala poslednji stavek, sem mogel opaziti, da ima še nekaj na srcu; in zdelo se mi je najpametneje, da poizvem takoj vse. Zato sem se delal, kakor da jej hočem odgovoriti na njeno zadnje vprašanje. »Kako morem to vedeti," sem odgovoril kolikor možno malomarno. „Le skrivaj se še naprej pred menoj, le laži! Ali rečem ti, da ti ne bo to prav nič koristilo. Helena vsaj ne laže, in pravila mi je, da sta bila sinoči oba omamljena." „Če ti je Helena povedala," sem odgovoril docela mirno, „potem pač moram priznati, da je res." „In ona dama — takoimenovana gospodična Marcela Garcia, — je bila tudi zastrupljena?" „Kako morem to vedeti? Ko sva se zbudila je ni bilo nikjer." „Da," je nadaljevala teta porogljivo, »nikjer je ni bilo. In kaj sklepaš iz tega?" „Kaj sklepam iz tega? Prav nič! Kaj pa misliš ti ?" „0h, kako sta naivna! Da je kaj takega mogoče! Mislim, da vama je juho zastrupila." „Ha, ha! Da nama je juho zastrupila! Ta šala pa res ni slaba!" »Kaj, tebi je to šala?" »Oprosti teta, ne morem si pomagati, ampak meni se zdi res imenitna šala. Sploh postaja stvar zanimiva. Prosim te, nadaljuj. Obetam ti, da te ne prekinem večkrat, kot bo to moja narava absolutno zahtevala." »Akademična izobrazba vsekakor ni izboljšala tvojega vedenja," je odvrnila s strupenim nasmehom. „Morda bi hotel biti tako ljubezniv, da sploh počakaš s svojim odgovorom tako dolgo, dokler nisem povedala vsega." »Dobro," sem odgovoril, »poizkusim torej, če bo mogoče." »Torej," je nadaljevala, »poudarjam še enkrat, da je zastrupila vajino juho, in sicer zato, da se je mogla neopažena izmuzniti. Da je za nekaj časa res izgubila spomin, temu sedaj ne oporekam več. Ko pa se jej je zopet povrnil in je spoznala, da je v oblasti tujih ljudi, — ki so jej vzeU denar in so se branili vrniti ga njenemu zakonskemu možu — kaj jej je pre-ostajalo drugega . . ." »Kakor zastrupiti najino juho, seveda," sem končal stavek, ko mi je zaradi bedastega govorjenja res že pošlo potrpljenje. »Kako hitro vendar menjavaš svoje mnenje. Zadnjikrat si vendar trdila, da sva vzela pod streho morilko, ki naju požene s posteljami vred v zrak, sedaj pa smatraš naju s Heleno za največja lumpa, ki se hočeta polastiti denarja one dame? »Tega nikakor nisem trdila," je odvrnila razdražena. „Ampak mislila si." »Tudi ne." »Potem bi pa res rad vedel, kaj si hotela reči s svojo prejšnjo opazko," sem dejal nejevoljen. Tudi teta se je razburjala čim dalje bolj. »Tega vendar ne moreš tajiti, da je denar ori tebi," je vzkipela. »Čemu bi tajil? Nikakor ne! Seveda je denar pri meni." »Koliko?" »Kakor te cenim in spoštujem, ti vendar ne morem odgovoriti na to vprašanje več, kakor da se tiče samo mene — nikogar druzega. Ne samo, da sem sprejel denar, nego sem ga na svet policije varno naložil, dokler ga dama ne zahteva nazaj. Nihče ne more vzeti niti vinarja tega denarja. To je moja zadnja beseda o tej stvari." Kakor je bilo videti, je napravila ta izjava na teto nekaj vtisa. „Ali hočeš reči s tem," je vprašala čez nekaj časa malo manj strogo, „da si se sporazumel s policijo?" »Seveda sem to storil," sem odgovoril mirno. »Razjasnil sem vso zadevo do najmanjših podrobnosti. Šef kriminalnega oddelka je bil danes dopoldne tukaj, prav v tejle sobi." Molčala je za hip, menda zato, da bi razmišljala o pomenu mojih besed; toda takoj nato je nadaljevala zopet v svojam prejšnjem tonu: »Rada bi pa vseeno vedela, kako to, da te ta ženska tako zanima." Obotavljal sem se nekoliko, končno pa sem sklenil, da je pač najbolje, ako jej povem vso resnico. Prej ali slej bi se to itak moralo zgoditi, a sedaj je bila prilika najugodnejša. Zato sem kar izbruhnil na vsa usta: »Ker jo ljubim," — sem dejal ter jej pogledal ostro v oči — „in se nameravam poročiti ž njo, kakor hitro bo to mogoče." »Torej vendarle! Prav kakor sem mislila! Ali je mogoče kaj takega?! Taka neumna zaslepljenost! Ali pa veš tudi, kakšne posledice bo imelo to, v kolikor se tiče mene?" »Saj si mi vendar že povedala," sem odvrnil mirno, »in tudi jaz sem ti že izjavil, da me to prav malo briga. Ali se več ne spominjaš?" »Norec!" je siknila. „Ali se ti je res popolnoma zmešalo?" »Prav dobro vem, kaj delam in sem si docela na jasnem, kakšne bodo posledice mojega ravnanja," sem jej odgovoril. „Ne, tega ne veš — ne moreš vedeti. Ali je še kak tak človek na svetu!? Kako se moreš oženiti z žensko, ki je že poročena, ki že ima moža?" »Saj ga nima!" »Pa ga ima, to vem dobro. In sedaj je pri njem v hotelu »Cecil" v Londonu." Da slišim že drugič omenjati hotel »Cecil", in sicer od te strani, me je silno presenetilo. Toda prikrival sem to iznena-denje, da ni teta opazila. »Niti besedice vsega tega ne verjamem," sem trdil odločno, „in brez nepo-bitnih dokazov ne bom nikdar verjel. Sicer pa je videti, da si prav izvrstno poučena o razmerah mlade dame. Prosim te, odkod pa imaš vse te zanimive vesti?" „0 tem sem ti prav tako malo dolžna dajati odgovor, kakor ti meni o svoti denarja, ki ti ga je dala ona ženska. .. Sicer bi mi pa tako ne verjel, ker si že popolnoma gluh in slep za razloge, ki izvirajo iz zdravega razuma. Ponavljam samo še enkrat, da boš prav gotovo bridko obžaloval, ker se nisi menil za moje besede; ali takrat bo že prepozno, Edvard Wil-liams." S temi besedami se je obrnila k vratom in je odšla. Vsa začudena sva se spogledala s Heleno zaradi tega naglega in nepričakovanega odhoda. Potem sva postala jako resna ter sva si razsvetlila najin položaj od vseh mogočih strani. O Helenini zaroki z Mor-timerjem ni teta ničesar zvedela — saj ni bilo časa misliti na to — a sedaj, ko je nama popolnoma odtegnila svojo