Janez Kopač LOKALNA OBLAST NA SLOVENSKEM V LETIH I945-I955 Zgodovinski arhiv Ljubljana Gradivo in razprave 29 Janez Kopač LOKALNA OBLAST NA SLOVENSKEM ¥ LETIH 1945-1955 Ljubljana - Kranj 2006 Janez Kopač LOKALNA OBLAST NA SLOVENSKEM V LETIH 1945-1955 Gradivo in razprave 29 Izdal in založil: Zgodovinski arhiv Ljubljana Nataša Budna Kodrič (odgovorna urednica) Tatjana Šenk (glavna urednica) Barbara Pešak Mikec (tehnična urednica) Mija Mravlja (lektorica) Tatjana Rodošek (priprava fotografij) Franc Čuden, Medit d.o.o. (grafično oblikovanje) Grafika-M s.p. (tisk) Naklada: 1000 izvodov Finančna sredstva je zagotovilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Slika na naslovnici: Volišče v Medvodah, avgust 1945, G o re n js k i m u zej, CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 342.25(497.4)"1945/1955" KOPAČ, Janez, 1948- Lokalna oblast na Slovenskem v letih 1945-1955 / Janez Kopač. - Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 2006. - (Gradivo in razprave / Zgodovinski arhiv Ljubljana ; 29) ISBN-10 961-6247-20-4 ISBN-13 978-961-6247-20-7 fo to te k a H 1 6 -o v 2 3 O 7 /M 0 230038528 KAZALO I. UVOD ............................................................................................................... 11 1. Ljudski odbori kot lokalni organi oblasti ................................................. 11 2. Periodizacija razvoja Federativne ljudske republike Jugoslavije, 1945-1955 .............................................................................. 15 3. Osnovna ustavnopravna načela v obdobju ljudske demokracije, 1945/46-1953 ....................................................................... 15 II. ODBORI OSVOBODILNE FRONTE IN NARODNOOSVOBODILNI ODBORI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO .................................................. 19 1. Uvod ............................................................................................................. 19 2. Odbori Osvobodilne fronte, 1941-1942 .................................................... 20 3. Narodnoosvobodilni odbori v Ljubljanski pokrajini, od spomladi 1942 do kapitulacije Italije septembra 1943 ...................... 23 a) Od spomladi do poletja 1942 .................................................................. 23 b) Od poznega poletja 1942 do jeseni 1943 ............................................... 26 c) Gospodarske komisije pri odborih Osvobodilne fro n te ......................... 28 4. Odbori Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilni odbori v drugih slovenskih pokrajinah, do jeseni 1943 ....................................... 29 a) Slovensko prim orje................................................................................... 30 b) Gorenjska ................................................................................................. 30 c) Štajerska .................................................................................................... 31 č) Koroška in Prekmurje .............................................................................. 31 5. Od kapitulacije Italije do zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) v Črnomlju, od septembra 1943 do februarja 1944 ..................................................... 32 a) Upravna kom isija.................................................................................... 33 b) Slovensko prim orje................................................................................... 34 6. Od prvega zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) v Črnomlju do konca druge svetovne vojne, od februarja 1944 do maja 1945 ............................................................... 36 a) Slovenski narodnoosvobodilni svet, Črnomelj 19. in 20. februarja 1944 ........................................................ 36 b) Volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore ter okrajne in okrožne skupščine ................................................................................ 37 c) Volitve v narodnoosvobodilne odbore na Dolenjskem, v Beli krajini in na Notranjskem.............................................................. 41 č) Volitve v narodnoosvobodilne odbore v Slovenskem prim orju............................................................................. 41 d) Volitve v narodnoosvobodilne odbore na Gorenjskem .......................... 42 ej Volitve v narodnoosvobodilne odbore na Štajerskem........................... 43 f) Odlok Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o krajih, okrajih in okrožjih ter njihovih narodnoosvobodilnih odborih z dne 21. maja 1944 ............................. 45 Območja narodnoosvobodilnih odborov..................................................46 Pristojnosti narodnoosvobodilnih odborov ............................................. 47 III. UPRAVNOTERITORIALNI RAZVOJ ........................................................... 51 A) SLOVENSKO PRIMORJE ............................................................................. 51 1. Jugoslovanska zasedbena uprava, od 1. maja do 12. junija 1945 .................................................................... 51 2. Razdelitev Julijske krajine na cono A in cono B, od 12. junija 1945 do 15. septembra 1947 ............................................... 53 a) Cona A Julijske krajine ........................................................................... 54 b) Cona B Julijske krajine ........................................................................... 55 3. Slovensko primorje in pariška mirovna konferenca, 15. septembra 1947 ...................................................................................... 57 4. Svobodno tržaško ozemlje (STO), od februarja 1947 do oktobra 1954 ........................................................... 58 5. Slovensko primorje in Londonski sporazum, 5. oktobra 1954 ................ 59 B) LJUDSKA REPUBLIKA SLOVENIJA ............................................................. 61 1. Ljubljana, Maribor in Celje, od osvoboditve do septembra 1945 .......... 61 2. Zakon o upravni razdelitvi Federalne Slovenije z dne 6. septembra 1945 ............................................................................ 63 3. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 24. maja 1946 ........................... 65 4. Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 10. septembra 1946 .......................................................................... 67 5. Ustava Ljudske republike Slovenije z dne 16. januarja 1947 .................. 69 6. Zakon o spremembah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 10. septembra 1946 (z dne 23. januarja 1947) ........................................................................... 70 7. Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 17. februarja 1948 ............................................................................ 71 8. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 16. februarja 1949 ............ 76 9. Zakon o ustanovitvi oblasti v Ljudski republiki Sloveniji z dne 6. maja 1949 ...................................................................................... 77 10. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 28. maja 1949 ........................ 79 11. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 21. oktobra 1949 ............ 79 12. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 7. novembra 1949 ........... 81 13. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 13. junija 1950 ................. 81 14. Upravnoteritorialne spremembe od novembra 1950 do aprila 1952 ........................................................................................... 83 15. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 1. aprila 1952 ....................... 85 16. Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine z dne 12. aprila 1952 ........................................ 86 17. Zakoni o ljudskih odborih v Ljudski republiki Sloveniji z dne 30. junija 1952 ................................................................................. 90 18. Upravnoteritorialna razdelitev Ljudske republike Slovenije od zakonov o ljudskih odborih sredi leta 1952 do uvedbe komunalnega sistema sredi leta 1955 .................................................... 93 19. Splošni zakon o ureditvi občin in okrajev z dne 16. junija 1955 in Zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji z dne 28. junija 1955 ................................................................. 94 IV. ORGANIZACIJA NARODNOOSVOBODILNIH IN LJUDSKIH ODBOROV ........................................................................... 101 A) ORGANIZACIJA NARODNOOSVOBODILNIH ODBOROV OB KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE ......................................................... 101 B) SLOVENSKO PRIMORJE ........................................................................... 103 1. Jugoslovanska zasedbena uprava, od 1. maja 1945 do 12. junija 1945 ..................................................................................... 103 2. Cona A Julijske krajine, od 12. junija 1945 do 15. septembra 1947 ..... 105 3. Cona B Julijske krajine, od 12. junija 1945 do 15. septembra 1947 .... 107 4. Slovensko primorje in pariška mirovna konferenca, 15. septembra 1947 ................................................................................... 110 a) Območje, priključeno k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji oziroma Ljudski republiki Sloveniji .................................. 110 b) Svobodno tržaško ozemlje (STO) ........................................................... 111 C) LJUDSKA REPUBLIKA SLOVENIJA ........................................................... 112 1. Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 31. januarja 1946 ........................................................................... 112 2. Kmetijski odbori pri ljudskih odborih, od marca do novembra 1946 ... 115 3. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 24. maja 1946 ........................ 116 4. Ustava Ljudske republike Slovenije z dne 16. januarja 1947 ................ 124 5. Okrajne, mestne in rajonske kontrolne komisije in organi ljudske inšpekcije, 27. septembra 1948 ................................................... 124 6. Uredba o organizaciji izvršilnih odborov okrajnih ljudskih odborov in njihovih poverjeništev ter upravnega aparata ljudskih odborov z dne 14. oktobra 1948 ............................................... 125 7. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 28. maja 1949 ......................... 129 8. Sveti in komisije državljanov, decembra 1950 ....................................... 135 9. Zakon o delu ljudskih odborov okrajev, mest, ki so izločena iz okrajev, in mestnih rajonov z dne 14. decembra 1950 ......................... 137 10. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 1. aprila 1952 ....................... 140 11. Zakon o reorganizaciji ljudskih odborov z dne 12. aprila 1952 ......... 145 12. Zakoni Ljudske republike Slovenije o ljudskih odborih z dne 30. junija 1952 ............................................................................... 148 a) Občinski ljudski odbori občin, ljudski odbori občin v sestavi mesta in mestni ljudski odbori mest v sestavi okrajev, ki niso imela posebnih pravic ........................................................................... 149 b) Ljudski odbori mestnih občin v sestavi okrajev s posebnimi pravicami ........................................................................... 151 c) Ljudski odbori mest, v zakonu imenovani tudi mestni ljudski odbori ......................................................................................... 154 č) Okrajni ljudski odbori ............................................................................ 156 d) Skupne naloge vseh ljudskih odborov.................................................. 158 13. Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve in organih oblasti Ljudske republike Slovenije z dne 30. januarja 1953 ......................................................................... 160 14. Uvedba komunalne ureditve, 16. junija 1955 ...................................... 160 V. VOLITVE V NARODNOOSVOBODILNE IN LJUDSKE ODBORE .................. 163 1. Uvod ........................................................................................................... 163 2. Volitve v narodnoosvobodilne odbore .................................................... 164 a) Volitve v narodnoosvobodilne odbore v Slovenskem primorju, 1945-1947 .............................................................................. 164 b) Volitve v narodnoosvobodilne odbore v Federalni Sloveniji, od julija do avgusta 1945 ..................................................................... 166 3. Zakon o volilnih imenikih z dne 10. avgusta 1945 .................................. 171 4. Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 31. januarja 1946, Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 24. maja 1946 in Ustava Ljudske republike Slovenije z dne 16. januarja 1947 ............................................................................ 174 5. Zakon o volitvah odbornikov ljudskih odborov z dne 23. aprila 1947 ................................................................................. 176 6. Volitve v krajevne ljudske odbore, mestne ljudske odbore mest, ki niso izvzeta iz okrajev, in rajonske ljudske odbore, od jeseni do zime 1947 ............................................................................................. 183 a) Volitve v Slovenskem primorju, novembra 1947 ................................ 183 b) Volitve na ostalem območju Ljudske republike Slovenije, od novembra do decembra 1947 ........................................................... 184 7. Zakon o odpoklicu ljudskih predstavnikov v organih državne oblasti na ozemlju Ljudske republike Slovenije z dne 17. februarja 1948 .......................................................................... 186 8. Volitve v okrajne ljudske odbore, mestne ljudske odbore mest, izvzetih iz okrajev, in v Mestni ljudski odbor Glavnega mesta Ljubljana, januarja 1948 .......................................................................... 187 9. Volitve v oblastne ljudske odbore, pomladi 1949 ................................. 188 10. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 28. maja 1949 ...................... 191 11. Zakon o volitvah odbornikov ljudskih odborov z dne 21. oktobra 1949 ............................................................................ 191 12. Volitve v krajevne in mestne ljudske odbore mest, ki niso izločena iz okrajev, decembra 1949 ....................................................... 194 13. Volitve v okrajne ljudske odbore, mestne ljudske odbore mest, ki so izvzeta iz okrajev, Mestnega ljudskega odbora Glavnega mesta Ljubljana in v rajonske ljudske odbore Glavnega mesta Ljubljana in mesta Maribor, decembra 1950 do januarja 1951 ..................................................................................... 196 14. Spremembe in dopolnitve volilne zakonodaje, 1950-1951 ................. 197 15. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 1. aprila 1952 ...................... 200 16. Zakon o reorganizaciji ljudskih odborov z dne 12. aprila 1952 ........... 203 17. Zakoni o ljudskih odborih v Ljudski republiki Sloveniji z dne 30. junija 1952 ............................................................................... 206 18. Zakon o volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov z dne 30. junija 1952 ............................................................................... 208 19. Volitve v enodomne občinske ljudske odbore in ljudske odbore mestnih občin ter dvodomne mestne in okrajne ljudske odbore, novembra do decembra 1952 ...................................... 214 20. Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve in o organih oblasti Ljudske republike Slovenije z dne 30. januarja 1953 ......................................................................... 216 21. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov in Zakon o pravicah in dolžnostih ter o volitvah in odpoklicu ljudskih poslancev Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije z dne 16. septembra 1953 ...................................................................... 216 22. Odlok o dodatnih volitvah odbornikov v Občinski ljudski odbor Koper okolica in Okrajni ljudski odbor Koper z dne 11. januarja 1955 ......................................................................... 220 23. Uvedba komunalnega sistema in odborniki ljudskih odborov, junija 1955 .............................................................................................. 221 SLIKOVNA PRILOGA ......................................................................................... 225 VI. PRISTOJNOSTI NARODNOOSVOBODILNIH IN LJUDSKIH ODBOROV ....................................................................................................... 243 1. Odlok Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o krajih, okrajih in okrožjih ter njihovih narodnoosvobodilnih odborih z dne 21. maja 1944 ................................................................... 243 2. Pristojnosti ljudskih odborov, od osvoboditve do Ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 31. januarja 1946 ........................................................................... 244 3. Pregled (razvid) osebnih stanj prebivalstva ............................................ 245 4. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 24. maja 1946 ...................... 265 5. Ustava Ljudske republike Slovenije z dne 16. januarja 1947 .............. 276 6. Zvezni in republiški petletni gospodarski načrt z dne 28. aprila in 8. julija 1947 .............................................................. 277 7. Oblastni ljudski odbori, 1949-1951 ......................................................... 280 8. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 28. maja 1949 ...................... 286 9. Zakon o delu ljudskih odborov okrajev in mest, ki so izločena iz okrajev, in mestnih rajonov z dne 14. decembra 1950 ...................... 299 10. Odprava oblasti kot upravnoteritorialnih enot in njihovih ljudskih odborov, januar 1951 ............................................................... 301 11. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 1. aprila 1952 ....................... 302 12. Zakon o reorganizaciji ljudskih odborov z dne 12. aprila 1952 .............................................................................. 306 13. Zakoni Ljudske republike Slovenije o ljudskih odborih z dne 30. junija 1952 .............................................................................. 307 14. Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve Federativne ljudske republike Jugoslavije in o zveznih organih oblasti z dne 13. januarja 1953 in Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve in o organih oblasti Ljudske republike Slovenije z dne 30. januarja 1953 .......................... 324 15. Zakon o pravicah in dolžnostih ter o volitvah in odpoklicu ljudskih poslancev Ljudske republike Slovenije z dne 16. septembra 1953 ...................................................................... 329 16. Mestne in okrajne gozdne uprave, aprila 1954 .................................... 329 17. Zvezna in republiška zakonodaja o uvedbi komunalnega sistema, od junija do julija 1955 ........................................................... 330 18. Pravosodje in ljudski odbori .................................................................. 333 a) Sodišča.................................................................................................... 333 b) Javna tožilstva ....................................................................................... 336 19. Upravnokazenski postopki in ljudski odbori ........................................ 337 VII. ZBORI VOLIVCEV ....................................................................................... 343 1. Uvod ........................................................................................................... 343 2. Odlok Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o krajih, okrajih in okrožjih ter njihovih narodnoosvobodilnih odborih z dne 21. maja 1944 ................................................................... 344 3. Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 31. januarja 1946 ........................................................................... 345 4. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 24. maja 1946 ......................... 345 5. Ustava Ljudske republike Slovenije z dne 16. januarja 1947 ................ 346 6. Zbori volivcev, od začetka leta 1947 do Splošnega zakona o ljudskih odborih z dne 28. maja 1949 .................................................... 347 7. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 28. maja 1949 ......................... 349 8. Zakon o zborih volivcev z dne 14. decembra 1950 ................................. 349 9. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 1. aprila 1952 in zakoni Ljudske republike Slovenije o ljudskih odborih z dne 30. junija 1952 ................................................................................. 353 10. Zbori volivcev in volilna zakonodaja .................................................... 354 VIII. SKLEP ......................................................................................................... 361 IX. VIRI ............................................................................................................ 365 A) ARHIVSKO GRADIVO ................................................................................ 365 1. Arhiv Republike Slovenije ........................................................................ 365 2. Državni regionalni arhivi v Sloveniji...................................................... 367 a) Pokrajinski arhiv Koper ........................................................................... 368 b) Pokrajinski arhiv Maribor .................................................................... 368 c) Pokrajinski arhiv Nova Gorica .............................................................. 368 č) Zgodovinski arhiv Celje ......................................................................... 368 d) Zgodovinski arhiv Ljubljana ................................................................. 368 B) TISKI ........................................................................................................... 369 C) PRAVNI PREDPISI ..................................................................................... 369 1. Pomembni predpisi, sprejeti še v času druge svetovne vojne ................ 369 a) Izbor pomembnejših sistemskih predpisov Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOSj ................................................... 369 2. Predpisi, sprejeti po končani drugi svetovni vojni ................................. 370 a) Izbor sistemskih predpisov, sprejetih samo v Ljudski skupščini Federativne ljudske republike Jugoslavije in so neposredno veljali za vso državo ...................................................370 b) Izbor sistemskih predpisov, ki jih je najprej sprejela Ljudska skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije, in istovrstnih konkretnejših predpisov, sprejetih v Ljudski skupščini Ljudske republike Slovenije .................................................. 371 c) Izbor sistemskih predpisov, ki jih je sprejela Ljudska skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije; sprejeti bi jih morale tudi ljudske skupščine ljudskih republik, pa jih n iso ............................................................................................... 373 £) Izbor predpisov, pomembnih za proučevanje upravnoteritorialnega razvoja Ljudske republike Slovenije ter organizacije in delovanja ljudskih odborov kot lokalnih organov oblasti, ki jih je sprejela Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije ................................................................................. 373 Upravnoteritorialna razdelitev ................................................................373 Označevanje naselij, trgov, ulic in hiš ..................................................... 374 Organizacija ljudskih odborov .................................................................375 Volitve odbornikov ljudskih odborov ....................................................... 375 Pregledi osebnih stanj prebivalstva .........................................................376 Ljudski odbori in sodišča.......................................................................... 376 Ljudski odbori in upravnokazenski postopek ...........................................376 Zbori volivcev ............................................................................................376 Ostalo ....................................................................................................... 376 X. LITERATURA 377 I. U V O D 1. Ljudski odbori kot lokalni organi oblasti Jugoslovanska in slovenska oblast sta v novi državi, nastali po koncu druge svetovne vojne, odpravili občine kot najmanjše upravnoteritorialne enote na lokalni ravni. Pri vzpostavitvi novih organov sta se naslonili na pridobitve na­ rodnoosvobodilne vojne. To je bila mreža krajev, okrajev in okrožij kot uprav- noteritorialnih enot, ki so jih upravno in oblastno vodili odbori Osvobodilne fronte, kjer so bile izpeljane volitve, pa narodnoosvobodilni odbori. Teoretiki ustavnega prava menijo, da se je med drugim »... z ustanav­ ljanjem narodnoosvobodilnih odborov ...« in izdajanjem predpisov o narodno­ osvobodilnih odborih začela rušiti notranjepolitična kontinuiteta Kraljevine Jugoslavije, k ije bila dokončno pretrgana 29. novembra 1945 z aktom Usta­ vodajne skupščine, s katerim je razglasila Federativno ljudsko republiko Jugo­ slavijo (FLRJ).1 Makso Šnuderl meni: »... glede na to, da je narodnoosvo­ bodilno gibanje rušilo vse temelje stare oblasti, gradilo v NOV (narodnoosvo­ bodilni vojni, op. J. K.) in NOO (narodnoosvobodilnih odborih, op. J. K.) nove, in sicer svoje, ljudske organe državne oblasti, dajalo tem organom tudi novo vsebino, ne priznavajoč staro pravo, ter da se je zamenjal razred na oblasti ...« To je pomenilo, »... da ni pravne kontinuitete med Kraljevino Jugoslavijo in novo Jugoslavijo ...« Ugotavlja, »... da seje v narodni osvobodilni vojni gra­ dila nova pravna država ...«, v Sloveniji marsikdaj tudi drugače kot na osta­ lem delu kasnejše FLRJ, saj je »... /v/rsta slovenskih specifičnosti ... povzročila večkrat samostojno reševanje problemov razvoja ljudske oblasti, tako da je slovensko pravo iz narodne osvobodilne vojne res vidno udeleženo pri graditvi skupnih in enotnih temeljev novega pravnega reda FLRJ ,..«2 Tudi Janez Šmidovnik meni, da so prvi zametki nove lokalne samouprave nastali med drugo svetovno vojno, saj je »... nova država ... rasla na temeljih, ki so bili obenem temelji nove lokalne samouprave, na narodnoosvobodilnih odborih. /N/arodnoosvobodilni odbori /so/ že v času osvobodilne vojne ... na velikem delu jugoslovanske države ... opravljali vso oblast ... Bili pa so tudi pravno sankcionirani ... kot temeljni organi oblasti nove države, ki seje pora­ jala ...« Avtor poudarja, da »... niso bili ozki razredni organi kot npr. lokalni sovjeti v času oktobrske revolucije, v narodnoosvobodilnih odborih so bile za­ stopane vse plasti ljudstva ...« Kljub temu so imeli izrazit revolucionarni zna­ M ajda Strobl, Ivan Kristan, Ciril Ribičič: Ustavno pravo SFR Jugoslavije, četrta, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 1986, str. 46, 50 (v nadaljevanju: M ajda Strobl, Ivan Kristan, Ciril Ribičič: Ustavno pravo). 2 Makso Šnuderl: Zgodovina ljudske oblasti, Ljubljana 1950 (v nadaljevanju: Makso Šnuderl: Zgo­ dovina): Makso Šnuderl: Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji, Ljubljana 1949, str. 9-10 (v nadaljevanju: Makso Šnuderl: Dokumenti). čaj, »... kajti vodilna sila ... pri formiranju narodnoosvobodilnih odborov je bila ... Komunistična partija ... s svojim revolucionarnim programom ...« Po končani vojni so »... ljudski odbori postali ... najvažnejši organizator in nosi­ lec naporov za obnovo in izgradnjo nove države ...«3 Narodnoosvobodilni oziroma ljudski odbori so kot lokalni organi oblasti v povojni jugoslovanski državi do sredine leta 1955 delovali v upravnote- ritorialnih enotah, na katere je bila razdeljena Federalna Slovenija oziroma Ljudska republika Slovenija.4 Lokalne upravnoteritorialne enote in njim pri­ padajoči narodnoosvobodilni oziroma ljudski odbori so bili: k r a j? s krajev­ nimi narodnoosvobodilnimi oziroma krajevnimi ljudskimi odbori (KNOO oziroma KLO) in mestnimi narodnoosvobodilnimi oziroma mestnimi ljudski odbori (MNOO oziroma MLO), ki so bili po pristojnostih izenačeni s krajev­ nimi narodnoosvobodilnimi oziroma ljudskimi odbori; o k r a ji z okrajnimi ljud­ skimi odbori (OLO);6 o k ro ž ja z okrožnimi ljudskimi odbori (OkLO)7 in o b la s ti z oblastnimi ljudskimi odbori.8 Prva leta po končani drugi svetovni vojni je kot 3 Janez Šmidovnik: Koncepcija jugoslovanske občine, Ljubljana 1970, str. 89, 92, 276-277 (v nadaljevanju: Janez Šmidovnik: Koncepcija). 4 Na podlagi zvezne ustave z dne 31. januarja 1946, ki je spremenila naziv Dem okratična federa­ tivna Jugoslavija (DFJ) v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ), seje 20. februarja 1946 z zakonom Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta spremenil tudi naziv Federalna Slovenija v Ljudsko republiko Slovenijo (LRS), dotedanja Narodna vlada Slovenije pa v Vlado Ljudske republike Slovenije. Isti zakon je tudi določil, da se na območju LRS dotedanji narod­ noosvobodilni odbori na vseh ravneh preim enujejo v ljudske odbore, kar se je na območju osta­ lega dela FLRJ zgodilo že sredi leta 1945. Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije, Ur. 1 . Federativne ljudske republike Jugoslavije, št. 10-54/1946 (v nadaljevanju: Ur. 1 . FLRJ): Zakon Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o nazivu Ljudske republike Slovenije ter organov državne uprave in državne oblasti v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . Ljudske republike Slovenije, št. 15-62/1946 (v nadaljevanju: Ur. 1 . LRS): Josip Globevnik: Ljudski odbori, organi ljud­ ske samouprave, pregled razvoja in njihova ureditev, Ljubljana 1952, str. 29 (v nadaljevanju: Josip Globevnik: Ljudski odbori). 5 Z Zakonom o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine z dne 12. aprila 1952 so bili kraji kot upravnoteritorialne enote odpravljeni, namesto njih so nastale večje uprav­ noteritorialne enote, občine. Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 11-39/1952. 6 Število okrajev se je od konca 2. svetovne vojne zm anjševalo, dokončno so bili odpravljeni 31. marca 1965 z ustavnim zakonom. Ustavni zakon o odpravi okrajev v SR Sloveniji, Ur. 1 . Socia­ listične republike Slovenije, št. 10-80/1965 (v nadaljevanju: Ur. 1 . SRS). 7 Ustava Ljudske republike Slovenije, ki je bila sprejeta 16. januarja 1947, v poglavju IX, v katerem so opredeljeni organi državne oblasti v upravnoteritorialnih enotah, okrožij kot upravnoteri- torialnih enot ne navaja. To je upoštevano v Zakonu o spremembah upravne razdelitve LRS, k ije bil sprejet 23. jan u arja 1947. Ustava Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 4.A-20/1947: Za­ kon o spremembah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 10. septembra 1946, Ur. 1 . LRS, št. 5-21/1947. 8 Zakon o ustanovitvi oblasti v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 16-86/1949. Na ozemlju Ljudske republike Slovenije so bile 6. maja 1949, ko je bil sprejet omenjeni zakon, ustanovljene naslednje oblasti: Goriška, Ljubljanska in Mariborska. Glavno mesto Ljubljana je bilo samostojna upravnoteritorialna enota in ni bilo vključeno v nobeno oblast. Ljubljanska in Mariborska oblast sta bili kot upravnoteritorialni enoti odpravljeni 13. januarja, Goriška pa 1. m arca 1951. Zakon o odpravi oblasti kot upravnoteritorialnih enot v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 25- 21/1951: Ukaz o določitvi dneva, ko preneha Goriška oblast, Ur. 1 . LRS, št. 9-42/1951. upravnoteritorialna enota zelo nejasno opredeljeno m esto. Tudi prva uprav- noteritorialna razdelitev iz prvih dni septembra 1945 mestu ne namenja ve­ like pozornosti. Le območji Celja in Maribora sta dobili status okraja, in sicer kot okraj Celje mesto in okraj Maribor mesto. Do 6. septembra 1945, ko je bila sprejeta prva upravnoteritorialna razdelitev,9 sta bila oba okraja razdeljena na č e t r t i s četrtnimi narodnoosvobodilnimi odbori oziroma četrtnimi ljudski­ mi odbori (ČNOO oz. ČKLOj. Na četrti je bil razdeljen tudi Kranj. Četrti, ime­ novane tudi kvarti, so se okraju Maribor mesto spet pojavile konec februarja 1947. Konec februarja 1949 sojih zamenjali rajoni.1 0 Okraja Celje mesto in Maribor mesto sta se oktobra 1949 spremenila v m esti, iz lo č e n i iz okra jev, ki sta se jim a junija 1950 za dve leti z enakim sta­ tusom pridružili še mesti Jesenice in Kranj, junija 1951 pa še Bled. Vodili so jih mestni ljudski odbori, kijih zakonodaja opredeljuje tudi kot ljudske odbore mest.1 1 Samostojna upravnoteritorialna enota je bilo G la vn o m e s to L ju b lja n a z Mestnim ljudskim odborom glavnega mesta Ljubljana. Ljubljana je bila kot glavno mesto opredeljena v razglasu Mestnega narodnoosvobodilnega odbora glavnega mesta Ljubljana z dne 20. avgusta 1945.1 2 Glavno mesto je bilo raz­ deljeno na ra jo n e , ti pa na četrti z rajonskimi in četrtnimi narodnoosvo­ bodilnimi oziroma ljudskimi odbori. V začetku septembra 1945 se je Glavno mesto Ljubljana preimenovalo v O k ro ž n o m e s to L ju b lja n a z okrožnim narod­ noosvobodilnim oziroma ljudskim odborom okrožnega mesta Ljubljana,1 3 septembra 1946 v O k rožje L ju b lja n a mesto z Okrožnim ljudskim odborom Zakon o upravni razdelitvi Federalne Slovenije, Ur. 1 . Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, št. 33-231/1945 (v nadaljevanju: Ur. 1 . SNOS in NVS). 10 Milko Mikola: Razvoj oblasti na območju Celja v obdobju 1945-1954, Celjski zbornik 1985, Celje 1985, str. 7-28 (v nadaljevanju: Milko Mikola: Razvoj oblasti); Milko Mikola: Mestni ljudski odbor Celje 1945-1954, Inventarji I, Publikacije Zgodovinskega arhiva Celje, Celje 1987, str. 3-5, (v nadaljevanju: Milko Mikola: Mestni ljudski odbor); Slavica Tovšak: Razvoj mariborskih četrti v letu 1945 s poudarkom na upravnih spremembah in značilnostih prvih volitev. Arhivi, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, XIX/1-2, Ljubljana 1996, str. 60-76 (v nadaljevanju: Sla­ vica Tovšak: Razvoj mariborskih, Arhivi); Janez Kopač: Upravni in teritorialni razvoj Kranja od 9. maja 1945 do sredi leta 1950 in prizadevanja za izpolnitev prvega petletnega plana, Kranj v svo­ bodi in obnovi 1945-1950, Kranj 1986, str. 23-59; Zakon Predsedstva Slovenskega narodnoosvo­ bodilnega sveta o delni spremembi zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 6. septembra 1945, Ur. 1 . LRS, št. 18-79/1946; Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 8-34/1949. Glavno mesto Ljubljana in mesta so bila kot upravnoteritorialne enote odpravljena konec junija 1955. Hkrati je bilo od­ pravljeno tudi večje število okrajev. Zakon o obm očjih okrajev in občin v Ljudski republiki Slo­ veniji, Ur. 1 . LRS, št. 24-1 19/1955. 11 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 8-34/1949: Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 33-206/1949; Zakon o posebni pristojnosti ljudskega odbora mesta Bled, Ur. 1 . LRS, št. 21-107/1951. 12 Razglas o obsegu in upravni razdelitvi glavnega mesta Ljubljane, Ur. 1 . S NOS in NVS, št. 29- 215/1945. 13 Zakon o upravni razdelitvi Federalne Slovenije, Ur. L SNOS in NVS, št. 33-23/1945. Ljubljana mesto,1 4 januarja 1947 pa ponovno v G la vn o m e s to L ju b lja n a z Mestnim ljudskim odborom glavnega mesta Ljubljana,1 5 ki je bilo od febru­ arja 1948 do aprila 1952 spet razdeljeno na ra jo n e z rajonskimi ljudskimi odbori.1 6 Od aprila 1952 so imeli status mesta kot upravnoteritorialne enote Ljub­ ljana, Maribor in Celje1 7 z mestnimi ljudskimi odbori oziroma ljudskimi od­ bori mest. Mesto Ljubljana je bilo od aprila 1952 do srede leta 1955 uprav- noteritorialno razdeljeno na o b č in e v o k v iru (s e s ta v i) m esta. Eno občino v sestavi mesta je imelo od konca junija 1952 tudi mesto Maribor. Mesto Celje je bilo razdeljeno na tri občine v sestavi mesta šele jeseni 1953.1 8 Ljudski odbori takih občin so se imenovali ljudski odbori občin v sestavi mest. Od aprila 1952 dalje so bile kot najnižje upravnoteritorialne enote o b č in e z občinskimi ljudskimi odbori (ObLO) in m e stn e o b č in e v s e s ta v i o k ra ja s p o ­ s e b n im i p ra v ic a m i z ljudskimi odbori mestnih občin (LOMO). Občine so se po­ vezovale v večje upravnoteritorialne enote, ki so bile še vedno okraji z okraj­ nimi ljudskimi odbori.1 9 Sredi leta 1955 so bile odpravljene vse dotedanje upravnoteritorialne eno­ te. Ustanovljene so bile velike ob čin e, imenovane tudi k om u n e, z občinskimi ljudskimi odbori. Povezane so bile v okraje z okrajnimi ljudskimi odbori.2 0 V dejavnosti ljudskih odborov na vseh ravneh je bil vse do začetka pet­ desetih let zaradi tedanjih družbenih razmer »... poudarek na splošnih vpra­ šanjih vsedržavnega pomena; lokalni interesi ožjih družbenih skupnosti se še niso mogli v večji meri uveljavljati ...« V procesu deetatizacije, ki se je formalno začel z drugim Splošnim zakonom o ljudskih odborih iz konca maja 1949, končal pa s sprejetjem zveznega in republiških ustavnih zakonov v za­ četku leta 1953 (jugoslovanska ureditev je zapuščala sovjetske vzore), so ljud­ ski odbori okrepili svoj »... samoupravni položaj ... oziroma samoupravnost lo­ kalnih teritorialnih skupnosti ...«2 1 14 Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 62-242/1946. 15 Zakon o spremembah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 10. septembra 1946, Ur. 1 . LRS, Št. 5-21/1947. 16 Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 9-55/1948; Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine. Ur. 1 . LRS, št. 11-39/1952; Zakon o ob­ močjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 24-119/1955. 17 Mesto Celje je 26. marca 1954 izgubilo status mesta (pridobilo je status mestne občine s po­ sebnimi pravicami v sestavi okraja), ko je Ljudska skupščina LRS sprejela Zakon o spremembi za­ kona o ljudskih odborih mest in mestnih občin. Ur. 1 . LRS, št. 13-40/1954. 18 Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 11- 39/1952; Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 19-92/1952; Zakon o spremembah zakona o razdelitvi Ljud­ ske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 31-101/1953. 19 Zakon o ljudskih odborih mest in mestih občin, Ur. 1 . LRS, št. 19-90/1952: Zakon o občinskih ljudskih odborih. Ur. 1 . LRS, št. 19-88/1952; Zakon o okrajnih ljudskih odborih. Ur. 1 . LRS, št. 19- 89/1952. 20 Zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 24-119/1955. 21 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 89, 92, 276-277. Moša Pijade je poudaril pomen narodnoosvobodilnih oziroma ljudskih od­ borov tudi s pozivom, naj v vsej državi začnejo zbirati gradivo o njihovem de­ lovanju kot organih oblasti. Poziv je objavljen v uvodu obrazložitve osnutka Splošnega zakona o ljudskih odborih predsednika ministrskega sveta in mini­ stra za ljudsko obrambo maršala Josipa Broza Tita in njegovega govora o ljudskih odborih kot organih ljudske oblasti, ki ga je imel na skupni seji obeh domov Ljudske skupščine FLRJ 18. maja 1946, na kateri so sprejemali prvi Splošni zakon o ljudskih odborih.2 2 2. Periodizacija razvoja Federativne ljudske republike Jugoslavije, 1945-1955 Ustavnopravna teorija deli obdobje od konca druge svetovne vojne do leta 1955 na dva dela. Prvi del se je začel med vojno in je trajal do sprejetja Ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije 31. januarja 1946. To je bil čas, »... ko so bili postavljeni temelji nove ljudske oblasti ...« in je bila izvršena revolucija. Drugi del zajema čas od sprejetja Ustave Federativne ljudske republike Ju­ goslavije konec januarja 1946 do sprejetja Ustave Socialistične federativne re­ publike Jugoslavije 21. februarja 1974. To obdobje se deli na dve podobdobji, in sicer: 1. Podobdobje ljudske demokracije od konca januarja 1946 do sprejetja Us­ tavnega zakona Federativne ljudske republike Jugoslavije 13. januarja 1953. Imenuje se tudi čas revolucionarnega etatizma pa tudi administrativnega socializma. 2. Podobdobje socialistične demokracije oziroma samoupravljanja od srede januarja 1953 dalje. Začetek samoupravljanja pomeni sprejem Temeljnega zakona o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospo­ darskimi združenji po delovnih kolektivih. Ljudska skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije ga je sprejela 27. junija 1950, ustavno pa ga je slaba tri leta kasneje opredelil ustavni zakon.2 3 3. Osnovna ustavnopravna načela v obdobju ljudske demokracije, 1945/46-1953 Ustava FLRJ je formulirala načela, ki so oblikovala vse »... temeljne odnose, ki so bili uresničeni v preteklem narodnoosvobodilnem boju in v izvedbi ljud­ • p j O narodnim odborima, predgovor, Beograd 1946, str. 5. 23 M ajda Strobl, Ivan Kristan, Ciril Ribičič: Ustavno pravo, str. 51; Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije, Ur. 1 . FLRJ, št. 10-54/1946; Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve Federativne ljudske republike Jugoslavije in o zveznih organih oblasti, Ur. 1 . FLRJ, št. 3- 19/1953; Tem eljni zakon o gospodarjenju z državnim i gospodarskimi podjetji in višjimi gospo­ darskimi združenji po delovnih kolektivih, Ur. 1 . FLRJ, št. 43-391/1950. ske revolucije ...« in so odločilno vplivala tudi na delovanje lokalnih organov oblasti. To so bila načela razrednosti ljudske oblasti, to je suverenosti ljud­ stva, volilnosti in odpoklicljivosti, zakonitosti dela vseh organov oblasti, enot­ nosti oblasti, demokratičnega centralizma in državne lastnine. N a č e lo ra z re d n o s ti lju d sk e o b la s ti a li s u v e re n o s ti lju d s tv a pomeni, da je to »... demokracija za delovno ljudstvo, ni pa to demokracija za ostanke kapi­ talizma in za tiste, ki rovarijo zoper novo ljudsko oblast...« To je pomenilo, da je »... za ostanke kapitalizma ... ljudska oblast nepopustljiva diktatura ...« Ostanki kapitalizma »... se prostovoljno odrečejo preteklosti in se potrudijo, da najdejo v socialistični družbi pogoje za osebni obstoj ... ali pa bo nanje padla roka naše ljudske oblasti ...« Gre za diktaturo proletariata. N a č e lo v o liln o s ti in o d p o k lic ljiv o s ti p red s ta v n išk ih in iz v rš iln ih o rg a n o v predstavlja »... obrambno sredstvo zoper birokratizem ...« ter omogoča pove­ zanost nosilcev javnih funkcij s svojimi volivci. To načelo je »... najmočnejše sredstvo, s katerim množice stalno in neposredno vplivajo na oblast...« N a č e lo z a k o n ito s ti d ela o rg a n o v o b la s ti pomeni, da organi oblasti izvršu­ jejo oblast na temelju zvezne in republiških ustav, zakonov in drugih pred­ pisov. Vsi akti državnih organov morajo temeljiti na zakonih. N a č e lo e n o tn o s ti o b la s ti pomeni, da ljudstvo samo ali prek svojih pred­ stavniških organov izvršuje celotno oblast. Pomeni enotnost zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti ter hkrati tudi enotnost lokalne in centralne oblasti. Ljudski odbori na vseh stopnjah za svoja območja za lokalne zadeve izdajajo splošne obvezne predpise (zakonodajna funkcija), izvršujejo jih sami ali prek svojih izvoljenih izvršilnih odborov (izvršilna funkcija), volijo predsednike, sodnike in sodnike porotnike okrajnih in okrožnih sodišč (sodna funkcija). To je horizontalna smer učinkovanja tega načela. Vertikalna smer učinkovanja pa pomeni, »... da imamo istovrstno ... oblast v vseh teritorialnih enotah ..., naloge vseh teritorialnih enot so istovrstne javne naloge in vse te naloge opravljajo istovrstni predstavniški organi, ki jih izvoli ljudstvo na ustreznem območju ...« N a č e lo d e m o k ra tičn e g a c e n tra liz m a pomeni, da »... organi oblasti in posamezni nosilci državnih funkcij niso odgovorni samo tistim, ki so jih iz­ volili, oziroma so jim poverili določeno funkcijo, ampak so odgovorni tudi viš­ jim organom oblasti ...« (dvojna odgovornost). Vsebuje demokratične in cen­ tralistične sestavine. Demokratične sestavine so neposredne, splošne, tajne in enake volitve predstavniških organov in njihov morebitni odpoklic ter samo­ stojno izvrševanje oblasti v lokalnih zadevah. Centralistični elementi pa so obveznost predpisov višjih organov, pravica nadziranja nižjih organov oblasti s strani višjih organov in usklajenost predpisov nižjih organov oblasti s pred­ pisi višjih organov. Janez Šmidovnik ugotavlja, da je bilo načelo demokra­ tičnega centralizma povzeto po sovjetski ureditvi. Zanj je značilno, da vsebuje »... še zelo malo samoupravnosti, mnogo večje elementov centralizma ...« N a č e lo d rža v n e la s tn in e p ro iz v a ja ln ih sred stev pomeni, da so vsa rudna in druga naravna bogastva, sredstva železniškega in zračnega prometa, pošta, brzojav in telefon ter radio z ustavo postala državna lastnina. Z revolu­ cionarnimi ukrepi (zaplemba, nacionalizacija, agrarna reforma itd.) je država glede na svoje cilje obsežno omejevala oziroma krčila privatno lastnino. Last­ ninski subjekt je država. Na področju kmetijstva je prevladovala zadružna lastnina, pri kateri je bil lastninski subjekt zadružni kolektiv.24 24 M ajda Strobl, Ivan Kristan, Ciril Ribičič: Ustavno pravo, str. 53-59: Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 93-95, 276-279: Jože Juhart: Glavne značilnosti novega Splošnega zakona o ljudskih odborih. Ljudska uprava, II/7, Ljubljana 1949, str. 301-321. II. ODBORI OSVOBODILNE FRONTE IN NARODNOOSVOBODILNI ODBORI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO 1. Uvod Zametki organov lokalnih oblasti in uprave na območju bodoče Jugoslavije so začeli nastajati med drugo svetovno vojno. Janez Šmidovnik ugotavlja, da je nova država »... rasla na temeljih, ki so bili obenem temelji nove lokalne samouprave, na narodnoosvobodilnih odborih ..., kajti osvobodilna vojna, ki je bila obenem tudi socialistična revolucija, je sproti odpravljala vse prejšnje organe oblasti ...« Po direktivah Komunistične partije Jugoslavije so narodno­ osvobodilni odbori postali »... temeljni začasni organi oblasti, in sicer oblika revolucionarne oblasti, podobne sovjetom ...«2 5 Prvi narodnoosvobodilni odbori so se na območju Jugoslavije pojavili jeseni 1941 na osvobojenih ozemljih Srbije, Črne gore, Hrvaške pa tudi Bosne in M a­ kedonije.26 Svojo formalizacijo so dobili februarja 1942 v Fočanskih predpisih, ki jih je sestavil Moša Pijade. Tvorila sta jih dva predpisa: Naloge in sestav narodnoosvobodilnih odborov ter Pojasnila in navodila za delo narodnoosvo­ bodilnih odborov v osvobojenih krajih. Po prvem predpisu so bili narodno­ osvobodilni odbori na osvobojenih območjih, na katerih je partizanska vojska »... sproti odpravljala vse prejšnje organe oblasti ...« opredeljeni kot »... za­ časni organi ljudske oblasti ...« Narodnoosvobodilni odbori, ki so jih usta­ navljali po vaseh, občinah in okrajih, so opravljali vse funkcije oblasti, razen tistih, ki so pripadale vojaškim oblastem. Njihova naloga je bila skrbeti za partizanske odrede pa tudi za zaledje. Skrbeli so zlasti za preskrbo fronte, utrjevanje zveze med fronto in zaledjem, red in mir v zaledju in za preskrbo prebivalstva. Kot poudarja Makso Šnuderl, se v Fočanskih predpisih ».. vidi že izgrajen sistem NOO kot najnižjih in temeljnih lokalnih organov ljudske ob­ lasti ,..«27 V Bihaških (Krajinskih, tudi Drinskih predpisih), ki so nastali septembra 1942, so določila o volitvah narodnoosvobodilnih odborov in po­ stavljanju zalednih vojaških oblasti. V njih narodnoosvobodilni odbori niso več opredeljeni kot začasni organi oblasti, ker »... so postali že stalni, nor­ malni organi ljudske oblasti ...«, ki so se že uveljavili »... in jih je ljudstvo že sprejelo ...« Poslej so narodnoosvobodilne odbore označevali kot stalne organe nove oblasti. Zlasti je bila njihova stalnost poudarjena v spremnem, t. i. direktivnem pismu Josipa Broza Tita septembra 1942, s katerim so nekaterim glavnim štabom poslali brošure z Bihaškimi predpisi. V pismu je naročal, »... 25 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 89. 26 Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 99-123. 27 Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 10, 168-172; Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 89-90. naj /se/ več ne naglasa začasni značaj oblasti NOO, temveč naj se označujejo kot temelj bodoče ljudske oblasti ...« Tone Ferenc povzema mnenje Maksa Šnuderla, da v Sloveniji najverjetneje niso poznali vsebine obeh predpisov. Bihaški predpisi so bili do sprejetja Ustave FLRJ 31. januarja 1946 in prvega Splošnega zakona o ljudskih odborih z dne 24. maja 1946 »... zadnji splošni predpisi o narodnoosvobodilnih odborih, ki so jih izdali vrhovni or­ gani ...« Posamezne federalne enote pa so že med narodnoosvobodilnim bojem v svojih predpisih o narodnoosvobodilnih odborih razčlenjevale centralne predpise in jih prilagajale krajevnim značilnostim. Leta 1942 so na celotnem območju Jugoslavije razpredli mrežo narodno­ osvobodilnih odborov, zato je bil oktobra 1942 pri Vrhovnem štabu ustanov­ ljen začasni upravni odsek, »... v katerega pristojnost je spadala tudi pravica dajati narodnoosvobodilnim odborom enotna navodila in dolžnost, dajati jim pomoč ...« Zaradi velikega števila narodnoosvobodilnih odborov na osvobo­ jenih ozemljih Vrhovni štab ni mogel več neposredno voditi in nadzirati njihovega dela. Pojavila se je potreba po posebnem telesu, »... ki naj ... ima vodilno vlogo pri organizaciji ljudske oblasti ...« Nalogo je prevzel Antifaši­ stični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ), ustanovljen 26. novemb­ ra 1942 v Bihaću, ki je v razmerju do narodnoosvobodilnih odborov tvoril njihov organizacijski vrh. Začasni upravni odsek pri Vrhovnem štabu je bil 16. decembra 1942 odpravljen, saj so njegove naloge prešle na AVNOJ. Vrhovni štab je postal vrhovno vojaško vodstvo.2 8 2. Odbori Osvobodilne fronte, 1941-1942 Razvoj partizanske oblasti v Sloveniji kaže nekatere organizacijske poseb­ nosti.29 Že v začetni fazi partizanskega odpora proti okupacijskim oblastem se je razvijala iz Osvobodilne fronte slovenskega naroda (OF). Do srede septemb­ ra 1941 je OF vodil Vrhovni plenum, sestavljen iz predstavnikov skupin, ki so se združevale v njej, njegov izvršilni organ pa je bil Izvršni odbor Osvobodilne fronte, sestavljen iz predstavnikov ustanovnih skupin.30 Njeni organi na terenu so bili odbori OF. Ustanovljeni so bili na vseh ravneh. Temeljni odbori OF so bili terenski odbori po vaseh in zaselkih, višji so bili rajonski (okrajni), okrožni in pokrajinski odbori. Medtem ko so terenski odbori nastajali brez poprej predvidene organizacijske sheme, so jo za druge odbore določali od njih višji odbori, tako okrožni odbori za rajonske odbore, pokrajinski za 28 M akso Šnuderl: Zgodovina, str. 173-179; Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 17-22; Janez Šmi- dovnik: Koncepcija, str. 89-90; Tone Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, 1. knjiga: D ržava v državi, Ljubljana 1987, str. 243-244 (v nadaljevanju: Tone Ferenc: Ljudska oblast I). 29 M akso Šnuderl: Zgodovina. Razvoj ljudske oblasti na območju Slovenije je prikazan na straneh: 123-151, 181-202, 240-254, 282-298, 308-324, 349-364. 30 Geslo: Osvobodilna fronta slovenskega naroda, Enciklopedija Slovenije 8, Ljubljana 1994, str, 199-202 (v nadaljevanju: ES); geslo: Vrhovni plenum OF, ES 14, Ljubljana 2000, str. 386; geslo: Izvršni odbor OF, ES 4, Ljubljana 1990, str. 238. okrožne in Izvršni odbor OF za pokrajinske. »... Pri graditvi svoje organi­ zacijske mreže pa seje Osvobodilna fronta le malo ... ozirala na okupatorjeve meje in na njihovo upravno teritorialno razdelitev zasedenih slovenskih po­ krajin ...« Širila jo je tudi prek državne meje, ki je po koncu prve svetovne vojne delila slovensko etnično ozemlje. Pokrajinski odbori OF so bili ustanovljeni na Štajerskem, Gorenjskem, Pri­ morskem in Koroškem. Za območje Ljubljanske pokrajine je funkcijo pokrajin­ skega odbora opravljal kar Izvršilni odbor OF. Število okrožnih, okrajnih in rajonskih odborov ter terenskih odborov OF se je v vojnem obdobju zelo spreminjalo. Število okrožij in njihovih okrožnih odborov se je proti koncu vojne zmanjševalo. Za članstvo odborov OF je vse do jeseni 1944 veljalo načelo, da višji odbori imenujejo člane nižjih; večja izjema je bila le pri terenskih odborih, ki so nastajali brez posebnih imenovanj. Za osnovno članstvo odborov OF ni bila pomembna strankarska pripadnost, medtem ko je bil sestav izvršilnih od­ borov OF v načelu sestavljen paritetno glede na politične skupine, ki so bile združene v odborih, vodili pa sojih člani Komunistične partije Slovenije.3 1 Za Slovenijo je bilo značilno, da so imeli odbori OF hkrati politično in oblastno funkcijo. Kot oblastni organi »... so imeli tudi vlogo, ki sojo imeli na drugih območjih Jugoslavije narodnoosvobodilni odbori ..,«3 2 Makso Šnuderl ugotavlja, da začetki vojaške vstaje in upora proti okupa­ torju pomenijo tudi začetek ljudske oblasti v Sloveniji. Za razliko od drugih federalnih enot Jugoslavije, kjer je nova oblast nastajala na osvobojenem ozemlju, je nova oblast »... v Sloveniji najpoprej nastajala na okupiranem ozemlju, kar spada med specifičnosti slovenskega razvoja ljudske oblasti ...« Na okupiranem območju Slovenije so nastajali terenski odbori OF, ki so kot politični organi izvajali tudi oblastne funkcije. To so bile naloge, ki so izhajale iz odlokov Vrhovnega plenuma OF oziroma Slovenskega narodnoosvobo­ dilnega sveta. Zato je bila vojna oblast prvi realni temelj te oblasti. Slovenska posebnost pa je bila, da je vodstvo OF že kmalu dobilo »... toliko dejanske avtoritete, da je moglo kmalu izvajati že prve elemente take oblasti, ki sicer pripada samo državi. Tako imamo paralelni razvoj vojne oblasti in začetke civilne oblasti v dobi, ko še ni bilo osvobojenega ozemlja, ko terenski odbori OF še niso mogli razviti enake javne dejavnosti, kakor NOO v Srbiji v istem času ...« Ker pa zaradi vojnih razmer ni bilo mogoče izpeljati volitev, se niso imenovali narodnoosvobodilni odbori.33 Tone Ferenc ugotavlja, da je »... osvobodilna fronta kot politična organizacija in množično gibanje ... na terenu začela dobivati tudi oblastni značaj in so njeni odbori začeli poleg političnih funkcij opravljati tudi oblastne funkcije. Ta dvojni - politični in ob­ 31 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 7-8, 15-16, op. 15. 32 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 91. 33 Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 130-144. lastni - značaj so imeli ves čas narodnoosvobodilnega boja, razen takrat, ko je ljudstvo, organizirano v OF, izvolilo posebne organe oblasti - narodnoosvo­ bodilne odbore ... Čim bolj je bilo neko območje svobodno, tem bolj so odbori OF lahko opravljali oblastno funkcijo ... Medtem ko seje pri vrhovnem organu Osvobodilne fronte in ljudske oblasti ena in druga funkcija izražala tudi v ime­ nu, tj. v imenu vrhovni plenum OF (politična funkcija) ali Slovenski narodno­ osvobodilni odbor (predstavniška in oblastna funkcija), so nižji organi Osvobo­ dilne fronte tudi pri izvajanju oblastne funkcije obdržali ime odborov Osvobo­ dilne fronte (terenski, rajonski, okrožni, pokrajinski). Narodnoosvobodilni odbori so bili kot posebni organi ljudske oblasti na Slovenskem vedno le izvo­ ljeni in so opravljali vedno le oblastno funkcijo in ne obeh funkcij .,.«34 Proti koncu leta 1941 je bila na slovenskem ozemlju, razen na Koroškem, dobro razpredena mreža odborov OF. Skoraj 400 jih je delovalo samo v Ljub­ ljani, na Gorenjskem jih je bilo več kot 100, na Štajerskem so jih že močno prizadeli okupatorjevi vdori vanjo, v Prekmurju je mrežo odborov OF že jeseni uničil madžarski okupator, na Primorskem pa seje šele vzpostavljala.3 5 Navodila za delo odborov OF so poleg političnih nalog poudarjala tudi ob­ lastne, prva leta zlasti pobiranje davka in posojila svobode, zbiranje zimskih potrebščin in prostovoljcev za vstop v partizanske vrste ter bojkotiranje okupatorjevih odredb in pozivov, saj se morajo »... terenski, rajonski, krajevni in okrožni odbori OF ... čutiti kot elementi suverene narodne oblasti ,..«36 Zlasti odbori v Ljubljani so bili zelo dejavni, zato je bilo njihovo delovanje v glavnem mestu označeno kot delovanje države v državi.37 Tudi navodila Cen­ tralnega komiteja KPJ iz začetka januarja 1942 so poudarjala pomen teren­ skih odborov OF, ki morajo »... postati jutrišnja oblast ...« in jo je »... že danes treba osvajati delež za deležem ...« Zato je bilo potrebno Slovence poučiti, naj »... iščejo zaščite ne pri italijanskih in nemških oblasteh, marveč pri odborih OF ...«, ki »... niso več samo odbor, ki združuje pripadnike raznih političnih strank v skupni osvobodilni borbi, marve'č so v prvi vrsti že predstavniki ljudskih množic, ki ... korak za korakom vzpostavljajo svojo oblast ...«3 8 Oblastna moč Osvobodilne fronte se je konec leta 1941 in v začetku 1942 izražala skozi manifestacije Slovencev, ki so spoštovali in izvajali njena na­ vodila, sabotirali pa odredbe okupatorjev.39 Med drugimi je bil 28. marca 34 Tone Ferenc: Ljudska oblast I. str. 30-31; Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 138-139; geslo: N a­ rodnoosvobodilni odbor, ES 7, Ljubljana 1993, str. 332. 35 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 33-34. 36 Kratko navodilo terenskim, krajevnim, rajonskim in okrožnim odborom OF, Makso Šnuderl: Do­ kumenti, dokument št. 12, str. 27-28. 37 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 31-32. 38 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 36-38. 39 K m anifestiranju moči Osvobodilne fronte so vabili proglasi: V Slovenskem poročevalcu z dne 24. oktobra 1941 je bil objavljen proglas, k ije 29. oktober razglašal kot »... narodni praznik, slovenski dan našega borbenega protesta proti sužnosti ...«, 22. in 29. novembra 1941 je bil objavljen proglas, ki je 1. december proglasil za državni praznik Jugoslavije, 30. decem bra 1941 je bil sprejet odlok o razlastitvi tujih veleposestnikov brez odškodnine, ki je začel veljati takoj. Nanašal se je na veleposestnike okupatorske narodnosti in na slovenske veleposestnike, ki so pomagali okupatorjem »pri zatiranju sloven­ skega naroda«. Odlok je pooblaščal terenske odbore OF, da škodo, ki jo je ali jo bo povzročil okupator, poravnajo »... z odvzemom potrebnih predmetov, kakor stavbnega materiala, živine, plodov za prehrano, setev itd. ...« Terenski odbori so predloge za razlastitve in zaplembe morali pošiljati v odločitev Izvršnemu odboru OF.40 Prva veleposestva so spomladi 1942 razlastili na osvobojenem ozemlju. Razlastitve so zajele tudi zemljo italijanske družbe Emona in Kočevarjev. Njihovo zemljo so gospodarske komisije, ki jih je usta­ novil Izvršni odbor OF, dodeljevale brezplačno, z nerazdeljeno zemljo pa so razpolagale same.4 1 Ustanavljali so razlastitvene odbore in odbore agrarnih interesentov. Razlastitveni odbori - kjer teh ni bilo, pa narodnoosvobodilni odbori - so v soglasju s partizanskimi poveljstvi izdajali tudi dovolilnice za pripravljanje stelje, drv, sekanje stavbnega lesa in nabiranje gozdnih sadežev v razlaščenih gozdovih.4 2 3. Narodnoosvobodilni odbori v Ljubljanski pokrajini, od spomladi 1942 do kapitulacije Italije septembra 1943 Oblastne odloke Izvršnega odbora OF je bilo mogoče izvajati na osvo­ bojenem ozemlju in delno na območjih, ki so jih nadzirale partizanske enote. Večje osvobojeno ozemlje so partizani izbojevali spomladi 1942 na Dolenjskem in Notranjskem, to je v Ljubljanski pokrajini, in je obstajajo kar tri mesece. Tu je tedaj delovalo 8 okrožnih odborov in večje število rajonskih odborov OF. Okrožja so bila razmeroma velika in zato težko obvladljiva, zato so ponekod med rajoni in njimi ustanavljali vmesna podokrožja, ki so jih vodili pod- okrožni odbori O F.4 3 a ) O d sp om la d i d o p o le t ja 1942 Spomladi 1942 je slovenska partizanska vojska osvojila obsežno ozemlje na objavljen proglas, ki je za 3. jan u ar 1942 odrejal »... za dan spomina na žrtve, ki so tekom leta 1941 padle v borbi za svobodo slovenskega naroda ...«, 31. jan u arja 1942 pa proglas, ki je 7. februar proglašal »... za slovenski narodni praznik vseslovenske enotnosti ...«, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokumenti št. 13, 14, 15, 16, 17, 22, str. 28-31, 35: Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 140-141: Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 30. 40 Odlok o razlastitvi tujih veleposestnikov v povračilo škode, povzročene po okupatorjih, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 26, str. 41. 41 Odlok o dodeljevanju in upravljanju zemlje izseljenih Kočevarjev na osvobojenem slovenskem ozemlju, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 40, str. 51-52. O razlaščanju veleposestev in družbe Emona glej Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 314-334. 42 Uredba o izkoriščanju razlaščenih veleposestniških gozdov, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 33, str. 46-47: Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 39-48. 43 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 244-245, 533-534. Kočevskem, v Suhi krajini, velikem delu Notranjske in skoraj po vsej Dolenjski. Na osvobojenem ozemlju so se pojavili novi problemi »... tako glede uprave tega ozemlja, kakor tudi glede razmerja do fronte ... Nastali so objektivni pogoji za prehod v naslednjo kvalitetno stopnjo ,..«4 4 Izvršni odbor OF je 17. maja 1942, na zadnji seji, ki je še bila v Ljubljani (nato je odšel na osvobojeno ozemlje), izdal odlok o postavitvi narodne oblasti na slovenskem osvobojenem ozemlju. Določal je, »... da na slovenskem ozem­ lju, ki ga osvobode slovenske partizanske čete, prevzame oblast Osvobodilna fronta slovenskega naroda ...« Kot organi civilne oblasti »... se za prvi čas po­ stavijo terenski odbori OF na njihovem dosedanjem območju ...« in so pod­ rejeni višjim organom OF. Določeno je bilo, da »... terenski odbori OF kot ob­ lastni organi izvajajo navodila Izvršnega odbora OF, ukrepajo samostojno v vseh primerih, ki zahtevajo neposredno ureditev ...« S tem je bila odpravljena dvojnost civilne in partizanske vojaške oblasti, ki je bila ponekod uvedena ob osvoboditvi ozemelj. Odlok je »... predvideval nastanek rednih organov obla­ sti, tj. narodnoosvobodilnih odborov ...«, saj je bilo določeno, »... da terenski odbori OF, brž ko bo to mogoče, izvedejo volitve v narodnoosvobodilni odbor, ki ga tvori 5 do 15 članov ...« Volilna procedura, prav tako določena v odloku, je zahtevala, da člane narodnoosvobodilnih odborov »... na ljudskem zboro­ vanju po demokratičnem večinskem načelu izvolijo volivci z območja teren­ skega odbora OF od dopolnjenega 18. leta starosti naprej ne glede na spol ...« Odlok je uzakonil aktivno in pasivno volilno pravico tudi za ženske, česar na Slovenskem pri volitvah v oblastne organe do tedaj ni bilo. Volilno pravico so imeli tudi vojaki. Glasovanje je bilo javno, ker za »... tajno glasovanje prak­ tični pogoji niso bili dani, ker ni bilo volilnih imenikov, ne volilne aparature, komisij itd. ...« Makso Šnuderl označuje določila o volitvah narodnoosvo­ bodilnih odborov kot prvo slovensko volilno pravo.45 Za razliko od Fočanskih predpisov iz februarja 1942 odlok Izvršnega odbora OF o postavitvi narodne oblasti na osvobojenem ozemlju narodnoosvobodilnih odborov ne označuje kot začasne, ampak kot stalne organe lokalne oblasti. Začasni značaj organov oblasti so do volitev narodnoosvobodilnih odborov imeli terenski odbori OF. Razlika je tudi, da v Sloveniji ta čas tudi še ni bilo zborov volivcev.46 Razmejitev dejavnosti med odbori OF in izvoljenimi narodnoosvobodilnimi odbori je bila naslednja: »... Rajonski in terenski odbori Osvobodilne fronte so politični forumi, tj. politični organi Osvobodilne fronte, ki se morajo brigati za politično organizacijo naroda, paziti, da narodnoosvobodilni odbori delajo v duhu in po direktivah Osvobodilne fronte. Rajonski odbori odklanjajo ne­ pravilnosti narodnoosvobodilnih odborov, če take zapazijo in poročajo okrož­ 44 Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 181-182. 45 Odlok o postavitvi narodne oblasti na osvobojenem slovenskem ozemlju, Makso Šnuderl: Doku­ menti, dokument št. 30, str. 43-44; Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 186-188; Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 242-243. 46 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 244; Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 183-186. nemu odboru. V izvrševanje narodne oblasti, tj. v delo narodnoosvobodilnih odborov se terenski odbori ne mešajo, ker so narodnoosvobodilni odbori kot narodna oblast samostojni v izvrševanju svoje oblasti ... Narodnoosvobodilni odbori se za sporna vprašanja obračajo na rajonske odbore OF, od katerih zdaj začasno dobivajo instrukcije za svoje delo ...« Okrožni odbori OF pa so vzpostavljali stike z narodnoosvobodilnimi odbori posredno prek rajonskih odborov OF. Razlike med odbori OF in narodnoosvobodilnimi odbori ljudem marsikje niso bile jasne, še zlasti, ker seje dogajalo, da so v obeh organih de­ lovali isti ljudje.4 7 Na osvobojenem ozemlju je Izvršni odbor OF 27. maja 1942 sprejel proglas, ki ni ohranjen. Pozival je prebivalstvo osvobojenega ozemlja »... na prve vo­ litve, ki naj vzpostavijo novo ljudsko oblast ...« Po ukazu Izvršnega odbora OF so ga 31. maja 1942 brali v cerkvah.48 Izdelana so bila tudi navodila za nje­ govo izvedbo. Določala so, naj na območjih, kjer terenski odbori OF še niso delovali, le-te postavijo višji organi OF ali politični komisarji partizanskih čet. Na ljudskih zborovanjih je bilo potrebno predstaviti značaj nove ljudske oblasti, hkrati pa so morali člani odborov OF z agitacijo doseči, da so volivci na zborovanjih predlagali in izvolili v narodnoosvobodilne odbore kot organe oblasti »... zavedne, zanesljive, sposobne, poštene osebe, predvsem preizkušene borce za osvoboditev slovenskega naroda, za njegovo združitev in samood­ ločbo ...« Navodila so določala, da dotedanje občinske uprave takoj prenehajo obstajati in jih prevzamejo terenski odbori OF. Spomladi so terenski odbori na osvobojenem ozemlju postopno tudi dejansko prevzemali oblast od dotedanjih občinskih uprav. Pri njih so ustanavljali referate (npr. za upravo, prehrano, propagando, Narodno zaščito itd.). Volitve narodnoosvobodilnih odborov so začele razmeroma počasi potekati od srede junija 1942 dalje. Tudi pri izvoljenih narodnoosvobodilnih odborih so postopno oblikovali referate za gospodarstvo, prehrano, socialno skrbstvo, kmetijstvo, finance, sodstvo in tudi druge, če je bilo potrebno. Sicer pa so se številni narodnoosvobodilni odbori ukvarjali s prehrano evakuiranega prebi­ valstva, zlasti ko so se ljudje skupaj z organi OF in narodnoosvobodilnimi od­ bori pred italijanskimi napadi umikali v gozdove in odmaknjene kraje. Tam so ustanavljali t. i. civilna taborišča, ki si jih vodili od ljudske oblasti imenovani starešine z namestniki. Zaradi reda in discipline so poveljstvo taborišč pre­ vzeli vojaški poveljniki in politični komisarji, ki pa se v oblastno delo starešin formalno niso smeli vmešavati.4 9 Ena najpomembnejših nalog izvoljenih organov oblasti na osvobojenem ozemlju je bila skrb za prehrano partizanske vojske in prebivalstva. Največje breme izvajanja te naloge so nosili okrožni, rajonski in terenski narodno­ 47 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 255-256, 262, 268-273. A O v Odlok, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 35, str. 48: Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 247. 49 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 238-255, 260, 270-271. osvobodilni odbori, kjer teh še ni bilo, pa odbori OF. Za prvo osvobojeno ozemlje leta 1942 je veljalo načelo, da morajo »... narodnoosvobodilni odbori ... v okviru celotnega aprovizacijskega načrta za osvobojeno ozemlje sami od sebe skrbeti za zadostno sedanjo in bodočo prehrano civilnega prebivalstva svojega okrožja ...« To naj bi se doseglo s strogim nadzorom zalog in po­ trošnje hrane v okrožjih in z varnim uskladiščenjem prehrambenih viškov ter z lastnim pridelkom novega žita, obdelovanjem čim več neobdelane zemlje, s spravljanjem sadja in nabiranjem gob. Glede tega je Izvršni odbor OF 27. junija 1942 sprejel odlok o obvezni prijavi zalog, k ije zavezoval trgovce, me­ sarje in osebe, katerih zaloge živeža in drugega blaga so presegale njihove lastne potrebe. Zaloge svojega blaga so morali do 15. julija prijaviti narod­ noosvobodilnim odborom, ki so jih morali tudi preverjati, včasih tudi s pre­ iskavami. Kazen za lažno prijavo zalog je bila njihova zaplemba, zaplemba ce­ lotnega premoženja, lahko tudi smrt.50 Dne 22. julija 1942 je bil sprejet še odlok, po katerem je morala biti partizanski vojski za njeno preživetje na raz­ polago vsa zaloga življenjskih potrebščin, ki je presegala nujne potrebe prebi­ valstva. Presežke zalog so morali ugotavljati narodnoosvobodilni odbori. Na osvobojenem ozemlju se je leta 1942 kot zaščita pred okupatorjem in začetnimi dejavnostmi bele garde razmahnila Narodna zaščita, kije postajala nekakšna policijska oblast. Zavarovanju prebivalstva in osvobojenega ozemlja je bila namenjena tudi omejitev gibanja prebivalstva, zlasti čez meje osvo­ bojenega ozemlja. Le v izjemnih primerih so dovolilnice za prosto gibanje lju­ di izdajali narodnoosvobodilni odbori in partizanska poveljstva.5 1 V narodnoosvobodilnih odborih na osvobojenem ozemlju se je začela po­ stopno razvijati tudi sodna oblast, ki so jo sicer imele in izvajale partizanske enote. Pri nekaterih narodnoosvobodilnih odborih so bili postavljeni referenti za sodstvo.5 2 b ) O d p o z n e g a p o le t ja 194 2 d o je s e n i 1943 Velika italijanska ofenziva in razmeroma hiter razvoj belogardizma na Do­ lenjskem in Notranjskem v drugi polovici leta 1942 sta močno prizadela civilno prebivalstvo, narodnoosvobodilne odbore kot lokalne organe oblasti in organizacijo OF, zlasti na nižjih ravneh. Po navodilih poverjeništva za občo upravo pri Narodnoosvobodilnem svetu z dne 29. julija 1942 so v primerih, če so zaradi ofenzive izgubili osvobojeno ozemlje, morali »... funkcionarji in akti- 50 Odlok o obvezni prijavi zalog, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 44, str. 54-55; Odlok o zagotovitvi prehrane slovenski narodnoosvobodilni vojski, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 46, str. 56-57. 51 Naredba Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet o gibanju civilnega prebivalstva, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 42, str. 53. 52 Odredba o sodni pristojnosti odrednih in bataljonskih štabov. Odlok Izvršnega odbora OF o po­ stavitvi izredne sodne komisije pri izvršnem odboru Osvobodilne fronte, Makso Šnuderl: Doku­ menti, dokumenta št. 49, 50, str. 58: Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 337-352. visti OF ostati na zasedem ozemlju in nadaljevati delo na ilegalni način ...« Zaradi nasilja so bili marsikje »... terenski odbori OF in narodnoosvobodilni odbori po vaseh razbiti in prejšnje enotnosti slovenskih ljudi ni bilo več ...« Italijanska ofenziva je »... razbila mrežo izvoljenih narodnoosvobodilnih od­ borov ... Funkcije ljudske oblasti so se vrnile na terenske odbore Osvobodilne fronte, kolikor so jih ti spričo ponovne okupatorjeve zasedbe in njegovega ter belogardističnega nasilja sploh še lahko izvajali ...« V delovanju in razvoju ljudske oblasti je nastala nekajmesečna oseka.5 3 Boris Kidrič je zapisal, »... da je po veliki italijanski ofenzivi na Dolenjskem in Notranjskem OF trenutno izgubila svoj značaj narodne oblasti ...« Ponekod so šele »... konec septembra obnovili delo ... po vaseh s sistemom zaupnikov, ki so obnavljali mrežo pri­ stašev OF ..., zbirali narodni davek in druge prispevke itd. ,..«5 4 Proti koncu leta 1942 so Osvobodilno fronto ponovno začeli vzpostavljati tudi na nižjih ravneh. Tone Ferenc ugotavlja, da na novo postavljeni sistem terenskih odborov OF ob koncu leta 1942 in začetku leta 1943 v splošnem še ni mogel izvajati oblastnih funkcij. To so dovolile šele razmere, ki so nastale proti koncu pomladi 1943.5 5 Spomladi 1943 je na območju Ljubljanske pokrajine partizanska upravno- politična razdelitev ostala enaka kot pred italijansko ofenzivo. Še naprej je bilo 8 okrožij (3 so bila razdeljena še na podokrožja), rajoni so pokrivali območja tedanjih okupatorjevih občin, njihovi aktivisti pa so bili zaradi ita­ lijanske in belogardistične nevarnosti v glavnem v ilegali. Mednarodni dogod­ ki so napeljali, d a je Izvršni odbor OF 14. junija 1943 izdal okrožnico, v kateri je zapisano, daje »... bistvene važnosti, da razvijemo odbore OF - od terenskih do okrožnih - znova v organe narodne oblasti, ne glede ... ali gre za osvobo­ jeno ali pa za okupirano ozemlje ...« To je bilo po navodilih okrožnice po­ trebno narediti tako, da odbori OF sistematično in dosledno razvijajo ele­ mente oblasti »... od začetnih oblik (npr. ljudstvo sprašuje za nasvete) prek najrazličnejših odlokov (npr. prepoved sečnje lesa) pa vse do organizacije celotnega javnega življenja (pereča gospodarska vprašanja, borba proti peti koloni, zaščita pred okupatorjem, saniteta itd.) ... Intenziteta razvoja elemen­ tov oblasti je morala biti prilagojena stopnji konkretnega stanja osvobodil­ nega gibanja na posameznih območjih. Nujno je bilo, »... da se snovanja nove narodne oblasti in sodelovanja v tej oblasti udeležujejo najširše ljudske plasti ,..«56 Zaradi številnih nalog, ki so se nakazovale ob skorajšnji kapitulaciji Italije, je Izvršni odbor OF 2. avgusta 1943 sklenil, »... da je treba politično organizacijo na terenu pospešiti in jo usposobiti za prevzem oblasti ,..«5 7 Ob informaciji, da se italijanska vojska umika z nekaterih območij, je Iz­ 53 Tone Ferenc: Ljudska oblast I. str. 518-519, 523-537. 54 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 609. 55 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 565-605. 56 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 608. r 7 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str, 612. vršni odbor OF 18. avgusta 1943 izdal okrožnico, s katero je naročal »... okrožnim odborom in aktivistom OF naj na takih območjih takoj vzpostavijo oblast Osvobodilne fronte in ustanovijo Narodno zaščito ,..«5 8 Avgusta in septembra 1943 je bilo na podlagi odloka Izvršnega odbora OF urejeno področje sodstva. Tudi za civilno prebivalstvo je veljalo, da so za težja kazniva dejanja sodila vojaška sodišča, odbori OF pa so jim morali posre­ dovati dokazno gradivo. Terenskim odborom OF kot predstavnikom slovenske narodne oblasti je bila dana pristojnost reševati »... vse manjše spore in kaz­ niva dejanja ...«, kot so bili civilni spori (npr. posestni), manjše tatvine, žalje­ nja časti itd.5 9 c ) G ospod arsk e k o m isije p r i od b o rih O s v o b o d iln e fr o n te Nova oblast seje poleti 1943 najbolj uveljavila na gospodarskem področju. Tedanji dogodki »... so zahtevali tudi ustrezno organizacijo gospodarskega de­ lovanja narodnoosvobodilnega gibanja na terenu ...«6 0 Za pravilno reševanje številnih gospodarskih problemov (smotrna organizacija gospodarske pomoči narodnoosvobodilni vojski in civilnemu prebivalstvu) je Izvršni odbor OF poleti 1943 ustanovil Osrednjo gospodarsko komisijo. Ustanovljena je bila za območ­ je celotne Slovenije. Njena naloga je bila organizirati »... mrežo gospodarskih organizacij pri odborih OF ...« in da »... nakupuje in preskrblja hrano, obleko in tehnični material za potrebe vojske ...« pa tudi civilnega prebivalstva. Pri vseh rajonskih in okrožnih odborih OF je morala Osrednja gospodarska ko­ misija ustanoviti okrožne in rajonske pa tudi vaške gospodarske komisije, kar je bilo odvisno od vojaškega stanja na posameznih območjih. Precej težav je bilo pri organizaciji in delu vaških gospodarskih komisij.6 1 Gospodarske komi­ sije so bile »... strokovni tehnični aparat ...« frontnih odborov, za delo pa so odgovarjali njihovi sekretarji, ki so morali biti »... istočasno tudi gospodarski referenti pristojnega odbora OF, to je člani odbora ,..«6 2 58 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 621. 