naklonjenost, je bilo tudi čisto vseeno. Razgovar-jala sva se kake pol ure, ko je prišel iz Londona poseben sel ter je prinesel za »gospoda doktorja jako važno pismo", kakor se je izrazil. Spoznal sem takoj na ovitku Morti-merjevo pisavo. S tresočimi rokami sem odprl pismo in sem z največjo naglico prele-' tel njegovo vsebino. Zazeblo me je do kosti, prebledel sem, lasje so se mi zajezili. »Kaj pa je, Ted ? Za božjo voljo, kaj se je Zgodilo?" je kriknila Helena vsa prestrašena. »Moj Bog, Helena!" sem vzkliknil, »menda je pa vendarle res. Marcela je bila danes pri notarju in je zahtevala svoj denar nazaj." Ko sem se vsaj za silo pomiril, sem čital sestri pismo, ki se je glasilo takole: »Ljubi stari Ted! Ker sem dobil pravkar jako presenetljivo obvestilo, a zaradi nujnega uradnega posla ne morem nocoj k Vama, Ti pošiljam to pismo po posebnem slu. Prespi ga in pridi jutri zjutraj k meni. Moram Ti odkrito povedati, da sem jako začuden. Pred kake pol ure me je namreč pozval najin notar iz Lincolns Inna, ki je nedavno uredil ono denarno zadevo, naj pridem, če le mogoče, takoj v njegovo pi- Ana Bahr-Mildcnburg (X). slavna operna pevka, umetnica svetovnega slovesa, soproga odličnega pisatelja Hermana Bahra, je ustanovila v Arnbergu pri Solnogradu bolnico za ranjene vojake, kjer jim požrtvovalno streže. Posebno za Slovenca Fr. Hacina (X), ki je na vojni oglušil in onemel, skrbi kakor usmiljena mati. stran 2. TEDENSKE SLIKE. 15. štev. sarno. Bil sem mnenja, da je poizkušal zopet kdo od tvrdke Jorkins in Joskins kaj stikati okrog, zato sem se napotil brez posebne naglice in popolnoma miren k notarju, posmehovaje se sam pri sebi Jorkinsom, ki so tako pridno, a brezuspešno na delu. Toda, da se izrazim na-kratko, v moje največje začudenje moram povedati, da je bila Marcela pred približno dvema urama tukaj in je prosila, naj se jej denar vrne. Govoril sem sam s šefom, ki je eden najbistroumnejših odvetnikov v Londonu. Popisal mi je natančno Marcelo, — celo obleko, ki jo je nosila pri Tebi — vse se do najmanjše malenkosti popolnoma ujema, tako da ne morem prav nič več dvomiti o njeni identiteti. Pl. Eissen je bil pri njej, in pripoznala ga je za svojega moža; rekla je, da sta bila s Heleno jako Ijubez-njiva ž njo in bi Vama rada Vajino izredno dobroto gmotno nagradila. Razmerje do Eissena je bilo videti prav prisrčno. Tekom pogovora jo je večkrat imenoval „Julija'', ne da bi bila ugovarjala ali bi se jej zdelo to kaj čudno. To so gola dejstva, vsled katerih je postal naš položaj prav Ijiv. Vkljub temu pa vendarle ne dvom-morem docela verjeti, da bi Vaju. bila Marcela tako grdo varala. Na vsak način nisem prepričan o tem, dokler mi Marcela sama ne potrdi. Nekaj mi pravi, da ni vse tako kakor se zdi. Bržčas dobiš jutri s pošto od notarja poziv, da se zglasiš pri njem; dama vsekakor tudi. Pridi torej prav zgodaj k meni in ne izgubi še popolnoma poguma. Tudi jaz upam, da se morda vendarle še vse obrne na dobro. Vedno Tvoj Charley." Če more sploh kaj omajati vero moža v žensko, potem je moglo storiti to takole pismo. Gzrl sem se v Heleno; njene oči so bile^polne groze. „Če bi ne bil Charley pisal, bi rekla, da je vse skupaj velika neumnost, tako pa res ne vem--" in žalostno je zmajala z glavo. »Torej misliš res, da je bila Marcela?" sem vprašal. »Kaj naj mislim? Saj se mi zdi ne-"^ogoče, da bi me bilo moglo tako varati moje notranje žensko čustvo, precej dobro poznam žensko vendar — pa vendar —je rekla Helena z glasom polnim žalosti in obupa. (Dalje prihodnjič.) ko vendar naravo, pa Slovenski ranjenec Hacin in umetnica Bahrova-Milden-burgova. (Po spisu gospe Ane Bahrove-Mildenburgove v .N. Fr. Pr." Franc Hacin, gorenjski fant, je bil takoj početkom vojne zadet od granate, ki se je razpočila tik njega. Hacin je ležal potem gluhonem in skoraj popolnoma ohromel v solnograški bolnici. Ko je napisala gospa komorna pevka Ana Bahr-Mildenburgova svoj božični članek »Služiti, služiti" ter pripovedovala o njem, se je obrnila na njega pozornost. Darila so prihajala prav obilno z vseh strani, zlasti od ljubljanskega župana. Ta ubogi, ljubi revež je sedaj zapustil Sol-nograd. Višji štabni zdravnik Haberer je prispel* nekega dne sam, da ga odpelje v Inomost in ga je oddal tam na živčno kliniko profesorja Mayerja. V sobi, v kateri je ležal v Solnogradu, seTje polagoma osredotočilo vse delovanje blagih strežnic, in kdor je kaj želel od njih, jih je iskal predvsem v Hacinovi sobi. Nikdar niso šle mimo sobe št. 53. Brez zanimanja za zunanji svet, s strašnimi bolečinami, neboglen kakor otrok, je ležal tu še pred par meseci. Ničesar ni bilo mogoče storiti za njega, ni mu bilo mogoče pomagati, ni ga bilo mogoče tolažiti, samo smrt so mu mogli želeti. Toda rana na nogi se je celila in bolečine v glavi, ki jih je s tresočimi se prsti skušal tolmačiti, so očividno popuščale. Potem je ležal dan na dan nepremično, obrnjen v zid in je odprl oči samo, če se je kdo sklonil tik nad njega. Potem te je pogledal s pogledom, polnim topega obupa, skoraj odklanjajoče. »Kako se imate?" so mu vpili zdravniki pri viziti v ušesa, toda on se ni ganil ali pa je brez razumevanja gledal ljudi, ki so stali okrog njegove postelje. Prišla je njegova mati, prišel je njegov brat, on pa ju je komaj pogledal, kakor da se sramuje svoje bede in je skril glavo v blazine. Kakor iskro v pepelu je iskala gospa Bahrova v njegovi navidezno ugasli duši, in ko je opazila tu in tam vendar majhne, majčkene iskrice zavedanja, je začutila nekako sveto dolžnost, da da tega težko zadetega zopet nazaj življenju in luči, da stori vse, da reši njegovo mladost