59 Odlok o postavitvi brigadnih in odrednih vojaških sodišč, Navodilo štev. 1 vsem brigadnim in odrednim vojaškim sodiščem, Navodilo štev. 2 vsem brigadnim, odrednim in področnim sodiščem. Odlok Glavnega štaba NOV in POS z dne 15. septembra 1943 o postavitvi Višjega vojaškega so­ dišča, Odlok Glavnega štaba NOV in PO Slovenije 15. septembra 1943 o postavitvi stalnih vojaških sodišč, M akso Šnuderl: Dokumenti, dokumenti št. 60, str. 73, dokument št. 64, str. 76-77, doku­ ment št. 70, str. 81-82, dokument št. 76, str. 85-87, dokum ent št. 71, str. 82. 60 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 629. 61 Odlok o ustanovitvi Osrednje gospodarske komisije, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 62, str. 75. Makso Šnuderl na isti strani navaja, da »besedila odloka ni najti« in da je vsebina znana (»iz študijskega gradiva upravno-politične šole v Črnomlju 1944«), Dokument, ki ga objavlja Makso Šnuderl, je datiran (»začetek avgusta 1943«), Tone Ferenc pa na str. 633 navaja, da je Izvršni odbor OF Osrednjo gospodarsko komisijo ustanovil 10. julija 1943. Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 633-634, 636. 62 Okrožnica, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 63, str. 76. Okrožnica je datirana 20. av­ gusta 1943, sicer pa tudi njenega »besedila ... ni n ajti«, vsebina pa je prav tako poznana iz študijskega gradiva upravnopolitične šole v Črnomlju 1944. Navodilo Osrednje gospodarske komisije za organizacijo vaških gospodar­ skih komisij, ki je bilo izdano 10. julija 1943, je določalo, da je treba »... popi­ sati vse odvišne pridelke in vso živino, preprečiti oddajanje ali prodajanje pri­ delkov okupatorju, beli gardi in prekupčevalcem, shranjevati odkupljeni in zbrani živež, organizirati zbiranje zdravilnih rastlin in gozdnih sadežev, zbirati tudi drugo blago za partizansko vojsko itd. ...« Nakupovanje presežnih pridelkov je bilo v pristojnosti vaških gospodarskih komisij ali od njih določe­ nih članov. Najrevnejšim prebivalcem so gospodarske komisije odkupljeno blago plačale z denarjem, drugim pa z obveznicami in boni. O tem so vaške gospodarske komisije odločale same, morale pa so tudi prijavljati kmete, »... ki bi se upirali oddaji odvisnih pridelkov ...« Nered pri odkupih naj bi preprečili obvezni maksimirani ceniki živil. Vaške gospodarske komisije so smele tako zbrano blago izročiti partizanskim enotam le tedaj, če se je »vojaški funk­ cionar« izkazal z izkaznico Osrednje gospodarske komisije ali Ekonomskega odseka glavnega poveljstva NOV in PO Slovenije. Partizanske enote se poslej niso več same neposredno oskrbovale s hrano, kar je bilo včasih povezano s hudimi neprijetnostmi. Tone Ferenc ugotavlja, da so bile gospodarske komisije, ki so jih na Do­ lenjskem in Notranjskem ustanavljali poleti 1943, drugod pa šele naslednje le­ to, »... poleg agitacijsko propagandnih komisij edine komisije odborov OF ,..«6 3 4. Odbori Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilni odbori v drugih slovenskih pokrajinah, do jeseni 1943 V zapisu Borisa Kidriča Dve leti OF iz leta 1943 je zapisano, da se je po vsesplošni defenzivi fašizma spomladi 1943 začela »... perioda vsesplošnega poleta osvobodilnega gibanja ...«, k ije povezalo Primorsko, Gorenjsko, Štajer­ sko in Ljubljansko pokrajino. Ena od najpomembnejših nalog je bila tudi »... razvijati in utrjevati narodno oblast OF ,..«6 4 Makso Šnuderl ugotavlja, da se je pozimi 1942/43 in spomladi 1943 »... na Gorenjskem in na Primorskem ra­ zvijalo množično gibanje OF. Štajerska je začela razvijati začetke poleta, Ko­ roška prve politične in vojaške postojanke ...« Odbori OF so nastajali na vsem okupiranem območju.6 5 Zaradi različnih pogojev so se odbori OF in narodnoosvobodilni odbori na Primorskem razvijali drugače kot v Ljubljanski pokrajini. Tudi Primorska je bila tako kot Ljubljanska pokrajina pod fašističnim okupacijskim sistemom, a »... ni bilo organizacij KPS in druge organizirane protifašistične sile, ... zato so tam prve postojanke narodnoosvobodilnega gibanja z zamudo vzpostavljali ljudje, ... ki jih je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja pošiljalo tja organi­ 63 Tone Ferenc: Ljudska oblast L str. 633-634, 636, 652. 64 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 606. 65 Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 240, 242. zirat Osvobodilno fronto ...« Zaradi nemškega okupacijskega sistema se je proces ustanavljanja in delovanja odborov OF (v manjši meri tudi narodno­ osvobodilnih odborov) na svoj način odvijal na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem. Velike težave so bile v Prekmurju pod madžarsko zasedbo.6 6 a ) S loven sk o p rim o rje Delovanje Osvobodilne fronte na Primorskem je bilo že leta 1942 precej živahno, sistematično pa se je mreža OF začela razvijati od novembra 1942 dalje. Spomladi 1943 je delovalo že 13 okrožnih odborov OF. Na nekaterih območjih so jih že volili in so jih »... imenovali narodnoosvobodilne odbore. Ker pa partijski odbor ni soglašal s takšnim imenom, so odbore preimenovali v terenske odbore OF ...« Odbori OF so imeli tudi nekatere oblastne naloge. Obsežna izdaja je njihovo delovanje začasno zavrla. Kljub temu je bil 14. februarja 1943 ustanovljen Pokrajinski plenum OF za Primorsko in izvoljen Izvršni pokrajinski odbor OF, »... odbori OF pa so bolj kot prej izvajali funkcije ljudske oblasti ...« Za jesen 1943 je bil predviden sklic pokrajinskega plenuma, vendar zaradi kapitulacije Italije zasedanja ni bilo. Kapitulacija Italije je omogočila nov razmah razvoja ljudske oblasti na Primorskem.6 7 b ) G oren jsk a Tone Ferenc meni, d a je bila Osvobodilna fronta do spomladi 1942 razen v Ljubljanski pokrajini najbolj razširjena na Gorenjskem. Meni, »... da so tam odbori OF izvajali funkcije ljudske oblasti ,..«6 8 To je bilo mogoče zato, ker je bila na Gorenjskem ob začetku vojne partijska organizacija zelo dobro razvi­ ta. Ker je bila »... iniciator aktivnosti na terenu, seje delovanje drugih poli­ tičnih organizacij in organov narodnoosvobodilnega gibanja ujemalo z njeno aktivnostjo ,..«6 9 Osvobojeno ozemlje na Gorenjskem, k ije nastalo leta 1941 s t. i. decembrsko vstajo, je obstajalo prekratko obdobje, »... da bi mogla Osvo­ bodilna fronta storiti kaj posebnega za širjenje oblastnih funkcij v delu svojih odborov ,..«70 Okupatorjevo nasilje nad civilnim prebivalstvom po zadušitvi decembrske vstaje ter aretaciji nekaterih partijskih delavcev in aktivistov, ki ji je sledila velika izdaja, so povzročili, da je partijsko in frontno gibanje na kranjskem območju kakor tudi na območju cele Gorenjske do pozne jeseni 1942 skoraj v celoti zamrlo.7 1 Šele poleti 1943 je frontna dejavnost spet 66 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 653-654. 67 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 659-662. 68 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 654. 69 M arija Oblak - Čarni: Okrožje Kranj v NOB, Kranjski zbornik 1970, Kranj 1970, str. 24-31 (v na­ daljevanju: M arija Oblak - čarni: Okrožje Kranj). 70 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 655. 71 Janez Kopač: Razvoj partije in Osvobodilne fronte v okrožju Kranj 1945-1945, Kranjski zbornik 1980, Kranj 1980, str. 48-50 (v nadaljevanju: Janez Kopač: Razvoj partije); Jože Dežman: Prispe­ postopno zaživela. Okrepil a se je partizanska dejavnost, mobilizacija pa je bila tudi ena od glavnih nalog počasi nastajajočih odborov OF. Vse do sredine leta 1943 je veljalo, da so bili sekretarji partijskih komitejev tudi sekretarji odborov OF, po tem času pa so funkciji ločili. Za vse partijske komiteje je veljalo, da so bili njihovi člani zadolženi za ustanavljanje in razvoj odborov in množičnih organizacij OF. Za Gorenjsko je tudi značilno, da so odbore OF imenovali narodnoosvobodilne odbore, ki pa niso primerljivi z izvoljenimi na­ rodnoosvobodilnimi odbori v Ljubljanski pokrajini. Gorenjski narodnoosvo­ bodilni odbori, ki niso bili izvoljeni, ampak so bili »... sestavljeni iz pred­ stavnikov posameznih organizacij narodnoosvobodilnega gibanja, ki jih je v NOO povezoval poseben sekretar; ta je predstavljal in simboliziral enotnost vseh teh organizacij in NOO kot celoto ...« Obdržali so se še del leta 1944.7 2 Tone Ferenc ugotavlja, da so bili »... gorenjska posebnost, skoraj izključno politični organi OF in ne organi ljudske oblasti ...« Gorenjsko območje je bilo tedaj razdeljeno na štiri okrožja, v katerih so bili dejavni okrožni komiteji partije, okrožnih odborov OF pa do spomladi 1944 niso ustanovili.7 3 c ) Š ta jersk a Na Štajerskem je spomladanski zagon narodnoosvobodilnega gibanja leta 1942 pospešil razvoj Osvobodilne fronte, ki je bila organizirana v devetih okrožjih »... in je krepila tudi svoje oblastne funkcije ...« Nemški okupacijski sistem je v naslednjih mesecih zatrl tako partizansko gibanje, kakor tudi gi­ banje Osvobodilne fronte, tako da je organizacija OF delovala le s sistemom zaupnikov, brez organiziranih odborov. Delovanje OF na Štajerskem je po­ stopno zaživelo šele v drugi polovici leta 1943, vendar v »... takšnih razmerah Osvobodilna fronta še ni mogla bistveno razviti oblastnih funkcij ,..«7 4 č ) K orošk a in P rek m u rje Zaradi množičnega izgona Slovencev s Koroške po priključitvi Avstrije k Nemčiji so prve odbore OF na tem območju organizirali šele leta 1942, v Prekmurju pa so po začetnem snovanju Osvobodilne fronte madžarski okupa­ torji kar za dve leti onemogočili njen razvoj.7 5 vek k zgodovini kranjskega okrožja. Kranjski zbornik 1985, Kranj 1985, str. 28-38. Gestapo je iz­ vedel za sestav skoraj celotne partijske in frontne organizacije na Gorenjskem, zlasti na območju Kranja, zato so sledile številne aretacije, ki so zajele okoli 200 gorenjskih aktivistov. 72 Tone Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, 3. knjiga, M i volimo, Ljubljana 1991, str. 344 (v nadaljevanju: Tone Ferenc: Ljudska oblast III). 73 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 657; M arija Oblak - Čarni: Okrožje Kranj, str. 25-27; Janez Ko­ pač: Razvoj partije, str. 50-57. 74 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 658-659. 75 Tone Ferenc: Ljudska oblast I, str. 653-654. 5. Od kapitulacije Italije do zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) v Črnomlju, od septembra 1943 do februarja 1944 S kapitulacijo Italije 8. septembra 1943 seje na dveh tretjinah slovenskega nacionalnega ozemlja pojavilo obsežno in dalj časa trajajoče osvobojeno ozemlje, na katerem je prišlo do enega »... najvišjih vrhov v razvoju ljudske oblasti na Slovenskem ...«, saj je OF »... na velikem delu slovenskega ozemlja prevzela popolno oblast ...« Z italijansko kapitulacijo je prenehala delovati zasedbena civilna uprava. Najvišji vojaški in politični organi slovenskega narodnoosvobodilnega gi­ banja so prvi dan po kapitulaciji Italije izdali nekaj pomembnih navodil tudi za delovanje organov OF kot organov oblasti. Sklenjeno je bilo, da Izvršni od­ bor OF v vsa osvobojena okrožja pošlje posebne inštruktorje z natančnimi na­ vodili narodnoosvobodilnim odborom za prevzem oblasti in njihovo delova­ nje.7 6 Izvršni odbor OF je 11. in 12. septembra 1943 sprejel nekaj predpisov, razpisal je tudi volitve v zbor odposlancev slovenskega naroda.7 7 Osvobojeno ozemlje, nastalo po kapitulaciji Italije, je zahtevalo organiza­ cijo zalednih vojaških oblasti, ki sojih predstavljale komande vojnih področij, komande mest, partizanske straže in narodna zaščita, ki je v odloku opre­ deljena kot vojaška sila odborov OF in narodnoosvobodilnih odborov. Usta­ novljene so bile z odredbo Glavnega štaba NOV in POS 13. septembra 1943.7 8 76 Tone Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, 2. knjiga, Narod si bo pisal sodbo sam, Ljubljana 1985, str. 9-27 (v nadaljevanju: Tone Ferenc: Ljudska oblast II). 77 Razglas o razpisu volitev v zbor odposlancev Slovenskega naroda, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 66, str, 78-79: Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 57-85: Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 251. Zaradi širokega razmaha narodnoosvobodilnega gibanja po kapitulaciji Italije je bil sestav Vrhovnega plenuma OF ozirom a Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora, kakor je bil opredeljen Vrhovni plenum OF, kadar je nastopa! kot slovenska ljudska oblast, preozek, zato s ije vodstvo prizadevalo, »... da bi predstavnike izvolilo ljudstvo po možnosti neposredno na m no­ žičnih zborovanjih ...«, kar bi »... pomenilo novo višjo stopnjo v uvajanju pristne ljudske dem o­ kracije ...« Priprava in izvedba volitev predstavnikov za zbor odposlancev slovenskega naroda sta bili tedaj temeljni nalogi rajonskih in okrožnih odborov OF. Volilna obm očja so bili terenski od­ bori OF (vasi, trgi, mesta) - na 500 prebivalcev so volili po enega odposlanca - tovarne, uradi, podjetja in ustanove ter partizanski bataljoni. Vojaške razm ere so om ogočale volitve odposlancev le na osvobojenem ozemlju. Potekale so od 20. do 25. septembra 1943. Na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem ter v Ljubljani volitev ni bilo, zato so se zbora udeležili povabljeni predstavniki om e­ njenih območij. 78 Odredba: Vsem štabom enot NOV in PO Slovenije, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 69, str. 80-81: Janez Kopač: Zaledna vojaška in civilna oblast na območju Kranja 1944/1945, Kranjski zbornik 2005, Kranj 2005, str. 45-51;Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 39-55: Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 250. Komande mest so bile poznane že pred 13. septembrom 1943, ustanavljale so jih partizanske enote, ko so osvobodile posamezna mesta, in so imele značaj začasnih organov za­ lednih vojaških oblasti. Po 13. septembru 1943 so dobile značaj stalnih organov zalednih vojaških oblasti. a ) U p ra vn a k om isija Dne 12. septembra 1943 je Izvršni odbor OF sprejel proglas o prevzemu oblasti. Po njem sta vso oblast »... na osvobojenem slovenskem ozemlju ... pre­ vzela Osvobodilna fronta slovenskega naroda in Narodnoosvobodilna vojska Slovenije kot sestavni del Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije ,..«7 9 Dva dni po sprejemu proglasa, 14. septembra 1943, je Izvršni odbor OF sklenil, »... da ne bo sam neposredno prevzel poslov upravno političnega zna­ čaja, ker mu njegova funkcija nalaga predvsem skrb za uspešen potek ce­ lotnega osvobodilnega boja ...« Sklenjeno je bilo, da »... bo za posle javne uprave na osvobojenem slovenskem ozemlju ustanovil upravno komisijo z ustreznimi odseki ...« Po prvi točki odloka je bila Upravna komisija usta­ novljena zato, da bi Izvršni odbor OF »... zajamčil poslovanje javne uprave na osvobojenem slovenskem ozemlju ...« Bila je prehodnega značaja, saj »... jo bodo po ureditvi razmer zamenjali demokratično izvoljeni upravni organi ...« Makso Šnuderl je upravno komisijo opredelil kot »... osrednji strokovni upravni organ, ki je koordiniral delo terenskih odborov OF in direktno usmerjal javno delovanje za potrebe NOV in POS, bil je pomožni strokovni organ IOOF ...« in ni imel značaja vlade.80 Tone Ferenc meni, da »... ustanovitev upravne komisije za osvobojeno slo­ vensko ozemlje in upravnih odsekov ... pomeni novo stopnjo v razvoju ljudske oblasti in uprave v narodnoosvobodilnem gibanju ...«, saj »... so jih imeli za vse panoge, tj. za politične in upravne v najširšem pomenu ...« Na nižjih upravnih nivojih so na osvobojenem ozemlju »... posle ljudske ob­ lasti izvajali okrožni, rajonski in terenski odbori OF kot temeljni organi ljud­ ske oblasti ...« Okrožnica z dne 12. septembra 1943 jim je naročala, »... naj prevzamejo vso oblast in poslujejo kot oblast, dokler ne bodo izvoljeni terenski narodnoosvobodilni odbori ...«, kar pomeni, da so bile volitve vanje že pred­ videne. Tudi za upravno delovanje na nižjih ravneh so bili predvideni odseki. Sekretarji odborov OF, njihovi blagajniki in načelniki odsekov so poslej pred­ stavljali tajništvo odborov OF. Odbori OF na nižjih nivojih (okrožje, rajon, teren) so za upravljanje upravnih nalog običajno ustanavljali naslednje odse­ ke: za gospodarstvo, industrijo in finance, kulturo, narodno vzgojo in šolstvo, zaščito civilnega prebivalstva in za zdravstvo. S problematiko prehrane so se ukvarjale gospodarske komisije.8 1 Med 1. in 3. oktobrom 1943 seje v Kočevju sešel Zbor odposlancev sloven­ skega naroda,8 2 ki je imel »... značaj konstituante, ker se je sestal z enkratno 79 Slovenci, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 65, str. 77-78. 80 Odlok o postavitvi upravne komisije za osvobojeno slovensko ozemlje, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokum ent št. 74, str. 84-85: Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 311. 81 Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 22-27, 34-37. 82 Zbor odposlancev slovenskega naroda, ki se g a je udeležilo 572 izvoljenih in 78 delegiranih odpo­ slancev, je potekal od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju. Zbor odposlancev je kot vrhovni organ nalogo, da postavi ... posredne in neposredne temelje slovenskega državnega organizma ...« Zbor je sprejel sklep o predstavništvu in vodstvu slovenske narodnoosvobodilne borbe in začasnih organih ljudske oblasti v vojnem času. V tretji točki sklepa je določeno, da so »... osnovni organi ljudske oblasti slovenskega naroda ... terenski in ostali odbori Osvobodilne fronte slovenskega naroda, odnosno Narodno osvobodilni odbori, ki bodo izvoljeni po principu ljudske demokracije ...« S to opredelitvijo sklep »... legalizira ... temeljne organe ljudske oblasti...« Narodnoosvobodilni odbori so tako »... dobili ustavnopravno potrditev kot lokalni organi nove državne oblasti ...« Kot najvišji narodno­ osvobodilni odbor jih je povezoval Slovenski narodnoosvobodilni odbor.8 3 Upravna komisija za slovensko osvobojeno ozemlje (imenovali so jo tudi baza 27) »... je bila prvi najvišji stalni upravni organ narodnoosvobodilnega gibanja, kije pod vodstvom Izvršnega odbora Osvobodilne fronte šest mesecev vodil upravo na osvobojenem ozemlju ... Pomeni začetek stalne uprave narodnoosvobodilnega boja na slovenskem ozemlju ne glede na to, ali je to bilo osvobojeno ali ne. Ustanovitev upravne komisije pomeni torej enega naj­ pomembnejših mejnikov v razvoju ljudske oblasti in uprave narodnoosvo­ bodilnega gibanja na Slovenskem ...« Dejavnost upravne komisije se je po nemški ofenzivi med 21. oktobrom in 13. novembrom 1943 na Dolenjskem in Notranjskem precej skrčila. Po razpustu Narodnoosvobodilnega sveta za Slovensko primorje sredi januarja 1944 seje njena pristojnost razširila še na to območje. Odpravljena je bila marca 1944.8 4 b ) S loven sk o p rim o rje Upravna komisija je na celotnem slovenskem osvobojenem ozemlju delova­ la le dva dni, saj je bila 16. septembra 1943 iz njene pristojnosti izvzeta Pri­ morska. Tega dne je Vrhovni plenum OF razglasil »... priključitev Slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugosla­ viji ...«, italijanski manjšini pa zajamčil avtonomijo.8 5 Istega dne je na podla­ slovenske ljudske oblasti izvolil 120-članski plenum Osvobodilne fronte kot najvišji organ Osvo­ bodilne fronte ozirom a Slovenski narodnoosvobodilni odbor kot vrhovni organ slovenske ljudske oblasti (zametek slovenskega parlamenta), kar predstavlja temelj slovenske državnosti. Izvolil je tudi 10-članski Izvršni odbor OF (dotedanja sestava se ni spremenila) ozirom a Predsedstvo Sloven­ skega narodnoosvobodilnega odbora ter 42-člansko delegacijo za udeležbo na II. zasedanju Avnoja. V resoluciji, k ije bila sprejeta na zboru, so med drugim potrdili še vse dotedanje upravne, politične in vojaške ukrepe, ki jih je sprejel Izvršni odbor OF. 83 Sklep Zbora odposlancev slovenskega naroda o predstavništvu in vodstvu slovenske narodno­ osvobodilne borbe in o začasnih organih ljudske oblasti slovenskega naroda v vojnem razdobju, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 83, str. 97-99: Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 284; Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 25; Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 91. 84 Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 206-207. 85 Proglas Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte Slovenskega naroda, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 73, str. 83. Ta sklep je bil 29. novem bra 1943 potrjen tudi na 2. zasedanju Avnoja. Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 28, 209, 279. gi odloka Izvršnega odbora OF upravo nad primorskim ozemljem prevzel 11. septembra 1943 na Vogarskem ustanovljeni Narodnoosvobodilni svet za Pri­ morsko Slovenijo. Bil je zakonodajni in izvršilni organ ljudske oblasti na svo­ jem območju.8 6 Upravne in druge izvršne naloge je opravljal Odbor narodno­ osvobodilnega sveta, ki je bil izvoljen na drugi seji Narodnoosvobodilnega sve­ ta za Primorsko Slovenijo, kije potekala 20. in 21. septembra 1943 v Štomažu pri Ajdovščini. Zaradi tega se je v Slovenskem primorju uprava do ukinitve Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo 13. januarja 1944 razvi­ jala samostojno. Po ukinitvi je najvišji upravni organ v Slovenskem primorju postal Pokrajinski odbor OF.8 7 Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo je 15. septembra 1943 sprejel odlok o volitvah občinskih narodnoosvobodilnih odborov.8 8 Opredelil je volitve v občinske narodnoosvobodilne odbore in krajevne/vaške narodno­ osvobodilne pododbore. Prve so z javnim glasovanjem volili na občinskih, dru­ ge pa na vaških zborih. Volitve odborov, za katere je bila osnova upravna razdelitev pred italijansko zasedbo, so morali pripraviti terenski, če pa teh ni bilo, pa okrožni odbori OF. Istega dne je bil sprejet še odlok o ustanovitvi okrožnih narodnoosvobodilnih odborov (bilo je 9 okrožij), ki so izvajali oblast na drugi stopnji. Bili so imenovani kot začasni, kar je bila izjema, saj je za Slovenijo v splošnem veljalo, da so narodnoosvobodilni odbori vedno stalni voljeni organi. Pogosto se je dogajalo, da so bili v narodnoosvobodilnih odborih in odborih OF isti ljudje, kar je povzročalo zmedo. Tone Ferenc ugotavlja, da »... take pestre podobe organizacije ljudske oblasti na terenu, kot je bila v Slovenskem Primorju od septembra 1943 do januarja 1944 ni bilo niti prej niti pozneje. Načelno so bili temeljni organi ljudske oblasti na terenu terenski ali krajevni, rajonski in okrožni odbori OF ...« Ob italijanski kapitulaciji je bilo 8 okrožnih, 49 rajonskih »... in nekaj stotin terenskih ali krajevnih odborov OF ...« Kjer pa so izvolili občinske narodnoosvobodilne od­ bore in vaške narodnoosvobodilne pododbore, so ti postali organi nove obla­ sti. Za Slovensko primorje je tudi značilno, da so kot pomembna demokra­ tična ustanova delovali zbori občanov, odbori OF pa so imeli le še politične funkcije. Nova oblast v Slovenskem primorju se je veliko ukvarjala z osnovnim šol­ stvom. Kot prvi na slovenskem območju so konec decembra 1943 imenovali pokrajinskega šolskega nadzornika. Imenovani so bili okrožni šolski nadzor­ niki, običajno kar prosvetni referenti pri okrožnih narodnoosvobodilnih odbo­ o c v Odlok o organizaciji javn e uprave na primorskem ozemlju, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 75, str. 85: Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 35-37. 87 Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 212, 279-285. 88 Pregled ostalih odlokov, ki jih je sprejel Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo glej Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 216-224. Dne 5. oktobra 1943 so bili sprejeti zadnji »prim orski« odloki, ker se CK KPS ni strinjal z dvojno zakonodajo na obm očju Slovenije, saj je podobne odloke že pred časom sprejel Izvršni odbor OF, rih. Na osvobojenih ozemljih (npr. na Cerkljanskem) so od oktobra 1943 dalje odpirali obvezne osnovne šole, ki so se srečevale s pomanjkanjem učiteljstva in učil.8 9 Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo se je s sprejetjem odloka o veleposestvih 21. septembra 1943 lotil tudi agrarnega vprašanja. Odlok je »... brez odškodnine razlastil vse veleposestnike okupatorskih narodnosti, družbo Ente per la Rinascita Agraria delle Tre Venezie (Zavod za agrarno obnovo treh Benečij),90 italijanske banke, ki so lastnice slovenske zemlje ter veleposestnike narodne izdajalce ...«9 1 Upravo posestev so prevzeli občinski narodnoosvo­ bodilni odbori in vaški narodnoosvobodilni pododbori ter krajevne gospo­ darske komisije. Zemljo so začeli oddajati za obdelovanje nekdanjim lastni­ kom, ki so morali zato del pridelka oddajati gospodarskim komisijam.9 2 Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo je 13. januarja 1944 spre­ jel sklep o svojem razpustu, ki ga je Slovenski narodnoosvobodilni svet 19. februarja 1944 sprejel in njegove pristojnosti prenesel na Predsedstvo SNOS oziroma IOOF.9 3 6. Od prvega zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) v Črnomlju do konca druge svetovne vojne, od februarja 1944 do maja 1945 a ) S lo ven sk i n a ro d n o o s vo b o d iln i s v e t, Č rn o m elj, 19. in 20. fe b ru a rja 1944 Mejnik v razvoju nove oblasti na Slovenskem med drugo svetovno vojno predstavlja prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju med 19. in 21. februarjem 1944, ki se je »... izoblikoval kot prvi slovenski parlament ...« in »... pomeni začetek načrtnejše in hitrejše graditve ljudske oblasti in to že s perspektivo končne osvoboditve Slovenije ...« v okviru federativne Jugoslavije.9 4 Na zasedanju so odpravili upravno komisijo za osvobojeno ozemlje. Slo­ venski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) so preimenovali v Slovenski narod­ noosvobodilni svet (SNOS), ker so se tudi po drugih delih Jugoslavije pred­ stavniški organi imenovali sveti (vječa) in ne odbori. Njegove operativne na­ loge je opravljalo Predsedstvo SNOS, pri katerem so v naslednjih dneh usta­ 89 Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 229-247. Avtor na str. 210 navaja, d a je bilo septembra 1943 devet okrožij, na str. 230 pa osem. 90 Zavod so 14. avgusta 1931 ustanovili Italijani po veliki gospodarski krizi in je imel nalogo od­ kupovati zem ljo med krizo obubožanih slovenskih kmetov in jo naseljevati z italijanskimi koloni. Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 247. 91 Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 217. 92 Tone Ferenc: Ljudska oblast II, str. 247-256. 93 Sklep o spojitvi narodnega osvobodilnega sveta za Slovensko Prim orje z organi slovenske narodne oblasti, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 115, str. 143-144. 94 Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 7-8. novili vrsto odsekov, komisij in zavodov.9 5 Sprejeli so več odlokov,96 med njimi tudi odlok o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore. b ) V o litv e v k ra je v n e n a ro d n o o s v o b o d iln e o d b o re t e r o k ra jn e in o k ro ž n e s k u p š č in e Slovenski narodnoosvobodilni svet je z odlokom 19. februarja 1944 naložil Predsedstvu SNOS, naj razpiše volitve v krajevne, okrajne in okrožne narod­ noosvobodilne odbore. Odlok je določal, da so volitve odbornikov v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okrajne skupščine neposredne. Izvoljeni odborniki okrajnih skup­ ščin so morali nato iz svoje srede izbrati »... izvršni odbor, ki se imenuje okrajni narodni osvobodilni odbor ...« Volitve članov okrožnih skupščin so bile posredne, ker »... okrajne skupščine volijo iz svoje srede člane okrožne skup­ ščine, ta pa izbere iz svoje srede izvršni odbor, ki se imenuje okrožni narodni osvobodilni odbor ...« Po določilih 4. člena odloka so se torej okrajni izvršni odbori imenovali okrajni narodnoosvobodilni odbori, okrožni izvršni odbori pa okrožni narodnoosvobodilni odbori. Prvi in drugi so bili za svoje delo od­ govorni svojim skupščinam, okrajni narodnoosvobodilni odbori še nadrejenim okrožnim narodnoosvobodilnim odborom, ti pa Predsedstvu Slovenskega na­ rodnoosvobodilnega sveta. Medsebojni odnosi med nižjimi in višjimi narodno­ osvobodilnimi odbori ter njim nadrejenimi organi so sloneli na načelu demo­ kratičnega centralizma. Za vsakega neposredno izvoljenega odbornika in člana skupščine je veljalo, da »... mora poročati svojim volivcem o svojem delu in jim odgovarja ter je lahko vsak čas odpoklican, če to sklene večina volivcev ...« Za odpoklic s strani Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta jr bil predpisan poseben postopek. 95 Sklep o preim enovanju Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 105, str. 134; Odlok o osnovanju odsekov pri Predsedstvu SNOS, Ur. 1 . SNOS, št. 1- 1/1944, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 132. str. 158; Odlok o ustanovitvi odseka za socialno skrbstvo in o imenovanju načelnika tega odseka. Ur. 1 . SNOS, št. 2-11/1944, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 138, str. 176; Odlok o osnovanju nadaljnjih odsekov pri Pred­ sedstvu SNOS, Ur. 1 . SNOS, št. 3-23/1944, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 147, str. 198- 199. Podrobneje o odsekih in njihovi organizaciji glej Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 19, 47- 68; Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 309-312; Jože Prinčič: Slovenski narodnoosvobodilni svet 1944-1946, organizacija, pristojnosti in arhivsko gradivo, Arhivi, III/1-2, Ljubljana 1988, str. 8- 12; Jože Prinčič: Predsedstvo SNOS-a, Prezidij SNOS-a, Prezidij ustavodajne skupščine LRS 1944- 1947, Ljubljana 1982; Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora. Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, I. knjiga, Ljubljana 1999, str. 493-497; Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 91. Podrobneje o komisijah glej Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 68-71; Odlok o ustanovitvi Znanstvenega inštituta pri IOOF, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 97, str. 119-120; Odlok o ustanovitvi Denarnega zavoda Slovenije pri Predsedstvu SNOS, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 128, str. 155-156. Podrobnosti o zavodih glej Tone Ferenc: Ljudska ob­ last III, str. 71-73. 96 Odloki in drugi akti prvega zasedanja SNOS v Črnomlju so objavljeni v: Makso Šnuderl: Doku­ menti, str. 131-150; Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 24-28. Odlok je zahteval, da mora Predsedstvo SNOS določiti število odbornikov, k ijih bodo volili v krajevne narodnoosvobodilne odbore, ter »... število članov okrajnih in okrožnih narodnoosvobodilnih odborov ...« (Iz odloka ni jasno razvidno, ali gre za število članov skupščin ali izvršnih odborov na okrajnem in okrožnem nivoju). Prav tako je moralo Predsedstvo SNOS določiti volilni red in čas volitev. Naloga Predsedstva SNOS je bila tudi, da z odlokom, ki ga je moralo na prvi seji predložiti Slovenskemu narodnoosvobodilnemu svetu, do­ loči »... pristojnosti in način dela krajevnih narodnih osvobodilnih odborov, okrajnih in okrožnih skupščin ter njih odborov ...« Odlok Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o razpisu volitev v narod­ noosvobodilne odbore je uzakonil volilno pravico za vse državljane moškega in ženskega spola, ki so dopolnili 18 let, volilna pravica vojaških oseb pa ni bila omejena s starostjo. Voliti niso smeli le duševni bolniki in osebe, ki so jim bile odvzete državljanske pravice.9 7 Na podlagi odloka Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta je Predsedstvo SNOS 1. marca 1944 razpisalo volitve »... v krajevne narodno osvobodilne od­ bore kot osnovne organe ljudske oblasti slovenskega naroda in okrajne na­ rodno osvobodilne skupščine ...« Za slovensko osvobojeno ozemlje so bile raz­ pisane za čas od 25. marca 1944 do vključno 30. aprila 1944. Za ozemlja, ki so bila ta čas še pod nemško zasedbo, je bilo predvideno, da bodo volitve potekale vzporedno z osvoboditvijo. Volitve v oba organa oblasti (krajevni narodnoosvo­ bodilni odbor in okrajno narodnoosvobodilno skupščino) so morale po odloku potekati hkrati. Kot volilna območja »... za volitve krajevnih narodno osvo­ bodilnih odborov ter odposlancev v okrajne narodno osvobodilne skupščine ...« so bila »... osnovna ljudska naselja (vasi, trgi, mesta itd.) ...«, ki so bila hkrati tudi terenska območja krajevnih narodnoosvobodilnih odborov. Njihova dolo­ čitev je bila prepuščena bodočemu zakonu, dotlej pa so o krajih kot najmanjših krajevnih enotah (»edinicah«) oziroma upravnoteritorialnih enotah odločali krajani, območja okrajev in okrožij pa je določalo Predsedstvo SNOS.9 8 Izvedba volitev je bila naložena Predsedstvu SNOS, katerega naloga je bilo tudi imenovanje okrožnih volilnih komisij, ki so bile pooblaščene za imeno­ vanja okrajnih volilnih komisij. 97 Odlok o razpisu volitev v narodno osvobodilne odbore. Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 15-131/1945, po­ natis; Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 111, str. 139-141. V odloku je uporabljena oblika »narodni osvobodilni odbor«, pisano ločeno. Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 26. 98 Odlok Predsedstva SNOS o krajih, okrajih in okrožjih ter njihovih narodnoosvobodilnih odborih, Ur. 1 . Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta št. 2-10/1944 (v nadaljevanju: Ur. 1 . SNOS); Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 137, str. 167-176. Uradni list SNOS, ki ga je izdajalo Pred­ sedstvo SNOS, je kot I. letnik začel izhajati 25. marca 1944. V njem so m orali biti objavljeni zakoni, odloki, naredbe, pravilniki in splošno obvezne odredbe vseh zakonodajnih in izvršilnih organov narodne oblasti. V času vojne so izšle le štiri številke, zadnja 11. septembra 1944. Objava, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 135, str. 166. Prva naslednja številka, ki se imenuje Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, nosi zaporedno številko 5 in je označena kot letnik I/II. Izšla je 2. ju n ija 1945; Objava, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 5/1945; leto 1946 je označeno kot tretje leto izhajanja Uradnega lista ozirom a kot letnik III. Odlok Predsedstva SNOS z dne 1. marca 1944 je določal, daje potrebno v krajevne narodnoosvobodilne odbore izvoliti predsednike in tajnike ter 5 do 9 članov. »... Točno število članov krajevnega narodno osvobodilnega odbora določijo za posamezna osnovna naselja v sporazumu z volivci naselja okrajne volilne komisije ...« Za okrajne narodnoosvobodilne skupščine je odlok določil, da »... voli vsako osnovno naselje, ki ima do 500 ali 500 prebivalcev po enega odposlanca. Za vsakih nadaljnjih 250 prebivalcev izbere po enega več, četudi število 250 prebivalcev ni doseženo ...« Tudi odlok Predsedstva SNOS je povzel splošno aktivno in pasivno volilno pravico za vse osebe, ki so dopolnile 18 let, le vojaške osebe volilne pravice niso imele omejene z minimalno dopolnjenimi leti. Volilne pravice niso imele neprištevne osebe in osebe, ki so jim bile od­ vzete državljanske pravice. V 14. členu odloka je bilo določeno, da so »... okrožni, okrajni (rajonski) in krajevni (terenski) odbori OF kot dosedanji organi slovenske narodne oblasti dolžni pomagati pri izvajanju teh volitev ...« Terenski oziroma krajevni odbori OF so morali takoj po razpisu volitev pripraviti sezname volilnih upravičencev, ne glede, ali so osebe živele doma, bile v vojski ali zaposlene v drugih krajih. Volilni imeniki so morali biti teden dni pred volitvami dostopni (izobešeni) na javnih mestih, tako da je bilo mo­ goče uveljavljati reklamacije, ki so jih smele v krajevne sezname volilnih upra­ vičencev vpisovati krajevne volilne komisije. Kandidatne liste in posamezne kandidate so imele pravico predlagati vse organizacije, ki so sodelovale v osvobodilnem gibanju, posamezne kandidate pa tudi vsak volilni upravičenec, kije moral svojega kandidata »... vezati na eno izmed predloženih list, ki smejo imeti zaradi tega večje število kandidatov, kakor pa je bilo v dotičnem kraju predpisanih odbornikov ...« Zato so morale biti liste krajevnim volilnim komisijam prijavljene najmanj tri dni pred volitvami, posamezni kandidati pa predlagani vsaj dan pred volitvami. Volitve, ki so bile po določilu 10. člena tajne, so vodile krajevne volilne ko­ misije ob prisotnosti članov ali pooblaščencev okrajne volilne komisije. Volili so toliko kandidatov, kot je bilo za posamezne narodnoosvobodilne odbore predpisanih odbornikov. Izvoljeni so bili kandidati, ki so dobili največ glasov. Odlok je opredeljeval še odgovornost izvoljenih odbornikov krajevnih na­ rodnoosvobodilnih odborov in izvoljenih članov okrajnih in okrožnih skupščin ter možnost njihovega odpoklica ali razpusta narodnoosvobodilnega odbora ter nadomestne volitve, nepravilno izvedene volitve pa je smelo razveljaviti le Predsedstvo SNOS." V navodilu Izvršnega odbora OF pokrajinskim in okrožnim odborom OF 7. " Odlok o razpisu volitev v krajevne narodne osvobodilne odbore in okrajne narodno osvobodilne skupščine, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 15-132/1945, ponatis; Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 124, str. 150-153. Odlok z dne 19. februarja 1944 govori o okrajnih skupščinah, odlok z dne 1. marca 1944 pa o okrajnih narodnoosvobodilnih skupščinah. Odlok Predsedstva SNOS z dne 1. marca 1944 ni razpisoval volitev v okrožne narodnoosvobodilne skupščine. marca 1944 pa je bilo glede kandidatnih list določeno, naj se »... vse osvo­ bodilne organizacije na volilnem področju ... odločijo za enotno kandidatno listo OF ...« Ista navodila so določala, da mora volilna kampanja potekati kot mitingi, na katerih je potrebno agitirati za enotno listo OF.1 0 0 Dne 25. marca 1944 je začel veljati še pravilnik, kije natančno opredeljeval delo krajevnih, okrajnih in okrožnih volilnih komisij pred in med tajnimi vo­ litvami, ki so se morale »... vršiti z listki ...« Do sprejetja tega pravilnika vo­ lilnih komisij za volitve odbornikov v narodnoosvobodilne odbore ni bilo. Okrožne volilne komisije, sestavljene 5 do 7 članov, je imenovalo Predsed­ stvo SNOS. Okrožne volilne komisije so imenovale prav tako 5- do 7-članske okrajne volilne komisije, okrajne volilne komisije pa so nato po razpisu volitev imenovale 3- do 5-članske krajevne volilne komisije za kraje s svojih območij ter po enega pooblaščenca okrajne volilne komisije za vsako krajevno volilno komisijo. Ti so smeli prisostvovati sejam krajevnih volilnih komisij, morali so »... prisostvovati volilnemu aktu samemu ...« Pomagali so krajevnim volilnim komisijam, niso pa imeli pravice glasovati. Okrajne volilne komisije so ugo­ tavljale oziroma skupaj s krajani določale volilne enote, ki jih pravilnik ime­ nuje volilne edinice, pri čemer so morale upoštevati načelo, da so »... volilna področja osnovna ljudska naselja, torej poedine vasi, trgi in mesta ...« V vo­ lilne enote so združevale ali priključevale naselja z manjšim številom prebi­ valstva, pri čemer so morale skrbno upoštevati krajevne razmere in želje pre­ bivalstva. Naloga okrajnih volilnih komisij je bila tudi skupaj s krajani v ok­ viru določenega števila določiti število članov oziroma odbornikov krajevnih narodnoosvobodilnih odborov in število odposlancev, ki so jih po volilnih enotah volili v okrajne narodnoosvobodilne skupščine. O morebitnih zdru­ žitvah in priključitvah naselij k volilnim enotam ter o številu odbornikov in okrajnih odposlancev so morale sporočati krajevnim volilnim komisijam, se­ zname volilnih enot svojih okrajev pa poslati okrožnim volilnim komisijam in Odseku za izgradnjo narodne oblasti pri Predsedstvu SNOS. Krajevne volilne komisije so morale poskrbeti za pravočasno objavo »spiska volilnih upravičencev.« Ena od zelo pomembnih nalog krajevnih volilnih ko­ misij je bilo sprejemanje reklamacij »... glede vpisa v volilnem spisku še ne vpisanih volilnih upravičencev oziroma glede izbrisa v teh spiskih nepravilno vpisanih oseb ...« Zelo pomembno je določilo zadnjega stavka 13. člena, da »... o reklamacijah sklepa dokončno krajevna volilna komisija ...« Sprejemale so tudi kandidature za odbornike in skrbele za objavljanje pravočasno prijav­ ljenih kandidatnih list »... na vsem dostopnem mestu v kraju ...« Krajevne volilne komisije so morale dan pred volitvami pripraviti toliko volilnih lističev z navedenimi kandidatnimi listami in imeni kandidatov, kolikor je bilo v kraju volilnih upravičencev.1 0 1 100 Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 92. 101 Pravilnik za poslovanje okrožnih, okrajnih in krajevnih volilnih komisij za volitve krajevnih c ) V o litv e v n a ro d n o o svo b o d iln e o d b o re n a D olen jsk em , v B e li k ra jin i in n a N o tra n jsk em Na območju Bele krajine, Dolenjske in Notranjske so volitve v krajevne na­ rodnoosvobodilne odbore in okrajne narodnoosvobodilne skupščine potekale v glavnem v okviru z odlokom določenih datumov, oziroma kadar so to dopu­ ščale razmere. Do 12. maja 1944 je bilo izvoljenih 244 krajevnih narodno­ osvobodilnih odborov, največ (133) v okrožju Bela krajina, najmanj (2) v okrožju Grosuplje. Izvolili so tudi 8 okrajnih narodnoosvobodilnih odborov (skupščin) ter 1 okrožni narodnoosvobodilni odbor. Razmeroma veliko število izvoljenih narodnoosvobodilnih odborov je bilo tudi zato, ker so bili »... okrož­ ni organi narodnoosvobodilnega gibanja na Dolenjskem in Notranjskem z izjemo od pozne jeseni 1942 do pomladi 1943 ... ves čas neposredno podrejeni osrednjim organom narodnoosvobodilnega gibanja za Slovenijo ...«1 0 2 Kjer volitev ni bilo mogoče izpeljati, so oblastne funkcije še naprej opravljali od­ bori OF. V drugih predelih Slovenije pa so bili med osrednjimi organi narodno­ osvobodilnega gibanja postavljeni še vmesni pokrajinski organi, in sicer po­ krajinski odbori OF. č ) V o litv e v n a ro d n o o svo b o d iln e o d b o re v Slovenskem p rim o rju V Slovenskem primorju so volitve zaradi razmer potekale kasneje, kakor je bilo določeno v odloku Predsedstva SNOS. Pokrajinski odbor OF je po po­ sredovanju osrednjega vodstva volitve na Primorskem razpisal za čas od 15. maja do 15. junija 1944, a so rok nato podaljšali do 31. julija 1944. Volitve pa so dejansko potekale do decembra 1944. Edino okrožje na Primorskem, kjer volitev ni bilo, je bilo tržaško. Sicer pa je bilo izvoljenih 449 krajevnih na­ rodnoosvobodilnih odborov, 22 okrajnih izvršnih (narodnoosvobodilnih) od­ borov in 4 okrožni izvršni (narodnoosvobodilni) odbori. Slovensko primorje je bila tudi edina pokrajina v Sloveniji, kjer so izvolili tudi pokrajinski narod­ noosvobodilni odbor, in sicer zato, ker naj bi »... Primorska ... imela svoj vrhovni oblastni organ, če bi jo zavezniška okupacija odrezala od osrednje Slovenije in primorskim oblastnim in upravnim organom preprečila zveze z osrednjimi slovenskimi oblastnimi in upravnimi organi ...« Pokrajinski na­ rodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje (ustanovljen 15. septembra 1944) je deloval do sklenitve mirovne pogodbe z Italijo februarja 1947.1 0 3 narodno osvobodilnih odborov in odposlancev v okrajne narodno osvobodilne skupščine, Ur. 1 . SNOS, št. 1-9/1944; Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 134, str. 160-166; Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 314. 102 Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 94-191. 103 Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 191-344. d ) V o litv e v n a ro d n o o s v o b o d iln e o d b o re n a G o re n js k e m Na Gorenjskem je v prvi polovici leta 1944 Osvobodilno fronto vodilo Po­ verjeništvo 10 OF za Gorenjsko in Pokrajinska gospodarska komisija, okrožja pa okrožni odbori OF ter okrožne gospodarske komisije. Na posvetovanju političnih delavcev OF Gorenjske 13. in 14. maja 1944 je bilo glede razvoja ljudske oblasti na Gorenjskem rečeno: »... odbori OF vršijo funkcijo organov oblasti tako, da si za strokovno in podrobno delo postavljajo pomožne organe in tehnične moči, ki delujejo pod njihovim vodstvom in kontrolo, sami pa nosijo vso politično odgovornost za to delo. Temu primerno se v vsakem od­ boru razdelijo odgovornosti za posamezne sektorje: gospodarstvo, finance itd. Pomožni strokovni organi, ki delajo po navodilih in pod kontrolo odborov OF so: gospodarske komisije, referenti za finance, šolstvo in prosveto, zdravstvo itd. ...«: Glede graditve oblasti pa je bilo rečeno, »... da se to opravlja v obliki poudarjanja značaja oblasti Osvobodilne fronte in v dejanskem prevzemanju funkcij organov oblasti in uveljavljanju odborov OF, kjerkoli pa je že mogoče, tudi z volitvami krajevnih narodnoosvobodilnih odborov in okrajnih narod­ noosvobodilnih skupščin ...« Glede volitev pa: »... volitve morajo pokazati s sa­ mim načinom izvedbe in z rezultati resnično demokratični značaj nove, na­ rodne oblasti, ki je že pridobitev narodnega osvobodilnega boja ...«, nič kon­ kretnega pa se na posvetu niso dogovorili glede volitev na Gorenjskem. Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko, ki so ga izvolili na posvetu maja 1944, seje 31. julija 1944konstituiral in sestal na prvi seji. Imel je naslednje uprav­ ne (oblastne) odseke: za informacije in propagando, šolstvo, zdravstvo, finan­ ce, gospodarstvo oz. pokrajinsko gospodarsko komisijo ter pokrajinskega refe­ renta za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. Pokra­ jinski odbor OF za Gorenjsko je o volitvah krajevnih narodnoosvobodilnih od­ borov in odposlancev za okrajne narodnoosvobodilne skupščine razpravljal šele 21. septembra 1944. Med drugim so sprejeli tudi sklepe, kot »... 2. izvesti volilno kampanjo, 3. izvesti volitve in za ta namen sestaviti pokrajinsko vo­ lilno komisijo, ki bo nato imenovala okrožne volilne komisije itd.« Sestavili so predlog osemčlanske pokrajinske volilne komisije. Sprejeli so še sklep, da bodo v posebni brošuri objavili odloke, navodila in drugo gradivo za volitve in s posebno okrožnico naročili okrožnim odborom OF, naj sestavijo predloge okrožnih volilnih komisij. Gorenjska pokrajinska volilna komisija, ki jo je po­ trdilo Predsedstvo SNOS, je bila edina pokrajinska volilna komisija na Slo­ venskem. Volitve na Gorenjskem, kjer so bile zaradi močnih nemških sil raz­ mere dokaj neugodne, so razen v okrožju Škofja Loka, kjer volitev ni bilo, potekale oktobra in novembra 1944, in sicer po skrajšanem postopku. (Ni opisano, kakšen postopek je bil to. Tone Ferenc na str. 371 piše: »... Pri vo­ litvah KNOO naj postopek skrajšajo, volijo naj na zborih, brez volilnih ime­ nikov, reklamacij, rokov itd. ...«) Poslej na Gorenjskem do konca vojne ni bilo več volitev v krajevne narodnoosvobodilne odbore. Pač pa so bile ponekod na Gorenjskem oktobra in novembra 1944 le volitve v terenske in druge odbore OF in okrožne plenume ter njihova tajništva, ki pa so se jih udeležili le člani Osvobodilne fronte in ne vsi prebivalci. Na Gorenjskem so od 13. oktobra do 12. novembra 1944 v treh okrožjih (Jesenice, Kranj in Kamnik, ne pa Škofja Loka) izvolili 64 krajevnih narod­ noosvobodilnih odborov in odposlance za devet okrajnih narodnoosvobodilnih skupščin, kar pomeni, da so bile volitve opravljene v tretjini narodnoosvo­ bodilnih odborov, kar je bila posledica stalne nemške prisotnosti in nasilja. Tone Ferenc ugotavlja, da »... zaradi posebnih razmer na Gorenjskem niso iz­ volili nobenega okrajnega in okrožnega narodnoosvobodilnega odbora. Tako so na večini območja funkcije oblasti na vseh ravneh, kolikor je to bilo mo­ goče, izvajali odbori Osvobodilne fronte. Ti so si za to ustanovili ustrezne od­ seke. Odseke je predvsem ustanovil tudi pokrajinski odbor OF za Gorenjsko ...«, in sicer: personalnega, za notranje zadeve, prosveto, socialno skrbstvo, prehrano, trgovino in industrijo, finance, obrt in industrijo, promet, gradnje, obnovo, zdravstvo, komisijo za agitacijo in propagando, komisijo za ugotav­ ljanje zločinov okupatorjev in njegovih pomagačev, komisijo za upravljanje narodne imovine, podružnico denarnega zavoda za Gorenjsko in podružnico Tanjuga za Gorenjsko.1 0 4 e ) V o litv e v n a ro d n o o s v o b o d iln e o d b o re n a Š ta je rs k e m Štajerska (tudi razdeljena na okrožja, največ 17, najmanj 5) je bila skupaj s Prekmurjem, deli Gorenjske (okrožje Litija) in deli Koroške (Mežiška dolina) ena pokrajinska enota, ki jo je vodilo Poverjeništvo 10 OF za Štajersko, ozi­ roma Pokrajinski odbor OF za Štajersko. Na Štajerskem se je narodno­ osvobodilno gibanje razvijalo v zelo hudih razmerah okupatorjevega nasilja. »... Zato so odbori Osvobodilne fronte, kjer so sploh lahko obstajali in delo­ vali, izvajali predvsem politične funkcije in so le ponekod razvili kakšno de­ javnost, ki je merila na oblastno področje ..., šele sredi leta 1944 je nastopilo obdobje, ko se tudi na Štajerskem močneje izrazijo težnje odborov OF po opravljanju oblastnih funkcij, tj., da se pri njih imenujejo referenti ali vzpo­ stavijo odseki za upravna, kulturna in gospodarska področja in da so ti več ali manj uspešno opravljali svoje delo ...« Na posvetu štajerskih političnih aktivistov 29. junija 1944 je bilo rečeno, »... da je le ena tretjina Štajerske kolikor toliko organizirana v OF, da ima druga tretjina le zarodke organizacije in da je tretja tretjina nedotaknjena ...« Organizacijsko bolje razvitje bil zahodni del Štajerske. Pri Poverjeništvu IO OF oziroma kasnejšem Pokrajinskem odboru OF za Štajersko in nekaterih okrožjih so nastajali nekateri odseki (npr. propagand­ ni), pri okrožjih tudi okrožne gospodarske komisije, kar je leto dni kasneje kot 104 Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 344-377. na Dolenjskem in Notranjskem. Po končanem drugem zboru aktivistov OF v Črnomlju od 4. do 6. septembra 1944 je odšlo na Štajersko 14 absolventov osrednjega upravnopolitičnega tečaja pri predsedstvu SNOS, »... da bi sode­ lovali pri graditvi ljudske oblasti na Štajerskem ... Tako so pri Pokrajinskem odboru OF za Štajersko, ki je vse bolj izvajal tudi funkcije pokrajinskega organa ljudske oblasti, začeli postopno delovati referati ... in nekateri odseki, ki niso imeli le čisto političnih nalog, temveč tudi naloge upravnega in gospo­ darskega značaja ...« Okoli 20. septembra 1944 je nastal tudi gospodarski od­ sek, ki pa so ga 3. oktobra razpustili in imenovali inštruktorje za njegova po­ samezna področja. Tedaj so bili pri okrožnih odborih OF naslednji odseki: za kmetijstvo, gozdarstvo, industrijo, obrt in trgovino, prosveto in komisija za upravo narodne imovine. »... Pokrajinski odbor OF za Štajersko je kot vrhovni organ ljudske oblasti ... načelno zajemal vso severozahodno Slovenijo, dejansko pa samo tista orož­ ja, v katerih so bila osvobojena in polosvobojena območja, in še to le do velike nemške ofenzive na Štajerskem decembra 1944 in januarja 1945. Največ upravnih in gospodarskih okrožnic in navodil je izdal v začetku oktobra 1944. Po ofenzivi pa zaradi novih razmer Pokrajinski odbor OF ni imel več upravnih in gospodarskih organov, čeprav so na nekaterih območjih odbori OF poleg svojega političnega dela še naprej izvajali oblastne funkcije ...« »... Volitve v slovenski Štajerski je omogočil nastanek obsežnejših svobo­ dnih ozemelj, ki so jih od pomladi do jeseni 1944 izbojevale enote 4. ope­ rativne cone NOV in PO Slovenije. V Zgornji Savinjski dolini so volitve opravili ... konec julija in sredi septembra, na Kozjanskem pa ... od junija do srede septembra ...« Čeprav so avgusta in septembra 1944 osvobodile tudi Pohorje, tam volitev ni bilo. V zahodnem delu Štajerske pa so volitve potekale od 10. septembra do 7. decembra 1944. Izvolili so okoli 110 krajevnih narodno­ osvobodilnih odborov in eno okrajno narodnoosvobodilno skupščino. Delo iz­ voljenih krajevnih narodnoosvobodilnih odborov in okrajnega izvršnega od­ bora za Savinjsko dolino pa je za vedno prekinila velika sovražna ofenziva v Savinjski dolini in na Kozjanskem decembra 1944. Volitve so začeli 25. marca 1944 v belokranjskem okrožju in so trajale skoraj do konca leta 1944, čeprav so bile razpisane do 30. aprila 1944. Skupno so v Sloveniji leta 1944 izvolili več kot 867 krajevnih, 31 okrajnih, 7 okrožnih narodnoosvobodilnih odborov in pokrajinski narodnoosvobodilni odbor. Kjer volitev ni bilo, so oblastne in upravne funkcije še naprej izvajali odbori Os­ vobodilne fronte, če so jim razmere le omogočale. V nekaterih okrožjih je bila sestava narodnoosvobodilnih odborov popolna, tj. od krajevnih, prek okrajnih do okrožnih, na Primorskem celo do pokrajinskega narodnoosvobodilnega od­ bora, ponekod so bili le krajevni in okrajni, ponekod pa samo krajevni na­ rodnoosvobodilni odbori. Bila pa so tudi cela okrožja, v katerih so bili samo odbori OF, ki so izvajali oblastne in upravne funkcije, ponekod pa ni bilo niti teh. Za delo izvoljenih odbornikov narodnoosvobodilnih odborov »... v orga­ nih ljudske oblasti v vojnem času in tudi za upravno delo po osvoboditvi ...« je oddelek za kadre pri Odseku za izgradnjo narodne oblasti pri Predsedstvu SNOS v Črnomlju organiziral upravnopolitično šolo, po terenu pa številne okrajne upravnopolitične tečaje. Volitve, ki so leta 1944 potekale na osvobojenem območju Slovenskega pri­ morja in Federalne Slovenije, so pomenile, da »... so bili terenski odbori OF kakor tudi rajonski in okrožni odbori OF ločeni od državnega organizma ter je bila v temeljnih celicah državne oblasti izvedena ločitev politične pristojnosti in političnih nalog od državnih zadev. Poslej so tam, kjer so izvedene volitve v NOO, odbori OF samo politični organi narodnega osvobodilnega gibanja, NOO pa samo predstavniški organi državne oblasti ,..«1 0 5 f ) O d lok P red sed stva S loven sk ega n a ro d n o o svo b o d iln eg a s v e ta o k ra jih , ok ra jih in o k ro žjih t e r n jih o v ih n a rod n o o svo b o d iln ih o d borih z d n e 21. m a ja 1944 Podrobnejša opredelitev narodnoosvobodilnih odborov kot organov oblasti je zapisana v odloku Predsedstva SNOS o krajih, okrajih in okrožjih ter njiho­ vih narodnoosvobodilnih odborih, kije bil 21. maja 1944 objavljen v Uradnem listu SNOS.106 Uvodni del narodnoosvobodilne odbore opredeljuje takole: »Narodnoosvobodilni odbori - vse od krajevnih narodnoosvobodilnih odborov pa do Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in do Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije - ki so se v teku narodnoosvobodilne borbe slovenskega in ostalih narodov Jugoslavije razvili v organe demokratične na­ rodne oblasti, so v skladu s sklepi drugega zasedanja Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije in prvega zasedanja Slovenskega narodnoos­ vobodilnega sveta osnova narodne in državne oblasti. Po načelu nedeljivosti so narodnoosvobodilni odbori vsak za svoje področje predstavniki polne narodne oblasti, s tem pa hkrati čuvarji resnične samouprave in državne celote.« Določeno je bilo, da so narodnoosvobodilni odbori »... izvoljeni predstavniki ljudske skupnosti kraja, okraja odnosno okrožja in so po načelu, da pripada vsa oblast narodu, za svoje področje organi državne oblasti.« Narodnoosvo­ bodilni odbori so v mejah pravic, ki so jim jih dajali zakoni in odloki Proti­ fašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije in SNOS-a sprejemali svoje sklepe, izdajali odloke in vodili »... vse upravno delo podrejenih izvršnih odbo­ rov ...« Krajevne narodnoosvobodilne odbore so sestavljali predsednik, podpred­ sednik, tajnik in odborniki, katerih število je bilo odvisno od velikosti krajev, na katerih so delovali. V 10. členu odloka je tudi zapisano, da se »... krajevni 105 Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 377-431. Pregled volitev krajevnih narodnoosvobodilnih od­ borov v letu 1944 po okrožjih je objavljen na straneh 479-492. 106 Odlok ni datiran, veljati pa je začel 21. maja 1944, k oje bil objavljen v Ur. 1 . SNOS, št. 2-10/1944. narodnoosvobodilni odbori po mestih imenujejo mestni narodnoosvobodilni odbori ...«, kar pomeni, kot ugotavlja Josip Globevnik, da so bili krajevni in mestni narodnoosvobodilni odbori izenačeni. Krajevni in mestni narodno­ osvobodilni odbori niso imeli svojih izvršilnih odborov. Okrajni narodnoosvobodilni odbori so bili sestavljeni iz okrajnih narodno­ osvobodilnih skupščin, katerih člani so bili izvoljeni, in okrajnih izvršnih od­ borov, ki so jih izvolile okrajne narodnoosvobodilne skupščine iz članov skup­ ščin. Okrajne izvršne odbore so sestavljali predsednik, podpredsednik, tajnik in vsaj osem članov, glede na velikosti okraja tudi več. Okrajni izvršni odbori so morali sklicati seje okrajnih narodnoosvobodilnih skupščin vsaj štirikrat na leto, po potrebi tudi večkrat. Okrožni narodnoosvobodilni odbori pa so bili sestavljeni iz okrožnih na­ rodnoosvobodilnih skupščin, ki so jih sestavljali »... vsi vanjo v okrožju izvo­ ljeni poslanci ...«, in okrožnih izvršnih odborov, ki so jih na okrožnih skup­ ščinah izvolili izmed članov skupščin. Okrožne izvršne odbore so sestavljali predsednik, podpredsednik, tajnik in najmanj 10 članov, glede na velikost okrožij pa tudi več. Okrožni izvršni odbori so morali sklicati okrožne narod­ noosvobodilne skupščine vsaj trikrat na leto, glede na potrebe pa tudi večkrat. Odlok je določal tudi pravila o sklepčnosti sej narodnoosvobodilnih odborov in obvezno vodenje zapisnikov na njihovih zasedanjih. Glede na naloge narodnoosvobodilnih odborov so morali »... krajevni na­ rodnoosvobodilni odbori ter okrajni in okrožni izvršni odbori določiti med svojimi člani odgovorne poročevalce za naslednje panoge svojega dela: so­ delovanje z vojsko, javni red in varnost, ugotavljanje zločinov in škode, pov­ zročene po okupatorjih in njihovih pomagačih, gospodarstvo, obnovo, pro­ met, socialno skrbstvo, prosveta in zdravstvo ...« Poleg teh so morali okrajni in okrožni izvršni odbori določiti še poročevalca za trgovino ter upravo, okrožni izvršni odbori pa še poročevalca za industrijo. V 14. členu odloka je bilo določeno, da se »... /p/ri okrajnih in okrožnih izvršnih odborih ... vedno, pri krajevnih narodnoosvobodilnih odborih pa po potrebi organizirajo poleg poročevalcev posebni odseki ...« Načelovali so jim za vsako panogo dela od­ govorni poročevalci izvršnih odborov. V odsekih so morali delovati strokov­ njaki, ki so morali »... k delu ... odsekov pritegniti kot posvetovalne in delovne organe širši krog prebivalcev svojega področja in organizacij, ki sodelujejo v osvobodilni borbi ...« V 9. členu odloka je bilo določeno, da so »... narodnoosvobodilni odbori ... dolžni na svojem področju vestno in smiselno izvrševati zakonite predpise or­ ganov narodne oblasti višje stopnje ...« O b m o čja n a ro d n o o s v o b o d iln ih o d b o ro v Odlok v 1. členu določa kraje, okraje in okrožja kot samoupravne enote (»edinice«). Kraj, ki je bil lahko naselje, vas, trg in mesto, je bil označen kot osnovna samoupravna enota. Okraj, v katerega je bilo povezano »... večje število zemljepisno, gospodarsko, prometno in socialno med seboj povezanih krajev ...«, je predstavljal neposredno višjo samoupravno enoto. Okrožja pa so združevala »... več zemljepisno, gospodarsko in prometno med seboj poveza­ nih krajev kot višja samoupravna edinica, ki veže ljudsko samoupravo okrajev in krajev svojega področja z vrhovnimi organi slovenske narodne oblasti ...« Prehodne in končne določbe odloka so opredelile način določitve področij krajev, okrajev in okrožij, kar naj bi bilo v prihodnosti sicer urejeno z zako­ nom, dokler pa zakona še ni bilo, »... odreja področja okrajev in okrožij Pred­ sedstvo SNOS ...« Dopuščena je bila možnost združevanja dveh ali več naselij »... v eno krajevno edinico ...«, pri čemer je bilo potrebno upoštevati »... veli­ kost naselja, krajevne potrebe, prometne razmere, želje prebivalstva in mož­ nost udeležbe prebivalstva v javnem državnem življenju ...« Prav tako je bila mogoča »... izločitev naselja iz večje krajevne edinice in ustanovitev samostoj­ ne edinice za to naselje ali pripojitev k drugi krajevni edinici, ... če to zahteva bodisi na zboru volivcev, bodisi pismeno večina volilnih upravičencev tega kraja ...« O tem je odločal okrajni narodnoosvobodilni odbor, zaradi interesov skupnosti pa sta smela o tem odločati tudi okrožni narodnoosvobodilni odbor in Predsedstvo SNOS. O odcepitvah in pripojitvah znotraj okrožja je odločal okrožni narodnoosvobodilni odbor, Predsedstvo SNOS pa je zaradi interesov skupnosti lahko samo odredilo pripojitev ali odcepitev. Za urejanje enakih zadev med okrožji je pristojno odločalo Predsedstvo SNOS. Veljalo je, da se v novi krajevni enoti najkasneje v enem mesecu izvedejo volitve v nov krajevni narodnoosvobodilni odbor. Kraji, okraji in okrožja kot »samoupravne edi­ nice«, ki so v podpoglavju o njihovi določitvi opredeljeni tudi kot »krajevne edinice«, so že oblika upravnoteritorialnih enot. P r is to jn o s ti n a ro d n o o s v o b o d iln ih o d b o ro v Odlok je podrobno opredelil naloge narodnoosvobodilnih odborov. Vsi so morali skrbeti, da podpirajo »... ljudsko skupnost, pospešujejo težnje za gos­ podarskim, socialnim in kulturnim napredkom ter vodijo ljudsko dejavnost s smotrom neprestanega dviganja gmotne in duhovne ravni kraja, okraja od­ nosno okrožja ter v korist narodne in državne skupnosti ...« Poleg navedenih splošnih nalog so morale vse vrste narodnoosvobodilnih odborov zaradi voj­ nih razmer posvečati največjo skrb organizaciji ljudstva za borbo proti so­ vražniku in dvigovanju »... borbenega duha, požrtvovalnosti in discipline ...« ter skrbeti »... za gmotno in delovno pomoč kraja narodnoosvobodilni vojski ...« in organizacijo te pomoči. Vsem narodnoosvobodilnim odborom so bile določene še naslednje naloge: - skrb za javni red in varnost prebivalcev, - skrb za pospeševanje gospodarstva v krajih, okrajih in okrožjih ter orga­ nizacija medsebojne pomoči pri obdelavi zemlje, - uprava imetja (imovine) kraja, okraja in okrožja in določanje proračunov, - uprava narodnoosvobodilnega fonda; v 8. členu odloka je bilo določeno, da »... pri narodnoosvobodilnih odborih obstoji narodnoosvobodilni fond ...« in da bo poslovanje z njim posebej urejeno, - skrb za krajevne, okrajne in okrožne prometne zveze in varnost javnega prometa na njih, - organizacija prehrane prebivalstva in skrb za prehrano in pomoč siro­ mašnemu prebivalstvu, zlasti rodbinam padlih, ujetih, interniranih in mo­ biliziranih borcev, invalidom, beguncem, pogorelcem in vsem žrtvam na­ silja okupatorjev in njihovih pomagačev, - skrb za obnovo, sodelovanje pri ugotavljanju zločinov in škode, ki so jo povzročili okupatorji in njihovi pomagači, - skrb za vzdrževanje in vzgojo osirotelih otrok, - skrb za pravično in pravilno porazdelitev narodnega davka med prebivalci kraja, okraja in okrožja in skrb za pobiranje davka po predpisih, - zaščita in varovanje javnega imetja vsake vrste, ki se stalno ali prehodno nahaja na območju narodnoosvobodilnega odbora, - skrb za dvig in razvoj splošne ljudske prosvete in šolstva, - skrb za zdravje prebivalstva, - skrb za zaščito in izvajanje iz demokratičnega državnega reda izvirajočih pravic in dolžnosti državljanov, - evidenca in vodenje spiska vsega prebivalstva kraja, okraja in okrožja. Okrajni narodnoosvobodilni odbori so poleg naštetih imeli še naslednje na­ loge: - nadzor gospodarskih in trgovskih podjetij, ki so pomembna za oskrbo voj­ ske in prebivalstva, - nadzor poslovanja krajevnih narodnoosvobodilnih odborov in skrb za skladnost interesov med krajevnimi enotami, to je kraji v okraju. Okrožnim narodnoosvobodilnim odborom pa so poleg naštetih dodelili še naloge: - nadzor industrijskih podjetij, pomembnih za opremo vojske in naroda, - nadzorovanje in urejanje cen, preprečevanje verižništva, tihotapstva in trgovanja s sovražnikom, - nadzor poslovanja okrajnih izvršnih odborov. Krajevni narodnoosvobodilni odbori so morali vsaj enkrat na mesec sklicevali volilne upravičence krajev na javna zborovanja - zbore volivcev -, ki so jim bili krajevni narodnoosvobodilni odbori odgovorni. Okrajni in okrožni izvršni odbori so bili za svoje delo odgovorni svojim narodnoosvobodilnim skupščinam in skupaj s krajevnimi narodnoosvobodilnimi odbori tudi višjim izvršnim organom ljudske oblasti. V splošnem je bila odgovornost opredeljena vertikalno. Dana je bila tudi možnost pritožbe na ukrepe krajevnih narod­ noosvobodilnih odborov ter okrajnih in izvršnih odborov, in sicer na izvršni odbor višje stopnje oziroma Predsedstvo SNOS. Predsedstvo SNOS je tudi raz­ sojalo v sporih glede pristojnosti med posameznimi narodnoosvobodilnimi od­ bori. Za urejanje financiranja delovanja narodnoosvobodilnih odborov je bil predviden poseben odlok. Premoženje dotedanjih občin naj bi urejal poseben odlok. Do tedaj pa je z imetjem nekdanjih občin upravljal »... krajevni narodnoosvobodilni odbor, v čigar področju se imovina nahaja in polaga račun o njeni upravi okrajnemu izvršnemu odboru, ki v primeru nejasnosti odloča tudi o tem, kateremu na­ rodnoosvobodilnemu odboru uprava imovine pripada ...«10 J Janez Šmidovnik ugotavlja, da so odlok o razpisu volitev v narodnoosvo­ bodilne odbore, ki gaje 19. februarja 1944 sprejel SNOS v Črnomlju, odlok o razpisu volitev v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okrajne skupščine, ki ga je po pooblastilu SNOS pripravilo Predsedstvo SNOS in začel veljati 1. marca 1944, in odlok Predsedstva SNOS o krajih, okrajih in okrožjih in nji­ hovih narodnoosvobodilnih odborih, kije začel veljati 21. maja 1944, pravno izgradili sistem narodnoosvobodilnih odborov po načelih, ki so veljala v vsej Jugoslaviji. Z volitvami pa so bili terenski odbori OF ločeni od oblastnega mehanizma. Proti koncu druge svetovne vojne je bila struktura ljudske oblasti v Slo­ veniji dobro razvita. Narodnoosvobodilni odbori - kjer so bili izvoljeni - so izvajali vso oblast. Janez Šmidovnik poudarja, da so bili tudi »... pravno sank­ cionirani ..., kot temeljni organi oblasti nove države ... niso bili ozki razredni organi. V narodnoosvobodilnih odborih so bile zastopane vse plasti prebi­ valstva, vendar pa so imeli izrazito revolucionarni pomen; kajti vodilna sila v narodno osvobodilni vojni in pri formiranju narodnoosvobodilnih odborov je bila ista; to je bila Komunistična partija ... s svojim revolucionarnim pro­ gramom ,..«1 0 8 107 Odlok Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o krajih, okrajih in okrožjih ter njihovih narodnoosvobodilnih odborih, Ur. 1 . SNOS, št. 2-10/1944, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 137, str. 167-176; Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 93-94; Josip Globevnik v študiji Vprašanje statutov ljudskih odborov ta odlok označuje kot »... prvi slovenski enotni zakon o ljudskih odborih ...«, Ljudska uprava, V/3, Ljubljana 1952, str. 90. 108 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 92. III. UPRAVNOTERITORIALNI RAZVOJ Konec druge svetovne vojne je pomenil tudi konec dotedanjih lokalnih upravnoteritorialnih enot. Odpravljene so bile občine ter okraji ali srezi. Nova oblast se je lahko naslonila na organizacijske strukture, ki so se razvile med partizanskim bojem, ko so se oblikovali odbori Osvobodilne fronte in narod­ noosvobodilni odbori. Delovali so v krajih, okrajih (rajonih) in okrožjih.1 0 9 Ker so se v času vojne »... najnižji narodnoosvobodilni odbori v glavnem ustanav­ ljali za majhna področja, in sicer po načelu, da obstoji krajevni ljudski odbor praviloma za območje posamezne vasi ...«, smo »... v Sloveniji ob osvoboditvi imeli okrog 3.500 krajev z narodnoosvobodilnimi odbori oziroma odbori Osvo­ bodilne fronte ,..«1 1 0 Edvard Kardelj, tedanji podpredsednik jugoslovanske vla­ de in zvezni minister za konstituanto, je julija 1945 zapisal, da je šlo »... doslej naše delo v izgradnji organov ljudske oblasti predvsem v širino, to je v tem smislu, da pokrijemo vso deželo z osnovno mrežo organov ljudske oblasti ...«m A) SLOVENSKO PRIMORJE 1. Jugoslovanska zasedbena uprava, od 1. maja do 12. junija 1945 V Julijski krajini, za katero so med drugo svetovno vojno uporabljali izraz Slovensko primorje in Istra,1 1 2 se je upravnoteritorialna razdelitev podrob­ neje izoblikovala že konec aprila in maja 1945. Deveti korpus Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slove­ nije je 27. aprila 1945 dobil nalogo, »... da v primernem času vpade v Trst, kjer naj komanda mesta začne vstajo. Takoj po zasedbi bi se morala vzpo­ staviti vojaška oblast ... Ker so se razen jugoslovanske vojske, Trstu približe­ vali tudi Britanci, je postala nujna takojšnja vzpostavitev in tudi dobro poslovanje vojaške in civilne oblasti ...« Jugoslovanska partizanska vojska je 1. maja 1945 vkorakala v Trst in Gorico in zasedla ostala območja Julijske krajine. Ta dan je Jugoslovanska armada v Trstu vzpostavila vojaško oblast, enako se je zgodilo tudi na drugih zasedenih območjih. Naslednje dni so prišle tudi zavezniške enote.1 1 3 109 Janez Kopač: Državna ureditev in upravnoteritorialni razvoj v Sloveniji (1945-1963), Arhivi, XXIII/2, Ljubljana 2000, str. 83-106; Janez Kopač: Kraji in občine kot upravnoteritorialne enote 1945-1955, Arhivi, XXVIII/2, Ljubljana 2005, str. 205-212. 110 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 29-30. 111 Edvard Kardelj: M oč ljudskih množic, Ljubljana, ju lij 1945. knjižica št. 18, str. 19; izdala jo je Cankarjeva založba. 112 Geslo Julijska krajina, ES 4, Ljubljana 1990, str. 352; Janko Jeri: Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, tri faze diplomatskega boja, Ljubljana 1961 (v nadaljevanju: Janko Jeri: Tržaško vprašanje). I I O Nevenka Troha: Politika slovensko-italijanskega bratstva (Slovensko-italijanska antifašistična Po sporazumu med jugoslovanskimi in anglo-ameriškimi vojaškimi zased­ benimi oblastmi, sprejetem 5. maja 1945, je začasna uprava tega območja pripadla jugoslovanski vojski. Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slo­ vensko primorje je kot najvišji upravni organ oblasti na tem območju 12. maja 1945, z veljavnostjo od 6. maja dalje, izdal odlok, »... s katerim je ukinil prejšnjo upravno ureditev in uvedel novo - Tržaško in Goriško okrožje ter avtonomno mesto Trst ...« Dopolnil ga je odlok Pokrajinskega narodnoosvo­ bodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst114 z dne 21. maja 1945, ko je bil Tržaškemu okrožju priključen še okraj Tržič (Monfalcone).1 1 5 Z odlokom Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko pri­ morje z dne 12. maja in njegovim dopolnilom z dne 21. maja 1945 je bilo Slovensko primorje upravnoteritorialno razdeljeno na avtonomno mesto Trst, 2 okrožji ter 24 okrajev: Avtonomno mesto Okrožje Okraj Trst Tržaško okrožje Devin - Nabrežna Ilirska Bistrica Koper Milje - Dolina Piran Postojna Sežana Tržič Goriško okrožje Ajdovščina Bovec Cerkno Čedad Dornberg Gorica Gradišče ob Soči unija v coni A Julijske krajine od osvoboditve do uveljavitve mirovne pogodbe), Ljubljana 1998, str. 46-47 (v nadaljevanju: Nevenka Troha: Politika). 114 Dne 21. maja 1945 se je tedanji Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje preim enoval v Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko prim orje in Trst. Nevenka T ro­ ha: Uprava v Slovenskem prim orju 1918-1954 (pregled), Arhivi, XX/1-2, Ljubljana 1997, str. 94 (v nadaljevanju: Nevenka Troha: Uprava). Vlasta Beltram: Povojni razvoj Slovenske Istre - Koprski okraj 1945-1947 (S poudarkom na de­ lovanju organov ljudske oblasti). Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino (v nadalje­ vanju: Kronika), 37/1-2, Ljubljana 1989, str. 109 (v nadaljevanju: Vlasta Beltram: Povojni razvoj); Metka Gombač: Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst 1945-1947, Kronika, 37/1-2, Ljubljana 1989, str. 116-123 (v nadaljevanju: Metka Gombač: Poverjeništvo); Nevenka Troha: Uprava, str. 88-102; Nevenka Troha: Politika, str. 50. Avtonomno mesto Okrožje Okraj Grgar Idrija Kanal Komen Krmin Miren Tarčent Tolmin1 1 6 Trst je svoj avtonomni položaj, ki se je v upravnoteritorialni razdelitvi odražal v samostojni upravnoteritorialni enoti avtonomno mesto Trst (obse­ galo je 5 rajonov in okraj), pridobil zaradi svojega gospodarskega in med­ narodnega pomena. 2. Razdelitev Julijske krajine na cono A in cono B, od 12. junija 1945 do 15. septembra 1947 Obdobje dvojne vojaške zasedbe Julijske krajine je bilo končano 9. junija 1945, ko so jugoslovanska, ameriška in angleška vlada v Beogradu podpisale sporazum, po katerem je bila Julijska krajina upravno razdeljena na zased­ beni coni A in B. Ločila ju je demarkacijska črta, ki je potekala od Debelega rtiča do Gorice in po Soči na sever. Zahodno od razmejitvene črte je bila cona A, v katero je bilo vključeno tudi mesto (občina) Pulj. Po določilih Beograj­ skega sporazuma so se morale 12. junija 1945 iz Trsta, Gorice in dela Julijske krajine umakniti enote Jugoslovanske armade.1 1 7 Beograjski sporazum je do­ polnil 20. junija 1945 podpisani Devinski sporazum, ki je med drugim določal, »... da izraz Julijska krajina po tem sporazumu pomeni italijanske pokrajine Gorico, Trst, Reko (Kvarner) in Pulj (Istro) v mejah iz leta 1939 ,..«1 1 8 116 Nevenka Troha: Uprava, str. 94; Metka Gombač: Gradivo Okrožnega narodnoosvobodilnega od­ bora Trst in okrajnih narodnoosvobodilnih odborov Tržaškega okrožja, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, XX/1-2, Ljubljana 1980, str. 143-163 (v nadaljevanju: M etka Gombač: Gra­ divo); M etka Gombač: Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko prim orje in Trst 1944- 1947, organizacijska shema ljudske oblasti, Ljubljana 2003, str. 43-45, 77 (v nadaljevanju: Metka Gombač: Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor); Leon Marin: D ogovor o organizacijsko-terito- rialni (vojaškoupravni) razm ejitvi je ostal temelj za poznejšo mejo med republikama. Vprašanje oblikovanja slovenskega etničnega in državnega prostora s posebnim poudarkom na slovensko- hrvaški meji v Istri, Zbornik referatov okrogle mize, Portorož, 21. februar 1998, Ljubljana 1998, str. 45-68 (v nadaljevanju: Leon Marin: Dogovor). 117 Janko Jeri: Tržaško vprašanje, str. 88-90; geslo: Beograjski sporazum, ES 1, Ljubljana 1987, str. 244-245. 118 Janko Jeri: Tržaško vprašanje, str. 90-91; Nevenka Troha: Uprava, str. 95. Prehod med zasedbenima conama je bil mogoč z osebno izkaznico, od Ju­ goslavije p a je bila cona B ločena »... z nadzorovano i talij ansko-jugoslovansko mejo, ki jo je bilo možno prestopiti le s posebnimi dovoljenji ...«, saj je bila »... pravno še vedno del italijanske države ,..«1 1 9 a ) C o n a A J u lijs k e k r a jin e V coni A je »... zasedbeno upravo prevzel komandant združenih zavezniških sil v Sredozemlju ...« in seje imenovala Zavezniška vojaška uprava (ZVU). Zavezniška vojaška uprava se je odločila vzpostaviti upravo na osnovi upravne ureditve pred kapitulacijo Italije. Pojavile pa so se težave, ker v coni A marsikje, zlasti pa na območjih, poseljenih s Slovenci, organov stare uprave ni bilo več, upravnoteritorialne razdelitve in organov lokalne uprave, ki jih je vzpostavilo slovensko narodnoosvobodilno gibanje, pa niso hoteli prevzeti. To seje odrazilo tudi v zahtevi, »... da noben funkcionar ne sme izvajati navodil organov, ki imajo sedež izven cone ...«, s čimer so bili mišljeni Pokrajinski na­ rodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst ter druge organizacije, ki so delovale po navodilih slovenskega in jugoslovanskega vodstva. Zavezniška vojaška uprava je z ukazom št. 11 z dne 11. avgusta 1945 o krajevni upravi določila, da je »... cona A ... razdeljena na Tržaško in Goriško okrožje in občino Pulj ...« Okrožji sta bili razdeljeni na občine. Okraje in okrajne odbore, ki jih italijanska ureditev ni poznala, ukaz št. 11 pa jih je omogočal, so ustanovili v Goriškem okrožju, v en upravni organ pa so povezali tudi občine Tržaškega okrožja. Ukaz št. 11 je še določal, da v coni A zakonito delujeta le Zavezniška vojaška uprava in oblast.1 2 0 Kljub temu d a je Zavezniška vojaška uprava 11. avgusta vzpostavila svojo upravnoteritorialno razdelitev, je tudi Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst za območje cone A sprejel še svoj odlok o upravnoteritorialni razdelitvi. Obe okrožji sta se zmanjšali, saj so bili nekateri njuni deli vključeni v cono B. V cono A je spadalo avtonomno mesto Trst, 4 od 9 dotedanjih okrajev Tržaškega okrožja in 91 2 1 od dotedanjih 15 okrajev Go­ riškega okrožja. 119 Nevenka Troha: Uprava, str. 99: Nevenka Troha: Oris položaja v koprskem okraju cone B Julijske krajine v letih 1945-1947, Prispevki za novejšo zgodovino. XXXVI/1-2, Ljubljana 1996, str. 67-93. 120 Nevenka Troha: Uprava, str. 96; Metka Gombač navaja, d a je Zavezniška uprava cono A razdelila na dve deželi, goriško in tržaško, in občino Pulj. M etka Gombač: Tržaško in Goriško okrožje 1945- 1947, Primorska srečanja, Revija za družboslovje, gospodarstvo in kulturo (v nadaljevanju: Pri­ morska srečanja), IV/1980, str. 105 (v nadaljevanju: Metka Gombač: Tržaško in Goriško); Metka Gombač: Gradivo, str. 146. 121 Nevenka Troha: Uprava. Na straneh 97 in 98 navaja, da je bilo ob ustanovitvi cone A vanjo vključenih 7 okrajev dotedanjega Goriškega okrožja, ker je bil k okraju Brda priključen okraj Krmin, okraja Gradišče pa ne navaja. Cona Avtonomno mesto Okraji iz Tržaškega okrožja Okraji iz Goriškega okrožja A Trst Milje - Dolina Bovec Nabrežina Brda Sežana Gorica Tržič Gradišče Kanal Kobarid Komen Krmin Miren Okraji so bili razdeljeni na kraje. Kljub dejstvu, da je Zavezniška vojaška uprava narodnoosvobodilnim odborom odvzela vse pristojnosti, »... so le-ti z delom nadaljevali na vseh nivojih, od pokrajinskega do krajevnega. Njihovo delo se je omejilo na ljudsko samopomoč, predloge, navodila in nasvete, Kra­ jevni N 0 0 so še vedno obravnavali krajevne probleme in jih po svoji moči reševali ...« Nevenka Troha ugotavlja, da v coni A javni upravi »... lahko go­ vorimo o izrazitem dvovladju ...« Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in T rstje 23. februarja 1947 sprejel sklep, kije z veljavnostjo od 31. decembra 1946 odpravil Tržaško okrožje.1 2 2 Dne 23. februarja 1947 se je kot najvišji organ ljudske oblasti na tem območju razpustil tudi Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst, saj je bil po Pariški mirovni pogodbi »... del Pri­ morske neposredno priključen k Italiji (Kanalska dolina, Beneška Slovenija, Re­ zija, del Goriške), del je pripadel novonastalemu STO, del pa Jugoslaviji ,..«1 2 3 b ) C on a B Ju lijsk e k ra jin e Po razdelitvi Julijske krajine na zasedbeni coni je v cono B , ki je bila upravnoteritorialno razdeljena na Vzhodnoprimorsko okrožje, to pa na 12 okrajev,124 spadalo 5 okrajev iz dotedanjega Tržaškega in 7 okrajev iz dote- 1 P P v v v M etka Gombač: Tržaško in Goriško, str. 104-108; Metka Gombač: Poverjeništvo, str. 116-123; M etka Gombač: Gradivo, str. 145; Nevenka Troha: Uprava, str. 97-98; Vlasta Beltram: Povojni razvoj, str. 108-116. 123 M etka Gombač: Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor, str. 59; Nevenka Troha: Uprava, str. 98; Nevenka Troha: Politika, str. 69. 124 Nevenka Troha: Uprava. Na str. 99 navaja, d a je bilo ob razdelitvi na cono A in B v Vzhodno- primorskem okrožju najprej 9 in nato 8 okrajev, Leon M arin v referatu D ogovor na str. 55 pravi, da je bilo v okrožju v začetku junija 9 okrajev, Vlasta Beltram v prispevku Povojni razvoj na str, 109 navaja, d a je bilo ob ustanovitvi okrožja najprej 12 okrajev, medtem ko Metka Gombač v prispevku Poverjeništvo na str. 116 navaja 11 okrajev. Okraja Vipava ne navaja med okraji Vzhodnoprimorskega okrožja, omenja pa ga Vlasta Beltram. danjega Goriškega okrožja. Okraji so bili razdeljeni na kraje. V zasedbeni coni B je prevzela upravo jugoslovanska zasedbena oblast, imenovana tudi Vojaška uprava Jugoslovanske armade (VUJA) za Slovensko primorje, Istro in Reko; njen sedež je bil v Opatiji. Cona Okrožje Okraji iz dotedanjega Tržaškega okrožja Okraji iz dotedanjega Goriškega okrožja B Vzhodnoprimor- sko okrožje Hrpelje - Kozina Ajdovščina Ilirska Bistrica Cerkno Koper Črniče Piran Grgar Postojna Idrija Tolmin Vipava Dne 22. julija 1945 so odpravili okraja Črniče in Ajdovščina in ju vključili v okraj Vipava s sedežem v Ajdovščini.1 2 5 Dne 3. avgusta 1945 sta se združila še okraja Koper in Piran v okraj Koper s sedežem v Kopru, 29. decembra 1945 pa še okraja Idrija in Cerkno v okraj Idrija - Cerkno. Vojaška uprava Jugoslovanske vojske je v coni B prepustila civilno oblast Pokrajinskemu narodnoosvobodilnemu odboru za Slovensko primorje in Trst. Ker pa je imel sedež v Trstu in je deloval pretežno v coni A, je za območje cone B 25. junija 1945 sprejel odlok o ustanovitvi Pokrajinskega poverjeništva na­ rodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst s sedežem v Ajdov­ ščini. Z ukinitvijo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst 23. februarja 1947, je bilo odpravljeno tudi njegovo poverje­ ništvo v Ajdovščini. Konec leta 1945 in v začetku leta 1946 je bilo v Vzhodnoprimorskem okrožju 8 okrajev in 207 krajev: Okrožje Okraj Število krajev Vzhodnoprimorsko okrožje Grgar 17 Hrpelje - Kozina 21 Idrija - Cerkno 18 Ilirska Bistrica 28 Koper 47 Postojna 16 Tolmin 18 Vipava 42126 1 P S . v Verjetno zaradi sedeža v Ajdovščini. Nevenka Troha v prispevku Uprava na str. 99 med okraji po končanih združitvah navaja okraj Ajdovščina, ne pa tudi okraja Vipava. 126 M etka Gombač: Poverjeništvo, str. 116-122: Nevenka Troha: Uprava, str. 99. 3. Slovensko primorje in pariška mirovna konferenca, 15. septembra 1947 Ob koncu plenarnega zasedanja pariške mirovne konference 15. oktobra 1946, kjer je bil med drugimi osnutki sprejet tudi osnutek mirovne pogodbe med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijo, ki je predvideval raz­ mejitveno črto med državama, je obveljal francoski predlog bodoče meje. Mi­ rovna pogodba je bila sklenjena 10. februarja 1947 in jo je Federativna ljud­ ska republika Jugoslavija ratificirala 23. avgusta 1947, veljati pa je začela 15. septembra 1947.1 2 7 Pariška mirovna pogodba je določila novo državno mejo med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijo, hkrati pa je posku­ šala rešiti zapleteno tržaško vprašanje s sprejetjem prav tako francoskega predloga o ustanovitvi avtonomnega Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Po Pariški mirovni pogodbi, ki je odpravila delitev Julijske krajine na za­ sedbeni coni, je njen večji del pripadel Jugoslaviji.1 2 8 Ker je bila razmejitvena črta znana že sredi oktobra 1946, ko seje končalo plenarno zasedanje pariške mirovne konference, je bil proti koncu leta 1946 za del, ki naj bi pripadel Jugoslaviji, izdelan že osnutek upravnoteritorialne razdelitve. To je bila pod­ laga za »... odlok o organizaciji upravne razdelitve okrajev in krajev za tisto ozemlje Slovenskega primorja, ki je bilo določeno za priključitev k Jugoslaviji ...«, ki ga je 8. februarja 1947 izdalo Poverjeništvo Pokrajinskega narodno­ osvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst. Iz območja dotedanje cone A so bili k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji v celoti priključeni štirje okraji: Bovec, Kanal, Kobarid in Komen, v večji deli treh okrajev: Brda, Miren in Sežana ter manjši del okraja Gorica. Iz območja dotedanje cone B je bilo od 8 okrajev k Jugoslaviji v celoti priključenih 7 okrajev: Grgar, Hrpelje - Kozina, Idrija, Ilirska Bistrica, Postojna, Tolmin in Vipava ter manjši del okraja Koper. Zaradi združevanja okrajev je odlok zmanjšal njihovo število na 6 novih okrajev: 127 Ukaz o ratifikaciji mirovne pogodbe z Italijo, Ur. 1 . FLRJ, št. 74-527/1947; Ukaz o raztegnitvi veljavnosti ustave, zakonov in drugih pravnih predpisov FLRJ na ozemlje, ki je po mirovni kon­ ferenci z Italijo priključeno k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, Ur. 1 . FLRJ, št. 80-549/1947. 128 M etod Mikuž: Vprašanje Julijske krajine in Trsta 1947-1954, Zgodovinski časopis, XXIX/1-2, Ljubljana 1975, str. 3-44 (v nadaljevanju: M etod Mikuž: Vprašanje); Janko Jeri: Tržaško vpra­ šanje, str. 195-271; geslo: M irovna pogodba z Italijo, ES 7, Ljubljana 1993, str. 155; geslo: Pariška m irovna konferenca, ES 8, Ljubljana 1994, str. 242-243, geslo: Tržaško vprašanje, ES 13, Ljub­ ljana 1999, str. 384-385. Okraj Sedež okraja Združuje nekdanje okraje Gorica predvideni sedež v Šempetru ali Solkanu Brda del mesta Gorica Grgar Kanal Komen (del) Miren Vipava (večji del) Idrija Idrija Idrija Vipava (manjši del) Ilirska Bistrica Ilirska Bistrica Hrpelje - Kozina (jugovzhodni del) Ilirska Bistrica Postojna Postojna Postojna Sežana Sežana Hrpelje - Kozina (večji del) Komen (manjši del) Koper (del, k ije pripadal Jugoslaviji) naselje Lipica Sežana Tolmin Tolmin Bovec Grgar (del) Kanal (del) Kobarid Tolmin Opisana upravna razdelitev k Jugoslaviji priključenega dela Julijske kra­ jine je povzeta tudi v brošuri Pregled začasne upravnoteritorialne razdelitve Slovenskega primorja, ki ima za podlago stanje na dan 1. maja 1947.1 2 9 4. Svobodno tržaško ozemlje (STO), od februarja 1947 do oktobra 1954 Za območje Trsta s širšo okolico ter koprskega in bujskega območja je bilo na pariški mirovni konferenci februarja 1947 ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki je imelo poseben mednarodni status. Razdeljeno je bilo na cono A (pod zavezniško vojaško upravo), ki je zaokrožala območja občin Trst, Devin - Nabrežina, Zgonik, Repentabor, Dolina in Milje, ter na cono B (pod vojaško upravo jugoslovanske armade), ki je obsegala območje slovenskega okraja Koper in hrvaškega okraja Buje. Okraja v coni B sta bila povezana v Istrsko okrožje, kije bilo ustanovljeno 20. februarja 1947. 129 M etka Gombač: Poverjeništvo, str. 121-122. Cona Občina Okrožje Okraj A Devin - Nabrežina Dolina Repentabor Trst Zgonik B Istrsko okrožje Koper Buje1 3 0 Za območji obeh okrajev cone B Svobodnega tržaškega ozemlja je Istrski okrožni ljudski odbor 12. aprila 1952 sprejel odlok o razdelitvi obeh okrajev na občine. Okraj Koper je obsegal 10 občin, med njimi so bile 3 mestne.1 3 1 Dne 15. maja 1952 je Komanda vojne uprave v Kopru sprejela odredbo o prenosu pristojnosti Istrskega okrožnega ljudskega odbora na okrajna ljudska odbora Koper in Buje. S tam je bilo odpravljeno Istrsko okrožje.1 3 2 5. Slovensko primorje in Londonski sporazum, 5. oktobra 1954 Z Londonskim sporazumom, ki so ga 5. oktobra 1954 podpisali zastopniki Jugoslavije, Italije, Velike Britanije in Združenih držav Amerike, sta v coni A in B Svobodnega tržaškega ozemlja prenehali vojaški upravi. Zvezni izvršni svet FLR Jugoslavije je 7. oktobra 1954 sprejel odločbo, s katero je potrdil Lon­ donski memorandum oziroma sporazum. V uvodu je izraženo zadovoljstvo, ker je bil memorandum o Svobodnem tržaškem ozemlju dosežen sporazumno, kar pomeni velik prispevek k svetovnemu miru in mednarodnemu sodelovanju, a hkrati tudi z obžalovanjem ugotovljeno, »... da je del naših sonarodnjakov ostal izven meja Federativne ljudske republike Jugoslavije ...« V drugi točki odločbe je zapisano, da bo potem, ko bodo na podlagi sporazuma opravljeni popravki meja v jugoslovanski coni STO »... prenehala z delom Vojaška uprava JLA ...« in bo uvedena »... civilna uprava Federativne ljudske republike Jugo­ slavije ...«, ki jo bodo »... opravljali ljudski odbori občin, mestnih občin in okra­ jev ter v mejah svojih pravic republiški in zvezni organi ...« Zadnji odstavek tretje točke odločbe pa še dodaja, da bodo »... na območju okraja Koper in na območju dosedanje cone A Svobodnega tržaškega ozemlja, na katerega se raz­ širi civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije, ... izvajali pravice in dolžnosti republiških organov ustrezni organi oblasti Ljudske republike 130 Zdenka Bonin: Življenje v coni B Svobodnega tržaškega ozem lja (1947-1954), Zbornik ob 50-letnici priključitve cone B STO Jugoslaviji, Koper 2004, str. 9-58; M etod Mikuž: Vprašanje, str. 21-23; Nevenka Troha: Uprava, str. 100; Vlasta Beltram: Povojni razvoj, str. 109; geslo: Cona A in cona B STO, ES 2, Ljubljana 1988, str. 79-80; geslo: Svobodno tržaško ozemlje, ES 12, Ljubljana 1998, str. 413-414; geslo: M irovna pogodba z Italijo, ES 7, Ljubljana 1993, str. 155. 131 Leon M arin: Dogovor, str. 57-58. Nevenka Troha: Uprava, str. 100. Slovenije .,.«1 3 3 N a območju cone A je začela veljati italijanska, na območju cone B (okraja Koper in Buje) pa jugoslovanska civilna uprava. Vrhovni po­ veljnik oboroženih sil FLR Jugoslavije Josip Broz Tito je 19. oktobra sprejel od­ redbo, s katero se »... vojaška uprava JLA Jugoslovanske cone STO odpravi in preneha z delom dne 26. oktobra ob 0,00 uri ...« Pristojnosti vojaške uprave so bile prenesene na organe, kot jih je opredelila odločba Zveznega izvršnega sveta z dne 7. oktobra. Do 31. decembra 1954 je morala civilni upravi izročiti tudi vse premoženje in arhiv, le vojaški del arhiva vojaške uprave je bil prenesen v arhiv Državnega sekretariata za narodno obrambo.1 3 4 Na podlagi omenjenih dokumentov ter resolucij Odbora za zunanje zadeve Zveznega zbo­ ra Zvezne ljudske skupščine z dne 8. oktobra in Zvezne ljudske skupščine z dne 25. oktobra 19541 3 5 je bil 25. oktobra 1954 sprejet še zvezni zakon, k ije na ob­ močju, na katerega se je razširila jugoslovanska civilna oblast, uzakonil ve­ ljavnost zvezne ustave in zakonov ter drugih zveznih predpisov. Civilno oblast bodo po določilih zakona izvajali »... občinski in okrajni ljudski odbori in pa republiški in zvezni organi oblasti v mejah svojih pravic in dolžnosti ...« Povzel je določilo odločbe Zveznega izvršnega sveta glede izvajanja oblasti na območ­ jih okraja Koper in ozemljih, pridobljenih v nekdanji coni A. Določeno je bilo, da do sprejetja ustreznih novih predpisov v nekdanji coni B veljajo predpisi dotedanje vojaške uprave JLA in lokalnih organov oblasti, »... ki se bodo upo­ rabljali tudi na območju bivše cone A Svobodnega tržaškega ozemlja, na kate­ ro je bila razširjena civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije ,..«136 Meja med okrajema Koper in Buje je postala meja med tedanjima Ljud­ sko republiko Slovenijo in Ljudsko republiko Hrvaško.137 Ljudska skupščina ID O v Odločba o sprejetju sporazuma, ki ga obsega memorandum o soglasju med vladam i Federativne ljudske republike Jugoslavije, Republike Italije, Združenih držav Amerike in Združene kraljevine o Svobodnem tržaškem ozemlju. Ur. 1 . FLRJ, št. 43-524/1954. O območjih, na katera s e je razširila jugoslovanska civilna oblast v nekdanji coni A Svobodnega tržaškega ozemlja, glej Janko Jeri: Tržaško vprašanje, str. 275-302, zlasti op. št. 2, str. 298-299 (Londonski sporazum je v korist Jugoslavije prinesel manjši popravek M organove mejne črte, ki je razm ejevala dotedanjo cono A in B Svobodnega tržaškega ozemlja. Tako se je jugoslovanska civilna uprava raztegnila tudi na del ozem lja odpravljene cone A, na del Miljskega polotoka, na približno 11,5 km2 površine, kjer je živelo približno 3.000 prebivalcev, s čim er se je povečalo neposredno gospodarsko zaledje Kopra.); M etod Mikuž: Vprašanje, str. 37-44. 134 Odredba o odpravi vojaške uprave Jugoslovanske ljudske armade Jugoslovanske cone STO, Ur. 1 . FLRJ, št. 45-554/1954. -tor Resolucija odbora za zunanje zadeve Zveznega zbora Zvezne ljudske skupščine o sporazumu, ki ga obsega memorandum o soglasju med vladami Federativne ljudske republike Jugoslavije, Republike Italije, Združenih držav Amerike in Združene kraljevine o Svobodnem tržaškem ozemlju, Ur. 1 . FLRJ, št. 45-553/1954; Resolucija Zvezne ljudske skupščine na ekspoze predsednika republike o zu­ nanji politiki. Ur. 1 . FLRJ, št. 45-552/1954. 136 Zakon o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero s eje z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije, Ur. 1 . FLRJ, št. 45-551/1954. 1 3 7 v v M etod Mikuž: Vprašanje, str. 27-43; Nevenka Troha: Uprava, str. 100; geslo: Londonski spora­ zum, ES 6, Ljubljana 1992, str. 322-333; geslo: Cona A in cona B STO, ES 2, Ljubljana 1988, str. 79-80; geslo: Svobodno tržaško ozemlje, ES 12, Ljubljana 1998, str. 413-414. Ljudske republike Slovenije pa je 27. oktobra 1954 sprejela tudi zakon o raz­ širitvi veljavnosti slovenske zakonodaje na koprsko območje. V 4. člena zakona so povzeta zvezna določila o civilni oblasti v delu pridobljenega območja nek­ danje cone A, kjer je bila ustanovljena začasna upravnoteritorialna enota ob­ čina Koper okolica. Zadeve iz okrajne pristojnosti so bile poverjene Okrajnemu ljudskemu odboru Koper. Začasnost je bila opredeljena za obdobje do sprejetja novega zakona o upravnoteritorialni razdelitvi Ljudske republike Slovenije.1 3 8 B) LJUDSKA REPUBLIKA SLOVENIJA Ob koncu druge svetovne vojne je bilo območje Slovenije brez Slovenskega primorja kot federalna enota, ki seje imenovala Federalna Slovenija,139 vklju­ čena v Demokratično federativno Jugoslavijo (DFJ).1 4 0 1. Ljubljana, Maribor in Celje, od osvoboditve do septembra 1945 Prve dneve po končani drugi svetovni vojni je bila Ljubljana upravno raz­ deljena na 7 rajonov, ti pa na 35 kvartov. Literatura te upravne enote ozna­ čuje kot »politične enote«. Ljubljana je bila razdeljena na naslednje rajone: Mesto Rajon Ljubljana Center Bežigrad Šiška Vič Trnovo Poljane Moste 1 Zakon o razširitvi veljavnosti ustave, zakonov in drugih predpisov Ljudske republike Slovenije na koprsko območje, Ur. 1 . LRS, št, 43-156/1954. i on Kot oznaka za Federalno Slovenijo seje uporabljal tudi izraz Federalna država Slovenija, Pri vladi Demokratične federativne Jugoslavije so bila za stike s posameznimi federalnim i državami določena federalna ministrstva, za Slovenijo je bil federalni minister Edvard Kocbek; geslo: Fe­ deralna Slovenija, ES 3, Ljubljana 1989, str. 94. 140 Demokratična federativna Jugoslavija je bila prehodna državna oblika, ustanovljena 7. marca 1945, potem ko sta 5. marca 1945 odstopila Nacionalni komite narodne osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in kraljeva vlada. Imenovana je bila nova začasna vlada DFJ, k ije državo vodila do volitev v ustavodajno skupščino 11. novembra ozirom a razglasitve Federativne ljudske republike Jugo­ slavije 29. novembra 1945. Od 10. avgusta 1945 dalje, ko seje AVNOJ preim enoval v začasno ljud­ sko skupščino DFJ, do sklepov ustavodajne skupščine 29. novem bra 1945 so na območju DFJ delo­ vali trije vrhovni organi oblasti: začasna ljudska skupščina DFJ, vlada DFJ in Kraljevo namest­ ništvo. To je bila posledica dogovora med Rooseveltom, Churchillom in Stalinom na Jalti januarja 1945. Geslo: Demokratična federativna Jugoslavija, ES 2, Ljubljana 1988, str. 224; M ajda Strobl, Ivan Kristan, Ciril Ribičič: Ustavno pravo, str. 46-47; Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 338-344. Še pred volitvami v narodnoosvobodilne odbore - na območju Ljubljane so potekale 29. julija 1945 - je bila v Ljubljani izvedena nova upravna razdelitev na 10 mestnih četrti kot upravnoteritorialnih enot, ki so nadomestile razde­ litev mesta na dotedanje politične rajone in kvarte.1 4 1 Razglas novoizvolje­ nega Mestnega narodnoosvobodilnega odbora Ljubljana, ki je bil sprejet 20. avgusta 1945, je novo upravno razdelitev glavnega mesta Ljubljana tudi for­ maliziral. V njem je zapisano, da je oddelek za izgradnjo narodne oblasti pri Predsedstvu Narodne vlade Slovenije 20. avgusta »... I. inkorporiralo Ljubljani bivše občine St. Vid in Polje, naselja Fužine, Zg. in Sp. Hrušico, bivšo občino Rudnik, Lipe in Bokalce, II. vnovič priključilo Havptmanice in Črno vas ter III. odobrilo razdelitev Ljubljane na 10 mestnih četrti ...« Upravna razdelitev Ljubljane: Glavno mesto Številka mestne četrti Mestna četrt Ljubljana I. Center II. Tabor III. Rakovnik IV. Moste V. Vič VI. Bežigrad VII. Šiška VIII. Polje IX. Ježica X. Št. Vid V razglasu so opredeljene meje med četrtmi. Potekale so v glavnem po mestnih ulicah. Nekatere mestne četrti (Polje, Ježica, Št. Vid) pa so bile opre­ deljene tudi z območji nekdanjih občin. Celotno glavno mesto Ljubljana je obsegalo na 150,15 km2 površine, po kvadraturi je bila največja mestna četrt Rakovnik s skoraj 35 km2 , najmanjša pa Center z nekaj več kot 2,4 km2 .1 4 2 Mesto Maribor je bilo maja 1945 upravno razdeljeno na 8, junija 1945 na 9, nekaj dni pred volitvami v narodnoosvobodilni odbor konec julija 1945 pa na 6 četrti ali kvartov: 141 M atjanko Dolenc: Razvoj ljudske oblasti v Ljubljani v prvem desetletju po osvoboditvi, Kronika, XIII/2, Ljubljana 1965, str. 33-34 (v nadaljevanju: M atjanko Dolenc: Razvoj ljudske oblasti). 142 Razglas o obsegu in upravni razdelitvi glavnega mesta Ljubljana, Ur. 1 . Slovenskega narodno­ osvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, št. 29-215/1945 (v nadaljevanju: Ur. 1 . SNOS in NVS). To je prvi razglas v slovenskem uradnem listu, ki se nanaša na upravno razdelitev tedanje Slovenije. M esto Četrt ali kvart Maribor Koroška Kolodvorska Pobreška Tezenska Magdalenska Studenška1 4 3 Mesto Celje je bilo upravno razdeljeno na 4 četrti, ki so bile označene le z rimskimi številkami, in 19 oziroma 16 krajev.1 4 4 2. Zakon o upravni razdelitvi Federalne Slovenije z dne 6. septembra 1945 Josip Globevnik ugotavlja, da so po koncu vojne »... narodnoosvobodilni odbori morali postopoma izvajati vse večje naloge državne uprave in se tako pri svojem dnevnem delu vse bolj povezovati z republiškimi in zveznimi držav­ nimi organi. Da bi se omogočilo lažje, enotno in učinkovito delovanje ljudskih organov državne oblasti, je bilo potrebno čimprej izvesti novo upravnote- ritorialno razdelitev ...«,1 4 5 ki naj bi zmanjšala število ljudskih odborov kot lo­ kalnih organov oblasti. Prvo upravno razdelitev Slovenije po končani vojni je uzakonil Zakon o upravni razdelitvi Federalne Slovenije z dne 6. septembra 1945. Ozemlje Federalne Slovenije je bilo razdeljeno na Okrožno mesto Ljubljana ter 4 okrožja: Okrožno mesto Okrožje Ljubljana Celjsko Ljubljansko Mariborsko Novomeško Okrožno mesto Ljubljana je bilo razdeljeno na mestne četrti, ostala okrožja na okraje, okraji pa na mesta, naselja in kraje. Za Okrožno mesto Ljubljana je bila povzeta upravna razdelitev iz avgu­ stovskega razglasa Mestnega narodnoosvobodilnega odbora glavnega mesta 143 Slavica Tovšak: Razvoj mariborskih mestnih četrti v letu 1945 s poudarkom na upravnih spre­ membah in značilnostih prvih volitev, Arhivi, XIX/1-2, Ljubljana 1996, str. 63-69 (v nadaljevanju: Slavica Tovšak: Razvoj mariborskih). 144 M ilko Mikola: Razvoj oblasti na območju Celja v obdobju 1945-1954, Celjski zbornik 1985, Celje 1985, str. 7-11 (v nadaljevanju: Milko Mikola: Razvoj oblasti): Milko Mikola: Mestni ljudski odbor Celje 1945-1954, Inventarji 1, Celje 1987, str. 3-5, (v nadaljevanju: Milko Mikola: Mestni ljudski odbor); Janko Orožen: Oris zgodovine Celja in okolice 1941-1979, Celjski zbornik 1980, posebna izdaja, Celje 1980, str. 39-45 (v nadaljevanju: Janko Orožen: Oris). 145 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 30. Ljubljana. Sedaj Okrožno mesto Ljubljana je bilo razdeljeno na 10 mestnih če­ trti. Celjsko okrožje je bilo razdeljeno na 7 okrajev, v njihovih okvirih pa je bilo mesto ter 288 krajev:1 4 6 Okrožje Okraj Mesto Število krajev Celjsko Celje mesto Celje 21 Celje okolica 93 Gornji Grad 20 Slovenske Konjice 26 Šmarje pri Jelšah 52 Šoštanj 43 Trbovlje 33 Ljubljansko okrožje je bilo razdeljeno na 7 okrajev, v njihovih okvirih pa je bilo 341 krajev: Okrožje Okraj Število krajev Ljubljansko Grosuplje 54 Jesenice 41 Kamnik 52 Kranj 46 Ljubljana okolica 69 Rakek 35 Škofja Loka 44 Mariborsko okrožje je bilo razdeljeno na 9 okrajev, v njihovem okviru pa je bilo 8 katastrskih občin (5 katastrskih občin »nekdanjega ozemlja mesta M a­ ribor« in še 3 bližnje katastrske občine), s katerimi je bilo opredeljeno območje okraja Maribor mesto, in 517 krajev v ostalih osmih okrajih: Okrožje Okraj Mesto Število krajev Število kata­ strskih občin Mariborsko Dolnja Lendava 35 Ljutomer 39 Maribor mesto Maribor 8 Maribor desni breg 74 Maribor levi breg 63 Murska Sobota 113 Prevalje 30 Ptuj 111 Radgona 52 146 Zakon le pri okraju Celje mesto namesto izraza kraj uporablja izraz naselje; navaja 21 naselij. Očitno gre za nedoslednost in smemo naselja izenačiti s kraji. Novomeško okrožje je bilo razdeljeno na 5 okrajev, v njihovih okvirih pa je bilo 431 krajev: Okrožje Okraj Število krajev Novomeško Črnomelj 140 Kočevje 65 Krško 83 Novo mesto 100 Trebnje 43 Po Zakonu o upravni razdelitvi Federalne Slovenije, ki je bil sprejet 6. sep­ tembra, veljati pa je začel 8. septembra 1945, ko je bil objavljen v Uradnem listu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, je bilo območje Slovenije upravno razdeljeno na okrožno mesto Ljubljana z 10 mestnimi četrtmi in še 4 okrožja. Le-ta so bila razdeljena na 28 okrajev. V okviru okraja Celje je bila ena upravna enota mesto, v okviru okraja Maribor mesto pa je imelo značaj upravnih enot 8 katastrskih občin. Preostali del okraja Celje mesto in vsi drugi okraji so bili teritorialno razdeljeni na skupaj 1.577 krajev, ki so bili najmanjše upravne enote.1 4 7 Slovenski politični vrh je že proti koncu leta 1945 ugotavljal, da bo po­ trebno na lokalni ravni izvesti komasacijo upravnih enot. Na seji Politbiroja CK KPS 25. decembra 1945 so sprejeli sklep, da o konkretnih komasacijskih ukrepih odločajo okrožni partijski komiteji, ki pa morajo paziti, da bodo novi kraji kot najnižje upravne enote dobra podlaga za izvajanje zborov volivcev in se ne bodo pokrili z območji nekdanjih občin. Menili so, naj bi v najnižjih upravnih enotah prebivalo do 1.500 ljudi.1 4 8 Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije, sprejeta konec januarja 1946, ni spreminjala tedanjih lokalnih upravnih enot, saj je v 107. členu opredelila ljudske odbore krajev (to je vasi in manjših mest), okrajev, mestnih četrti, mest, okrožij in oblasti.1 4 9 Do upravnih sprememb na območju Ljudske republike Slovenije150 je prišlo 147 Zakon o upravni razdelitvi Federalne Slovenije, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 33-231/1945. Josip Glo­ bevnik v knjigi Ljudski odbori na str. 30 navaja, d a je bilo v 28 okrajih povezanih 1.547 krajev. Podroben pregled zakonodaje o upravnoteritorialnem razvoju Slovenije glej: Tatjana Šenk: Upravni organi na lokalnem nivoju 1945-1995, Arhivi, XX/1-2, Ljubljana 1997, str. 121-127; Slavica Tovšak: Razvoj mariborskih, str. 60-76. Milko Mikola v obeh svojih delih navaja, da so četrti kot upravne enote obstajale do avgusta 1946. vendar septembrski zakon o upravni raz­ delitvi Federalne Slovenije razen pri okrožnem mestu Ljubljana, četrti ne navaja. 148 Darinka Drnovšek: Zapisniki Politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954, Viri, št. 15, Ljubljana 2000, str. 58 (v nadaljevanju: Darinka Drnovšek: Zapisniki). 149 Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije, Ur. 1 . Federativne ljudske republike Jugoslavije, št. 10-54/1946 (v nadaljevanju: Ur. 1 . FLRJ). 150 Z zakonom, sprejetim 14. februarja 1946, se je 20. februarja, ko je bil objavljen v Ur. 1 . LRS, spremenil naziv Federalna Slovenija v Ljudska republika Slovenija; Zakon o nazivu Ljudske re­ publike Slovenije ter organov državne uprave in državne oblasti v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . Ljudske republike Slovenije, št. 15-62/1946 (v nadaljevanju: Ur. 1 . LRS). v začetku marca 1946. V Celjskem okrožju je bil odpravljen okraj Šoštanj, od katerega sta bila 2 kraja dodeljena k okraju Slovenske Konjice, 31 pa k Ša- leško-Savinjskemu okraju, v katerega se je tedaj preimenoval dotedanji okraj Gornji Grad. Sedež okraja je postalo Mozirje. Del ukinjenega okraja Šoštanj, 17 krajev, je bilo dodeljenih k okraju Prevalje. V Mariborskem okrožju je zakon o delni spremembi upravne razdelitve iz začetka marca 1946 manjše kraje združil v večje. Dotedanji okraj Maribor desni breg se je preimenoval v okraj Slovenska Bistrica s sedežem v Slovenski Bistrici. Iz njega so bili izločeni 4 kraji in priključeni v okraj Maribor mesto, ki se je poslej upravno delil na 6 mestnih četrti: Kolodvorsko, Koroško, Studenško, Magdalensko, Pobreško in Tezensko. K okraju Maribor mesto sta bila po novem priključena še 2 kraja iz dotedanjega okraja Maribor levi breg. Po spremembi upravne razdelitve se je dotedanji okraj Maribor levi breg preimenoval v okraj Maribor okolica s sedežem v Mariboru. Vanj je bilo vklju­ čeno 11 krajev iz dotedanjega okraja Maribor desni breg.1 5 1 Zelo veliko število lokalnih upravnih enot, ki sta jih uzakonila zakonodaja v zasedbeni coni B Julijske krajine ter zakon o upravni razdelitvi Federalne Slovenije septembra 1945 in v začetku marca 1946, je pomenilo tudi velik strošek za državo, pa tudi njihova učinkovitost je bila slaba. Zato so v coni B Julijske krajine od srede decembra 1945 do srede maja 1946 pričeli združevati manjše upravne enote.1 5 2 Na območju LRS je njihovo število zelo zmanjšal novi zakon o upravni razdelitvi, sprejet v začetku aprila 1946. Vendar pa zakon ni začel veljati, saj so proti koncu junija 1946 njegovo izvedbo odložili za nedoločen čas.1 5 3 3. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 24. maja 1946 V drugi polovici maja 1946 je Ljudska skupščina FLR Jugoslavije sprejela zelo pomemben sistemski zakon o ljudskih odborih. V 9. členu je vpeljal izraz upravnoteritorialna enota. Upravnoteritorialne enote so bile kraji (vasi in manjša mesta), mesta, okraji, okrožja in oblasti. Vsako zemljišče v državi je moralo spadati v območje kakega kraja ali mesta. Za manjše republike je veljalo načelo, da jih ni bilo obvezno razdeliti tudi na okrožja, vse ljudske republike v FLRJ pa so bile lahko razdeljene tudi na oblasti. Vil. členu je bila določena pristojnost republiških zakonov, da določijo, »... kateri kraji ali na­ selja so mesta, kakor tudi njihova imena in meje ...« Prav tako je bilo v pri­ stojnosti republiških zakonodaj, da določijo, »... katera mesta so izvzeta iz upravnega sestava okraja oziroma okrožja ...« To pomeni, da so imela mesta 151 Zakon Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o delni spremembi zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 6. septembra 1945, Ur. 1 . LRS, št. 18-79/1946. - i r n v v M etka Gombač: Poverjeništvo, str. 118. 153 Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 26-119/1946; Zakon o od­ ložitvi izvedbe zakona o upravni razdelitvi LRS z dne 2. 4, 1946, Ur. 1 . LRS, št. 44-108/1946. tri položaje: manjša mesta so imela značaj krajev, večja mesta, izvzeta iz sestava okrajev, so imela značaj okrajev in največja mesta, izvzeta iz okrožij, so imela značaj okrožij. V 12. členu zakona je bila možnost, da v večjih mestih lahko ustanovijo tudi četrtne ljudske odbore, kar pomeni, da so smeli taka me­ sta razdeliti na četrti, v velikih mestih pa je bilo mogoče ustanoviti ljudske odbore mestnih predelov, kar pomeni, da so taka mesta lahko razdelili na me­ stne predele. Zakon o ljudskih odborih je določal, da se sme upravnoterito­ rialna razdelitev in določitev vrste mest izvršiti le z republiškim zakonom.1 5 4 4. Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 10. septembra 1946 Delno je aprilski, za nedoločen čas odloženi zakon povzel in tako tudi zmanjšal število upravnoteritorialnih območij nov predpis, sprejet 10. sep­ tembra 1946. Ljudska skupščina LRS je tega dne sprejela Zakon o spre­ membah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slo­ venije z dne 2. aprila 1946, ki se je kot »... spremenjeno, dopolnjeno in pre­ čiščeno besedilo ...« imenoval Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije. Ozemlje LRS je bilo upravnoteritorialno razdeljeno na okrožja, okraje in kraje. Območja krajev so v zakonu opredeljena s katastrskimi ob­ činami ali njihovimi deli in njim pripadajočimi naselji. Naselja so bila opre­ deljena kot »... s skupno numeracijo povezane naselbinske enote ...« Po tem zakonu seje število okrajev zmanjšalo od 28 na 27. Odpravljen je bil okraj Gornji Grad v okrožju Celje, okraj Slovenske Konjice se je preime­ noval v Konjice, okraj Šmarje pri Jelšah v Šmarje, okraj Šoštanj se je pre­ imenoval v okraj Mozirje. V okrožju Maribor sta bila združena dotedanja okraja Maribor desni breg in Maribor levi breg v nov okraj Maribor okolica, na novo pa je bil ustanovljen okraj Slovenska Bistrica. Okrožno mesto Ljubljana, ki se je preimenovalo v Okrožje Ljubljana mesto, je bilo po določilih zakona izvzeto iz Ljubljanskega okrožja in se je delilo na mestne četrti. Zakon je pooblaščal vlado LRS, »... da s posebno odredbo določi razdelitev okrožja Ljubljana mesto na mestne četrti ...«, zato pri opredelitvi Okrožja Ljubljana mesto navaja le pripadajoče katastrske občine in na­ selja.1 5 5 154 Splošni zakon o ljudskih odborih. Ur. 1 . FLRJ, št. 43-288/1946; Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 114-115. 1 c c w Odloženi Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije iz začetka aprila 1946 navaja 10 mestnih četrti: Center, Tabor, Rakovnik, Moste, Vič, Bežigrad, Šiška, Polje, Ježica in Št. Vid; Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 26-119/1946. Čeprav septembrski zakon o upravni razdelitvi LRS v 3. členu pooblašča vlado LRS, da s posebno uredbo določi raz­ delitev okrožja Ljubljana mesto na mestne četrti (kar se posredno ponovi tudi v 6. členu), se to ni zgodilo. Posredno je mogoče sklepati, d a je bilo Okrožno mesto Ljubljana razdeljeno na 10 mest­ nih četrti od prve upravne razdelitve Federalne Slovenije z dne 6. septembra 1945 pa vse do od­ prave okrožij v drugi polovici januarja 1947. Okrožje Število katastrskih občin Ljubljana mesto 30 Celjsko okrožje je bilo razdeljeno na 6 okrajev, v njihovem okviru pa je bilo skupaj 175 krajev ter 8 katastrskih občin, ki so opredeljevale okraj Celje mesto: Orožje Okraj Število krajev Število katastrskih občin Celjsko Celje mesto 81 5 6 Celje okolica 64 Konjice 25 Mozirje 29 Šmarje pri Jelšah 32 Trbovlje 25 Ljubljansko okrožje je bilo razdeljeno na 7 okrajev, v njihovem okviru je bi­ lo 240 krajev: Okrožje Okraj Število krajev Ljubljansko Grosuplje 28 Jesenice 30 Kamnik 38 Kranj 31 Ljubljana okolica 62 Rakek 24 Škofja Loka 27 Mariborsko okrožje je bilo razdeljeno na 9 okrajev - v njihovem okviru pa je bilo 475 krajev - ter na 23 katastrskih občin, ki opredeljujejo okraj Maribor mesto: Okrož;je Okraj Število krajev Število katastrskih občin Mariborsko Lendava 40 Ljutomer 40 Maribor mesto 231 5 7 Maribor okolica 59 Murska Sobota 114 Prevalje 44 Ptuj 91 Radgona 52 Slovenska Bistrica 35 156 Odloženi zakon o upravni razdelitvi iz začetka aprila 1946 pri okraju Celje mesto navaja 7 krajev. 157 Odloženi zakon o upravni razdelitvi iz aprila 1946 navaja 6 mestnih četrti (Kolodvorska, Koroška, Magdalenska, Pobreška, Studenška in Tezenska) ter še 7 krajev. Novomeško okrožje je bilo razdeljeno na 5 okrajev, v njihovem okviru pa je bilo 229 krajev: Okrožje Okraj Število krajev Novomeško Črnomelj 40 Kočevje 34 Krško 59 Novo mesto 60 Trebnje 36 Po Zakonu o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 10. sep­ tembra 1946 so bili vsi okraji, razen Celje mesto in delno Maribor mesto, ki sta bila tako kot celotno okrožje Ljubljana mesto opredeljena le z navedbo pripadajočih katastrskih občin in naselij, upravno razdeljeni na 1.119 krajev. Število krajev kot upravnoteritorialnih enot se je v primerjavi z upravno raz­ delitvijo iz septembra 1945 zmanjšalo za 458 krajev. Zakon v smislu določil 11. člena Splošnega zakona o ljudskih odborih iz maja 1946 ni določal, kateri kraji imajo značaj mesta. Predvidel je, da bo to opredeljeval poseben zakon ter pooblastil Vlado RS Slovenije, »... da s posebno uredbo predpiše, katera mesta se dele na četrti in obseg četrti ...« Iz citira­ nega zakona je razvidno, naj bi se na mestne četrti delilo Okrožje Ljubljana mesto, hkrati pa je nakazano, da naj bi četrti ustanovili tudi v okrajih Celje mesto in Maribor mesto.1 5 8 5. listava ljudske republike Slovenije z dne 16. januarja 1947 Konec januarja 1947 so na območju LRS nastale nove upravnoteritorialne spremembe. Ustava LRS, sprejeta 16. januarja 1947, v IX. poglavju. Organi državne oblasti upravnoteritorialnih enot, v katerem so opredeljene uprav­ noteritorialne enote, nič več ne navaja okrožij. To pomeni, da so bila okrožja kot upravnoteritorialne enote odpravljena. Kot upravnoteritorialne enote ustava v 88. členu poleg krajev in okrajev navaja še mestne četrti in mesta, ki jih Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 10. septembra 1946 ne navaja.1 5 9 1 JO Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 2. aprila 1946 ali Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 62- 242/1946; Popravek. Ur. 1 . LRS, št. 64/1946. 159 Ustava Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 4.A-20/1947; Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 62-242/1946. 6. Zakon o spremembah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slo­ venije z dne 10. septembra 1946 (z dne 23. januarja 1947) Ustavno opredelitev upravnoteritorialnih enot in odpravo okrožij je povzel Zakon o spremembah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, sprejet 23. januarja 1947. Po njem je bilo območje Ljudske republike Slovenije upravnoteritorialno razdeljeno na Glavno mesto Ljubljana (tako se je preime­ novalo dotedanje Okrožje Ljubljana mesto), okraje (27) in kraje. V načeluje ve­ ljalo, da so sedeži okrajev v krajih, po katerih so se tudi imenovali. Zakon v pri­ merih, ko po imenu okraja ni bilo mogoče razpoznati sedeža, navaja tudi sede­ že. Glede na dejstvo, da zakon v okrajih ne navaja krajev kot naj nižjih upravno­ teritorialnih enot, smemo sklepati, da se število krajev v okrajih ni spremenilo. Poslej v Uradnem listu LRS okrajev niso več navajali po zaokroženih geo­ grafskih celotah v dotedanjih okrožjih, ampak po abecednem redu. Glavno mesto Okraj' Sedež okraja Ljubljana Celje mesto Celje okolica Celje Črnomelj Grosuplje Jesenice Kamnik Kočevje Konjice Kranj Krško Lendava Dolnja Lendava Ljubljana okolica Ljubljana Ljutomer Maribor mesto Maribor okolica Maribor Mozirje Murska Sobota Novo mesto Prevalje Ptuj Radgona Gornja Radgona Rakek Slovenska Bistrica Šmarje Šmarje pri Jelšah Škofja Loka Trebnje Trbovlje Glede na dejstvo, da je januarski zakon odpravil 3. člen Zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, sprejet 10. septembra 1946, ki je do­ tedanje okrožno mesto Ljubljana delil na mestne četrti, smemo sklepati, da so le-te formalno prenehale delovati.1 6 0 Očitno pa so ljubljanske mestne četrti delovale še naprej, saj seje do njih že 2. februarja 1947 zelo kritično opredelil Plenum CK KPS.1 6 1 Glede na določilo prvega odstavka 2. člena Zakona o volitvah odbornikov ljudskih odborov, ki gaje Ljudska skupščina LRS sprejela 23. aprila 1947 inje začel veljati z dnem objave v Uradnem listu LRS 10. maja 1947, naj bi bilo Glavno mesto Ljubljana spomladi tega leta že razdeljeno na rajone. Dejansko pa se je to zgodilo šele februarja 1948, ko je začela veljati nova upravno­ teritorialna razdelitev LRS. Med 23. aprilom 1947 in 17. februarjem 1948 na območju LRS ni bilo nobene uradne spremembe na upravnoteritorialnem pod­ ročju, kar izhaja iz 7. člena zakona o upravni razdelitvi z dne 17. februarja 1948, po katerem sta prenehala veljati zakona o upravni razdelitvi z dne 10. septembra 1946 in spremembe z dne 23. januarja 1947. Volilni zakon iz maja 1947 je tudi že opredeljeval mandat odbornikov ljudskih odborov mest, iz­ vzetih iz okrajev, čeprav taka mesta v LRS še niso bila določena. Mesto, iz­ vzeto iz okraja tudi v zakonu o upravni razdelitvi z dne 17. februarja 1948 še ni določeno kot oblika upravnoteritorialne enote. »Mesto, izločeno iz okraja« se kot ena od oblik upravnoteritorialnih enot na območju LRS pojavi šele v zakonu o spremembah upravne razdelitve, sprejetim 21. oktobra 1949.1 6 2 7. Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 17. Februarja 1948 Sprejem in izvajanje petletnega gospodarskega plana sta zahtevala večjo iniciativo ljudskih odborov. »... Za vodstvo gospodarstva, za upravljanje, planiranje in evidentiranje gospodarske dejavnosti potrebujejo okrajni ljudski odbori močnejši upravni in administrativni aparat. Tak aparat pa se izplača le za močnejše okraje ...« To dejstvo je zahtevalo odpravo določenega števila manjših dotedanjih okrajev. Prav tako so nove naloge na gospodarskem pa tudi upravno-administrativnem področju zahtevale združevanje manjših kra­ jev. S priključitvijo dela Slovenskega primorja k FLRJ se je LRS povečala za 6 okrajev, ki so vključevali 234 krajev. Ta dejstva so bila najpomembnejši vzroki za novo upravnoteritorialno razdelitev LRS.1 6 3 160 Zakon o spremembah zakona o upravni razdelitvi Ljudske Republike Slovenije z dne 10. sep­ tem bra 1946, Ur. 1 . LRS, št. 5-21/1947. 161 Darinka Drnovšek: Zapisniki, str. 80-81. 162 Zakon o volitvah odbornikov ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 19-107/1947; Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 33-206/1949. 163 Jože Juhart: Nova upravna razdelitev. Ljudska uprava, 1/1-2, Ljubljana 1948, (v nadaljevanju: Jože Juhart: Nova upravna), str. 46. Upravnoteritorialne spremembe v LRS so nastale februarja 1948, ko je Ljudska skupščina LRS sprejela nov zakon o upravni razdelitvi. Slovenija je bila tudi po njem upravnoteritorialno razdeljena na Glavno mesto Ljubljana (to pa na rajone) ter na okraje in kraje. Zakon je v novo upravnoteritorialno razdelitev na okrajnem in s tem tudi krajevnem nivoju vključil 6 okrajev z območje priključenega dela Julijske krajine (Gorica, Idrija, Ilirska Bistrica, Postojna, Sežana in Tolmin), odpravil 6 dotedanjih okrajev (Konjice, Prevalje, Rakek, Slovenska Bistrica, Šmarje, Škofja Loka) in ustanovil 2 nova okraja (Dravograd in Poljčane). Skupno število okrajev se je od 27 povečalo na 29. Okraja Celje mesto in Maribor mesto sta bila opredeljena s katastrskimi ob­ činami in naselji, kar pomeni, da upravnoteritorialno nista bila razdeljena na kraje, kar je veljalo za vseh ostalih 27 okrajev. Ljudska republika Slovenija je bila upravnoteritorialno razdeljena takole: Glavno mesto Številka rajona/ kraja Ime rajona/ kraja Okraj Število krajev Število katastr­ skih občin Ljubljana rajon I. Center rajon II. Bežigrad Šiška rajon III. Moste rajon IV. Vič Rudnik kraj 1. Ježica kraj 2. Polje kraj 3. Št. Vid Celje mesto 8 Celje okolica 76 Črnomelj 29 Dravograd 41 Gorica 80 Grosuplje 28 Idrija 18 Ilirska Bistrica 27 Jesenice 29 Kamnik 39 Kočevje 33 Kranj 58 Krško 59 Lendava 26 Ljubljana okolica 63 Ljutomer 40 Glavno mesto Številka rajona/ kraja Ime rajona/ kraja Okraj Število krajev Število katastr­ skih občin Maribor mesto 23 Maribor okolica 72 Mozirje 29 Murska Sobota 114 Novo mesto 45 Poljčane 48 Postojna 35 Ptuj 88 Radgona 52 Sežana 41 Tolmin 42 Trbovlje 25 Trebnje 27 V 6. členu zakona je bilo navedeno, da bo posebni zakon določil, kateri kraji bodo dobili značaj mesta. Vseh 29 okrajev je združevalo 1.264 krajev. Število krajev kot najnižjih upravnoteritorialnih enot se je v primerjavi z upravno razdelitvijo LRS iz srede septembra 1946 kljub priključitvi šestih primorskih okrajev, v katerih je bilo združeno 234 krajev, zmanjšalo za okoli 90. Novi zakon je popravil tudi številne napake pri razporejanju posameznih naseljih v kraje, saj so po novem zakonu kot naselja veljali »... le tisti zaselki, ki imajo svojo lastno numeracijo (sklenjeno štetje hišnih številk) ...« Jože Ju­ hart poudarja, da »... v zakonu načeloma niso navedena tista naselja, ki ima­ jo sicer svoje posebno geografsko ime, vendar pa nimajo svojega lastnega hiš­ nega štetja, ampak imajo numeracijo od kakšnega drugega bližnjega naselja ,..«1 6 4 Malenkostne spremembe pri razporeditvi delov katastrskih občin v kra­ ju Leše v okraju Kranj in kraju Brezje v okraju Jesenice so bile opravljene ko­ nec februarja 1948.1 6 5 Na to upravnoteritorialno razdelitev se je kritično odzval prispevek z na­ slovom Združevanje krajevnih ljudskih odborov, objavljen v reviji Ljudska uprava, št. 6 iz leta 1948. Avtor Boris Kocijančič je zapisal: »... Če hočemo doseči, da bodo krajevni ljudski odbori pravilno in dobro poslovali, je nujno potrebno, da se čimprej ... popravi teritorialna razdelitev, tako da bo kar 164 Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 9-55/1948; Jože Juhart: Nova upravna str. 46-49. A vtor na str. 47 navaja, da je bilo v okraju Kranj 56 krajev, v citiranem za­ konu pa je navedenih 58. Prav tako za okraj Trbovlje navaja 24 namesto 25 krajev. Zato je bilo po njegovem v LRS 1.261 in ne 1.264 krajev. 165 Popravek Zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 11/1948. najbolje ustrezala potrebam prebivalstva ...« Kljub dejstvu, da so vse dote­ danje upravnoteritorialne spremembe na območju LRS pomenile »... neko izboljšanje, današnja upravna razdelitev Slovenije na kraje še vedno ni zado­ voljivo rešena ...« Po mnenju avtorja je bila ena največjih napak pri določitvi krajev, saj so »... zlasti zaradi njihove prevelike razdrobljenosti krajevni ljud­ ski odboru premalo ekspeditivni in preslabo povezani z višjimi državnimi organi ...« Številni ljudski odbori pa so težko uspevali, ker so bili teritorialno premajhni in gospodarsko prešibki. Kljub temu da so bila po mnenju avtorja prizadevanja pri pripravi zakona dolga in obsežna, so bile spremembe »... izvršene preveč komorno ...,« saj so o tem, kam bodo spadala posamezna na­ selja, le redkokje odločali prebivalci na zborih volivcev in sami krajevni ljudski odbori. »... Večinoma so te stvari avtoritativno reševali okrajni ljudski odbori, ki niso dovolj upoštevali krajevnih ljudskih odborov kot samostojnih organi­ zacijskih enot ljudske oblasti, čeprav mora baš v krajevnih ljudskih odborih bolj kot kjerkoli priti do izraza neposredna povezanost ljudskih odborov z volivci ...« V nadaljevanju so navedeni nekateri primeri nepravilnosti, med njimi tudi dejstvo, daje po zakonu v okraju Murska Sobota kar 114 krajev in njihovih krajevnih ljudskih odborov, »... čeprav je izven dvoma, daje tolikšno število krajevnih ljudskih odborov za okraj, ki ima 62.257 prebivalcev, pre­ tirano ...« Avtor meni, da je to nezdrav pojav, ki ga je potrebno kar se da hitro odpraviti, saj so bili stroški poslovanja tako majhnih krajevnih ljudskih odborov preveliki, kvaliteta opravljenega dela pa premajhna. Med kriteriji za določitev kraja kot upravnoteritorialne enote avtor navaja tudi število pre­ bivalstva takega kraja. V splošnem naj bi veljalo, naj kraj kot upravno- teritorialna enota šteje več kot 1.000 prebivalcev. Avtor poziva, naj bi bila bodoča upravnoteritorialno delitev LR Slovenije »... tako premišljena, da bo ostala v veljavi za daljšo dobo ,..«1 6 6 Zakon o upravni razdelitvi Slovenije je Ljudska skupščina LRS sprejela 17. februarja 1948. Isti dan so v skupščini sprejeli tudi Zakon o imenih naselij in o označitvi trgov, ulic in hiš. Aleš Gabrič meni, da zakon pomeni »... zarezo v proces preimenovanja ulic in krajev, ... ki je naredil konec včasih preveč samovoljnemu in nezakonitemu brisanju starih imen ....« Preimenovanje je bilo povezano s pripravami na prvi povojni popis prebivalstva leta 1948. Pristojnost pri preimenovanjih je imelo ministrstvo za notranje zadeve, junija 1950 pa je bila prenesena »... na vladni komite za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti ,..«167 Kot naselje je bila opredeljena »... strnjena ali nestr- njena skupina hiš (stanovanjskih, poslovnih in obrtnih poslopij), ki sestavljajo naseljeno zemljepisno enoto (mesto, trg, vas, vasica, industrijsko, rudarsko 166 Boris Kocijančič: Združitev krajevnih ljudskih odborov. Ljudska uprava, 1/6, Ljubljana 1948, str. 270-275. 167 Aleš Gabrič: Preim enovanja krajevnih in uličnih imen v letih 1945-1955, Prispevki za novejšo zgodovino, XXXVI/1-2, Ljubljana 1996, str. 109-120. naselje, zdravilišče, letovišče itd.), ki imajo skupno ime in zaključeno nume­ racijo (zaključeno označbo hiš z zaporednimi številkami) ...« Manjše skupine hiš brez lastne numeracije in samotne hiše (npr. planinski domovi in koče, stražarnice, meteorološke postaje in podobno) se niso smatrale kot naselja, vendar so morala pripadati enemu od naselij. Za območje celotne LRS je se­ znam naselij vodilo ministrstvo za notranje zadeve, za območja krajev kot lokalnih upravnoteritorialnih enot pa izvršilni odbori njihovih ljudskih odbo­ rov. Zakon je določal, da spremembe imen naselij in imena novih naselij ter združevanja in razdruževanja naselij odreja Vlada LRS. Imena naselij, krajev in okrajev so morala biti ob dohodih vanje napisana »... na napisne deske ...« Za mesta in večja naselja je bilo določeno, da »... mora imeti vsaka ulica in vsak trg svoje ime, ki ga določi ali spremeni krajevni oziroma mestni ljudski odbor ...« Hiše po ulicah in trgih so morale biti označene s hišnimi številkami. Določitev hišnih številk je bila v pristojnosti krajevnih oziroma mestnih ljud­ skih odborov. Posebej je bilo določeno, da »... naselja ne smejo imeti imen, ki niso v skladu z današnjo družbeno in narodnostno stvarnostjo, ali ki žalijo narodnostni čut slovenskega in drugih narodov Jugoslavije ...« Za imena ulic in trgov je bilo določeno, da se za njihovo poimenovanje »... lahko uporabijo imena znamenitih oseb, dogodkov in datumov, kakor tudi zemljepisna in zgo­ dovinska imena in podobno ...« Prepovedano je bilo »... uporabljati imena oseb ali dogodkov, katerih poveličevanje ne bi bilo v skladu z današnjo druž­ beno in narodnostno stvarnostjo ...« Poimenovanje naselij, trgov in ulic je moralo biti izvedeno do 1. januarja 1950.168 Za izvajanja zakona o imenih naselij in ulic je Svet Vlade LRS za zakonodajo šele 25. avgusta 1952 izdal poseben pravilnik. Med drugim je bilo v njem določeno, da v okraju ne sme biti »... dvoje ali več naselij z istim imenom ...«, kar lahko povzroča zmedo. Vsi taki kraji so morali dobiti še pristavek oziroma dopolnilo. Okrajni in občinski ljudski odbori so morali najkasneje do konca septembra 1952 predlagati Vladi LRS dopolnitev imen naselij, ki so imela enaka imena. Dopolnjena imena na­ selij so bila sprejeta z uredbo vlade 26. januarja 1953. Isti dan je vlada sprejela tudi uredbo, ki je nekatere zaselke spremenila v naselja, ki pa sicer v Zakonu o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na okraje, mesta in občine niso označeni kot samostojna naselja.1 6 9 168 Zakon o imenih naselij in o označbi trgov, ulic in hiš, Ur. 1 . LRS, št. 10-64/1948; Zakon o spremembi zakona o imenih naselij in o označbi trgov, ulic in hiš. Ur. 1 . LRS, št. 8-35/1949; Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o imenih naselij in o označbi trgov, ulic in hiš. Ur. 1 . LRS, št. 20-108/1950. 169 Pravilnik o označevanju imen naselij, ulic in trgov ter o označevanju hiš, Ur. 1 . LRS, št. 24- 136/1952; Uredba o dopolnitvi imena takih naselij, ki im ajo enako se glaseča imena, Ur. 1 . LRS, št. 2-7/1953; Uredba o razglasitvi naselij in o združitvi naselij. Ur. 1 . LRS, št. 2-8/1953; Živo Šifrer: Ureditev hišnih številk. Ljudska uprava, V/10, Ljubljana 1952, str. 517-521. 8. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 16. februarja 1949 Nove upravne spremembe so se dogodile prve mesece leta 1949. Sredi februarja je Ljudska skupščina LRS sprejela spremembe in dopolnitve zakona o upravni razdelitvi. Po novem je bilo ozemlje LRS upravno razdeljeno na Glavno mesto Ljubljana, Primorsko oblast, okraje, mestne rajone in kraje. Glavno mesto Ljubljana je bilo še naprej razdeljeno na 4 rajone (imeli so le številčne oznake) ter en kraj: Glavno mesto Rajon Kraj Ljubljana I. II. III. IV. Polje Sprememba zakona je na rajone in kraj razdelila tudi okraj Maribor me­ sto. V 5. členu je opazna nedoslednost, saj se za okraj Maribor mesto upo­ rablja tudi izraz mesto Maribor, čeprav v 1. členu, kjer so navedene vrste upravnoteritorialnih enot, na katere je razdeljena LRS, mesto kot upravno- teritorialna enota (razen kot Glavno mesto Ljubljana) ni navedeno. Okraj Rajon Kraj M aribor mesto I. II. III. Kamnica Kraj Kamnica je bil do tedaj samostojna upravnoteritorialna enota okraja Maribor okolica, katerega sestavni del je bil del katastrske občine Kamnica, drugi del pa je bil v okraju Maribor mesto. Za obe mesti, ki sta bili razdeljeni na rajone, so navedene natančne raz­ mejitve med njimi in krajema, pripadajoče katastrske občine in naselja ter opisi mejnih črt med rajoni in krajema. Za območja k Jugoslaviji priključenih slovenskih okrajev na Primorskem je februarska sprememba zakona ustanovila Primorsko oblast s sedežem v Po­ stojni. Obsegala je naslednje okraje: Oblast Sedež oblasti Okraj Primorska Postojna Gorica Idrija Ilirska Bistrica Postojna Sežana Tolmin1 7 0 9. Zakon o ustanovitvi oblasti v Ljudski republiki Sloveniji z dne 6. maja 1949 Na upravnoteritorialnem področju je spomladi 1949 med okraji kot tedaj najvišjimi lokalnimi upravnoteritorialnimi enotami in republikami nastala nova upravnoteritorialna enota imenovana oblast, katere ustanovitev je omogočal 107. člen Ustave FLRJ, 9. člen Splošnega zakona o ljudskih odborih iz leta 1946, medtem ko jo Ustava LRS ni opredeljevala. Prezidij Ljudske skupščine FLRJ je 24. marca 1949 izdal ukaz o ustanovitvi oblasti »... kot teritorialne upravne enote, ki ... združujejo več okrajev ...« Oblasti so morali ustanoviti v vseh ljudskih republikah, razen v Ljudski republiki Črna gora in v avtonomnih pokrajinah v Ljudski republiki Srbiji. Določitev števila oblasti po posameznih republikah je bila naloga republiških zakonodajalcev.1 7 1 < ■ Dne 6. maja 1949 je Ljudska skupščina LRS sprejela zakon, kije kot novo upravnoteritorialno enoto uzakonil oblast; ta je povezovala več okrajev in mest (zakon je kot mesti opredelil Celje in Maribor) in je bila zlasti gospo­ darska celota. V LRS so bile ustanovljene 3 oblasti: Oblast Sedež Okraj Mesto Goriška Gorica (začasno v Postojni) Gorica Idrija Ilirska Bistrica Postojna Sežana Tolmin Ljubljanska Ljubljana Celje Celje okolica Črnomelj 170 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 8-34/1949. 171 Ukaz o ustanovitvi oblasti kot teritorialnih upravnih enot in začasnih ljudskih odborov oblasti na ozemlju Ljudske republike Srbije, Ljudske republike Hrvatske, Ljudske republike Slovenije, Ljudske republike Makedonije in Ljudske republike Bosne in Hercegovine, Ur. 1 . FLRJ, št. 26-211/1949. Oblast Sedež Okraj' Mesto Grosuplje Jesenice Kamnik Kočevje Kranj Krško Ljubljana okolica Mozirje Novo mesto Trbovlje Trebnje Mariborska Maribor Maribor Dravograd Lendava Ljutomer Maribor okolica Murska Sobota Poljčane Ptuj Radgona Mesto Ljubljana je bilo kot glavno mesto LRS izločeno iz oblasti in je pred­ stavljalo posebno upravnoteritorialno enoto. Tudi ta zakon kot upravnoteritorialni enoti navaja mesto Celje v okviru Ljubljanske oblasti in mesto Maribor v okviru Mariborske oblasti, čeprav v zakonu ni izrecno omenjeno (kar je pravilo v vseh takih zakonih do tedaj), da se šteje med lokalne upravnoteritorialne enote tudi mesto. Verjetno gre za enako nedoslednost, kot jo je mogoče opaziti že v 5. členu Zakona o spre­ membi in dopolnitvi zakona o upravni razdelitvi LRS iz sredine februarja 1949, ki razdeljuje okraj Maribor mesto na rajone in kraje. V tem členu se uporabljata za isto območje izraza okraj Maribor mesto in mesto Maribor. V drugem odstavku 1. člena, kjer so navedene vrste upravnoteritorialnih enot, pa mesto (razen glavno mesto Ljubljana) ni navedeno kot oblika upravno­ teritorialnih enot v LRS.1 7 2 172 Zakon o ustanovitvi oblasti v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 16-86/1949; Zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 8- 34/1949; Davorin Gros: Nova upravna razdelitev, Ljudska uprava, 11/11, Ljubljana 1949, str. 584- 588. 10. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 28. maja 1949 Nov splošni zvezni zakon o ljudskih odborih, ki ga je zvezna Ljudska skup­ ščina sprejela 28. maja 1949, je v 1. členu kot upravnoteritorialne enote do­ ločil kraje (vil. členu zakona je opredeljeno, da kraje predstavljajo vasi, de­ lavska naselja, mesteca, trgi in podobna naselja), mesta, mestne rajone in naselja, okraje in oblasti. Posamezna mesta je bilo mogoče izločiti iz okraja (dobila so značaj okraja), kar pa je bilo prav tako treba določiti z republiškim zakonom. Za mesta, ki pa so spadala k okraju, je veljalo, pa so imela značaj kraja. Glavna mesta republik so bila izločena iz oblasti, imela so značaj ob­ lasti. V velikih mestih so kot upravnoteritorialne enote ustanavljali rajone. Za večja mesta je zakon v 13. členu opredeljeval tudi ločena mestna naselja, v katerih so ustanavljali - kot je zapisano v zakonu - posebne ljudske odbore. Razdelitev republike na upravnoteritorialne enote in določitev njihovih obmo­ čij je bilo tudi po tem zakonu v pristojnosti republiškega zakona.1 7 3 Janez Šmidovnik poudarja, da je Splošni zakon o ljudskih odborih iz leta 1949 »... uvedel za mesto novo nomenklaturo njihovih možnih položajev; uvedel je po­ jem mesto v sestavu okraja, mesto izločeno iz okraja in glavno mesto republik, mesto v sestavi okraja je bilo na stopnji kraja, mesto, izločeno iz okraja na stopnji okraja, glavno mesto pa je bilo na stopnji oblasti; velika mesta so se tudi po tej ureditvi delila na četrti (rajone) in naselja ...«1 7 4 Na podlagi ukaza Prezidija Ljudske skupščine LRS sta bila 12. septembra 1949 prenesena sedeža okrajev Dravograd v Slovenj Gradec in Mozirja v Šoš­ tanj.1 7 5 11. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 21. oktobra 1949 Nedoslednost pri oznakah okraja Celje mesto in Maribor mesto je odpravil zakon o spremembah upravne razdelitve, ki ga je skupščina LRS sprejela 21. oktobra 1949. V 1. členu je zapisano; »... Ozemlje Ljudske Republike Slovenije je upravno razdeljeno na glavno mesto Ljubljana, na Goriško oblast, na Ljub­ ljansko oblast, na Mariborsko oblast in na okraje, mesta izločena iz okra­ jev,1 7 6 mestne rajone in kraje ...« Ta zakon pri Glavnem mestu Ljubljana iz 2. člena februarskega zakona o upravni razdelitvi odpravlja kraj Polje in na­ mesto njega ustanavlja V. rajon, ki ga tudi natančno geografsko opredeli. 173 Splošni zakon o ljudskih odborih, Ur. 1 . FLRJ, št. 49-410/1949; Jože Juhart: Glavne značilnosti no­ vega splošnega zakona o ljudskih odborih, Ljudska uprava, 1 1/ 7 , Ljubljana 1949, str. 308-309. 174 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 115. i y r v J Ukaz o prem estitvi sedežev okrajnega ljudskega odbora Dravograd in okrajnega ljudskega odbora M ozirje, Ur. I. LRS. št. 28-176/1949. 176 Nova upravnoteritorialna enota na lokalni ravni - mesto, izločeno iz okraja -dobi status okraja in je bila posledica 12. člena Splošnega zakona o ljudskih odborih, k ije začel veljati v drugi po­ lovici ju n ija 1949; Splošni zakon o ljudskih odborih, Ur. 1 . FLRJ, št. 49-410/1949. Nekaj sprememb je tudi pri razmejitvi I. rajona glavnega mesta. Zakon je v celoti povzel člene zakona o ustanovitvi oblasti, ki opredeljujejo njihova ob­ močja. Po novem je bilo od oktobra 1949 dalje na območju LRS 27 okrajev in 2 mesti, izločeni iz okrajev: Okraj Sedež Mesto, izločeno iz okraja oziroma ne spada k okraju Celje okolica Celje Črnomelj Dravograd Slovenj Gradec Gorica Grosuplje Idrija Ilirska Bistrica Jesenice Kamnik Kočevje Kranj Krško Lendava Dolnja Lendava Ljubljana okolica Ljubljana Ljutomer Maribor okolica Maribor Mozirje Šoštanj Murska Sobota Novo mesto Poljčane Postojna Ptuj Radgona Sežana Tolmin Trbovlje Trebnje Celje mesto Maribor mesto V naslednjem členu istega zakona se še vedno uporabljata izraza okraj Celje mesto in okraj Maribor mesto, kar pomeni, da sta imeli obe mesti značaj okrajev. Oktobrski zakon o spremembah upravne razdelitve v LRS je prinesel tudi veliko odcepitev in pripojitev krajev v okrajih, naselij v krajih ter ukinitev in ustanovitev novih krajev. V Ljubljanski oblasti so nastale spremembe v okrajih Grosuplje, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Trbovlje in Celje mesto. V Mariborski oblasti so nastale spremembe v okrajih Dravograd, Lendava, Maribor okolica, Murska Sobota, Ptuj, Radgona in Maribor mesto. V okraju Maribor mesto je bil odpravljen kraj Kamnica in vključen v I. rajon mesta Maribor.1 7 7 12. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 7. novembra 1949 Nove spremembe, odcepitve, pripojitve krajev v okrajih ter naselij v krajih ter ukinitve in ustanovitve novih krajev je uzakonil še zakon, kije začel veljati v začetku novembra 1949. V Ljubljanski oblasti so take spremembe nastale v okrajih Celje okolica, Kočevje, Krško, Ljubljana okolica, Mozirje, Novo mesto in Trebnje. V Mariborski oblasti so bile le majhne spremembe priključitev in odcepitev krajev med okrajema Celje okolica in Poljčane. V Goriški oblasti so bile spremembe v okrajih Gorica, Ilirska Bistrica, Po­ stojna, Sežana in Tolmin.1 7 8 13. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 13. junija 1950 Spremembe na upravnoteritorialnem področju so zopet nastale sredi leta 1950. Dne 20. junija je začel veljati zakon, ki je dotedanji okraj Dravograd preimenoval v okraj Slovenj Gradec, okraj Mozirje pa v okraj Šoštanj. Zakon je iz okrajev izločil še dve mesti, ki sta po določilih 1. člena zakona dobili značaj samostojnega okraja in sta bili izenačeni s položajem mest Celje in Maribor. To sta bili mesti Jesenice in Kranj. Vzrok za njun nastanek je bila v glavnem njuna razmeroma močna gospodarska razvitost, katere rast je bila zaradi manj razvitih delov obeh okrajev ogrožena. Obema mestoma sta bili dodeljeni ob­ močji, izvzeti iz dotedanjih okrajev Jesenice in Kranj. Iz preostalega dela nek­ danjega okraja Jesenice je bil ustanovljen novi okraj Radovljica, iz nekdanjega okraja Kranj pa okraj Kranj okolica, kije imel sedež v Kranju. 177 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 33-206/1949. 178 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 35-220/1949 (Ta številka Uradnega lista LRS, ki je izšla 8. novembra 1949, ima na­ tisnjeno napačno zaporedno številko, in sicer 38, namesto 35. Iz zaporednih številk objavljenih predpisov pa je jasno, da gre za tiskarsko napako, kar je razvidno tudi iz številčne označitve od 2. strani tega uradnega lista dalje, pa tudi iz prave zaporedne številke Uradnega lista 38, ki je izšla 14. decembra 1949. Glej tudi letno kazalo k Uradnemu listu za leto 1948, geslo Ljudska republika Slovenija, upravna razdelitev, str. 6.) Tako novi mesti, izločeni iz okraja, kakor tudi nova okraja Kranj okolica ter Radovljica so bili sestavni del Ljubljanskega okrožja. Na območju LRS je še vedno delovalo 27 okrajev (v primerjavi z oktobrom 1949 sta bila dva preimenovana, dva pa sta nastala kot ostanek dveh nek­ danjih), mestoma Celje in Maribor pa sta se kot mesti, izločeni iz okrajev, pri­ družili še mesti Jesenice in Kranj. LRS je bila od junija 1950 upravnoteritorialno razdeljena na Glavno mesto Ljubljana ter naslednje okraje in mesta, izločena iz okrajev: Okraj Sedež Mesto, izločeno iz okraja Celje okolica Celje Črnomelj Gorica Grosuplje Idrija Ilirska Bistrica Kamnik Kočevje Kranj okolica Kranj Krško Lendava Dolnja Lendava Ljubljana okolica Ljubljana Ljutomer Maribor okolica Maribor Murska Sobota Novo mesto Poljčane Postojna Ptuj Radgona Radovljica Sežana Slovenj Gradec Šoštanj Tolmin Trbovlje Trebnje Celje Jesenice Kranj Maribor1 7 9 179 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 20-107/1950: Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 79. 14. Upravnoteritorialne spremembe od novembra 1950 do aprila 1952 Novembra 1950 se je delno spremenila meja med mestom Maribor in okrajem Maribor okolica, povečalo pa se je tudi število mestnih rajonov v me­ stu Maribor od dotedanjih treh na sedem, rajoni pa so dobili svoja imena: Mesto Številka rajona Rajon Maribor I. Koroški II. Kolodvorski III. Tabor IV. Studenci V. Pobrežje VI. Tezno VII. Kamnica Ukaz Prezidija Ljudske skupščine LRS, ki je uzakonil mariborske spre­ membe, je določal tudi katastrske občine in naselja, ki so pripadala rajonom, in njihove geografske meje.1 8 0 Zaradi posebnega pomena za turizem je tudi Bled na nekaterih področjih delovanja z zakonom, ki gaje 8. junija 1951 sprejela Ljudska skupščina LRS, dobil značaj mesta, izločenega iz okraja. Zakon Bled označuje kot mesto Bled, ki ga vodi ljudski odbor mesta Bled.1 8 1 Na podlagi Zakona o imenih naselij in o označbi trgov, ulic in hiš iz leta 1948 in njegovih dopolnitev v letu 1949 in 1950 je Vlada LRS 13. julija 1951 tudi »... na željo prebivalstva ...« sprejela uredbo, s katero je preimenovala na­ selje Rihemberk v kraj Branik v okraju Gorica, ki ga je po preimenovanju upravno vodil Krajevni ljudski odbor Branik.1 8 2 Ista pravna podlaga je bila uporabljena tudi za preimenovanje naselja Strnišče pri Hajdini v Kidričevo, kar se je zgodilo z uredbo Izvršnega sveta Ljudske republike Slovenije 12. aprila 1953.1 8 3 V začetku januarja 1951 je Ljudska skupščina LRS sprejela Zakon o odpravi oblasti kot upravnoteritorialnih enot. Z njegovo objavo v Uradnem listu LRS 23. januarja 1951 sta prenehali delovati Ljubljanska in Mariborska oblast, medtem ko je bilo za Goriško oblast določeno, da začasno še ostaja, dokler z i on Ukaz o spremembi meje med mestom M aribor in okrajem M aribor okolica ter o spremembi razdelitve mesta M aribor na rajone, Ur. 1 . LRS, št. 34-195/1950, Popravek, Ur. 1 . LRS, št. 36/1950. 181 Zakon o posebni pristojnosti ljudskega odbora mesta Bled, Ur. 1 . LRS, št. 21-107/1951; brez navedbe avtorja: Organizacija Mestnega ljudskega odbora Bled, Iz dela ljudskih odborov. Ljudska uprava, IV/5, Ljubljana 1951, str. 256-259. 182 Uredba o spremembi imena naselja in Krajevnega ljudskega odbora Rihemberk, Ur. 1 . LRS, št. 24- 127/1951. 183 Uredba o preim enovanju naselja Strnišče, Ur. 1 . LRS, št. 12-45/1953. zakonom njene pristojnosti ne preidejo na druge državne organe.184 Čeprav je bila tudi Goriška oblast odpravljena 23. januarja 1951, je Prezidij Ljudske skupščine LRS z ukazom določil, da preneha delovati 1. marca 1951.1 8 5 Josip Globevnik meni, da so oblasti oziroma oblastni ljudski odbori, »... ki jim je bila namenjena naloga, da neposredno pomagajo okrajnim ljudskim odborom ... vse bolj prevzemali funkcije oblasti in uprave, zaradi česar so kmalu postali ovira splošnemu razvoju ...«; zato so bile v začetku leta 1951 odpravljene.1 8 6 Družbene spremembe v Jugoslaviji na prehodu štiridesetih v petdeseta leta 20. stoletja so se zlasti zaradi hitrejšega gospodarskega razvoja odražale v postopnem zmanjševanju števila upravnoteritorialnih enot na lokalni ravni. Proces, ki se je z različno intenziteto odvijal vsa leta po končani drugi svetovni vojni, so začeli hitreje izvajati v prvi polovici petdesetih let 20. stoletja. Veliko število majhnih upravnoteritorialnih enot je oviralo razvoj. Konec leta 1951 je bilo na območju LRS kar 27 okrajev, ki so združevali 1.143 krajev. Od tega je bilo 63% krajev z manj kot 1.000 prebivalci (najmanjši le s 143 prebivalci), 29% krajev s 1.000 do 2.000 prebivalci in le 8% krajev z več kot 2.000 pre­ bivalci. Status okraja je imelo še 5 mest, izločenih iz okrajev. V letu 1951 so bila že prisotna razmišljanja o spremembah upravnoteritorialne razdelitve LRS, ki so predvidevale združevanje krajev v večje upravnoteritorialne enote. Ne bo jih več mogoče imenovati kraj, ki pomeni »... praviloma le neko do­ ločeno naselje, vas ali celo samo neki odrejen prostor ...« Predlagano je bilo, da bi se morala najmanjša upravnoteritorialna enota imenovati občina, ki naj bi pomenila »... oznako za osnovno krajevno skupnost ...« Mišljeno je bilo, da bo ustanovljenih okrog 500 občin s povprečno 2.300 prebivalci. Predvi­ devali so tudi odpravo nekaterih gospodarsko šibkih in po številu prebivalstva manjših okrajev, kot npr. Idrija, Ilirska Bistrica, Tolmin, Ljutomer, Radgona in Lendava. Tudi mesta, izločena iz okrajev, so predvidevali odpraviti in jih ponovno vključiti v sestav okrajev, vendar se je zanje in še za nekatera večja mesta že nakazoval bodoči status mest v sestavi okraja s posebnimi pravi­ cami.187 Na problematiko nekoliko večjih mest, ki so imela po tedaj veljavni zakonodaji upravnoteritorialno status kraja, so opozarjali tudi na Bledu, ki je sredi leta 1951 dobil nekaj pravic mest, izločenih iz okraja.1 8 8 184 Zakon o odpravi oblasti kot upravno teritorialnih enot v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 4-21/1951. 185 Ukaz o določitvi dneva, ko preneha Goriška oblast. Ur. 1 . LRS, št. 9-42/1951. 186 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 47. 187 Vinko Hafner: Problemi upravno-teritorialne razdelitve Ljudske republike Slovenije, Ljudska upra­ va, IV/l 1, Ljubljana 1951, str. 565-575. 188 Brez navedbe avtorja: Organizacija M estnega ljudskega odbora Bled, Ljudska uprava, IV/5, Ljub­ ljana 1951, str. 256-259: Zakon o posebni pristojnosti ljudskega odbora mesta Bled, Ur. 1 . LRS, št. 21-107/1951. Potreba po zmanjševanju števila tedanjih majhnih upravnoteritorialnih enot (krajev) se je odrazila tudi v razpravi v Ljudski skupščini LRS sredi de­ cembra 1951 in v Splošnem zakonu o ljudskih odborih, ki gaje Ljudska skup­ ščina FLRJ sprejela 1. aprila 1952. Ljudska skupščina LRS je na podlagi poročila, ki ga je pripravil Svet Vlade LRS za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti sredi decembra 1951, med drugim razpravljala tudi o pripravah na novo upravnoteritorialno razdelitev LRS. Po poročilu sveta »... naj bi bile bodoče najnižje upravnoteritorialne enote večje od dosedanjih in naj bi se imenovale občine ...«, kar je pomenilo, da »... moramo nujno težiti za takimi upravnoteritorialnimi enotami, ki naj bi bile gospodarsko zaokrožene celote in ki naj bi imele tudi finančne vire, da bi imela njihova samouprava tudi potrebno gmotno podlago ,..«1 8 9 15. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 1. aprila 1952 Ljudska skupščina FLRJ je 1. aprila 1952 sprejela že tretji Splošni zakon o ljudskih odborih. V drugem odstavku 1. člena je določeno, da so »... ljudski odbori kot organi državne oblasti organi ljudske samouprave v občinah, okra­ jih in mestih ...« To je pomenilo, da so bili na območju FLRJ kot najnižje upravnoteritorialne enote odpravljeni kraji in mesta v sestavi okrajev ter rajoni, na katere so bila razdeljena mesta, izločena iz okrajev. Splošni zakon o ljudskih odborih je v 8. členu določal, da lahko občine, okraje in mesta ustanavljajo in spreminjajo njihova območja le republiški za­ koni o teritorialnih razdelitvah ljudskih republik, ki tudi določajo, katere ob­ čine dobijo lastnosti mestnih občin. Po prehodnih določbah iz 75. člena so imela značaj mest vsa mesta, ki so bila po dotedanji zakonodaji mesta, izlo­ čena iz okrajev. V 18. členu zakona so bile predvidene še mestne občine s po­ sebnimi pravicami, katerih ustanavljanje je bilo tudi v pristojnosti republiških zakonov. Občine so morale biti združene v okraje. Posamezna mestna naselja in deli mesta so lahko kot posebne občine spadale v območja mest. Zakon za občine, okraje in mesta nič več ne uporablja izraza upravnoteritorialno eno­ ta.190 Janez Šmidovnik ugotavlja izjemno pomembnost, da je zakon uvedel pojem in institucijo »... občine v sistem lokalnih teritorialnih e n o t...« V vseh treh splošnih zakonih o ljudskih odborih so kot samostojne uprav­ noteritorialne enote opredeljena mesta, ki kot urbanizirana območja »... z veliko koncentracijo materialnih in kulturnih zmogljivosti ...« predstavljajo tak sociološki faktor, da jih upravnopravno in pravno ni bilo mogoče izenačiti s podeželjem, saj so mesta pomenila več kot kmečka naselja. »... V sistemu ostre vertikalne nadzorne linije razvito mesto ne more biti podrejeno manj 189 Ivan Regent: Občina kot organ ljudske oblasti ali komuna? Ljudska uprava, IV/1-2, Ljubljana 1952, str. 1. 190 Splošni zakon o ljudskih odborih. Ur. 1 . FLRJ, št. 22-244/1952. razviti podeželski okolici, čeprav je ta organizirana na širšem območju (kot okraj, okrožje, oblast) ...« Za mesta je po splošnem in republiških zakonih o ljudskih odborih iz leta 1952 veljalo, »... da mest načeloma ne bi smeli izločati iz okrajev in s tem slabiti okrajev, izjema so le največja mesta (24 mest v vsej državi). Druga mesta ostajajo načeloma v sestavi okrajev, vendar pa dobijo poseben, močnejši položaj kot navadne občine. To so mestne občine s poseb­ nimi pravicami ...«, kijih morajo določiti republiški zakoni.1 9 1 16. Zakon o razdelitvi ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine z dne 12. aprila 1952 Smernice Splošnega zakona o ljudskih odborih iz začetka aprila 1952, ki je začel veljati 19. aprila 1952, ko je bil objavljen v Uradnem listu FLRJ, je že upošteval novi zakon o upravni razdelitvi LRS, ki ga je Ljudska skupščine LRS sprejela 12. aprila 1952. Območje LRS je upravnoteritorialno razdelil na me­ sta, okraje in občine. Zakon je precejšnjemu številu občin dodelil naziv mest­ na občina. Za občine in mestne občine je veljalo, da so spadale k okrajem, za občine, ki so bile ustanovljene v okviru mest, pa je veljalo, da so spadale k mestom. Zakon je odpravil kraje in rajone (na rajone sta bili razdeljeni mesti Ljubljana in Maribor) kot najmanjše lokalne upravnoteritorialne enote. Zakon je zmanjšal število okrajev od dotedanjih 27 na 19 (odpravljeno je bilo 8 okrajev: Grosuplje, Idrija, Ilirska Bistrica, Kamnik, Lendava, Poljčane, Radgona in Trebnje). Odpravljena so bila tudi mesta, izločena iz okrajev: Bled, Jesenice in Kranj, ki bi po 75. členu Splošnega zakona o ljudskih odborih lah­ ko še naprej imela status mesta. Območji dotedanjih mest, izločenih iz okraja Jesenice (Bled in Jesenice), sta bili vključeni v okraj Radovljica, območje do­ tedanjega mesta, izločenega iz okraja Kranj (Kranj), pa v ponovno ustanov­ ljeni okraj Kranj, h kateremu so priključili tudi dotedanji okraj Kranj okolica. Značaj mesta so po novem zakonu imeli: glavno mesto Ljubljana, Maribor in Celje. Glavno mesto Ljubljana je bilo razdeljeno na »ožje mestno območje« ter na občini Polje in Šentvid, medtem ko sta mesti Maribor in Celje ostali zaključeni upravnoteritorialni enoti. V 6. členu je bila dopuščena možnost, da mestna območja vseh treh mest s statutom mestnega ljudskega odbora raz­ delijo na občine (občine v sestavi mesta), v okviru okrajev pa so bile povezane mestne občine in občine. 191 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 110, 115-117. M esto Občine v okviru m esta1 9 2 Okraj Število občin Od tega mestne občine Celje Škofja vas Šmartno v Rožni dolini Štore1 9 3 Ljubljana1 9 4 Polje Šentvid M aribor1 9 5 Kamnica1 9 6 Celje okolica 40 Laško Slovenske Konjice Črnomelj 8 Črnomelj Metlika Gorica 17 Ajdovščina Nova Gorica Kočevje 12 Kočevje Kranj 22 Kranj Škofja Loka Tržič 192 Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin, Ur. 1 . LRS, št. 19-90/1952. Za občine v mestih Ljubljana, M aribor in Celje je uzakonil izraz »posebna občina v sestavi mesta«. 193 M esto Celje je bilo razdeljeno na 3 občine kot »posebne občine v sestavi m esta« šele z zakonom, ki g a je Ljudska skupščina LRS sprejela 16. septembra 1953. Tako kot pri Glavnem mestu Ljubljana, je ta zakon tudi pri mestu Celje poleg navedenih treh posebnih občin v sestavi mesta kot sestavni del mesta opredelil še »ožje mestno območje Celja«; Zakon o spremembi zakona o razdelitvi Ljud­ ske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 31-101/1953. Mesto Celje je bilo odpravljeno 26. marca 1954. Dobilo je status mestne občine s posebnimi pravicam i v sestavi okraja. Isti dan je bil odpravljen tudi okraj Celje okolica, ki se je združil v okraj Celje; Zakon o spremembah zakona o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 13-41/1954. 194 Glavno mesto Ljubljana je bilo po zakonu o novi upravnoteritorialni razdelitvi LRS razdeljeno na 2 občini in »ožje mestno obm očje«, kar pa v 1. členu zakona ni bila oblika upravnoteritorialne enote. Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 11- 38/1952. 195 Jože Hacin v razpravi Razlika med občinskim ljudskim odborom in ljudskim odborom mestne ob­ čine s posebnimi pravicami, Ljudska uprava, V/9, Ljubljana 1952, na str. 441 navaja, d a je bila v sestavi mesta M aribor ena posebna občina v sestavi mesta, a je ne imenuje. Anton M elik v razpravi Upravno-teritorialna razdelitev v luči geografsko-gospodarskih činiteljev na str. 256 za obm očje LRS navaja le dve taki občini - Šentvid in Polje. Anton Melik: Upravno-teritorialna razdelitev v luči geografsko-gospodarskih činiteljev (v nadaljevanju: Anton Melik: Upravno-teri- torialna). Ljudska uprava, V/6, Ljubljana 1952, str. 251-256. 196 Občina Kamnica v sestavu mesta M aribor je bila ustanovljena z zakonom, sprejetim 30. junija 1952. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na me­ sta. okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 19-92/1952. Mesto Občine v okviru mesta Okraj Število občin Od tega mestne občine Krško 26 Brežice Kostanjevica ob Krki Sevnica Videm - Krško Ljubljana okolica 40 Domžale Kamnik Litija Višnja Gora Vrhnika Ljutomer 15 Gornja Radgona Ljutomer Maribor okolica 34 Slovenska Bistrica Murska Sobota 22 Lendava Murska Sobota Novo mesto 23 Novo mesto Postojna 15 Ilirska Bistrica Postojna Ptuj 24 Ormož Ptuj Radovljica 13 Bled Jesenice Radovljica Sežana 13 Sežana Slovenj Gradec 12 Ravne na Koroškem Slovenj Gradec Šoštanj 10 Šoštanj Velenje Tolmin 10 Bovec Idrija Tolmin Trbovlje 13 Hrastnik Radeče Trbovlje Zagorje ob Savi Skupaj je bilo spomladi 1952 na območju Ljudske republike Slovenije 371 občin (369 občin, med njimi 44 mestnih v okviru okrajev in 2 občini v okviru Glavnega mesta Ljubljana), od 30. junija 1952 dalje še ena posebne občina v sestavi mesta Maribor, medtem ko so mesto Celje šele sredi septembra 1953 razdelili na 3 posebne občine v sestavi mesta.1 9 7 Upravnoteritorialno razdelitev je bilo po določilih 9. člena zakona mogoče spreminjati samo z zakonom. Sedeži okrajev in občin so bili v krajih, po ka­ terih so se imenovali okraji in občine. Njihovo spreminjanje je bilo mogoče sa­ mo z ukazom Prezidija Ljudske skupščine LRS.1 9 8 Ena od glavnih značilnosti nove upravnoteritorialne razdelitve je bila, da so imele nove občine kot najmanjše upravnoteritorialne enote znatno večji obseg kot dotedanji kraji. Od konca vojne do novega zakona o upravni raz­ delitvi LRS aprila 1952 seje število najmanjših upravnoteritorialnih enot, to je krajev, od 3.500 zmanjšalo na 1.143, kolikor jih je bilo v začetku leta 1952, oziroma na 369 občin in 3 samostojna mesta, kolikor jih je uzakonila nova upravnoteritorialna razdelitev aprila 1952. Pri njihovem ustanavljanju sta veljali načeli, naj bodo občine v glavnem toliko gospodarsko močne, da bi se mogle upravljati same, da bi bile gospodarske enote in naj obsegajo taka območja, ki geografsko spadajo skupaj. Povprečno je v občinah živelo okoli 3.200 prebivalcev. V mestih in mestnih občinah je tedaj prebivalo nekaj manj kot pol milijona oziroma 36% prebivalstva. V 19 okrajih pa je povprečno živelo po 62.000 prebivalcev.1 9 9 Na območju celotne FLRJ je po upravnoteritorialnih reformah leta 1952 delovalo nekoliko manj, a zato nekoliko večjih občin, kot jih je bilo leta 1931 na območju Kraljevine Jugoslavije.200 Splošni zakon o ljudskih odborih je v 18. členu uvedel tudi pojem »mestne občine s posebnimi pravicami«, katerih ustanavljanje je bilo mogoče le z re­ publiškimi zakoni. V prehodnih in končnih določbah - v 75. členu zakona - je bilo določeno, da do sprejetja takih zakonov velja, da imajo lastnosti mestnih občin s posebnimi pravicami le mesta, ki so bila »... po prejšnjih predpisih mesta, izločena iz okrajev .,.