pred strašno bedo. Po težkem trudu se ji je res posrečilo prodreti v to brezupno zakrknjenost, ga vzdramiti iz tope brezmiselnosti in vzeti iz njega tihi, strašni obup. Nepopisno žalostne oči so jo končno gledale z lazumevanjem, pogosto in vedno bolj pogosto je čitala v njih tajno, nestrpno vprašanje in boječe upanje. In njene oči niso prenehale prositi in odgovarjati, so obljubovale in tolažile, njena volja se je z vso silo polastila njegove volje in ni odnehala in ga je prisilila, da je hotel živeti, da je začel upati in kljubovati usodi. Ko je morala potem na Dunaj in nekaj časa ni prišla v bolnico, ga je pri svojem povratku našla zopet brez zanimanja in apatičnega. Zdelo se je, da je zopet vse pozabil. Med dvajset sobami svojega oddelka mu je blaga gospa izbrala najbolj svetlo in najbolj solnčno sobo. Tja ga je dala prenesti, tam naj bi iznova oživel, tam je našel tudi ljube tovariše. Govoriti pač ni Naš vojak v strelskem jarku pričakuje bližajočo se sovražnikovo patruljo, Na levi lopata za kopanje jarkov. Pozvedovalna patrulja se vozi preko reke, da dožene, kje so sovražne predstraže. 15. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 3. bilo mogoče ž njim,;ker je bil gluh in nem, vendar pa mu je bilo mogoče s sto malenkostmi dati razumeti, da ni neopazen in zapuščen. Očividno težko mu je bilo razumeti, gospa Bahr pa ni odnehala in ga je prisilila, da jo je naravnost pogledal. To Zajete ranjene Ruse peljejo z bojišča. SO bili njuni prvi poskusi govoriti, — seveda brez besed. Kmalu je vedel, kaj ga je vprašala in ona je kmalu vedela, kaj je odgovarjal. Sčasom je prišla taka izrazitost v njegovo obličje, da je mogel kljub ne-mosti sporočiti prav komplicirane stvari, in ravno tako se je posrečilo njej sporazumeti z njim. Kmalu sta se nemo prav živahno razgovarjala. Vendar ni mogla zdravnikov popolnoma prepričati in dostikrat so izrekli o tem ubogem, nebogljenem, ničesar slutečem človeku strašno sodbo: »Popolen bebec bo!" Ona pa tega ni hotela verjeti. Vsak dan je imela svoje doživljaje z njim, dan na dan, uro za uro je opazovala, kako se počasi drami ta uboga, prestrašena duša in korak za korakom ga je videla prihajati iz tmine. Ni se dala premotiti, in z vso silo je vzdrževala, kar je bila enkrat dosegla. Po viziti se je pred vsem brigala za njega. Če je pristopila k njegovi postelji, je prav kmalu že vedel, kaj to pomeni in pomagal je, kolikor je pač mogel. Sklonila se je nad njega, on jo je objel z levo roko, — edino, kar je mogel gibati, — okrog vratu, in tako ga je nesla s pomočjo strežnika do naslonjača, ki ga je postavila k oknu. Prvo je bilo potem vedno, da se je z očmi ozrl v smeri, kjA stanuje gospa Bahrova. Povedala mu je bila to enkrat in on sj je dobro zapomnil. Če je bilo zunaj prav jasno in je sijalo solnce, se je dostikrat zgodilo, da se je nepremično in neskončno žalosten in željno oziral skozi okno. Brez posla ni smel biti. Prvi čas mu je gospa prinašala popolnoma primitivne barvaste kamne ter mu pokazala, kako je mogoče z njimi napraviti podobe. Kmalu je razumel in s polotrp-limi prsti levice je začel sestavljati kocke. Tovariši so mu pomagali in ga spodbujali ter so bili srečni, če je tudi [neopazovan nadaljeval svoje delo. Kako ljubeznivi so bili ti ljudje s Slovencem 1 Vsak na svoj način se je bavil z njim in vsak je bil ponosen, ce mu je mogel izvabiti smehljaj. Kaj vse so mu prinesli, samo da bi se smehljal! Najprej malega sv. Frančiška, ki so mu ga postavili na mizico poleg postelje. Potem mu je prinesla nadvojvodinja Toskanska, dobra, razumna žena, rožni venec in sve-tinjico z Materjo božjo. Kmalu je bilo okrog njega kakor o Božiču. Bile so tu podobe, cvetlice, skodelice z imenom »Franc", to-bakire, majhne igre, jabolka, oranže, pomočnica Frida Jung mu je bila prinesla celo uro s svetečimi se številkami in s cesarjema na pokrovu. Pri vsem, kar je dobil, je pokazal vedno najprej s prsti na svoje prsi ter je pogledal vprašujoče in začuden. Če je bil potem prepričan, da so darila res njegova, je bil ves srečen in hvaležen in levico je nesigurno stegal proti roki darovalca. Mehko in nežno je prijemal cvetlice, jih božal in otipaval. Tudi elektrizirala ga je gospa Bahrova. To mu je bilo prav všeč in vedno je hotel imeti še močnejši tok. Vsi tovariši so radevolje pomagali, da se je razvedril. Posebno eden je spravil njega in nas vse vedno v smeh. Imenovali smo ga Gašperčka, Karel Rieder mu je bilo ime, z rokama in nogama je opletal, kakor da niso prirasle, v svojih copatah je drsal okrog kakor suha veja, obraz je imel kakor pajac, nos zavihan, usta navzgor obrnjena. Bil je Tirolec, in kadar je govoril te je bolel goltanec, tako je prežvekaval in goltal besede. Bil je hlapec na neki kmetiji. Okreval je bil po strelu in za grižo. Kako se je trudil ta navadni, neizobraženi in vendar tako srčno dobri človek za Hacina, kako dobro je razumel v svoji srčni priprostosti, kar se mi je zdelo potrebno in kako je pa- zil in razveseljeval bolnega, ki ga je s svoje postelje pazljivo opazoval. In Gašperček je to vedel in vprizarjal v sobi pravi cirkus, da so se vsi od smeha držali za trebuhe in da se je tudi Hacin smejal. (Konec sledi). Zvonimir Kosem : Zvončki. (Konec.) Zorica je dospela v dolino in je krenila s steze po travniku proti logu, ki se je skrival za Jagnjenico. Naenkrat je nehala vriskati. »Vojska!" — Ta beseda, ki so jo z grozo izgovarjali mati in oče in vsi, se ji je z ostrimi kremplji zasadila v mlado srce. Vojska! Zorica se je domislila, da ni zdaj čas vriskanja, četudi se bliža že pomlad. Žalostna pomlad, če se ne spodobi, da bi človek prepeval, — je pomislila trpko in stopala z drobnimi koraki hitreje proti logu. A kljub temu jo je sladko navdajalo ob misli: »Kako bo striček vesel, ko ga presenetim ! Gotovo še ne ve, da cveto že zvončki. Hej, najlepših mu jih prinesem, največjih, najbolj razcvelih ... Zvončki, zvončki!" Skokoma je stekla v log; kmalu so jo pozdravile prve vrbe, jelše in smreke. Noge so se ji udirale na mehkem mahu, ki je bil večjidel povsod prerastel mlado trato. Snega ni bilo tukaj skoraj nikjer več; samo po globelih loga je kopnelo nekaj belih zaplat. Nedaleč pa — je bingljal in dihal vrtec belih, visokih zvončkov. Zorica je nehote vzkliknila in planila z razprostrtima rokama k živemu vrtcu; skloni a se je, njena mehka dlan je gladila bele, bingljajoče cvetove zvončkov. Vsi lepi so bili, in tako živi, živi, in tako smeljajoči kakor Zoričina lica... Zorica je pozabila, da je vojska, vriskala in prepevala je in trgala je zvončke, polagala si jih je v naročje. Po drevesih so žvrgo- Ruski podčastnik izplačuje vojakom plačo. Zajeti Rusi z zaplenjenimi strojnimi puškami v Karpatih. stran 4. TEDENSKE SLIKE. 15. štev. leli ščinkovci in strnadi, taščice so gosto-lele po grmovjih, na visoki, bolj oddaljeni smreki je žvižgal črni, zlatokljuni kos .. • Medtem je stric Jakob že dospel na holm. A danes ne sam. Ž njim je prišel tudi njegov veseli brat Martinek, ki je pri- nesel s seboj iz Jagnjenice bokal najboljšega šentjanževca. Strica sta stopila v hišo, v izbo, pozdravila in sedla za mizo. Oče je pletel za pečjo košare in košarice, mati je hitela v kuhinji okoli ognjišča, Zoričina najstarejša, devetnajst-letna sestra Pavla pa se je zibala v polnih bokih po izbi in brisala s cunjo prah z mize in klopi. „No, prav je, da si pripeljal enkrat tudi Martinka s seboj!" je takoj rekel oče stricu Jakobu. „In da je Martinek pri-citral s seboj kar cel bokal šentjanžovca — to, to!" je pripom nil hohotaje stric Martinek in s i vihal svoje košate brke. — »Stari, pusti svoje košare lepo pri miru in pojdi sem za mizo ! Srknili ga bomo malo! — Hej, Pavla! Kozarce na mizo in mater pokličM" Kmalu so bili vsi zbrani v sobi; tudi hlapec Matija, ki se ga je držala še rezanica na telovniku in na hlačah in gnoj na visokih obudih škornjev, se je prizibal iz hleva v hišo. Pokušali so za mizo šentjanževca. Stric Martinek je povedal, da je kupil Medvedov oče krčmar prejšnji dan cel sod te izvrstne, žlahtne kapljice. Pogovor se je pričel sukati o vojski; stric Jakob je imel glavno besedo in stric Martinek je utihnil s svojim smejočim se glasom. Mati je zrla z resnim, tihim pogledom na obadva brata, in poteze okrog usten so se ji natezale v trpek smehljaj: ,,Kako nič si nista podobna.. . kakor da nista brata! In ni čudno! Martinek ne pozna sveta, misli, da je povsod tako lepo in veselo kakor v tej naši jagnjeniški dolini; Jakob pa je že nekaj videl in poskusil, zato je tako zamišljen!" Še ko je govoril stric Jakob resno o vojski in o svojih doživljajih, ni izgubil stric Martinek niti za trenotek svoje zidane volje. „Še dva tedna bom imel dopust," je pripovedoval stric Jakob z zateglim glasom. „Roko imam že popolnoma zdravo. Nazaj pojdem v mesto, in potem, kaj bo z menoj nadalje, še sam ne vem. Mogoče, da odrinem spet nazaj na bojišče." ,,Dobro, da nisi oženjen, da si ostal samec," — mu je segla mati v besedo. „Zdaj bi ne imela tvoja družina nič dobrega. Sam jok in stok... Jaz sem vesela, da mojemu možu ni bilo treba iti . . ." Oče, ki je bil zopet zlezel nazaj za peč h košaram, je ugovarjal: »Tudi jaz bi šel, če bi bilo treba. Ali kdaj bo konec, Jakob? Ali kaj veš?" In vsi so zavzdihnili in umolknili. O prejšnji veselosti, ki sta jo prinesla strica v hišo, ni bilo zdaj nobenega sledu več- Razen strica Martinka so postali redkobesedni in zamišljeni vsi. In bokal na mizi je bil prazen. Strica sta bila pripravljena oditi, ko so se vrata naenkrat odprla in je vstopila v izbo vsa zasopla Zorica,. v naročju vse polno belih zvončkov. »Ah, Zorica, nate sem pa popolnoma rozabil danes!* se je spomnil stric Jakob. »Zato pa jaz ne na vas, striček!" Pohitela je k njemu. »Tukaj .. zvončkov sem vam prinesla!" Strica Martinka je komaj opazila. Zdaj je občutila, da ima strica Jakoba veliko rajša: tako lepo mu je pristojala zelenkastosiva vojaška obleka; skoraj vse zvončke je dala le samo njemu. Stric Jakob si je posadil Zorico na kolena in jo pobožal po licih in po laseh. »Saj res, zvončki. . . pomlad.. kmalu bo pomlad.." je dejal zamišljen. »Jaz sem dočakal ta lepi čas. A vendar mi postaja hudo pri srcu . .. Koliko jih je, ki so dali na bojišču svoje življenje in ne bodo videli več te pomladi! .. V bojni vrsti sem bil ž njimi, ki so govorili o domu, o materah in očetih, o otrocih in ženah in zaročenkah in — o pomladi. Govorili so in želeli, srce jim je koprnelo in krvavelo od hrepenenja; a padli so in umrli. Pomlad jih ni pričakala in oni niso pričakali nje!" Pomolčal je, mehko posadil Zorico na tla in odšel.j Sibirija. Dan na danlčitamo ime Sibirija, zato nam postaja vedno bolj znana. Svoj čas je ime Sibirija pomenilo nekaj strašnega, danes pa se v vse svetovne jezike prevaja veliko delo Nansenovo pod imenom: »Sibirija, zemlja bodočnosti".