«2 0 1 197 Josip Globevnik: Krajevni odbori v komunalni ureditvi, Ljubljana 1956 (v nadaljevanju: Josip Globevnik: Krajevni odbori). Avtor na strani 14 navaja, da je bilo skupno število ustanovljenih občin 374, v katere s eje združilo 1.148 krajev. Po priključitvi okraja Koper k LR Sloveniji oktobra 1954 pa je bilo po navedbah avtorja na območju LR Slovenije 384 občin. 198 Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 11- 39/1952: Popravek, Ur. 1 . LRS, št. 14/1952; Popravek, Ur. 1 . LRS, št. 19/1952; Josip Globevnik: Ljud­ ski odbori, str. 77-82. 199 Anton Melik: Upravno-teritorialna, str. 251-256; Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 77-82. 200 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 124-125. 201 Splošni zakon o ljudskih odborih, Ur. 1 . FLRJ, št. 22-244/1952. 17. Zakoni o ljudskih odborih v Ljudski republiki Sloveniji z dne 30. junija 1952 Ljudska skupščina LRS je 30. junija 1952 na podlagi 74. člena Splošnega zakona o ljudskih odborih sprejela tri republiške zakone o ljudskih odborih. To so bili Zakon o občinskih ljudskih odborih, Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin ter Zakon o okrajnih ljudskih odborih. Vsak od njih je tudi opredelil upravnoteritorialno enoto, za katero je veljal. O b čin a kot pravna oseba je bila po 7. členu Zakona o občinskih ljudskih odborih »... teritorialna in gospodarska celota, ki jo sestavlja eno ali več na­ selij ...« Občine so se povezovale v okraje. M e s to kot pravna oseba je bilo po 2. členu Zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin opredeljeno kot »... taka samostojna teritorialna, gospo­ darska in urbanistična celota v sestavi Ljudske republike Slovenije, ki je druž- beno-politično, gospodarsko in kulturno središče večjega območja ...« V istem členu zakon opredeljuje tudi m e s tn o o b č in o s p o s e b n im i p ra v ica m i, ki je kot pravna oseba »... taka samostojna teritorialna, gospodarska in ko­ munalna celota v ses ta v i ok ra ja , kije družbeno-politično, gospodarsko in kul­ turno središče svoje okolice in ima zato posebne pravice in dolžnosti ...« Za te občine je veljalo, da »... teritorialno ... niso bile izvzete iz okraja ...«, a »... so kljub temu samostojne gospodarske teritorialne in komunalne celote ter druž- beno-politična, gospodarska in kulturna središča svoje okolice, zaradi česar so bližje mestom kot navadnim občinam ...« Pa tudi zaradi večjega dela zadev so bili njihovi ljudski odbori mestnih občin instančno podrejeni republiškim dr­ žavnim organom in ne - kakor ljudski odbori drugih občin - okrajnim ljud­ skim odborom.202 V zadnjem odstavku 2. člena zakona je bilo določeno, da se z zakonom o razdelitvi LRS na okraje, mesta in občine za posamezna naselja na območju mesta in za posamezne mestne dele lahko ustanovijo »p o s e b n e o b č in e v se­ s ta v i m e s ta «, ki so tudi imele status pravne osebe. O k ra j kot pravna oseba je bil po 9. členu zakona »... teritorialna celota, ki jo sestavlja več občin in mestnih občin, ki so gospodarsko, kulturno in pro­ metno povezane ...« Zakona o občinskih in okrajnih ljudskih odborih sta določala, da se ob­ močja občin in okrajev smejo določati in spreminjati le z zakonom, njihova poimenovanja in sedeži pa z ukazom Prezidija Ljudske skupščine LRS. V Zakonu o ljudskih odborih mest in mestnih občin pa takega določila ni. Ver­ jetno je izpadlo zato, ker je določitev in sprememba območij upravno- teritorialnih enot ter njihovo poimenovanje in določitev njihovih sedežev v splošnem opredeljeno v 8. členu Zakona o razdelitvi Ljudske republike Slove­ nije na mesta, okraje in občine, kije bil sprejet 12. aprila 1952. 202 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 64. Ker je Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na okraje, mesta in občine, ki gaje republiška ljudska skupščina sprejela 12. aprila 1952, določil kar 44 mestnih občin, ni pa opredeljeval, katere med njimi so »... mestne občine v sestavi okraja, ki imajo posebne pravice ...«, je bilo to na podlagi določila 18. člena Splošnega zakona o ljudskih odborih urejeno z Zakonom o ljudskih odborih mest in mestnih občin. V 2. členu je bilo opredeljeno, da je »... mestna občina s posebnimi pravicami taka samostojna teritorialna, gos­ podarska in komunalna celota v sestavu okraja, ki je družbeno-politično, gos­ podarsko in kulturno središče svoje okolice ...« V 3. členu pa so našteta mesta in mestne občine s posebnimi pravicami v sestavi okraja. Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin je dopolnil pojem »mestne občine s posebnimi pravicami«, ki je uporabljen v Splošnem zakonu o ljudskih odborih (v 18. členu). V LRS seje od 30. junija 1952, koje bil sprejet slovenski zakon, oziroma od 8. julija 1952, ko je bil objavljen v Uradnem listu LRS, za take občine uporabljal izraz »mestne občine v sestavi okraja, ki imajo posebne pravice«, ali pa »mestne občine s posebnimi pravicami v sestavi okraja«. Kot mestne občine v sestavi okraja, ki imajo posebne pravice, je bilo dolo­ čeno 13 občin. M esto Mestna občina s posebnimi pravicam i v sestavi okraja Celje Ljubljana Maribor Bled Idrija Jesenice Kamnik Kranj Murska Sobota Nova Gorica Novo mesto Postojna Ptuj Škofja Loka Trbovlje Tržič Za mesta in mestne občine je veljal Zakon o ljudskih odborih mest in mest­ nih občin, za ostalih 31 mestnih občin, ki jih določa Zakon o razdelitvi Ljud­ ske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, p a je tako kot za vse ostale občine veljal Zakon o občinskih ljudskih odborih. Nove občine, uzakonjene aprila 1952, so bile bistveno večje upravno­ teritorialne enote od odpravljenih krajev, zaradi česar so imela območja, ki so bila bolj oddaljena od sedežev občin, slabše povezave s svojimi občinskimi ljudskimi odbori. Zato sta Splošni zakon o ljudskih odborih v 67. členu, slo­ venski Zakon o občinskih ljudskih odborih pa v 110. členu določala, da se »... v vaseh in mestih lahko ustanovijo vaški odbori zato, da se lahko uspešno opravijo posamezne zadeve, za katere je pristojen občinski ljudski odbor, da državljani laže pridejo do svojih pravic in zato, da se opravijo zadeve, ki imajo pomen samo za prebivalce vasi (naselja), pa o njih ne odloča zbor volivcev ...« Območja vaških odborov niso bila upravnoteritorialne enote. Vaški odbori so bili le pomožni organi občinskih ljudskih odborov. Vaške odbore in njihova območja so na podlagi predlogov zborov volivcev ali na lastno pobudo z od­ loki ustanavljati občinski ljudski odbori.203 Nekaj upravnoteritorialnih sprememb se je dogodilo tudi konec junija oziroma z objavo zakona v Uradnem listu LRS prve dni julija 1952, zlasti priključitve nekaterih katastrskih občin in delov upravnih občin k drugim občinam in prenosov sedežev občin. Na novo pa je bila v okviru mesta M a­ ribor ustanovljena občina Kamnica (poslej so bile na območju LRS tri občine v sestavi mesta: Polje in Šentvid v sestavi mesta Ljubljana ter Kamnica v sestavi mesta Maribor), v okraju Gorica pa sta bili ustanovljeni novi občini Kal nad Kanalom in Miren.204 Po določilih splošnega zveznega in republiških zakonov o ljudskih odborih ter ustavnega zakona iz leta 1953 so nastopili novi elementi, ki so zahtevali poseben položaj mest. »... Mesto se ne bi moglo uspešno razvijati v razmeroma ozkih okvirih, ki jih je postavljala nova ureditev ... Mesta so morala dobiti vsaj del tistih pravic, ki so bile sicer v sistemu dane okrajem ...« Tedanja za­ konodaja je temeljila »... na ideji, da mest načeloma ne bi smeli izločati iz okrajev in s tem slabiti okrajev; izjema so le največja mesta (24 mest v celi državi). Druga mesta ostajajo načeloma v sestavi okrajev, vendar pa dobijo poseben, močnejši položaj kot navadne občine. To so mestne občine s poseb- 203 Zakon o občinskih ljudskih odborih, Ur. 1 . LRS, št, 19-88/1952; Zakon o okrajnih ljudskih odborih. Ur. 1 . LRS, št. 19-89/1952; Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin, Ur. 1 . LRS, št. 19- 90/1952. Teh 13 občin je kot mestne občine, ki bodo imele posebne pravice, predvideval že Anton M elik v razpravi Upravno-teritorialna razdelitev v luči geografsko-gospodarskih činiteljev, Ljud­ ska uprava, V/6, Ljubljana 1952, str. 251. Janez Šmidovnik v delu Koncepcija na str. 116 ne na­ vaja mestnih občin, vendar napačno navaja, d a je bilo na območju LRS ustanovljeno 14 mestnih občin. Do sprejetja Zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin so bila mesta Ljubljana, M aribor, Celje, Jesenice in Kranj v celoti izenačena z okraji, delno tudi Bled, vsa ostala mesta pa so imela položaj krajev, njihovi ljudski odbori pa krajevnih ljudskih odborov. Brez navedbe avtor­ ja: Za dosledno uveljavitev samostojnosti mestnih občin. Ljudska uprava, V/ll, Ljubljana 1952, str. 553-554; Josip Globevnik: Krajevni odbori, str. 13-25; Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 182-184. 204 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 19-92/1952. nimi pravicami. Njihov režim določajo republiški zakoni ,..«205 Na območju LRS je bilo 13 takih mest. Po splošnem in republiških zakonih o ljudskih odborih so občine, okraji in mesta postale pravne osebe. Dotlej so to lastnost imeli njihovi ljudski odbori, ki so poslej imeli le lastnost njihovih organov.206 18. Upravnoteritorialna razdelitev Ljudske republike Slovenije od zakonov o ljudskih odborih sredi leta 1952 do uvedbe komunalnega sistema sredi leta 1955 Precej zmede, v katere okraje in občine spadajo posamezna manjša naselja z enakimi imeni v občinah istih okrajev, je odpravila uredba o dopolnitvi imen naselij, ki so imela enaka imena; veljati je začela konec januarja 1953. Takim krajem so dodali še dopolnilo, kot npr. Selo pri Žirovnici, Selo pri Bledu itd.207 Isti dan je začela veljati tudi uredba, ki je nekatere zaselke spremenila v na­ selja. Ta so nastajala tudi zaradi združevanja sosednih katastrskih občin.208 V letih po uveljavitvi ustavnega zakona Ljudske republike Slovenije v začetku leta 1953209 seje v LRS pripravljala obsežna upravna reforma. Cilj je bil form irati upravnoteritorialne enote, ki bodo gospodarsko čim bolj samo­ stojne, zato sledimo zmanjševanju števila občin kot najmanjših upravno­ teritorialnih enot. Nekaj majhnih sprememb, zlasti na celjskem območju, seje zgodilo septembra 1953. Mesto Celje seje poslej delilo na ožje mestno območ­ je in občine Škofja vas, Šmartno v Rožni dolini in Štore »... kot posebne občine v sestavi mesta ...«, ki so se odcepile od okraja Celje okolica.210 Nove upravnoteritorialne spremembe so se zgodile 26. marca 1954. Z zakonom je bilo odpravljeno mesto Celje; tako sta bili poslej v LRS dve mesti: Glavno mesto Ljubljana in mesto Maribor. Prenehal je okraj Celje okolica, ki ga je nadomestil okraj Celje, h kateremu so priključili vse občine dotedanjega okraja Celje okolica, kraj Celje pa je dobil status mestne občine v sestavi okraja s posebnimi pravicami.2 1 1 To statusno spremembo pri dotedanjem mestu Celje je uzakonil tudi Zakon o spremembi zakona o ljudskih odborih PD ^ v Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 115-116. 206 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 111. 207 uj-edbQ 0 dopolnitvi imena takih naselij, ki im ajo enako se glaseča imena, Ur. 1 . LRS, št. 2-7/1953. 208 ijj-edbQ 0 razglasitvi novih naselij in o združitvi naselij, Ur. 1 . LRS, št. 2-8/1953. 209 Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve in o organih oblasti Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 3-13/1953. Ljudska skupščina LR Slovenije je republiški ustavni zakon sprejela 30. janu arja 1953, zvezni ustavni zakon pa je bil sprejet v Ljudski skupščini FLRJ 13. ja ­ nuarja 1953. P \ O v Zakon o spremembi zakona o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 31-101/1953. 211 Zakon o spremembah zakona o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 13-41/1954. mest in mestnih občin, ki ga je Ljudska skupščina LRS sprejela prav tako 26. marca 1954. Tako seje nova mestna občina Celja pridružila dotedanjim 13 mestnim občinam v sestavi okrajev, ki so bile določene konec junija 1952 in so imele posebne pravice.212 S podpisom Londonskega sporazuma 5. oktobra 1954, ko je bilo odprav­ ljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), je bil k FLRJ in LRS priključen okraj Koper z 9 občinami, od katerih so bile 3 mestne s posebnimi pravicami v se­ stavi okraja. Število občin v LRS se je povečalo od dotedanjih 373 na 382 ozi­ roma 384.213 19. Splošni zakon o ureditvi občin in okrajev z dne 16. junija 1955 in Zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji z dne 28. junija 1955 Leta 1954 so zelo intenzivno potekale priprave za novo upravnoteritorialno razdelitev LRS, in sicer kot priprava za uvedbo komunalne ureditve bodočih občin.214 Na Gorenjskem so bila npr. številna posvetovanja, tako da je pri­ pravljalni odbor za formiranje komun na seji 13. novembra 1954 že sprejel osnutke bodoče upravnoteritorialne razdelitve obeh tedanjih gorenjskih okra­ jev (Radovljica in Kranj). Predvidevali so, naj bi bilo v bodoče na Gorenjskem 10 občin (komun).215 Sredi leta 1955 seje v FLRJ začelo obsežno spreminjanje lokalne občinske samouprave. Komunalni sistem,216 kije temeljito spremenil lokalno, občinsko samoupravo v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji, je bil uveden sredi leta 1955, »... ko je občina spremenila svojo naravo kot lokalna samoupravna skupnost klasičnega tipa ...«, ki jo je močno presegla. Janez Šmidovnik ugotavlja, da so se zametki komunalne ureditve pojavili že z zakonskimi in ustavnimi spre­ membami, vendar tedaj na okrajni ravni. Osnovno teoretsko načelo komunal­ nega sistema je bilo, da je občina (komuna) temelj političnega sistema v državi, ki je skupnost proizvajalcev in porabnikov na geografsko in ekonom­ sko sklenjenem območju. »... Komuna naj bi bila torej v prvi vrsti nekakšen zaokrožen gospodarski organizem, ki bi bil kot celota uravnovešen in sposo­ ben samostojnega življenja ,..«217 Komune so dobile tudi povsem ekonomske funkcije in »... začele prevzemati tisto vlogo, ki jo je imela v administrativnem 212 Zakon o spremembi zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin, Ur. 1 . LRS, št. 13-40/1954. 213 Josip Globevnik: Krajevni odbori. A vtor na str. 14 navaja, d a je bilo poslej v LRS 384 občin. 214 Josip Globevnik: Teritorialno preoblikovanje dosedanjih in bodočih občin. Ljudska uprava, VII/12, Ljubljana 1954, str. 623-632. T IP v v Glas Gorenjske, posebna izdaja, VII/46 a, Kranj, 15. 11. 1954. Opstina Kranj kao osnovna drust- veno-ekonomska zajednica-komuna, gradivo za skupščino Stalne konference mest in mestnih ob­ čin v FLRJ (skupščina v Skopju, 27. oktober 1954), Beograd 1954, str. 51-72. 216 Dragotin Božič, Savin Jogan: Samoupravljanje v občini, Zagreb 1974. 217 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 126-131. socializmu država ...« Taka vloga pa je zahtevala ekonomsko močnejše občine, zato je sledilo združevanje občin in okrajev.218 Komunalni sistem je formalno uvedel zvezni zakon o ureditvi občin in okrajev, ki gaje 16. junija 1955 sprejela Ljudska skupščina FLRJ. V 1. členu je zapisano, da zakon »... določa položaj občin in okrajev in postavlja pravni temelj za ustanovitev novih okrajev in občin ...,« dokler ne bo sprejet zvezni zakon o občinski in okrajni samoupravi. Občine so bile opredeljene kot te­ meljne politično-upravne organizacije219 samouprave delovnega ljudstva in kot temeljne družbenoekonomske skupnosti prebivalcev na njihovih območjih. Okraji pa so bili opredeljeni kot politično-teritorialne samoupravne organi­ zacije in družbenoekonomske skupnosti občin in prebivalcev na njihovih ob­ močjih. Zakon je odpravil leta 1952 ustanovljene vaške odbore. Občinski ljudski odbori so v svojih statutih namesto njih lahko določali območja in ustanav­ ljali krajevne odbore, ki predstavljajo predhodnico kasnejših krajevnih skup­ nosti. Območja krajevnih odborov niso bila upravnoteritorialne enote, zato so bili tudi krajevni odbori le pomožni organi občinskih ljudskih odborov. Zakon je v delovanje občinskih ljudskih odborov uvedel tudi novo organi­ zacijsko obliko. Na svojih območjih so na podlagi 36. člena z občinskimi sta­ tuti lahko ustanavljali krajevne urade, s katerimi bodo »... določene občinske upravne službe bližje prebivalstvu ...« Krajevni uradi so bili sestavni del ob­ činske uprave, njihove organizacijske enote, bili so njene »... teritorialne eks­ poziture, ki opravljajo določene administrativne naloge ...« Z uvedbo komu­ nalnega sistema so bili »... ustanovljeni ... po vseh sedežih bivših občin, ... izjemoma pa še v nekaterih drugih krajih. Vsak krajevni urad ima svoje ob­ močje, ki se praviloma ujema z območjem prejšnjih občin in s tem tudi s prejšnjimi in sedanjimi matičnimi okoliši ...« Za območja nekdanjih občin, ki so postale sedeži novih občin, niso ustanavljali krajevnih uradov, le izjemoma so jih ustanavljali tudi na sedežih novih občin. Praviloma se območja krajev­ nih uradov niso ujemala z območji krajevnih odborov, saj so običajno krajev­ ni uradi s svojo dejavnostjo pokrivali območja več krajevnih odborov.220 Nekaj dni pred sprejetjem zakonodaje, ki je opredelila novo upravnote- ritorialno razdelitev LRS (3. junija 1955), je Izvršni svet LRS sprejel dve od­ redbi, ki sta močno posegli v preimenovanja naselij, mnogo imen krajev je 218 Zdenko Čepič: Obdobje socialistične demokracije 1953-1963, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 903. o i n v Janez Šmidovnik v delu Koncepcija na str. 131 in 132 opozarja, da se je uveljavila nova ter­ m inologija za lokalne teritorialne enote, saj se »... dotedanji naziv: upravnoteritorialna enota spreminja v politično teritorialna enota. Nova term inologija naj bi izražala novo politično vse­ bino občinske samouprave ...« 220 Splošni zakon o ureditvi občin in okrajev. Ur. 1 . FLRJ, št. 26-269/1955: Josip Globevnik: Krajevni odbori, str. 26-105; Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 140. bilo dopolnjenih in spremenjenih, zlasti teh, ki so se začela s Sveta, Sveti itd. Ustanovljena so bila nova naselja, številna pa so se združila.2 2 1 Ljudska skupščina LRS je novi zakon o upravni razdelitvi Slovenije - Zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji - sprejela 28. junija 1955. Veljati je začel dva dni kasneje, koje bil objavljen v Uradnem listu LRS. Zakon kot upravnoteritorialnih enot ni več poznal mest in mestnih občin, ampak je Slovenijo upravno razdelil na okraje in občine. Število okrajev se je zmanjšalo, odpravljeni sta bili mesti Ljubljana in Maribor ter vse mestne občine s posebnimi pravicami. Odpravljene so bile tudi številne manjše občine. Od srede leta 1955 je na območju tedanje Ljudske republike Slovenije delo­ valo 11 novih okrajev, v katere je bilo združenih 130 novih občin: Okraj Sedež Občina Celje Celje Celje, Kozje, Laško, Mozirje, Planina pri Sevnici, Rogaška Slatina, Slovenske Konjice, Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj, Vojnik, Vransko, Žalec (13 občin) Gorica Nova Gorica Ajdovščina, Bovec, Cerkno, Dobrovo, Idrija, Kanal, Kobarid, Komen, Nova Gorica, Šempeter pri Novi Gorici, Tolmin, Vipava (12 občin) Kočevje Kočevje Dobrepolje, Draga - Loški Potok, Kočevje, Lašče, Predgrad, Ribnica, Sodražica (7 občin) Koper Koper Divača, Hrpelje, Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Pivka, Postojna, Sežana (9 občin) Kranj Kranj Bled, Bohinj, Cerklje, Gorenja vas, Jesenice, Kranj, Radovljica, Škofja Loka, Tržič, Železniki, Žiri (11 občin) Ljubljana Ljubljana Borovnica, Cerknica, Dobrova pri Ljubljani, Domžale, Grosuplje, Ivančna Gorica, Kamnik, Litija, Ljubljana Bežigrad, Ljubljana Center, Ljubljana Črnuče, Ljubljana Moste, Ljubljana Polje, Ljubljana Rudnik, Ljubljana Šentvid, Ljubljana Šiška, Ljubljana Vič, Logatec, Loška dolina, Medvode, Mengeš, Moravče, Vrhnika (23 občin) 221 Uredba o preim enovanju naselij, o dopolnitvi imen takih naselij, ki im ajo enako se glaseča imena in o drugih popravkih imena naselij. Ur. 1 . LRS, št. 21-97/1955: Uredba o razglasitvi novih naselij in o združitvi naselij, Ur. 1 . LRS, št. 21-98/1955. Okraj Sedež Občina Maribor Maribor Crna pri Prevaljah, Dravograd, Lenart, Maribor Center, Maribor Košaki, Maribor Tabor, Maribor Tezno, Podvelka, Poljčane, Rače, Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem, Ruše, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Šentilj (16 občin) Murska Sobota Murska Sobota Beltinci, Cankova, Gornja Radgona, Grad, Lendava, Ljutomer, Martjanci, Murska Sobota, Petrovci - Šalovci, Videm ob Ščavnici (10 občin) Novo mesto Novo mesto Črnomelj, Kostanjevica, Podbočje, Metlika, Mirna, Mokronog, Novo mesto, Semič, Straža- Toplice, Šentjernej, Trebnje, Žužemberk (11 občin) Ptuj Ptuj Bori, Cirkovce, Destrnik, Gorišnica, Juršinci, Lešje, Ormož, Ptuj, Središče, Videm (10 občin) Trbovlje Trbovlje Brežice, Hrastnik, Radeče, Senovo, Sevnica, Trbovlje, Videm - Krško, Zagorje ob Savi (8 občin)222 Slovenski izvedbeni zakon - prav tako sprejet 28. junija 1955 - je s 1. septembrom 1955 dokončno odpravil mestni občini Ljubljana in Maribor in mestne občine s posebnimi pravicami, ki jih je določal konec junija 1952 spre­ jeti Zakon o mestih in mestnih občinah.223 Z ustanavljanjem novih občin je precejšnje število nekdanjih občin v celoti prišlo v sestav novih občin. Bilo pa je tudi nekaj primerov, da so se »... morale ponekod prejšnje občine razdeliti na več novih občin in je pri tem nemajhen razlog pomenila tudi želja prebivalstva prejšnjih občin, razen tega tudi geo­ grafski položaj krajev, prometne zveze in tradicionalna središča ...« Osnovni dejavnik p a je bil »... ustvariti podlago za primernejšo ekonomsko in družbeno enoto ...« Izmed 11 novih okrajev je bil največji okraj Ljubljana (271.320 ha), naj­ manjši pa Ptuj (92.146 ha), največ prebivalcev je živelo v okraju Ljubljana (277.868), najmanj pa v okraju Kočevje (35.684), v 130 občinah pa je pov­ prečno prebivalo po 11.600 prebivalcev. Sredi leta 1955 sprejeti novi zakon o upravnoteritorialni razdelitvi Ljudske republike Slovenije je upošteval vse spremembe, ki so se na območju Slovenije dogodile na področju upravnoteritorialne razdelitve od aprila 1952, koje bil sprejet zadnji tak zakon. Take spremembe so bile npr.: 114 preimenovanj na­ selij, 562 dopolnitev imen naselij, ki so imela enaka imena, 127 sprememb poimenovanj naselij zaradi pravopisnih popravkov, 244 razglasitev novih na­ 222 Zakon o obm očjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 24-119/1955. 223 Zakon o izvedbi nove ureditve občin in okrajev. Ur. 1 . LRS, št. 24-120/1955. selij, 24 novih naselij z združitvami več dosedanjih naselij, 71 odpravljenih naselij in 49 primerov delov posameznih naselij, ki so bili priključeni k sosed­ njim naseljem.224 Omenjeni zvezna in republiška zakonodaja sta močno posegli v upravno­ teritorialno razdelitev LRS. Ta se je z nekaterimi popravki225 obdržala vse do 224 R. (verjetno Vlado Rupnik): Območja okrajev in občin v LRS, Ljudska uprava, VIII/8-9, Ljubljana 1955, Str. 398-407. 225 Do sredine šestdesetih let so bili z zakoni odpravljeni okraji in nekatere občine, in sicer: - Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 25-118/1957: Junija 1957 sta bila odpravljena okraja Ptuj in Kočevje. Okraj Ptuj je bil priključen k okraju M aribor, okraj Kočevje pa k okrajema Ljubljana in Novo mesto. Takrat so bile odpravljene tudi naslednje občine: Planina pri Sevnici, Draga - Loški potok, Podgrad, Bori, Cir­ kovce, Desternik, Juršinci in Videm. - Zakon o spremembi zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 17-77/1958: Konec maja 1958 je bil odpravljen okraj Trbovlje, priključen je bil okrajema Ljubljana in Novo mesto. - Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 34-168/1958: Jeseni 1958 so bile odpravljene naslednje občine: Kozje, Rogaška Slatina, Vojnik, Vransko, Črna na Koroškem, Gorišnica, Lešje, Podvelka, Poljčane, Središče in Šentilj. - Zakon o spremembah zakona o obm očjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 44-215/1958: Konec decembra 1958 so bile odpravljene naslednje občine: Cerkno, Komen, Divača, Pivka, Cerklje na Gorenjskem, Gorenja vas, Mengeš, Moravče, Radeče, Cankova, Grad, M artjanci, Videm ob Ščavnici, Kostanjevica, Podbočje. Mirna, M okronog, Semič, Straža - Toplice in Šentjernej. - Zakon o spremembah zakona o obm očjih okrajev in občin. Ur. 1 . LRS, št. 17-73/1959: Sredi leta 1959 so bile odpravljene občine: Vipava, Borovnica in Rače. - Zakon o spremembah zakona o obm očjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 2-6/1960: Konec janu arja 1960 so prenehale delovati naslednje občine: Šempeter, Dobro Polje, Lašče in Sodražica. - Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 9-47/1960: V začetku aprila 1960 sta bili odpravljeni občini M aribor - Košaki in Ruše. - Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 3-33/1961: Sredi februarja 1961 so bile odpravljene naslednje občine: Dobrova pri Ljubljani, Ivančna Gorica, Ljubljana Črnuče, Ljubljana Šentvid, Ljubljana Polje, Ljubljana Moste (združili sta se v novo občino Ljubljana Moste-Polje), Ljubljana Rudnik, Ljubljana Vič (združili sta se v novo občino Ljubljana Vič-Rudnik), Senovo in Žužemberk. - Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 14-138/1961: Sredi ju n ija 1961 so bile odpravljene naslednje občine: Bled, Bohinj, Želez­ niki in Žiri. - Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 18-161/1961: V začetku ju lija 1961 so bile odpravljene občine: Dobrovo, Kanal, Bovec in Kobarid. - Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 32-298/1961: V začetku jan u arja 1962 je bila odpravljena občina Loška dolina. - Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin, Ur. 1 . LRS, št. 39-274/1962: S 1. ja ­ nuarjem 1963 so bili odpravljeni naslednji okraji: Gorica, Kranj, Novo mesto in Murska Sobota. - Zakon o spremembi zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 8-64/1963: V začetku aprila 1963 so bile odpravljene naslednje občine: Hrpelje, Medvode, Pet­ rovci - Šalovci, Beltinci, občina Šoštanj pa seje preim enovala v občino Velenje. - Ustavni zakon o odpravi okrajev v SR Sloveniji, Ur. 1 . SRS, št. 10-80/1965: Dne 12. marca 1965 so bili z odpravo okrajev Celje, Koper, Ljubljana in M aribor na območju SRS dokončno odpravljeni okraji kot upravnoteritorialne enote. Poslej je bila SRS upravnoteritorialno na lokalni ravni raz­ deljena le na občine. slovenske osamosvojitve leta 1991 oziroma do ustanovitve občin kot samo­ upravnih teritorialnih enot konec leta 1994. Novo upravno razdelitev v dr­ žavi, za katero Janez Šmidovnik meni, da je bila v postopku formiranja ko­ mun najbolj korenita in očitna in eden najvažnejših reorganizacijskih ukre­ pov za uveljavitev komunalnega sistema,226 je zahteval že 4. člen zveznega splošnega zakona o ureditvi občin in okrajev. Dejstvo, da mestne občine in zlasti velika mesta niso bila več upravno- politični pojem, čeprav so imela »... najbolj idealne gospodarske, kulturne in druge pogoje za uresničevanje funkcije komune ...,« Janez Šmidovnik ocenjuje za enega najbolj spornih ukrepov, ki so bili sprejeti v zvezi z oblikovanjem komunalnega sistema. Razdelitev velikih mest na več občin so opravičevali z razlogom, da v velikih mestih ne bi bilo mogoče uresničevati neposrednega družbenega samoupravljanja kot bistvenega elementa komunalnega siste­ ma.227 Z oblikovanjem novih večjih občin in okrajev so nastale zaokrožene geo­ grafske in gospodarske celote, ki naj bi bile sposobne samostojnega gospo­ darskega in družbenega življenja, čeprav je za marsikatero novo občino ve­ ljalo, da kljub obsežnosti svojega ozemlja ni imela dovolj materialnih pogojev za izvrševanje nalog komunalnega sistema.228 226 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 133, 136. ? ? 7 v Janez Šmidovnik: Koncepcija, str, 138. 228 Janez Šmidovnik v delu Koncepcija na str. 137 navaja, d a je bilo na območju celotne države FLRJ leta 1955 ustanovljeno 1.479 novih občin, medtem ko jih je bilo leta 1952 kar 4.070. Tako s e je povprečna velikost občine in število prebivalcev v njej povečalo za trikrat. Prav tako se je v državnem merilu močno zmanjšalo tudi število okrajev: s 327 leta 1952 na 107 leta 1955. Glej tudi str. 139. ÏV. ORGANIZACIJA NARODNOOSVOBODILNIH IN LJUDSKIH ODBOROV A) ORGANIZACIJA NARODNOOSVOBODILNIH ODBOROV OB KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE Organizacija ljudskih odborov kot lokalnih organov oblasti je začela na­ stajati v času druge svetovne vojne. Na območjih, kjer je bilo mogoče izpeljati volitve, so organe lokalnih oblasti predstavljali narodnoosvobodilni odbori (NOO), na območjih, kjer pa zaradi vojnih razmer volitev ni bilo mogoče iz­ peljati, so oblastne naloge - poleg političnih - opravljali odbori Osvobodilne fronte (OF). Precejšnjo pozornost je narodnoosvobodilnim odborom »... kot temeljnim organom ljudske oblasti...« posvetil Slovenski narodnoosvobodilni svet na svo­ jem zasedanju v Črnomlju 19. in 20. februarja 1944. V odloku o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore (opredeljeni so kot »samoupravne edinice, grajene na osnovnih načelih slovenske in jugoslovanske narodne oblasti«), kije bil sprejet na tem zasedanju, »... je že bolj razviden organizacijski sistem na­ rodnoosvobodilnih odborov in njihov značaj kot samoupravnih organov ljud­ ske oblasti na svojem območju ...« Najnižji narodnoosvobodilni organi so bili krajevni narodnoosvobodilni odbori, ki niso imeli svojih izvršilnih odborov, medtem ko so se okrajni in okrožni narodnoosvobodilni odbori »... imenovali okrajne oziroma okrožne skupščine, ki so volile iz svoje srede izvršilne organe in so se ti imenovali okrajni oziroma okrožni narodnoosvobodilni odbori ...« Tako je določeno v prvem, tretjem in četrtem odstavku odloka.229 Vrste in organiziranost narodnoosvobodilnih odborov je prvo leto po kon­ čani drugi svetovni vojni vse do sprejetja prve jugoslovanske ustave konec januarja 1946 predpisoval odlok Predsedstva Slovenskega narodnoosvo­ bodilnega sveta o krajih, okrajih in okrožjih, kije začel veljati 21. maja 1944, ko je bil objavljen v Uradnem listu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Po odloku so bili kraji, okraji in okrožja opredeljeni kot samoupravne enote, njihovi narodnoosvobodilni odbori na njihovih območjih pa kot organi držav­ ne oblasti. Josip Globevnik v študiji o ljudskih odborih navaja, da je »... ta od­ lok po vsebini in svojem pomenu dejansko naš prvi federalni (republiški) za­ kon o lokalnih organih nove državne oblasti ...« in »... prvi slovenski enotni zakon o ljudskih odborih ,..«230 Krajevne in mestne narodnoosvobodilne odbore, ki so bili izenačeni, so 229 Odlok o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 15-131/1945, po­ natis; Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 111, str. 139-141; Josip Globevnik: Ljudski od­ bori, str. 25-26. P SO Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 27; Josip Globevnik: Vprašanje statutov ljudskih odborov. Ljudska uprava, V/3, Ljubljana 1952, str. 90. sestavljali predsednik, podpredsednik, tajnik in odborniki, katerih število je bilo odvisno od velikosti krajev, v katerih so delovali. Krajevni in mestni na­ rodnoosvobodilni odbori niso imeli svojih izvršilnih odborov. Ta odlok izvršnih odborov2 3 1 na okrajni in okrožni ravni ni več oprede­ ljeval kot okrajnih in okrožnih ljudskih odborov, kot so bili označeni v tri me­ sece starejšem odloku o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore. Poslej so bili izvršni odbori izvršilni odbori okrajnih in okrožnih narodnoosvobo­ dilnih odborov. Okrajni narodnoosvobodilni odbori so bili sestavljeni iz okrajnih narod­ noosvobodilnih skupščin, katerih člani so bili izvoljeni neposredno, in okraj­ nih izvršnih odborov, ki so jih izvolile okrajne narodnoosvobodilne skupščine izmed članov skupščin. Okrajne izvršne odbore so sestavljali predsednik, podpredsednik, tajnik in vsaj osem članov, glede na velikosti okraja tudi več. Okrožni narodnoosvobodilni odbori pa so bili sestavljeni iz okrožnih na­ rodnoosvobodilnih skupščin, ki so jih sestavljali »... vsi vanjo v okrožju iz­ voljeni poslanci, ...« in okrožnih izvršnih odborov, ki so jih na okrožnih skup­ ščinah izvolili izmed članov skupščin. Okrožne izvršilne odbore so sestavljali predsednik, podpredsednik, tajnik in najmanj 10 članov, glede na velikost okrožij pa tudi več. Glede na naloge narodnoosvobodilnih odborov so morali »... krajevni na­ rodnoosvobodilni odbori ter okrajni in okrožni izvršni odbori določiti med svojimi člani odgovorne poročevalce za upravne panoge in sicer: sodelovanje z vojsko, javni red in varnost, ugotavljanje zločinov in škode, povzročene po okupatorjih in njihovih pomagačih, gospodarstvo, obnovo, promet, socialno skrbstvo, prosveto in zdravstvo ...« Poleg teh so morali okrajni in okrožni izvršilni odbori določiti še poročevalca za trgovino ter upravo, okrožni iz­ vršilni odbori pa še poročevalca za industrijo. V 14. členu odloka je bilo do­ ločeno, da se »... pri okrajnih in okrožnih izvršilnih odborih ... vedno, pri krajevnih narodnoosvobodilnih odborih pa po potrebi organizirajo poleg po­ ročevalcev posebni odseki ...« Načelovali so jim za vsako panogo dela odgo­ vorni poročevalci izvršnih odborov. Josip Globevnik ugotavlja, da je iz »... vsebine in duha odloka razvidna pozornost višjih organov za krepitev vloge narodnoosvobodilnih odborov kot temeljev ljudske oblasti in skrb za njihovo pravno ureditev. Razvidno pa je tudi dejstvo, da so se narodnoosvobodilni odbori že med narodnoosvo­ bodilnim bojem dejansko uveljavili kot demokratični organi oblasti in orga­ nizacijsko utrdili, tako da smo prišli v osvoboditev z že izgrajenim sistemom temeljnih organov nove državne oblasti ,..«2 3 2 231 Odlok o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore in odlok o krajih, okrajih in okrožjih ter nji­ hovih narodnoosvobodilnih odborih za izvršilne organe uporabljata izraz izvršni odbori, 232 Odlok Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o krajih, okrajih in okrožjih ter nji­ hovih narodnoosvobodilnih odborih, Ur. 1 . SNOS, št. 2-10/1944; Makso Šnuderl: Dokumenti, doku­ m ent št. 137, str. 167-176; Josip Globevnik: Ljudski odbori, str, 28. V splošnem je veljalo, da so se tudi pri odborih OF že med vojno kot po­ samezna upravna področja postopno oblikovali odseki, referati in komisije. Obe obliki odborov sta postajali vse bolj tudi dejanska oblika lokalne državne oblasti, saj se težišče njihovega dela proti koncu vojne »... ni več omejevalo na vojne potrebe, temveč seje razširilo na pripravo povojnega življenja ,..«23 3 Edvard Kardelj je julija 1945 zapisal, da je tedaj, ko je bila vsa država pokrita z osnovno mrežo organov ljudske oblasti, glavna naloga postala no­ tranja organizacija te mreže, njen kvalitativen dvig, »... njeno dopolnjevanje z vsemi tistimi pomožnimi organi, brez katerih narodnoosvobodilni odbori sami ne bi mnogo pomenili ...«234 Organiziranost lokalnih organov oblasti na območju Federalne Slovenije, kot jo je določal citirani odlok, je veljala do sprejetja prve jugoslovanske ustave konec januarja 1946. V obdobju od konca druge svetovne vojne do sprejetja zvezne ustave je »ministrstvo za konstituanto« izdalo še posebne Teze o izgraditvi narodnoosvobodilnih odborov kot lokalnih organov ljudske oblasti. V njih je bil kot najnižji ljudski odbor označen krajevni ljudski odbor, v jugoslovanskem okviru so bili odpravljeni »... občinski ljudski odbori, ki so bili v nekaterih krajih države ustanovljeni za širša območja ..,«235 B) SLOVENSKO PRIMORJE 1. Jugoslovanska zasedbena uprava, od 1. maja 1945 do 12. junija 1945 Na območju Slovenskega primorja je ob koncu druge svetovne vojne kot najvišji oblastni organ deloval 28. avgusta 1944 z odlokom Predsedstva Sloven­ skega narodnoosvobodilnega sveta ustanovljeni Pokrajinski narodnoosvobo­ dilni odbor za Slovensko primorje (PNOO za Slovensko primorje). Dne 15. sep­ tembra 1944 gaje nadomestil izvoljeni enako imenovani odbor. Ko je jugoslo­ vanska vojska 1. maja 1945 zasedla Trst, seje v mesto preselil tudi sedež PNOO za Slovensko primorje. Kot »... najvišji organ ljudske oblasti z naredbodajno in izvršno močjo ...«je bil že med vojno organiziran na odseke in komisije. Po začasnem sporazumu med komandantoma 4. Jugoslovanske armade in britanskega 13. korpusa z dne 5. maja 1945 je prišla »... začasna uprava Ju­ lijske krajine v roke Jugoslovanov, enote Anglo-Američanov pa ostanejo v Trstu (in koridorju proti Avstriji) ...« Jugoslovansko zasedbeno oblast sta predstavljala štab IV. armade in Komanda mesta Trst. »... Komandant mesta 233 Geslo: Ljudska oblast, ES 6, Ljubljana 1992, str. 286. 234 Edvard Kardelj: M oč ljudskih množic, Ljubljana julij 1945, knjižica št. 18, str. 19; izdala jo je Cankarjeva založba. p o r Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 28-30; avtor navaja, da so se v vseh jugoslovanskih ljudskih republikah, razen v Sloveniji, že sredi leta 1945 narodnoosvobodilni odbori preim enovali v ljudske odbore. V Ljudski republiki Sloveniji je bilo preim enovanje februarja 1946; Makso Šnuderl: Zgo­ dovina, str. 378-379. Trstje že prve dni maja izdal ukaze, s katerimi je prevzel oblast, odredil vojno stanje, omejil gibanje in prepovedal manifestacije, blokiral vse banke in bančne račune, uvedel nadzor nad industrijskimi podjetji in razveljavil vse zakone in odredbe fašistične oblasti ...« Ker je jugoslovansko vodstvo zahtevalo, naj vojaške zasedbene oblasti pre­ nesejo del oblasti na civilne organe, je bil 8. maja 1945 za izvajanje civilne oblasti v avtonomnem mestu Trst ustanovljen Mestni osvobodilni svet Trst (M OS) z mestno skupščino, katere ožji organ je bila konzulta. Mestni osvo­ bodilni svet Trstje bil organiziran na 13 odsekov. Goriško in Tržaško okrožje sta vodili okrožni skupščini in njuna izvršilna odbora. Izvršilni odbor Goriškega okrožja je bil izvoljen 8. maja 1945, Tržaš­ kega okrožja pa 1. junija 1945. Do tedaj je njegove naloge opravljal začasni izvršilni odbor, sestavljen iz članov dotedanjega Južnoprimorskega in Sred- njeprimorskega okrožja. PNOO za Slovensko primorje, ki seje 21. maja 1945 preimenoval v Pokra­ jinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trstje inje »... pre­ vzel po osvoboditvi civilno oblast tudi v večjih mestih ...«, je skupaj z glavnim odborom, kije imel še 15-člansko predsedstvo, vodila pokrajinska skupščina. V začetku junija 1945 so v okviru glavnega odbora delovali Komisija za upravo narodne imovine (KUNI) s svojo upravo za pokrajino in za Trst, Ko­ misija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev in 15 od­ sekov (označeni so bili z rimskimi številkami). Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst Skupščina Glavni odbor Odsek Komisija Uprava I. tajništvo II. za notranje zadeve III. za izgradnjo narodne oblasti IV. personalni V. za finance VI. za socialno skrbstvo VII. za prosveto VIII. za trgovino in preskrbo IX. za statistiko X. za obnovo in gradnjo XI. za industrijo in obrt XII. za kmetijstvo XIII. za promet XIV. za gozdarstvo XV. za zdravstvo Glavni odbor Odsek Komisija Uprava Komisija za upra­ vo narodne imo­ vine Pokrajinska uprava komi­ sije Uprava ko­ misije za mesto Trst Komisija za ugo­ tavljanje zločinov okupatorja in nje­ govih pomagačev Na skupščine, glavne odbore, tajništva, odseke in komisije so bili organi­ zirani tudi okrožni in okrajni narodnoosvobodilni odbori.236 Po določilih Beograjskega sporazuma z dne 9. junija 1945 med Jugoslavijo, Veliko Britanijo in Združenimi državami Amerike je bilo območje Julijske kra­ jine oziroma Slovenskega primorja razdeljeno na zasedbeni coni A in B . 2. Cona A Julijske krajine, od 12. junija 1945 do 15. septembra 1947 V zasedbeni coni A Julijske krajine je prevzela upravo Zavezniška vojaška uprava (ZVU), ki jo je sestavljalo britansko in ameriško vojaško osebje. Uprava je bila po navodilih vojaškega guvernerja za organizacijo lokalne uprave z dne 26. julija 1945 in zlasti splošnega ukaza št. 11 o krajevni upravi z dne 11. avgusta 1945 na lokalnem nivoju organizirana tako, da so okrožja in vse občine dobile predsednike in svete »... ter upravne in izvršilne odseke in podružnice, in sicer tiste, za katere je ZVU menila, da so potrebni in pristojni pri izvrševanju funkcij krajevne uprave ...« Predsednike okrožij in občin je imenovala in odstavljala ZVU, ki so ji bili tudi odgovorni, kajti »... vse usta­ nove krajevne uprave, ki jih je ustanavljal in na katere seje nanašal ta ukaz, so bile pod stalno kontrolo ZVU ...« Zavezniška vojaška uprava je na podlagi splošnega ukaza št. 11 skušala vzpostaviti upravo na vsem območju, ki ga je nadzirala. V Trstu, Gorici in večjih krajih je prevzela skoraj celotni nekdanji upravni aparat; med uradniki pa ni bilo Slovencev, »... ker slovenskih uradnikov v času fašizma ni bilo ...« Na slovenskem podeželju nekdanjega italijanskega uradništva ni bilo mogoče obnoviti, »... saj so se italijanski uradniki večinoma odselili ...« Ker pa ZVU ni 236 Metka Gombač: Gradivo, str. 143-149 (komisij in uprav ne navaja); Metka Gombač: Tržaško in Goriško, str. 104-105; Nevenka Troha: Uprava, str. 94-95; Nevenka Troha: Politika, str. 47-48. hotela »... uporabiti administracije narodnoosvobodilnih odborov ..., je tu pričela vzpostavljati nov administrativni aparat, ki naj bi bil apolitičen in nepristranski ...« Do odprave zasedbenih con septembra 1947 je ZVU uspelo imenovati župane in občinske svete v 25 občinah, v 18 pa ne. »... Tam, kjer krajevne uprave niso uspeli vzpostaviti, so upravo prevzeli komisarji-oficirji za civilne zadeve ...« Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst je v coni A Julijske krajine »... dejansko izgubil oblastno funkcijo, saj jo je odtlej imela ZVU ...« Vseeno pa je nadaljeval s svojim delom. V coni A je uvedel novo upravnoteritorialno ureditev. Delitev na zasedbeni coni je razdelila tudi območji dotedanjih dveh okrožij. Okraje, ki so ostali na območju cone A, je povezal v zmanjšani Tržaško in Goriško okrožje. V okrožjih sta delovala okrožna narodnoosvobodilna odbora (tržaški je imel 15 odsekov), v mestu Trst mestni osvobodilni svet (imel je 13 odsekov), v okrajih okrajni, v krajih pa krajevni narodnoosvobodilni odbori. V okrožnih in okrajnih narodnoosvobodilnih odborih so delovale okrožne in okrajne narodnoosvobodilne skupščine in njihovi izvršilni odbori. Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst, ki je po razdelitvi Julijske krajine na zasedbeni coni deloval predvsem na območju cone A, seje 31. julija 1945 reorganiziral. Preoblikovanje je bilo potrebno, ker je bilo njegovo delovanje »... ob prihodu ZVU načrtno ovirano ...« Ustanovljeni so bili tajništvo, blagajna in štiri komisije (označene so bile z zaporednimi rimskimi številkami) s pripadajočimi odseki. Odbor Komisija Odsek Pokrajinski narod­ noosvobodilni odbor za Slo­ vensko primorje in Trst (PNOO) I. tajništvo II. gospodarskopoli- tična za trgovino in preskrbo za industrijo za promet za gradnje za gozdarstvo za kmetijstvo in zadružništvo Odbor Komisija Odsek III. upravnopoli- tična za notranje zadeve javno tožilstvo nadzorni referat IV. blagajna za finance carina V. za socialne zadeve za socialno skrbstvo za zavarovanje in zdravstvo VI. prosvetna za prosveto za ugotavljanje zlo­ činov okupatorja in njegovih pomagačev Metka Gombač v razpravi o gradivu Tržaškega okrožnega narodnoosvo­ bodilnega odbora podrobneje obravnava njegovo organizacijo, ki je skoraj enaka, kot pri PNOO za Slovensko primorje in Trst. Smemo sklepati, da je bila njegova organizacija povzeta tudi pri Goriškem okrožnem ter okrajnih na­ rodnoosvobodilnih odborih. S proglasom z dne 23. februarja 1947 seje Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst kot najvišji organ ljudske oblasti na tem območju razšel, saj je bilo s podpisom Pariške mirovne pogodbe območje Slo­ venskega primorja razdeljeno med Italijo, Jugoslavijo in novonastalim Svo­ bodnim tržaškim ozemljem.237 3. Cona B Julijske krajine, od 12. junija 1945 do 15. septembra 1947 Upravo v zasedbeni coni B Julijske krajine je prevzela Vojna (Vojaška) uprava jugoslovanske armade (VUJA) za Slovensko primorje, Istro in Reko, ustanovljena 25. junija 1945 z ukazom maršala Josipa Broza Tita. Po 12. juniju 1945, koje bila Julijska krajina razdeljena na zasedbeni coni A in B, je PNOO za Slovensko primorje in Trst dele dotedanjega Tržaškega in Goriškega okrožja, ki so prišli v okvir cone B , upravnoteritorialno povezal v Vzhodnoprimorsko okrožje. Sprva je združevalo 12, konec leta 1945, po ne­ katerih združitvah, pa 8 okrajev. Ker seje PNOO za Slovensko primorje in Istro osredotočil skoraj izključno na delovanje narodnoosvobodilnih odborov v coni A, je 25. julija 1945 za vodenje uprave Vzhodnoprimorskega okrožja v Postojni 237 Nevenka Troha: Uprava, str. 96-98; Nevenka Troha: Politika, str. 62-73: Metka Gombač: Gradivo, str. 149-163. Metka Gombač v prispevku Gradivo na str. 149-150 odseka za prom et ter komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pom agačev ne navaja; Metka Gombač: Pokra­ jinski, str. 59. ustanovil Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega sveta za Sloven­ sko primorje in Trst (PPNOO), ki se je že v začetku julija 1945 preselilo v Ajdovščino. Poverjeništvo je za svoje delo odgovarjalo PNOO za Slovensko primorje in Trst ter skupščini ljudskih odposlancev. Nevenka Troha kot organ PPNOO navaja še zbor ljudskih odposlancev Vzhodnoprimorskega okrožja. Upravni aparat PPNOO sta tvorili dve komisiji (upravnopravna in gospo­ darska), avgusta 1945 je bila ustanovljena še tretja (Komisija za upravljanje narodne imovine - KUNI, ki so ji bile podrejene okrajne uprave - KUNI). Upravno delo v komisijah so izvajali po odsekih. Odloke in odredbe je pri­ pravljal zakonodajni svet. Odbor Svet Komisija Odsek Poverjeništvo Pokra­ jinskega narodnoosvo­ bodilnega sveta za Slovensko primorje in Trst (PPNOO) zakonodajni upravnopravna za notranje zadeve za izgradnjo ljudske oblasti za prosveto in kulturo gospodarska za finance za gradnje za kmetijstvo za zadružništvo prehranjevalni urad (PRERAD) za upravljanje narodne imovine (KUNI) Za organizacijo okrajnih in krajevnih narodnoosvobodilnih odborov je v glavnem veljal odlok PNOO za Slovensko primorje in Trst iz septembra 1944 o krajih, okrajih in okrožjih in njihovih narodnoosvobodilnih odborih. Po okrajih so delovale izvoljene okrajne narodnoosvobodilne skupščine in njihovi izvršilni odbori. Po odredbi PPNOO z dne 12. marca 1946 so okrajne izvršilne odbore vodili predsedniki, podpredsedniki in tajniki in potrebno šte­ vilo poverjenikov, izvoljenih na okrajnih skupščinah. Poleg tajništev so imeli praviloma naslednja poverjeništva (odseke), oddelke in komisije: Odbor Tajništvo z referati Poverjeništvo oziroma odsek Oddelek Komisija okrajni narodnoosvo­ bodilni odbor (ONOO) personalni za gospodar­ stvo za trgovino in preskrbo pravni za izgrad­ njo narod­ ne oblasti za obrt in in­ dustrijo za vojno škodo za kmetijstvo in gozdarstvo za zadruž­ ništvo za gradnjo in obnovo davčna komi­ sija za finance za socialno skrbstvo in zdravstvo za prosveto za notranje zadeve za ugotav­ ljanje vojnih zločinov za ugotav­ ljanje vojne škode za uprav­ ljanje narod­ ne imovine (KUNI) za epura- cijo238 fa­ šistov 238 Epurare: čistiti, trebiti, Anton Bajec - Pavle Kalan: Italijansko-slovenski slovar, Ljubljana 1989, str. 280. Spomladi 1947 je bil pri Okrajnem narodnoosvobodilnem odboru Koper ustanovljen še oddelek za pomorstvo in ribištvo. Krajevne narodnoosvobodilne odbore so vodili predsedniki, tajniki in pet ali več odbornikov, ki so kot upravne organe vodili posamezna poverjeništva. Pri manjših odborih je lahko član odbora vodil tudi več poverjeništev, pri večjih pa so si upravno delo lahko tudi razdelili. Odbor Poverjeništvo krajevni narodnoosvobodilni odbor (KNOO) za notranje zadeve za finance za kmetijstvo in gozdarstvo za trgovino in preskrbo za obnovo za industrijo in obrt za prosveto za socialno skrbstvo in zdravstvo Čeprav so se na območju Ljudske republike Slovenije v začetku leta 1946 narodnoosvobodilni odbori preimenovali v ljudske odbore,239 se nazivi lokal­ nih organov oblasti v Slovenskem primorju niso spremenili vse do septembra 1947, koje bila odpravljena delitev Julijske krajine na zasedbeni območji.240 4. Slovensko prim orje in pariška mirovna konferenca, 15. septembra 1947 Pariška mirovna pogodba med zavezniki in Italijo, ki je bila podpisana 10. februarja 1947 v Parizu, je določila novo italijansko-jugoslovansko državno mejo in ustanovila Svobodno tržaško ozemlje (STO). Pogodba je začela veljati 15. septembra 1947. a ) O b m o č je , p r ik lju č e n o k F e d e r a tiv n i lju d s k i r e p u b lik i J u g o s la v iji o z ir o m a L ju d s k i r e p u b lik i S lo v e n iji Odpravljeni sta bili zasedbeni coni A in B Julijske krajine. Večji del cone B in manjši del cone A sta bila dodeljena Federativni ljudski republiki Jugo­ 239 Zakon Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o nazivu Ljudske republike Slovenije ter organov državne uprave in državne oblasti v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. I. LRS, št. 15- 62/1946. 240 Vlasta Beltram: Povojni razvoj, str. 110-113: Metka Gombač: Poverjeništvo, str. 118: Nevenka Troha: Uprava, str. 99. Zakonodajni svet omenja le Metka Gombač, odseke pri komisijah pa le Vlasta Beltram. Pri okrajnih narodnoosvobodilnih odborih pa le Metka Gombač pri tajništvu navaja referate, Vlasta Beltram pa komisije; Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slo­ venije, Ur. 1 . LRS, št. 9-55/1948. slaviji. PNOO za Slovensko primorje in Trst, k ije deloval na območju odprav­ ljene cone A, je 23. februarja 1947 »... z utemeljitvijo, ... da je po določbah pariške mirovne konference naloga, zaradi katere je bil postavljen, izgubila svoj namen ...« sprejel svojo ukinitev. Tako je formalno prenehalo delovati tudi Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst, ki je delovalo na območju odpravljene cone B . PNOO je zato do konca marca 1947 razpustil svoje oddelke in tudi dejansko prenehal delo­ vati »... in seje delovanje preneslo na okrajne izvršilne LO ...« Na ozemlju, ki je bilo priključeno k Jugoslaviji, je začela veljati nova upravnoteritorialna razdelitev po stanju z dne 1. maja 1947, ki je bila objavljena v brošuri iz­ vršnih odborov2 4 1 okrajnih ljudskih odborov z naslovom Pregled začasne upravnoteritorialne razdelitve Slovenskega primorja. Dokončno je bilo k Fede­ rativni ljudski republiki Jugoslaviji oziroma Ljudski republiki Sloveniji v up- ravnoteritorialnem smislu priključenih 6 okrajev. Priključitev je bila uzako­ njena 23. februarja 1948 z zakonom o upravni razdelitvi LR Slovenije.242 b ) S v o b o d n o trž a š k o o z e m lje (S T O ) Pariška mirovna pogodba je večji del odpravljen cone A dodelila Italiji, manjšega Jugoslaviji, težko tržaško vprašanje pa je reševala z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), v katerega je bilo povezano območje občine Trst s še štirimi Trstu zalednimi občinami ter okrajema Koper in Buje. Nad STO je po mirovni pogodbi prenehala italijanska suverenost, zato naj bi jo vodil guverner, njegovo imenovanje pa je bilo v pristojnosti Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (OZN). Do imenovanja guvernerja naj bi bilo Svobodno tržaško ozemlje razdeljeno na dve zasedbeni coni. Območje Trsta in štirih zalednih občin je bilo vključeno v cono A STO pod upravo Za­ vezniške vojaške uprave (ZVU), okraja Koper in Buje pa v cono B STO pod upravo Vojaške uprave jugoslovanske vojske (VUJA). Za območje cone B STO je bilo 20. februarja 1947 ustanovljeno Istrsko okrožje, ki g a je vodil Istrski okrožni ljudski odbor, na katerega sta prenesla svoje oblastne naloge Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst ter Oblastni narodnoosvobodilni odbor za Istro v Labinu. Okraja v Istrskem okrožju pa sta vodila Okrajni ljudski od­ bor Koper in Okrajni ljudski odbor Buje. Istrsko okrožje in Istrski okrožni ljudski odbor sta bila odpravljena 15. maja 1952, njegove pristojnosti so bile dodeljene obema okrajnima ljudskima odboroma. Varnostni svet OZN ni nikoli imenoval guvernerja Svobodnega tržaškega ozemlja, zato se je cona A vse bolj vključevala v Italijo, cona B pa vse bolj v 241 V literaturi se za organe ljudskih odborov, ki so izvajali izvršilne naloge, uporabljata izraza iz­ vršni odbor in izvršilni odbor. 242 Metka Gombač: Poverjeništvo, str. 122; Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 9-55/1948. upravni, pravni, gospodarski in politični sistem Federativne ljudske republike Jugoslavije. Tržaška kriza, nastala jeseni 1953, je z Londonskim sporazumom 5. ok­ tobra 1954 rešila težko mednarodno tržaško vprašanje. Svobodno tržaško ozemlje je bilo odpravljeno. Območje cone A STO je bilo dodeljeno Italiji, ob­ močje cone B pa Federativni ljudski republiki Jugoslaviji.243 C) LJUDSKA REPUBLIKA SLOVENIJA 1. Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 31. januarja 1946 Na III. zasedanju med 7. in 25. avgustom 1945 v Beogradu seje 10. avgusta razširjena zasedba AVNOJ-a244 preimenovala v začasno ljudsko skupščino Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ),245 ki je sprejela več pomembnih zakonov, med njimi tudi zakone o volilnih imenikih, ustavodajni skupščini in volitvah poslancev v ustavodajno skupščino. Ta zakonodaja je bila podlaga za izvolitev in delo zvezne ustavodajne skupščine.246 Ustavodajna skupščina DFJ, izvoljena na volitvah 11. novembra 1945, seje sestala 29. novembra 1945 in na začetku sprejela deklaracijo o razglasitvi republike z imenom Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), s čimer je bila odpravljena monarhija, dinastiji Karadordevič pa so bile odvzete vse pravice.247 243 Janko Jeri: Tržaško vprašanje: Nevenka Troha: Uprava, str. 100: geslo: Tržaško vprašanje, ES 13, Ljubljana 1999, str. 384-385: geslo: Svobodno tržaško ozemlje, ES 12, Ljubljana 1998, str. 413- 414: geslo: Cona A in cona B STO, ES 2, Ljubljana 1988, str. 79-80; geslo: Cona A Julijske krajine, ES 2, Ljubljana 1988, str. 80-81; geslo: Londonski sporazum, ES 6, Ljubljana 1992, str. 322-323; geslo: Pariška mirovna konferenca, ES 8, Ljubljana 1994, str. 243; geslo: M irovna pogodba z Ita­ lijo, ES 7, Ljubljana 1993, str. 155. 244 AVNOJ se je razširil z vključitvijo tistih poslancev leta 1939 razpuščene narodne skupščine Kra­ ljevine Jugoslavije, ki se niso kom prom itirali zaradi sodelovanja z okupatorji. 245 Resolucija o proglasitvi Antifašitičnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije za Začasno narod­ no skupščino demokratske federativne Jugoslavije, Uradni list Demokratične federativne Jugo­ slavije, št. 59-557/1945 (v nadaljevanju: Ur. 1 . DFJ; ponatis Ur. 1 . DFJ, št. 59/1945 je v Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 33/1945). M ajda Strobl, Ivan Kristan, Ciril Ribičič: Ustavno pravo, str, 42-50; Zakon o volilnih imenikih, Ur, 1 . DFJ, št. 59-558/1945; Zakon o ustavotvorni skupščini demokratske federativne Jugoslavije, Ur. 1 . DFJ, št. 63-594/1945; Zakon o volitvah narodnih poslancev v Ustavotvorno skupščino (Zvezno skupščino in Skupščino narodov), Ur. 1 . DFJ, št. 63-595/1945 (ponatis, Ur. 1 . DFJ, št. 63/1945, je objavljen v prilogi Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 34/1945). 247 Deklaracija o proglašenju Federativne narodne republike Jugoslavije, Službeni list Federativne narodne republike Jugoslavije, št. 93-881/1945 (v nadaljevanju: Sl. 1 . FNRJ). Dne 30. novembra 1945 s e je Službeni list Demokratične federativne Jugoslavije preim enoval v Službeni list Fede­ rativne narodne republike Jugoslavije, vendar se je tekoča numeracija nadaljevala do konca leta 1945, kar pomeni, da ima zadnji Sl. 1 . DFJ, k ije izšel 26. novembra 1945, številko 92. Ustavodajna skupščina je 1. decembra 1945 sprejela tudi Zakon o predsedništvu ustavodajne skupščine, to je Zakon o predsjedništvu Ustavotvorne skupštine, Sl. 1 . FNRJ, št. 95-888/1945. Le nekaj dni po začetku zasedanja Ustavodajne skupščine FLRJ »... je bil širokim ljudskim množicam predložen v ljudsko razpravo načrt ustave mlade ljudske republike ...« Kot poudarja Moša Pijade, je bilo že v osnutku (načrtu) zvezne ustave v poglavju Ljudska oblast poudarjeno, da »... ljudstvo ... ustvarja svojo oblast po svobodno izvoljenih predstavniških organih državne oblasti, ljudskih odborih, ki so od krajevnih odborov do skupščin ljudskih re­ publik in Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije nastali in se razvili v narodni osvobodilni borbi ...« Zapisal je, d aje »... ljudska oblast ... tudi po obliki, ki jo je dobila v ljudskih odborih, vsekakor glavna pridobitev narodno osvobodilne borbe ...« Po njegovem se je »... revolucionarni značaj nove ljudske oblasti ...« izražal tudi, ker je osnutek ustave predvideval, da po novem »... ni več izvršne oblasti, oddvojene od zakonodajne, ni več organov oblasti, postavljenih od zgoraj. Postavljanje ostane samo za upravne organe, toda njih postavljajo izvoljeni organi oblasti, torej telesa, v katerih je zdru­ žena zakonodajna in izvršna oblast ...« V izvoljenih organih ljudske oblasti se je namreč združevala zakonodajna in izvršna oblast. Moša Pijade poudarja, da se iz 6. člena osnutka ustave »... jasno vidi, da se naziv ljudski odbor sprejema v najširšem smislu kot splošno ime za vse izvoljene organe državne oblasti, od vaškega ljudskega odbora do najvišjega organa oblasti v državi, ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije. Z drugimi bese­ dami, sistem ljudske oblasti je sistem oblasti ljudskih odborov ...« V poglavju, v katerem Moša Pijade obravnava krajevne organe oblasti, pa opozarja na terminološke posebnosti. Šesti člen osnutka ustave »... uporablja naziv ljudski odbor za vse organe državne oblasti, od najnižjega (vaškega) do najvišjega organa državne oblasti v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, da bi se pokazala enotnost sistema oblasti. Vendar pa je za najvišje organe oblasti v zvezni republiki in v posameznih ljudskih republikah obdržan naziv Ljudska skupščina. Vsi nižji organi oblasti imajo medtem naziv Ljudski odbor. Vsak ljudski odbor razen v manjših vaseh bo imel svoj izvršilni in naredbodajni organ, izvršni odbor. Ta odbor se voli na skupščini ljudskega odbora. V manj­ ših vaseh sta izvršni organ odbora predsednik in tajnik ,..«248 Zasedanje zvezne ustavodajne skupščine je trajalo do 30. januarja 1946, ko je sprejela ustavo Federativne ljudske republike Jugoslavije, sama pa se je preimenovala v Ljudsko skupščino FLRJ, njeno predsedstvo pa v Prezidij Ljud­ ske skupščine FLRJ, ki je opravljal funkcijo skupščine med dvema zasedanjema in je bil hkrati z Vlado FLRJ tudi nosilec izvršne oblasti. Ustavodajna skup­ ščina je ustavo razglasila naslednji dan, 31. januarja.249 Z zvezno ustavo je bila ljudska oblast, ki izhaja in pripada ljudstvu, »... kot sistem upravljanja družbe in ohranjanja pridobitev NOB ... državnopravno 74R v v M osa Pijade: O nacrtu ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, št. 42, Ljubljana 1946, str. 3-10, 39-40 (v nadaljevanju: Moša Pijade: O načrtu ustave). 249 M ajda Strobl, Ivan Kristan, Ciril Ribičič: Ustavno pravo, str. 49; geslo: Jugoslavija, ES 4, Ljubljana 1990, str. 318-331: geslo: Ljudska skupščina FLRJ, ES 6, Ljubljana 1992, str. 291. urejena ...«25° Dotedanje federalne enote so se preimenovale v ljudske re­ publike. Poglavja zvezne ustave, ki urejajo ljudske odbore kot lokalne organe ob­ lasti, so v celoti povzetek stališč Moša Pijada v brošuri o osnutku oziroma načrtu ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije. To je zlasti XII. po­ glavje ustave, v katerem so opredeljeni organi državne oblasti v lokalnih upravnoteritorialnih enotah. Določeno je bilo, da so »... organi državne ob­ lasti krajev (vasi, manjših mest), okrajev, mestnih četrti, mest, okrožij in ob­ lasti ... ljudski odbori ...« Mandat izvoljenih članov krajevnih ljudskih odborov je trajal dve leti, mandat izvoljenih članov ljudskih odborov okrajev, mestnih četrti, mest, okrožij in oblasti pa tri leta. Izvršilni in upravni organi ljudskih odborov so bili izvršilni odbori,2 5 1 ki so jih volili ljudski odbori iz svoje srede, sestavljali pa so jih predsednik, pod­ predsednik, tajnik in člani. To v načelu pomeni, da so izvršilne odbore usta­ navljali tudi pri krajevnih ljudskih odborih. Za male krajevne ljudske odbore, ki so bili ustanovljeni v manjših vaseh, pa je veljalo določilo 111. člena ustave, da ne ustanavljajo svojih izvršilnih odborov, ampak njihove naloge skupaj opravljajo kar predsedniki in tajniki krajevnih ljudskih odborov. Za ljudske odbore okrajev, mestnih četrti, okrožij in oblasti je veljalo, da so se sestajali na rednih skupščinah »... ob času, kot ga predpisuje ustava ljudske republike ...« Krajevne ljudske odbore pa so sklicevali v rokih, ki jih je določal zakon, morali pa so biti sklicani tudi na zahteve krajevnih zborov volivcev, ki so jim krajevni ljudski odbori »polagali račune« o svojem delu. Določeno je bilo, da bodo dolžnosti krajevnih zborov volivcev opredeljene s posebnim zakonom. Ljudski odbori so imeli »... lahko za vodstvo posameznih upravnih panog oddelke oziroma odseke ...«, ki so bili pod vodstvom oziroma nadzorom izvr­ šilnih odborov in so jim bili za svoje delo odgovorni. Hkrati pa so bili oddelki oziroma odseki za svoje delo odgovorni »... tudi ustreznemu oddelku višjega ljudskega odbora in pristojnemu ministrstvu republike ...« Za izvršilne in upravne organe ljudskih odborov je veljalo, da so bili podrejeni svojemu ljud­ skemu odboru »... kakor tudi izvršilnim in upravnim organom višjih organov državne oblasti ...« Višji ljudski odbori na svojih območjih in prezidij repub­ liške ljudske skupščine so imeli tudi pravico razpustiti vsak nižji ljudski odbor, vsak izvršilni odbor nižjega ljudskega odbora, katerega delo »... ne bi bilo v skladu z načeli nove družbene ureditve in s cilji ter nalogami ljudske oblasti ...,« in razpisati volitve v nov ljudski oziroma izvršilni odbor.252 250 Geslo: Ljudska oblast, ES 6, Ljubljana 1992, str. 286. 251 Ustavi FLRJ in LRS in splošni zakoni o ljudskih odborih ter drugi predpisi za izvršilne organe ljud­ skih odborov uporabljajo izraz izvršilni odbori. V literaturi pa je še naprej opazna nedoslednost, saj se pojavlja tako oblika izvršilni kakor tudi izvršni odbor. 252 Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije, Ur. 1 . Federativne ljudske republike Jugoslavije, št. 10-54/1946 (V nadaljevanju: Ur. 1 . FLRJ); Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti 1944-1946, Ljub­ ljana 1992, str. 392-400. Glede na dejstvo, da se je 29. novembra 1945 z deklaracijo o proglasitvi Federativne ljudske republike Jugoslavije spremenilo ime države iz Demokra­ tične federativne Jugoslavije (DFJ) v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ), kar je uzakonila tudi zvezna ustava, seje 20. februarja 1946 z zako­ nom, ki ga je sprejelo Predsedstvo SNOS, dotedanji naziv Federalna Slovenija spremenil v naziv Ljudska republika Slovenija (LRS). Isti dan so se spremenili tudi uradni nazivi organov državne uprave in državnih oblasti v LRS, tako da se je Narodna vlada Slovenije poslej imenovala Vlada Ljudske republike Slovenije, okrožni, okrajni in krajevni (mestni) narodnoosvobodilni odbori pa so se preimenovali v okrožne, okrajne in krajevne (mestne) ljudske odbore.253 Josip Globevnik meni, da se s preimenovanjem ni spremenil njihov značaj sa­ moupravnih lokalnih organov oblasti. Pomenilo je le, »... da so narodno­ osvobodilni odbori izpolnili neposredne naloge narodnoosvobodilnega boja, da so postali v novih razmerah organi dokončno oblikovane ljudske oblasti kot državne oblasti in da so se organizacijsko odločili (ločili, op. J. K.) od organov politične organizacije Narodnoosvobodilne fronte, ki se je na I. kon­ gresu (avgusta 1945) preimenovala v Ljudsko fronto ,..«254 2. Kmetijski odbori pri ljudskih odborih, od marca do novembra 1946 Zaradi izjemnega pomena kmetijstva pri obnovi povojne države je minister za kmetijstvo in gozdarstvo LRS v začetku marca 1946 sprejel odredbo o usta­ novitvi kmetijskih odborov »... pri vsakem krajevnem (mestnem), okrajnem in okrožnem ljudskem odboru ...« Sestavljali so ga predsednik, tajnik in člani. Predsednik je bil hkrati član ljudskega odbora, ki je opravljal posle poro­ čevalca za pospeševanje gospodarstva in kmetijstva. Za tajnike krajevnih kmetijskih odborov odredba ne določa pogojev, tajniki okrajnih in okrožnih kmetijskih odborov pa so morali biti kmetijski strokovnjaki z dokončano nižjo, srednjo ali visoko kmetijsko šolo. Določili oziroma imenovali so jih okrajni oziroma okrožni izvršilni odbori ljudskih odborov. Število članov krajevnih (mestnih) kmetijskih odborov je bilo odvisno od krajevnih razmer in obsega dela. Moralo je biti usklajeno z mnenjem okrajnega odbora območja, volili pa so jih za dobo enega leta na zboru volivcev. Število članov okrajnih kmetijskih odborov so določali izvršilni odbori okrajnih ljudskih odborov, volili pa so jih delegati krajevnih kmetijskih odborov v okraju. Člani okrožnih kmetijskih Zakon Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o nazivu Ljudske republike Slovenije ter organov državne uprave in državne oblasti v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 15- 62/1946. Z izidom Uradnega lista št. 15, 20. februarja 1946, se je dotedanje ime Uradni list Slo­ venskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije (Ur. 1 . SNOS in NVS) preim e­ novalo v Uradni list Ljudske republike Slovenije (Ur. 1 . LRS). Številčenje se s spremembo imena nadaljuje in se ne začenja s številko 1. Zakon o reorganizaciji vlade Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 20-89/1946; Ukaz Prezidija Narodnoosvobodilnega sveta o postavitvi nove vlade Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 20-99/1946. 254 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 29. odborov so bili delegati okrajnih kmetijskih odborov v okrajih okrožij. Okrajni in okrožni kmetijski odbori so glede na potrebe iz svoje srede izvolili tudi ožje odbore. Ljudski odbori so kot člane kmetijskih odborov morali imenovati tudi predstavnike množičnih organizacij: sindikata, žensk (Antifašistične ženske zveze - AFŽ), mladine (Zveze mladine Slovenije - ZMS) in OF (Osvobodilne fronte). Krajevni (mestni) kmetijski odbori so bili za svoje delo odgovorni kra­ jevnim zborom volivcev in okrajnim kmetijskim odborom, okrajni in okrožni kmetijski odbori izvršilnim odborom svojih ljudskih odborov in okrožnim kme­ tijskim odborom, ti pa izvršilnim odborom svojih ljudskih odborov in Mini­ strstvu za kmetijstvo in gozdarstvo LRS. Ker je zvezni splošni zakon o ljudskih odborih skrb za pospeševanje kmetijstva poveril ljudskim odborom, je repub­ liški minister za kmetijstvo in gozdarstvo 21. novembra 1946 razpustil kme­ tijske odbore.255 Država je pripisovala velik pomen tudi lovu, zato je v začetku avgusta 1946 predpisala, da se za območja okrajev ustanovijo okrajni lovski sveti »... kot posvetovalni organi ljudske oblasti in njenih organov ,..«256 3. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 24. maja 1946 Teze ministrstva za konstituanto o izgradnji narodnoosvobodilnih odborov kot lokalnih organov ljudske oblasti, ki so bile sprejete aprila 1945, so bile podlaga za pripravo prvega zveznega splošnega zakona o ljudskih odborih. V njih so bile »... dane prvič po osvoboditvi ... temeljne postavke o značaju in organizacijskih načelih in delu ljudskih odborov, o njihovi strukturi in nalo­ gah ...«, kajti do sprejetja zakona so teze »... služile kot smernice za organiza­ cijo in delo NOO ozir. LO ,..«257 Obrazložitev osnutka splošnega zakona o ljudskih odborih je podal pred­ sednik Ministrskega sveta in minister za ljudsko obrambo maršal Jugoslavije Josip Broz Tito. Zakon je označil kot »... najosnovnejši in najpomembnejši zakon, ki naj ga sprejme Ljudska skupščina FLRJ po sprejetju ustave ...« Pou­ daril je, da »... so se razvili od krajevnih ljudskih odborov do skupščin ljudskih republik in Ljudske skupščine FLRJ ...«, kajti med vojno seje »... na razvalinah ... starega birokratskega aparata ... z organizacijo narodnoosvobodilnih od­ borov gradila nova ljudska oblast ...« s svojim upravnim aparatom. Ustava je določila ljudske odbore kot organe državne oblasti, zato je potrebno »... spre­ jeti čimprej zakon o ljudskih odborih, ki bo uzakonil sistem in organizacijo ljudskih odborov ...« Zakon bo po mnenju predlagatelja ustvaril pravno pod­ lago medsebojnih odnosov med ljudskimi odbori in vrhovnimi organi državne 255 Odredba o ustanovitvi kmetijskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 22-109/1946; Odredba o razveljavitvi od­ redbe o ustanovitvi kmetijskih odborov. Ur. 1 . LRS, št. 76-280/1946. 256 Začasni lovski zakon, Ur. 1 . LRS, št. 50-181/1946; Pravilnik za lovsko organizacijo k 4, členu za­ časnega zakona o lovu, Ur. 1 . LRS, št. 53-190/1946. 257 M akso Šnuderl: Zgodovina, str. 378. oblasti. Kljub dejstvu, da je ureditev organizacije in delovanja ljudskih odborov predvsem v pristojnosti ljudskih republik, pa »... enotnost demokra­ tičnih načel in utrditve oblasti delovnega ljudstva zahtevata, da naj bodo osnovne oblike organizacije ljudskih odborov kot lokalnih organov demokra­ tične oblasti ... v načelu urejene enotno v vsej Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ...« Zato bodoči splošni zakon določa osnovna skupna načela orga­ nizacije in dela ljudskih odborov, na osnovi katerih bodo ljudske republike sprejele svoje zakone o ljudskih odborih. V obrazložitvi je zapisano, da predlagani zakon predstavlja »... prvi konkreten primer novega tipa zakona v naši zvezni zakonodaji ... To je tako imenovani splošni zakon, ki bo usmeril enotni demokratični razvoj vse države, hkrati pa bo omogočal polno zakono­ dajno iniciativo ljudskih skupščin ljudskih republik, ki bodo sprejemale za­ kone po potrebah in posebnostih svojih ljudskih republik ,..«258 Splošni zakon o ljudskih odborih, ki sta ga 24. maja 1946 sprejela Zvezni svet in Svet narodov Ljudske skupščine FLRJ je bil prvi zvezni zakon, ki je na podlagi zvezne ustave temeljito posegel v sistem organizacije in delovanja ljudskih odborov kot osnovnih (lokalnih) organov oblasti. Kot je zapisano v uvodu zakona, je bil eden od njegovih osnovnih namenov, »... da bi se na vseh stopnjah organizacije državne oblasti v polni meri izrazila načela resnične ljudske demokracije in da bi se zagotovila enotnost demokratskih načel v ustroju in delu organov državne oblasti in državne uprave ...« V prvih členih zakona je določeno, da so ljudski odbori »... v svojem ob­ močju najvišji organi državne oblasti v zadevah lokalnega pomena ...«, ki pa na svojih območjih uresničujejo tudi naloge splošnega značaja. To dejstvo v povezavi s 66. členom zakona pomeni, da »... je vsak ljudski odbor na svojem območju najvišji in edini organ državne oblasti. Poleg ljudskega odbora kot predstavniškega organa ne more biti v upravnoteritorialni enoti nobenih dru­ gih državnih organov oblasti ...« Le z uredbami Vlade FLRJ in zakoni ljudskih republik so se lahko pri ljudskih odborih ustanavljali »... njihovi lastni organi pri okrajnih, mestnih, rajonskih in oblastnih ljudskih odborih ...«, ki so bili podrejeni le resornim splošnim zveznim ali republiškim ministrstvom.259 V 9. členu zakona je bilo določeno, da ljudske odbore ustanavljajo na območjih upravnoteritorialnih enot, za katere so po zakonu veljali kraji (vasi in manjša mesta), mesta, okraji, okrožja in oblasti. Okrožja in oblasti po zakonu o ljudskih odborih niso bile obvezne oblike upravnoteritorialnih enot ljudskih republik in avtonomnih oblasti. 258 Josip Broz Tito: Obrazloženje nacrta opšteg zakona o narodnim odborima. O narodnim odborima, Beograd 1946, str. 9-18; slovenski prevod obrazložitve splošnega zakona o ljudskih odborih Josipa Broza Tita z naslovom Ljudski odbori so osnovna pridobitev narodne osvobodilne borbe je ob­ javljen v knjižici Splošni zakon o ljudskih odborih, M ala politična knjižnica št. 2, brez navedbe kraja in datuma izida, str. 3-15. 259 Jože Juhart: Glavne značilnosti novega splošnega zakona o ljudskih odborih, Ljudska uprava, 1 1 / 7 , Ljubljana 1949, str. 307. V krajih (vaseh in manjših mestih) je bilo po zakonu potrebno ustanoviti krajevne ljudske odbore. Manjše vasi, ki same ne bi mogle opravljati nalog krajevnega ljudskega odbora, so ustanovili skupen »... krajevni odbor ob po­ goju, da se s tem ne prizadene škoda gospodarskemu in kulturnemu življenju teh manjših vasi ...« Take združene krajevne ljudske odbore je smel z odloki ustanoviti samo prezidij republiške ljudske skupščine. V mestih so morali ustanoviti mestne ljudske odbore. Zakon je razlikoval kraje ali naselja, ki so imela značaj mest, prav tako pa je bilo predvideno, da bo poseben zakon določil, katera mesta so izvzeta iz upravnega sestava okraja oziroma okrožja. V večjih mestih je bilo mogoče ustanoviti četrtne ljudske odbore, v izjemnih primerih pa v velikih mestih tudi ljudske odbore mestnih predelov. Za mestne ljudske odbore mest, izvzetih iz okrajev, je veljalo, da imajo stopnjo okrajnega ljudskega odbora, za mesta, ki so bila izvzeta iz upravnega sestava okrožja pa je veljalo, da imajo njihovi mestni ljudski odbori stopnjo okrožnega ljudskega odbora. Ureditev in pristojnosti četrtnih ljudskih odborov in odborov mestnih pre­ delov so morali določati mestni statuti. Za območja okrajev, za katere je veljalo, da morajo vezati »... v naravno in gospodarsko celoto več krajev (vasi in manjših mest), ki imajo skupne gospo­ darske, kulturne in upravne interese ...,« so ustanavljali okrajne ljudske od­ bore. Njihovi sedeži so morali biti življenjska središča okrajev. Za okrožja, ki so obsegala »... območja več okrajev, ki sestavljajo naravno in gospodarsko celoto ...,« so ustanavljali okrožne ljudske odbore, njihova sre­ dišča pa so morala biti življenjska središča okrožij. Zakon je izjemoma dopuščal tudi ustanovitev oblastnih ljudskih odborov, in sicer »... za območja, ki so po prostranosti večja od okrožja, a sestavljajo zgodovinsko, gospodarsko in kulturno celoto ...« Spajanje, ločevanje in odpravljanje upravnoteritorialnih enot in reševanje njihovih mejnih sporov je bilo mogoče samo v okviru zakona. Splošni zakon o ljudskih odborih je določal, da so ljudski odbori pravne osebe, ki so jih predstavljali njihovi izvršilni odbori s predsedniki in tajniki. Svojo organiziranost so morali opredeliti s statuti, ki pa so jih morali potrditi višji ljudski odbori, najvišjim pa ljudske skupščine avtonomnih oblasti oziro­ ma ljudskih republik. Osnovne določbe o izvršilnih odborih kot izvršilnih in upravnih organih ljudskih odborov je splošni zakon povzel po določbah zvezne ustave, kar je po­ menilo, da so jih volili na vseh stopnjah ljudskih odborov. Le za majhne ljud­ ske odbore je veljalo, da niso volili svojih izvršilnih odborov, ampak so njihove naloge skupaj opravljali predsedniki in tajniki takih ljudskih odborov. Ločevanje krajevnih ljudskih odborov na take, ki so imeli izvršilne odbore, in take, katerih funkcijo so izvajali predsedniki in tajniki krajevnih ljudskih odborov, je povzročalo precej zmede. Zakon je v četrtem odstavku 55. člena predsednike in tajnike krajevnih ljudskih odborov, ki niso imeli svojih iz­ vršilnih odborov, imenoval izvršilni organ krajevnega ljudskega odbora. Jože Juhart opozarja na razliko med takima organoma, zato meni, da bi bilo najbolje »... sploh opustiti izraz izvršilni organ, ker povzroča le težave v razlikovanju ...« V nadaljevanju Juhart ugotavlja, da zakon razlikuje med obema vrstama krajevnih ljudskih odborov, a »... ne na velikost upravno­ teritorialne enote, kakor bi na prvi pogled mislili (v manjših vaseh), marveč na številčno jakost odbora ter na vse one okolnosti, ki vplivajo na različnost upravnega poslovanja ...« Meni, d aje odprtost tega vprašanja namenjena čim večji prožnosti za prilagoditev krajevnim potrebam. Po njegovem mnenju naj bi izvršilne odbore izvolili krajevni ljudski odbori, ki štejejo več kot 15 članov, vendar to ne sme biti edini kriterij, kajti »... vprašanje namreč zavisi od so­ cialne strukture kraja, od te pa vsa različnost upravne dejavnosti ...