*) Prej smo mislili, da je v Sibiriji sam mraz in led, v katerem zmrzujejo nesrečni ruski politični zločinci, zdaj pa vemo iz pisem naših vojakov, da žive tudi v Sibiriji navadni ljudje in da je življenje skoraj kakor pri nas. Seveda so sibirski kraji zelo različni; dele se na tri dele: na severu so t. zv. tundre t. j. pustinje z mahom porastene. Tam je hud mraz in je v teh krajih le malo življenja. Južno od tunder se začno velikanski gozdi, ki se vlečejo čez vso Sibirijo ; imenujejo se »tajge". Življenje v teh lesovih ni prijetno: poleti jih napolnijo množice muh in komarjev, pozimi pa je v njih mraz. Zato pa so ti gozdi bogati: poleti kopljejo v njih strugah zlato, pozimi pa love divjačino. Južno od tajg so stepe, ki segajo daleč na jug'; te stepe so zelo rodo- *) Iz Nansenove knjige priobčimo nekaj odlomkov o Sibiriji, da zvedo naši čitatelji, kakšno je življenje ondi, kjer je danes tudi nekaj slovenskih vojaških ujetnikov. Rekvirirane^kočije pobirajo po cestah ranjene nemške vojake, prihajajoče s francoskega bojišča. Dva nemška črnovojnika nosita ranjenega tovariša z bojišča preko močvirnih tal blizu reke Aisne. 15. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 5. vitne, seveda niso vse obdelane. Južno mejo Sibirije obrobljajo gore, ki so bogate raznih rud: zlata, srebra, svinca, železa itd. Iz teh gor izvirajo reke, ki tečejo večinoma na sever, v ledeno morje. Te reke so zelo bogate rib. Sibirija je doslej slabo naseljena, (nad 10 mil. ljudij). Poleg Rusov žive tam razni domači narodi, ki jih mi komaj po imenu poznamo: na primer Ostjaki. Tungusi, Ja-kuti, Burjati, Čukči, Giljaki. Lov, poljedelstvo in ribištvo je glavno delo teh ljudi. Odkar je izpeljana sibirska železnica, zelo hitro rastejo mesta, ki so središče trgovine. To nam kažejo številke: Novonikolajevsk Tomsk Irkutsk Omsk Vladivostok Blagovješčensk Krasnojarsk Nikolsk Tobolsk Barnaul Čita Semipalatinsk Tjumen Habarovsk Prebivalcev I. 1897. 1. 1909. 8.000 70.000 52000 107.000 51.000 114.000 37.000 128.000 29.000 120.000 33.000 77.000 62.000 52.000 38 000 45.000 73.000 39000 51.000 50000 Mesta rastejo skoraj tako, kakor ameriška mesta. Zato pravijo, da bo tu Amerika bodočnosti. Bogastvo te dežele je veliko, nje zakladi so neizčrpni. Tu se bo nekoč bojeval Odločilni boj med rumenim in belim plemenom. Sibirijo je odkril kozak Jermak za časa carja Ivana Groznega (1532—1585). Naseljevali so se Rusi v njej le počasi; zato so tja pošiljali kaznence- Sedaj pošiljajo tja ujetnike. Ni dvoma, da se bo po svetovni vojni v Sibiriji razvilo novo življenje, ki bo ustvarilo v Sibiriji nov kulturen svet. Šolska ladja „Beethoven*^ Zaradi vedno naraščajočega preko-morskega prometa se je izkazala potreba po številnejšem, dobro izvežbanem oficirskem materijalu. Da bi se tedaj omogočil vstop v mornariško službo tudi absolventom srednjih šol brez obiska obli-gatoričnih navtičnih šol, so sklenili mornarski krogi v sporazumu z vlado, da vvedejo po vzgledu . drugih držav tako-zvano šolsko ladjo. Kmalu se je sestavil odbor za ustanovitev šolske ladje (comitato nave sec-cola v Trstu), ki je kupil norveško ladjo »Beethoven", na kateri bi se izvežbali kadetje praktično po enoletni vožnji okoli sveta. »Beethoven" je bil zgrajen od firme Gangemoth & Greenah Dochyard Co. v Greenwichu na Ham-burški račun. Prešel pa je kmalu v norveško posest. Ladja je bila jeklena in je imela 4 jambore, ta-kozvana »barkanti-na". Pač pa je bilo grajano v mornariških krogih, da ni imela auksilijarnega stroja. Jeseni leta 1913. se je odpeljala ladja iz Genove, kjer je bila kupljena — v Kadiks. Tam jo je čakalo že 9 kadetov. Naložila je t tamkaj še soli ter je odplula v Montevideo v Južno Ameriko. Med tem se je bilo oglasilo še 10 kadetov, po večini abiturijentov srednjih šol. Ti so bili vkrcani na parnik S. Francesco, ki je imel isto pot. V Montevideo so prestopili ka- Turški del mesta Niša, kjer je danes sedež srbskega dvora, vladnih uradov in poveljništva. Turške hiše so napol lesene; v ozadju minaret mohamedanske mošeje. Dtinkirchen, katerega obmetavajo Zeppelinovci z bombami. Rdeči križ na Srbskem: Postelje za ranjence pred odpravo v bolnice. Stran 6 TEDENSKE SLIKE. 15. štev. 27.000 9.000 20 000 29 000 11.000 26.000 29.000 15.000 detje vsi na jadrenico »Beethoven". Bilo jih težavna in trnjeva. Prisiljen po neugodnih je zdaj 19 in sicer 9 Italjanov, 6 Nemcev gmotnih razmerah, je sprejel za silo službo in 4 Jugoslovani. , v statističnem uradu, ki je takrat — kon- Stala je ladja samo tako dolgo v i cem 1911 — izgotavljal dela o zadnjem Montevidu, da je izkrcala sol ter naložila balast, — vodo in zemlje. Potem je razpela svoja jadra ter odplula proti >Iew-Castlu v Avstralijo, kamor je dospela dne 1. febr. 1914. Tukaj je imela naložiti premog ter ga odpeljati v Val-paraiso v Chile. Od tam se je imela vrniti, natovorjena s sal-petrom, v domovino. Bili so pa v New-Castlu* veliki premogarski štrajki, zato niso mogli spraviti pravočasno premoga na krov. Zamudila se je tedaj ladja cela dva meseca. Šele 29. marca 1914 je bila spet pripravljena na pot. Razpela je jadra in privila mačka — zadnjikrat. Od tiste dobe ni več sledu o lepi jadrnici. Bili so baje začetkom maja hudi viharji ob južnoameriški obali, kojih žrtva je najbrže postala nesrečna ladja. Po preteku 250 dni je izjavil Lloydov register v Londonu ladjo »Beethoven" za izgubljeno. Izgubljena seveda je vsa posadka, ker se do danes, po preteku enega leta, odkar je zapustila New-Castelsko pristanišče, še ni oglasil nihče. Bili so vkrcani na ladji: Kapitan Or-šulek (Polak) s svojo mlado ženo. nadalje trije častniki, prvi Italjan, drugi Nemec, a tretji izredno nadarjen Hrvat iz Dalmacije; potem 19 kadetov in 20 mož posadke, po večini Grki. Med jugoslovanskimi kadeti nahajal se je tudi Slovenec — tehnik Milan Do-linar. Rojen je bil 25. jun. 1891. v Veliki dolini v kostanjeviškem okraju, v tistem romantičnem skrajnem kotičku naše lepe domovine, kjer se pozdravljajo preko Save in Sotle tri kronovine: Kranjska, Štajerska in Hrvatska. Tam, v vaški samoti so mu potekla prva otroška leta. Po dovršenih re-alčnih študijah je odšel na praško tehniko; vendar je ostal tam samo eno leto. Že prihodnje leto ga je neslo na Dunaj. Tu se je seznanil z žurnalističnimi krogi ter se je nameraval posvetiti popolnoma žurnalistiki, ker je njegovemu prožnemu duhu obetala več, nego tehnika. Ali tudi ta pot je bila težavna in trnjeva. Prisiljen po neugodnih gmotnih razmerah, je sprejel za silo službo v statističnem uradu, ki je takrat — koncem 1911 — izgotavljal dela o zadnjem ljudskem štetju. Toda spomladi 1912 je nenadno zbolel, popustil vse ter prišel domov v Veliko dolino. Pečal se je tu s fotografiranjem in s perorisanjem. Spoznavši svoj nenavadni risarski talent, je sklenil iti na grafologični poizkusni zavod na Dunaj, da se izvežba v reprodukcijski tehniki. Toda tudi ta projekt je padel v vodo zaradi denarnega vprašanja. Kar dobi nenadno razglednico iz Šanghaja od prijatelja, ki je služil kot kadet na neki Lloydovi ladji. Zdaj je dozorel njegov sklep: tudi on se posveti pomorskemu življenju. Kmalu je sklenil pogodbo z Avstro-Amerikano in 6. septembra 1913 je odplul na S. Francesku iz Trsta proti Buenos Aires. Z zanosom je pisal takrat domov: »Naredil bom pot okoli zemlje — izpolnile se mi bodo starodavne sanje iz mladih šolskih let." Toda kruto, neizprosno morje je prekinilo njegov načrt kar nepričakovano. V hladnih valovih Tihega oceana je našel svoj prezgodflji grob in svoje toliko ljubljene slovenske domovine ne bo videl nikdar več. f Ignac Grandovec. Ignac Grandovec je bil rojen 1. 1888. na Ponikvah pri Trebnjem. Gimnazijo je dovršil v Novem mestu ter ravno absolvi-ral pravo na univerzi v Gradcu. Vse njegovo življenje je bila težka borba za vsakdanji košček kruha, a pri svoji skromnosti je zmagoval. Marljiv pri svojih študijah, je gledal, da koristi kjer more svojemu narodu. Bil je vnet narodni delavec pri C. M. D., večleten vaditelj »Sokola" v Trebnjem ter je sodeloval pri drugih na-rodno-naprednih društvih. V družbi je bil splošno priljubljen, od prijateljev visoko cenjen. Ko je pa ravno prišel do tega, da bi začel uživati sadove svoje marljivosti, je storil častno smrt na polju slave! Bodi mu lahka žemljica daljna, saj je slovanska ! Miha Puncer. Miha Puncer, dne 26. avgusta 1891. v Podgorju pri Letušu (Štaj.) rojeni kmetski sin, je odrinil kot nadomestni rezervnik k domobr. pešpolku št. 26 v Celju. Kmalu je odšel na severno bojišče ter stal do 5. januarja t. 1. v vrstah svojih junaških tovarišev ter se ž njimi vred hrabro boril za domovino. Ta dan pa šolska ladja .Beethoven", ki se je potopila meseca maja 1914 ob južnoameriški obali. Moštvo šolske ladje .Beethoven" (X gosp. Milan Dolinar) Naši častniki (X abs. jurist Ign. Grandovec, ki je padel na severnem bojiSču.) 15. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 7. f Miha Puncer, iz Podgorja pri Letušu (Štajersko), padel na severnem bojišču. ga je zadela sovražna krogla v glavo ter mu je šla pod desnim očesom noter, pod desnim ušesom pa ven in mu zdrobila čeljust. Odposlali so ga najprej v vojaško bolnišnico v Pr. Šleziji, od tam pa v c. in kr. garniz. bolnišnico št. 1 na Dunaj, kjer so ga hoteli zdravniki operirati. Operacije ni prestal, in 9. marca t.^l. je prenehalo biti njegovo hrabro srce v veliko žalost njegovih domačih, katerim stoji še en sin, Ivan, v boju pri avstrij. motorno-baterijskern oddelku v Vzhodnji Prusiji. f Mihael Kozinc. Na severnem bojišču je padel dne 18. februarja 1915 Mihael Kozinc, trgovski sotrudnik tvrdke Gatsch v Kostanjeviei. Bil je pozvan kot črnovojnik v vojaško službo, štar šele 19 let. Kot Štajerec je služil pri 87. pešpolku- Pokojni Miha, kakor so ga kratkomalo nazivali vsi znanci, je bil izredno plemenita in idealna duša. Rad je zahajal v veselo družbo, kjer je bil radi svojega naravnega humorja in vedno se smejočega veselega obraza splošno priljubljen. Kamor je prišel naš Miha, tja je posijalo solnce radosti, tja je prišlo tudi veselje in smeh. Nad vse pa je ljubil svoj narod. — Sodeloval je pri vseh narodnih društvih, bil je Sokol z dušo in telesom. Sokol je bil njegov ideal, izvežbati se za tekmovalca, je bil njegov cilj. Kake načrte si je slikal za bodočnost, ko se bo udele- ževal sokolskih zletov! In poletel je Sokol mladi, poletel na velikansko tekmo, na tekmo življenja in smrti. Bil je njegov prvi in zadnji izlet. f Ivan Prekonja. Na severnem bojišču je padel Ivan Drekonja dne 17. novembra 1914. Bil je rojen na Knezi 1. 1890., fara Podmelec, Tolminsko, kot si ubogih staršev. Služil je v Beljaku pri III. gorski stotniji baterije št. 2. Po dosluženi vojaški službi je prišel domov. Potem se je podal v Nemčijo k rudokopom. Od tamkaj je bil ob prvi mobilizaciji po klican pod orožje in odšel je na vojno, ne da bi se vrnil. Bil je blag mladenič mirnega značaja, zaveden rodoljub in vnet za narodno stvar, tako ga pogrešajo vsi sosedje. Njegovi znanci žalujejo po njem z vso družino. Bodi mu žemljica lahka! N. v m. p.! f Ivan Uplaznik. V bitki na severnem bojišču je bil težko ranjen na noge meseca februarja dobrega posestnika sin Ivan Uplaznik iz Sv. Magdalene, občine Št. Pavel pri Preboldu v Savinski dolini. Služil je pri 87. pešpolku. Ob času mobilizacije je pohitel k svojemu polku, s katerim je potem odrinil na severno bojišče. Od začetka vojne do sredi meseca februarja se je hrabro bo-eval v večkratnih bitkah na severnem bo-išču za svojo domovino, dokler ni bil tako težko ranjen na nogi, da ni mogel več hoditi. Težko ranjenega so pripeljali v bolnico v Bardijov (Bartfa) na Slovaško- Ogrsko, kjer je že dan nato, dne 20. februarja izdihnil svojo blago dušo. Ivan je bil jako nadarjen in povsod spoštvvan mladenič, starši njegovi pa izgube enega najboljših sinov. Naj mu bode tuja žemljica lahka! t Jože Tisel, Med padlimi na severnem bojišču je tudi mladenič Jože Tisel, doma iz Mange pri Planini. Rojen je bil v Dobrepoljah na Kranjskem dne 25. marca 1. 