« Ta je odvisna tudi od obsega in zapletenosti gospodarskih, kulturnih in drugih lokalnih razmer, kot so industrija, obrt, turizem, zdravilišča itd. Po njegovih navedbah je bilo po določilih Splošnega zakona o ljudskih odborih na ob­ močju LRS »... okroglo 300 takih ljudskih odborov, ki štejejo nad 15 članov ...«, ki so na prvih zasedanjih krajevnih ljudskih odborov izvolili še izvršilne od­ bore, kar je veljalo tudi za vse rajonske odbore ter kraje Glavnega mesta Ljubljane.260 V splošnem so predsedniki vodili izvršilne odbore ter skupaj s tajniki usmerjali njihovo delo, spravljali »... v sklad delo oddelkov oziroma odsekov ...« ter opravljali v imenu izvršilnih odborov »... splošno nadzorstvo nad usta­ novami in podjetji ljudskih odborov ...« Izvršilni odbori so sklepali na sejah z večino glasov svojih članov. Po 35. členu zakona o ljudskih odborih so ti izvajali svoje naloge »... nepo­ sredno na skupščinah svojih odbornikov ali po svojih izvršilnih in upravnih organih ...« Za neposredno opravljanje posameznih upravnih nalog so po določilih 59. in 63. člena zakona pri izvršilnih odborih oblastnih, okrožnih, mestnih ljud­ skih odborov s stopnjo okrožnih in večjih okrajnih ljudskih odborih ustanav­ ljali oddelke in njihove odseke, ki so jim načelovali člani izvršilnih odborov kot poverjeniki za posamezne upravne naloge. To so bili: 260 Jože Juhart: Dva osnovna tipa krajevnih ljudskih odborov, Ljudska uprava, 1/1-2, Ljubljana 1948, str. 102-106. Izvršilni odbor Oddelek Odsek oblastnega ljudskega odbora okrožnega ljudskega odbora mestnega ljudskega odbora na stopnji okrožnega ljudske­ ga odbora večjega okrajnega ljudskega odbora za gospodarstvo za kmetijstvo za trgovino za gradnje za gozdarstvo za industrijo za obrt za finance za prosveto za socialno skrbstvo in ljudsko zdravje za delovne odnose za obče posle načrtna komisi ja za komunalno gospodarstvo za notranje zadeve za državno varnost2 6 1 261 V 59. členu zakona je določeno, da imajo oddelke z odseki tudi večji izvršilni okrajni ljudski odbori, v prvem odstavku 63. člena, v katerem so določeni oddelki in odseki, pa večji izvršilni odbori okrajnih ljudskih odborov niso navedeni. Po določilih drugega odstavka istega člena so pri izvršilnih odborih okrajnih ljudskih odborov ustanavljali odseke, po določilih tretjega odstavka istega člena pa izvršilni odbori manjših okrajev nimajo odsekov, ker pri njih vse panoge državne uprave vodijo predsedniki in tajniki izvršilnih odborov, kar je veljalo tudi za krajevne izvršilne odbore. Zakon je dopuščal možnost, da so glede na potrebe posamezne odseke izločili iz oddelka za gospodarstvo in so postali samostojni oddelki, lahko pa so posamezne odseke tudi združevali. Oddelke za komunalno gospodarstvo so smeli ustanoviti pri izvršilnih ljudskih odborih mestnih ljudskih odborov s stopnjo okrožnih ljudskih odborov. Oddelki za notranje zadeve so bili nepo­ sredno podrejeni ministrstvu za notranje zadeve. Oddelke za državno varnost je bilo mogoče ustanoviti, a so bili neposredno podrejeni M inistrstvu za notranje zadeve FLRJ. Pri izvršilnih odborih mestnih in okrajnih ljudskih odborov so ustanavljali naslednje odseke in njihove referate: Izvršilni odbor Odsek Referat mestnega ljudskega odbora okrajnega ljudskega odbora za gospodarstvo za kmetijstvo za industrijo in obrt za gozdarstvo za trgovino za delovne odnose za finance za prosveto za socialno skrbstvo in ljudsko zdravje za obče posle načrtna komisija za komunalno gospodarstvo za notranje zadeve262 Določeno je bilo, da »... pri krajevnih in okrajnih izvršilnih odborih manjših okrajev ni odsekov. Pri teh odborih vodita predsednik in tajnik neposredno posamezne panoge državne uprave ...« Prezidiji ljudskih skupščin ljudskih republik in ljudskih skupščin avtonomnih pokrajin so bili pristojni, da določijo, »... kateri okrajni ljudski odbori nimajo odsekov ...« V pristojnosti republiških vlad pa je bilo ustanavljanje novih oddelkov in odsekov pri posameznih ljudskih odborih, njihovo spreminjanje, spajanje in odpravljanje. Z uredbo Vlade FLRJ je bilo po 66. členu zakona pri ljudskih odborih mo­ goče ustanavljati posebne oddelke in odseke »... občezveznih ministrstev, ki so bili neposredno podrejeni tem ministrstvom .,.«263 262 prj j^ ršiln ih odborih posameznih okrajev je bilo mogoče z odobritvijo nadrejenega izvršilnega odbora okrožnega ljudskega odbora iz gospodarskega odseka izločiti referat za kmetijstvo in ustanoviti samostojni odsek za kmetijstvo. Odsek za komunalno gospodarstvo so smeli ustanoviti pri mestnih ljudskih odborih. Odsek za notranje zadeve je bil neposredno podrejen ministrstvu za notranje zadeve ljudske republike. 263 Po določilih 86. člena Ustave FLRJ so imela značaj občezveznih naslednja ministrstva: za zunanje zadeve, narodno obrambo, promet, pomorstvo, pošto in zunanjo trgovino. Zvezna pa tudi slo­ venska ustava pa opredeljujeta še zvezno-republiška ministrstva. To so bila: za finance, notranje zadeve, pravosodje, industrijo, rudarstvo (po republiški ustavi v LRS za industrijo in rudarstvo), trgovino in preskrbo, kmetijstvo, gozdarstvo (po zvezni ustavi za kmetijstvo in gozdarstvo), delo, gradnje. Ustava LRS poleg zvezno-republiških ministrstev v 84. členu opredeljuje še republiška ministrstva, in sicer: za prosveto, ljudsko zdravstvo, socialno skrbstvo, komunalne zadeve. V 82. členu zakona o ljudskih odborih je nakazana možnost, da pri »... oddelkih in odsekih izvršilnih odborov organizirajo konference poverjenikov in referentov, na katere se lahko pokličejo tudi drugi strokovnjaki ...« Take konference so predstavljale posvetovalne organe poverjenikov. Pri izvršilnih odborih ljudskih odborov so lahko ustanavljali tudi komisije, »... katerim se poveri izvedba posameznih gospodarskih in upravnih poslov in ukrepov ...« Poleg odbornikov ljudskih odborov so bili njihovi člani tudi drugi državljani. Pri izvršilnih odborih oblastnih, okrožnih in njim enakih mestnih ljudskih odborov so morali izmed članov svojih ljudskih odborov sestaviti komisije za prošnje in pritožbe, pri izvršilnih odborih nižjih ljudskih odborov pa referate za prošnje in pritožbe. Podrobnejša določila o njihovih sestavih in pristoj­ nostih so morali določati republiški zakoni. Pri izvršilnih odborih okrajnih, mestnih in višjih ljudskih odborov so usta­ navljali še službe za pravno pomoč. Tudi njihovo organiziranost in pristoj­ nosti so morali določiti republiški zakoni. Izvršilni odbori ljudskih odborov so za uspešno izvajanje splošnih in lokal­ nih nalog s področja posameznih panog državne uprave lahko ustanavljali tudi svete državljanov. Načelovali so jim člani ljudskih odborov, njihovo orga­ niziranost in pristojnosti pa je moral določiti republiški zakon. Splošni zakon o ljudskih odborih je še določal, da imajo ljudski odbori »... za opravljanje administrativnih in strokovnih poslov ... uslužbence, ki delajo pod vodstvom izvršilnih odborov ...« Hierarhija državne uprave do ljudskih odborov je bila opredeljena v četrtem delu zakona z naslovom Odnosi ljudskih odborov in izvršilnih odborov do višjih organov državne oblasti in državne uprave. Določeno je bilo, da ljudska skupščina republike oziroma njen prezidij »... in višji ljudski odbor dajejo splošne smernice, podpirajo nižje ljudske odbore v svojem območju in izvajajo splošno nadzorstvo nad njihovim delom ...« Vlada in višji izvršilni odbor pa sta usmerjala upravno nižjih izvršilnih odborov, jih podpirala in nadzorovala. Okrožni ljudski odbor v svojem okrožju in prezidij republiške ljudske skupščine sta imela pravico razpusti vsak nižji ljudski odbor, njegov izvršilni odbor ali razrešiti le posamezne odbornike, če je bilo njihovo delo v nasprotju z ustavo in zakoni. Nadomestne volitve so morale biti najpozneje dva meseca po raz­ pustitvi oziroma razrešitvi. Če je bil hkrati razrešen ljudski odbor in njegov izvršilni odbor, je smel pristojni organ do izvolitve novega ljudskega odbora imenovati nov izvršilni odbor, lahko tudi izmed članov razpuščenega. Janez Šmidovnik ugotavlja, da je bila nova država sestavljena iz samih ljudskih odborov na različnih stopnjah, načelo demokratičnega centralizma pa jih je povezovalo v homogeno celoto. Demokratični centralizem je pred­ stavljal »... sistem odnosov med nižjimi in višjimi ljudskimi odbori ter cen­ tralnimi organi države, v katerem naj bi se izražalo centralno vodenje in planiranje, ki se vrši v najvišjih državnih organih, po drugi strani pa tudi iniciativa ljudskih odborov ... pri izvrševanju splošne državne politike ...« Po­ menil je »... obvezno usmerjanje in nadzorstvo po višjem, vendar tudi ljud­ skem samoupravnem organu ...« Demokratični elementi demokratičnega cen­ tralizma pa so bili, »... da ljudstvo samo na demokratičen način izvoli vse državne organe, da sme vsak čas odpoklicati vsakega odbornika oziroma po­ slanca ...« Avtor ugotavlja, da je v ustavi in Splošnem zakonu o ljudskih od­ borih »... očitno, da je ... struktura ljudskih odborov povzeta po sovjetskem vzorcu ... Najbolj očitno se te podrobnosti izražajo v ureditvi razmerij med ljudskimi odbori posameznih stopenj in njihovimi organi ter ustreznimi cen­ tralnimi državnimi organi, t o je v sistemu nadzora ,..«264 Po Splošnem zakonu o ljudskih odborih je imel vsak ljudski odbor svoj uradni naziv, ki je moral vsebovati stopnjo odbora, ime upravnoteritorialne enote in sedež ljudskega odbora. Prav tako so imeli vsi svoje uradne pečate. Tako uradni nazivi ljudskih odborov kakor tudi njihovi pečati so morali biti opredeljeni z republiškimi zakoni.265 Notranjo organizacijo in svoje poslovanje so morali urediti s statuti, ki pa so jim jih morali potrditi njim nadrejeni ljudski odbori, najvišjim ljudskim od­ borom pa republiške ljudske skupščine. Zakon je predvideval, da bodo republiške zakonodaje natančno uredile administrativno in notranje poslovanje izvršilnih odborov in njihovih orga­ nov, zato je bilo v končnih določbah določeno, da se do izidov republiških za­ konov o ljudskih odborih »... uporabljajo glede pristojnosti, ustroja, medseboj­ nega razmerja, administrativnega dela in poslovanja ljudskih odborov ... ustrezne določbe tega zakona ...«266 Republike pa svojih zakonov niso pripra­ vile in sprejele. Kot je zapisano v obrazložitvi k osnutku zakona o ljudskih od­ borih Ljudske republike Slovenije iz leta 1949, ljudske republike svojih zakonov niso sprejele, ker je že kmalu po sprejetju prvega splošnega zakona »... nasto­ pila v naši državi vrsta dogodkov, ki so bistveno vplivali na organizacijo in delo ljudskih odborov. Prvotni zakon tako ni mogel biti več podlaga in okvir za re­ publiške zakone, po drugi strani pa bi preveč samostojna obdelava posameznih vprašanj bila lahko v škodo enotnemu razvoju ljudskih odborov v vsej državi ...«267 Ljudska republika Slovenija je republiške zakone o ljudskih odborih na svojem območju sprejela šele sredi leta 1952. Josip Globevnik je mnenja, da zato, ker sta tako prvi kot drugi splošni zakon o ljudskih odborih »... celotno snov precej podrobno izčrpala ...«, hitre, velike družbene in gospodarske spre­ membe pa so že kmalu po sprejetju obeh zakonov zahtevale nove organi­ zacijske oblike ljudskih odborov. Njihova nova ureditev pa »... ni mogla biti z 264 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 94-95. 265 M. S.: Pečati, štampiljke in napisne deske ljudskih odborov, Ljudska uprava, 1/4-5, Ljubljana 1948, str. 230-232. 266 Splošni zakon o ljudskih odborih, Ur. 1 . FLRJ, št. 43-288/1946. 267 Predgovor k osnutku zakona o ljudskih odborih Ljudske republike Slovenije, Ljudska uprava, II/8, Ljubljana 1949, str. 363. republiškimi predpisi, zlasti glede na značaj splošnih nalog določena neenotno ...«, zato sta že leta 1949 sledila najprej drugi, ki ga tudi niso dopolnili republiški zakoni, leta 1952 pa še tretji splošni zakon o ljudskih odborih.268 Josip Globevnik trdi, da Splošni zakon o ljudskih odborih »... pomeni zelo velik korak naprej k utrditvi in notranji ureditvi organizacije ljudske oblasti in k uveljavitvi enotnega funkcioniranja njenih temeljnih organov ...«, to je ljudskih odborov. Meni, da so v njem »... uveljavljena vsa temeljna demokra­ tična načela ljudske oblasti: enotnost te oblasti, demokratičnega centralizma, lokalne ljudske samouprave in neposrednega sodelovanja ljudskih množic pri delu oblastnih organov ... Splošni zakon o ljudskih odborih je sploh prvi tak zakon v svetu po drugi svetovni vojni ,..«269 4. listava Ljudske republike Slovenije z dne 16. januarja 1947 Ustavodajna skupščina LRS, izvoljena na volitvah 27. oktobra 1946, se je sestala 18. novembra 1946. Ustavo Ljudske republike Slovenije je sprejela 16. januarja 1947. Značaj oblasti je opredeljen v 6. členu, v katerem je bilo določeno, da »... v Ljudski republiki Sloveniji izhaja vsa oblast iz ljudstva in pripada ljudstvu. Ljudstvo izvršuje svojo oblast po svobodno izvoljenih predstavniških organih državnih oblasti, ljudskih odborih, ki so od krajevnih ljudskih odborov do Ljudske skupščine LRS nastali, se razvijali v narodnoosvobodilni borbi ... in so osnovna pridobitev te borbe ...« Republiška ustava je povzela določila o ljud­ skih odborih in njihovih izvršilnih odborih kot organih oblasti v upravno­ teritorialnih enotah po Splošnem zakonu o ljudskih odborih. O organizi­ ranosti so ljudski odbori odločali s svojimi statuti, ki pa so jih morali potrditi njim nadrejeni ljudski odbori oziroma najvišjim ljudskim odborom Prezidij Ljudske skupščine LRS. Po določilih zvezne ustave pa so povzeta določila o vertikalnih odnosih med organi državne oblasti.270 5. Okrajne, mestne in rajonske kontrolne komisije in organi ljudske inšpekcije, 27. septembra 1948 V drugi polovici septembra 1948 je Vlada FLRJ izdala splošno navodilo za ustanavljanje okrajnih (mestnih, rajonskih) kontrolnih komisij in organov ljudske inšpekcije. Njihova naloga je bila »... izvajanje nadzorstva nad poslo­ vanjem in delom organov državne uprave, ustanov in podjetij pod njihovim vodstvom ter vseh drugih ustanov in podjetij na območju okraja in mesta, nad katerimi ima država po zakonu kontrolo ...« Zvezna uredba je zahtevala repub- 268 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 41. 269 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str, 35. 270 Odlok Ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije o proglasitvi Ustave Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 4.A-20/1947. liske uredbe, Vlada LRS jo je v Uradnem listu LRS objavila 5. oktobra 1948, ko je začela tudi veljati. Okrajne (mestne, rajonske) kontrolne komisije so bile or­ gani ljudskih odborov, s katerimi so skupaj z republiško kontrolno komisijo iz­ vajale in uresničevale splošno državno kontrolo. Ustanovljene so bile z odloki ljudskih odborov. Organi za ljudsko inšpekcijo pa so bili v opredeljeni »... kot prostovoljni pomožni organi okrajnih (mestnih, rajonskih) kontrolnih komisij, po katerih bodo ljudske množice sodelovale pri izvajanju splošne državne kon­ trole ...« Organe ljudske inšpekcije so lahko ustanovili »... v podjetjih, ustano­ vah, za območje kraja (vasi, manjših mest), v rajonih in mestnih ulicah ,..«2 7 1 6. Uredba o organizaciji izvršilnih odborov okrajnih ljudskih odborov in njihovih poverjeništev ter upravnega aparata ljudskih odborov z dne 14. oktobra 1948 Velike družbene spremembe v letih 1946 do 1948 (zaplembe, nacionalizacija, agrarna reforma, petletni gospodarski načrt, odprava komisij za upravo narodne imovine), ki so naložile ljudskim odborom številne nove, zlasti gospodarske naloge v lokalnem gospodarstvu,272 so zahtevale njihovo novo organizacijo. O težavah in napakah izvršilnih odborov okrajnih ljudskih od­ borov so pod vodstvom podpredsednika zvezne vlade Edvarda Kardelja raz­ pravljali na konferenci od 2. do 4. decembra 1947 v Beogradu. Sklenjeno je bilo, da se morajo okrajni izvršilni odbori nujno reformirati, pri tem pa upoštevati »... gospodarsko razvitost in socialno strukturo ter kulturni nivo prebivalstva vsakega okraja posebej ...« Oddelek za zakonodajo in organizacijo uprave pri Vladi LRS je na podlagi priporočil sestanka 4. marca 1948 v Beogradu izdal smernice za reorganizacijo upravnega aparata okrajnih iz­ vršilnih odborov. V analizi stanja v smernicah je zapisana ugotovitev, d aje »... sedanja organizacija okrajnih izvršnih odborov ... v glavnem še vedno taka, kakršna je bila takoj po osvoboditvi, ne glede na to, daje šel razvoj naše oblasti na vseh področjih, posebno v gospodarstvu, daleč naprej. Zato so tudi sedanje oblike notranje organizacije v mnogih primerih postale ovira za nadaljnji razvoj okrajnih izvršnih odborov (n. pr. gospodarski odsek)...« Dodatne naloge okrajnim izvršilnim odborom je prinesla tudi odprava okrožnih ljudskih od­ borov, dodatne težave pa so povzročale še številne kadrovske spremembe med člani okrajnih izvršilnih odborov in dejstvo, »... da so posamezni poverjeniki bili po večini primerov nenagrajeni in so zaradi zaposlenosti v rednem poklicu 271 Splošno navodilo za ustanovitev okrajnih (mestnih, rajonskih) kontrolnih komisij in organov ljudske inšpekcije. Ur. 1 . FLRJ, št. 82-699/1948; Uredba o ustanovitvi okrajnih (mestnih, rajonskih) komisij in organov ljudske inšpekcije, Ur. 1 . LRS, št. 43-228/1948. 272 Danilo Jelenc: Nekatere nepravilnosti v načinu vodstva lokalnega gospodarstva, Ljudska uprava, 1/4-5, Ljubljana 1948, str. 164-167; Silvo Šivic: O ustanavljanju lokalnih podjetij, Ljudska uprava, 1/4-5, Ljubljana 1948, str. 167-172: Igor Vilfan: O rganizacija računovodske službe v podjetjih ljudskih odborov, Ljudska uprava, 1/4-5, Ljubljana 1948, str. 173-177. posvečali zelo malo časa delu v odboru ...« Zato je del okrajnih izvršilnih odborov »... postal nujno nesistematičen, neplanski in kampanjski ...« V smer­ nicah je bilo poudarjeno, da bodo bodoči »... poverjeniki stalni, to je zaposleni stalno v svojem poverjeništvu in za to tudi nagrajeni ...« Zapisano je bilo, da morajo »... okrajni izvršilni odbori vso svojo dejavnost zajeti v treh dosledno ločenih sektorjih: planskem, upravno-regionalnem in operativnem ...« V na­ daljevanju so navedene predvidene komisije in poverjeništva z okvirnimi na­ logami izvršilnih odborov okrajnih ljudskih odborov.273 Zvezna vlada je za ureditev organizacije izvršilnih odborov na okrajni in mestni ravni izdala Splošna navodila o ustanovitvi poverjeništev v okrajnih in mestnih ljudskih odborih ter o reorganizaciji upravnega aparata ljudskih od­ borov. Josip Globevnik je zapisal, d a je »... nova organizacija lokalne uprave s poverjeništvi, zlasti s samostojnimi poverjeništvi za posamezne panoge gos­ podarstva predvsem omogočila večjo samostojnost teh upravnih panog ... Poverjeništva kot celota, katerim so bili na čelu poverjeniki kot člani izvršilnih odborov, so bila za svoje delo odgovorna ne samo izvršilnim odborom, ampak tudi višjemu organu državne uprave ...« Pri upravnih gospodarskih organih ljudskih odborov je bilo za povezovanje večjega števila istovrstnih podjetij v njihovi upravi mogoče ustanavljati direkcije.274 Na podlagi 19. točke 44. člena Ustave LRS je bila v pristojnosti republiških organov tudi zakonodaja o organizaciji državne oblasti. Na tej podlagi je 14. oktobra 1948 z objavo v Uradnem listu LRS začela veljati uredba, ki je na­ tančno opredelila organizacijo izvršilnih odborov okrajnih ljudskih odborov in upravno organizacijo ljudskih odborov, zlasti okrajnih. Uredba je določala, da morajo pri izvršilnih odborih okrajnih ljudskih od­ borov praviloma oblikovati naslednje organe: Izvršilni odbor okrajne­ ga ljudskega odbora Okrajna komisija Poverjeništvo planska za kmetijstvo kontrolna za gozdarstvo in lesno industrijo za trgovino in preskrbo za komunalne zadeve za industrijo in obrt za finance za delo za prosveto za ljudsko zdravstvo za socialno skrbstvo za lokalni promet 773 . v Organizacija okrajnih izvršilnih odborov. Zapiski, Ljudska uprava, 1/1-2, Ljubljana 1948, str. 67- 70. 274 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 38-39. Glede na krajevne razmere je bilo mogoče na podlagi 3. člena uredbe pri okrajnih ljudskih odborih ustanoviti tudi poverjeništvo za turizem in gos­ tinstvo ter poverjeništvo za gradnje. Pri okrajnih ljudskih odborih, na ob­ močju katerih je bilo turizma, gostinstva in gradenj malo, je bilo za te de­ javnosti pristojno poverjeništvo za komunalne zadeve. Dopuščena je bila tudi možnost, da pri okrajih z manj razvitim gozdarstvom in lesno industrijo to dejavnost poverijo skupnemu poverjeništvu za kmetijstvo in gozdarstvo. Pri manjših okrajnih ljudskih odborih je bilo mogoče priključevati oziroma združevati še nekatere druge dejavnosti. Mogoče je bilo ustanoviti poverje­ ništvo za lokalno gospodarstvo, ki je združevalo komunalno dejavnost, lokal­ no industrijo in obrt, dopuščeno je bilo združiti zadeve zdravstva in social­ nega skrbstva v poverjeništvo za ljudsko zdravstvo in socialno skrbstvo, lo­ kalni promet pa so lahko vključili v poverjeništvo za komunalne zadeve. Tajništvo izvršilnega odbora okrajnega ljudskega odbora je predstavljalo »... upravni aparat izvršilnega odbora za vodstvo splošne uprave in za koor­ dinacijo dela ...« in so ga sestavljali naslednji organi: - personalni odsek - upravno-organizacijski odsek - biro za koordinacijo275 - urad za državljanska stanja - pravna služba - vojaški odsek - katastrski urad - urad za cene - referat za tisk - splošna administracija - služba za preskrbo delavcev in nameščencev okrajnega ljudskega odbora Druge naloge je tajništvom okrajnih ljudskih odborov lahko določila le Vla­ da LRS s posebnimi odločbami. Izvršilni odbor vsakega okrajnega ljudskega odbora sta vodila predsednik in tajnik. Predsednik je bil v prvi vrsti odgovoren »... za pravilno izvajanje političnih smernic ljudskega odbora in izvršilnega odbora, tajnik pa za koor­ dinacijo upravnega dela ...« Oba skupaj sta morala izvajati »... splošno poli­ tiko ljudskega odbora in izvršilnega odbora ...« ter koordinirati celotno delo upravnega aparata. Vodenje poverjeništev pri izvršilnih odborih okrajnih ljudskih odborov je bilo naloženo poverjenikom, ki so bili člani izvršilnih odborov, komisiji pa sta vodila predsednika komisij, prav tako člana izvršilnega odbora. Uredba je posebej poudarjala, da »... vsak poverjenik oziroma predsednik komisije vodi po eno poverjeništvo oziroma komisijo. Samo izjemoma sme en član izvršil­ p y c v> v M. B ercic- M. Svetina: O biroju za koordinacijo v tajništvu okrajnega izvršilnega odbora, Ljudska uprava, 1/4-5, Ljubljana 1948, str. 194-197. nega odbora voditi dve poverjeništvi, za kar je potreben sporazum s predsed­ nikom Vlade LRS, razen če gre za začasno nadomestitev ...« Predsednika komisij in poverjeniki so bili za svoje delo odgovorni najprej izvršilnemu od­ boru, ustreznemu ministrstvu pa tudi pristojnim komisijam pri Vladi LRS. V poverjeništvih so za opravljanje »posameznih skupnih zadev« ustanav­ ljali uprave, odseke, referate, inšpekcije, planske, inštruktorske, operativne grupe, biroje itd. Za uprave je veljalo, da »... se ustanovijo za tiste obsežnejše skupine zadev, glede katerih ima izvršilni odbor tako splošne regulatorne naloge kakor tudi neposredno vodstvo gospodarskih ali drugih organizacij in ustanov ...« Vodili so jih šefi uprav, neposredno podrejeni svojim poverjenikom in upravam na višjih ravneh. Za inšpekcije pa je bilo določeno, da jih smejo ustanavljati le na podlagi posebnih zveznih ali republiških predpisov. Tako pri poverjeništvih kakor tudi pri upravah so izvršilni odbori okrajnih ljudskih odborov lahko ustanovili svete oziroma komisije, »... ki pomagajo iz­ vršilnemu odboru pri delu ...« Člane svetov je na predlog pristojnih pover­ jenikov imenoval izvršilni odbor, smeli pa so biti predstavniki družbenih orga­ nizacij, zveznih in republiških podjetij ter ustanov, lahko pa so bili vanje imenovani tudi »posamezni državljani«. Sredstva lokalnega gospodarstva, pridobljena iz nacionaliziranih podjetij (sredstva za proizvodnjo, blagovni promet, transportna sredstva in nepremič­ nine), so ljudski odbori upravljali po svojih podjetjih in direkcijah. Direkcije so ljudski odbori kot »... neposredne upravne operativne voditelje in podjetja višje oblike ...« ustanavljali takrat, kadar je bilo v okraju več istovrstnih pod­ jetij. Tako podjetja kakor direkcije so bile pod neposrednim vodstvom pri­ stojnega poverjeništva ali uprave. Vlada LRS se je očitno zavedala zahtevnosti izvedbe uredbe in zapletenosti nove organiziranosti izvršilnih odborov okrajnih ljudskih odborov, zato je predsednik vlade pri vladnem predsedstvu moral imenovati posebno komisijo in še »potrebno število podkomisij«. Podkomisije so morale skupaj s posamez­ nimi izvršilnimi odbori že do 1. decembra 1948 izdelati »... konkretno orga­ nizacijo poverjeništev in upravnega aparata vsakega ljudskega odbora ter okvirni predlog za sistemizacijo delovnih mest ...« Do istega datuma je bilo potrebno predlog predložiti republiški komisiji. Le-ta je morala »... v 7 dneh proučiti vsak predlog in ga s svojim predlogom poslati Vladi LRS. Vlada LRS izda odločbo o organizaciji vsakega posameznega izvršilnega odbora okraj­ nega ljudskega odbora ...« V enem od členov uredbe je bilo poudarjeno, da morajo izvršilni odbori »... z odločbo vlade LRS določeno organizacijo pover­ jeništev in organizacijo upravnega aparata ... izvesti ... do 10. januarja 1949 ...« Pri zapisu datuma je prišlo do tiskarske napake. V popravku zakona, ob­ javljenem v Uradnem listu 19. oktobra 1948, je bil kot pravi datum za izvedbo reorganizacije izvršilnih odborov okrajnih ljudskih odborov določen 1. januar 1949. Novo organizacijo so morali izvršilni odbori okrajnih ljudskih odborov zapisati v svoje statute, ki so jih morali predložiti na seje svojih okrajnih ljudskih odborov najpozneje do 1. marca 1949. Na podlagi citirane uredbe je bilo pri izvršilnih odborih okrajnih ljudskih odborov mogoče nova poverjeništva ustanavljati, odpravljati in združevati le z odločbami Vlade LRS, in to na podlagi predlogov pristojnih ministrov ali predsednikov republiških komisij ali komitejev. Organizacijske enote znotraj poverjeništev pa so smeli spreminjati le pristojni ministri ali predsedniki ko­ misij ali komitejev, pa še to »... v sporazumu s predsednikom vlade LRS ...« Povečanje ali zmanjšanje delovnih mest v organizacijskih enotah so smeli iz­ vršiti le po poprejšnjem dovoljenju sekretariata za personalno službo pri Predsedstvu Vlade LRS. Iz določil uredbe so bili izvzeti izvršilni odbori mestnih ljudskih odborov Glavnega mesta Ljubljana ter mest Celje in Maribor. Za postavitev in izvedbo njihove organizacije so bili predvideni posebni predpisi. Uredba je s 16. členom posegla tudi v organizacijo krajevnih ljudskih od­ borov kot najnižjih organov oblasti. V njem je bilo zapisano, da se »... pri večjih krajevnih ljudskih odborih ... lahko z odločbo Vlade LRS ustanovijo po­ verjeništva v smislu te uredbe ...« Zadeve različnih področij dejavnosti »... se pri takih ljudskih odborih lahko združijo v eno poverjeništvo ,..«276 Teden dni potem, ko je začela veljati omenjena uredba, je Vlada LRS ime­ novala republiško komisijo za zakonodajo in organizacijo državne uprave, ka­ tere naloga je bila tudi, da »... predlaga Vladi LRS splošna načela za orga­ nizacijo državne uprave ... ter za organizacijo ljudskih odborov (izvršilnih od­ borov ljudskih odborov) ...« Njena naloga je bila tudi pripraviti »... obrazce statutov ljudskih odborov ...« Le dan kasneje, 23. oktobra 1948, je bil imeno­ van tudi predsednik komisije.277 7. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 28. maja 1949 Družbene spremembe proti koncu štiridesetih let 20. stoletja, zlasti še zakon o petletnem planu, so zahtevale novo in prečiščeno besedilo dotedanjega zveznega zakona o ljudskih odborih iz pomladi 1946. Ljudska skupščina FLRJ je 28. maja 1949 sprejela predelano besedilo oziroma nov splošni zakon o ljud­ skih odborih, katerega eden poglavitnih namenov je bil, »... da se ljudski odbori še bolj okrepijo in razvijejo kot organi oblasti v državi delovnega ljudstva ...« Josip Globevnik poudarja, da so »... v drugem splošnem zakonu o ljudskih odborih temeljna načela, ki sta jih uveljavila že ustava in prvi splošni zakon o ljudskih odborih, samo še bolj utrjena in razvita naprej ...« Nekatere dopolnit- 276 Uredba o organizaciji izvršilnih odborov okrajnih ljudskih odborov in njihovih poverjeništev ter o organizaciji upravnega aparata ljudskih odborov. Ur. 1 . LRS, št. 43-226/1948; popravek. Ur. 1 . LRS, št. 44/1948. Uredba o ustanovitvi Komisije za zakonodajo in organizacijo državne uprave pri vladi LRS, Ur. 1 . LRS, št. 45-240/1948; Odločba o imenovanju. Ur. 1 . LRS, št. 45-243/1948. ve na organizacijskem področju ljudskih odborov so zahtevale nove, »... zlasti gospodarske upravne naloge ...« odborov.278 Zakon izraža družbeno in politič­ no stanje tedanjega časa ter nakazuje naloge državne oblasti. Jože Goričar poudarja, da daje splošni zakon o ljudskih odborih za področje upravnote­ ritorialnih enot »... organizacijske oblike naši socialistični demokraciji ...«279 Po 10. členu zakona so ljudski odbori kot najvišji organi državne oblasti na svojih območjih vodili vse organe državne uprave. To je pomenilo, da »... po­ leg ljudskih odborov kot predstavniških organov ne more biti v upravno­ teritorialnih enotah nobenih drugih organov oblasti, ... saj so morali zvezni in republiški organi oblasti in državne uprave naloge iz svojih pristojnosti izvajati ... po ljudskih odborih oziroma po njihovih izvršilnih odborih, sami pa upravljajo le z nekaterimi ustanovami in podjetji splošnega državnega pome­ na in republiškega pomena ...« Le izjemoma je bilo mogoče z uredbo Vlade FLRJ pri okrajnih, mestnih, rajonskih in oblastnih ljudskih odborih ustanoviti »... za zadeve splošnih zveznih ministrstev, za splošne zvezne zadeve, ki spa­ dajo v pristojnost ministrstva za notranje zadeve FLRJ in pa za zadeve posebnih organov splošnega zveznega pomena ...« njihove lastne organe, ki so bili podrejeni »... samo tem ministrstvom oziroma tem posebnim organom; samo z zakonom pa se smejo ustanoviti pri teh ljudskih odborih organi re­ publiških ministrstev, ki so podrejeni samo tem ministrstvom ...« Kot po prejšnjem, je tudi po sedanjem zakonu veljalo, da ljudski odbori uredijo svojo organizacijo s statuti, ki so jih morali potrditi oblastni ljudski odbori, statute oblastnih ljudskih odborov pa prezidiji republiških ljudskih skupščin. Novi zakon o ljudskih odborih je za proučevanje posameznih strokovnih vprašanj, pripravo odlokov, izvedbo anket in druge zadeve večjega pomena določil, »... da ljudski odbori sestavijo iz svojih članov komisije ...« Po 66. členu zakona so ljudski odbori izmed svojih članov lahko sestavljali naslednje komi­ sije: - komisija za odloke, - komisija za gospodarski plan in finance, - mandatna in imunitetna komisija, - komisija za prošnje in pritožbe. Pri ljudskih odborih je bilo mogoče ustanavljati »... tudi druge komisije za pretresanje določenih vprašanj (komisijo za komunalne zadeve, gospodarsko komisijo, kulturno in prosvetno komisijo, komisijo za ljudsko zdravstvo in so­ cialno skrbstvo in pod.), ki sodelujejo z izvršilnim odborom pri izpolnjevanju njegovih nalog ...« Za izvedbo anket in drugih posebnih zadev so ljudski od­ bori lahko ustanavljali anketne in druge začasne komisije.280 278 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 47-49. 279 Jože Goričar: Trije pom embni zakoni. Ljudska uprava, II/7, Ljubljana 1949, str. 297-301. 280 Vinko Hafner: Razvijajm o udejstvovanje ljudskih množic v lokalni upravi, Ljudska uprava, 1/7-8, Ljubljana 1948, str. 312-319; Vinko Hafner: Razvijajm o sodelovanje ljudskih množic v lokalni upravi, Ljudska uprava, II/l, Ljubljana 1949, str. 5-10. V splošnem je po zakonu o ljudskih odborih veljalo, da ljudski odbori svoje pristojnosti in naloge izvajajo na plenumih in v izvršilnih odborih. Po novem splošnem zveznem zakonu o ljudskih odborih so imeli poslej vsi ljudski odbori svoje izvršilne odbore, torej tudi krajevni in mestni ljudski odbori v sestavi okraja, ki so imeli značaj krajevnega ljudskega odbora. Izvr­ šilni odbori ljudskih odborov so bili opredeljeni kot izvršni in upravni organi ljudskih odborov, ki so jih odborniki izvolili izmed svojih članov. Za svoje delo so bili odgovorni svojim ljudskim odborom, ki so lahko svoje izvršilne odbore v celoti razrešili ali le posamezne člane. Izvršilne odbore ljudskih odborov so sestavljali predsedniki, sekretarji in najmanj še trije člani. Izvršilni odbori večjih mest in oblasti so smeli imeti še enega ali več podpredsednikov in po dva sekretarja. Konkretna številčna sestava izvršilnih odborov je bilo potrebno določiti v statutih ljudskih od­ borov, pri tem je bilo potrebno upoštevati številčni sestav ljudskih odborov ter obseg in zapletenost njihovega dela. Predsedniki in sekretarji ljudskih odbo­ rov so morali med drugim usklajevati delo poverjeništev in drugih organov pri izvršilnih odborih. Izvršilni odbori oblastnih, okrajnih, mestnih in rajonskih ljudskih odborov so za opravljanje nalog posameznih panog državne uprave ustanavljali po­ verjeništva, planske in kontrolne komisije, in sicer: Izvršilni odbor Poverjeništvo Komisija oblastnega ljudskega odbora okrajnega ljudskega odbora mestnega ljudskega odbora rajonskega ljudskega odbora za kmetijstvo in gozdarstvo za industrijo za državne nabave za komunalne zadeve za trgovino in preskrbo za finance za notranje zadeve za delo za prosveto in kulturo za ljudsko zdravstvo za socialno skrbstvo za lokalni promet planska kontrolna Glede na lokalne razmere so republiške vlade z uredbami poverjeništva lahko na novo ustanavljale, združevale in delile. Ljudski odbori mest, ki so spadala k okrajem, in ljudski odbori bolj razvitih krajev in mestnih naselij so na podlagi vladnih uredb smeli ustanavljati po­ verjeništva za eno ali več upravnih panog. Poverjeništva so kot poverjeniki vodili člani izvršilnih odborov ljudskih odborov. Poverjenike so imenovali izvršilni odbori, le poverjenike za notranje zadeve so smeli imenovati sporazumno z ministrstvom za notranje zadeve re­ publiške vlade. Izjemoma so smele poverjeništva za notranje zadeve voditi tu­ di osebe, ki niso bile člani izvršilnih odborov, a le sporazumno z ministrstvom za notranje zadeve. Izjemoma so smeli posamezni poverjeniki kot člani izvr­ šilnih odborov voditi po dve poverjeništvi. Planske komisije so bile organi ljudskih odborov za pripravo gospodarskih planov in vodenje evidenc o njihovem izvajanju. Predsednike planskih komisij so izmed svojih članov imenovali izvršilni odbori, člani pa so bili imenovani izmed odbornikov ljudskih odborov ter predstavnikov zadružnih in drugih družbenih organizacij, pa tudi izmed vodilnih strokovnjakov. Kontrolna komisija je bila tudi organ ljudskega odbora, k ije nadzirala »... poslovanje in delo organov državne uprave, ustanov in podjetij ljudskega od­ bora in tudi druge ustanove, podjetja in organizacije na območju ljudskega odbora, ki jih na podlagi zakona nadzoruje država; ne nadzoruje pa zveznih in republiških organov, ustanov in podjetij ...« Delovale so pod splošnim vodstvom komisije državne kontrole ljudske republike. Vodili so jih predsed­ niki, ki so jih imenovali izmed svojih članov izvršilni odbori ljudskih odborov, člane pa so predlagale družbene organizacije (lahko izmed svojih članov ali druge državljane) sporazumno s predsednikom republiške komisije državne kontrole. Naloga predsednikov kontrolnih komisij je bila tudi dajanje navodil za delo organov ljudske inšpekcije. Obe komisiji sta bili pri izvršilnih odborih ljudskih odborov ustanovljeni »... za opravljanje upravnih nalog s področja planiranja oziroma s področja kon­ trole organov državne uprave podjetij in zavodov, kolikor je to spadalo v pri­ stojnost ljudskega odbora ...« Delo komisij sta vodila njuna predsednika, ki sta bila tudi člana izvršilnega odbora ljudskega odbora. Člane komisij so ime­ novali ljudski odbori.2 8 1 Na podlagi predpisov je bilo mogoče pri poverjeništvih, komisijah in se­ kretariatih ljudskih odborov za izvajanje posameznih zadev ustanavljati sek­ torje, uprave, direkcije, ustanove, podjetja, oddelke, odseke, referate, skupine, posebne strokovne in druge organizacijske enote. Po zakonu o ljudskih odborih so pri okrajnih in mestnih izvršilnih odborih ljudskih odborov ustanavljali pravne posvetovalnice, katerih naloga je bila pravno svetovanje državljanom. pai Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 47-48. Poverjeniki so morali občasno sklicevati delovne sestanke svojih vodilnih in strokovnih uslužbencev, »... zato, da skupno obravnavajo naloge poverje­ ništva, načrt za delo in druge ukrepe za izpolnitev nalog, ki jih ima pover­ jeništvo ...« Za manjše krajevne ljudske odbore je veljalo, da vodijo posamezne panoge državne uprave predsedniki oziroma tajniki odborov, »... in sicer po razdelitvi, ki jo določi izvršilni odbor ...« Za posamezne panoge ali več panog državne uprave pa so smeli skupaj ustanavljati odseke, ki so imeli status pomožnih aparatov predsednikov in sekretarjev. Ostale naloge izvršilnih odborov manj­ ših ljudskih odborov so opravljali njihovi člani. Za izvajanje nalog so ljudski odbori smeli zaposlovati uslužbence kot up­ ravne in strokovne sodelavce. Odločbe o zaposlitvi uslužbencev poverjeništev za notranje zadeve so smeli izvršilni odbori izdajati po predlogih ministrstva za notranje zadeve. Splošni zakon o ljudskih odborih je zahteval, da pri izvršilnih odborih ljud­ skih odborov ustanovijo svete državljanov. Njihov namen je bil, »... da se lo­ kalne in splošne naloge uspešno izpolnjujejo in da se državljani sami udele­ žujejo lokalne uprave ...« Vanje so imenovale svoje člane množične ljudske organizacije ter ustanove in podjetja z območja ljudskega odbora, njihove člane so smeli izmed državljanov imenovati tudi izvršilni odbori ljudskih od­ borov. Svete državljanov so vodili poverjeniki upravnih panog ali druge osebe, imenovane na sejah izvršilnih odborov. Zakon je dopuščal, da so izvršilni odbori ustanavljali tudi komisije držav­ ljanov, ki so jim naložili »... izvedbo posameznih zadev na področju gospo­ darstva, kulture in komunalnega napredka ...« Za izpolnitev nalog so smele komisije v ustanovah in podjetjih ustanavljati še posebne komisije. V 84. členu zakona je bilo določeno, da izvršilni odbori ljudskih odborov svoje delo opravljajo tudi še potem, ko ljudskim odborom poteče mandat, vse do izvolitve novih izvršilnih odborov. Hierarhija državne oblasti je opredeljena v poglavju C, ki ima naslov: Medsebojne pravice in dolžnosti ljudskih odborov in višjih organov državne oblasti in državne uprave ljudske republike. Izraža se tudi skozi sistem razpu­ ščanja ljudskih odborov in njihovih izvršilnih odborov. Po določilih 50. člena zakona so imeli prezidiji ljudskih skupščin ljudskih republik pravico razpustiti katerikoli ljudski odbor na območju ljudske republike, oblastni ljudski odbori pa so imeli na svojih območjih pravico razpustiti »... katerikoli krajevni ljud­ ski odbor ali odbor mesta, ki spada k okraju, če je delo tega odbora v očitnem nasprotju z ustavo in zakonom ...« Razpuščene ljudske odbore so do izvolitve novih vodili začasni izvršilni odbori; imenovati so jih morali organi, ki so jih razpustili. Člani takega izvršilnega odbora so bili imenovani izmed članov razpuščenega ljudskega odbora, lahko pa tudi izmed drugih državljanov. V aktih o razpustitvi ljudskih odborov so morale biti razpisane tudi volitve no­ vih odborov, ki niso smele biti prej kot mesec dni in ne kasneje kot tri mesece po razpustitvi. Prezidiji ljudskih skupščin ljudskih republik so imeli pravico razpustiti (razvezati) katerikoli izvršilni odbor ljudskega odbora na območjih ljudskih republik. Določeno je bilo, da imajo višji (nadrejeni) ljudski odbori pravico razpustiti (razvezati) izvršilne odbore nižjih (podrejenih) ljudskih od­ borov na svojih območjih. Pogoj za taka dejanja je bilo delovanje izvršilnih odborov, ki je moralo biti v očitnem nasprotju z ustavo in zakoni. Odloki o razpustih (razvezah) izvršilnih so pozvali ljudske odbore na zasedanja, na katerih so morali izvoliti nove izvršilne odbore. Tudi skozi ta določila so se izražala načela demokratičnega centralizma, ki so bila še močno poudarjena v t. i. drugi fazi razvoja FLRJ, to je v fazi administrativnega socializma.282 Prehodne in končne določbe zakona so predvidevale, da bodo izšli repub­ liški zakoni o ljudskih odborih, do tedaj pa so za organizacijo in poslovanje veljale določbe tega zveznega zakona.283 Komite Vlade LRS za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti je na podlagi Splošnega zakona o ljudskih odborih izdelal osnutek zakona o ljudskih od­ borih republike Slovenije, ki je bil skupen za vse stopnje ljudskih odborov. Razprava o njem je bila predvidena do 3. oktobra 1949. Kom iteje v spremni besedi k osnutku izrazil dilemo, »... ali je republiški zakon potreben, ko imamo že splošni zakon o ljudskih odborih ...«, saj seje postavljalo vprašanje, ali »... smo pri graditvi ljudskih odborov prišli tako daleč, da je obstoječe stanje že mogoče urediti z (republiškim, op. J. K.) zakonom ,..«284 Družbeni razvoj v FLRJ konec štiridesetih in v začetku petdesetih let 20. stoletja je pomenil postopno dekoncentracijo državne oblasti, kar je pome­ nilo, da državljani »... po svojih družbenih organizacijah postopoma ... pre­ vzemajo od državnih organov neposredno vodstvo nekaterih področij družbe­ nih odnosov ...«, kar je veljalo zlasti za gospodarjenje s splošnim ljudskim pre­ moženjem. Vse to je po mnenju Josipa Globevnika bistveno zmanjševalo nevarnost birokratizacije državnih organov. Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih285 je gospodarjenje z družbeno lastnino v gospodarstvu prenesel od državnih organov na neposredne proizvajalce, na njihove delav­ ske svete in upravne odbore. S tem je država izgubila monopol nad upravlja­ njem državnega gospodarstva. Dekoncentracija oblasti je poleg gospodarstva postopoma zajemala tudi področja družbenih javnih služb. Na zvezni ravni so bila odpravljena nekatera gospodarska ministrstva. To je pomenilo prenos posameznih funkcij državne oblasti »... na nižje organe, torej vertikalno, ob­ 282 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 42. 283 Splošni zakon o ljudskih odborih, Ur. 1 . FLRJ, št. 49-410/1949. 284 Predgovor k osnutku zakona o ljudskih odborih Ljudske republike Slovenije, Ljudska uprava, II/8, Ljubljana 1949, str. 362; v isti številki Ljudske uprave je objavljeno besedilo osnutka zakona o ljudskih odborih LRS. 285 Tem eljni zakon o gospodarjenju z državnim i gospodarski podjetji in višjimi gospodarskimi zdru­ ženji po delovnih kolektivih. Ur. 1 . FLRJ, št. 48-391/1950. enem p a mor a to prenašanje potekati tudi horizontalno, to je od državnih organov na družbene organe ...« Kot meni Josip Globevnik, so pri tem odigrali pomembno vlogo ljudski odbori kot temeljni in najštevilčnejši organi oblasti. Zato je bilo potrebno »... čimbolj razviti tiste organizacijske oblike, ki omo­ gočajo čim večje sodelovanje državljanov v lokalni upravi in neposredno kon­ trolo množic nad delom ljudskega odbora in njegovih organov ...« V drugi polovici leta 1950 so bili zato v ljudskih republikah FLRJ sprejeti republiški zakoni, ki so za posamezne veje upravnih panog ustanavljali svete ljudskih odborov. Ti so kot kolektivni organi pri vodenju upravnih panog zamenjali dotedanje poverjenike kot individualne organe, kar je pomenilo, da so »... bile vse upravne funkcije, ki jih je doslej vodil sam, prenesene na svet kot ko­ legijsko telo ...«, kar je zmanjševalo birokratizacijo izvršilnih organov oblasti tudi na lokalni ravni.286 8. Sveti in komisije državljanov, decembra 1950 Številne naloge na lokalni in državni ravni, ki so jih konec štiridesetih let 20. stoletja dobili zlasti okrajni ljudski odbori, mestni ljudski odbor Glavnega mesta Ljubljane ter mestni ljudski odbori iz okrajev izločenih mest in njihovi rajonski ljudski odbori, kjer so bili organizirani, so zaradi operativnosti vse bolj prepuščali svojim izvršilnim odborom. Le-ti so v glavnem vodili »... gos­ podarski, socialni in kulturni razvoj svojega območja ...«, s čimer so postali »... resnični lokalni organi ... države ...«, zato se je »... izvršilni odbor ... kot organ uprave marsikdaj oddaljil od svojega ljudskega odbora ...« Tako so izvršilni odbori postajali vse bolj pomembni in zbirokratizirani. Josip Globev­ nik v eni od razprav pred volitvami v okrajne in mestne ljudske odbore iz okrajev izločenih mest ter njihovih rajonov, ki so bile razpisane za december 1950 in januar 1951, opozarja na to nevarnost. Ugotavlja, da izkušnje izte­ kajoče se mandatne dobe okrajnih in njim podobnih ljudskih odborov »... uče, da se marsikje odnos med ljudskim odborom in njegovim izvršilnim odborom razvijal vedno bolj v škodo ljudskega odbora v tem smislu, da je vodilna vloga prešla na izvršilni odbor ...« Izvršilni odbori so bili pri izvrševanju svojih na­ log neprestano aktivni in so dejansko vodili ves razvoj na območjih svojih okrajev. Tako so se odcepili od svojih ljudskih odborov in je prihajalo do tega, da so ljudski odbori le še potrjevali poročila in sklepe svojih izvršilnih od­ borov. Rešitev odtujitve so nakazovale zamisli o svetih državljanov pri iz­ vršilnih ljudskih odborih, ki naj bi jih ponovno povezali z ljudskimi odbori in njihovimi volivci.287 Sredi decembra 1950 je Ljudska skupščina LRS na podlagi 103. in 104. 286 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 49-53. 287 Josip Globevnik: Ob volitvah v nove okrajne, mestne in rajonske ljudske odbore. Ljudska uprava, III/12, Ljubljana 1950, str. 489-496. člena Splošnega zakona o ljudskih odborih iz leta 1949 sprejela Zakon o svetih in komisijah državljanov, ki »... je utrdil te organe ... kot najpomembnejšo obliko za sodelovanje državljanov v lokalni upravi ...«28S Marijan Brecelj je v obrazložitvi zakona poudaril njegovo pomembnost, »... ker z njim prvikrat in konkretno s sankcijami urejamo vprašanje neposredne udeležbe ljudstva v lo­ kalni upravi ... pri poslih, ki so sicer poverjeni izvršilnim organom ljudskih odborov ...«, saj pri njih ne delujejo posredno preko predstavniških organov oblasti, »... to je preko svojih plenumov ljudskih odborov, ampak neposredno pri organih lokalne uprave same, to je pri poverjeništvih oz. pri izvršnih odborih, kjer niso upravni posli organizirani v poverjeništvih ...« Tako se pre­ prečuje, da se »... izvršilni organi od ljudstva odmaknejo ...« in »... zaidejo v birokratizem ...« Zakon je pri izvršilnih odborih ljudskih odborov ustanavljal dve vrsti sve­ tov, in sicer svete državljanov, »... ki se s posebnimi predpisi ustanovijo, da kolektivno neposredno vodijo določeno upravno panogo in odločajo o zadevah te panoge (n. pr. sveti za prosveto in kulturo pri okrajnih ljudskih odborih) ...« Ti sveti državljanov so odpravili dotedanja poverjeništva pri izvršilnih od­ borih ljudskih odborov, čeprav so jih še vedno vodili poverjeniki, vendar pa niso bili njihovi člani. Poverjeniki so bili organi državne uprave in je svet državljanov je bil pri njem ustanovljen zato, »... da svetuje in predlaga ter da vrši nadzor ,..«28 9 Druga vrsta svetov so bili sveti državljanov, »... ki se ustanovijo za nad­ zorstvo nad delom posameznih trgovskih in storitvenih podjetij ter njihovih poslovalnic, zavodov, uprav, večjih stanovanjskih poslopij in podobno (n. pr. potrošniški, naročniški, šolski, hišni in podobni sveti) ...« Sveti državljanov za upravna področja so predstavljali posebno obliko lo­ kalne državne uprave, »... v kateri pri vodstvu upravnega aparata v posa­ mezni upravni panogi ali delovnem področju znotraj nje neposredno sode­ lujejo državljani ,..«290 Svete državljanov so smeli z odločbami ustanavljati ljudski odbori. Šteli so 5 do 15 članov, pri manjših ljudskih odborih pa lahko tudi le po 3 člane. Ime­ noval jih je ljudski odbor izmed svojih volivcev na predlog zborov volivcev, množičnih organizacij, podjetij in zavodov z območij ljudskih odborov. Njihov mandat je trajal eno leto. Poverjeniki, ki niso bili člani svetov državljanov, ker so bili organi državne uprave, za katerih upravna področja so bili ustanov­ ljeni sveti, so morali za odločitve o vseh važnejših zadevah splošnega in 1 o- 288 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 53: Josip Globevnik: Vloga svetov državljanov v novi orga­ nizaciji ljudskih odborov, Ljudska uprava, IV/10, Ljubljana 1951, str. 516-520. 289 M arijan Brecelj: O zborih volivcev, o svetih in komisijah državljanov in o delu okrajnih ljudskih odborov, predgovor k izdaji zakonov o zborih volivcev, svetih in komisijah državljanov in delu ljudskih odborov okrajev, mest, ki so izločena iz okrajev in mestnih rajonov, Ljubljana 1951, str. 11-17 (knjižico je izdal Uradni list LRS) (v nadaljevanju: M arjan Brecelj: O zborih volivcev). 290 Josip Globevnik: Sveti državljanov. Ljudska uprava, IV/2, Ljubljana 1951, str. 58-62. kalnega pomena povprašati za mnenje svoje svete. Na ta mnenja poverjeniki niso bili pravno vezani, če so se odločili drugače, pa so sveti državljanov ali njihovi posamezni člani o tem obvestili izvršilne odbore svojih ljudskih od­ borov, da ti odločijo, »... kdo ima prav: svet državljanov ali poverjenik ...« Prav tako pa so morali poverjeniki svojim izvršilnim odborom predložiti svoja mo­ rebitna nestrinjanje s sklepi svetov državljanov, da so le-ti odločili o zako­ nitosti sklepov svetov državljanov. Za krajevne ljudske odbore, ki niso imeli poverjeništev, je veljalo, da »... sodelujejo sveti državljanov s predsednikom oziroma tajnikom ali članom izvršilnega odbora, ki vodi določeno upravno panogo ...« Za izvajanje posameznih zadev iz pristojnosti izvršilnih odborov so ljudski odbori oziroma njihovi izvršilni odbori lahko ustanavljali komisije državlja­ nov. Štele so 3 do 7 članov, ki so jih imenovali ljudski odbori izmed držav­ ljanov svojih območij. Za izpolnjevanje in izvajanje konkretnih nalog so lahko kot svoje pomožne organe ustanavljale posebne komisije v zavodih in pod­ jetjih. Njihov mandat v zakonu ni bil opredeljen, verjetno pa je bil enoleten, tako kot pri svetih državljanov. Članstvo in opravljanje nalog v svetih in komisijah državljanov je bilo častno in zato brezplačno, lahko pa so jim ljudski odbori priznali »... primerno nagrado, če je bilo njihovo delo posebno uspešno ,..«2 9 1 Komisije državljanov so se od svetov državljanov razlikovale po tem, da so komisije ustanavljali za »... izvršitev konkretnih zadev, dočim so sveti stalni organi pri vodstvu državne uprave ,..«292 Josip Globevnik meni, da so se »... sveti in komisije državljanov ... razvili kot najbolj praktična oblika za uveljavljanje državljanov v lokalni upravi in za preprečevanje njene birokratizacije ,..«293 Zakon o svetih državljanov in komisijah državljanov je prenehal veljati 9. julija 1952, koje bil v Uradnem listu LRS objavljen Zakon o okrajnih ljudskih odborih, kije v 177. členu odpravil omenjeni zakon.294 9. Zakon o delu ljudskih odborov okrajev, mest, ki so izločena iz okrajev, in mestnih rajonov z dne 14. decembra 1950 Za ljudske odbore okrajev in mest, ki so bila izločena iz okrajev,295 ter za 291 Zakon o svetih državljanov in o komisijah državljanov, Ur. 1 . LRS, št. 39-216/1950; državljanov in komisijah državljanov (s komentarjem), Ljubljana 1951, str. 46-71 Uradni list LRS). 292 M arijan Brecelj: O zborih volivcev, str. 16. 293 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 53. 294 Zakon o okrajnih ljudskih odborih, Ur. 1 . LRS, št. 19-89/1952. 295 Decembra 1950 so imela status mest, izločenih iz okrajev, mesta Celje, M aribor, Jesenice in Kranj; Zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 20-107/1950. Sredi junija 1951 je nekaj pristojnosti mesta, izločenega iz okraja, dobil tudi Bled; Zakon o posebni pristojnosti ljudskega odbora mesta Bled, Ur. 1 . LRS, št. 21-107/1951. mestne rajone je bil konec decembra 1950 sprejet poseben zakon, kije določal, da ti ljudski odbori opravljajo svoje naloge »po svojem predsedstvu in iz­ vršilnem odboru« (splošni zakon o ljudskih odborih je v 58. členu opredelil, »... da ljudski odbori opravljajo svoje zadeve ... v plenumu ali pa po izvršilnem odboru ...«). Zakon je v 21. členu določal, da predsedstvo ljudskega odbora sestavljajo predsednik, njegov namestnik in tajnik. Njihov mandat je bil enak mandatu ljudskega odbora, predsednik pa je imel možnost, da »... vsak čas razveže vse ali posamezne člane predsedstva ...«, na njihova mesta pa se izvolijo novi. Odpravljeno je bilo dotedanje sprotno voljenje predsednika za vodenje sej ljudskega odbora, uvedeno je bilo stalno predsedništvo ljudskega odbora za vso poslovno dobo ljudskega odbora. »... V tem času je tudi funkcija sekretarja partijskega komiteta, združena doslej z osebo predsednika izvr­ šilnega ljudskega odbora, prešla na predsednika ljudskega odbora. S tem je bila po eni strani zmanjšana nevarnost nadaljnje birokratizacije izvršilnega mehanizma in zraščanja vodstvenih partijskih organov z izvršilnimi organi oblasti, obenem pa je bil dan politični poudarek plenumu ljudskega odbora ...« Zato je bil glavni cilj zakona »... utrditi nasproti izvršilnemu odboru vlogo ljudskega odbora ,..«296 Avtor prispevka o tej problematiki v reviji Ljudska uprava je vzroke za povečano birokratizacijo izvršilnih odborov ljudskih od­ borov iskal v dejstvu, d aje bilo delo plenumov ljudskih odborov nezadovoljivo »... zlasti tudi zaradi tega, ker plenumi niso imeli za postopke pri svojem delu niti podrobnejših pravnih predpisov niti kakih drugih ustaljenih pravil ...«, zato »... so se - v večini primerov nezavestno - prilaščali nalog in funkcij plenumov ljudskih odborov njihovi izvršilni odbori. Pomen ljudskih odborov kot predstavniških organov ljudske oblasti se je s tem nujno zmanjševal, s čimer pa se je okrepila težnja k birokratizaciji lokalne uprave ...« Namen zakona je bil postaviti pravilno razmerje med ljudskimi in izvršilnimi od­ bori.297 Okrajni ljudski odbori ter ljudski odbori mest, izločenih iz okrajev, in rajonski ljudski odbori so že na svojih prvih zasedanjih morali izvoliti stalne tričlanske disciplinske komisije, ki so obravnavale kršitve dolžnosti članov ljudskih odborov. Poleg njih pa so pri okrajnih ljudskih odborih in ljudskih odborih mest, izločenih iz okrajev, in rajonskih ljudskih odborih ustanavljali še eno stalno komisijo. Komisije okrajnih ljudskih odborov, ljudskih odborov mest, izločenih iz okrajev, in rajonskih ljudskih odborov: 296 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 53-54. PQ7 / • v J. H. (verjetno Jože Hacin): Nekaj o bistvenih načelih Zakona o delu ljudskih odborov okrajev, mest. ki so izločena iz okraja in mestnih rajonov. Ljudska uprava, IV/2, Ljubljana 1951, str. 49; M arijan Brecelj: O zborih volivcev, str. 17-19. Ljudski odbor Obvezna stalna komisija M ožna stalna komisija okrajni ljudski odbori ljudski odbor mesta, izločenega iz okraja rajonski ljudski odbor disciplinska za preiskovanje zadev v zvezi z razrešitvijo pred­ sednikov, sodnikov in sod­ nikov porotnikov pri okrajnem sodišču za odloke in druge pred­ pise ljudskega odbora za gospodarski plan in finance mandatna in imunitetna za komunalne zadeve za prošnje in pritožbe gospodarska kulturna in prosvetna za ljudsko zdravstvo in socialno skrbstvo še podobne komisi je Ljudski odbor je lahko vsak čas razrešil posamezne člane komisije ali celo komisijo in izvolil nove člane ali komisijo. Končne določbe zakona so omogočale, da so tudi ljudski odbori krajev in k okraju spadajočih mest lahko smiselno uporabljali določbe tega zakona, a prilagojene njihovim potrebam in organizacijam.298 Številne komisije pri ljudskih odborih, njihovih izvršilnih odborih in še ko­ misije državljanov so pri poslovanju organov lokalnih oblasti povzročale kar precej zmede.299 Zakon o delu ljudskih odborov okrajev, mest, ki so izločena iz okrajev, in mestnih rajonov je prenehal veljati 9. julija 1952, koje bil v Uradnem listu LR Slovenije objavljen Zakon o okrajnih ljudskih odborih, ki je v 177. členu raz­ veljavil omenjeni zakon.300 298 Zakon o delu ljudskih odborov okrajev, mest, ki so izločena iz okrajev in mestnih rajonov, Ur. 1 . LRS, št. 39-217/1950. 299 Josip Globevnik: Komisije pri ljudskih odborih, Ljudska uprava, IV/5, Ljubljana 1951, str. 217-226. 300 Zakon o okrajnih ljudskih odborih. Ur. 1 . LRS, št. 19-89/1952. 10. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 1. aprila 1952 Konec štiridesetih in v začetku petdesetih let 20. stoletja so se v jugo­ slovanski družbi dogodile velike spremembe, zlasti »... izročitev podjetij v upravljanje delovnih kolektivov ...«; to je bila uvedba delavskega samo­ upravljanja, s čimer »... se je pričel proces tako imenovane deetatizacije ...« (kar je pomenilo, da je bilo tudi konec administrativnega načina gospodar­ jenja) in nadaljevanje zmanjševanja birokratizacije izvršilnih odborov ljud­ skih odborov. Spremembe so se med drugim odražale v postopnem zmanj­ ševanju števila lokalnih organov oblasti (ljudskih odborov), njihovi reorgani­ zaciji in v novostih pri njihovih pristojnostih, saj so ljudski odbori pridobili »... ustrezne planske in nadzorne funkcije nasproti vsem organizacijam na svojem območju ,..«3 0 1 V začetku januarja 1951 so bile odpravljene oblasti kot najvišja oblika upravnoteritorialnih enot, v katerih so še delovali ljudski odbori. Postopno se je zmanjševalo tudi število krajev in krajevnih ljudskih odborov kot najnižjih oblik lokalne oblasti. Spreminjali in prenašali so tudi nivojske pristojnosti med ljudskimi odbori. Družbene spremembe je bilo potrebno uzakoniti. Ed­ vard Kardelj je v ekspozeju k novemu splošnemu zakonu o ljudskih odborih poudaril, »... da je zvezna vlada v tesnem sodelovanju z vsemi republiškimi vladami pripravljala ta zakon nad leto dni ,..«302 To je bilo potrebno zato, »... ker se z novo ureditvijo ljudskih odborov kot temeljnih organov polagajo pravni temelji novemu organizacijskemu sistemu celotne državne zgradbe ...« Spomladi 1951 je Svet Vlade FLRJ za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti pripravil teze, »... v katerih so bila nakazana nekatera načela za novo ureditev ljudskih odborov ter nanizani številni problemi, ki naj bi jih diskusija še razčistila ...« Glavni namen priprave nove zakonodaje je bil, da »... vso snov ... ne bi izčrpal zvezni zakon, ampak naj bi bil to res splošen zakon, ki bi postavil glavna načela, medtem ko bi republike sprejele svoje republiške za­ kone o ljudskih odborih in jih šele s svojimi določbami neposredno uveljavili ... Naloga republiških zakonov o ljudskih odborih je bila v razmerju do sploš­ nega zakona ta, da razčlenijo njegova določila in uveljavijo njihovo nepo­ sredno uporabo ,..«303 Velike družbene spremembe na področju lokalne oblasti in uprave je na zvezni ravni uzakonil nov Splošni zakon o ljudskih odborih, ki sta ga oba do­ mova Ljudske skupščine FLRJ sprejela 1. aprila 1952. Kot ugotavlja Janez Šmidovnik, je bil pri urejanju upravnih področij to prvi zares pravi splošni zakon, ki je med drugim postavljal le glavna načela za organizacijo in delo­ vanje ljudskih odborov. V 1. členu so ljudski odbori opredeljeni kot »... pod­ 301 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 105-106, 108. 302 Edvard Kardelj: Novi zakon o ljudskih odborih. Ljudska uprava, V/4-5, Ljubljana 1952, str. 164. 303 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 59-61. laga oblasti delovnega ljudstva v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ...« Zato so bili »... ljudski odbori kot lokalni organi državne oblasti organi ljudske samouprave v občinah, okrajih in mestih ...« Zakon ne pozna več krajev kot upravnoteritorialnih enot in zato tudi ne več krajevnih ljudskih odborov kot najnižjih organov lokalne oblasti. Kot upravnoteritorialne enote je uzakonil občine, okraje in mesta, organi lokalne oblasti in ljudske samouprave pa so bili po 1. členu zakona občinski, okrajni in mestni ljudski odbori. Prav »... uvedba pojma in institucije občine v sistem lokalnih teritorialnih enot ...« je po mnenju Janeza Šmidovnika izjemno pomemben ukrep v razvoju jugoslo­ vanske lokalne uprave in oblasti.304 V 3. členu zveznega splošnega zakona je bilo poudarjeno, da se le z zveznim zakonom ali ukazom Prezidija Ljudske skupščine FLRJ »... smejo za zadeve, ki spadajo v izključno zvezno pristojnost, ustanoviti v občini, okraju ali mestu upravni organi, ki so podrejeni naravnost zveznim organom državne uprave ...« Prav tako so se le z republiškim zakonom v občinah, okrajih in mestih smeli ustanavljati »... upravni organi, ki so podrejeni naravnost republiškim organom državne uprave ...« Po zakonu so bili občinski ljudski odbori pa tudi ljudski odbori mestnih občin kot občin s posebnimi pravicami, ki so jih smeli ustanavljati le z zako­ nom, enodomni, okrajni in mestni ljudski odbori pa dvodomni. Sestavljali so jih okrajni oziroma mestni zbori, ki so bili splošno predstavniško telo vseh državljanov okrajev oziroma mest, in okrajni oziroma mestni zbori proiz­ vajalcev, ki so bili predstavniško telo proizvajalcev oziroma delovnih ljudi, »... ki delajo v proizvodnji, prevozništvu in trgovini ...« Posamezne skupine pro­ izvajalcev so bile v svojih zborih zastopane po deležih, ki so jih imele v družbenih produktih okrajev in mest. Odborniki obeh zborov okrajnih in mestnih ljudskih odborov so na sejah volili svoje organe. Josip Globevnik poudarja, da z uvedbo zbora proizvajalcev »... proizvajalec sam odloča o uporabi in razdelitvi ustvarjenega presežka vrednosti svojega dela in to zlasti tistega dela presežka, ki se uporablja za kritje lokalnih družbenih potreb ...« To je bil tudi osnovni razlog za ustanavljanje teh posebnih predstavniških te­ les v okrajnih in mestnih ljudskih odborih. Janez Šmidovnik meni, da so zbori proizvajalcev »... prišli v strukturo ljudskih odborov ... kot posledica novih razmerij, ki so nastala v družbenih odnosih z uvedbo delavskega samoup­ ravljanja v gospodarstvu ...«3 0 S Z določilom, zapisanim v 6. členu zakona, da »... ljudski odbor opravlja vse oblastne funkcije na svojih sejah, funkcije državne uprave pa tudi po svojih kolegijskih organih (svetih) ...,« so bili pri ljudskih odborih odpravljeni njihovi dotedanji izvršilni organi. Pri okrajnih in mestnih ljudskih odborih je bilo 304 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 109. 305 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 76; Josip Globevnik: Zbori proizvajalcev, misli ob njihovem uveljavljanju v organizacijski sistem državne oblasti. Ljudska uprava, V/6, Ljubljana 1952, str. 256-263; Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 119-120. obvezno ustanoviti svete, pri občinskih ljudskih odborih in ljudskih odborih mestnih občin pa jih je bilo mogoče ustanavljati fakultativno. Tako je bila »... v dosedanjem sistemu organizacije ljudskih odborov odpravljena tista organi­ zacijska oblika, v okviru katere so se uveljavljale težnje za birokratizacijo lokalne uprave ...«, saj je v okviru ljudskih odborov »... nastala ... popolnoma nova razmestitev sil in razmerij ...« Sveti niso bili samo nadomestilo za od­ pravljene izvršilne odbore ljudskih odborov, ampak so bili organizacijsko in formalno novi organi. Dosežen je bil osnovni cilj reorganizacije ljudskih odborov, ki se je izražal v okrepitvi ljudskih odborov kot predstavniških teles »... po načelu enotnosti oblasti ...« Tako je bila v ljudskih odborih »... združena vsa oblast: Zakonodajna, izvršilno-upravna pa tudi sodna, kar se izraža s postavljanjem sodnikov ...« Nova zakonodaja tudi ni več poznala dotedanjih svetov državljanov kot stalnih organov pri dotedanjih poverjenikih, članih izvršilnih odborov ljudskih odborov. Izvršilne odbore oziroma njihove pover­ jenike in pri njih ustanovljene svete državljanov so nadomestili sveti ljudskih odborov kot neposredni upravni aparat ljudskih odborov. Odpravljeno je bilo tudi dotedanje kolektivno predsedstvo okrajnih in mestnih ljudskih odbo­ rov.306 Tako kot je bilo določeno v prejšnjih dveh splošnih zveznih zakonih o ljudskih odborih, je bilo tudi v tem zapisano, da ljudski odbori s svojimi sta­ tuti307 določijo svojo organiziranost in notranjo ureditev. 306 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 70-72: Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 120-121. 307 Statute je prva om enjala Ustava FLRJ, a le za avtonom ne pokrajine in avtonom ne oblasti kot posebna državna telesa, ne pa tudi za ljudske odbore. Prvič se je zahteva po statutih ljudskih odborov pojavila v Splošnem zakonu o ljudskih odborih iz leta 1946, ki v 23. členu določa, »... da ljudski odbor izda statut o svoji notranji ureditvi in poslovanju, ki ga potrdi višji ljudski odbor ... ali prezidij ljudske skupščine republike ...« Ker ti statuti še ne bi vsebovali določb o pristojnostih ljudskih odborov, jih ne bi bilo mogoče sm atrati za nekakšne lokalne ustave, am pak so bili miš­ ljeni še vedno le kot organizacijski predpisi, ki določajo njihovo notranjo organizacijsko ureditev in poslovanje. Podobna je opredelitev statutov ljudskih odborov tudi v Ustavi LRS iz leta 1947. Vendar statutov ljudski odbori v letih 1946 do 1948 še niso imeli, v glavnem zaradi pogostih spre­ memb upravnoteritorialne razdelitve in reorganizacij lokalne uprave. Po drugem Splošnem zako­ nu o ljudskih odborih iz leta 1949 so se določbe o statutih ljudskih odborov že razširile od orga­ nizacije tudi na njihove pristojnosti. Ti statuti bi bili zato po svojem značaju že več kot le or­ ganizacijski predpisi o delovanju ljudskih odborov. Pri republiških svetih za zakonodajo in izgrad­ njo ljudske oblasti so ustanavljali posebne glavne komisije za izdelavo statutov, ustanovljene pa so bile tudi komisije za izdelavo statutov pri oblastnih, okrajnih in mestnih ljudskih odborih. V letih 1949 in 1950 je bilo izdelanih nekaj osnutkov tipskih statutov ljudskih odborov na okrajnih in mestnih nivojih, ne pa tudi za krajevne ljudske odbore. Statuti pa kljub temu niso bili sprejeti, saj so se pripravljali nov zvezni splošni in republiški zakoni o ljudskih odborih, ki so odpravljali dotedanje izvršilne odbore in njihova poverjeništva pri ljudskih odborih, predvidene so bile ustanovitve svetov kot kolegijskih organov ljudskih odborov. Leta 1951 so bili izdelani osnutki treh tipov statutov, za krajevne, mestne in okrajne ljudske odbore. Občinski in okrajni ljudski odbori svojih statutov še niso imeli niti v začetku leta 1955, ko je bilo le še nekaj mesecev do uvedbe komunalnega sistema. Kot tipska sta bila za celotno obm očje FLRJ septembra 1954 iz­ delana statuta za občino Opatija in okraj Reka. Bila pa sta preveč splošna, pojavljala so se številna vprašanja, zato je Sekretariat za zakonodajo Ljudske skupščine LRS po naročilu Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS izdelal osnutka statutov za okraj in občino Kranj, ki sta na zvezni Zakon je v členih od 60 do 64 za okrajne in mestne ljudske odbore ter ljud­ ske odbore mestnih občin s posebnimi pravicami omogočal, da ustanavljajo svete, katerih naloga je bila »... izvrševanje zakonov ter predpisov ljudskega odbora in višjih državnih organov in opravljanje upravnih zadev ...« Občinski ljudski odbori so svete lahko ustanavljali za opravljanje nekaterih upravnih zadev. Za razliko od prejšnjih dveh splošnih zakonov o ljudskih odborih, ki sta za opravljanje upravnih zadev predpisovala, katere odseke oziroma oddelke in poverjeništva je potrebno ustanoviti na posameznih stopnjah ljudskih odbo­ rov, ta zakon govori le o ustanavljanju svetov. Ustanavljanje svetov in dolo­ čitev njihovih področij dela in števila članov je bila prepuščena statutom ljudskih odborov. Sveti so bili opredeljeni kot kolegijski organi, sestavljeni iz predsednika in članov, katerih mandat je trajal eno leto. Nihče ni mogel biti član več kot dveh svetov.308 Za opravljanje administrativnih zadev so pri svetih lahko ustanavljali oddelke (vodili so jih načelniki), pri manjših ljudskih odborih pa so namesto oddelkov za področja delovanja enega ali več svetov lahko ustanovili odseke in referate pri tajništvih ljudskih odborov. Vodil jih je tajnik. Imenovanje tajnikov in načelnikov je bila v pristojnosti ljudskih odborov. Ureditev admi­ nistracije, ki je morala biti skladna s predpisi, je bila v pristojnosti statutov ljudskih odborov. Zakon je za mestne ljudske odbore dopuščal možnost, da zanje administrativno ureditev določi poseben zakon o ljudskih odborih. Zakon je določal, da »... ljudski odbor stalno zaseda vso dobo, za katero je bil izvoljen (delovno dobo) in dela ali na sejah, ali v svetih oziroma komisijah ...« Ureditev notranje organizacije ljudskih odborov je bila naloga republiških zakonov in z njimi usklajenih statutov ljudskih odborov. Splošni zakon o ljudskih odborih, ki je z izvršilnimi odbori odpravil tudi svete državljanov pri njih, je še naprej obdržal komisije državljanov kot po­ sebno obliko sodelovanja državljanov v lokalni upravi tako pri enodomnih občinskih ljudskih odborih ter ljudskih odborih mestnih občin (mestnih občin s posebnimi pravicami) kakor pri dvodomnih okrajnih in mestnih ljudskih od­ borih mest. ravni postala tipska. Jože Juhart: Statuti krajevnih ljudskih odborov, Ljudska uprava, 11/11, Ljubljana 1949, str. 576-584: Josip Globevnik: Ljudski odbori, str, 82-85: Josip Globevnik: Vpra­ šanje statutov ljudskih odborov, Ljudska uprava, V/3, Ljubljana 1952, str. 89-94: Josip Globevnik: Vprašanje statutov ljudskih odborov, Ljudska uprava, V/4-5, Ljubljana 1952, str. 178-183: Josip Globevnik: Nekateri problemi v zvezi s komunalno ureditvijo, Ljudska uprava, VIII/1-2, Ljubljana 1955, str. 1-10: Branko Premrou: Družbeno prem oženje v osnutkih občinskih statutov, Ljudska uprava, VIII/1-2, Ljubljana 1955, str. 14-20: Opština Kranj kao osnovna društveno-ekonomska zajednica-kom una, gradivo za skupščino Stalne konference mest in mestnih občin v FLRJ (skup­ ščina v Skopju, 27. oktober 1954), Beograd 1954, str. 51-72. 308 Josip Globevnik: Sveti ljudskega odbora. Ljudska uprava, V/7, Ljubljana 1952, str. 311-320. Stalne komisije enodomnih ljudskih odborov: Enodomni ljudski odbor Možna stalna komisija občinski ljudski odbor ljudski odbor mestne občine za odloke za prošnje in pritožbe za mandatno-imunitetne zadeve Občinski ljudski odbori in ljudski odbori mestnih občin so smeli ustanav­ ljati tudi začasne komisije. Stalne komisije obeh zborov dvodomnih ljudskih odborov: Dvodomni ljudski odbor Možna stalna komisija mestni ljudski odbor oziroma ljudski odbor mesta okrajni ljudski odbor za odloke za prošnje in pritožbe mandatno-imunitetna komisija ostale komisije Oba zbora dvodomnih ljudskih odborov sta lahko izvolila tudi začasne komisije, dopuščena pa je bila še možnost, da ustanovita skupne stalne in za­ časne komisije, in sicer za proučevanje posameznih zadev, za katere je bil pri­ stojen ljudski odbor. Ljudski odbori so morali izmed svojih odbornikov izvoliti predsednike, ki so po 65. členu zakona predstavljali in zastopali občine, mestne občine s poseb­ nimi pravicami, mesta in okraje kot pravne osebe. Poslej so bile po določilu 15. člena zakona pravne osebe občine, okraji in mesta in nič več njihovi ljudski odbori, kot je bilo to določeno v 22. členu Splošnega zakona o ljudskih odborih iz leta 1946 in 24. členu Splošnega zakona o ljudskih odborih iz leta 1949. Okrajni in mestni ljudski odbori so lahko izvolili tudi enega ali več pod­ predsednikov. Zakon je uzakonil tudi institut vaških odborov. Ustanavljali sojih lahko »... v vaseh in naseljih ..., da se ... uspešno opravijo posamezne zadeve, za katere je pristojen občinski ljudski odbor; da državljani lažje pridejo do svojih pravic in da se opravijo take zadeve, ki imajo pomen samo za prebivalce vasi (na­ selja), pa o njih ne odloča zbor volivcev ...« Statuti občinskih ljudskih odborov so morali opredeliti zadeve, ki so pomembne le za prebivalce območij posa­ meznih vaških odborov. Vaške odbore so po svoji presoji ali po predlogih zbo­ rov volivcev ustanavljali občinski ljudski odbori. Sestavljali so jih odborniki občinskih ljudskih odborov z območij vaških odborov pa tudi državljani s teh območij, ki sojih vanje izvolili tamkajšnji zbori volivcev. Z določilom 73. člena Splošnega zakona o ljudskih odborih je bil kot oblika sodelovanja množic z ljudskimi odbori v novo ureditev ljudskih odborov uveden institut lokalnega referenduma, ki je bil dotlej po ustavi poznan le kot republiški in zvezni referendum. Lokalni referendumi, ki so morali biti spo­ razumni s prezidijem republiške ljudske skupščine, so bili lahko razpisani na pobudo ljudskega odbora ali »nekega« števila volivcev »... zato, da bi držav­ ljani potrdili posamezne odloke in ukrepe, ki se tičejo občine, okraja oziroma mesta in njihovega razvoja ali pa zato, da bi vnaprej povedali svoje mnenje o njih ...« Izid referenduma je bil za lj-udske odbore obvezen.309 Zvezni splošni zakon o ljudskih odborih, sprejet 1. aprila 1952, veljati pa je začel 19. aprila, ko je bil objavljen v Uradnem listu FLRJ, je v prehodnih in končnih določbah zahteval, da morajo ljudske republike sprejeti »... po na­ čelih tega zakona ... svoje zakone o ljudskih odborih, ki se bodo uporabljali za organizacijo in delo ljudskih odborov ...« Dokler pa ne bodo sprejeti republiški zakoni, so se po prehodnih in končnih določbah iz 74. člena splošnega zakona iz leta 1952 za delo in organizacijo ljudskih odborov uporabljale določbe zveznega splošnega zakona o ljudskih odborih iz junija 1949. 11. Zakon o reorganizaciji ljudskih odborov z dne 12. aprila 1952 Ker v času, ko je bil sprejet najnovejši Splošni zaklon o ljudskih odborih, v LRS še ni bilo novega zakona o upravnoteritorialni razdelitvi republike, niti republiških zakonov o ljudskih odborih in ne novega zakona o volitvah odbor­ nikov ljudskih odborov, »... se je obstoječe stanje prilagodilo načelom novega splošnega zakona o ljudskih odborih s posebnim zakonom o reorganizaciji ljudskih odborov ...«31° Za prehodno obdobje do sprejetja slovenskih repub­ liških zakonov in do izvolitve ljudskih odborov po novi volilni zakonodaji (sprejeta je bila 30. junija 1952, po drugem odstavku 1. člena Zakona o re­ organizaciji ljudskih odborov pa so morali biti izvoljeni v enem letu po uveljavitvi tega zakona) je Ljudska skupščina LRS 12. aprila 1952 sprejela za­ kon o reorganizaciji ljudskih odborov (veljati je začel 19. aprila z objavo v Uradnem listu LRS), Svet Vlade LRS za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti pa 17. aprila še navodilo za izvajanje zakona. Glede organizacije ljudskih odborov je bistveno določilo 15. člena, da se »... pri vseh ljudskih odborih odpravijo izvršilni odbori, njihova poverjeništva in njihovi dosedanji sveti ...« Zadeve iz pristojnosti izvršilnih odborov so prešle na ljudske odbore. Za skupine sorodnih zadev iz pristojnosti ljudskih odborov 309 Splošni zakon o ljudskih odborih, Ur. 1 . FLRJ, št. 22-244/1952; Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 70-72. 310 Josip Globevnik: Konstituiranje novih ljudskih odborov, Ljudska uprava, V/ll, Ljubljana 1952, str. 559. okrajev in mest je bilo potrebno po načelih novega splošnega zakona usta­ noviti svete, katerih naloga je bila izvrševati »... zakone ter predpise ljudskega odbora in višjih državnih organov in opravljajo upravne zadeve iz svojega delovnega področja ...« Ljudski odbori mest in okrajev so morali ustanoviti naslednje svete: Ljudski odbor Svet okrajni ljudski odbor mestni ljudski odbor oz. ljudski odbor mesta za gospodarstvo za komunalne zadeve za prosveto in kulturo za ljudsko zdravstvo in socialno politiko za notranje zadeve Za ljudska odbora mestnih občin Kranj in Jesenice je bilo posebej določeno, da imata prve štiri svete, nista pa imela svetov za notranje zadeve. Za vse ljudske odbore drugih mestnih občin in občin je veljalo, da »... lahko ustanovijo svete za opravljanje upravnih zadev, ki jih določi ljudski odbor. Ne morejo pa ustanoviti sveta za notranje zadeve ...« Sveti ljudskih odborov so poleg predsednika šteli še 4 do 8 članov, le sveti za gospodarstvo so smeli šteti do 12 članov. Predsednike so volili ljudski od­ bori izmed svojih odbornikov, člane pa izmed odbornikov, predstavnikov gos­ podarskih in družbenih organizacij in državljanov, »... ki s svojimi osebnimi in strokovnimi zmožnostmi lahko pomagajo pri izvajanju nalog sveta ...« Za člane je veljalo, da nihče ni mogel biti član več kot dveh svetov. Sveti so imeli svoje tajnike, ki so bili uslužbenci ljudskih odborov. Sveti so za opravljanje svojih nalog lahko ustanavljali odbore. Šteli so 3 do 7 članov, izvolili so jih sveti izmed svojih članov, lahko pa tudi izmed drugih državljanov. Vsi ljudski odbori so morali izmed svojih članov izvoliti predsednike, ljudski odbori mest in okrajev pa lahko še enega ali več podpredsednikov. Zakon je povzel določilo splošnega zakona o ljudskih odborih o ustanovitvi vaških odborov v vaseh in naseljih zunaj sedežev občinskih ljudskih odborov oziroma ljudskih odborov mestnih občin. Z odločbami so jih ustanavljali bo­ disi na pobudo ljudskih odborov ali zborov volivcev. Če občinski ljudski odbori oziroma ljudski odbori mestnih občin niso hoteli sprejeti predlogov zborov volivcev za ustanovitev vaških odborov, so se zbori volivcev lahko pritožili na okrajne ljudske odbore. Neposredno izvrševanje nalog iz pristojnosti ljudskih odborov je bilo za­ upano administraciji. Za opravljanje nalog svetov okrajnih in mestnih ljudskih odborov so smeli ustanavljati oddelke. V administraciji ljudskih od­ borov mest je bilo mogoče namesto oddelkov ustanavljati uprave, »... lahko pa tudi uprave v okviru oddelkov ...