1890. Pozneje so se njegovi starši preselili na Planino na Štajerskem. Pokojni Jožef je bil vesten in vzgleden mladenič. Bil je vnet član društva v Št. Vidu pri Planini ter obče priljubljen. V vojake so ga vzeli 1. 1911. V vojski si je z vzglednim vedenjem pridobil ugled pri višjih častnikih in postal kmalu podčastnik. Dosegel je šaržo četovodje pri lovskem bataljonu št. 7. Dne 8. sept. 1914 je bil zadet v srce od sovražne krogle pri Grodku. Na; počiva v miru v gališki zemlji! Alojzij Štravs in f Jožef Jezeršek. Doma sta iz Stare Oselice nad Škofjo-loko; slujila sta pri lovskem bataljonu št. 7. Alojzija Štravsa (levega) pogrešajo že od 4. oktobra 1914. Jožef Jezeršek (desni) je bil težko ranjen 8. septembra. Dva meseca se je zdravil v bolnici na Ogrskem in doma tri tedne na dopustu. Ko je odhajal zopet na bojišče, je rekel: »Zdaj gremo, oj, zdaj. gremo, nazaj še pridemo." Ravno pred novim letom je zopet prišel na severno bojišče. Od tam je še večkrat pisal svoji ma-terl, da je zdrav in da se mu dobro godi. Zadnje pismo pa je pisal 19. marca. Ponoči od 19. na 20. marca je bil smrtno ranjen v trebuh in je kmalu nato umrl, ravno na svoj god, ko je dopolnil 25. leto. Pogrešani Alojzij Štravs pa, upamo, se še oglasi. Ako ga ni več med živimi, naj mu bo lahka t Jože Tisel, iz Mange pri Planini, rojen v Dobrepoljah na Kranjskem padel na. severnem bojišču. t Mihael Kozinc, iz Kostanjevice, padel na severnem bojišču. t Ivan Prekonja (X), roj. na Knezi, fara Podmelec, Tolminsko, padel na severnem bojišču. Steckenpferd-lilijinomlečno milo prej ko slej neutrpno za racionalno oskrbo polti in lepote. Priznanostna pisma. Po 1 K povsod. f Ivan Uplaznik, od Sv. Magdalene pri St. Pavlu pri Preboldu, težko ranjen na severnem bojišču in umrl v bolnici. stran 8. TEDENSKE SLIKE. 15. štev. t tuja zemlja, in vrlima junakoma -časten spomini t Ludvik Šrol, doma iz Male Nedelje na Štajerskem, je služil pri 3. oddelku strojnih pušk 87. peš-polka. Udeležil se je bitke pri Lvovu avgusta meseca 1914 in potem se ni več oglasil. Vse kaže, da je našel junaško smrt. Poizvedovanja po njem so bila brezuspešna. Bil je splošno priljubljen član kmetijskega (bralnega društva ter tamburaškega zbora. Bodi vzornemu mladeničujunaku lahka tuja zemlja gališka in časten spomin! •f Jože Brcar. Jože Brcar, črnovojnik, je umrl dne 28. febr. 1915 v svojem 34- letu v bolnici v Sarajevu. Huda zima mu je naklonila bolezen, za katero je moral umreti. Udeležil se je vseh vojnih operacij na jugu. Bil je posestnik, priden^ in dober gospodar v vasi Kamnje, občine Št. Rupert. Zapustil je šest malih otročičev. Bodi mu žemljica lahka! IVlinoli teden! Boji v Karpatih pridobivajo še nadalje na ¦obsežnosti in ljutosti. Poročevalci trdijo, da je dosegla vojna šele v sedanjih bojih v Karpatih svoj vrhunec. Iz vojnega poročevalnega stana javljajo: Sredi meseca marca je stopila v novo fazo velika, sedaj že od 25. januarja trajajoča karpatska bitka in sicer vsled navala mogočnih ruskih mas preko karpatskega pogorja. Tako v nižini Dukle, kakor tudi v prostoru med prelazoma Lupkow in Uzsok so izvršili Rusi napade. Pri tem so neprestano nadomeščali svoje grozovite bojne izgube z nadomestnimi formacijami, ki so jih imeli zadaj pripravljene, v zadnjem času pa so pritegnili v orjaško borbo tudi obkoljevalno armado, ki je postala prosta pred Przemyslom. Napadom, ki so jih Rusi na vsej ironti pričeli, ne oziraje se na človeški materijal, so bili naravno usojeni posamni uspehi. Vendar pa srditi, sedaj že 4 tedne trajajoči boj nikakor ni dosegel tega uspeha, da bi mogli Rusi osvojiti one pozicije, iz katerih so jih vkljub najsrditejšemu odporu in neugodnosti nenormalno ostre zime prepodili naši, koncem januarja započeti napadi. Od prelaza Uzsok nadalje je vzhodni del karpatskega pogorja v naši posesti. Tudi zapadno od gorskega prelaza Uzsok se nahajajo naše čete v junaškem odporu na prvih tostranskih grebenih in vrhovih. V dolini reke Laborcze in na ozemlju Dukelske nižine se je prvi sredi meseca marca započeti ruski poskus prebiti našo fronto ponesrečil s težkimi izgubami. Tudi najnovejši silni sunek Rusov ni mogel prebiti naše fronte in šele v zadnjih dneh je naš protinapad vzhodno od doline reke Laborcze ne samo ustavil sovražni naval, marveč je tudi donesel zavezniškemu orožju pomemben uspeh, čegar obseg se izraža v velikem številu vjetnikov, vplenjenih topov, strojnih pušk in številnega vojnega materijala. Z Ruskega Poljskega poročajo: Ruski napadi vzhodno in južno od Kalvvarije, kakor tudi vzhodno od Augustowa so bili brezuspešni. Pri navalu na ruskih tleh pri Andrzejewu, 30 km južno od Memla, je uničila nemška konjenica ruski bataljon. Neki drugi ruski bataljon, ki je prišel na pomoč, so Nemci odbili. — Pristave pri Drie Grachtenu, ki so jih zasedli in ki jih je sovražnik razstrelil z ognjem najtežje artiljerije in min, so Nemci zopet zapustili. V Argonih se je razbil sovražni napad v ognju nemških lovcev. Severno-vzhodno od Verduna je dospel francoski naval samo do nemških predpo-zicij. Vzhodno in jugovzhodno od Verduna se je ponesrečila cela vrsta napadov z izredno težkimi izgubami. Na višini Combres so Nemci uničili dva francoska bataljona. Pri Aillyju so nemške