« Oddelke so vodili načelniki, ki so bili hkrati tajniki ustreznih svetov. Določila zakona so nekoliko nedosledna, saj najprej omogočajo ustanavljanje oddelkov pri vseh okrajnih ljudskih odborih, a že v istem členu je določeno, da se »... v ljudskih odborih manjših okrajev in v ljudskih odborih mestnih občin ... ustanovijo za zadeve enega ali več svetov odseki ali referati v okviru tajništva ...« Takim odsekom so načelovali tajniki ljudskih odborov. Tajništva, oddelki in odseki so se lahko delili še na manjše organizacijske enote. Zakon je nalagal Svetu Vlade LRS za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti, da »... začasno predpiše ob sodelovanju ljudskih odborov okrajev, mest in mestnih občin Kranj in Jesenice ... organizacijo nji­ hove administracije ...« Za organizacijo oddelkov za notranje zadeve je velja­ lo, da jo »... pri okrajnih in mestnih ljudskih odborih ... začasno predpiše mi­ nister za notranje zadeve LRS v sporazumu s Svetom Vlade LRS za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti ...« Ljudski odbori okrajev pa so morali v sode­ lovanju z občinskimi ljudskimi odbori in ljudskimi odbori mestnih občin pred­ pisati njihovo začasno administrativno organizacijo. Enako je veljalo za mest­ ne ljudske odbore, da predpišejo začasno organizacijo administracije za ob­ čine, ki so spadale k mestom. Ljudski odbori okrajev in mest so smeli zaradi olajšanja dela na terenu v soglasju s Svetom Vlade LRS za zakonodajo ustanavljati izpostave administracije ali oddelkov. Ustanavljanje izpostav, oddelkov ali uprav za notranje zadeve pa je bilo v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve. Zakon je določal, kako se iz dotedanjih odbornikov ljudskih odborov do izvolitve novih po novem zakonu o volitvah in odpoklicu odbornikov konsti­ tuirajo začasni občinski, okrajni in mestni ljudski odbori. Prehodne in končne določbe zakona so predpisovale, da morajo nove ljudske odbore občin, okrajev in mest izvoliti odborniki z novo upravnoteritorialno razdelitvijo LRS odprav­ ljenih ljudskih odborov. Te, nekakšne prehodne volitve občinskih, okrajnih in mestnih ljudskih odborov so morale biti izvedene najkasneje v 10 dneh po uveljavitvi Zakona o reorganizaciji ljudskih odborov, ki je začel veljati 19. aprila 1952, že na svojih prvih konstitutivnih sejah pa so morali izvoliti predsednike, podpredsednike ljudskih odborov ter predsednike in člane svetov. Z dnem, ko naj bi se oziroma so se na prvih sejah zbrali novi ljudski odbori, so prenehali obstojati dotedanji ljudski odbori, ki so morali predati posle novim. Tako je »... bilo omogočeno, da so bile določbe republiških zakonov o ljudskih odborih, čim so bile sprejete, takoj lahko v praksi uresničene ..,«3 1 1 311 Zakon o reorganizaciji ljudskih odborov. Ur. 1 . LRS, št. 11-40/1952; Jože Globevnik: Ljudski odbori, str. 63, 182-184. Glede na dejstvo, da so bile volitve v nove občinske ljudske odbore, ljudske odbore mestnih občin, v okrajne in mestne ljudske odbore po novi volilni zakonodaji razpisane med 23. novembrom in 7. decembrom 1952, s e je po­ daljšal mandat začasnih ljudskih odborov vse do prvega zasedanja novoiz­ voljenih ljudskih odborov, na katerih so se morali na novo konstituirati in iz­ voliti predsednike in člane svetov kot stalnih upravnih organov ljudskih od­ borov in odborniških komisij kot organov ljudskih odborov.312 Podrobnejšo izvedbo zakona o reorganizaciji ljudskih odborov, zlasti prenose pristojnosti odpravljenih krajevnih in nekaterih drugih ljudskih odborov, je natančno opredelilo navodilo, ki g a je 17. aprila 1952 izdal Svet Vlade LRS za zakono­ dajo in izgradnjo ljudske oblasti.313 12. Zakoni Ljudske republike Slovenije o ljudskih odborih z dne 30. junija 1952 Teoretično bi lahko problematiko ljudskih odborov, ki jo je začrtal zvezni splošni zakon o ljudskih odborih, za območje LRS opredelili z enim repub­ liškim zakonom, saj so bila »... temeljna načela o ljudskih odborih, ki so kot najvišji in edini lokalni organi enotne državne oblasti v posameznih lokalnih teritorialnih enotah ... namreč za vse ljudske odbore ista ...« A taka skupna zakonodaja bi bila za »... praktično uporabo manj primerna ...«, saj je splošni zakon načelno posegal na tri področja: na upravnoteritorialno, ki je pogoje­ valo več vrst različnih ljudskih odborov, ki so se bistveno razlikovali od dote­ danjih; na področje volitev in odpoklicev odbornikov ljudskih odborov in na vrste na novo uzakonjenih ljudskih odborov. Zakonodajalec se je odločil, da pripravi samostojne zakone o upravnoteritorialni razdelitvi, volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov in o ljudskih odborih. Zaradi različnih vrst in s tem pogojenih pristojnosti, medsebojnih razmerij in razmerij do republiških državnih organov se je odločil za tri samostojne zakone, to je o občinskih ljudskih odborih, o ljudskih odborih mest in mestnih občin in o okrajnih ljudskih odborih. Vse tri zakone, ki so imeli precej podobna besedila, je Ljudska skupščina LRS sprejela 30. junija 1952. Josip Globevnik meni, d aje tako »... prišla do veljave različna fiziognomija posameznih vrst ljudskih od­ borov ...«, kar »... bo zlasti za praktično uporabo koristno, da so predpisi, ki se nanašajo na posamezno vrsto ljudskih odborov sistematično zbrani v poseb­ nem zakonu ...« Zato je bilo sredi leta 1952 o ljudskih odborih sprejetih kar pet »... zajetnih republiških zakonov ...« Na dan, ko so bili sprejeti oziroma so začeli veljati republiški zakoni o ljudskih odborih, so v celoti prenehala veljati določila splošnega zakona o ljudskih odborih iz leta 1949, če jih že ni nado­ 312 Josip Globevnik: Konstituiranje novih ljudskih odborov. Ljudska uprava, V/ll, Ljubljana 1952, str. 558-567. 313 Navodilo za izvršitev zakona o reorganizaciji ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 11-41/1952. mesti Splošni zakon o ljudskih odborih iz leta 1952. Prenehali so veljati tudi dotedanji zakoni o zborih volivcev ter o svetih in komisijah državljanov pa tudi zakon o posebni pristojnosti mesta Bled iz leta 1951.314 a ) O b č in s k i lju d s k i o d b o r i o b č in , lju d s k i o d b o r i o b č in v s e s ta v i m e s ta in m e s tn i lju d s k i o d b o r i m e s t v s e s ta v i o k ra je v , k i n is o im e la p o s e b n ih p r a v ic Organizacijo, delovanje in pristojnosti občinskih ljudskih odborov (ObLO), ljudskih odborov mest v sestavi mest in ljudskih odborov mest v sestavi okrajev (MLO),315 ki jih je kot mestne občine opredelil zakon o razdelitvi LRS z dne 12. aprila 1952, a jim Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin z dne 30. junija 1952 ni dodelil statusa mestne občine v sestavi okraja s posebnimi pravicami (od 44 mestnih občin je bilo takih kar 31), je urejal Zakon o občin­ skih ljudskih odborih,316 posredno pa tudi 2. in 3. člen ter tretje poglavje (od 57. do 60. člena) Zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin. Ta je dolo­ čal, da za 31 mestnih občin, ki jim ni podelil statusa mestnih občin v sestavi okraja s posebnimi pravicami, velja Zakon o občinskih ljudskih odborih. Vse tri oblike ljudskih odborov so bile organizacijsko in pristojnostno iz­ enačene in tudi enodomne. Ti enodomni ljudski odbori so morali na svojih prvih zasedanjih izvoliti svoje organe. To so bili predsedniki ljudskih odborov in njihovi namestniki (za obdobja, ko so predsedniki odsotni; ti ljudski odbori niso volili podpredsednikov), predsedniki in člani občinskih svetov ter člani stalnih odborniških komisij (npr. komisije za prekrške) ter drugih organov (za opravljanje posameznih nalog na podlagi predpisov višjih državnih organov). Mandat stalnih odborniških komisij (odborniki so smeli biti člani največ dveh stalnih komisij) je trajal ves čas mandata ljudskih odborov. Stalne komisije so bile skupaj z začasnimi, ki jim je mandat potekel po dokončanih nalogah, ki so jim bile zaupane, namenjene proučevanju posameznih vprašanj, priprav­ ljanju sklepov ter izvedbi občinskih anket. Sveti enodomnih občinskih ljudskih odborov, ki niso bili ljudski odbori mestnih občin v sestavi okrajev s posebnimi pravicami, niso bili natančno do­ ločeni. Po 49. členu zakona so obravnavani občinski ljudski odbori opravljali vse zadeve, za katere so bili pristojni, na svojih sejah, za izvajanje nekaterih upravnih zadev pa so lahko ustanavljali tudi svete. Po določilu 107. člena 314 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 61-64. 315 Pogosto so se enodomni občinski ljudski odbori 31 občin, ki so bile v zakonu o razdelitvi LRS na mesta, okraje in občine z dne 12. aprila 1952 opredeljene kot mestne občine, označevali kot mestni ljudski odbori (MLO), čeprav so bili po pristojnostih popolnom a izenačeni z običajnim i občinskimi ljudskimi odbori (ObLO). Po Zakonu o ljudskih odborih mest in mestnih občin z dne 30. ju n ija 1952 so bili mestni ljudski odbori (MLO) dvodom ni in so bili organi oblasti v mestih, izvzetih iz okrajev. Po pristojnostih so bili izenačeni z okrajnim i ljudskimi odbori (OLO). To pa so bila mesta Ljubljana, Celje iii M aribor. Dvojnost uporabe pojm a »m estni ljudski odbor ozirom a M LO « je povzročala in še povzroča veliko zmede. 316 Zakon o občinskih ljudskih odborih. Ur. 1 . LRS, št. 19-88/1952. zakona je statut občinskega ljudskega odbora moral predpisovati, »... ali ima občinski ljudski odbor svete in katere, kakor tudi natančnejše določbe o šte­ vilu članov, organizaciji, delovnem področju in delu svetov ...« Pri enodomnih občinskih ljudskih odborih, katerih delovanje je urejal re­ publiški Zakon o občinskih ljudskih odborih, je bilo potrebno ustanoviti na­ slednje stalne odborniške komisije: Ljudski odbor Stalna odborniška komisija Možna stalna odborniška komisija občinski ljudski odbor mestni ljudski odbor mesta v sestavi okraja, ki ni imel posebnih pravic ljudski odbor občine v sestavi mesta mandatno-imunitetna računovodska za pravne predpise za gospodarstvo za prošnje in pritožbe Člani odborniških komisij, ki so štele 3 do 5 članov, le računska je imela 3 člane, niso smeli biti predsedniki občinskih ljudskih odborov in predsedniki občinskih svetov. V pristojnosti statutov občinskih ljudskih odborov je bilo, da so natančno predpisali način ustanovitve in delo stalnih odborniških komisij, ustanovitve in naloge začasnih odborniških komisij pa so morale biti obrazložene in opredeljene v sklepih o njihovih ustanovitvah. Zakon o občinskih ljudskih odborih je po Splošnem zakonu o ljudskih odborih povzel določila o možnosti ustanovitve vaških odborov »... po vaseh in naseljih ..., zato da se lahko uspešno opravljajo posamezne zadeve, za katere je pristojen občinski ljudski odbor, zato da državljani lažje pridejo do svojih pravic in zato, da se opravijo take zadeve, ki imajo pomen samo za prebivalce vasi (naselja), pa o njih ne odloča zbor volivcev ...« Vaške odbore so občinski ljudski odbori ustanavljali z odloki, in sicer na pobudo zborov volivcev ali po svoji presoji. Nadzor nad njimi je bil v pristojnosti občinskih ljudskih odborov, njihove naloge pa so morale biti opredeljene v statutih njihovih občinskih ljudskih odborov. Vaških odborov dotedanja ureditev ni poznala, saj so bili številni krajevni ljudski odbori »... tudi teritorialno zelo blizu državljanom ...« in zato ni bilo potrebe še po kakšnih drugih stikih lokalnih oblasti z držav­ ljani. Z ustanovitvijo novih, večjih občin se je potreba po tesnejših stikih lo­ kalnih oblasti pokazala, zato so bili ustanovljeni vaški odbori. Z njimi je bilo omogočeno, da se »... zadeve, ki so izrazito lokalnega pomena za posamezno vas, a o njih ne odloča zbor volivcev, rešijo v okviru same vasi ...« Zato so bili vaški odbori pomožni organi občinskih ljudskih odborov z nalogo pomagati ljudskim odborom pri izpolnjevanju njihovih nalog pa tudi državljanom na njihovih območjih pri uveljavljanju njihovih pravic in za opravljanje zadev lokalnega pomena, o katerih se ni odločalo na zborih volivcev. Vaški odbori niso bili samostojni organi lokalnih oblasti, podrejeni so bili svojim občinskim ljudskim odborom.317 Izvajanje zadev iz pristojnosti občinskih ljudskih odborov je bilo naloženo občinskim administracijam, ki sojih vodili tajniki občinskih ljudskih odborov, njihovo delo pa so morali nadzirati predsedniki.318 Določeno je bilo, d a je »... administracija občinskega ljudskega odbora organizacijska celota ...« Podrob­ nejše ureditve občinskih administracij so morali urediti občinski statuti, v katerih so morale biti opredeljene tudi uradne ure za delo »... s prebivalci bolj oddaljenih območij občine ... v posameznih vaseh izven sedeža občinskega ljudskega odbora ...« Za vzdrževanje reda in miru in administrativno izvrševanje svojih sklepov in odločb so občinski ljudski odbori lahko imeli občinske ljudske straže, ki so jih sporazumno z njimi ustanavljali z odločbami republiškega organa za no­ tranje zadeve. Če občinski ljudski odbor ni imel svoje občinske ljudske straže, je administrativno zavarovanje svojih sklepov in odločb naložil ljudski milici. Pri administrativnem izvrševanju in varovanju krajevnega reda in miru »... po odlokih občinskega ljudskega odbora ...« so bile ljudske straže neposredno podrejene predsednikom občinskih ljudskih odborov. Varovanje osebne in premoženjske varnosti so izvajale po navodilih in pod nadzorom načelnikov oddelkov za notranje zadeve okrajnih ljudskih odborov. Njihova natančnejša organizacija je bila v pristojnosti republiškega organa za notranje zadeve. Občinske ljudske straže so spadale v sklop občinskih administracij. Nadzor nad delom občinskih ljudskih odborov in neposredna udeležba državljanov pri njihovem delu je bil po določilih splošnega zakona o ljudskih odborih dodeljen zborom volivcev, občinskim referendumom in komisijam dr­ žavljanom. Zakon o občinskih ljudskih odborih je vse tri institute opredelil podrobneje. b ) L ju d sk i o d b o r i m estn ih ob čin v s e s ta v i o k ra je v s p o s e b n im i p ra vic a m i Organizacijo, delovanje in pristojnosti ljudskih odborov mestnih občin v sestavi okrajev s posebnimi pravicami (LOMO) je urejal Zakon o ljudskih od­ borih mest in mestnih občin.319 3 1 7 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 182-184; Josip Globevnik: Krajevni odbori, str. 13-25. 318 Josip Globevnik: Tajnik ljudskega odbora, Ljudska uprava, V/9, Ljubljana 1952, str. 432-440. 319 Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin, Ur. 1 . LRS, št. 19-90/1952. Ljudski odbori mestnih občin v sestavi okrajev s posebnimi pravicami so bili enodomni ljudski odbori, in to kljub dejstvu, da so imele te mestne občine svoje družbene plane in »... bi na prvi pogled mogel kdo misliti, da bi bilo prav, da bi imel ljudski odbor mestne občine s posebnimi pravicami svoj zbor proizvajalcev, kakor ga imata okrajni in mestni ljudski odbor ...« To pa ni bilo potrebno, ker so bile koristi proizvajalcev z območja mestnih občin s poseb­ nimi pravicami zavarovane s tem, ker so morali biti družbeni plani občin s posebnimi pravicami usklajeni z okrajnim družbenim planom in »... imajo predstavniki proizvajalcev, izvoljeni v zbor proizvajalcev okrajnega ljudskega odbora, vso možnost, da pri izravnavanju družbenega plana mestne občine z okrajnim družbenim planom varujejo koristi proizvajalcev z območja mestne občine s posebnimi pravicami ...«32° Tudi za ljudske odbore mestnih občin je veljalo, da je organiziranost in delovanje njihovih svetov ter številčni sestav v pristojnosti njihovih statutov. Na konstitutivnih sejah so odborniki izvolili svoje organe; predsednike, pod­ predsednike in člane stalnih odborniških komisij ter predsednike in člane svetov ljudskih odborov mestnih občin. Ker so imeli ljudski odbori mestnih občin mest s posebnimi pravicami v sestavi okrajev več pristojnosti kot občinski in njim enaki ljudski odbori, so morali pri ljudskih odborih takih mestnih občin ustanoviti štiri od petih svetov, lahko pa le nekatere od njih, ki sojih ustanavljali pri mestnih ljudskih odborih, in sicer: ljudski odbor Svet ljudski odbor mestne občine za gospodarstvo za komunalne zadeve za prosveto in kulturo za ljudsko zdravstvo in socialno politiko Pri ljudskih odborih mestnih občin v sestavi okrajev s posebnimi pravicami ni bilo dovoljeno ustanavljati svetov za notranje zadeve. Za proučevanje posameznih vprašanj, pripravljanje sklepov in izvajanje anket so v skladu s statutarnimi načeli tudi pri ljudskih odborih mestnih občin smeli ustanavljati stalne in začasne odborniške komisije. Stalne so iz­ volili odborniki na svojih prvih zasedanjih, njihova mandatna doba je bila enaka kot mandatna doba odbornikov. Začasne odborniške komisije pa so volili ob konkretnih vprašanjih, njihova mandatna doba je trajala do oprav­ ljene naloge. 320 Jože Hacin: Razlike med občinskim ljudskim odborom in ljudskim odborom mestne občine s posebnimi pravicami, Ljudska uprava, V/9, Ljubljana 1952, str. 445. Ljudski odbori mestnih občin so lahko ustanavljali enake stalne komisije kot mestni ljudski odbori. Vse so imele predsednika in 3 do 7 članov, le ra­ čunske komisije, ki so bile obvezne, so štele po 3 člane. To so bile: Ljudski odbor Stalna odbom iška komisija ljudski odbor mestne občine računska mandatno-imunitetna za družbeni plan in proračun za pravne predpise in organizacijska vprašanja za volitve in imenovanja Ljudski odbori mestnih občin so smeli glede na svoje potrebe ustanavljati tudi druge stalne odborniške komisije. Izvajanje zadev iz pristojnosti ljudskih odborov mestnih občin v sestavi okraja s posebnimi pravicami je bilo naloženo administraciji teh odborov. Vodili sojo tajniki, nadzirali pa predsedniki. Administracija je bila sestavljena iz tajništva in tajništev svetov oziroma oddelkov. Organizacija administracije je bila v pristojnosti statutov ljudskih odborov mestnih občin. Skupno tajništ­ vo in tajništva ali oddelki svetov so se smeli deliti še na manjše organizacijske enote. Po zakonu je bilo mogoče pri ljudskih odborih mestnih občin namesto tajništev svetov ali oddelkov za delovna področja enega ali več svetov usta­ noviti odseke ali referate pri tajništvu. Tajništva so vodili tajniki ljudskih od­ borov, tajništva svetov ali oddelkov pa načelniki, ki so bili hkrati tajniki od­ govarjajočih svetov. Pri ljudskih odborih mestnih občin, kjer so ustanovili odseke, so te vodili šefi odsekov, šefi samostojnih odsekov so bili lahko tajniki svetov. V okvir zakonskega poglavja o administraciji ljudskih odborov mestnih občin v sestavi okrajev s posebnimi pravicami so spadala tudi določila o usta­ novitvi sodnikov za prekrške. Ljudski odbori teh mestnih občin so morali za odločanje o »upravnem kazenskem postopku« izvoliti enega ali več sodnikov za prekrške in njihove namestnike, ki so bili za svoje delo odgovorni svojim ljudskim odborom. Podrobnosti so bile določene v posebnem zakonu. Doteda­ nji zakoni o ljudskih odborih instituta sodnikov za prekrške niso poznali. Podobno kot pri občinskih ljudskih odborih so imeli tudi ljudski odbori mestnih občin v okviru svojih administracij mestne ljudske straže, ki so jih sporazumno z ljudskimi odbori mestnih občin ustanavljali z odločbami repub­ liškega organa za notranje zadeve. Kjer pa ljudski odbori mestnih občin niso imeli mestnih straž, so smeli naložiti ljudski milici, da je zavarovala admi­ nistrativne izvršitve njihovih sklepov in odločb. Tako kot pri občinskih ljud­ skih odborih, je bila njihova podrejenost opredeljena tudi pri ljudskih odborih mestnih občin. Zagotavljanje reda in miru ter osebno in premoženjsko var­ nost so izvajali po navodilih in pod nadzorom načelnikov izpostav oddelkov za notranje zadeve pri okrajnih ljudskih odborih. Nadzorne naloge in neposredna udeležba državljanov pri delu mestnih ljudskih odborov so bile tako kot pri občinskih ljudskih odborih dodeljene zborom volivcev, mestnim referendumom in komisijam državljanov. Njihova organizacija in delovanje sta bila v zakonu podrobneje urejena. c ) L ju d s k i o d b o r i m e s t, v z a k o n u im e n o v a n i t u d i m e s tn i lju d s k i o d b o r i Po zakonu o upravnoteritorialni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, kije bil sprejet 12. aprila 1952, so upravnoteritorialno enota mesto postala na­ slednja mesta: Ljubljana kot glavno mesto, Maribor in Celje. Enako jih je opredeljeval tudi sredi leta 1952 sprejeti Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin.3 2 1 Določal je organizacijo, delovanje in pristojnosti njihovih ljudskih odborov, ki jih pogosto imenuje tudi mestni ljudski odbori (MLO). V praksi je obveljalo, da so ljudske odbore teh mest imenovali mestni ljudski odbori. Ker isti zakon določa organizacijo, delovanje in pristojnosti tudi za ljudske odbore mestnih občin mest v sestavi okrajev s posebnimi pravicami, je njegovo razumevanje, tudi zaradi relativno nepregledno razporejene vsebine, precej težko. Zakon v 7. členu določa, da so ljudski odbori mest, to so mestni ljudski odbori, dvodomni. Ljudski odbor Dom ozirom a zbor ljudskega odbora ljudski odbor mesta oziroma mestni ljudski odbor mestni zbor zbor proizvajalcev Tako kot za vse vrste ljudskih odborov, je tudi za ljudske odbore mest oziroma mestne ljudske odbore veljalo, da so organiziranost in delovanje nji­ hovih svetov ter njihov številčni sestav v pristojnosti njihovih statutov. Dvodomni mestni ljudski odbori so na prvih skupnih konstitutivnih sejah obeh zborov izvolili svoje organe, to je predsednike ter enega ali dva pod­ predsednika, skupne odborniške komisije obeh zborov in predsednike ter člane svetov. Poleg štirih svetov, ki so jih smeli ustanoviti ljudski odbori mestnih občin, so pri mestnih ljudskih odborih smeli ustanoviti še svet za notranje zadeve. 321 Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 11-39/ 1952; Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin. Ur. 1 . LRS, št. 19-90/1952. Ljudski odbor Sveti ljudski odbor mesta oziroma mestni ljudski odbor za gospodarstvo za komunalne zadeve za prosveto in kulturo za ljudsko zdravstvo in socialno politiko za notranje zadeve Na skupnih sejah obeh zborov so morali odborniki izvoliti dve obvezni skupni odborniški komisiji obeh zborov mestnih ljudskih odborov. Ljudski odbor Skupna komisija obeh zborov ljudski odbor mesta oziroma mestni ljudski odbor za volitve in imenovanja računska Stalne odborniške komisije pri zborih mestnih ljudskih odborov so štele 3 do 7 članov, skupne stalne komisije za volitve in imenovanja 5 do 9 članov, skupne stalne računske komisije pa so imele le po 3 člane. Pri mestnih ljudskih odborih sta vsak zbor zase lahko imenovala naslednje stalne odborniške komisije: Ljudski odbor Zbor oz. dom Stalna odborniška komisija zbora ljudski odbor mesta oziro­ ma mestni ljudski odbor mestni zbor mandatno-imunitetna za družbeni plan in proračun za pravne predpise in organizacijska vprašanja za prošnje in pritožbe zbor proiz­ vajalcev mandatno-imunitetna za družbeni plan in proračun Vsak zbor mestnega ljudskega odbora je lahko ustanovil še druge stalne odborniške komisije. Tudi pri mestnih ljudskih odborih je bilo mogoče za reševanje konkretnih nalog ustanavljati začasne odborniške komisije, ki so prenehale obstajati, ko so bile njihove naloge opravljene. Tako kot pri drugih ljudskih odborih, je tudi za organe mestnih ljudskih odborov veljalo, da njihove naloge in številčno stanje natančno opredeljujejo njihovi statuti. Enako kot za ljudske odbore mestnih občin v sestavu okrajev s posebnimi pravicami je tudi za ljudske odbore mest oziroma mestne ljudske odbore ve­ ljalo, da je bilo izvajanje zadev iz pristojnosti ljudskih odborov naloženo administraciji teh odborov. Predstavljali so jo tajništva in tajniški sveti ter odbori, namesto tajniških svetov ali oddelkov pa je bilo mogoče za delovna področja več svetov ustanoviti odseke ali referate pri tajništvu. V admini­ stracijo so spadali tudi s strani ljudskih odborov mest oziroma mestnih ljud­ skih odborov izvoljeni eden ali več sodnikov za prekrške in njihovi namestniki, ki so odločali o upravnih in kazenskih postopkih. Kot pa je razvidno iz 37. in 38. ter 174. in 175. člena zakona, pa ljudski odbori mest oziroma mestnih ljudskih odborov niso imeli svojih mestnih ljudskih straž. Kot pri ostalih ljudskih odborih, je bila nadzorna funkcija in neposredna udeležba državljanov pri poslovanju ljudskih odborov mest oziroma mestnih ljudskih odborov naložena zborom volivcev, mestnim referendumom in komi­ sijam državljanov. Njihova organizacija in delovanje sta bila podrobneje ure­ jena v zakonu. č ) O k r a jn i lju d s k i o d b o r i Organizacijo, delovanje in pristojnosti okrajnih ljudskih odborov (OLO) je urejal Zakon o okrajnih ljudskih odborih, ki je bil skupaj z ostalima repub­ liškima zakonoma o ljudskih odborih na območju LRS sprejet 30. junija 1952.322 Dvodomni okrajni ljudski odbori so imeli dva zbora. Ljudski odbor Dom ozirom a zbor ljudskega odbora okrajni ljudski odbor okrajni zbor zbor proizvajalcev Na prvih skupnih konstitutivnih sejah obeh zborov so izvolili svoje organe: predsednike ter enega ali dva podpredsednika, skupne odborniške komisije obeh zborov in predsednike ter člane svetov okrajnih ljudskih odborov. Kot pri drugih vrstah ljudskih odborov, je tudi zanje veljalo, da s statuti predpišejo svojo notranjo ureditev. Za izvajanje sorodnih upravnih zadev so pri okrajnih ljudskih odborih ustanavljali svete, in sicer: 322 Zakon o okrajnih ljudskih odborih, Ur. 1 . LRS, št. 19-89/1952. Ljudski odbor Svet okrajni ljudski odbor za gospodarstvo za komunalne zadeve za prosveto in kulturo za ljudsko zdravstvo in socialno politiko za notranje zadeve Svete so vodili predsedniki, ki so jih izvolili okrajni ljudski odbori izmed svojih članov, ostale člane - 4 do 8 - so prav tako lahko izvolili izmed okrajnih odbornikov pa tudi predstavnikov gospodarskih in družbenih organizacij ter zavodov in tistih državljanov, »... ki po svojih osebnih in strokovnih zmož­ nostih lahko pomagajo pri izpolnjevanju nalog sveta ...« Njihov mandat je trajal eno leto, nobena oseba pa ni smela biti član več kot dveh svetov. Tudi za okrajne ljudske odbore je veljalo, da so za pripravljanje sklepov in izpeljavo različnih anket izvolili stalne in začasne odborniške komisije. Stalne so bile izvoljene na prvih sejah okrajnih ljudskih odborov, in sicer za obdobje celotnega mandata okrajnega ljudskega odbora. Začasne odborniške komisije so volili po potrebi, in sicer za obdobje, dokler niso opravili zaupane jim na­ loge. Odborniki so smeli biti člani največ dveh odborniških komisij. Tako kot dvodomni ljudski odbori mest oziroma mestni ljudski odbori, so morali tudi okrajni zbori in zbori proizvajalcev pri okrajnih ljudskih odborih na skupnih sejah obvezno izvoliti dve skupni stalni odborniški komisiji: Ljudski odbor Skupna komisija obeh zborov okrajni ljudski odbor za volitve in imenovanja računska Stalne odborniške komisije pri zborih okrajnih ljudskih odborov so štele 3 do 7 članov, komisije za volitve in imenovanja 5 do 9 članov, računske ko­ misije pa le po 3 člane. Zbora okrajnih ljudskih odborov sta imela naslednje stalne odborniške ko­ misije: Ljudski odbor Zbor oz. dom Stalna odborniška komisija zbora okrajni ljudski odbor okrajni zbor mandatno-imunitetna za družbeni plan in proračun za pravne predpise in organizacijska vprašanja za prošnje in pritožbe zbor proizvajalcev mandatno-imunitetna za družbeni plan in proračun Dopuščena je bila možnost, da zbora okrajnih ljudskih odborov ustanav­ ljata še druge stalne odborniške komisije. Tako kot pri drugih ljudskih odborih, je tudi za organe okrajnih ljudskih odborov veljalo, da njihove naloge in številčno stanje natančno opredelijo nji­ hovi statuti. Izvajanje zadev iz pristojnosti dvodomnih okrajnih ljudskih odborov je bilo naloženo njihovi administraciji. Predstavljala sojo tajništva okrajnih ljudskih odborov (opravljala so vse skupne zadeve ljudskih odborov, ki niso spadale v pristojnost nobenega od svetov) in tajništva svetov, ki so se včasih imenovala tudi oddelki. V večjih mestih je republiški organ za notranje zadeve lahko namesto oddelkov za notranje zadeve ustanovil uprave za notranje zadeve. Pri ljudskih odborih manjših okrajev je bilo mogoče namesto tajništev svetov oziroma oddelkov za zadeve iz delovnega področja enega ali več svetov usta­ noviti odseke ali referate. V administracijo so spadali tudi s strani okrajnih ljudskih odborov izvoljeni eden ali več sodnikov za prekrške in njihovi na­ mestniki, ki so odločali o upravnih kazenskih prestopkih. Tako kot ljudski odbori mest oziroma mestni ljudski odbori v okvirih svojih administracij niso imeli svojih mestnih ljudskih straž, jih tudi niso imeli okrajni ljudski odbori. Za administrativne izvršitve svojih sklepov so po 27. členu zakona te naloge naložili ljudski milici. Kot pri ostalih ljudskih odborih, je bila nadzorna funkcija in neposredna udeležba državljanov pri poslovanju okrajnih ljudskih odborov naložena zborom volivcev, okrajnim referendumom in komisijam državljanov. Njihova organizacija in delovanje sta bila podrobneje urejena v zakonu. Zaradi lažjega uradovanja administracij mestnih in okrajnih ljudskih od­ borov so le-ti s statuti lahko določili, »... da se posamezna uradna opravila kakor: overitve listin in podpisov, sprejemanje izjav, izdajanje raznih potrdil, sprejemanje prošenj in pritožb, vročenje vabil in odločb, zbiranje raznih podatkov in druge podobne tehnične zadeve ...« opravljajo za določena ob­ močja mest in okrajev v izpostavah administracije mestnih in okrajnih ljud­ skih odborov. V statutih so morali določiti predele območij mestnih in okraj­ nih ljudskih odborov, kjer so ustanavljali izpostave. Zakon o okrajnih ljudskih odborih je določal, da »... izpostave lahko ustanovijo samo za tisto območje okraja, ki je oddaljeno od sedeža okrajnega ljudskega odbora in ima z njim slabe prometne zveze ...« Prav tako je le za okrajne ljudske odbore veljalo, da se je smelo zaradi olajšanja uradovanja »... administracije okrajnega ljud­ skega odbora s prebivalci bolj oddaljenih območij okraja ...« s statuti določiti posebne uradne dneve »... v posameznih krajevnih središčih izven sedeža okrajnega ljudskega odbora ...« d ) Skupne n a lo g e vseh lju d sk ih o d b o ro v Na predlog svetov za notranje zadeve pri mestnih in okrajnih ljudskih od­ borih so bile z odločbami republiškega upravnega organa za notranje zadeve in sporazumno z republiškim upravnim organom za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti ustanovljene izpostave oddelkov za notranje zadeve mestnih in okrajnih ljudskih odborov. V njihovo pristojnost je spadala skrb za vzdrže­ vanje krajevnega reda in miru in opravljanje tistih opravil, za katere so jih pooblastili oddelki za notranje zadeve mestnih ljudskih odborov. Zlasti skrb za red in mir na območjih izpostav oddelkov so bile naloge, ki so jih pri ljud­ skih odborih mestnih občin in občinskih ljudskih odborih opravljale mestne oziroma občinske ljudske straže. Sveti pri ljudskih odborih mestnih občin v sestavi okrajev s posebnimi pra­ vicami, mestnih ljudskih odborih in okrajnih ljudskih odborih so smeli izvoliti odbore in jim dati v proučevanje in pripravo rešitev posamezne zadeve iz svojih delovnih področij. Odbori so šteli 3 do 5 članov. Predsedniki odborov so morali biti člani sveta, člani pa so bili odborniki ljudskih odborov ali drugi državljani. Sveti pri vseh ljudskih odborih so bili izvoljeni za eno leto, vendar pa »... delajo še po preteku delovne dobe ljudskega odbora, dokler novi ljudski odbor ne izvoli novih svetov ...« Za stalne odborniške komisije pri vseh vrstah ljudskih odborov je veljalo, da njihovi člani niso mogli biti predsedniki ljudskih odborov in predsedniki svetov ljudskih odborov. Zakoni so za vse ljudske odbore določali, da morajo imeti svoja imena, ki so morala biti dvojezična, če je na njihovih območjih živela »znatna narodna manjšina«. Vsi so morali imeti uradni pečat in pravilne napisne table na stavbah, v katerih so poslovali. Tako kot oba predhodna splošna zakona o ljudskih odborih, je imel tudi splošni zakon iz leta 1952 posebno poglavje, ki je urejalo razmerje med ljud­ skimi odbori in višjimi organi državne oblasti in državne uprave. Določila o hierarhiji odnosov so povzeli tudi vsi trije slovenski zakoni o ljudskih odborih. V splošnem je veljalo, da so bila razmerja postavljena »... na podlago med­ sebojnih zakonitih pravic in dolžnosti, kar pomeni, da ima višji ljudski odbor oziroma republiški državni organ v razmerju do ljudskega odbora samo tiste pravice in dolžnosti, ki so mu po zakonu izrecno dane ... Višjemu ljudskemu odboru oziroma republiškemu državnemu organu so v razmerju do ljudskega odbora zagotovljene ... določene pravice in dolžnosti, da se v duhu načel de­ mokratičnega centralizma zagotovi skladno in zakonito izvajanje nalog enot­ ne državne oblasti na vseh stopnjah njene organizacije ,..«3 2 3 Reorganizacija ljudskih odborov je bila leta 1952 bistveno drugačna kot v splošnih zakonih o ljudskih odborih v letih 1946 in 1949. »... Ni šlo več za iz­ popolnitev postavljenega sistema, ampak za nekatere bistvene novosti, ki so presegale ustavne ureditve iz leta 1946; šlo je za spremembo samih ustavnih načel v temeljih družbene in politične ureditve Jugoslavije zato so bili 323 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 115. zvezni in republiški zakoni o ljudskih odborih sprejeti po ustavnem postopku ...« in so imeli značaj ustavnih zakonov. Bili so predhodnica zveznega in re­ publiških ustavnih zakonov, ki so bili sprejeti konec januarja 1953. Vzposta­ vitev občine pa je pomenila močan poudarek lokalne samouprave.324 13. Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve in organih oblasti Ljudske republike Slovenije z dne 30. januarja 1953 Družbene spremembe na prehodu štiridesetih v petdeseta leta 20. stoletja je v Sloveniji 30. januarja 1953 uzakonila Ljudska skupščina LRS s sprejetjem ustavnega zakona. Zakon ni posegel v organiziranost ljudskih odborov kot najvišjih organov oblasti v občinah, mestih in okrajih. Povzel je enodomnost občinskih ljudskih odborov in ljudskih odborov mestnih občin v sestavi okrajev s posebnimi pravicami ter dvodomnost mestnih in okrajnih ljudskih odborov. Njihova podrobnejša organiziranost je bila prepuščena statutom ljudskih od­ borov.325 Ena od nalog Izvršnega sveta LRS, ki jo je določal slovenski ustavni zakon, je bila tudi sprejemanje predpisov o organizaciji in delu upravnih organov ljudskih odborov. Na tej podlagi je slovenski izvršni svet 17. aprila 1954 spre­ jel navodilo o ureditvi gozdarske službe v okrajih in mestih. Po njej so za vse okrajne in mestne pristojnosti s področja gozdarstva morali ustanoviti okraj­ ne in mestne gozdarske uprave, ki so bile posvetovalni organi okrajnih ozi­ roma mestnih gozdnih komisij. Vodili so jih šefi, ki so jih imenovali okrajni oziroma mestni ljudski odbori. Terensko delo so v gozdnih revirjih izvajali revirski gozdarji, znotraj gozdnih revirjev pa logarji v logarskih okoliših. Gozdne revirje in logarske okoliše so morale določiti okrajne oziroma mestne gozdne uprave. Financirali sojih okrajni oziroma mestni gozdarski skladi. Pri občinskih ljudskih odborih so za področje gozdarstva delovale občinske gospodarske komisije in občinski gozdni skladi.326 14. Uvedba komunalne ureditve, 16. junija 1955 Leto 1954 in prva polovica leta 1955 sta minila v znamenju priprav na uvedbo novega komunalnega sistema. Uveden je bil 16. junija 1955, ko je Ljudska skupščina FLRJ na seji Zveznega zbora sprejela Splošni zakon o ure­ ditvi občin in okrajev.327 Poslej so lokalne oblastne organe v občinah kot te­ 324 Janez Šmidovnik: Koncepcija, str. 105, 113: Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 61. 325 Ustavni zakon o tem eljih družbene in politične ureditve in o organih oblasti v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 3-13/1953. 326 Navodilo o ureditvi gozdarske službe v okrajih in mestih. Ur. 1 . LRS, št. 15-55/1954. ■377 v v Edvard Kardelj: Nova ureditev občin in okrajev, ekspoze ob sprejemu Splošnega zakona o ureditvi občin in okrajev v Ljudski skupščini FLRJ, objavljen v prilogi časopisa Borba z dne 18. junija 1955, Ljudska uprava, VIII/8-9, Ljubljana 1955, str. 367-385. meljnih politično-teritorialnih organizacijah in družbeno-ekonomskih skup­ nostih prebivalcev predstavljali občinski ljudski odbori. Okrajni ljudski odbori pa so bili organi oblasti v okrajih, ki so bili opredeljeni kot politično teri­ torialne organizacije in družbeno-ekonomske skupnostih občin. Republiški za­ kon o območjih občin in okrajev, ki je bil sprejet 28. junija 1955 na podlagi 4. člena zveznega splošnega zakona, je odpravil številne občine in njihove ob­ činske ljudske odbore, med drugim tudi mestni občini Ljubljana in Maribor in njuna mestna ljudska odbora ter vse mestne občine s posebnimi pravicami in njihove ljudske odbore. Dopuščena je bila možnost, da bi za območja novih ljubljanskih in mariborskih občin kot občin v sestavi mest, s statutoma okrajnih ljudskih odborov Ljubljana in Maribor ustanovili mestna sveta, kot organa »... za opravljanje komunalnih in drugih zadev, ki imajo skupen po­ men za te občine ...« Nova zakonodaja o ureditvi občin in okrajev je obdržala enodomnost občinskih (bilo jih je 130) in dvodomnost okrajnih ljudskih odborov (bilo jih je 11). Občinski ljudski odbori so imeli predsednike, lahko pa tudi po enega podpredsednika. Tudi okrajni ljudski odbori so imeli predsednike, lahko pa tudi še enega ali več podpredsednikov. Za opravljanje izvršilnih in upravnih zadev so se pri obeh vrstah ljudskih odborov ustanavljali svete. Zvezni zakon o ureditvi občin in okrajev je uzakonil krajevne odbore; ti so nadomestili dotedanje vaške odbore,328 ki jih je določal Splošni zakon o ljudskih odborih iz aprila 1952. Ustanovili so jih s statuti. Namenjeni so bili zagotovitvi kar največje udeležbe »... državljanov pri občinski samoupravi in da bi se opravljale posamezne zadeve, ki so neposrednega pomena za krajevno prebivalstvo ...« Upravne naloge občinskih in okrajnih ljudskih odborov so po zakonu o ureditvi občin in okrajev izvrševali občinski in okrajni upravni organi. Upravni organi ljudskih odborov so bili lahko: oddelki ali samostojni odseki, uprave, uradi, upravni zavodi, upravne komisije, inšpekcije in drugi organi. Vsak občinski ljudski odbor si je glede na obseg dela s statutom določal ozi­ roma sam ustanovil vrste upravnih organov ter njihove pristojnosti. Skrb za organizacijo in pravilno poslovanje upravnih organov ljudskih odborov je bila naložena tajnikom ljudskih odborov. Opravljanje upravnih kazenskih postopkov na prvi stopnji je bilo glede na določene pristojnosti naloženo občinskim in okrajnim sodnikom za prekrške. Zakon pa je vpeljal tudi okrajni senat sodnika za prekrške (sestavljali so ga predsednik senata in sodnika porotnika), ki je kot drugostopenjski organ od­ ločal o pritožbah na odločbe občinskih sodnikov za prekrške. O pritožbah na odločbe okrajnih sodnikov pa je na drugi stopnji odločal senat za prekrške pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve. 328 Josip Globevnik: Krajevni odbori, str. 26-105. Zakonodaja o ureditvi občin in okrajev je uveljavila tudi krajevne urade, katerih namen je bil, »... da bi bile določene občinske upravne službe bližje prebivalstvu ...« Z občinskimi statuti, v katerih so bile opredeljena tudi pri­ stojnosti krajevnih uradov, so jih smeli ustanavljati v posameznih območjih občin. Za varstvo pravic uslužbencev upravnih organov so ustanavljali okrajne personalne komisije, okrajna disciplinska sodišča pa so odločala o sporih iz delovnega področja občinskih in okrajnih uslužbencev. Zakon je v 60. členu zahteval, da za vsako novo občino takoj po uveljavitvi zakona ustanovijo pripravljalni odbor (slovenska izvedbena zakonodaja ga je imenovala pripravljalni odbor za formiranje komun in skupnosti komun), ka­ terega naloga je bila »... izvršitev priprav v zvezi z reorganizacijo in delo­ vanjem ljudskih odborov novih občin in okrajev ...« in zlasti še priprava osnutkov novih statutov ter razreševanje prehodnih kadrovskih vprašanj. Slovenska izvedbena zakonodaja je določila, da dotedanji ljudski odbori pre­ nehajo delovati »... tisti dan, ko se konstituirajo ljudski odbori novih občin in okrajev ...« S 30. junijem 1955, k o je začela veljati slovenska izvedbena zako­ nodaja, je moral Izvršni svet Ljudske skupščine LRS ustanoviti tudi republiško komisijo, katere naloga je bila skrb za pravilno in pravočasno organizacijo novih ljudskih odborov in strokovna pomoč novim ljudskim odborom pri teh vprašanjih. V 59. členu zveznega zakona je bilo določeno, da morajo novi ljudski odbori občin in okrajev s 1. septembrom 1955 prevzeti vse funkcije organov oblasti. Le zvezni izvršni svet je lahko po potrebi za celotno območje posamezne re­ publike ali njenih delov določil, da novi občinski in okrajni ljudski odbori začnejo izvajati svoje oblastne funkcije šele s 1. oktobrom 1955. Do tako do­ ločenih datumov so se morali novi občinski in okrajni ljudski odbori kon­ stituirati in sprejeti svoje statute. Po zakonu so republiški izvršni sveti lahko s svojimi odloki določili, »... da začnejo v mestih, v katerih se ustanovijo občine, ljudski odbori novih občin z delom po 1. septembru 1955, vendar najpozneje 1. januarja 1956 ...« V takih primerih so se tudi podaljšali roki za sprejem občinskih statutov. Do pre­ vzema funkcij oblasti novih občinskih ljudskih odborov so dotedanji mestni ljudski odbori opravljali svoje delo, vendar »... s pristojnostjo občinskega ljud­ skega odbora ,..«329 329 Splošni zakon o ureditvi občin in okrajev, Ur. 1 . FLRJ, št. 26-269/1955: Zakon o izvedbi nove ure­ ditve občin in okrajev, Ur. 1 . LRS, št. 24-120/1955; Zakon o obm očjih okrajev in občin v Ljudski re­ publiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 24-119/1955; Josip Globevnik: Ljudski odbori v novi komunalni ureditvi, Ljudska uprava, VIII/11, Ljubljana 1955, str. 567-578. V. VOLITVE V NARODNOOSVOBODILNE IN LJUDSKE ODBORE 1. Uvod Po končani drugi svetovni vojni so Federalno Slovenijo oziroma Federalno državo Slovenijo v okviru Demokratične federativne Jugoslavije vodili: Sloven­ ski narodnoosvobodilni svet (SNOS) kot slovenski zakonodajni in predstavniški organ, njegovo predsedstvo in kot izvršilni in odredbodajalni organ Narodna vlada Slovenije, ki je bila 5. maja 1945 z zakonom ustanovljena v Ajdovščini. Podlaga za njeno ustanovitev so bila navodila Predsedstva Avnoja o osnovnih načelih za ustanovitev federalnih vlad federalnih enot, sprejeta aprila 1945. Zakon, ki ga je tega dne na slavnostni seji sprejelo Predsedstvo SNOS, je vlado opredeljeval kot »... najvišji izvršilni in naredbodajni organ državne oblasti v Sloveniji ...« Odgovorna je bila Slovenskemu narodnoosvobodilnemu svetu in njegovemu predsedstvu. Sestavljali so jo predsednik in podpredsednik vlade (lahko sta bila tudi dva podpredsednik) in ministri za: notranje zadeve, pravo­ sodje, prosveto, finance, industrijo in rudarstvo, trgovino in oskrbo, polje­ delstvo, gozdarstvo, socialno politiko, narodno zdravje, gradnje in lokalni promet. V 5. členu zakona je bilo določeno, da »... Predsedstvo Narodne vlade Slovenije in ministri vodijo posle posameznih državnih panog, kolikor ne spa­ dajo v pristojnost Demokratične federativne Jugoslavije oz. njenih ministrstev ...« Predsedstvo SNOS je na seji v Ajdovščini sprejelo še ukaz o imenovanju Narodne vlade Slovenije, katere predsednik je postal Boris Kidrič. Narodna vlada Slovenije, ki je 10. maja 1945 prišla v Ljubljano, je na podlagi 6. člena zakona o njeni ustanovitvi, na osnovi zakonov in odlokov Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) in njegovega predsedstva ter odlokov Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in njegovega predsedstva, izdajala naredbe in navodila.330 Na nižjih ravneh je po končani vojni v Federalni Sloveniji obveljalo splošno načelo, po katerem je bilo ozemlje Slovenije upravnoteritorialno razdeljeno na kraje, okraje in okrožja, tako kot se je razdelitev izoblikovala med vojno. Vodili so jih narodnoosvobodilni odbori, ki so bili na osvobojenem ozemlju izvoljeni že med vojno,331 in ljudski odbori Osvobodilne fronte. Tudi ti so se 330 Zakon o Narodni vladi Slovenije. Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 5-27/1945, Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 161, str. 217-219; Ukaz o imenovanju Narodne vlade Slovenije, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 5-28/1945; Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 162, str. 219; Zdenko Čepič: Ustanovitev prve slovenske narodne - ljudske vlade v Ajdovščini, Ljubljana 1985; Brane Kozina: Republiški upravni organi v LRS od 1945 do 1953, Ljubljana 1996, str. 46-47; geslo: Boris Kidrič, ES 5, Ljub­ ljana 1991, str. 62-63; geslo: Narodna vlada Slovenije, ES 7, Ljubljana 1993, str. 308-309. 331 Geslo: Narodnoosvobodilni odbor, ES 7, Ljubljana 1993, str. 332; geslo: Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo, ES 7, Ljubljana 1993, str. 332. Po Fočanskih predpisih, ki jih je februarja 1942 sprejel Vrhovni štab, so bili narodnoosvobodilni odbori opredeljeni kot voljeni začasni organi ljudske oblasti. Vaški odbori so bili voljeni neposredno, občinski in okrajni pa posredno »... izoblikovali med vojno in so delovali na neosvobojenem ozemlju in zato ob koncu vojne še niso bili izvoljeni po načelih odloka o razpisu volitev v narod­ noosvobodilne odbore, ki g a je 19. februarja 1944 sprejel Slovenski narodno­ osvobodilni svet, in odloka o razpisu volitev v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okrajne narodne skupščine, ki ga je 1. marca 1944 sprejelo Pred­ sedstvo SNOS. Tudi odlok Predsedstva SNOS o krajih, okrajih in okrožjih ter njihovih narodnoosvobodilnih odborih, ki je začel veljati 21. maja 1944, je v 3. in 4. členu poudaril, da so narodnoosvobodilni odbori voljeni organi lokal­ ne državne oblasti.332 2. Volitve v narodnoosvobodilne odbore Volitve v Slovenskem primorju in Federalni Sloveniji po končani drugi sve­ tovni vojni so nadaljevanje volitev, ki so na obeh območjih potekale že leta 1944. a ) V o litv e v n a ro d n o o s vo b o d iln e o d b o re v S loven sk em p rim o rju , 1 9 4 5 -1 9 4 7 V Slovenskem primorju so volitve v narodnoosvobodilne odbore potekale na podlagi predpisov PNOO za Slovensko primorje z dne 22. septembra 1944 izdal, k ije »... prilagojeno za Slovensko primorje uzakonil odloke predsedstva SNOS. To so bili 1. Odlok PNOO o volitvah v KNOO ter okrajne in okrožne narodnoosvobodilne skupščine. 2. Pravilnik o poslovanju okrožnih, okrajnih in krajevnih volilnih komisij za volitve. 3. Navodila odseka za izgradnjo ljud­ po delegatih nižjih NOO ...« Volilna pravica je bila splošna in enaka ter pasivna in aktivna tako za moške kakor tudi za ženske. Volitve so potekale na zborih volivcev, ki jim je bilo prepuščeno, na kakšen način jih bodo izvedli. Volitve v narodnoosvobodilne odbore so bolj podrobno opredeljevali Bihaški (Krajinski) predpisi, ki jih je septembra 1942 sprejel Vrhovni štab. Volilno pravico so dobili vsi moški in ženske, ki so dopolnili 18 let starosti. Kandidate za odbornike so predlagali na zborih volivcev, volitve so bile javne. Hkrati z volitvam i v osnovne narodnoosvobodilne odbore so pote­ kale še volitve delegatov v okrajne narodnoosvobodilne odbore, okrožne narodnoosvobodilne od­ bore pa so sestavljali delegati okrajnih narodnoosvobodilnih odborov in partizanskih odredov. Zaradi vojnih razm erje bil mandat odbornikov ljudskih odborov samo polletni. V Sloveniji, kjer so bili tem eljni organi ljudske oblasti oz. partizanske uprave odbori OF, so bili NOO na osvobojenem ozemlju izvoljeni organi te uprave. Leta 1942 s o jih na krajevni ravni izvolili na Dolenjskem in Notranjskem, 1943 v Slovenskem primorju na občinski ravni, 1944 pa na krajevni, okrajni in okrožni ravni v večini slovenskih pokrajin. Slovensko prim orje je bila edina pokrajina, kjer so izvolili pokrajinski NOO. Makso Šnuderl: Zgodovina, str. 169-170: Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 18. 332 Odlok o razpisu volitev v narodne osvobodilne odbore, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 15-131/1945, po­ natis; Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 111, str. 139-141, Odlok o razpisu volitev v kra­ jevne narodne osvobodilne odbore in okrajne narodnoosvobodilne skupščine, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 15-132/1945, ponatis; Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 124, str. 150-153; Odlok Pred­ sedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o krajih, okrajih in okrožjih ter njihovih narod­ noosvobodilnih odborih. Ur. 1 . SNOS, št. 2-10/1944; Makso Šnuderl: Dokumenti, dokument št. 137, str. 167-176. ske oblasti pri PNOO za pripravo in izvedbo volitev. 4. Odlok PNOO o krajih, okrajih in okrožjih ter njihovih NOO ...« Volitve, ki so bile neposredne, splošne in tajne, so zaradi vojnih razmer potekale do pozne jeseni oziroma do de­ cembra 1944. Predpisi PNOO za Slovensko primorje za volitve narodnoosvobodilnih od­ borov kot organov lokalne oblasti so veljali tudi za volitve po končani vojni. Jugoslovanska začasna uprava, ki ji je po 5. maju 1945 po sporazumu z anglo-ameriškimi zasedbenimi oblastmi pripadlo Slovensko primorje, je prek PNOO za Slovensko primorje in Trst (tako seje preimenoval 21. maja 1945) poskušala »... čim prej izvesti tajne in direktne volitve v vse organe narodne oblasti ...« Maja 1945 so na območjih, kjer med vojno ni bilo mogoče izpeljati volitev, volili krajevne in mestne narodnoosvobodilne odbore. Vsi izvoljeni odbori pa so bili le začasni nosilci oblasti, saj so nameravali v najkrajšem času izpeljati splošne, neposredne in tajne volitve v celotnem Slovenskem primorju. Odsek za notranje zadeve PNOO za Slovensko primorje in Trst je konec maja začel s pomočjo okrožnih, okrajnih in krajevnih odsekov in refe­ rentov za notranje zadeve sestavljati volilne imenike. Konec maja in v začetku junija 1945 je bila sklicana večina skupščin okrajnih in obeh okrožnih narod­ noosvobodilnih odborov. Izvršilni odbor Goriškega okrožja so izvolili 8. maja in ga potrdili na skupščini 31. maja 1945, izvršilni odbor Tržaškega okrožja pa 1. junija 1945. Z Beograjskim sporazumom, podpisanim 9. junija 1945, je bilo območje, ki je bilo do tedaj pod jugoslovansko zasedbeno upravo, razdeljeno na cono A, ki jo je dobila v upravljanje Zavezniška vojaška uprava, in cono B, ki jo je upravljala Vojaška uprava Jugoslovanske armade. Čeprav narodnoosvobodilni odbori, ki so delali po navodilih PNOO za Slovensko primorje in Trst, v coni A niso imeli statusa organov oblasti (Za­ vezniška vojaška uprava jim je odvzela vse pristojnosti), »... so le-ti z delom nadaljevali na vseh nivojih od pokrajinskega do krajevnega ...« »Ljudska ob la st...«, ki sojo predstavljali narodnoosvobodilni odbori, pa »... je bila tako zakoreninjena, da so bile še v letu 1946 volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore ...« Oktobra in novembra 1946 so npr. na Goriškem izvolili kar 27 krajevnih narodnoosvobodilnih odborov, opravljena pa so bila tudi zasedanja nekaterih okrajnih skupščin. V coni B je oblastno delo opravljalo 25. julija 1945 v Postojni ustanovljeno Poverjeništvo PNOO za Slovensko primorje in Trst (PPNOO) - v začetku julija seje preselilo v Ajdovščino -, ki kot del PNOO za Slovensko primorje in Trst ni bil posebej izvoljeni organ, saj mu je bilo formalno podrejeno in mu je od­ govarjalo. PPNOO za Slovensko primorje in Trstje 7. septembra 1945 sprejelo odlok o volitvah v krajevne narodnoosvobodilne odbore v coni B povsod tam, kjer jih niso mogli izpeljati jeseni 1944. Na sestanku odseka za izgradnjo oblasti pri PPNOO za Slovensko primorje in Trst s predstavniki okrajev Vzhodno- primorskega okrožja (okrožje je povezovalo okraje v coni B) o pripravi in izvedbi volitev so sprejeli navodilo za delo okrajnih in krajevnih volilnih ko­ misij. Volitve so se začele konec septembra, končale pa decembra 1945 z volit­ vami v okraju Koper, v katerem so že izvedene volitve v Izoli zaradi nepra­ vilnosti razveljavili in razpustili ter na novo imenovali volilno komisijo. Od oktobra 1945 do januarja 1946 so potekale tudi okrajne skupščine. Prve me­ sece leta 1946 je potekalo združevanje krajev, kar je povzročalo precej težav pri volitvah nekaterih na novo nastalih krajevnih narodnoosvobodilnih odbo­ rov. Z razpustitvijo PNOO za Slovensko primorje in Trst 23. februarja 1947 je formalno prenehalo tudi delovanje njegovega poverjeništva v Ajdovščini. Čeprav so v Federalni Sloveniji sredi februarja 1946 narodnoosvobodilne odbore preimenovali v ljudske odbore, se je naziv narodnoosvobodilni odbor v Slovenskem primorju ohranil do priključitve leta 1947.333 b ) V o litv e v n a ro d n o o s vo b o d iln e o d b o re v F e d e ra ln i S lo ven iji, o d ju l i ja d o a vg u sta 19 4 5 Po koncu druge svetovne vojne je »... v Sloveniji že obstajala mreža razno- stopenjskih NOO ...«, ki so bili izvoljeni med vojno.334 Kljub temu je bilo še precej območij, kjer lokalni organi oblasti še niso bili izvoljeni na način, kot sta ga določala odloka Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta z dne 19. februarja 1944 o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore in njegovega predsedstva o razpisu volitev v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okraj­ ne narodnoosvobodilne skupščine z dne 1. marca 1944. Na teh območjih so oblastne naloge opravljali lokalni organi Osvobodilne fronte, ki so imeli zato hkrati politični in oblastni značaj. Na dvojnost so opozarjali tudi na seji Politbiroja CK KPS 2. junija 1945, kjer so ugotovili, da se »... OF organizacija ne bo mogla razvijati, če združuje funkcije oblasti ...« Na isti seji so razpravljali tudi o pomenu volitev in se odločili, da jih je potrebno pripraviti na osnovi omenjenih odlokov. Uspešnost volitev so tesno povezovali z dobro kampanjo in pripravo ob upoštevanju dotedanjih volilnih izkušenj. Člani politbiroja so menili, d aje potrebno volitve izpeljati čim prej in čim bolj demokratično »... tam, kjer je možno - v centrih ...« Na seji 21. junija 1945 je bilo že izraženo mnenje, da bi »... volitve že lahko izvedli ,..«335 333 Nevenka Troha: Uprava, str. 93-99: M etka Gombač: Pokrajinski, str. 29, 40, 58; Metka Gombač: Poverjeništvo, str. 117-118; Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 191-344; Zakon o nazivu Ljudske republike Slovenije ter organov državne uprave in državne oblasti v Ljudski republiki Sloveniji. Ur. 1 . LRS, št. 15-62/1946. 334 Geslo: Ljudska oblast, ES 6, Ljubljana 1992, str. 286; Tone Ferenc: Ljudska oblast III, str. 87-493. 335 Darinka Drnovšek: Zapisniki, str. 27-33. Mnenje, izraženo na seji Politbiroja CK KPS, je potrdil tudi Kardeljev odgo­ vor Borisu Kidriču z dne 30. maja 1945. Kidrič je maja 1945 Kardelja spra­ ševal, ali »... naj izvajamo volitve ali po oficielnem odloku iz lanskega leta ali po kakšnem skrajšanem formalno manj demokratičnem postopku ...« Kardelj seje odločil za volitve po volilnih odlokih iz leta 1944 in dodal, naj bodo tajne, dobro pripravljene z »maksimalno demokracijo«. Narodna vlada Slovenije je 4. junija 1945 izvedbo volitev zaupala notranjemu ministrstvu.336 Pravna podlaga za izvedbo prvih povojnih volitev v lokalne organe oblasti, narodnoosvobodilne odbore, sta bila zato odloka SNOS in njegovega predsed­ stva, sprejeta 19. februarja in 1. marca 1944. Zaradi spremenjenih družbenih razmer po končani vojni je Predsedstvo SNOS 30. junija 1945 izdalo odlok, ki je dopolnjeval volilna predpisa. Po novem odloku razpisovanje volitev v kra­ jevne, okrajne in okrožne narodnoosvobodilne odbore ni bilo več v pristoj­ nosti Predsedstva SNOS, ampak ministrstva za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije. Po dopolnjenem predpisu so se »... krajevni narodno osvobo­ dilni odbori po mestih imenovali mestni narodno osvobodilni odbori ...« Predvidena je bila možnost, da bi večja mesta lahko dobila »... značaj okraja ali celo okrožja ...«, o čemer bi odločilo ministrstvo za notranje zadeve Narod­ ne vlade Slovenije. Natančneje je bil opredeljen odvzem volilne pravice, ki je po novem razen duševnih bolnikov in oseb, ki so jim bile odvzete državljanske pravice, niso imeli še »... narodni izdajalci, to so aktivni belogardisti, plavo- gardisti, domobranci, kulturbundovci, gestapovci in tisti, ki so se pregrešili zoper slovensko narodno čast ...« V 4. členu sprememb in dopolnitev odloka SNOS sta na novo opredeljena okrajni in okrožni narodnoosvobodilni odbor. Po odloku iz leta 1944 sta odbora predstavljala njuna izvršna odbora, po spremembah in dopolnitvah pa sta izvoljena okrajna skupščina skupaj z izvršnim odborom predstavljala okrajni narodnoosvobodilni odbor. Enako na­ čelo je veljalo tudi za okrožne narodnoosvobodilne odbore. Ker v odloku ni do­ ločeno, kako se volijo okrožne skupščine (to je verjetno tudi vzrok, da odlok Predsedstva SNOS z dne 1. marca 1944 ni razpisoval še volitev v okrožne na­ rodnoosvobodilne odbore), je v spremenjenem in dopolnjenem odloku dodano še določilo o volitvah okrožnih organov lokalne oblasti. Določeno je bilo, da se volitve okrožnih skupščin izvedejo tako, »... da izberejo volivci volilnih območij neposredno člane okrožne skupščine, ta pa izbere iz svoje srede izvršni odbor, ki tvori obenem s skupščino okrožni narodno osvobodilni odbor ...« Volilni okoliši tedaj še niso obstojali, njihova določitev je bila v pristojnosti M ini­ strstva za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije. Izvedba volitev v okrožne organe lokalne oblasti je bila možna šele, »... ko so izvoljeni vsi krajevni in okrajni narodno osvobodilni odbori - razen v okrožnih mestih ...« Nekaj novosti je odlok o spremembah in dopolnitvah z dne 30. junija 1945 prinesel tudi v odlok Predsedstva SNOS o razpisu volitev v krajevne narod­ 336 Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti, str. 283-284. noosvobodilne odbore in okrajne narodnoosvobodilne skupščine, ki je veljal od 1. marca 1944. Za volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore je še na­ prej veljalo, da prebivalci volijo predsednika, tajnika in 5 do 9 članov, novo pa je bilo določilo, da bodo v mestne narodnoosvobodilne odbore volili 9 do 15 članov. Natančnejša določitev števila članov »... krajevnega (mestnega) narod­ no osvobodilnega odbora ...« pa je bila v pristojnosti okrajne volilne komisije, k ije morala točno število odbornikov določiti »... v sporazumu z volivci ...« Za volitve v okrajne narodne skupščine je poslej veljalo, da vsak kraj, ki ima do 500 prebivalcev, voli po enega odposlanca, kar je enako kot po odloku iz leta 1944. Kraji s 500 do 1.500 prebivalci so po novem volili dva, kraji s 1.500 do 3.000 prebivalci tri, kraji »... s preko 3.000 prebivalci pa na vsakih nadaljnjih 1.000 prebivalcev po enega odposlanca več, čeprav število 1.000 ni doseženo ...« Po do tedaj veljavnih predpisih so po enega odposlanca več volili v krajih z več kot 500 prebivalci, in sicer na vsakih 250 prebivalcev. Za volitve v lokalne organe oblasti v okrožnih mestih je bilo določeno, da vo­ lijo v okrožno mestno skupščino po enega odposlanca na vsakih 2.000 prebi­ valcev. Spremembe in dopolnitve volilnega odloka s konca junija 1945 so prinesle tudi spremembe za vojaške osebe. Volilna pravica vojaških oseb je bila jasneje zapisana. Po novem je veljalo, da imajo »... v posameznih krajih ... volilno pravico ... vojaške osebe samo tistih enot, ki so tamkaj stalno naseljene, kakor komande mest, področij, stalnih vojaških delavnic in podobno. Vse ostale vo­ jaške osebe imajo volilno pravico vsaka v svojem kraju, kjer je vpisana v vo­ lilnem imeniku ...« Po novih volilnih pravilih člani volilnih komisij niso smeli kandidirati v organe lokalnih oblasti na nivojih, kjer so bili člani volilnih komisij. Po novem predpisu razveljavitev nepravilno izvedenih volitev ni bila več v pristojnosti Predsedstva SNOS, ampak Ministrstva za notranje zadeve Narod­ ne vlade Slovenije, in sicer na podlagi utemeljenih pritožb. Novi volilni predpisi so začeli veljati 10. julij a 1945, torej tri dni potem, ko so bili objavljeni v Uradnem listu SNOS in NVS.337 Na podlagi omenjenih odlokov je ministrstvo za notranje zadeve 30. junija 1945 izdalo odredbo, s katero je razpisalo nadaljevanje volitev v krajevne, mestne in okrajne narodnoosvobodilne odbore, kjer do tedaj še niso bile izvedene. Volitve so bile razpisane za čas od 15. julija 1945 dalje. Določitev konkretnega datuma v krajih, okrajih in mestih je bila v pristojnosti okrožnih narodnoosvobodilnih odborov. Odredba ministrstva za notranje zadeve je za izvedbo volitev pooblastila okrožne volilne komisije; te so morale opraviti svo­ je delo po določilih pravilnika o delu volilnih komisij, ki je začel veljati 25. 337 Odlok o izpremembah in dopolnitvah odloka o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore, sprejetega dne 19. II. 1944 na I. zasedanju SNOS-a in odloka Predsedstva SNOS-a o razpisu vo­ litev v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okrajne narodnoosvobodilne skupščine z dne 1. III. 1944, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 15-133/45. marca 1944. Ministrstvo za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije je prve dni julija 1945 imenovalo okrožne volilne komisije.338 O bližnjih volitvah je v poročilu na prvem kongresu Osvobodilne fronte 16. junija 1945 razmišljal tudi Boris Kidrič, ki za narodnoosvobodilne odbore uporablja izraz narodni odbori. Ob ugotovitvi, da povsod tam, kjer med vojno ni bilo mogoče izvesti volitev v narodnoosvobodilne odbore, njihovo vlogo opravljajo odbori OF, kar je označil kot »... začasno narodno oblast brez izvo­ ljenih narodnoosvobodilnih odborov ...« Ker je po njegovem mnenju Osvobo­ dilna fronta uživala »... zaupanje med ljudstvom, je popolnoma jasno, da bodo v narodne odbore izvoljeni predvsem dosedanji funkcionarji Osvobodilne fronte, zlasti tisti med njimi, ki so se že doslej ukvarjali z upravnim delom ...« V nadaljevanju pa opozarja, da združljivost funkcij v odborih OF in izvoljenih narodnoosvobodilnih odborih ne bi bila dobra, »... popolnoma napačno bi namreč bilo, če bi bile funkcije v odborih Osvobodilne fronte do kraja isto­ vetne s funkcijami v narodnih odborih. Osvobodilna fronta bi se tako izrodila v državno stranko, ki je nikakor nočemo ...« Kljub temu pa je bil mnenja, da bo »... ožje funkcionarsko jedro ... v obojih odborih vsekakor isto ...« V poročilu je Boris Kidrič med tedaj najbolj neposrednimi nalogami Osvobodilne fronte navedel volitve v lokalne organe oblasti in nakazal cilj volitev. Menil je, da je potrebno z volitvami »... ustvariti pogoje za nadaljnjo sistematično graditev naše ljudske oblasti ...« Zato morajo volitve dokazati, »... da slovensko ljudstvo zaupa edino svoji Osvobodilni fronti ...,« volitve mo­ rajo biti »... velika čistka naših narodnih odborov. Očistijo naj jih do kraja vseh špekulantov ...« Te volitve naj bi bile po njegovem mnenju velika pri­ prava na volitve v konstituanto. Pozval je h kvalitetni izvedbi volilne kampanje s čim večjo »... aktivizacijo ljudskih množic ...«, kajti »... mi hočemo, da v predvolilni kampanji ljudske množice razpravljajo o vseh svojih bistvenih vprašanjih ,..«339 Julija in avgusta so potekale številne dejavnosti kot priprave na volitve in so se izražale na množičnih volilnih zborovanjih. Na mariborskem območju so predvolilna zborovanja potekala v drugi polovici julija.340 Mestni odbor OF Okrožnega mesta Ljubljana in okrožna volilna komisija za mesto Ljubljana sta kot dan volitev v okrožno mestno skupščino v Ljubljani in narodnoosvobodilne odbore v vseh desetih ljubljanskih mestnih četrtih sporazumno določila nedeljo, 29. julija 1945.3 4 1 Dne 22. julija 1945 je ljub- ■ D O O Odredba ministrstva za notranje zadeve o nadaljevanju volitev v narodnoosvobodilne odbore. Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 15-128/45; Odredba ministrstva za notranje zadeve o im enovanju okrožne volilne komisije za ljubljansko okrožje. Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 15-129/45; Odredba ministrstva za notranje zadeve o imenovanju okrožne volilne komisije za mesto Ljubljano, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 15-130/1945, 3 ^ Q • v v Boris Kidrič: Poročilo na prvem kongresu Osvobodilne fronte slovenskega naroda v Ljubljani 16. ju lija 1945, Ljubljana 1945, str. 24-26. 340 Slavica Tovšak: Razvoj mariborskih, str. 67-69. 341 Razglas, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 18-149/1945. Ijanska okrožna volilna komisija objavila volilne imenike oziroma sezname, tri dni kasneje pa razglas, da bodo v vsaki od desetih mestnih četrti volili predsednika, tajnika in po 7 članov četrtnih narodnoosvobodilnih odborov. Razglas je določal tudi število odposlancev v okrožno mestno skupščino, ki jih bodo volili v četrtih. Največ, to je 10, so jih volili v mestni četrti Tabor, naj­ manj, to je 2 odposlanca, pa v mestni četrtih Ježica in Št. Vid. Pripadniki enot Jugoslovanske armade, ki »... prebivajo na območju mesta Ljubljane ...« so 5. avgusta 1945 volili 10 odposlancev v okrožno mestno skupščino. Izidi ljub­ ljanskih volitev so bili znani že 31. julija 1945, izidi volitev v vojaških enotah pa 8. avgusta 1945.3 4 2 Istega dne kot v Ljubljani sta volitve za območje Maribora razpisala tudi Mestni odbor OF in okrajna volilna komisija za mesto Maribor.343 Na celjskem območju so volitve potekale 5. avgusta, na Gorenjskem pa 15. avgusta 1945. Končale so se 19. avgusta 1945. Z več kot 90 odstotki oddanih glasov je zmagala lista Osvobodilne fronte.344 V dneh po volitvah so se novi narodnoosvobodilni odbori konstituirali. Po­ stopno, v obliki uprav, upravnih oddelkov ali odsekov in komisij se je izobli­ kovala organizacija novega upravnega aparata.345 Potek lokalnih volitev, zlasti v Ljubljani, so že 3. avgusta 1945 ocenjevali na seji Politbiroja CK KPS. Navzoči so ocenili, da je bilo kar nekaj problemov in pomanjkljivosti. Ker je zapis zelo skop, izvemo le za pomanjkljivosti, ki so se nanašale na volilne spiske in prostore, v katerih so potekale volitve, pa tudi videz demokratičnosti je bil sprva slab, a je bil »... po popravkih - videz de­ mokratičnosti dosežen ...« Sklenjeno je bilo, d a je »... čimbolj treba pospešiti nadaljnji tempo volitev. Pri tem je bila izredno važna čim večja aktivizacija mase in pa demokratičnost ...« Člani politbiroja so se že zavedali nevarnosti 342 Razglas o objavi volilnih seznamov okrožnega mesta Ljubljana, Ur. 1 . S NOS in NVS, št. 20- 161/1945; Razglas o številu članov narodnoosvobodilnih odborov posameznih mestnih četrti in o številu odposlancev v okrožno mestno skupščino, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 20-162/1945; Razglas, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 23-173/1945; Izidi volitev, ki so bile dne 29. ju lija 1945 v okrožnem mestu Ljubljani za okrožno mestno skupščino in narodnoosvobodilne odbore vseh 10 mestnih četrti, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 22-169/1945; Izid volitev vojaških edinic v okrožno mestno skupščino v Ljub­ ljani, Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 25-193/1945. V Uradnem listu SNOS in NVS so razglase in rezultate volitev v lokalne organe oblasti objavljali le za Okrožno mesto Ljubljana, za volitve v ostalih te­ danjih okrožjih v uradnem listu ni objavljenih podatkov. 343 Slavica Tovšak: Razvoj mariborskih, str. 60-76. 344 Božo Zakrajšek: Obdobje adm inistrativnega socializma, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 888-893; Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti, str. 283-307; M atjanko Dolenc: Razvoj ljudske oblasti. Kronika, X II1/2, Ljubljana 1965, str. 33-35; Slavica Tovšak: Razvoj mariborskih, str. 60-76; M ilko Mikola: Razvoj oblasti, str. 17-20; Janko Orožen: Oris, str. 49-50; Janez Kopač: Upravni in teritorialni razvoj Kranja od 9. maja 1945 do sredi leta 1950 in prizadevanja za izpolnitev prvega petletnega plana, Kranj v svobodi in obnovi 1945-1950, Kranj 1986, str. 24-26 (v nadaljevanju: Janez Kopač: Upravni in teritorialni razvoj). 345 M atjanko Dolenc: Razvoj ljudske oblasti, Kronika, XIII/2, Ljubljana 1965, str. 35-36; Slavica Tov­ šak: Razvoj mariborskih, str. 71-72; Milko Mikola: Razvoj oblasti, str. 20-22; Janko Orožen: Oris, str. 49-50; Janez Kopač: Upravni in teritorialni razvoj, str. 27-29. birokratizma oziroma profesionalizma v novih organih oblasti na vseh rav­ neh. Menili so, d a je potrebno »... brezobzirno treti profesionalizem ...« Pou­ darjeno je bilo, da »... ljudje čisto resno premišljujejo o tem, kako preživeti ves ta aparat ...«, kajti »... vse hoče v urade ...« Zato so sklenili, naj vsak član iz­ vršilnega odbora odgovarja za en odsek, pa tudi, d aje potrebno »... odpraviti vse ženske in mladinske profesionalce ,..«346 Dejavnost lokalnih organov oblasti, od krajevnih do okrožnih, so financi­ rali s krajevnimi davki in dokladami, ki jih je na podlagi utemeljitev narod­ noosvobodilnih odborov z odločbami uvajalo federalno (republiško) ministr­ stvo za finance. Finančne vire je bilo dovoljeno dopolnjevati tudi s taksami, ki so jih po predhodnem dovoljenju višjih oblasti lokalni organi oblasti lahko uvedli sami. Za nekatere vrste blaga, npr. alkohol, je bilo dovoljeno uvesti tudi trošarine.347 3. Zakon o volilnih imenikih z dne 10. avgusta 1945 Od poletja 1945 dalje so se jugoslovanske zvezne oblasti na vseh ravneh intenzivno pripravljale na volitve v zvezno ustavodajno skupščino, republiške pa na volitve v republiške ustavodajne skupščine. To dejstvo je zahtevalo, da je na dan, ko se je Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) preimenoval v Začasno narodno skupščino Demokratske federativne Jugoslavije, to je 10. avgusta 1945,348 Začasna narodna skupščina sprejela Zakon o volilnih imenikih. V predgovoru k objavi zakona s komentarjem je zapisano, d a je zaradi posledic vojne potrebno »... popolnoma na novo začeti sestavljati volilne imenike, ki naj bodo podlaga za vse vrste volitev ,..«349 V 1. členu je namreč zapisano, da se volilni imeniki sestavijo zaradi ugotovitve volilne pravice državljanov za volitve v ustavodajne skupščine, zvezne in re­ publiške organe ter v vse »narodne odbore«350 in sodišča. Volilni imeniki so bili zato po zakonu dokument za »... verodostojno ugotovitev volilne pravice 346 Darinka Drnovšek: Zapisniki, str. 34-35. 347 Navodilo za uvajanje, odm erjanje in pobiranje davščin narodnih odborov, Ur. 1 . DFJ, št. 67- 627/1945 (ponatis Ur. 1 . DFJ, št. 67, je objavljen v prilogi Ur. 1 . SNOS in NVS št. 38/1945); Zakon o razpolaganju z državnim i prihodki. Ur. 1 . DFJ, št. 68-629/1945 (ponatis Ur. 1 . DFJ, št. 68, je v Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 39/1945); Odločba o prenehanju pobiranja federalnih davščin, okrožnih in okraj­ nih doklad k državnim taksam ter o pobiranju novih krajevnih in mestnih doklad k državnim taksam in trošarinam na alkoholne pijače, Ur. 1 . LRS, št. 50-182/1946. 348 Resolucija o proglasitvi Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije za Začasno narod­ no skupščino demokratske federativne Jugoslavije, Ur. 1 . DFJ, št. 59-557/1945 (ponatis resolucije je v Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 33/1945). 349 Zakon o volilnih imenikih s kom entarjem v redakciji M inistrstva za konstituanto, publikacija št. 9, 1945, str, IV (predgovor). o r n Zakon o volilnih imenikih uporablja izraz »narodni odbor«, saj so se narodnoosvobodilni odbori, razen v Sloveniji, že sredi leta 1945 preim enovali v narodne ozirom a ljudske odbore. V Sloveniji se je preim enovanje narodnoosvobodilnih odborov v ljudske odbore dogodilo 20. februarja 1946, ko je Predsedstvo SNOS sprejelo Zakon o nazivu Ljudske republike Slovenije ter organov državne uprave in državne oblasti, Ur. 1 . LRS, št. 15-62/1946; Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 29. državljanov Jugoslavije ...« Zakon je določal, da jih je potrebno sestaviti za območje vsakega krajevnega narodnega (ljudskega) odbora, kamor so spadali tudi vaški, rajonski in mestni narodni (ljudski) odbori, v Sloveniji ta čas ime­ novani še narodnoosvobodilni odbori. Za sestavo volilnih imenikov za ob­ močja narodnih (ljudskih) oziroma narodnoosvobodilnih odborov so bila iz­ jemno pomembna določila 3. in 4. člena zakona. Po 3. členu so imeli v De­ mokratični federativni Jugoslaviji volilno pravico vsi moški in ženske, ki so dopolnili 18 let, ter »... vsi vojaki Jugoslovanske vojske in vsi bivši borci na­ rodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ne glede na starost ...« Kot ugotavlja avtor predgovora h komentirani izdaji zakona, je to pomenilo tri bistvene novosti v primerjavi z volilno pravico v Kraljevini Jugoslaviji, v kateri ženske, mladina in vojaki te pravice niso imeli. V 4. členu pa so bila določila in kriteriji, po katerih je bila volilna pravica odvzeta. Vo­ lilne pravice niso imeli: - ministri v vladah Kraljevine Jugoslavije od 6. januarja 1929 do 5. febru­ arja 1939 razen tistih, »... ki so se odlikovali s svojim delom v borbi proti okupatorju ...« - pripadniki »... vojnih formacij okupatorjev in njihovih domačih sodelavcev, ki so se trajno in aktivno borili proti narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije ... ali armadam zaveznikov Jugoslavije ...« - člani kulturbunda in italijanskih fašističnih organizacij ter člani njihovih družin, če »... ne morejo dokazati, da so delovali v korist antifašistične in narodno osvobodilne borbe ...« - aktivni funkcionarji in »vidni« člani »... kvizlinških organizacij in skupin v državi ali v inozemstvu, ki so sodelovali s sovražniki in njihovimi pomagači, kakor tudi posamezniki, ki so zaznamovani s takim delom ...« - osebe, ki so bile v »... politično-policijski službi okupatorjev in kvizlingov ... « - osebe, ki so prostovoljno podpirale sovražnika in dajala »... na razpolago vojaška ali gospodarska sredstva okupatorjem in njihovim pomagačem ...« - osebe, ki so s sodno razsodbo obsojene »... na izgubo narodne časti oziroma na izgubo političnih ali posameznih državljanskih pravic ...,« dokler traja njihova izguba - osebe, ki so bile pod skrbstvom. Določila o odvzemu volilne pravice niso veljala za osebe, ki so lahko doka­ zale, da je bilo njihovo sodelovanje s sovražnikovimi organizacijami in njihovimi sodelavci ter sodelovanje v njihovih vojaških formacijah »... prisilno ali samo navidezno ali z namenom, da se škoduje okupatorjem in njihovim pomagačem, kakor tudi za tiste ne, ki so pristopili k narodno osvobodilni borbi ali sojo z deli podpirali ...« Določila so bila osnovni kriteriji pri reklamacijah za vpise v volilne imenike. Reklamacij vseh vrst, ki so morale biti pismene ali podane z izjavo na zapisnik, pa je bilo prva leta po končani vojni zelo veliko. Če je bila zahteva za reklamacijo vpisa v volilni imenik po ugotovitvah krajevnega narodnega (ljudskega) oz. narodnoosvobodilnega odbora »očividno umestna«, je smel odbor sam »izvršiti popravo« (npr. napačno ali nečitljivo napisan priimek ali ime) in to nato sporočiti pristojni okrajni oz. mestni komisiji za volilne ime­ nike. Vse ostale reklamacije pa so morali pošiljati okrajnim oz. mestnim komi­ sijam za volilne imenike, ki so o njih odločale. Na njihove negativne odločbe so prizadeti državljani lahko vložili pritožbo na pristojna okrajna sodišča, ka­ terih odločbe so bile dokončne. Tričlanske komisije za volilne imenike iz 7. člena zakona so morali pri okrajnih in mestnih narodnih (ljudskih) oz. narodnoosvobodilnih odborih po določilih 26. člena zakona imenovati njihovi izvršilni odbori. Člani so bili: sodnik okrajnega sodišča, član okrajnega (ljudskega) oz. narodnoosvobodil­ nega odbora in član krajevnega (narodnega) ljudskega oz. narodnoosvobo­ dilnega odbora, na katerega se je volilni imenik nanašal. Mestne komisije za volilne imenike pa so sestavljali po en sodnik in dva člana mestnega narod­ nega (ljudskega) oz. narodnoosvobodilnega odbora. Zakon je določil, da morajo volilne imenike za svoja območja pripraviti krajevni narodni (ljudski) oz. narodnoosvobodilni odbori. Le izjemoma so jih na zahtevo krajevnih narodnih (ljudskih) oz. narodnoosvobodilnih odborov pripravile krajevne komisije za volilne imenike. Izdelati so morali tudi abe­ cedne volilne imenike. Krajevni volilni imeniki so postali veljavni, ko jih je pregledala in potrdila pristojna okrajna oz. mestna komisija za volilne ime­ nike. Volilne imenike za vojaške osebe so morali izdelati v vojaških brigadah, pripraviti pa so jih morale komisije, ki so jih za te namene ustanovili pri štabih pehotnih divizij ter pri komandah in ustanovah, ki so bile po položaju enake ali višje od pehotnih divizij. Reklamacije za vpise so obravnavale te ko­ misije, pritožbe na njihove odločbe pa so morali prizadeti poslati na pristojna divizijska vojaška sodišča oziroma vojaška sodišča, pristojna za sojenje kaz­ nivih dejanj vojaških oseb. Volilni imeniki so bili splošni, kar je pomenilo, da so veljali za vso državo, in stalni, kar je pomenilo, da jih niso sestavljali za vsake volitve posebej, am­ pak so jih samo sproti dopolnjevali. Vsako peto leto pa je bilo potrebno, da so krajevni ljudski odbori prepisali svoje originalne imenike in pri tem izpustili volivce, ki so bili v petih letih črtani, na novo pa vpisali naknadno pripisane. Izjemoma so smeli z dovoljenjem okrajnih oziroma mestnih komisij za volilne imenike krajevni ljudski odbori napraviti prepise tudi pred potekom petih let.3 5 1 Na seji Politbiroja CK KPS zadnji dan avgusta 1945 so že ugotovili, daje pri sestavljanju volilnih imenikov prihajalo do nepravilnosti oziroma sektaštva, 351 Zakon o volilnih imenikih. Ur. 1 . DFJ, št, 59-558/1945 (ponatis zakona je v Ur. 1 . SNOS in NVS, št. 33/1945), Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 223-224. saj so ponekod državljane samovoljno črtali iz njih.. Po mnenju razpravljavcev na seji je do nepravilnosti prihajalo zato, ker »... nikjer ni sestavljanja spiskov spremljala aktivnost mase ...«, zato mora biti naprej »... vidno, ... da OF sama skrbi za to, da bo vse okrog črtanja iz imenikov pravično ...« To pa naj se doseže s temeljito kampanjo za zakonitost. Število izbrisanih oseb iz volilnega imenika seje gibalo od 4% v Trbovljah, 24% v novomeškem okraju, od 1-3 6% na območju Logatca do okraja Velike Lašče, kjer »... so črtali 72% volilnih upra­ vičencev ,..«352 Iz zapisnika seje Politbiroja CK KPS z dne 10. septembra 1945 je mogoče sklepati, da se je do tedaj število izbrisanih volivcev v povprečju zmanjšalo na 5%. Z reševanjem teh problemov so se veliko ukvarjali ti na tere­ nu. Poslej so partijski sekretarji pretežno tehnična opravila okoli volitev pre­ pustili volilnim komisijam, sami so le še nadzirali njihovo delo.353 4. Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 31. januarja 1946, Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 24. maja 1946 in Ustava Ljudske republike Slovenije z dne 16. januarja 1947 Zvezna in republiške ustave, zvezni in republiški ustavni zakoni ter sistem­ ski splošni zakoni o ljudskih odborih in njihove spremembe in dopolnitve so vedno imele za posledico tudi novo ali spremenjeno volilno zakonodajo.354 Ustava FLRJ je v 7. členu določala, da vse predstavniške organe državne oblasti s tajnim glasovanjem volijo državljani po splošni, enaki in neposredni volilni pravici. V splošnem so bili izvoljeni »... ljudski predstavniki v vseh or­ ganih državne oblasti odgovorni svojim volivcem ...« Ustava je predvidevala poseben zakon, ki bo urejal vzroke in postopek, po katerem bodo državljani lahko odpoklicali izvoljene predstavnike oblasti še pred potekom njihovega mandata. V 23. členu je bila uzakonjena aktivna in pasivna volilna pravica za vse državljane, ki so dopolnili 18 let starosti, kar je veljalo tudi za pred­ stavnike Jugoslovanske ljudske armade. V prehodnih in zaključnih odredbah, v 137. členu, je bilo še določeno, da »... obdrže pridobljeno volilno pravico ... vse osebe, mlajše od 18 let, ki so bile vpisane v volilne imenike za volitve v Ustavodajno skupščino ...« Moša Pijade je v obrazložitvi ustavnega načrta (osnutka) pojasnil, da to ustavno določilo velja za »... vse one mlajše osebe pod 18. letom starosti, ki jim je bila kot borcem priznana volilna pravica pri vo­ litvah v Ustavodajno skupščino ...« V ustavi ni več določila, ki ga najdemo še v 3. členu Zakona o volilnih imenikih, po katerem so imeli borci narodno­ osvobodilne vojske in partizanskih odredov enako volilno pravico tudi, če so bili mlajši od 18 let. V istem členu je opredeljen tudi odvzem volilne pravice, ki je povzet po Zakonu o volilni pravici. 352 Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti, str. 344-346. o c r o v Darinka Drnovšek: Zapisniki, str. 39-40, 45. 354 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 220-221. Po 107. členu je bil mandat odbornikov krajevnih ljudskih odborov dvo­ leten, odborniki ljudskih odborov okrajev, mest, mestnih četrti, okrožij in ob­ lasti pa so imeli triletni mandat.355 Splošna določila o volilni pravici in volitvah ljudskih odborov je povzel maja 1946 sprejeti prvi Splošni zakon o ljudskih odborih, ki pa so v 19. členu nekoliko bolj opredeljena. Poleg ljudskih odborov krajev (vasi in manjših mest), so imeli po zakonu dvoletni mandat še ljudski odbori mestnih predelov, na katere so bila lahko razdeljena mesta. Mesta, ki tako kot manjša mesta statusno niso bila izenačena s kraji, so imela stopnjo okraja. Zato je bil mandat njihovih mestnih ljudskih odborov in ljudskih odborov njihovih četrti trileten. Po Splošnem zakonu o ljudskih odborih so morali »... člani ljudskih odborov ... za svoje delo ... dajati račun svojim volivcem ...«, ki so imeli pravico od­ poklicati posamezne odbornike ali pa ves ljudski odbor. V 18. členu je opredeljena aktivna in pasivna volilna pravica za volitve v ljudske odbore, kajti »... vsi državljani Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki so prebivalci upravnoteritorialnih enot, imajo pravico voliti in biti voljeni v vse ljudske od­ bore ... v teh upravnoteritorialnih enotah ... Za prebivalca upravnoteritorialne enote se šteje vsak državljan Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki ima v območju te upravnoteritorialne enote svoje prebivališče (kraj stalnega bivanja) ...« Morali pa so biti vpisani v imenikih prebivalcev enega od krajev ali mest. Volilne imenike so vodili krajevni ljudski odbori, ki so morali tudi sicer so­ delovati pri izvedbi volitev v vse organe državne oblasti. Za državljane FLRJ, ki so imeli v določeni upravnoteritorialni enoti samo bivališče in ne prebivališče (v določeni upravnoteritorialni enoti niso imeli stalnega prebivališča), je bilo v istem členu določeno, da morajo zanje postopke za volitve in njihove druge pravice in dolžnosti določati posebni zakoni. V tretjem delu Splošnem zakonu o ljudskih odborih z naslovom Ustroj ljudskih odborov (od 32. do 34. člena) je zapisano načelo, po katerem morajo republiški zakoni določiti številčne sestave svojih ljudskih odborov. Število od­ bornikov je moralo biti odvisno od števila prebivalcev, obsega in zapletenosti gospodarskih, kulturnih in drugih lokalnih odnosov, vendar v okvirih, ki jih je za posamezne vrste ljudskih odborov predpisoval Splošni zakon o ljudskih od­ borih. Za krajevne ljudske odbore je okvirno veljalo, da se vanje izvoli 7 do 35 ljudskih odbornikov, v mestne in okrajne ljudske odbore 45 do 60, v okrožne in mestne ljudske odbore na stopnji okrožja 80 do 120 ter v oblastne ljudske odbor 90 do 150 ljudskih odbornikov. Volitve v okrajne in višje ljudske odbore so morale potekati po volilnih enotah, v vsaki volilni enoti pa so praviloma volili po enega ljudskega odbornika. Vodenje volitev je bilo poverjeno volilnim komisijam, »... ki so v delu neodvisne od krajevnih upravnih organov ...« 355 Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije, Ur. 1 . FLRJ, št. 10-54/1946; Moša Pijade: O načrtu ustave, str. 17-18, 39-40, 42-43. Splošni zakon o ljudskih odborih je opredeljeval tudi odpoklic odbornikov. Smeli so jih odpoklicati le volivci volilnih enot, v katerih so bili izvoljeni. Odpoklici so bili mogoči le, če se je na zborih volivcev za to odločila večina volivcev. Odborniku je prenehal mandat tudi, če je izgubil volilno pravico, če je bil obsojen za »nečastno dejanje« in če seje za stalno izselil z območja ljud­ skega odbora. Podrobnosti glede razdelitve ljudske republike na volilne enote, kandidiranja odbornikov, rednih volitev, odpoklicev, ponovnih oziroma novih volitev zaradi odpoklicev pa naj bi po določilih Splošnega zakona o ljudskih odborih morali urediti republiški zakoni o volitvah.356 Ustava LRS, sprejeta zadnji dan januarja 1947, je v 7. členu povsem po­ vzela 7. člen zvezne ustave, v 22. členu pa določila 23. člena zvezne ustave in tudi na območju LRS uzakonila pasivno in aktivno, splošno, enako, nepo­ sredno in tajno volilno pravico za vse osebe, ki so dopolnile najmanj 18 let starosti, kar je veljalo tudi za slovenske državljane, ki so bili v Jugoslovanski ljudski armadi. Ustava LRS nima takega določila, kot je zapisano v 137. členu zvezne ustave, da imajo volilno pravico tudi osebe, mlajše od 18 let, če so vpisane v volilne imenike za volitve v Ustavodajno skupščino. V obeh ustavah pa so enaka določila o odvzemu volilne pravice. Ustava LRS je tudi glede trajanja mandata odbornikov ljudskih odborov povzela določila zvezne ustave in zveznega splošnega zakona o ljudskih odborih, glede volilnih imenikov pa določila Zakona o volilnih imenikih.357 5. Zakon o volitvah odbornikov ljudskih odborov z dne 23. aprila 1947 Sistemska zakonodaja v letu 1946 in v začetku leta 1947 je zahtevala novo republiško volilno zakonodajo, ki je v LRS nadomestila volilna pravila, spre­ jeta spomladi 1944 in dopolnjena poleti 1945. Z dnem objave v Uradnem listu LRS, 23. aprila 1947, je začel veljati nov volilni zakon o volitvah odbornikov v ljudske odbore. Za tajne volitve odbor­ nikov v ljudske odbore okrajev, mest, rajonov in krajev je veljala splošna, enaka in neposredna volilna pravica. Civilni, kakor tudi vojaške osebe so sme­ le voliti in biti izvoljene, če so bile državljani FLRJ in so bile vpisane v volilne imenike »... kraja, mesta ali rajona v območju upravnoteritorialne enote, za katero so volitve ...« Zakon je povzel ustavna določila in določila Splošnega zakona o ljudskih odborih o dveletnem mandatu za izvoljene odbornike krajevnih odborov (vasi in manjših mest). Ker je zakon o spremembah zakona o upravni razdelitvi LRS, sprejet 23. januarja 1947, odpravil določila 3. člena zakona o upravni razdelitvi z dne 10. septembra 1946, po katerem je bilo Okrožje Ljubljana mesto razdeljeno na mestne četrti, so bile odpravljene tudi ljubljanske mestne četrti in njihovi ljudski odbori. Okrožje Ljubljana mesto se 356 Splošni zakon o ljudskih odborih. Ur. 1 . FLRJ, št. 43-288/1946. 357 Ustava Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 4.A-20/1947. je spremenilo v Glavno mesto Ljubljana, ki pa v spremembi zakona o upravni razdelitvi z dne 23. januarja 1947 ni bilo razdeljeno. Zakon o volitvah odbor­ nikov ljudskih odborov zato ne pozna več ustavno določenega triletnega man­ data ljudskih odborov mestnih četrti. Slovenski zakon o volitvah odbornikov tudi ne pozna ljudskih odborov mestnih predelov, ki so navedeni v 19. členu Splošnega zakona o ljudskih odborih iz maja 1946. Uvede pa dvoletni mandat rajonskih ljudskih odborov Glavnega mesta Ljubljana, čeprav je bila njegova razdelitev na rajone izvedena šele z novim zakonom o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije 17. februarja 1948. Ustavi in Splošni zakon o ljudskih odborih so določali triletni mandat tudi za ljudske odbore okrajev in mest. Zakon o volitvah odbornikov ljudskih od­ borov je povzel triletni mandat za odbornike okrajnih ljudskih odborov, ne vsebuje pa mandata mestnih ljudskih odborov, saj so bila mesta kot uprav­ noteritorialne enote odpravljena z zakonom o upravni razdelitvi z dne 10. septembra 1946. Pač pa določa triletni mandat za ljudske odbore mest, izlo­ čenih iz okrajev. Ta status sta kot okraj Celje mesto in okraj Maribor mesto pridobila Celje in Maribor, a šele 17. februarja 1948, ko je bil sprejet nov zakon o upravni razdelitvi LRS. Celje in Maribor sicer nista bila označena kot mesti, izločeni iz okrajev, saj se termin mesto, izločeno iz okraja, kot ena od oblik upravnoteritorialnih enot na območju LRS pojavi šele v zakonu o spremembah upravne razdelitve, sprejetem 21. oktobra 1949.358 Zakon o volitvah odbornikov ljudskih odborov je določal volilno proceduro in določil, v katerih primerih mora volitve odbornikov razpisati Prezidij Ljud­ ske skupščine LRS in v katerih izvršilni odbori okrajnih ljudskih odborov, ljud­ skega odbora Glavnega mesta Ljubljana in ljudski odbori mest, izločenih iz okrajev. Prezidij Ljudske skupščine LRS je moral razpisati volitve odbornikov ljud­ skih odborov, kadar je šlo za: - splošne volitve za vse ljudske odbore iste stopnje in volitve v ljudske odbore za posamezna območja LRS, ne glede na to, ali je že potekla njihova po­ slovna (mandatna) doba, - volitve v ljudske odbore, ki jih je razpustil Prezidij Ljudske skupščine LRS, - volitve v okrajne in mestne ljudske odbore, ki so se razpustili sami. Izvršilni odbori okrajnih ljudskih odborov, ljudskih odborov mest, izvzetih iz okrajev, in izvršilni odbor ljudskega odbora Glavnega mesta Ljubljana so morali razpisati volitve odbornikov ljudskih odborov, kadar je šlo za: - volitve lastnega ljudskega odbora, krajevnih in rajonskih ljudskih odborov z njihovih območij, ki jim je potekla poslovna (mandatna) doba, 358 Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 62-242/1946; Zakon o spre­ membah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 10. septembra 1946, Ur. 1 . LRS, št. 5-21/1947; Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 9- 55/1948; Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slo­ venije, Ur. 1 . LRS, št. 33-206/1949. - volitve krajevnih in rajonskih ljudskih odborov, čer so jih razpustili njim nadrejeni okrajni oziroma mestni ljudski odbori, - volitve nadomestnih odbornikov njihovih ljudskih odborov in krajevnih oziroma rajonskih ljudskih odborov zaradi prenehanja njihovega mandata ali odpoklicev, - volitve v krajevne oziroma rajonske ljudske odbore, ki so se razpustili sami oziroma so odstopili. V 2. členu zakona so opredeljene nadomestne volitve ljudskih odborov ali posameznih odbornikov, ki jih je treba opraviti, »... kadar je to potrebno zaradi odpoklica, smrti ali drugačnega prenehanja mandata posameznih od­ bornikov ...« Nadomestne volitve so bile nujne le tedaj, »... če tak ljudski od­ bornik nima namestnika ali če njegov namestnik nima več pogojev za ljud­ skega odbornika ...« Po drugem odstavku 19. člena so kandidatne liste obse­ gale tudi toliko namestnikov kandidatov, kolikor odbornikov so volili v posa­ mezni volilni enoti. Po besedah komentarja k temu členu je potrebno z izra­ zom kandidatura razumeti »... kandidata in njegovega namestnika ...«, z izra­ zom kandidatna lista pa »... skupino kandidatov in njihovih namestnikov ...« Izvršilni odbori so morali o razpisih kakršnih koli volitev obvestiti Prezidij Ljudske skupščine LRS, razpisi pa so morali biti najmanj šest tednov pred dnevom volitev objavljeni v Uradnem listu LRS. Uzakonjeno je bilo, da morajo biti volitve ljudskih odborov ob nedeljah ter da »... volitve v okrajne ljudske odbore in ljudske, odbore mest, ki so izvzeti iz okrajev ne smejo biti istega dne, kakor volitve v krajevne ljudske odbore, v ljudske odbore mest s stopnjo kraja oziroma ljudske odbore rajonov ...« Ker so bile volitve svobodne, nihče, niti organ državne oblasti ali organ uprave, ni smel »... v nobenem primeru klicati volivca na odgovornost zaradi glasovanja pri volitvah in tudi ne sme od volivca zahtevati, naj pove, za koga je glasoval ...« Dva dni pred volitvami in dan po njih noben volivec ni smel biti klican pred organe ljudske oblasti, »... če bi ga to oviralo pri izvrševanju volilne pravice ...« Kandidate za odbornike in njihove namestnike je bilo v volilnem času prepo­ vedano »... pripreti, razen če so zaloteni pri izvrševanju kaznivih dejanj ...« Pri določanju števila odbornikov ljudskih odborov je bilo potrebno upošte­ vati število in gostoto prebivalcev, »... kakor tudi obseg in posebnosti gos­ podarskih, kulturnih in drugih krajevnih razmer ...« Naloga izvršilnih odborov okrajnih ljudskih odborov, ljudskega odbora Glavnega mesta Ljubljana in ljudskih odborov mest s stopnjo okraja (mesta, izločena iz okraja) je bila po navodilih Prezidija Ljudske skupščine LRS določiti točno število odbornikov krajevnih ljudskih odborov, ljudskih odborov mest s stopnjo okraja in rajonskih ljudskih odborov. Čeprav je 32. člen Splošnega za­ kona o ljudskih odborih predpisoval okvirno število odbornikov posameznih vrst ljudskih odborov, slovenski zakon o volitvah ljudskih odbornikov teh okvirov v celoti ni upošteval. Povzel jih je pri okvirnem številu odbornikov krajevnih ljudskih odborov. Tako je bilo mogoče v krajevne ljudske odbore izvoliti najmanj 7 in največ 35 odbornikov. Zakon o volitvah odbornikov ljudskih odborov je določal, da bodo v krajih z do 500 prebivalci volili 7 od­ bornikov, v krajih s 500 do 1.000 prebivalci do 14 odbornikov, v krajih s 1.000 do 1.500 prebivalci do 20 odbornikov, v krajih s 1.500 do 3.000 prebivalci do 30 odbornikov, v krajih z več kot 3.000 prebivalci pa do 35 odbornikov. (Sploš­ ni zakon o ljudskih odborih ne navaja okvirnega števila izvoljenih odbornikov v rajonske odbore mest, niti mest, izvzetih iz okrajev.) V ljudskih odborih rajonov mest je zakon dovoljeval izvolitev 35 do 60 odbornikov. Število izvo­ ljenih odbornikov v krajevne in rajonske ljudske odbore se je izjemoma smelo zvišati ali zmanjšati, a največ za tretjino. Prezidij Ljudske skupščine LRS je moral določiti točno število odbornikov okrajih ljudskih odborov in ljudskih odborov mest, izločenih iz okrajev. Sploš­ ni zakon o ljudskih odborih v 32. členu določa 45 do 60 odbornikov za okrajne ljudske odbore, medtem ko števila odbornikov za mesta, izločena iz okrajev, ne navaja, ker jih kot upravnoteritorialne oblike še ne pozna. Slovenski zakon o volitvah odbornikov pa določa okvirno število 50 do 100 odbornikov za okrajne ljudske odbore in ljudske odbore mest, izločenih iz okrajev. Okraji in mesta, izločena iz okrajev, z do 25.000 prebivalci naj bi volili 50 odbornikov, z več kot 25.000 prebivalci pa za vsakih naslednjih 1.000 prebivalcev še po ene­ ga odbornika, a izvoljenih ni smelo biti v nobenem primeru več kot 100 od­ bornikov. Komentar kil. členu zakona razlaga, zakaj zakon o volitvah po­ večuje številčno sestavo okrajnih in mestnih ljudskih odborov, ki so izvzeti iz okraja, od okvirov, določenih v Splošnem zakonu o ljudskih odborih. Razlog je bil v novih nalogah, ki so jih dobili ti odbori po odpravi okrožij. Za ljudski odbor Glavnega mesta Ljubljana (Splošni zakon o ljudskih odborih ne pozna upravnoteritorialne enote glavno mesto) je bilo določeno, da se izvoli 120 odbornikov. Volitve odbornikov vseh vrst ljudskih odborov so potekale v volilnih eno­ tah. Po določilih 13. člena Zakona o volitvah odbornikov ljudskih odborov jih »... določi okrajna (mestna) volilna komisija po navodilih Prezidija Ljudske skupščine LRS ...« V vsaki volilni enoti so volili po enega odbornika. V okrajih, ki so bili premajhni, da bi jih razdelili na volilne enote, je bilo dovoljeno voliti tudi po več odbornikov, a največ 7, oziroma največ 3 v mestih. O tem so od­ ločale okrajne (mestne) volilne komisije. Volitve so vodile republiška, okrajne in mestne volilne komisije ter volilne komisije mest, izločenih iz okrajev. Te so bile »... kot stalni državni organ ... v svojem delu ... neodvisne od ljudskih odborov ...«, ki pa so jim sicer morali pomagati. Republiško volilno komisijo (predsednika, tajnika in 3 člane) je imenoval in razreševal Prezidij Ljudske skupščine LRS, njen predsednik je mo­ ral biti član Vrhovnega sodišča LRS. Zakon je določal naloge in pristojnosti volilnih komisij. Okrajne in mestno volilno komisijo Glavnem mesta Ljubljana je po predlogih okrajnih in mestnega izvršilnega odbora imenovala republiška volilna komisija (predsednike, tajnike in po 3 člane), njihovi predsedniki so morali biti člani okrajnih sodišč na območjih svojih okrajev. Zakon posebej ne opredeljuje imenovanja in nalog volilnih komisij mest, izločenih iz okrajev, zato so očitno zanje veljala določila za okrajne in mestne volilne komisije. Vsi člani so morali imeti svoje namestnike, njihova funkcija pa je prenehala, če so kandidirali za odbornike na območjih svojih volilnih komisij. Volilne komisije, imenovane za izvedbo volitev v ljudske odbore, so bile stalne, kar je bilo po­ membno tudi zaradi pogostih volitev, ki so bile posledica dve ali triletnega mandata odbornikov. Republiška volilna komisija je razen imenovanj nižjih volilnih komisij tudi nadzirala njihovo delo in jim pomagala. Okrajne, mestne in očitno tudi volilne komisije mest, izločenih iz okrajev, pa so morale teh­ nično pripraviti volitve, odločati o potrditvi kandidatur in kandidatnih list, določati volišča in imenovati volilne odbore, ugotavljati in razglašati volilne rezultate. Naloge republiške in okrajnih volilnih komisij so naštete v 15. in 16. členu zakona, v 13. členu pa je tudi določeno, d a je naloga okrajnih in mest­ nih, analogno pa tudi volilnih komisij mest, izločenih iz okrajev, določiti obseg in razmejitve volilnih enot znotraj njihovih območij. Odbornike v ljudske odbore je bilo mogoče voliti na podlagi posameznih kandidatur ali kandidatnih list. Za volitve odbornikov v krajevne ter njim enake mestne in rajonske ljudske odbore so jih lahko predlagale politične in družbene organizacije ali najmanj 20 podpisanih volivcev v volilni enoti. Kan­ didiralo je lahko toliko kandidatov in njihovih namestnikov, kolikor je bilo za konkretne krajevne ljudske odbore, mestne ljudske odbore na stopnji okraja in rajonske ljudske odbore predpisanih odbornikov. Za kandidiranje odbor­ nikov okrajnih in mestnih ljudskih odborov ter ljudskih odborov mest, izvze­ tih iz okrajev, je bil postopek enak, le da je posameznega kandidata moralo predlagati najmanj 30 volivcev v volilni enoti. Mogoče je bilo dvoje ali več kandidatur ali kandidatnih list iste volilne enote povezati v t. i. vezano kandidaturo za skupni nastop na volitvah. Kot je navedeno v komentarju zakona o volitvah, je bil razlog za vezavo kandidatur »... navadno enotna po­ litična usmerjenost kandidatov ...« Predloge je bilo treba poslati okrajnim ali mestnim volilnim komisijam, ki so jih preverile, jih potrdile ali zavrnile. Potr­ jene kandidature in kandidatne liste so morale posredovati krajevnim, mest­ nim in rajonskim ljudskim odborom, ki so morali najmanj 8 dni pred volit­ vami »... razglasiti objavo potrjenih kandidatur oziroma kandidatnih list in jih razobesiti na primernih mestih v območju vsakega volišča ...« Na dan vo­ litev so bile izobešene tudi na voliščih. V komentarju k 19. členu zakona, ki je opredeljeval predlaganje kandi­ datur in kandidatnih lis tje zapisano, da v primerih, ko se »... voli po posa­ meznih kandidaturah, glasuje vsak volivec samo za enega odbornika. Če se voli po kandidatnih listah, glasuje vsak volivec za vse kandidate, ki so na kan­ didatni listi ... Kdor glasuje za kandidata, glasuje s tem tudi za namestnika, kdor glasuje za kandidatno listo, pa glasuje s tem za vse kandidate in na­ mestnike, ki so na lis ti...« Volilni material so bile volilne skrinjice in kroglice ter volilni imeniki. Za skrinjice je bilo določeno, da »... morajo biti iz lesa ali iz druge primerne snovi. Zapirati in odpirati se morajo z dvema različnima ključema. Na­ pravljene morajo biti tako, da se spuščanje kroglic vanje ne vidi in ne sliši ...« Volilne kroglice so bile kot volilni material uporabljene pri volitvah v zvezno in republiške ustavodajne skupščine. Prehodne in končne določbe slovenskega zakona o volitvah odbornikov ljudskih odborov pa so v 80. členu določale, da se dotlej, »... dokler ne bodo izdani glede volilnega materiala za volitve v ljud­ ske odbore posebni predpisi, uporablja za volitve v ljudske odbore isti volilni material kot za volitve v Ljudsko skupščino LRS ...« Komentar k volilnemu zakonu pa je še opozarjal, da je potrebno o volilnih kroglicah in skrinjicah »... imeti evidenco, da se preprečijo nepravilnosti ...«, zlasti da ne bi prišle v ne­ prave roke. Tehnična izvedba volitev na voliščih je bila v rokah volilnih odborov, ki so jih imenovale okrajne volilne komisije. Na dan volitev ter dan pred njimi in po njih je bilo prepovedano točenje alkoholnih pijač, kar so morali krajevni (mestni) ljudski odbori razglasiti tri dni pred volitvami. Naloga krajevnih (mestnih) ljudskih odborov je bila tudi, da so priskrbeli in uredili primerna volišča v svojih volilnih enotah. Lokacijo volišč »... z navedbo, kateri volivci bodo glasovali po posameznih voliščih ...,« so morali na krajevno primeren način objaviti osem dni pred volitvami. Skupaj z volilnimi odbori so krajevni (mestni) ljudski odbori v bližini volišč določili primeren prostor, kjer so smeli zaupniki kandidatov oziroma kandidatnih list javno izobesiti predloge svojih kandidatov oziroma kandidatnih list in volilna gesla. Prostor so morali dobiti najkasneje 48 ur pred volitvami. Skrinjice so bile na voliščih razvrščene po vrstnem redu, kakor so bile potrjene kandidatne liste, na njih pa so bile pritrjene kandidature oziroma kandidatne liste. Zadnja v vrsti je morala biti »... skrinjica brez navedbe kandidata oziroma kandidatne liste (skrinjica brez liste), v katero lahko od­ dajo glasove tisti volivci, ki ne bi želeli glasovati za nobenega izmed kan­ didatov oziroma za nobeno kandidatno listo ...« Volilni zakon, ki je zelo natančno opredeljeval postopek na volišču, je določal, da vsak volivec lahko glasuje le osebno in le enkrat. Po končanih volitvah so volilni odbori prešteli neuporabljene volilne krog­ lice, jih shranili v vrečke in jih zapečatili. Ugotovili so volilno udeležbo in prešteli oddane glasove. Po opravljeni natančno predpisani proceduri štetja glasov »... razglasi predsednik volilnega odbora javno pred volilnim poslop­ jem, koliko glasov je dobil vsak kandidat oziroma kandidatna lista ...« Zani­ mivo je določilo 56. člena zakona, ki pravi: »Zapisnik s priključenimi potrdili ... volilni imenik in seznam glasovalcev spravi volilni odbor v poseben omot in ga pod pečatom ljudskega odbora naslovi na okrajno (mestno) volilno ko­ misijo. Omot z volilnimi spisi pusti v volilnem prostoru in odide. Volilni pro­ stor zaklene in zapečati ... ter odredi stražo ... Straža ne sme to noč nikogar in z nobenim pogojem pustiti v to sobo ...« Naslednji dan so vsi člani volilnega odbora preverili »... ali je vse v redu in tako, kakor so prejšnji dan pustili, in ugotovijo to v zapisniku ... Nato vzame predsednik omot z volilnimi spisi in ga osebno odnese okrajni (mestni) volilni komisiji ...«, na poti pa so ga lahko spremljali zaupniki kandidatov oziroma kandidatnih list. Če so vsi člani volilnega odbora in zaupniki soglašali, je smel predsednik volilnega odbora, »... k oje bil sklep vpisan v zapisnik, vzeti omot z vsemi volilnimi spisi takoj po končanem glasovanju in po preštetju glasov s seboj, da ga osebno odda okraj­ ni (mestni) volilni komisiji ...« Dokončne rezultate volitev so naslednji dan ugotavljale in potrjevale okrajne (mestne) volilne komisije. Po sistemu rela­ tivne večine je bil izvoljen kandidat ali kandidatna lista, ki je v svoji volilni enoti dobila največ glasov. V tretjem odstavku 61. člena je bilo še določeno, da se »... pri ugotavljanju relativne večine in pri dodelitvi mandatov ne upošte­ vajo glasovi, oddani v skrinjico brez liste ...« Če sta v volilni enoti dva kan­ didata ali kandidat in kandidatna lista ali dve kandidatni listi dobili enako število glasov, so morale okrajne (mestne) volilne komisije zanjo za naslednjo nedeljo razpisati ponovne volitve, a le med kandidati in listami, ki so v prvem krogu dobile enako število glasov. Nove volitve je bilo potrebno razpisati tudi, če so okrajne (mestne) volilne komisije ugotovile »... na kakem volišču take nepravilnosti, ki utegnejo vplivati na pravilnost volilnih rezultatov ...« Enako pravico je imela tudi republiška volilna komisija, če je ugotovila nepravilnosti pri reševanju pritožb. Ko so okrajne (mestne) volilne komisije končale svoje delo, so morale razglasiti »... na oglasni deski okrajnega (mestnega) ljudskega odbora, koliko je vsak kandidat oziroma kandidatna lista dobila glasov in ka­ teri kandidati so v posameznih volilnih enotah izvoljeni za ljudske odbornike ...« Izvoljenim odbornikom so okrajne (mestne) volilne komisije izdale potrdila o izvolitvi. Zakon je v 68. členu opredeljeval tudi predčasni odpoklic izvoljenih odbor­ nikov. Odpoklicali so jih lahko le volivci volilnih enot, v katerih so bili izvo­ ljeni, če je za odpoklic glasovala najmanj polovica volivcev v volilni enoti. V istem členu je bil predviden poseben zakon, ki naj bi natančno opredelil način in pogoje odpoklica. Po določilih volilnega zakona je moral organ, ki je razpisal volitve, sklicati novoizvoljeni ljudski odbor na prvo, konstitutivno zasedanje, ki je moralo biti najkasneje osmi dan po končanih volitvah. Na prvi seji so odborniki tudi zaprisegli. Za nespoštovanje določil volilnega zakona so bile predpisane tudi kazni: denarne, prisilno delo brez odvzema prostosti in odvzem prostosti.359 359 Zakon o volitvah odbornikov ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 19-107/1947; Zakon o volitvah od­ bornikov ljudskih odborov Ljudske republike Slovenije (s kom entarjem in obrazci), Ljubljana 1947 (publikacijo je izdal Uradni list LRS). 6. Volitve v krajevne ljudske odbore, mestne ljudske odbore mest, ki niso izvzeta iz okrajev, in rajonske ljudske odbore, od jeseni do zime 1947 Na podlagi 107. člena zvezne in 88. člena republiške ustave ter 2. člena Zakona o volitvah poslancev ljudskih odborov iz aprila 1947, ki so za odbor­ nike lokalnih ljudskih odborov (krajev in mest, ki niso izvzeti iz okrajev) do­ ločali dvoletni mandat, je Prezidij Ljudske skupščine LRS 4. oktobra 1947 izdal ukaz o razpisu volitev »... odbornikov v vse krajevne ljudske odbore, ljudske odbore mest, ki niso izvzeta iz okrajev in rajonske odbore v Ljudski republiki Sloveniji ...« Razen za volitve na območju priključenih delov Slovenskega pri­ morja, ukaz ni določal dneva izvedbe volitev. Zapisano je le, da bo »... dan volitev za volitve v krajevne in njim enake ljudske odbore v ostalih krajih ... določen naknadno ,..«360 Zato so jeseni 1947 za posamezna območja LRS sle­ dili številni ukazi Prezidija LRS; ti so razpisovali lokalne volitve v krajevne in mestne ljudske odbore, ki niso imeli značaja okrajnega ljudskega odbora, in rajonske ljudske odbore. Prezidij je 4. oktobra 1947 za izvedbo volitev ime­ noval tudi republiško volilno komisijo.3 6 1 a ) V o litv e v S lo v e n s k e m p r im o r ju , n o v e m b ra 1 9 4 7 Določila Pariške mirovne pogodbe o ureditvi odnosov z Italijo, ki so odpra­ vila delitev Julijske krajine na vojaški zasedbeni coni, je FLRJ ratificirala 23. avgusta 1947.362 Ukaz Prezidija Ljudske skupščine FLRJ pa je 15. septembra 1947 razširil »... veljavnost ustave, zakonov, uredb, pravilnikov in drugih pravnih predpisov ... na ozemlje, k ije po mirovni pogodbi z Italijo priključeno Federativni ljudski republiki Jugoslaviji .,.«363 Podrobneje je roke za postopke, ki so jih prepisovali slovenski zakoni, določila uredba vlade LRS z dne 21. no­ vembra 1947.364 Za območja Slovenskega primorja, ki so bila po Pariški mirovni pogodbi dodeljena FLRJ in so pripadla LRS, je Prezidij Ljudske skupščine LRS 4. oktobra 1947 v drugi točki splošnega ukaza razpisal lokalne volitve. Določeno je bilo, da se razpišejo »... volitve odbornikov v vse krajevne ljudske odbore, v ljudske odbore mest, ki niso izvzeta iz okrajev in rajonske odbore ...,« in sicer »... v ne­ 360 Ukaz o razpisu volitev ljudskih odbornikov v krajevne ljudske odbore in ljudske odbore mest, ki niso izvzeta iz okrajev in v rajonske odbore v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 41- 234/1947. 361 Ukaz o imenovanju republiške volilne komisije, Ur. 1 . LRS, št. 41-235/1947. 362 Ukaz o ratifikaciji mirovne pogodbe z Italijo, Ur. 1 . FLRJ, št. 74-527/1947. 363 Ukaz o raztegnitvi veljavnosti ustave, zakonov in drugih pravnih predpisov FLRJ na ozemlje, k ije po mirovni pogodbi z Italijo priključeno Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, Ur. 1 . FLRJ, št. 80-549/1947. 364 Uredba o določitvi, kdaj začno teči in kdaj iztečejo roki, ki so določeni v predpisih LRS, za ozemlje, priključeno po m irovni pogodbi z Italijo, kolikor je pripadlo to ozem lje Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 48-289/1947. deljo dne 16. novembra 1947 za krajevne in njim enake ljudske odbore v okra­ jih Gorica, Idrija, Ilirska Bistrica, Postojna, Sežana in Tolmin ...« Republiška volilna komisija je na predlog pristojnih okrajnih izvršilnih odborov na seji 9. oktobra 1947 za vseh šest okrajev imenovala okrajne volilne komisije.365 Le dva dni po volitvah, 18. novembra 1947, je Prezidij Ljudske skupščine LRS pozval novoizvoljene krajevne ljudske odbore k prvim zasedanjem, in sicer po časovnih razporedih, ki so jih morali pripraviti zanje pristojni okrajni iz­ vršilni odbori.366 b ) V o litv e n a osta lem o b m o č ju Lju d sk e rep u b lik e S loven ije, o d n o v e m b ra d o d ecem bra 19 4 7 Pozno jeseni 1947 so na podlagi Zakona o volitvah odbornikov ljudskih od­ borov potekale volitve krajevnih, rajonskih in mestnih ljudskih odborov, ki niso bili izvzeti iz okrajev, tudi na ostalem območju LRS, saj je dotedanjim potekel dvoletni mandat. Ker v splošnem ukazu o razpisu lokalnih volitev na najnižji ravni z dne 4. oktobra 1947 niso bili določeni datumi za izvedbo volitev, razen za priključena območja Primorske, so v naslednjih tednih sledili novi ukazi republiškega prezidija, ki so razpisovali lokalne volitve po posa­ meznih območjih Slovenije. Prvi, z dne 11. oktobra 1947, je za nedeljo 23. no­ vembra 1947 razpisal volitve za območja Dolnje Lendave, Kamnika, Kočevja, Krškega, Murske Sobote, Rakeka in Trbovelj.367 Sledila je odločba prezidija z dne 18. oktobra 1947, ki je razpisala lokalne volitve na najnižji ravni za 30. november 1947 za območja Glavnega mesta Ljubljana in okrajev Grosuplje, Jesenice, Ljubljana okolica, Maribor okolica, Mozirje, Prevalje, Ptuj, Slovenska Bistrica, Konjice, Škofja Loka in Šmarje. Ista odločba je za 7. december 1947 razpisala volitve na območjih okrajev Celje okolica, Črnomelj, Kranj, Ljuto­ mer, Novo mesto, Radgona in Trebnje.368 Republiška volilna komisija je na seji 19. oktobra 1947 za izvedbo volitev imenovala nekatere okrajne volilne komisije, in sicer za: Jesenice, Kamnik, Ko­ čevje, Konjice, Ljutomer, Rakek, Slovenska Bistrica, Krško in Škofja Loka.369 Čez nekaj dni, 22. oktobra 1947, so bile imenovane naslednje okrajne volilne komisije: Lendava, Celje okolica, Mozirje, Murska Sobota, Radgona in Trbov­ lje.370 Dne 25. oktobra 1947 so bile imenovane še okrajne volilne komisije za 365 Odločba republiške volilne komisije o imenovanju okrajnih volilnih komisij, Ur. 1 . LRS, št. 42- 240/1947. 366 Ukaz o sklicanju novoizvoljenih krajevnih ljudskih odborov k prvemu zasedanju, Ur. 1 . LRS, št. 48- 287/1947. 367 Odločba, Ur. 1 . LRS, št. 42-239/1947. 368 Odločba, Ur. 1 . LRS, št. 43-255/1947. 369 Odločba Republiške volilne komisije o imenovanju okrajnih volilnih komisij, Ur. 1 . LRS, št. 43- 256/1947. 370 Odločba Republiške volilne komisije o imenovanju okrajnih volilnih komisij, Ur. 1 , LRS, št. 44- 268/1947. Glavno mesto Ljubljana in za okraje Črnomelj, Grosuplje, Kranj, Ljubljana okolica, Maribor okolica, Novo mesto, Prevalje (s sedežem v Dravogradu), Ptuj, Šmarje pri Jelšah in Trebnje. Že čez nekaj dni je sledila odločba republiške volilne komisije, ki je v nekaterih okrajih spremenila sestav okrajnih volilnih komisij.3 7 1 Glede na dejstvo, d aje bil leta 1947 tudi že čas mladinskih delovnih brigad, je Vlada LRS 30. oktobra izdala posebno navodilo za izvedbo volitev za »... osebe, ki so na skupnem delu, organiziranem od ljudske mladine ...«, kajti te »... osebe imajo pravico voliti in predlagati kandidate za volitve, ki se izvajajo na podlagi zakona o volitvah odbornikov ljudskih odborov LRS ...« Na grad­ biščih so morali zato organizirati volišča.372 Le dva dni pred volitvami, 28. novembra 1947, je republiška volilna ko­ misija zaradi nepravilnosti in nezakonitosti razveljavila »... vse potrditve in objave kandidatur ter kandidatnih list za krajevne ljudske odbore okraja Slovenska Bistrica ...« Zaradi tega so bile volitve v tem okraju odložene na kasnejši čas, ki naj bi ga določil Prezidij Ljudske skupščine LRS. Odložene vo­ litve so bile razpisane za nedeljo, 21. decembra 1947.373 V prvih dneh decembra 1947 je Prezidij Ljudske skupščine LRS pozval novoizvoljene rajonske in krajevne ljudske odbore k prvemu zasedanju, in sicer po časovnih razporedih, ki sojih morali pripraviti zanje pristojni okrajni izvršilni odbori, za rajone Glavnega mesta Ljubljana pa mestni izvršilni od­ bor. Konec decembra so bili k prvemu zasedanju pozvani novoizvoljeni kra­ jevni in njim enaki ljudski odbori tudi v okraju Slovenska Bistrica.374 Na volitvah v krajevne in rajonske ljudske odbore kot najnižje lokalne organe oblasti je bilo izvoljeno 14.888 odbornikov. Novi zakon o upravni razdelitvi LRS, sprejet nekaj tednov po lokalnih volitvah, 17. februarja 1948, je združil nekatere kraje,375 zaradi česar so se združili tudi njihovi proti koncu leta 1947 izvoljeni ljudski odbori in s tem presegli številčne okvire članov krajevnih ljudskih odborov, ki sta jih določala 32. člen Splošnega zakona o ljudskih odborih in 10. člen Zakona o volitvah odbornikov ljudskih odborov. Veliko je bilo novih združenih ljudskih odborov, v katere so vključili izvoljene odbornike odpravljenih krajev in njihovih ljudskih odborov, čeprav ne splošni ne volilni zakon takih primerov nista predvidevala. Vključitve odbornikov od­ pravljenih ljudskih odborov so izvedli po navodilu Prezidija Ljudske skupščine S 7 1 v Odločba Republiške volilne komisije o imenovanju okrajnih volilnih komisij, Ur. 1 . LRS, št. 45- 275/1947; Odločba o spremembah v sestavu okrajnih volilnih komisij, Ur. 1 . LRS, št. 46-277/1947. 372 Navodilo kako izvršujejo pri volitvah v krajevne in njim enake ljudske odbore v Ljudski republiki Sloveniji volilno pravico osebe na skupnih delih, ki jih organizira ljudska mladina, Ur. 1 . LRS, št. 46-281/1947. 373 Odločba, Ur. 1 . LRS, št. 50-300/1947; Odločba, Ur. 1 . LRS, št. 51-310/1947. 374 Ukaz o sklicanju novoizvoljenih krajevnih ljudskih odborov k prvemu zasedanju, Ur. 1 . LRS, št. 50- 298/1947 in Ur. 1 . LRS, št. 51-309/1947; Ukaz o sklicanju novoizvoljenih krajevnih ljudskih odbo­ rov k prvemu zasedanju. Ur. 1 . LRS, št. 53-329/1947. 375 Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 9-55/1948. LRS. Največje odstopanje je bilo pri novem Mestnem ljudskem odboru Jese­ nice, kije imel ta čas raven krajevnega ljudskega odbora. Z združitvijo Jesenic in Hrušice je prišlo do vključitve vseh 11 odbornikov dotedanjega Krajevnega ljudskega odbora Hrušica v nov Krajevni oziroma Mestni ljudski odbor Jese­ nice, ki je po novem štel kar 46 odbornikov in je za število vključenih od­ bornikov presegal z zakoni določeno zgornje število odbornikov največjih kra­ jevnih ljudskih odborov. Osnutek spremenjenega splošnega zakona o ljudskih odborih pa je že pred­ videval, da bodo po njegovem sprejetju krajevni ljudski odbori šteli 7 do 45 odbornikov.376 7. Zakon o odpoklicu ljudskih predstavnikov v organih državne oblasti na ozemlju Ljudske republike Slovenije z dne 17. februarja 1948 Dne 17. februarja 1948 je Ljudska skupščina LRS, kot je določal 68. člen Zakona o volitvah odbornikov ljudskih odborov, sprejela zakon o odpoklicu ljudskih poslancev v organih oblasti na območju Slovenije. Veljal je za ljudske predstavnike, kakor so bili v zakonu opredeljeni izvoljeni poslanci v Ljudski skupščini LRS, in izvoljene odbornike organov ljudske oblasti na nižjih rav­ neh. Po zakonu jih je bilo mogoče odpoklicati »... pred potekom dobe, za kate­ ro so bili izvoljeni, če njihovo delo ni bilo v skladu z ustavama FLRJ in LRS ali z zakoni FLRJ in LRS ...,« ali če so izgubili zaupanje volivcev. Odpoklicali sojih z glasovanjem volivcev (glasovanje je potekalo z volilnimi kroglicami) v volil­ nih enotah, v katerih so bili izvoljeni. Če je bil hkrati odpoklican tudi na­ mestnik izvoljenega ljudskega predstavnika ali če je le-ta umrl pred odpo­ klicem izvoljenega predstavnika, je bilo potrebno razpisati nadomestne volit­ ve. Predloge za odpoklic poslanca Ljudske skupščine LRS je bilo treba vložiti pri Prezidiju Ljudske skupščine LRS, za odpoklic odbornika okrajnega ali me­ stnega ljudskega odbora, izvzetega iz okraja, pri izvršilnem odboru okrajnega oziroma mestnega ljudskega odbora, za odpoklic odbornika krajevnega (mest­ nega na nivoju kraja) ljudskega odbora pa pri nadrejenem izvršilnem odboru okrajnega ljudskega odbora. Za odpoklic predlagani ljudski predstavnik je bil odpoklican, če je za njegov odpoklic glasovala »... večina vseh volivcev volilne enote ...« Zakon je odpravil dotedanji način odpoklica na zborih volivcev. Sprememba je na terenu povzročila kar nekaj težav in nepravilnosti.377 376 Jože Juhart: Dva osnovna tipa krajevnih ljudskih odborov, Ljudska uprava, 1/ 3 , Ljubljana 1948, str. 102-103. 377 Zakon o odpoklicu ljudskih predstavnikov v organih državne oblasti na ozemlju Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 10-65/1948; Josip Hacin: Odpoklic odbornikov ljudskih odborov, Ljudska uprava, 1/3, Ljubljana 1948, str. 107-110; Jože Juhart: Nadomestne volitve, Ljudska uprava, 1/4-5, Ljubljana 1948, str. 188-194; Baltazar Balaša: Naloge ljudskih odborov v zvezi z volitvam i in za­ sedba odborov, Ljudska uprava, II/l, Ljubljana 1949, str. 27. 8. Volitve v okrajne ljudske odbore, mestne ljudske odbore mest, izvzetih iz okrajev, in v Mestni ljudski odbor Glavnega mesta Ljubljana, januarja 1948 Po zvezni in republiški ustavi kakor tudi Zakonu o volitvah odbornikov ljudskih odborov iz aprila 1947, ki so za odbornike ljudskih odborov okrajev, mest, izvzetih iz okrajev, okrožij in oblasti določali triletni mandat, je Prezidij Ljudske skupščine LRS 5. decembra 1947 izdal ukaz, s katerim je za nedeljo, 18. januarja 1948 razpisal volitve ljudskih odbornikov v ljudska odbora mest Celje in Maribor.378 Dne 12. decembra 1947 je bilo določeno, da bo v okrajni ljudski odbor Celje mesto izvoljenih 55 ljudskih odbornikov, v okrajni ljudski odbor Maribor mesto pa 80.379 V drugi polovici decembra sta bili imenovani obe mestni volilni komisiji.380 Novoizvoljena mestna ljudska odbora mest, iz­ vzetih iz okrajev (imeli sta značaj okraja), sta bila v drugi polovici januarja sklicana na prvi zasedanji: Mestni ljudski odbor Celje 4. februarja, Mestni ljudski odbor Maribor pa 8. februarja 1948.3 8 1 V začetku februarja 1948 je Prezidij Ljudske skupščine LRS sprejel še ukaz o razpisu volitev v Mestni ljudski odbor Glavnega mesta Ljubljana in vse okraj­ ne ljudske odbore. Volitve so bile razpisane za nedeljo, 21. marca 1948.382 Se pred izvolitvijo okrajnih ljudskih odborov je republiški prezidij ukazal, da se morajo 19. februarja 1948 na skupnih sejah sestati nekateri dotedanji okrajni izvršilni odbori, in sicer Kranj in Škofja Loka v prostorih okrajnega ljudskega odbora v Kranju, Konjice, Slovenska Bistrica in Šmarje v Slovenski Bistrici ter Rakek in Postojna v Postojni. Na dnevnih redih so imeli izvolitve začasnih izvršilnih odborov, ki naj bi vodili okrajne ljudske odbore do volitev, in predlaganje članov v okrajne volilne komisije. Zakon o upravni razdelitvi LRS, sprejet 17. februarja 1948, je namreč odpravil okraj Škofja Loka in ga združil v okraj Kranj, okraj Rakek je bil skoraj v celoti priključen k okraju Postojna, v nov okraj Poljčane pa so se skoraj v celoti priključili odpravljeni okraji Konjice, Slovenska Bistrica in Šmarje.383 Novoizvoljeni okrajni ljudski odbori in Mestni ljudski odbor Glavnega mesta Ljubljana so bili 30. marca 1948 pozvani na prva zasedanja, in sicer: - 6. aprila 1948: okrajni ljudski odbori Grosuplje, Jesenice in Kočevje 378 Ukaz o razpisu volitev ljudskih odbornikov v ljudske odbore mest, ki so izvzeta iz okrajev, Ur. 1 . LRS, št. 50-299/1947. 379 Odločba, Ur. 1 . LRS, št. 51-311/1947. 380 Odločba o imenovanju mestne volilne komisije v Celju, Ur. 1 . LRS, št. 52-325/1947; Odločba o im e­ novanju mestne volilne komisije v Mariboru, Ur. 1 . LRS, št. 52-326/1947. 381 Ukaz o sklicanju novoizvoljenih mestnih ljudskih odborov, ki so izvzeti iz okrajev, k prvemu za­ sedanju, Ur. 1 . LRS, št. 4-27/1948. ■DO O Ukaz o razpisu volitev ljudskih odbornikov v okrajne ljudske odbore in Mestni ljudski odbor Glav­ nega mesta Ljubljane, Ur. 1 . LRS, št. 6-38/1948. 383 Ukaz, Ur. 1 . LRS, št. 10-69/1948. - 7. aprila 1948: okrajna ljudska odbora Celje okolica in Mozirje - 8. aprila 1948: okrajni ljudski odbori Črnomelj, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota in Novo mesto - 9. aprila 1948: Mestni ljudski odbor Glavnega mesta Ljubljana in Okrajni ljudski odbor Kamnik - 10. aprila 1948: okrajni ljudski odbori Krško, Ljubljana okolica, Maribor okolica, Radgona in Trebnje - 11. aprila 1948: okrajni ljudski odbori Dravograd, Gorica, Idrija, Ilirska Bistrica, Kranj, Poljčane, Postojna, Ptuj, Sežana, Tolmin in Trebnje.384 9. Volitve v oblastne ljudske odbore, pomladi 1949 Novost v upravnoteritorialni razdelitvi LRS je bila uvedba oblasti kot nove upravnoteritorialne enote. Uvedena je bila na podlagi ukaza Prezidija Ljudske skupščine FLRJ o ustanovitvi oblasti kot teritorialnih upravnih enot z dne 24. marca 1949. Ukaz je bil podlaga, d a je Ljudska skupščina LRS 6. maja 1949 sprejela zakon o uvedbi oblasti. Na območju LRS so bile ustanovljene tri ob­ lasti: Goriška, Ljubljanska in Mariborska.385 Sledile so volitve začasnih ob­ lastnih ljudskih odborov. Ukaz zveznega prezidija je določal, da morajo biti redne volitve odbornikov v oblastne ljudske odbore na podlagi volilne zako­ nodaje najkasneje v enem letu po ustanovitvi oblasti. Do redno izvoljenih ob­ lastnih odborov oziroma njihovega konstituiranja pa je bilo po določilih zvez­ ne uredbe potrebno ustanoviti 70- do 120-članske začasne oblastne ljudske odbore. Izmed svojih članov, lahko pa tudi še drugih državljanov, so jih mo­ rali izvoliti okrajni in mestni ljudski odbori z območja oblasti. Začasni ob­ lastni ljudski odbori so morali kot izvršilne organe med svojimi člani izvoliti izvršilne odbore. Volitve začasnih oblastnih ljudskih odborov je morala urejati republiška zakonodaja. V LRS je to urejal zakon, ki ga je Ljudska skupščina LRS sprejela prav tako 6. maja 1949. Povzel je določila zveznega ukaza, ki je določal, da se »... za čas do izvolitve oblastnih ljudskih odborov po predpisih zakona o volitvah odbornikov ljudskih odborov ... izvolijo začasni oblastni ljudski odbori ...« in njihovi začasni izvršilni odbori. Odbornike so v začasne oblastne ljudske odbore volili izmed svojih članov in drugih državljanov »... okrajni in mestni ljudski odbori tistih okrajev in mest, ki so v sestavu oblast ...« V splošnem je bilo določeno, da se v začasne oblastne ljudske odbore voli 70 do 120 odbornikov, kar je bilo odvisno od števila prebivalcev v oblasteh. 384 Ukaz o sklicanju novoizvoljenih okrajnih ljudskih odborov in Mestnega ljudskega odbora Glav­ nega mesta Ljubljana k prvemu zasedanju, Ur. 1 . LRS, št. 14-97/1948; Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 9-55/1948; Jože Juhart: Nova upravna razdelitev, Ljud­ ska uprava, 1/1-2, Ljubljana 1948, str. 48. 385 Ukaz o ustanovitvi oblasti kot teritorialnih upravnih enot in začasnih ljudskih odborov oblasti na ozemlju Ljudske republike Srbije, Ljudske republike Hrvatske, Ljudske republike Slovenije, Ljudske republike M akedonije in Ljudske republike Bosne in Hercegovine, Ur. 1 . FLRJ, št. 26-211/1949; Za­ kon o ustanovitvi oblasti v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 16-86/1949. Tudi število odbornikov po okrajih v oblasteh, ki jih je bilo potrebno izvoliti v začasne oblastne ljudske odbore, je bilo odvisno od števila prebivalcev. Tako skupno število odbornikov, ki naj bi jih volili v oblastne ljudske odbore, kakor tudi, koliko od njih bodo volili posamezni okrajni in mestni ljudski odbori, je moral določiti Prezidij Ljudske skupščine LRS. Določiti je moral še dan zase­ danja okrajnih in mestnih ljudskih odborov, na katerih bodo izvolili odbor­ nike v oblastne ljudske odbore. Zakon je določal, da mora liste kandidatov za odbornike začasnih oblastnih ljudskih odborov, ki jih bodo izvolili okrajni (mestni) ljudski odbori, predlagati najmanj 10 odbornikov vsakega okrajnega (mestnega) ljudskega odbora. Volitve so morale biti tajne. Določeno je bilo, da mora republiški prezidij novoizvoljene oblastne ljudske odbore sklicati na prvo zasedanje najkasneje v 15 dneh po opravljenih volitvah. Na prvih za­ sedanjih so morali verificirati mandate odbornikov, ki so nato prisegli ter iz­ volili predsednike, tajnike in člane izvršilnih oblastnih ljudskih odborov.386 Na podlagi omenjenega zakona je Prezidij Ljudske skupščine LRS 11. maja 1949 izdal ukaz o številu odbornikov, ki jih je potrebno izvoliti v oblastne ljudske odbore, številu odbornikov, ki jih bodo vanje morali izvoliti okrajni ljudski odbori v oblasteh, datumu volitev ter datumih prvih zasedanj novo­ izvoljenih oblastnih ljudskih odborov. V začasni ljudski odbor Goriške oblasti je bilo potrebno izvoliti 80 odbor­ nikov. Od šestih okrajnih ljudskih odborov, ki so delovali na njenem območju, je bilo potrebno izvoliti največ odbornikov v Okrajnem ljudskem odboru Go­ rica (28), najmanj pa v Okrajnem ljudskem odboru Idrija (8). V začasni ob­ lastni ljudski odbor Ljubljanske oblasti so volili 120 odbornikov. Od njenih štirinajstih okrajnih ljudskih odborov, med katerimi je imel značaj okraja tudi Mestni ljudski odbor Celje, je bilo največ odbornikov potrebno izvoliti v Okrajnem ljudskem odboru Celje okolica (16), najmanj pa v Okrajnem ljud­ skem odboru Kočevje (4). Glavno mesto Ljubljana ni spadalo v Ljubljansko ob­ last, ker je po zakonu o ustanovitvi oblasti imelo značaj posebne upravne eno­ te. V začasni ljudski odbor Mariborske oblasti je bilo potrebno izvoliti 95 od­ bornikov. Od devetih okrajnih ljudskih odborov, med katerimi je imel Mestni ljudski odbor Maribor značaj okraja, je bilo potrebno izvoliti največ odbor­ nikov v Mestnem ljudskem odboru Maribor (16), najmanj pa v okrajnih ljud­ skih odborih Lendava in Ljutomer (6). Zasedanja okrajnih (mestnih) ljudskih odborov, na katerih so potekale vo­ litve v začasne oblastne ljudske odbore, so bila določena za čas od 18. do 24. maja 1949, točne datume pa so morali določiti pristojni sekretariati za orga­ niziranje oblastnih odborov. Omenjeni ukaz Prezidija Ljudske skupščine LRS je tudi že določil datume prvih zasedanj novoizvoljenih začasnih oblastnih ljudskih odborov, in sicer: v O O /C v Zakon o volitvah in delu začasnih oblastnih ljudskih odborov in o načinu prenosa pristojnosti na oblastne ljudske odbore, Ur. 1 . LRS, št. 16-87/1949. Goriški oblasti 25. maja 1949, v Ljubljanski oblasti 26. maja 1949 in v M ari­ borski oblasti 27. maja 1949.387 Z ukazom Prezidija Ljudske skupščine LRS z dne 14. oktobra 1949 se je število odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti v začasni oblastni ljudski odbor Ljubljanske oblasti, povečalo na 122, saj seje za enega povečalo število odbornikov, ki so jih morali izvoliti v okrajnih ljudskih odborih Ljubljana okolica in Trbovlje. Zato so morali v obeh ljudskih odborih izpeljati dodatne volitve.388 Proti koncu septembra 1949 so bile ustanovljene »... oblastne volilne komi­ sije, volilne komisije glavnega mesta Ljubljane ter volilne komisije rajonov glavnega mesta Ljubljane ...« Člane oblastnih volilnih komisij in volilno ko­ misijo Glavnega mesta Ljubljana ter njihove namestnike je morala imenovati republiška volilna komisija, člane rajonskih volilnih komisij in njihove na­ mestnike pa volilna komisija Glavnega mesta Ljubljana. Prve so predlagali izvršilni odbori okrajnih ljudskih odborov in ljudskega odbora Glavnega me­ sta Ljubljana, druge pa izvršilni odbori rajonskih ljudskih odborov. Naloge oblastnih volilnih komisij in volilne komisije Glavnega mesta Ljub­ ljana so bile tehnična priprava volitev, imenovanje članov okrajnih volilnih komisij in njihovih namestnikov, volilnih komisij mest, izločenih iz okrajev, in volilnih komisij rajonov Glavnega mesta Ljubljana po predlogih izvršilnih odborov pristojnih ljudskih odborov, odločanja o pritožbah proti odločbam okrajnih (mestnih) volilnih komisij in rajonskih volilnih komisij Glavnega me­ sta Ljubljana, ugotavljanje in razglašanje rezultatov volitev odbornikov ob­ lastnih ljudskih odborov in ljudskega odbora Glavnega mesta Ljubljana, nad­ ziranje dela okrajnih (mestnih) in rajonskih volilnih komisij, pomoč in sve­ tovanje okrajnim (mestnim) in rajonskim volilnim komisijam. Rajonske volilne komisije Glavnega mesta Ljubljana so imele tele naloge: tehnična priprava volitev, odločanje o potrditvi kandidatov in kandidatnih list, določanje volišč, imenovanje volilnih odborov ter ugotavljanje in razgla­ šanje rajonskih rezultatov volitev in sodelovanje pri ugotavljanju rezultatov volitev v ljudski odbor Glavnega mesta Ljubljana.389 Na podlagi gornjega na­ vodila je republiška volilna komisija 8. oktobra 1949 imenovala vse tri ob­ lastne volilne komisije in volilno komisijo Glavnega mesta Ljubljana.390 387 Ukaz o številu odbornikov začasnih oblastnih ljudskih odborov, o dnevih zasedanj okrajnih ljud­ skih odborov za volitve odbornikov začasnih oblastnih ljudskih odborov in o sklicanju prvih za­ sedanj začasnih oblastnih ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 16-93/1949. 388 Ukaz o številu odbornikov začasnega oblastnega ljudskega odbora Ljubljanske oblasti, Ur. 1 . LRS, št. 32-201/1949; Ukaz o dodatnih volitvah ljudskih odbornikov v začasni oblastni ljudski odbor Ljubljanske oblasti. Ur. 1 . LRS, št. 32-202/1949. 389 Navodilo o sestavi, imenovanju in nalogah oblastnih volilnih komisij, volilne komisije glavnega mesta Ljubljane in volilne komisije rajonov glavnega mesta Ljubljane, Ur. 1 . LRS, št. 29-181/1949. 390 Odločba, Ur. 1 . LRS, št. 31-195/1949, 31-196/1949, 31-197/1949 in 31-198/1949. 10. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 28. maja 1949 Konec maja 1949 je Ljudska skupščina FLRJ sprejela novo prečiščeno bese­ dilo zakona o ljudskih odborih iz leta 1946. Novo besedilo ni bistveno poseglo na volilno področje, povzelo je določilo, da so »... ljudski odbori predstavniški organi in jih volijo prebivalci upravnoteritorialnih enot na podlagi splošne, enake in neposredne volilne pravice s tajnim glasovanjem ...« Podrobneje je bil opredeljen njihov mandat. Po 54. členu »... ljudske odbore krajev in tistih mest, ki spadajo k okraju volijo državljani za dve leti. Ljudske odbore oblasti, okrajev, mest, ki ne spadajo k okraju in rajonov in naselij volijo državljani za tri leta ...« Po tedaj še veljavni slovenski volilni zakonodaji so sicer odborniki rajonskih ljudskih odborov imeli dvoletni mandat. Za vse državljane republik je veljalo, da šo imeli aktivno in pasivno volilno pravico v svojih upravno­ teritorialnih enotah, »... v oblastne ljudske odbore pa so lahko izvoljeni tudi državljani ljudske republike, ki nimajo stalnega prebivališča v tisti oblasti ...« Odborniški mandat je prenehal, če je odbornik izgubil volilno pravico, če so ga odpoklicali volivci, če se je za stalno preselil iz ljudskega odbora, če je sam podal odpoved in jo je ljudski odbor sprejel, če je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja iz koristoljubja ali kakega drugega kaznivega dejanja na več kot 6 mesecev poboljševalnega ali prisilnega dela ali na odvzem prostosti. Glede volilnih postopkov zakon ni prinašal novosti. Določitev števila odbornikov ljudskih odborov je bila v republiški pristojnosti, odvisno pa je bilo od števila prebivalcev in »bolj ali manj« zapletenih gospodarskih, kulturnih in drugih lokalnih razmer. Gibalo pa se je znotraj naslednjih opredelitev: mestni ljudski odbori 11 do 45 odbornikov (mišljena so manjša mesta, ki so imela značaj kraja), ljudski odbor k okraju spadajočega mesta 35 do 60 odbornikov (ta mesta niso imela značaja okraja, so pa znanilci mest v sestavi okraja s po­ sebnimi pravicami, ki pa vsaj v LRS ta čas se niso obstajala), okrajni, mestni in rajonski odbori 50 do 190 odbornikov (to so bila mesta, izvzeta iz okrajev, in so imela značaj okrajev) in oblastni ljudski odbori 110 do 250 odbor­ nikov.3 9 1 11. Zakon o volitvah odbornikov ljudskih odborov z dne 21. oktobra 1949 Določila novega Splošnega zakona o ljudskih odborih so povzročila, da je Ljudska skupščina LRS na seji 21. oktobra 1949 sprejela spremembe in do­ polnitve volilnega zakona iz aprila 1947 in ga opredelila kot nov zakon. Veljati je začel 25. oktobra 1949, ko je bil objavljen v slovenskem uradnem listu. Tudi ta zakon je za »... odbornike ljudskih odborov krajev in tistih mest, ki spadajo k okraju ...« (imajo značaj kraja), določal dvoletni mandat. Za od­ bornike Glavnega mesta Ljubljana, oblasti, okrajev in mest, ki so bila izločena 391 Splošni zakon o ljudskih odborih. Ur. 1 . FLRJ, št. 49-410/1949. iz okraja (imajo značaj okraja), rajonov Glavnega mesta Ljubljana in rajonov mest, ki so bila izločena iz okraja, je zakon določal triletno mandatno dobo. Glede na dejstvo, da so bile maja 1949 tudi za območje Ljudske republike Slovenije kot upravnoteritorialne enote ustanovljene oblasti, je zakon določal, v katerih primerih so ljudski odbori oblasti in njihovi izvršilni odbori razpi­ sovali volitve odbornikov ljudskih odborov. Ljudski odbori oblasti so morali razpisati volitve na svojih območjih, če so razpustili krajevne ljudske odbore ali ljudske odbore mest, ki so spadala k okrajem, izvršilni odbori oblastnih ljudskih odborov pa so razpisovali redne in nadomestne volitve v lastne ljud­ ske odbore. Enako je veljalo tudi za obveznosti ljudskega odbora Glavnega mesta Ljubljana in njegov izvršilni odbor, ki je bil izenačen z oblastnimi ljudskimi odbori in njihovimi izvršilnimi odbori. Na novo, povzeto po splošnem zakonu o ljudskih odborih, je bilo opre­ deljeno število odbornikov, ki so jih volili v ljudske odbore. V ljudski odbor kraja so volili najmanj 11 in največ 45 odbornikov, v ljudski odbor mesta, spadajočega k okraju, pa najmanj 35 in največ 60 odbornikov. Tako je veljalo, da so kraji z do 500 prebivalci volili 11 odbornikov, kraji s 500 do 1.000 pre­ bivalci do 20 odbornikov, kraji s 1.000 do 1.500 prebivalci do 30 odbornikov, kraji s 1.500 do 3.000 prebivalci do 40 odbornikov in kraji z več kot 3.000 pre­ bivalci do 45 odbornikov. Za mesta, ki so spadala k okraju (imela so status kraja), pa je bilo določeno, da tista, v katerih prebiva do 2.000 prebivalcev, volijo 35 odbornikov, mesta z 2.000 do 3.000 prebivalci do 40 odbornikov, mesta s 3.000 do 5.000 prebivalci do 45 odbornikov, mesta s 5.000 do 8.000 prebivalci do 50 odbornikov, z 8.000 do 10.000 prebivalci do 55 odbornikov, mesta z več kot 10.000 prebivalci pa so volila do 60 odbornikov. Točno število odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti v posamezne krajevne in mestne ljudske odbore, so morali v okviru predpisanega števila po navodilih Prezidija Ljudske skupščine LRS določiti zanje pristojni izvršilni odbori okrajnih ljud­ skih odborov. Dopuščeno je bilo do tretjine zvišati ali zmanjšati predpisano okvirno število odbornikov. V ljudske odbore okrajev in ljudske odbore mest, ki so bila izločena iz okrajev (imela so status okraja), je bilo po zakonu potrebno izvoliti najmanj 70 in največ 100 odbornikov. Za obe vrsti ljudskih odborov je veljalo, da je bilo potrebno izvoliti po 70 odbornikov, če so okraji in mesta šteli do 25.000 prebivalcev. Za vse druge okraje in mesta, izločena iz okrajev, ki so štela več kot 25.000 prebivalcev, je veljalo pravilo, da se na vsakih nadaljnjih 500 pre­ bivalcev voli še po enega odbornika, toda nikdar več kot 100. Točno število odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti v posamezne okrajne ljudske odbore in ljudske odbore mest, izločenih iz okrajev, so morali po navodilih repub­ liškega prezidija določiti izvršilni odbori oblastnih ljudskih odborov z mož­ nostjo zvečanja ali zmanjšanja števila izvoljenih odbornikov za tretjino okvir­ no predpisanega števila odbornikov. V ljudske odbore rajonov mest, izločenih iz okrajev (na rajone je bilo ta čas razdeljeno le mesto Maribor), in rajonske ljudske odbore Glavnega mesta Ljubljana je bilo potrebno voliti 50 do 100 odbornikov, in sicer v rajonih z do 25.000 prebivalci 50 odbornikov, v rajonih z več kot 25.000 prebivalci pa na vsakih nadaljnjih 500 prebivalcev še po enega odbornika, a nikdar več kot 100. Točno število odbornikov v posameznih rajonskih ljudskih odborih so morali po navodilih Prezidija Ljudske skupščine LRS določiti izvršilni odbori mestnih ljudskih odborov mest, izločenih iz okrajev, in mestni ljudski odbor Glavnega mesta Ljubljana. Tudi v teh primerih je bilo mogoče število odbor­ nikov zvišati ali zmanjšati za tretjino. Za ljudski odbor Glavnega mesta Ljubljana in ljudske odbore oblasti je zakon predpisoval izvolitev 110 do 250 odbornikov. Točno število je moral predpisati republiški prezidij. Volilne enote so se oblikovale glede na število odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti. V vsaki volilni enoti so volili samo po enega odbornika. Obseg in razmejitev volilnih enot za volitve v oblastne ljudske odbore in ljud­ ski odbor Glavnega mesta Ljubljana so morale po navodilih Prezidija Ljudske skupščine LRS določiti oblastne volilne komisije oziroma volilna komisija Glavnega mesta Ljubljana, v vseh ostalih primerih pa okrajne volilne ko­ misije. Tudi po tem zakonu so bile volilne komisije, ki so imele nalogo voditi volitve odbornikov (republiška, oblastne in njim enaka volilna komisija Glav­ nega mesta Ljubljana, okrajne in njim enake volilne komisije mest, ki niso spadala k okrajem, in rajonske komisije rajonov Glavnega mesta Ljubljana), stalni državni organi, ki so bili neodvisni od državnih upravnih organov. V zakonu so bile na novo opredeljene naloge in pristojnosti oblastnih volilnih komisij, saj so bile oblasti kot upravnoteritorialne enote uvedene šele maja 1949. V nadaljnjih členih so opredeljene naloge volilnih komisij, postopki kan­ didiranja, volilno gradivo, potek volitev, ugotavljanje rezultatov, prva zaseda­ nja novoizvoljenih ljudskih odborov ter kazni za kršitve volilne zakonodaje, kar se ni bistveno razlikovalo od volilnega zakona za volitve odbornikov ljud­ skih odborov iz aprila 1947.3 9 2 Isti dan kot novi zakon o volitvah odbornikov ljudskih odborov, 21. oktob­ ra 1949, je Ljudska skupščina LRS sprejela dopolnitve zakona o odpoklicu ljudskih predstavnikov v organih državne uprave na ozemlju Slovenije, ki je bil v prvotnem besedilu sprejet 17. februarja 1948. Tako osnovni zakon kakor tudi njegove dopolnitve opredeljujeta institut odpoklica poslancev v Ljudski skupščini LRS kakor tudi odbornikov v ljudskih odborih.393 Na podlagi ukaza Prezidija Ljudske skupščine LRS je bil 14. septembra 1949 razpuščen krajevni ljudski odbor Brezje na Gorenjskem. Vzrok za razpust je 392 Zakon o volitvah odbornikov ljudskih odborov. Ur. 1 . LRS, št. 33-204/1949. •DQ D Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o odpoklicu ljudskih predstavnikov v organih oblasti na ozem lju Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 33-205/1949. bil, »... ker je njegovo delo v očitnem nasprotju z ustavo in zakoni ...« Do iz­ volitve odbornikov novega Krajevnega ljudskega odbora Brezje, za katere je bilo v ukazu določeno, da bodo razpisane naknadno, je bil imenovan začasni izvršilni odbor. Ukaz o ukinitvi je moral izvesti Ljudski odbor Ljubljanske ob­ lasti prek Okrajnega ljudskega odbora Jesenice.394 12. Volitve v krajevne in mestne ljudske odbore mest, ki niso izločena iz okrajev, decembra 1949 Leta 1949 so zaradi izteka mandata potekale priprave na nove volitve v od­ bore in mestne ljudske odbore mest, ki niso bila izločena iz okrajev, okrajni izvršilni odbori pa so glede na zahteve razpisovali nadomestne volitve, »... da se izpopolni število članov ljudskih odborov, kadar je iz katerega koli vzroka prenehal mandat odbornikom ...« V publikaciji Ljudska uprava je bil že ja ­ nuarja tega leta objavljen članek, dokaj kritičen do okrajnih ljudskih odbo­ rov, ki »... vprašanju volitev ne posvečajo zadostne skrbi ...« Niso bili redki primeri, ko so šele po razpisu volitev začeli pregledovati potrebne volilne dokumente in ostali volilni material. Ker seje to dogajalo v naglici in časovni stiski, »... stvari niso nikoli opravljene tako, kakor bi bilo potrebno ...« Težave so bile s popravljanjem in dopolnjevanjem volilnih imenikov, ki so bili po­ trebni ne le za odborniške, ampak tudi poslanske volitve v republiško in zvez­ no ljudsko skupščino ter nadomestne volitve. Kar nekaj je bilo malomarnosti okrajnih ljudskih odborov pri shranjevanju volilnih kroglic, kar je lahko pri­ peljalo do zlorab. Problemi, zlasti pri nadomestnih volitvah, so nastajali, ker so bile marsikje volilne enote oblikovane nepremišljeno.395 O volitvah v krajevne in mestne ljudske odbore mest, ki niso bila izločena iz okrajev, so razpravljali tudi na III. plenumu Glavnega odbora Osvobodilne fronte Slovenije, ki je potekalo 28. oktobra 1949. Glavni govornik Miha Marinko, predsednik Vlade LRS, je menil, da bi bilo »... skrajno napačno in škodljivo, če bi smatrali volitve za sitno, formalno obveznost zaradi tega, ker sedanjim ljudskim odbornikom poteka z zakonom določena doba ...« Poudaril je veliko politično pomembnost volilnih rezultatov, »... tako v pogledu ude­ ležbe volivcev kot tudi v pogledu socialnega sestava in politične zavesti izvo­ ljenih odbornikov ...« Opozoril je na eno glavnih slabosti tedanjih krajevnih ljudskih odborov, da »... še zdaleč niso sposobni za izvrševanje vseh nalog, ki stoje danes pred njimi ...«, pa tudi njihov socialni sestav marsikaterega ljud­ skega odbora ni bil pravilen. Vse to naj bi spremenile volitve.396 Proti koncu leta 1949 je potekel dvoletni mandat dotedanjim krajevnim in 394 Ukaz o razpustu krajevnega ljudskega odbora Brezje v okraju Jesenice, Ur. 1 . LRS, št. 28-177/1949. 395 Baltazar Balaša: Naloge ljudskih odborov v zvezi z volitvam i in zasedba odborov. Ljudska uprava, 1/1, Ljubljana 1949, str. 23-27. 396 M iha Marinko: Volitve v krajevne ljudske odbore, Ljudska uprava, 11/11, Ljubljana 1949, str. 553- 563. mestnim ljudskim odborom mest, ki niso bila izvzeta iz okrajev. Prezidij Ljud­ ske skupščine LRS je zato 25. oktobra 1949 izdal ukaz o razpisu volitev v lo­ kalne oblastne organe na najnižjem nivoju. Volitve odbornikov »... v vse kra­ jevne ljudske odbore in v ljudske odbore mest, ki niso izločena iz okrajev v Ljudski republiki Sloveniji ...« so bile razpisane za nedelje 4., 11. in 18. de­ cembra 1949. Enega od treh datumov so morali dokončno določiti oblastni ljudski odbori.397 Na podlagi omenjenega ukaza republiškega prezidija so izvršilni odbori oblastnih ljudskih odborov vseh treh oblasti za svoja območja konec oktobra razpisali »... volitve ljudskih odbornikov v vse krajevne in mestne ljudske od­ bore in v ljudske odbore mest, ki niso izločena iz okrajev ...« V Goriški oblasti so bile volitve razpisane za 11. december, v Ljubljanski za 11. december v okrajih Jesenice, Trbovlje, Celje okolica, Ljubljana okolica, Krško in Kočevje in za 18. december v okrajih Črnomelj, Grosuplje, Trebnje, Novo mesto, Kranj, Šoštanj in Kamnik. Prav tako so bile za 11. december razpisane volitve v okrajih Mariborske oblasti.398 V drugi polovici novembra 1949 pa je Ljudski odbor Mariborske oblasti svojo odločbo o določitvi dneva volitev spremenil, tako da so bile volitve v okrajih Maribor okolica, Poljčane in Ptuj določene za 18. december 1949.399 Prezidij Ljudske skupščine LRS je z ukazom z dne 14. decembra 1949 pozval novoizvoljene krajevne ljudske odbore in ljudske odbore mest, ki so bili v sestavu okrajev, k prvemu zasedanju. Določitev datumov je bila po ukazu do­ deljena izvršilnim odborom okrajnih ljudskih odborov. Poziv republiškega prezidija je v drugi točki pooblaščal izvršilne odbore okrajnih ljudskih od­ borov, »... da začasno, dokler število članov krajevnih in mestnih izvršilnih odborov ne bo določeno s statuti, določijo število članov izvršilnih odborov ljudskih odborov posameznih krajev in k okraju spadajočih mest ,..«400 Prve dni januarja 1951 je Prezidij Ljudske skupščine LRS sprejel ukaz, s katerim je razpustil krajevni ljudski odbor Leše v okraju Slovenj Gradec. Vzrok razpusta, naveden v ukazu, je bil, »... ker je njegovo delo v očitnem nasprotju z ustavo in zakoni ...« Do izvolitve novih odbornikov Krajevnega ljudskega od­ bora Leše, ki so bile razglašene za 25. februar 1951, je bil imenovan začasni petčlanski izvršilni odbor. Razrešitev je moral opraviti Ljudski odbor M aribor­ ske oblasti prek Okrajnega ljudskega odbora Slovenj Gradec.401 Zaradi istih vzrokov je enaka usoda v začetku junija 1951 doletela tudi Krajevni ljudski odbor Šmarjeta v okraju Novo mesto. Tudi njegovo vodstvo je do volitev, ki so 397 Ukaz o razpisu volitev odbornikov v krajevne ljudske odbore in v ljudske odbore mest, ki niso izločena iz okrajev v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 33-209/1949. 398 Odločba, Ur. 1 . LRS, št. 34-217/1949, 34-218/1949 in 34-219/1949. 399 Odločba, Ur. 1 . LRS, št. 37-237/1949. 400 Ukaz o sklicanju novoizvoljenih krajevnih ljudskih odborov k prvemu zasedanju. Ur. 1 . LRS, št. 38- 238/1949. 401 Ukaz o razpustu krajevnega ljudskega odbora Leše v okraju Slovenj Gradec, Ur. 1 . LRS, št. 2- 4/1951. bile razpisane za 22. julij 1951, prevzel začasni izvršilni odbor. Izvedba raz­ rešitve je bila naložena izvršilnemu odboru Okrajnega ljudskega odbora Novo mesto.402 13. Volitve v okrajne ljudske odbore, mestne ljudske odbore mest, ki so izvzeta iz okrajev, Mestnega ljudskega odbora Glavnega mesta Ljubljana in v rajonske ljudske odbore Glavnega mesta Ljubljana in mesta Maribor, decembra 1950 do januarja 1951 Sredi junija 1950 sta bila z zakonom o upravni razdelitvi mesti Jesenice in Kranj izločeni iz okrajev Jesenice oz. Kranj in sta dobili značaj okraja. Preostanek dotedanjega okraja Jesenice se je preimenoval v okraj Radovljica, preostanek dotedanjega okraja Kranj pa okraj Kranj okolica.403 Prezidij Ljudske skupščine LRS je 4. julija 1950 z ukazom določil, naj v obeh mestih ustanovijo začasna mestna ljudska odbora. Za oba odbora je po ukazu veljajo, naj ju sestavljajo vsi dotedanji odborniki obeh mestnih ljudskih odborov in tisti odborniki okrajnih ljudskih odborov Jesenice in Kranj, ki so bili izvoljeni na območjih, izločenih iz okrajev Jesenice in Kranj, in niso bili člani izvršilnih odborov okrajnih ljudskih odborov Jesenice in Kranj. Začasni Mestni ljudski odbor mesta Kranj je bil pozvan k prvemu zasedanju 5. julija 1950, začasni mestni ljudski odbor mesta Jesenice pa 7. julija 1950.404 Za konec leta 1950 so bile predvidene volitve v organe okrajnih ljudskih odborov in ljudske odbore iz okrajev izločenih mest. V drugi polovici oktobra je republiški prezidij sprejel ukaz, da bodo 10. decembra 1950 potekale volitve v okrajne ljudske odbore Kamnik, Kranj okolica, Radovljica, Šoštanj, Trbovlje, Slovenj Gradec, Poljčane, Gorica, Idrija, Ilirska Bistrica, Sežana, Tolmin in v ljudske odbore iz okrajev izločenih mest Jesenice in Kranj. Za 17. december 1950 pa so bile razpisane volitve v okrajne ljudske odbore: Celje okolica, Črnomelj, Grosuplje, Krško, Ljubljana okolica, Novo mesto, Trebnje, Lendava, Ljutomer, Maribor okolica, Murska Sobota, Ptuj, Radgona, Postojna ter v ljudski odbor iz okraja izločenega mesta Celje.405 Isti dan, to je 20. oktobra, je bila imenovana nova republiška volilna komisija za volitve odbornikov ljud­ skih odborov v Ljudski republiki Sloveniji. Na novo so bile imenovane tudi vse tri oblastne volilne komisije in volilna komisija Glavnega mesta Ljubljana.406 402 Ukaz o razpustu krajevnega ljudskega odbora Šm arjeta v okraju Novo mesto. Ur. 1 . LRS, št. 19- 96/1951. 403 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 20-107/1950. 404 Ukaz o sestavi in sklicanju začasnih mestnih ljudskih odborov iz okrajev izločenih mest Kranj in Jesenice k prvemu zasedanju, Ur. 1 . LRS, št. 21-115/1950. 405 Ukaz o razpisu volitev odbornikov ljudskih odborov okrajev v Ljudski republiki Sloveniji ter iz okrajev izločenih mest Celja, Jesenic in Kranja, Ur. 1 . LRS, št. 32-182/1950. 406 Ukaz o imenovanju republiške volilne komisije, Ur. 1 . LRS, št. 32-183/1950; Odločbe, Ur. 1 . LRS, št. 32-189/1950, 32-190/1950, 32-191/1950 in 32-192/1950. Okrajni in mestni ljudski odbori mest, izločenih iz okrajev, ki so bili iz­ voljeni 10. decembra 1950, so bili sklicani k prvim zasedanjem; 16. decembra 1950 okrajni ljudski odbori Gorica, Kamnik, Sežana in mestna ljudska odbora mest Jesenice in Kranj, 17. decembra Okrajni ljudski odbor Radovljica in 18. decembra 1950 okrajni ljudski odbori Idrija, Ilirska Bistrica, Kočevje, Kranj okolica, Poljčane, Slovenj Gradec, Šoštanj, Tolmin in Trbovlje.407 Okrajni ljudski odbori in Mestni ljudski odbor mesta Celje, izločeno iz okraja, ki so bili izvoljeni 17. decembra 1950, pa so bili sklicani k prvim sejam takole: 22. decembra 1950 Mestni ljudski odbor mesta Celje, 23. decembra 1950 okrajni ljudski odbori Celje okolica, Črnomelj, Murska Sobota, Grosup­ lje, Krško, Lendava, Ljubljana okolica, Ljutomer, Novo mesto, Postojna, Rad­ gona in Trebnje, 26. decembra 1950 Okrajni ljudski odbor Maribor okolica ter 27. decembra 1950 Okrajni ljudski odbor Ptuj.408 V drugi polovici novembra 1950 je Prezidij Ljudske skupščine LRS sprejel še ukaz o razpisu volitev odbornikov ljudskih odborov Glavnega mesta Ljubljana in iz okraja izločenega mesta Maribor ter njunih rajonov. Volitve so bile raz­ pisane za 7. januar 1951.409 Decembra 1950 je bilo z ukazom še določeno, da bodo v ljudski odbor Glavnega mesta Ljubljana volili 120 odbornikov, in sicer v I. rajonu 30, v II. rajonu 32, v III. rajonu 19, v IV. rajonu 32 in v V. rajonu 7. M aja 1951 je bilo število odbornikov ljudskega odbora Glavnega mesta Ljub­ ljana povišano na 130.410 Novoizvoljena ljudska odbora iz okraja izločenega mesta Maribor in Glav­ nega mesta Ljubljana sta bila pozvana na prvi zasedanji 14. in 15. januarja 1951, novoizvoljeni rajonski ljudski odbori Glavnega mesta Ljubljana v dnevih od 12. do 14. januarja, vsi mariborski rajonski ljudski odbori pa 15. januarja 1951.4 1 1 14. Spremembe in dopolnitve volilne zakonodaje, 1950-1951 Ljudska skupščina LR Slovenije je na zasedanju 14. decembra 1950 sprejela nekaj sprememb in dopolnil zakonodaje, kije urejala potek volitev odbornikov 407 Ukaz o sklicanju novoizvoljenih ljudskih odborov okrajev in iz okrajev izločenih mest, izvoljenih na volitvah dne 10. decembra 1950 k prvemu zasedanju. Ur. 1 . LRS, št. 37-205/1950; Popravek, Ur. 1 . LRS, št, 39/1950. 408 Ukaz o sklicanju novoizvoljenih ljudskih odborov okrajev in iz okraja izločenega mesta Celje, izvoljenih na volitvah dne 17. decembra 1950, k prvemu zasedanju, Ur. 1 . LRS, št. 38-210/1950. 409 Ukaz o razpisu volitev odbornikov ljudskih odborov glavnega mesta Ljubljane in iz okraja izlo­ čenega mesta M aribor ter njunih rajonov, Ur. 1 . LRS, št. 35-200/1950. 410 Ukaz o številu odbornikov ljudskega odbora glavnega mesta Ljubljane, Ur. 1 . LRS, št. 37-206/1950; Ukaz o novi določitvi števila odbornikov ljudskega odbora glavnega mesta Ljubljane, Ur. 1 . LRS, št. 17-86/1951. 411 Ukaz o sklicanju novoizvoljenih ljudskih odborov glavnega mesta Ljubljana in iz okraja izloče­ nega mesta M aribor ter njunih rajonskih ljudskih odborov, izvoljenih na volitvah dne 7. januarja 1951, k prvemu zasedanju, Ur. 1 . LRS, št. 2-3/1951; Josip Globevnik: Ob volitvah v nove okrajne, mestne in rajonske ljudske odbore. Ljudska uprava, III/12, Ljubljana 1950, str. 489-492. v ljudske odbore. Za konkretne spremembe so pomembna določila 1. člena zakona o spremembah in dopolnitvah. Po njem se je spremenila vsebina tre­ tjega odstavka 9. člena osnovnega zakona, ki seje po novem glasila: »Volitve v ljudske odbore različnih stopenj v istem kraju ne smejo biti istega dne, lahko pa so istega dne volitve v mestne in rajonske ljudske odbore.