čete izvršile protinapad ter potisnile sovražnika v njegove stare pozicije. Tudi pri Apremontu ni imel sovražnik uspeha, takisto so se popolnoma ponesrečili drugi francoski napadi pri Flireyju. Na vzhodnem robu gozda Le Pretre je eden izmed nemških bataljonov v bajonetnem boju odbil močne voje 13. francoskega polka. Na Hartmannsvveilerkopfu se vrše boji vkljub močnemu snežnemu viharju. Francoske naskoke med Mazo in Mozelo so Nemci odbili. V Belgiji so se začeli zopet boji. — Iz Srema poročajo: Na južnem bojišču smo odgovorili na ponovno srbsko obstreljevanje odprtega mesta Oršove dne 6. aprila s kratkim bombardiranjem Belgrada. — Srbsko-bolgarski obmejni konflikti. Iz Niša poročajo: Dne 2. t. m. ponoči so napadli bolgarski četaši v vojaških uniformah iznenada srbsko kulo pri Valandovu. Srbske obmejne straže so se morale umaknili proti kolodvoru v Strumici. Ob 5. zjutraj so zasedli Bolgari vse višine na levem vardarskem bregu. Boji se nadaljujejo. Število mrtvih in ranjenih je na obeh straneh znatno. Ranjenci pripovedujejo, da vodijo četaše bolgarski častniki in da je četašev nekaj več kakor za en polk. Mnogi so mnenja, da napada sploh niso izvršili četaši, temveč regularni bolgarski vojaki. V bližini se nahajajoči obmejni vojni srbski oddelki so prispeli na pomoč. Vesti o bolgarsko-srbskih bojih so napravile v Parizu največji vtisk. Listi cenijo število bolgarskih četašev na 2000. V prvih bojih so imeli Srbi 60, Bolgari pa 80 mrtvih. Brzojavne zveze so zopet vzpostavljene. Čez Malto so dospele vesti, da so četaši vojaško organizirani in t Ludvik Šrol, iz Male Nedelje na Štajerskem, padel iia severnem bojišču Alojzij Štravs in f Jožef Jezeršek, oba iz Stare Oselice pri Škofjiloki, (levi} Alojzij Štravs se pogreša že od 4. oktobra 191-1, (desni) Jožef Jezeršek je padel na severnem bojišču. f Jože Brcar, iz vasi Kamnje, občine Št. Rupert, umrl vsled bolezni v bolnici v Sarajevu. Pipčarski klub ob prostem času ob črnogorski meji- Računski podčastniki (X) sko in Obrtno rabo. Šiva, veze (Stika), maši (krpa) nogavice in perilo. Poduk brezplačen v hiši. BrezSumen tek. Primerna velikonočna darila. J»:i*j"<^«b,: i/jstoletjaobstoj. Ta stroj veie najkrasneJSe opreme. Edina tovarniška zalopa šivalnih strojev JOS. PETELINC LJUBLJANA, SV. PETRA NASIP št. 7 la vodo, blizu frančiškanskega mostu levo 3. hiša. KOLESA PRIZNANO NA^ BOLJŠA SEDANJOSTI X mm LJUBLJANA MARIJE TERE: ZIJE CESTA NOVI SVET NASPROTI KOLIZEJAZAH: TEVAJTEPRVI SLOV.CENIK BREZPLAČNO CORČEVfl Toplo perilo, pletene telovnike, rolcavice ter nepre-močijive spalne vreče in druge vojaSke potrebščine. Za gospode! Klobuke, perilo, kravate i. t. d. Zadnje novosti pravkardošle. Modna in športna trgovina za gospode in delke J. KETTE LJUBLJANA, Fran Josipa c. 3 Mazilo za lase varstv. znamka Netopir rapravi g. Ana Križaj v Spod..;i Šiški št. 222 pri Ljubljani. Dobi 86 v Kolodvorski ul. 200 ali pa v trafiki i)i-i cerkvi. V 3 tednih zrastejo najlepši lasje. Stekl. po 2 in 3 K. Pošilja se tudi po pošli. Izbomo sredstvo za rast las. Za gotovost se lamčl. Zadostuje stelclenica. Spricevjila na razpolago. PRIPOROČA SE UMETNA KNJIGOVEZNICA IVAN JAKOPIČ, LJUBLJANA. "3 > > ¦> o z > o • ¦ o. .Si. o .2, m 1.1 « o. § S = d « 2 Kn C JE - •s ^ .2, >« = o S « ca Kfi HJ O O. s •a 4) Nova „SILVA" slatina močno mozira in ostane čista in dobra! Zahtevajte jo povsod! 4i7 n B n "S" E — n 5. SL- n' o g E i. 2 5' " o- .5^ o "S' k3 3 ^ < ti ¦-I ^ rt) p. _ ?r t/l S < 5=^ n -I g < — o< L. C !^ 3 je najbolje darilo trpečemu vojaku. Reši ga in brani nadležne golazni: uši, stenic in vsakega mrčesa. Izvrstno sredstvo je tudi proti ozeblini, hrastam in vsaki kožni bolezni. — Naroča se: M. Skrinjar, Trst Via Castaldi 4. I. Liter 4 K. '/21 2 K. 'Ali K. olajšamo odpošiljatev in troške, Cena: Da pošljem naravnost na dotični stan vo jaka. Pošlje naj se denar in natančen naslov dotičnega. Morana je popolnoma prosta vsake razjedajoče kisline, torej neškodljivo človeškemu zdravju, tkanini i. t. d. SLAVIJA« VZnjEMMO ZnVHROV. BRNKR V PRnQI. 451 REZERVNI FONDI K 66,000.000-—. Izplačane dohodnine in kapitalije K 129,965.304-25. Jividend se je doslej izplačalo nad K 3,000.000-—. Po velikosti druga vzajemna zavarovalnica naše države z vsezkozi slov. narodno upravo. Sprejema zavarovanja človeškega življenja po najraz-novrstnejših konbinacijah, pod tako ugodnimi pogoji, kakor nobena druga zavarovalnica. Zlasti je ugodno zavarovanje na doživetja in smrt z manjšajočimi se vplačili. Zavaruje poslopja in premičnine proti požarnim škodam po najniž ih cenah. Škode cenjuje takoj in naj-kulantneje. — Uživa najboljši sloves, koder posluje. ZAVARUJE TUDI PROTI VLOMU. Vsa pojasnila daje: »Generalni zastop vzajemne zavarovalns banke Slavije v Ljnbljani". B DRRQOTin HRIBRR o TISKRRMR in Kn3IQ0VEZniCR I gUBLjRMR, DUMR]SKR C. 9. Izvršuje vsakoršna v njeno stroko spadajoča naročila ukusno in po najzmernejših cenah; nadalje priporoča svojo zalogo vseh s 1. avgustom 1914 pri sodiščih vpeljanih obrazcev za civilno-pravno postopanje v slov. in nemškem jeziku, kakor tudi vse obrazce za obč. urade, cestne odbore, gg. odvetnike, c. kr. notarje Itd. Naročnina za list »Tedenske Slike ; za flvstro-Ogtsko: V4 leta K 2-50, V2 leta K 5- celo leto K 10-- ; za Nemčijo: Vi leta K 3'50, V2 leta K T- celo leto K 14--; za ostalo inozemstvo, celo leto fr. 16-80. Za Ameriko letno 3*25 dolarjev. Naročnina za dijake in vojake celoletno 8 kron. Posamezne štev. 20 vin. Uredništvo in upravništvo: Frančiškanska ulica št. 10, I. nadstropje. Izdaiatelj in odgovorni urednik Drigotin Mohar. Tiskal Dragotin Hribar v LjubljaaL