« To pomeni, da je bila spremenjena in dopolnjena zakonodaja namenjena izvedbi volitev v ljudske odbore Glavnega mesta Ljubljana in iz okraja izločenega mesta M ari­ bor, ki sta imela svoji območji edina razdeljena na rajone, volitve na njunih območjih pa so bile razpisane za 7. januar 1951. V zvezi s tem se je spremenila vsebina vrste členov osnovnega zakona o volitvah odbornikov v ljudske odbo­ re. Da ne bi prihajalo do zmešnjav na voliščih, je spremenjena zakonodaja za hkratne volitve v mestne in rajonske ljudske odbore določila, da morajo biti skrinjice za volitve v mestni ljudski odbor postavljene na desni strani mize volilnega odbora, skrinjice za rajonske ljudske odbore pa na levi strani. Zad­ nja v vrsti skrinjic na obeh straneh je morala stati še skrinjica brez liste. Volilni odbori so morali voditi dvojne zapisnike pa tudi dvojne sezname gla­ sovalcev. Najprej so morali volivci voliti odbornike v mestni, nato pa še v rajonski ljudski odbor. Tudi štetje oddanih kroglic oziroma glasov je moral volilni odbor opraviti najprej za volitve v mestni in šele nato za volitve v ra­ jonske ljudske odbore. Za volitve v mestni in vsak rajonski ljudski odbor je bilo potrebno voditi samostojne zapisnike o rezultatih. Na novo so spremembe in dopolnitve zakona izpostavile kazni za kršitve volilne zakonodaje. Gibale so se od odvzema prostosti za dve leti in visoke denarne kazni do poboljševalnega dela za šest mesecev in nekoliko nižjo denarno kaznijo. Zakon je bil dopolnjen še z nekaterimi popolnoma novimi členi. Urejali so probleme, ki so nastajali z razdelitvami ter s priključitvami ali odcepitvami volilnih enot iz ene k drugi upravnoteritorialni enoti. Če je zaradi tega ka­ kemu ljudskemu odboru »zmanjkalo« zadostno število odbornikov za normal­ no delo ljudskega odbora, je bilo dovoljeno razpisati nove volitve.412 Nove dopolnitve je zakonodaja o volitvah odbornikov v ljudske odbore dobila 8. junija 1951 (veljati je začela 15. junija, ko jo je razglasil Prezidij Ljudske skupščine LRS), tudi zato, ker so bile prve tedne leta 1951 ukinjene oblasti kot upravnoteritorialne enote in so prenehali delovati tudi njihovi ljudski odbori.413 Po spremenjeni zakonodaji je triletni mandat veljal za odbornike ljudskih odborov okrajev, iz okrajev izločenih mest in mestnih rajonov. Določeno je bilo tudi, da se od dneva, ko so bile volitve razpisane ni smelo »... več uvesti nikake omejitve glede prostega gibanja volivcev ...« Za odbornike Glavnega mesta Ljubljana, okrajev in mest, ki so bila izločena iz okrajev (imajo značaj 412 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o volitvah odbornikov ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 39-219/1950. 413 Zakon o odpravi oblasti kot upravno teritorialnih enot v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 4-21/1951; Ukaz o določitvi dneva, ko preneha Goriška oblast, Ur. 1 . LRS, št. 9-42/1951. okraja), rajonov Glavnega mesta Ljubljana in rajonov mest, ki so bila izločena iz okrajev, je zakon določal triletno mandatno dobo. Nekaj sprememb je bilo tudi pri določanju števila odbornikov, ki jih je potrebno izvoliti. Po novem v krajevne ljudske odbore in ljudske odbore mest, ki so spadala k okraju (imela so značaj kraja), ni bilo več potrebno izvoliti 11 odbornikov, ampak je njihovo število določil »... na svojih zasedanjih pristojni okrajni ljudski odbor po navodilih Prezidija Ljudske skupščine LRS ...« Število odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti v okrajne ljudske odbore in ljudske odbore mest, izločenih iz okrajev, je bilo omejeno na 50 do 100 od­ bornikov (doslej 70 do 100). Okraji in mesta, izločena iz okrajev, z do 25.000 prebivalci so volili po 50 odbornikov, z več kot 25.000 prebivalci pa na vsakih naslednjih 1.000 prebivalcev (doslej 500) še po enega odbornika, a ne več kot 100. Točno število odbornikov, ki jih je potrebno izvoliti po okrajih in mestih, izločenih iz okrajev, je določil Prezidij Ljudske skupščine LRS. V rajonske ljudske odbore je bilo potrebno izvoliti 50 do 100 odbornikov (kot dotlej), in sicer v rajonih z do 25.000 prebivalci po 50 odbornikov, v rajonih z več kot 25.000 prebivalci pa na vsakih 1.000 prebivalcev (dotlej 500) še po enega odbornika, a skupno ne več kot 100. Točno število odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti v rajonske ljudske odbore, je določil zanje pristojni mestni ljudski odbor. Število odbornikov ljudskega odbora Glavnega mesta Ljubljana je določal republiški prezidij »... tako, da pride na vsakih 1.000 prebivalcev najmanj en odbornik ...« Prezidij je tudi odločil, »... koliko odbornikov od skupnega števila članov mestnega ljudskega odbora odpade na posamezni rajon glavnega me­ sta ...« Zakon je prinesel še nekaj drugih manjših dopolnitev.414 Ljudska skupščina LRS je isti dan kot spremembo volilne zakonodaje, to je 8. junija 1951, sprejela tudi spremenjeni zakon o odpoklicu ljudskih predstav­ nikov v organih državne oblasti, ki je veljal tako za odbornike ljudskih od­ borov kakor tudi za poslance Ljudske skupščine LRS.4 1 5 Isti dan, ko je Prezidij Ljudske skupščine LRS razglasil zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o volitvah odbornikov ljudskih odborov, to je 15. junija 1951, je razglasil tudi prečiščeno besedilo zakona o volitvah odbornikov ljud­ skih odborov. Primerjava obeh tekstov pokaže precej razlik, zlasti pri meto­ dologiji določanja števila odbornikov, ki jih je potrebno izvoliti v posamezne vrste ljudskih odborov. Prečiščeno besedilo v 9. členu določa, da je pri »... določanju številčnega sestava ljudskih odborov treba upoštevati število in gostoto prebivalstva, kakor tudi obseg in posebnosti gospodarskih, kulturnih in drugih krajevnih razmer ...« Določbe o številu odbornikov, ki jih je po­ 414 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o volitvah odbornikov ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 21-109/1951. 415 Zakon o odpoklicu ljudskih predstavnikov v organih državne oblasti na ozemlju Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 21-108/1951. trebno izvoliti v krajevne ljudske odbore in ljudske odbore mest v okviru okra­ ja (imajo značaj kraja), so povzete po zakonu iz leta 1947. Za volitve odbornikov okrajnih ljudskih odborov in ljudskih odborov mest, ki so izvzeta iz okrajev (imajo značaj okraja), rajonov mest in Glavnega mesta Ljubljana je prečiščeno besedilo povzelo določila zakona o spremembah in do­ polnitvah zakona o volitvah odbornikov, ki ga je Ljudska skupščina LRS spre­ jela 8. junija 1951. Sicer pa prečiščeno besedilo opredeljuje vse že opisane volilne postopke pri volitvah odbornikov v ljudske odbore.416 Že na podlagi najnovejšega zakona o volitvah odbornikov ljudskih odborov je republiška volilna komisija 7. septembra 1951 na predlog mestnega ljud­ skega odbora imenovala volilno komisijo za mesto Jesenice.417 Konec leta 1951 je potekel dvoletni mandat odbornikom krajevnih ljudskih odborov in ljudskih odborov mest, ki so spadala k okrajem. Ker pa nove volitve še niso bile pripravljene, je Ljudska skupščina LRS 14. decembra 1951 sprejela odlok, s katerim je odbornikom ljudskih odborov na najnižji ravni podaljšala mandat dotlej, »... dokler ne bodo na ozemlju Ljudske republike Slovenije v letu 1952 izvoljeni novi ljudski odbori osnovnih upravnih teritori­ alnih enot ,..«418 Sredi januarja 1952 je Prezidij Ljudske skupščine LRS razpustil Krajevni ljudski odbor Sava v okraju Ljubljana okolica. Vzrok je bil enak, kot pri raz­ pustih ljudskih odborov na najnižji ravni v prejšnjih letih: njegovo delo je bilo v nasprotju z ustavo in zakoni. Ker je bil mandat odbornikov ljudskih odborov 14. decembra 1951 podaljšan v leto 1952, so bile tudi volitve novega Kra­ jevnega ljudskega odbora Sava predvidene za čas, ko bodo potekale redne volitve, do tedaj pa je njegovo delo vodil začasno imenovani izvršilni odbor. Ukaz o razpustu je moral izvršiti Okrajni ljudski odbor Ljubljana okolica.419 V začetku marca 1952 je enaka usoda zaradi enakih vzrokov doletela tudi Krajevni ljudski odbor Dvor v okraju Novo mesto. Ukaz o razpustu je moral izvršiti Okrajni ljudski odbor Novo mesto. Tudi zanj je veljalo, da bo ponovno izvoljen na rednih volitvah, dotlej pa g a je vodil začasni izvršilni odbor.420 15. Splošni zakon o ljudskih odborih z dne 1. aprila 1952 Pravno podlago za reorganizacijo ljudskih odborov, ki so jo na prehodu štiridesetih v petdeseta leta zahtevale družbene spremembe, je dal 1. aprila 1952 v Ljudski skupščini FLRJ sprejeti tretji zvezni Splošni zakon o ljudskih 416 Zakon o volitvah odbornikov ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 21-111/1951. 417 Odločba o imenovanju mestne volilne komisije za mesto Jesenice, Ur. 1 . LRS, št. 31-151/1951. 418 Odlok Ljudske skupščine LRS o podaljšanju poslovanja krajevnih ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 40-182/1951. 419 Ukaz o razpustu Krajevnega ljudskega odbora Sava v okraju Ljubljana okolica, Ur. 1 . LRS, št. 2- 4/1952. 420 Ukaz o razpustu Krajevnega ljudskega odbora Dvor v okraju Novo mesto, Ur. 1 . LRS, št. 8-29/1952. odborih. Po novem zakonu ni bilo več krajev kot najnižjih upravnoterito- rialnih enot in zato tudi ne več krajevnih ljudskih odborov kot najnižjih lo­ kalnih organov oblasti. Nove upravnoteritorialne enote so bile poslej občine, mesta in okraji, lokalni organi oblasti, ki so bili hkrati organi ljudske samo­ uprave, pa enodomni občinski ljudski odbori in ljudski odbori mestnih občin s posebnimi pravicami ter dvodomni mestni in okrajni ljudski odbori. V 7. členu zakona je splošno določilo, da občinske ljudske odbore, okrajne zbore okrajnih ljudskih odborov in mestne zbore mestnih ljudskih odborov volijo prebivalci občin, okrajev in mest »... na podlagi splošne, enake in neposredne volilne pravice ...« Zbore proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov pa so volili delovni ljudje, »... ki delajo v proizvodnji, prevozništvu in trgovini, neposredno oziroma po svojih predstavniških organih ...« Volitve z volilnimi listki so bile tajne, mandat občinskih ljudskih odborov je bil trileten (mandata enodomnih mestnih občin s posebnimi pravicami ta zakon ne obravnava, pač pa ga določa 10. člen slovenskega zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin), okrajnih in mestnih zborov štirileten, zborov proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov pa dvoleten. Zakon je določil, da ista oseba ne more biti hkrati odbornik v obeh zborih ljudskega odbora. Določitev števila odbornikov ljudskih odborov je bila v pristojnosti repub­ liške zakonodaje, Splošni zakon o ljudskih odborih je v 30. členu predpisal le njihovo okvirno število, in sicer: enodomni ljudski odbori občin so morali imeti 11 do 35 odbornikov, enodomni ljudski odbori mestnih občin s poseb­ nimi pooblastili 30 do 50 odbornikov. Okrajni in mestni zbori okrajnih in mestnih ljudskih odborov pa so morali imeti 30 do 70 odbornikov. Posa­ meznim okrajem in mestom je prezidij republiške ljudske skupščine lahko po­ večal njihovo število do 100. Državljani FLRJ so imeli za volitve odbornikov ljudskih odborov aktivno in pasivno volilno pravico. Odbornike občinskih ljudskih odborov, ljudskih odbo­ rov mest s posebnimi pravicami ter mestnih in okrajnih zborov mestnih in okrajnih ljudskih odborov so državljani, ki so bili vpisani v volilnih imenikih na območju občine, okraja oziroma mesta, volili v volilnih enotah. Za volitve občinskih ljudskih odborov je veljalo, da je praviloma vsak kraj (vas, naselje) svoja volilna enota. Kandidate za odbornike občinskih ljudskih odborov, ljudskih odborov občin s posebnimi pravicami in okrajnih ter mestnih zborov so predlagali na zborih volivcev, lahko pa tudi z zakonom določeno število volivcev. Vložiti je bilo potrebno pisno kandidaturo. Po 37. členu zakona so morale kandidatne liste za volitve odbornikov občinskih ljudskih odborov ter okrajnih in mestnih zborov vsebovati vsaj dvakrat toliko predlogov, kolikor odbornikov je potrebno izvoliti. Po drugem odstavku 34. člena so odbornike občinskih ljudskih odborov ter okrajnih in mestnih zborov volili s tajnim glasovanjem in z volilnimi listki, s čimer so bile odpravljene volitve z volilnimi kroglicami. Za zbore proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov je bilo dolo- čeno, da morajo imeti praviloma polovico toliko odbornikov kot njim vzpo­ redni okrajni in mestni zbori. Če pa je bilo število gospodarskih organizacij v okrajih ali mestih večje, ali pa so bile na njihovih območjih večje oziroma velike gospodarske organizacije, je prezidij republiške ljudske skupščine šte­ vilo odbornikov zborov proizvajalcev lahko povečal na tri četrtine odbornikov vzporednih okrajnih in mestnih zborov. Za volitve odbornikov okrajnih in mestnih zborov proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov je zakon določal, da jih volijo »... po svojih volilnih telesih delavci in uslužbenci gospodarskih podjetij, kmetje, ki so člani zadrug ter obrtni mojstri, pomočniki in delavci, ki delajo v obrtnih obratih in delav­ nicah oziroma, ki so člani obrtniških zadrug, ki delajo v proizvodnji, pre­ vozništvu in trgovini na območju okraja ali mesta. Pravico biti voljen v zbor proizvajalcev imajo delovni ljudje, ki delajo v sami proizvodnji oziroma pri glavnem delu gospodarske organizacije ...« Število odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti, seje razdelilo na posamezna gospodarska področja glede na delež posameznih gospodarskih panog v skupnem družbenem produktu mesta ali okraja. Skupno število odbornikov kakor tudi njihovo izvolitev v gospo­ darskih panogah so z odločbami, ki jih je moral potrditi prezidij republiške skupščine, določali okrajni in mestni ljudski odbori. Gospodarske panoge so bile združene v volilne skupine, in sicer: - industrija, rudarstvo, gozdarstvo, gradbeništvo, komunalna dela in promet, - kmetijstvo (v tem okviru so glede na delež v skupni kmetijski družbeni proizvodnji v okraju ali mestu določili število odbornikov, ki so jih morali izvoliti zaposleni na državnih kmetijskih posestvih in v kmečkih delovnih zadrugah, in število odbornikov, ki so jih morali izvoliti posamezni kmetje); v 36. členu je volilna skupina kmetijstvo opisana kot podskupina, - trgovina in gostinstvo, - obrt. V okviru določenega števila odbornikov so volitve potekale v gospodarskih organizacijah, ki so bile volilne enote. Če v gospodarskih organizacijah zaradi premajhnega števila zaposlenih ne bi bilo mogoče izvoliti niti enega odbor­ nika, sta se lahko dve ali več gospodarskih organizacij iste gospodarske pano­ ge povezale v eno volilno enoto. V taki volilni enoti so smeli izvoliti največ dva odbornika. Okrajni oziroma mestni ljudski odbori so morali z odločbami v skladu z republiškimi predpisi določiti število odbornikov, ki jih je potrebno izvoliti v njihove zbore proizvajalcev, in tudi število, kolikor jih lahko izvolijo posamezne volilne skupine oziroma podskupine. Odločbe je moral potrditi prezidij republiške skupščine. Kandidate za odbornike zborov proizvajalcev ljudskih odborov so smeli predlagati člani volilnih teles, v katerih so jih volili. Volilna telesa so bila predstavniška telesa gospodarskih organizacij. To so bili delavski sveti, zbori kmetijskih zadrug, skupščine obrtniških zbornic skupaj z delegati sindikalnih organizacij obrtnih delavcev. V gospodarskih organizacijah, ki še niso imele izvoljenih svojih predstavniških teles, so bili volilna telesa vsi člani na sestan­ kih njihovih sindikalnih podružnic. V gospodarskih organizacijah, ki so se morale združiti zaradi majhnosti, so skupna volilna telesa tvorila predstav­ niška telesa združenih gospodarskih organizacij. Tako kot za kandidatne liste za volitve v občinske ljudske odbore in okrajne ter mestne zbore, je tudi za zbore proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov veljalo, da morajo vsebovati najmanj dvakrat toliko kandidatov, kot jih je bilo potrebno izvoliti. Tudi za volitve odbornikov v zbore proizvajalcev okrajnih in mestnih ljud­ skih odborov je veljalo, da potekajo tajno in z volilnimi lističi. Po zadnjem odstavku 33. člena zakona nihče ni mogel biti hkrati odbornik obeh zborov istega dvodomnega ljudskega odbora. Za odbornike ljudskih odborov so bili izvoljeni kandidati, ki so na volitvah prejeli največ glasov, kar je pomenilo, d a je dotedanjo absolutno večino nado­ mestila relativna večina. Izvedba volitev je bila zaupana okrajnim in mestnim volilnim komisijam, ki jih je imenoval prezidij republiške skupščine. Zakon je odpravil republiško vo­ lilno komisijo. Pritožbe zoper odločbe volilnih komisij po novem niso več re­ ševale višje volilne komisije, ampak sodišča. Zakon je opredelil tudi postopek odpoklica odbornikov, ki so bili za svoje delo odgovorni svojim volivcem.4 2 1 16. Zakon o reorganizaciji ljudskih odborov z dne 12. aprila 1952 Ljudska skupščina LRS je 12. aprila 1952 sprejela nekaj zakonov, ki so po­ membno vplivali na nadaljnjo organiziranost, pristojnosti in delovanje ljud­ skih odborov kot organov oblasti na lokalni ravni ter na njihovo izvolitev. Ta dan je bil sprejet nov zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije. Določila novega Splošnega zakona o ljudskih odborih, ki g a je Ljudska skupšči­ na FLRJ sprejela 1. aprila 1952, so odpravila kraje in mesta v sestavi okrajev kot najnižje oblike upravnoteritorialne organiziranosti v Sloveniji. To je pome­ nilo, da so bili odpravljeni tudi dotedanji krajevni in mestni ljudski odbori mest, ki niso bila izločena iz okrajev. Zato v zakonu med upravnoteritorialnimi enotami ni več mest, izločenih iz okrajev, nadomestila so jih mesta. Po novem so bila na območju LRS tri mesta (Glavno mesto Ljubljana, Maribor in Celje), ki niso bila več razdeljena na rajone, z ato tudi ni bilo več rajonskih ljudskih odborov Glavnega mesta Ljubljana in Maribora. Mesti Jesenice in Kranj, ki sta imeli status mest, izločenih iz okrajev, sta bili odpravljeni, odpravljena sta bila tudi njuna mestna ljudska odbora. Novi zakon je določil, d aje Ljudska repub­ lika Slovenija upravno razdeljena na mesta (3), okraje (19) in občine (371).422 421 Splošni zakon o ljudskih odborih, Ur. I. FLRJ, št. 22-244/1952. A 'p ? Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 11- 39/1952. Novi Splošni zakon o ljudskih odborih pa tudi zakon o novi upravni raz­ delitvi LRS sta za čas do izvolitve novih ljudskih odborov in sprejetja zako­ nodaje, ki naj bi bila usklajena s Splošnim zakonom o ljudskih odborih, za­ htevala prehodno zakonodajo, ki naj bi urejala nemoteno delovanje ljudskih odborov. Zato je Ljudska skupščina LRS 12. aprila 1952 sprejela še Zakon o reorganizaciji ljudskih odborov. Že v 1. členu je bilo določeno, da bodo morali biti novi ljudski odbori občin, mest in okrajev izvoljeni najkasneje v enem letu po sprejetju zakona o reorganizaciji ljudskih odborov, in to že po določilih, ki so bila predvidena v še ne sprejetem novem zakonu o izvolitvi odbornikov ljudskih odborov. Ker sta Splošni zakon o ljudskih odborih in nova zakonodaja o upravno- teritorialni razdelitvi LRS odpravila kraje, mesta, ki niso bila izločena iz okrajev, in rajone kot najnižje upravnoteritorialne enote in s tem tudi njihove ljudske odbore kot organe oblasti in upravljanja, so morali odborniki dote­ danjih krajevnih ljudskih odborov in ljudskih odborov mest v sestavu okrajev ter rajonskih ljudskih odborov mest, izvzetih iz okrajev, po določilih 2. in 3. člena Zakona o reorganizaciji ljudskih odborov izvoliti oziroma ustanoviti no­ ve (začasne) občinske in mestne ljudske odbore, ki naj bi predstavljali lokalno oblast dotlej, dokler ne bodo po predvideni in tedaj še ne sprejeti volilni za­ konodaji izvoljeni novi ljudski odbori. Zakon o reorganizaciji ljudskih odborov je za prehodno obdobje določal dva načina oblikovanja novih (začasnih) ljudskih odborov, in sicer: - V primerih, ko aprilski Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine v nove občine in mesta ni povezal dotedanjih krajev, mestnih občin v sestavi okrajev in rajonov v celoti, ampak le njihove dele, so morali odborniki takih krajevnih, mestnih in rajonskih ljudskih odborov na skupnem sestanku najprej določiti skupno število odbornikov novega občin­ skega ljudskega odbora ali ljudskega odbora mestne občine. Določeno je bilo, da morajo novi ljudski odbori občin in mestnih občin šteti 11 do 35 odbor­ nikov, odvisno zlasti od števila prebivalcev novih občin in mestnih občin. Potem ko so določili skupno število odbornikov novih občinskih ljudskih odbo­ rov in ljudskih odborov mestnih občin, so odborniki združenih delov nove ljudske odbore izvolili izmed sebe. Dopuščeno je bilo, da so na takih volitvah dotedanji odborniki kot nove odbornike izvolili še največ 3 osebe, ki so imele volilno pravico in niso bile odborniki dotedanjih odborov. To je pomenilo, da so dotedanji odborniki izmed sebe izvoliti nove občinske ljudske odbore in ljudske odbore mestnih občin. - V primerih, ko so se meje dotedanjih krajev in mest v sestavi okrajev skla­ dale z mejami novih občin in mest, so dotedanji odborniki krajevnih ljudskih odborov oziroma ljudskih odborov mest v sestavi okrajev v celoti avtomatsko postali odborniki novih občinskih ljudskih odborov ali ljudskih odborov mest­ nih občin. Tudi v takih primerih je bilo mogoče izmed drugih državljanov iz­ voliti še 3 osebe, ki so imele volilno pravico in niso bile odborniki dotedanjih. Po zakonu o novi upravni razdelitvi je bilo območje LRS razdeljeno na 371 občin, od tega sta bili dve v sestavi mesta Ljubljana, 44 pa jih je bilo opre­ deljenih kot mestne občine. Potrebno je bilo izvoliti prav toliko novih občin­ skih ljudskih odborov in ljudskih odborov mestnih občin. Zakon pa v smislu 18. člena Splošnega zakona o ljudskih odborih še ni ločeval mestnih občin in mestnih občin s posebnimi pravicami v sestavi okrajev. Ker je zakon o upravni razdelitvi LRS odpravil tudi dotedanji mesti Kranj in Jesenice, ki sta bili sredi leta 1950 določeni kot mesti, izločeni iz okrajev, in sta dobili status okraja, so po določilih 3. člena zakona o reorganizaciji ljud­ skih odborov iz aprila 1952 dotedanji odborniki obeh ljudskih odborov postali odborniki novih ljudskih odborov mestnih občin Kranj in Jesenice. Pridružili so se jim še odborniki pridruženih območij, ki so jih na sestankih odbornikov s teh območij izmed sebe izvolili v ljudska odbora mestne občine Kranj in Jese­ nice. Dotedanji odborniki pridruženih območij so morali izvoliti toliko odbor­ nikov, kot je ustrezalo »... razmerju med številom prebivalcev pridruženega območja in med številom prebivalcev dotedanjega mestnega območja Kranja oziroma Jesenic ...« Zakon o upravni razdelitvi LRS je zmanjšal število okrajev od 27 na 19. Po 4. členu Zakona o reorganizaciji ljudskih odborov so dotedanji odborniki okrajnih ljudskih odborov, katerih okrajna območja se niso spremenila, po­ stali odborniki še vedno delujočih okrajnih ljudskih odborov. Odborniki dote­ danjih ljudskih odborov mest, izločenih iz okrajev (Celje, Ljubljana in M ari­ bor), pa so postali odborniki novih mestnih ljudskih odborov teh mest. Zakon je za primere, kjer so se po novem zakonu o upravni razdelitvi ob­ močja okrajev spremenila, tako »... da kakšen okrajni ljudski odbor preneha in se njegovo območje pridruži drugemu okraju, ali kjer se samo del območja pridruži drugemu okraju ali mestu, postanejo tisti odborniki dotedanjega okrajnega ljudskega odbora, ki so bili izvoljeni v volilnih enotah na območju, ki se pridruži drugemu okraju ali mestu, odborniki ljudskega odbora okraja ali mesta, h kateremu se tako območje pridruži ...« Po določilih prvega odstavka 3. člena istega zakona so morali po tem za­ konu izvoljeni odborniki Ljudskega odbora mestne občine Kranj na svoji prvi seji v nov okrajni ljudski odbor Kranj izvoliti toliko okrajnih odbornikov, kot je ustrezalo »... razmerju med številom prebivalcev dosedanjega mestnega ob­ močja Kranj ... in med številom prebivalcev dosedanjega območja okraja Kranj okolica ...« Mesto Jesenice, ki je bilo dve leti izvzeto iz okraja, je bilo po novem zakonu o upravnoteritorialni razdelitvi priključeno k novemu okraju Radovljica. Za novi Okrajni ljudski odbor Radovljica je prav tako veljalo do­ ločilo 3. člena Zakona o reorganizaciji ljudskih odborov, po katerem so morali novi odborniki Ljudskega odbora mestne občine Jesenice v nov Okrajni ljudski odbor Radovljica izvoliti toliko odbornikov, kot je ustrezalo »... razmerju med številom prebivalcev dosedanjega mestnega območja ... Jesenice in med števi­ lom prebivalcev dosedanjega območja ... okraja Radovljica ...« V prehodnih in končnih določbah zakona o reorganizaciji ljudskih odborov je zapisano, da je potrebno v zakonu opisane volitve novih (začasnih) ljudskih odborov občin in mest izpeljati najkasneje v desetih dneh od uveljavitve za­ kona, to je do 29. aprila 1952. Ker je novi Splošni zakon o ljudskih odborih pri okrajnih in mestnih ljud­ skih odborih vpeljal zbore proizvajalcev, je zakon o reorganizaciji ljudskih od­ borov določal, da do tedaj, ko bodo izvoljeni zbori proizvajalcev, okrajni ljud­ ski odbori in ljudski odbori mest opravljajo te naloge kot celota.423 Navodilo za izvedbo zakona o reorganizaciji ljudskih odborov, ki ga je 17. aprila 1952 izdal Svet vlade LRS za zakonodajo in izgradnjo oblasti, je glede volilnega materiala in volilnih imenikov določalo, da jih »... prevzame tisti ljudski odbor, katerega območju se pridruži pretežni del območja ljudskega odbora upravne teritorialne enote, ki preneha. Če je volilni imenik sestavljen po posameznih območjih, prevzame posamezne dele imenika tisti ljudski od­ bor, katerega območju se pridruži območje, na katero se nanašajo posamezni deli volilnega imenika ,..«42 4 17. Zakoni o ljudskih odborih v Ljudski republiki Sloveniji z dne 30. junija 1952 Konec junija 1952 je Ljudska skupščina LRS na podlagi 74. člena Splošnega zakona o ljudskih odborih sprejela tri zakone o ljudskih odborih, ki so kon­ kretizirali določila splošnega zakona. Na področju volitev v ljudske odbore so vsi trije povzeli določila o splošni, enaki in neposredni volilni pravici in taj­ nem glasovanju državljanov FLRJ, če so bili vpisani v volilne imenike na ob­ močjih občin, okrajev oziroma mest. Zakon o občinskih ljudskih odborih je v 4. členu za odbornike enodomnih občinskih ljudskih odborov povzel zvezno določilo o njihovem triletnem man­ datu, v 47. členu pa o okvirnem številu odbornikov (11 do 35). Natančna do­ ločitev odbornikov je bila v pristojnosti občinskih statutov, odvisna pa je bila od velikosti občine, števila prebivalcev ter gospodarskih, socialnih, kulturnih in drugih razmer. Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin je v 3. členu določil tudi 13 mestnih občin »... v sestavi okraja, ki imajo posebne pravice ... (mestne občine s posebnimi pravicami) ...«, v katerih so predstavljali lokalno oblast ljudski odbori mestnih občin, ki so bili enodomni. Število odbornikov ljudskih odbo­ rov mestnih občin je bilo prav tako odvisno od velikosti občin, števila prebi­ valcev in družbenih razmer. Število odbornikov so morali določiti s statuti, gibati pa seje moralo med 30 in 50. Odborniki, ki so bili vanje izvoljeni po 10. členu zakona, so imeli triletni mandat. 423 Zakon o reorganizaciji ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 11-40/1952. 424 Navodilo za izvršitev zakona o reorganizaciji ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 11-41/1952. Zakon o ljudskih odborih mestnih občin in mest je v 3. členu kot mesta opredelil Ljubljano, Maribor in Celje. V njih so predstavljali oblast dvodomni mestni ljudski odbori (zakon uporablja tudi izraz ljudski odbori mest). V 10. členu zakona je povzeto zvezno določilo o štiriletnem mandatu za odbornike mestnega zbora, za odbornike zbora proizvajalcev pa dvoletni mandat. Mest­ ni statuti so bili pristojni, da so v okviru 30 do 70 določili natančno število odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti v mestne zbore. Prezidij Ljudske skupščine LRS je za posamezne občine izjemoma smel zvišati število odbor­ nikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti v mestni zbor, do 100. V zbore proizva­ jalcev mestnih ljudskih odborov je bilo potrebno izvoliti praviloma polovico toliko odbornikov, kot sojih imeli njihovi mestni zbori. Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin je upošteval določila 6. člena aprilskega zakona o upravni razdelitvi LRS, ki je omogočal, da s statuti mestnih ljudskih odborov na ožjem območju mesta Ljubljana in celotnih območjih mest Celje in Maribor ustanovijo občine v sestavi mesta.425 V zad­ njem odstavku 2. člena Zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin je bila dana možnost, da za posamezna naselja na območju mesta in posamezne mestne dele z zakonom (ne s statutom, kot določa 6. člen zakona o upravni razdelitvi) lahko ustanovijo posebne občine v sestavi mesta. Ker je bila usta­ novitev občin v pristojnosti posebnega zakona. Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin ne navaja občin v sestavi mest, jih je pa v 57. členu statusno izenačil z občinami in njihovimi enodomnimi ljudskimi odbori. Za volitve odbornikov v mestni zbor so občine v sestavi mest predstavljale samostojne volilne enote, v katerih so izvolili vsaj enega mestnega odbornika, glede na število prebivalcev take občine lahko tudi več. Za volitve v mestni zbor pro­ izvajalcev pa je veljalo, da »... sestavljata občina v sestavi mesta in mesto enotno volilno obm očje...« Zakon o okrajnih ljudskih odborih je v 6. členu povzel zvezno določilo o mandatni dobi za odbornike dvodomnega okrajnega ljudskega odbora, in si­ cer v okrajnem zboru štiriletni mandat, v zboru proizvajalcev pa dvoletni. Do­ ločitev števila odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti v okrajne ljudske odbore, je bila v pristojnosti statutov okrajnih ljudskih odborov, a v predpi­ sanem zakonskem okviru, ki ga je določal 30. člen Splošnega zakona o ljud­ skih odborih. Splošni številčni okvir odbornikov okrajnega zbora je glede na število prebivalcev okraja konkretiziral 66. člen Zakona o okrajnih ljudskih odborih. Po teh določilih je bilo potrebno v okrajne zbore okrajev, ki so šteli do 40.000 prebivalcev, izvoliti 30 do 50 odbornikov, okrajni zbori, katerih okraji so šteli do 70.000 prebivalcev, so volili 40 do 60 odbornikov, v okrajne zbore, katerih okraji so šteli več kot 70.000 prebivalcev, pa je bilo potrebno izvoliti 50 do 70 odbornikov. Prezidij Ljudske skupščine LR Slovenije je lahko število okrajnih odbornikov povečal do 100. V okrajne zbore proizvajalcev je 425 Zakon o ureditvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine. Ur. 1 . LRS, št. 11-39/1952. bilo po določilih zakona potrebno izvoliti praviloma polovico toliko odborni­ kov, kot so jih šteli okrajni zbori. Določitev njihovega skupnega števila kakor tudi, koliko odbornikov je potrebno izvoliti v skupnem številu po posameznih volilnih skupinah, je bilo v pristojnosti okrajnih ljudskih odborov, kar pa je moral potrditi tudi Prezidij Ljudske skupščine LRS. V primeri, ko ljudski odbori še niso imeli svojih statutov, v katerih so morali določiti točno število odbornikov za svoje enodomne ali dvodomne ljudske odbore, je bilo v prehodnih in končnih določbah zapisano, da to šte­ vilo z odloki, ki so jih morali potrditi še višji organi, prav tako opredelijo ljudski odbori. Vsi trije republiški zakoni so omogočali, da je Prezidij Ljudske skupščine LRS lahko razpustil vsak ljudski odbor na območju Ljudske republike Slove­ nije, »... če je njegovo delovanje v očitnem nasprotju z ustavo FLRJ, ustavo LRS, z zveznimi ali republiškimi zakoni ...« Razpustitev občinskih ljudskih odborov je bila mogoča na predlog nadrejenih okrajnih ljudskih odborov, ali pa se je za tak postopek odločil prezidij sam. Za mestne in okrajne ljudske od­ bore je veljalo, da je prezidij lahko razpustil celotne ljudske odbore ali le po­ samezne zbore.426 18. Zakon o volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov z dne 30. junija 1952 Natančno volilno proceduro na podlagi zveznega Splošnega zakona o ljudskih odborih kakor tudi vseh treh republiških zakonov o ljudskih odborih je za volitve odbornikov ljudskih odborov na novo opredeli zakon o volitvah, ki g a je Ljudska skupščina LRS sprejela 30. junija 1952. Za razliko od prejšnjih zakonov o volitvah odbornikov v ljudske odbore, ki niso vsebovali določil o odpoklicu odbornikov, je ta zakon opredeli tudi predčasen odpoklic odborni­ kov. Očitno je prevladalo mnenje, ki ga vsebujejo tudi vsi trije slovenski zako­ ni o ljudskih odborih, in ga je zapisal Josip Globevnik, da je »... pravica do odpoklica v bistvu sestavni del volilne pravice ...« Dotlej so odpoklic odbor­ nikov urejali samostojni zakoni, ki so opredeljevali tudi odpoklic poslancev Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije.427 Volitve odbornikov v enodomne občinske ljudske odbore in ljudske odbore mestnih občin ter okrajne in mestne zbore dvodomnih mestnih in okrajnih ljudskih odborov so potekale po volilnih enotah. Splošno, enako in nepo­ 426 Zakon o občinskih ljudskih odborih, Ur. 1 . LRS, št. 19-88/1952; Zakon o okrajnih ljudskih odborih. Ur. 1 . LRS, št. 19-89/1952; Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin. Ur. 1 . LRS, št. 19-90/ 1952. 427 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 223; Josip Globevnik: Nekaj problemov ob spremembah v sistemu volitev in odpoklica odbornikov, Ljudska uprava, V/l-2, Ljubljana 1952, str, 24-39 (Raz­ prava je izšla še v času, ko je bil Zakon o volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov še v osnutku.). sredno aktivno in pasivno volilno pravico so imeli »... državljani Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki so na območju občine, okraja ali mesta vpi­ sani v volilni imenik ...« Volitve odbornikov v okrajne in mestne zbore proizvajalcev so izvajali »... po svojih predstavniških telesih tisti delovni ljudje, ki delajo v proizvodnji, prevozništvu in trgovini ...« Izvoljene so smele biti osebe, ki so bile zaposlene v gospodarskih organizacijah. Volitve so potekale v gospodarskih organizacijah, ki so predstavljale neke vrste volilne enote. Določeno je bilo, da nihče ne more biti hkrati odbornik in tudi ne kandidat za odbornika v obeh zborih istega dvodomnega ljudskega odbora. Tudi volilni zakon je povzel že v zakonih o ljudskih odborih opredeljeno tajno glasovanje z glasovnicami. Posebno poglavje zakona je opredeljevalo razpis volitev. Splošne volitve odbornikov ljudskih odborov iste stopnje je razpisoval Prezidij Ljudske skup­ ščine LRS. Volitve je razpisoval tudi v primerih, k o je razpustil ljudski odbor ali katerega od njegovih zborov, in sicer je to opravil »... z istim ukazom, s katerim je razpustil ljudski odbor oziroma njegov zbor ...« Dvodomni okrajni oziroma mestni ljudski odbori so razpisovali volitve, kadar so okrajnim oziroma mest­ nim odborom ali njihovim zborom prenehali mandati. Okrajni in mestni zbori obeh dvodomnih ljudskih odborov so razpisovali volitve v posamezne enodom­ ne občinske ljudske odbore s svojih območij. Razpise volitev je bilo potrebno sporočiti prezidiju republiške skupščine. Če so bile volitve odbornikov razpisane zaradi prenehanja mandata, so morale biti nove izvedene še pred prenehanjem mandata. Če so mandati prenehali posameznim odbornikom, so volitve razpi­ sovali ljudski odbori, katerih člani so bili ti odborniki. Ukazi oziroma odloki o razpisih volitev so določali dneve volitev. Volitve so morale biti ob nedeljah. Kot volilni organi so bile opredeljene volilne komisije in volilni odbori. Volilne komisije, ki so bile pri svojem delu neodvisne od vseh državnih organov, je na predloge okrajnih in mestnih ljudskih odborov imenoval re­ publiški prezidij. Sestavljali sojih predsedniki in štirje člani; vsi so imeli svoje namestnike. Imenovane so bile za štiri leta. Njihova imenovanja so morala biti objavljena v uradnem listu. Zakon je odpravil dotedanjo republiško vo­ lilno komisijo, ki je nadzirala delo okrajnih in mestnih volilnih komisij, ter reševala pritožbe na njihove odločbe. Nadzor zakonitosti dela okrajnih in mestnih volilnih komisij je po novem prešla na pristojna okrožna sodišča, ki so odločala tudi o pritožbah o vpisih v volilne imenike in o pritožbah na od­ ločbe obeh vrst volilnih komisij. Okrajne volilne komisije so vodile volitve odbornikov v okrajne in občinske ljudske odbore ter ljudske odbore mestnih občin s posebnimi pravicami, »... razen če ni v tem zakonu za mestne občine s posebnimi pravicami posebej drugače določeno ...« Mestne volilne komisije pa so vodile volitve odbornikov v ljudske odbore občin v sestavi mest in mestne ljudske odbore v treh slovenskih mestih. Naloge okrajnih in mestnih volilnih komisij so bile: tehnična priprava volitev, sprejemanje, potrjevanje in objavljanje kandidatnih list, določanje volišč in imenovanje volilnih odborov, ugotavljanje in objavljanje volilnih izidov, izdajanje potrdil o izvolitvi izvoljenim odbornikom in še druge naloge, katerih izvedba je bila potrebna za nemoten potek volitev. Ena od nalog volilnih komisij je bilo imenovanje treh članov volilnih od­ borov in njihovih namestnikov. Vsi so morali biti vpisani v volilnih imenikih in prebivati v občinah ali mestih, kjer so potekale volitve. Njihova naloga je bila vodenje glasovanja na voliščih. Če so člani volilnih komisij in odborov ali njihovi namestniki kandidirali za odbornike ljudskih odborov, je njihovo članstvo v konkretnem volilnem orga­ nu prenehalo. Tako je zakon zavaroval »... nepristranost volilnih komisij in volilnih odborov ..,«428 Zakon natančno opredeljuje volitve v enodomne občinske ljudske odbore in ljudske odbore mestnih občin s posebnimi pravicami ter v okrajne in mestne zbore dvodomnih okrajnih in mestnih ljudskih odborov. Za izvedbo volitev je bila Slovenija razdeljena na volilne enote, »... tako, da je praviloma vsak kraj (vas, zaselek) posebna volilna enota. Večji kraji se po potrebi lahko delijo na dve ali več volilnih enot; manjši kraji pa se lahko združujejo v eno volilno enoto ...« Ni pa bilo dopustno, da bi se združevali »... v eno volilno enoto posamezni deli krajev z drugimi kraji ...« in tudi ne da bi se delili različni kraji med seboj. Določitev števila odbornikov (v okviru določil zakona o občinskih ljudskih odborih) in s tem tudi števila volilnih enot je bila v pristojnosti občinskih ljud­ skih odborov. Njihovi sklepi so po določilih 27. člena zakona postali veljavni šele, ko sojih potrdili njihovi nadrejeni okrajni oziroma mestni odbori. Tudi za volitve odbornikov v enodomne ljudske odbore mestih občin s posebnimi pravicami (v ljudske odbore mestnih občin) je veljalo enako načelo. Območja takih mestnih občin je bilo potrebno razdeliti na toliko volilnih enot, kolikor odbornikov je bilo potrebno izvoliti. Tudi ljudski odbori mest s poseb­ nimi pravicami so svoja območja razdelili sami, vendar pa razdelitve ni bilo treba potrjevati pri nadrejenih okrajnih odborih. Število odbornikov, ki so jih po občinah volili v okrajne zbore, je bilo po­ trebno določiti tako, daje vsaka občina v okraju volila vsaj enega odbornika. V takih primerih so občine predstavljale volilne enote. Če so bile občine večje ozi­ roma velike, so smele v svoje okrajne zbore izvoliti tudi več odbornikov, kar je bilo odvisno od razmerja »... med številom njenega prebivalstva in med celot­ nim številom prebivalstva v okraju ...« Za občine, v katerih je bilo v okrajne zbore potrebno izvoliti dva ali več odbornikov, je veljalo, da so se morale raz­ deliti na prav toliko volilnih enot, saj so smeli v vsaki volilni enoti praviloma voliti le enega odbornika, izjemoma pa največ tri. Enako načelo je za volitve v okrajne zbore veljalo tudi za razdelitev območij mest s posebnimi pravicami. 428 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 225-226. Na enak način so se za volitve v mestne zbore mestnih ljudskih odborov na vo­ lilne enote razdelila tudi mesta. Določitev števila odbornikov okrajnih oziroma mestnih zborov je bila v pristojnosti okrajnih oziroma mestnih ljudskih odbo­ rov. V 27. členu zakona je opredeljen postopek oblikovanja volilnih enot, če je Prezidij Ljudske skupščine LRS razpustil »... okrajni ali mestni ljudski odbor ali ljudski odbor mestne občine s posebnimi pravicami ...« Tedaj je moral »... sam določiti volilne enote in število odbornikov, ki se v teh enotah volijo ...« Če pa so bili razpuščeni občinski ljudski odbori, so morali volilne enote za volitve odbornikov določiti zanje pristojni okrajni oziroma mestni ljudski od­ bori. Ti so morali določiti tudi število odbornikov. Sklepe o določitvi volilnih enot in števila odbornikov so morali organi, ki so jih sprejeli, razglasiti na oglasnih deskah ljudskih odborov, kjer so bile raz­ pisane volitve, pa tudi še »... na krajevno običajen način ...« Načelo, da so v volilnih enotah potekale volitve za izvolitev enega, lahko pa tudi več, a največ treh odbornikov, je pomenilo, da vsi volivci ljudskega od­ bora ne volijo vseh odbornikov tega odbora, ampak samo enega oziroma tiste tri, ki so kandidirali v njihovih volilnih enotah. Le izjemoma, če so bile občine tako majhne, da so predstavljale eno volilno enoto, so vsi volivci volili vse odbornike takih občinskih ljudskih odborov. Kandidate za odbornike občinskih ljudskih odborov in ljudskih odborov mestnih občin s posebnimi pravicami ter okrajnih in mestnih zborov so lahko predlagale skupine državljanov ali pa zbori volivcev. Zbori volivcev za kan­ didiranje odbornikov so potekali po volilnih enotah. Predlogi kandidatnih list so morali vsebovati vsaj še enkrat toliko kandidatov, kot jih je bilo potrebno izvoliti. Kandidatne liste so zbirale, potrjevale in objavljale okrajne volilne komisije. Naloga okrajnih in mestnih ljudskih odborov je bila, da so skupaj s pri­ padajočimi volilnimi komisijami zagotovili ves potreben volilni material. Vo­ litve odbornikov občinskih ljudskih odborov, ljudskih odborov mestnih občin mest s posebnimi pravicami in okrajnih ter mestnih zborov so potekale na voliščih, ki so jih po predlogih občinskih ljudskih odborov, ljudskih odborov mestnih občin in okrajnih ter mestnih zborov določale okrajne oziroma mestne volilne komisije. Na enem volišču naj bi volilo približno 300 volivcev. Skupaj z volilnimi odbori so občinski ljudski odbori določili mesto v bližini vo­ lišč, kjer so bile izobešene kandidatne liste volilnih enot. Zakon podrobneje opredeljuje proceduro glasovanja in ugotavljanja rezul­ tatov ter morebitne ponovne in nadomestne volitve odbornikov občinskih ljudskih odborov, ljudskih odborov mestnih občin s posebnimi pravicami ter mestnih in okrajnih zborov.429 429 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 220-231; Josip Globevnik: Novi sistem kandidiranja pri vo­ litvah odbornikov ljudskih odborov. Ljudska uprava, V/10, Ljubljana 1952, str. 505-514. Tako kot je natančno obdelana procedura volitev enodomnih občinskih ljudskih odborov in ljudskih odborov mestnih občin ter okrajnih in mestnih zborov okrajnih in mestnih ljudskih odborov, je v zakonu obdelana tudi pro­ cedura volitev v zbore proizvajalcev kot druge domove okrajnih in mestnih ljudskih odborov. Vanje so v gospodarskih organizacijah volili odbornike delovni ljudje v proizvodnji, prevozništvu, trgovini in obrti z območja okrajev in mest ter »... delavci in uslužbenci tistih gospodarskih zavodov, ki jih določi po navodilih Prezidija Ljudske skupščine LRS pristojni okrajni oziroma mestni ljudski odbor ...« Skupno število odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti v okrajne in mest­ ne zbore proizvajalcev, so razdelili med volilne (proizvajalne) skupine po na­ slednjih gospodarskih panogah: - industrija, rudarstvo, gozdarstvo, stavbeništvo, komunalna dela in promet, - kmetijstvo, ki se je delilo na tri podskupine (državna kmetijska posestva, kmečke delovne zadruge, splošne kmetijske zadruge), - trgovina in gostinstvo, - obrt. Če kateri od skupin ali podskupin ne bi pripadal niti en mandat, se ji je dodelil en mandat »... ne glede na odstotek udeležbe pri doseženem druž­ benem produktu okraja oziroma mesta ...« in prav za toliko se ji je povečalo sicer določeno skupno število mandatov teh zborov. Volitve v te domove okrajnih in mestnih ljudskih odborov so prav tako potekale po volilnih eno­ tah, ki so jih predstavljale ena gospodarska organizacija ali več. Manjše gos­ podarske organizacije istih volilnih skupin so se združevale v skupne volilne enote, za volilno skupino obrti pa je veljalo, da vsi obrtni obrati in delavnice v okraju ali mestu tvorijo eno volilno enoto. V vsaki volilni enoti so volili po enega odbornika, le izjemoma dva. Po določilu v 101. členu zakona je bila v pristojnosti okrajnih in mestnih ljudskih odborov določitev volilne enote in skupnega števila odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti v okrajne zbore proizvajalcev, pa tudi njihovo razde­ litev po volilnih skupinah in podskupinah. Njihova je bila tudi določitev, ka­ tere gospodarske organizacije v volilnih skupinah in podskupinah so se mora­ le združiti v eno volilno enoto, kar je obveljalo tudi tedaj, če se delovne organizacije o tem niso uspele sporazumeti. Sklepe o sestavi volilnih enot je moral potrditi še prezidij republiške skupščine. Volitve v zbore proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov so bile posredne, saj so jih volila tako imenovana volilna telesa. Volilno telo gospo­ darske organizacije, ki je sama volila vsaj enega odbornika (je sama pred­ stavljala vsaj eno volilno enoto), je bilo njeno predstavniško telo, to je de­ lavski svet, če pa tega v gospodarski organizaciji še niso izvolili, so bili volilno telo člani na sestanku sindikalne organizacije. Volilna telesa kmetijskih za­ drug so predstavljali zadružni zbori, obrtne volilne skupine pa skupščine okrajnih in mestnih obrtniških zbornic skupaj z delegati tistih sindikalnih organizacij v okraju, katerih člani so bili obrtni delavci. Volilna telesa gos­ podarskih organizacij, ki so bile združene v volilne enote, so sestavljali »... de­ legati predstavniških teles gospodarskih organizacij, združenih v volilno eno­ to ...« oziroma na članskih sestankih sindikalnih organizacij izvoljeni dele­ gati, če v gospodarskih organizacijah niso imeli svojih predstavniških teles. Zakon natančno opredeljuje volilno proceduro za volitve odbornikov v ok­ rajne in mestne zbore proizvajalcev. Kandidate za odbornike okrajnih in mestnih zborov proizvajalcev je lahko predlagal vsak član volilnega telesa, biti pa jih je moralo vsaj dvakrat toliko, kot jih je bilo potrebno izvoliti. Kandidatno listo so predložili volilni komisiji, ki so jo predhodno izvolili člani volilnega telesa. Komisija, ki je morala tudi izpeljati volitve, je sestavila seznam kandidatov, ga prebrati in izobesiti v prostoru, v katerem so potekale volitve.430 Če so bile volitve zaradi nepravilnosti razveljavljene, ali če sta dva kandi­ data ali kandidatni listi v volilni enoti dobila enako število glasov, je bilo po­ trebno izvesti ponovne volitve. Novost v zakonodaji o volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov je bila tudi, da ni bilo več volitev namestnikov odbornikov ljudskih odborov, ki so nadomestili izvoljene odbornike pred potekom njihovega mandata. Poslej so za nadomestitev odbornikov, ki so bili odpoklicani, so umrli ali jim je na kakšen drug način prenehal mandat, morali izpeljati nadomestne volitve. Drugi del volilnega zakona določa institut odpoklica odbornikov v občin­ skih ljudskih odborih, ljudskih odborih mestnih občin s posebnimi pravicami in okrajnih ter mestnih zborih pa tudi odbornikov v okrajnih in mestnih zborih proizvajalcev. Pravica do odpoklica je bila sestavni del volilne pravice. Če odbornik ali odborniki ljudskih odborov niso več uživali zaupanja volivcev, so jih le-ti lahko odpoklicali. Pravico odpoklicati odbornike so imeli volivci volilnih enote, v katerih so jih izvolili. Če odbornik ni bil delaven, je predlog za njegov odpoklic lahko podal njegov ljudski odbor oziroma zbor. Odpoklicni postopek pa seje začel tudi, če ga je s pisnim predlogom zahtevala vsaj petina volivcev volilne enote, v kateri je bil izvoljen. Predlog za odpoklic odbornikov okrajnih in mestnih zborov okrajnih in mestnih ljudskih odborov in ljudskih odborov mestnih občin s posebnimi pravicami je bilo potrebno podati Pre- zidiju Ljudske skupščine LRS, predloge za odpoklic odbornikov občinskih ljud­ skih odborov pa pristojnim okrajnim ali mestnim ljudskim odborom. Prezidij oziroma pristojni okrajni ali mestni ljudski odbori so v utemeljenih primerih razpisala glasovanje o odpoklicu. To je moralo potekati le ob nedeljah, na voliščih in z glasovnicami. Odpoklicane odbornike so zamenjali odborniki, iz­ voljeni na nadomestnih volitvah. 430 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 231-238; Josip Globevnik: Zbori proizvajalcev, misli ob nji­ hovem uvajanju v organizacijski sistem državne oblasti, Ljudska uprava, V/6, Ljubljana 1952, str. 256-263. Odbornike zborov proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov so smeli odpoklicati člani volilnih teles tistih volilnih enot, v katerih so bili iz­ voljeni. Pravico predlagati odpoklic nedelavnih odbornikov so imeli tudi sami zbori proizvajalcev ljudskih odborov. Predlogi za odpoklic so morali biti pisni. Tudi te predloge je bilo potrebno posredovati Prezidiju Ljudske skupščine LRS, ki je v utemeljenih primerih razpisal glasovanje o odpoklicu. Odpoklicane odbornike so zamenjali odborniki, izvoljeni na nadomestnih volitvah. Na koncu zakona je obdelano še pravno varstvo volilne pravice. Volivci so morali nepravilnosti v volilnih postopkih sporočati pristojnim volilnim komi­ sijam, ki so jih ugotavljale in odpravljale. O pritožbah zaradi nepravilnostih okrajnih in mestnih volilnih komisij so odločala okrožna sodišča z območij sedežev volilnih komisij. Če so okrožna sodišča v volilnih postopkih ugotovila nepravilnosti, »... ki bi lahko vplivale na volilni izid oziroma izid glasovanja o odpoklicu ...,« so volitve in glasovanja o odpoklicih za posamezna volišča ali volilne enote razglasila kot neveljavna. Predzadnje poglavje zakona opredeljuje še prekrške in kazniva dejanja sku­ paj s sankcijami za primere, če je v volilnih procedurah prišlo do takih de­ janj.4 3 1 19. Volitve v enodomne občinske ljudske odbore in ljudske odbore mestnih občin ter dvodomne mestne in okrajne ljudske odbore, novembra do decembra 1952 Nova volilna zakonodaja za volitve odbornikov ljudskih odborov je bila pravna podlaga, da je Prezidij Ljudske skupščine LRS na predlog Okrajnega ljudskega odbora Celje okolica in Mestnega ljudskega odbora Maribor 2. av­ gusta 1952 imenoval okrajno in mestno volilno komisijo.432 Okrajne volilne komisije okrajev Kočevje, Novo mesto, Ljutomer in Postojna so bile na pred­ loge tamkajšnjih okrajnih ljudskih odborov imenovane 16. avgusta 1952.433 Okrajne volilne komisije okrajev Gorica, Krško, Murska Sobota, Šoštanj, Ljub­ ljana okolica, Črnomelj, Trbovlje in Slovenj Gradec so bile imenovane 27. av­ gusta 1952,434 okrajev Radovljica, Maribor okolica, Trbovlje in mestne volilne 431 Zakon o volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 19-91/1952; Popravek, Ur. 1 . LRS, št. 27/1952. 432 Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Celje okolica, Ur. 1 . LRS, št. 22-115/1952; Odločba o spremembi v sestavu okrajne volilne komisije za okraj Celje okolica, Ur. 1 . LRS, št. 33- 188/1952; Odločba o imenovanju mestne volilne komisije za mesto M aribor, Ur. 1 . LRS, št. 22- 116/1952. 433 Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Kočevje, Ur. 1 . LRS, št. 23-120/1952; Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Novo mesto. Ur. 1 . LRS, št. 23-121/1952; Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Ljutomer, Ur. 1 . LRS, št. 23-122/1952; Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Postojna, Ur. 1 . LRS, št. 23-123/1952. 434 Odločba o im enovanju okrajne volilne komisije za okraj Gorica, Ur. 1 . LRS, št. 24-128/1952; Od­ ločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Krško, Ur. 1 . LRS, št. 24-129/1952; Odločba o im enovanju okrajne volilne komisije za okraj Murska Sobota, Ur. 1 . LRS, št. 24-130/1952; Odločba komisije mesta Celje so bile imenovane 12. septembra 1952,435 okrajev Kranj, Sežana, Ptuj in Glavnega mesta Ljubljana pa 3. oktobra 1952.436 Republiški prezidij je 10. oktobra 1952 z ukazom razpisal volitve v ob­ činske, okrajne in mestne ljudske odbore ter ljudske odbore mestnih občin s posebnimi pravicami. Volitve v enodomne občinske ljudske odbore in ljudske odbore mestnih ob­ čin s posebnimi pravicami ter okrajne in mestne zbore okrajnih in mestnih ljudskih odborov so bile razpisane za nedeljo, 7. decembra 1952. Volitve v okrajne in mestne zbore proizvajalcev pa so morali izpeljati v času od 23. no­ vembra do 6. decembra 1952. Za volitve v okrajne in mestne zbore pro­ izvajalcev so točne datume volitev v okviru predpisanega časovnega obdobja določili pristojni okrajni in mestni ljudski odbori. Po tako določenih datumih so morali opraviti »... volitve v posameznih volilnih skupinah (industrija, trgovina in gostinstvo, obrt) oziroma podskupinah kmetijstva (državna kmetij­ ska posestva, kmečke delovne zadruge, splošne kmetijske zadruge) ,..«437 Ukaz prezidija je 18. oktobra 1952 natančno opredelil gospodarske zavode, »... kate­ rih delavci volijo odbornike v zbore proizvajalcev ...« To so bili gospodarski zavodi s samostojnim financiranjem, »... ki se opravljajoč javno službo, ukvar­ jajo s proizvodnjo ali prometom blaga oziroma s storitvami za plačilo ,..«438 V letih 1953 in 1954 so v Uradnem listu LRS objavljeni številni odloki ljudskih odborov o nadomestnih volitvah odbornikov, pri občinskih ljudskih odborih in ljudskih odborih mestnih občin s posebnimi pravicami zlasti zaradi o spremembi v sestavi okrajne volilne komisije za okraj Murska Sobota. Ur. 1 . LRS, št. 35- 201/1952; Odločba o im enovanju okrajne volilne komisije za okraj Šoštanj, Ur. 1 . LRS, št. 24- 131/1952; Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Ljubljana okolica, Ur. 1 . LRS, št. 24-132/1952; Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Črnomelj, Ur. 1 . LRS, št. 24- 133/1952; Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Trbovlje, Ur. 1 . LRS, št. 24- 134/1952; Odločba o im enovanju okrajne volilne komisije za okraj Slovenj Gradec, Ur. 1 . LRS, št. 24-135/1952. 435 Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Radovljica, Ur. 1 . LRS, št. 27-150/1952; Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj M aribor okolica. Ur. 1 . LRS, št. 27- 151/1952; Odločba o spremembi v sestavi okrajne volilne komisije za okraj M aribor okolica. Ur. 1 . LRS, št. 32-183/1952; Ur. 1 . LRS, št. 33-190/1952; Odločba o imenovanju mestne volilne komisije za mesto Celje, Ur. I. LRS, št. 27-152/1952; Odločba o spremembi in sestavi mestne volilne komisije za mesto Celje, Ur, 1 . LRS, št. 34-195/1952; Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Tolmin, Ur. 1 . LRS, št. 27-153/1952; Odločba o spremembi v sestavi okrajne volilne komisije za okraj Tolmin, Ur. I. LRS, št. 33-189/1952. 436 Odločba o im enovanju okrajne volilne komisije za okraj Kranj, Ur. 1 . LRS, št. 29-161/1952; Od­ ločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Sežana, Ur. 1 . LRS, št. 29-162/1952; Odločba o im enovanju okrajne volilne komisije za okraj Ptuj, Ur. 1 . LRS, št. 29-163/1952; Odločba o ime­ novanju mestne volilne komisije za glavno mesto Ljubljana, Ur. 1 . LRS, št. 29-164/1952; Odločba o spremembi v sestavi mestne volilne komisije za glavno mesto Ljubljana, Ur. 1 . LRS, št. 35- 200/1952. 437 Ukaz o razpisu volitev v občinske, okrajne in mestne ljudske odbore ter v ljudske odbore mestnih občin s posebnimi pravicami. Ur. 1 . LRS, št. 29-160/1952. A O O v Navodila za določanje gospodarskih zavodov, katerih delavci in uslužbenci volijo odbornike v zbore proizvajalcev, Ur. 1 . LRS, št. 30-168/1952. izteka in odpovedi mandata posameznim odbornikom, v zborih proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov pa zaradi prenehanja delovnega raz­ merja ali preselitve odbornikov v druge okraje in mesta.439 20. Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve in o organi h oblasti Ljudske republike Slovenije z dne 30. januarja 1953 Republiški ustavni zakon, ki ga je Ljudska skupščina LRS sprejela 30. janu­ arja 1953, je v 2. členu med drugim določil, da »... delovno ljudstvo izvršuje oblast in vodi družbene zadeve po svojih predstavnikih v ljudskih odborih ... pa tudi neposredno z volitvami, odpoklicem ... in v drugih oblikah ...« Samouprava delovnega ljudstva seje med drugim izražala tudi v ljudskih odborih kot eni od oblik predstavniških teles, ki so po 7. členu predstavljali temeljne organe oblasti delovnega ljudstva in hkrati tudi najvišje organe oblasti občin, mest in okrajev. Odbornike vanje so volili in jih lahko tudi odpoklicali prebivalci občin, mest in okrajev, v zbore proizvajalcev kot enega od dveh domov okrajnih ljudskih odborov in ljudskih odborov mest (Ljubljana, Maribor in Celje), pa so volili in jih lahko tudi odpoklicali proizvajalci okrajev in mest.440 21. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov in Zakon o pravicah in dolžnostih ter o volitvah in odpoklicu ljudskih poslancev Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije z dne 16. septembra 1953 Tako kot za volitve ljudskih poslancev v Ljudsko skupščino Ljudske repub­ like Slovenije, je ta na podlagi določil ustavnega zakona in njegovih spre­ memb441 tudi za volitve odbornikov v ljudske odbore 16. septembra 1953 spre­ jela novo volilno zakonodajo v obliki obsežnega Zakona o spremembah in do­ polnitvah zakona o volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov, ki je spremenil volilni zakon s konca junija 1952. Ker je sistemska zakonodaja leta 1953 odpravila Prezidij Ljudske skupščine LRS, je po novem volitve v občinske ljudske odbore, ljudske odbore mestnih občin s posebnimi pravicami in zbore okrajnih in mestnih ljudskih odborov razpisoval Izvršni svet Ljudske skupščine LRS. Prav tako je po novem imenoval tudi člane republiške volilne komisije. V splošnem je republiški izvršni svet prevzel vse volilne obveznosti odpravljenega prezidija. 439 Geslo: Ljudski odbori: stvarno kazalo k Uradnemu listu LRS za leto 1953 in 1954. 440 Ustavni zakon o tem eljih družbene in politične ureditve in o organih oblasti Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 3-13/1953. 441 Zakon o spremembi ustavnega zakona o temeljih družbene in politične ureditve in o organih oblasti Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 31-97/1953: Odlok o razglasitvi zakona o spre­ membi ustavnega zakona o temeljih družbene in politične ureditve in o organih ljudske oblasti Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 33-113/1953. Glede na dejstvo, da sta ustavni zakon kakor tudi njegove spremembe na­ menjala zelo veliko pozornost gospodarstvu, je tudi v zakonodaji o volitvah od­ bornikov v ljudske odbore namenjen velik poudarek zborom proizvajalcev ok­ rajnih in mestnih ljudskih odborov. Po novem oziroma spremenjenem volilnem zakonu so v okrajne in mestne zbore proizvajalcev volili odbornike le še v dveh proizvajalskih skupinah (v 92. členu zakona iz leta 1952 imenovanih volilne skupine), in sicer v proizvajalni skupini industrija, trgovina in obrt ter kme­ tijstvo. Po tem zakonu so kandidacijski postopki za odbornike okrajnih in mestnih zborov proizvajalcev potekali na zborih volivcev iz gospodarskih or­ ganizacijah, ki jih dotedanja zakonodaja ni poznala, kandidate pa je lahko predlagalo tudi določeno število proizvajalcev v gospodarskih organizacij. Novi volilni zakon je tudi že določil, da se med gospodarske organizacije, ka­ terih delavci in uslužbenci imajo pravico voliti odbornike v zbore proizvajalcev, prištevajo »... tudi gospodarski zavodi, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, prevoz­ ništvom in trgovino ali opravljajo poštno, telegrafsko in telefonsko službo ...« Po zakonodaji iz sredine leta 1952 so morali take organizacije po navodilih prezidija Ljudske skupščine LRS določiti okrajni in mestni ljudski odbori. Po volilnem zakonu iz septembra 1953 so lahko odbornike okrajnih in mestnih zborov proizvajalcev kandidirale skupine proizvajalcev pa tudi zbori volivcev v gospodarskih organizacijah. V ostalem zakon povzema določila zakona iz sre­ dine leta 1952.442 Z volilno zakonodajo o volitvah odbornikov ljudskih odborov iz sredine leta 1952 je opazna še ena razlika. Med volilnimi organi se ponovno ob že utečenih okrajnih in mestnih volilnih komisijah spet pojavi republiška volilna komisija, katere predsednik je moral biti sodnik Vrhovnega sodišča LR Slovenije. Opazna razlika je tudi na področju odpoklica odbornikov. Zakon o volitvah odbornikov iz leta 1952 je v 127. členu zahteval, da je odpoklic odbornikov občinskih ljudskih odborov in okrajnih ali mestnih zborov morala predlagati najmanj petina volivcev volilnih enot, v katerih so bili izvoljeni, sprememba zakonodaje iz septembra 1953 pa je zahtevala najmanj tretjino volivcev, vpi­ sanih v volilne imenike volilnih enot, v katerih so bili izvoljeni. Tudi odpoklic odbornikov v zborih proizvajalcev je morala predlagati najmanj tretjina na­ mesto dotedanje petine vseh proizvajalcev v volilnih enotah. Predloge za odpo­ klic odbornikov občinskih ljudskih odborov je bilo potrebno poslati pristojnim okrajnim volilnim komisijam (po dotedanji zakonodaji okrajnim ali mestnim zborom okrajnih ali mestnih ljudskih odborov oziroma njihovim mandatno- imunitetnim komisijam), za odpoklic odbornikov okrajnih ali mestnih ljudskih odborov pa namesto odpravljenemu Prezidiju Ljudske skupščine LRS republiški volilni komisiji. Tudi po spremenjenem zakonu je veljalo, da so pritožbe zaradi nepra­ 442 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št, 31-102/1953. vilnosti pri volilnih opravilih naslavljali na okrajne in mestne volilne komisije. Novost pa je bila, da so zoper odločbe okrajnih volilnih komisij, ki so za­ vračale predloge kandidatur, pritožbe naslavljali na pristojna okrožna so­ dišča, zoper odločbe republiške volilne komisije ali okrajnih volilnih komisije pa na senat za upravne spore pri Vrhovnem sodišču LRS. V vseh ostalih spornih volilnih zadevah je bila dana možnost pritožbe na občinske ljudske odbore, zbore dvodomnih okrajnih in mestnih ljudskih odborov ali na repub­ liško volilno komisijo. Ustavni zakon in njegove spremembe ter nova volilna zakonodaja za od­ bornike ljudskih odborov so privedli še do sprememb nekaterih sistemskih predpisov, ki so bili sprejeti prav tako 16. septembra 1953. Najpomembnejša sprememba je bila, da so dotedanji dvoletni mandat odbornikov v zborih proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov spremenili v štiriletni mandat, kot so ga imeli odborniki okrajnih in mestnih zborov okrajnih ter mestnih ljudskih odborov. V pristojnosti republiške ljudske skupščine je bilo, da je lahko podaljšala mandat okrajnim in mestnim ljudskim odborom za največ eno leto in to zaradi »posebnih razmer«. Mandati odbornikov eno­ domnih občinskih ljudskih odborov in ljudskih odborov mestnih občin s po­ sebnimi pravicami pa so še naprej ostali triletni, kot so bili določeni že z zakonodajo sredi leta 1952.443 Dan po sprejemu spremenjene volilne zakonodaje je Izvršni svet LRS ime­ noval republiško volilno komisijo za volitve odbornikov ljudskih odborov na območju Ljudske republike Slovenije, ki je 19. septembra 1953 imenovala okrajne in mestne volilne komisije.444 Na podlagi volilne zakonodaje in sklepa Ljudske skupščine LRS, da Izvršni svet LRS razpiše splošne volitve odbornikov v zbore proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov z dne 16. septembra 1953,445 je republiški izvršni svet 17. septembra 1953 razpisal volitve odbornikov v zbore proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov, in sicer v času od 1. do 8. novembra 1953. Določitev točnih datumov volitev v predpisanem okviru pa je bila v pristojnosti okrajnih in mestnih ljudskih odborov.446 Zakon o pravicah in dolžnostih ter volitvah ljudskih poslancev v Ljudsko 443 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o okrajnih ljudskih odborih, Ur. 1 . LRS, št. 31- 99/1953; Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin, Ur. 1 . LRS, št. 31-100/1953. 444 Odločba o imenovanju Republiške volilne komisije za volitve odbornikov ljudskih odborov v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 31-106/1953. Personalni sestav te komisije je bil isti kot prav tako tega dne imenovane republiške volilne komisije za volitve ljudskih poslancev v repub­ liško skupščino; Odločba o imenovanju Republiške volilne komisije za volitve ljudskih poslancev za Ljudsko skupščino Ljudske republike Slovenije, Ur. 1 . LRS, št. 31-105/1953; Odločba o imenovanju okrajnih in mestnih volilnih komisij za volitve odbornikov ljudskih odborov v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 32-111/1953. 445 Sklep, Ur. 1 . LRS, št. 34-114/1953. 446 Odlok o razpisu volitev v zbore proizvajalcev okrajnih in mestnih ljudskih odborov, Ur. 1 . LRS, št. 31-104/1953. skupščino LRS, sprejet 16. septembra 1953, je določil, da so ljudski poslanci hkrati »... politični predstavniki delovnega ljudstva Ljudske republike Slove­ nije in delovnega ljudstva okraja ali mesta, kjer so bili izvoljeni, oziroma predstavniki proizvajalcev Ljudske republike Slovenije in gospodarskih orga­ nizacij, v katerih so proizvajalci organizirani ...,« in so imeli »... v okrajnem in mestnem ljudskem odboru v okraju in mestu, kjer so bili izvoljeni, z ustavo in s tem zakonom določene pravice in dolžnosti ...« Za poslance Republiškega zbora Ljudske skupščine LRS je veljalo, da so v dvodomnih okrajnih in mest­ nih ljudskih odborih pridobili pravice odbornikov njihovih okrajnih ali mest­ nih zborov. Poslanci, ki so bili odborniki v republiškem zboru proizvajalcev, pa so dobili pravice in dolžnosti odbornikov zborov proizvajalcev vsakega ljud­ skega odbora okraja ali mesta, ki je predstavljal volilno enoto, v kateri so bili izvoljeni. Naloge poslancev republiškega zbora so bile, da so v okrajih in me­ stih, kjer so bili izvoljeni, spremljali »... uresničevanje samoupravljanja de­ lovnega ljudstva ter svoboščin in pravic državljanov, izvrševanje zveznih in republiških zakonov in drugih odlokov in ukrepov zveznih in republiških organov oblasti, spoštovanje zakonov in zakonitosti ter splošno politično sta­ nje ...« in da spremljajo tudi druga vprašanja, ki so pomembna za gospo­ darski, kulturni in socialni razvoj okrajev in mest. Poslanci republiškega zbo­ ra proizvajalcev pa so tudi spremljali »... uresničevanje samouprave proiz­ vajalcev in njihovih socialno gospodarskih pravic, izvrševanje obveznosti gos­ podarskih organizacij do družbene skupnosti ter delo samoupravnih zavodov na področju gospodarstva in socialnega zavarovanja ...« To pomeni, da so imeli republiški poslanci v okrajnih in mestnih ljudskih odborih pomembno kontrolno funkcijo. Na zahteve svojih okrajnih in mestnih zborov so morali poročati o svojem delu v zboru republiške ljudske skupščine, v katerega so bili izvoljeni. Ljudski odbori ali njihovi zbori so lahko od svojih ljudskih poslancev zahtevali udeležbo na sejah odborov in zborov, izostanke so opravičevale le njihove obveznosti v republiški ljudski skupščini. Za poslance republiškega zbora proizvajalcev je veljajo, da so morali na zahtevo zborov proizvajalcev poročati o svojem delu v republiškem zboru proizvajalcev in o delu republiške ljudske skupščine.447 Konec marca 1954 je bilo odpravljeno mesto Celje, ki je dobilo status mestne občine s posebnimi pravicami v sestavi okraja. Upravno ga je poslej, po določilih 5. člena Zakona o začasnem okrajnem ljudskem odboru Celje, vodil enodomni Ljudski odbor mestne občine Celje, katerega odborniki so imeli triletni mandat. Po omenjenem zakonu so ga sestavljali odborniki do­ tedanjega mestnega zbora Mestnega ljudskega odbora Celje, izvoljeni v Mest­ ni občini Celje. Odpravljena sta bila tudi okraj in Okrajni ljudski odbor Celje okolica. Zakon je določal, da do volitev novega Okrajnega ljudskega odbora 447 Zakon o pravicah in dolžnostih ter o volitvah in odpoklicu ljudskih poslancev Ljudske skupščine LRS, Ur. 1 . LRS, Št. 31-98/1953. Celje, ki so morale biti opravljene do konca leta 1954, njegove naloge opravlja začasni Okrajni ljudski odbor Celje. Okrajni zbor začasnega Okrajnega ljud­ skega odbora Celje so sestavljali odborniki dotedanjega okrajnega zbora Okrajnega ljudskega odbora Celje okolica in dotedanjega mestnega zbora Mestnega ljudskega odbora Celje. Zbor proizvajalcev začasnega Okrajnega ljudskega odbora Celje pa so sestavljali odborniki dotedanjega zbora proiz­ vajalcev Okrajnega ljudskega odbora Celje okolica in zbora proizvajalcev do­ tedanjega Mestnega ljudskega odbora Celje. Volitve v oba zbora novega Okrajnega ljudskega odbora Celje je moral razpisati začasni Okrajni ljudski odbor Celje, ki je moral določiti tudi skupno število odbornikov, v okviru tega pa število odbornikov obeh zborov novega Okrajnega ljudskega odbora Celje. Pred volitvami je moral sklep začasnega Okrajnega ljudskega odbora Celje potrditi še Izvršni svet Ljudske skupščine LRS.448 22. Odlok o dodatnih volitvah odbornikov v Občinski ljudski odbor Koper okolica in Okrajni ljudski odbor Koper z dne 11. januarja 1955 Prve dni oktobra 1954 je Londonski sporazum odpravil vojaško upravo v conah A in B Svobodnega tržaškega ozemlja. Na cono B , k ije obsegala tedanja okraja Koper in Buje, seje razširila jugoslovanska civilna oblast, kar seje for­ maliziralo z odločbo Zveznega izvršnega sveta z dne 7. oktobra 1954 in z zveznim zakonom z dne 25. oktobra 1954.449 Slovenija je pridobila obalo in iz­ hod na morje. Le dva dni kasneje, 27. oktobra 1954, je tudi Ljudska skupščina LRS sprejela zakon o razširitvi veljavnosti slovenske ustave in drugih predpisov na koprsko območje. Zakon je določal, da »... Ljudski odbor okraja Koper in občinski ljudski odbori na njegovem območju delujejo naprej v dosedanji ses­ tavi ...« Določeno je bilo, da bo na slovenskem območju odpravljene cone A Svobodnega tržaškega ozemlja, na katerega se je razširila civilna jugoslo­ vanska oblast, v obdobju, »... dokler ne bo s posebnim zakonom urejeno vpra­ šanje upravno teritorialne pripadnosti ...,« zadeve iz pristojnosti občinskih ljudskih odborov začasno opravljal Ljudski odbor občine Koper okolica, zadeve iz pristojnosti okrajnega ljudskega odbora pa Ljudski odbor okraja Koper.450 448 Zakon o spremembah zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin. Ur. 1 . LRS, št. 13-40/1954; Zakon o spremembi zakona o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1 . LRS, št. 13-41/1954; Zakon o začasnem okrajnem ljudskem odboru Celje, Ur. 1 . LRS, št. 13- 42/1954. Vsi trije zakoni so bili sprejeti na seji Republiškega zbora Ljudske skupščine LRS 26. m ar­ ca 1954. 449 Odločba o sprejetju sporazuma, ki ga obsega memorandum o soglasju med vladam i Federativne ljudske republike Jugoslavije, Republike Italije, Združenih držav Amerike in Združenega kraljestva o Svobodnem tržaškem ozemlju, Ur. 1 . FLRJ. št. 43-524/1954; Zakon o veljavnosti ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije, Ur. 1 . FLRJ, št. 45-551/1954. 450 Zakon o razširitvi veljavnosti ustave, zakonov in drugih predpisov Ljudske republike Slovenije na koprsko območje. Ur. 1 . LRS, št. 43-156/1954. Izvršni svet Ljudske skupščine LRS je 11. januarja 1955 že sprejel odlok o dodatnih volitvah v Občinski ljudski odbor Koper okolica in Okrajni ljudski odbor Koper. Namen dodatnih volitev je obrazložen v 1. členu zakona, ki se glasi: »Da bi se začasno izpopolnila občinski ljudski odbor Koper okolica in okrajni ljudski odbor Koper s predstavniki prebivalstva z območja tistega dela bivše cone A Svobodnega tržaškega ozemlja, na katero je biia razširjena civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije, se razpišejo za to območje dodatne volitve za izvolitev odbornikov v občinski ljudski odbor Koper okolica in okrajni ljudski odbor Koper.« Volitve so bile razpisane za nedeljo, 27. februarja 1955. Okrajni ljudski odbor Koper in Občinski ljudski odbor občine Koper okolica sta morala določiti število odbornikov, ki naj bi jih izvolili na priključenem delu bivše cone A Svobodnega tržaškega ozemlja, in volilne enote.4 5 1 Republiška volilna komisija pa je 18. januarja 1955 že imenovala okrajno volilno komisijo za okraj Koper.452 23. Uvedba komunalnega sistema in odborniki ljudskih odborov, junija 1955 Konec junija 1955 je bila na zvezni in republiški ravni sprejeta nova sis­ temska zakonodaja, ki je pomenila uvajanje komunalnega sistema. Zvezni za­ kon o ureditvi občin in okrajev je uzakonil občine kot temeljne politično- teritorialne organizacije in družbenoekonomske skupnosti prebivalcev na njihovih območjih, okraje pa kot političnoteritorialne organizacije in druž­ benoekonomske skupnosti občin in prebivalcev na njihovih območjih. Pri­ stojnosti obeh vrst ljudskih odborov sta določala zvezni in republiški zakon, nove občine in okraje pa je na podlagi 4. člena omenjenega zveznega zakona predpisal republiški zakon, s prejet 28. junija 1955 na seji Republiškega zbora Ljudske skupščine LRS. Poslej je bila Ljudska republika Slovenija upravno razdeljena na 11 okrajev, ki so združevali 130 občin; vodili sojih okrajni in občinski ljudski odbori.453 Izvedbeni zakon o novi ureditvi občin in okrajev je določal, da mora nova organiziranost zaživeti 1. septembra 1955, ko so bile tudi odpravljene mestne občine (Ljubljana in Maribor) in mestne občine v sestavu okrajev s posebnimi pravicami. Določeno je bilo, da se za čas do splošnih volitev odbornikov novih občinskih in okrajnih ljudskih odborov (zvezni zakon je v 74. členu določil, da morajo biti volitve ljudskih odbornikov novih občin in okrajev opravljene 451 Odlok o dodatnih volitvah odbornikov v občinski ljudski odbor Koper okolica in okrajni ljudski odbor Koper, Ur. 1 . LRS, št. 1-2/1955. 452 Odločba o imenovanju okrajne volilne komisije za okraj Koper, Ur. 1 . LRS, št. 2-14/1955. 453 Zakon o ureditvi občin in okrajev. Ur. 1 . FLRJ, št. 26-269/1955; Zakon o pristojnostih občinskih in okrajnih ljudskih odborov, Ur. 1 . FLRJ, št. 34-371/1955; Zakon o pristojnostih občinskih in okrajnih ljudskih odborov v zadevah, ki se urejajo z dosedanjimi republiškimi predpisi, Ur, 1 , LRS, št, 26-130/1955; Zakon o obm očjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1 . LRS, št. 24- 119/1955. najkasneje do konca leta 1956) ljudski odbori novih občin in okrajev obli­ kujejo iz odbornikov, izvoljenih na območjih odpravljenih občin znotraj novih občin in okrajev. To je po 10. členu zakona pomenilo, da »... vsi odborniki do­ tedanjega občinskega ljudskega odbora oziroma vsi odborniki okrajnega zbora in zbora proizvajalcev dosedanjega okraja postanejo brez volitev od­ borniki ljudskega odbora nove občine oziroma odborniki okrajnega zbora in zbora proizvajalcev novega okraja ...«, če skupno število občinskih odbornikov ne presega števila 50 (novi občinski ljudski odbori so smeli šteti 15 do 50 odbornikov) in okrajnih odbornikov števila 200 (novi okrajni zbori so smeli šteti 50 do 100 odbornikov, novi zbori proizvajalcev pa najmanj tri četrtine odbornikov okrajnega zbora oziroma največ toliko, kot so jih imeli okrajni zbori, torej največ 100). Če pa je skupno število odbornikov odpravljenih ob­ činskih ali okrajnih ljudskih odborov presegalo okvirno določeno število novih občinskih in okrajnih ljudskih odborov, so morali odborniki odpravljenih ljud­ skih odborov izmed sebe izvoliti določeno število odbornikov v nove ljudske odbore. Vsem odbornikom odpravljenih ljudskih odborov, ki ne bi bili iz­ voljeni, je po 12. členu zakona 1. septembra 1955, ko je začela veljati nova ureditev, potekel mandat. Po 6. členu zakona je moral Izvršni svet LR Slo­ venije za vsak novi okrajni ljudski odbor določiti skupno število odbornikov in določiti, koliko od tega števila jih pripada posameznim zborom. Iz odločbe je moralo biti razvidno, koliko odbornikov okrajnih zborov pridruženih okrajev izmed sebe izvolijo v nove okrajne zbore in koliko pridruženi zbori proiz­ vajalcev v nove okrajne zbore proizvajalcev. Po določilih zakonov so morali novi okrajni ljudski odbori določiti skupno število odbornikov novih občinskih ljudskih odborov na svojih območjih in koliko od teh jih v nove občinske ljudske odbore volijo posamezni odpravljeni občinski ljudski odbori.454 Z odločbo z dne 29. junija 1955 je Izvršni svet Ljudske skupščine LRS v novih okrajih določil število skupnih odbornikov okrajnih ljudskih odborov in obeh zborov v okrajih, ki so se združili. Kjer je bilo odbornikov novih zdru­ ženih okrajev več, kot je v 3. členu predpisoval izvedbeni zakon, je odločba določila volitve in število odbornikov, ki jih je bilo potrebno izvoliti po zborih odpravljenih oziroma združenih ljudskih odborov. Kjer pa njihovo število ni bilo preveliko, so odborniki novih okrajnih ljudskih odborov postali vsi odbor­ niki združenih okrajnih ljudskih odborov. Po odločbi so imeli novi združeni okrajni ljudski odbori naslednje število odbornikov:455 454 Zakon o izvedbi nove ureditve občin in okrajev, Ur. 1 . LRS, št. 24-120/1955. 455 Odločba o določitvi odbornikov ljudskih odborov novih okrajev, Ur. 1 . LRS, št. 24-128/1955. Okrajni ljudski odbor Združeval dote­ danje okrajne ljudske odbore Število odborni­ kov okraj­ nega zbora Število od­ bornikov zbora pro­ izvajalcev Skupno število odbor­ nikov Volitve odbor­ nikov Celje Celje Šoštanj Krško (del) 70 70 140 da Gorica Gorica Tolmin Sežana (del) 70 60 130 da Kočevje Kočevje Črnomelj 44 32 76 ne Koper Koper Sežana (del) 65 55 120 da Kranj Kranj Radovljica 60 60 120 da Ljubljana Mesto Ljubljana Ljubljana okolica Postojna (del) Novo mesto (del) 68 51 119 da Maribor Mesto Maribor Maribor okolica Slovenj Gradec 75 75 150 da Murska Sobota Murska Sobota Lendava 60 45 105 da Novo mesto Novo mesto (del) Črnomelj Krško (del) 60 50 110 da Ptuj Ptuj Ljutomer 68 53 121 ne Trbovlje Trbovlje Krško (del) 60 45 105 da Okrajni ljudski odbori so imeli skupaj 1.296 odbornikov, v okrajnih zborih je bilo povprečno 60 do 75, v zborih proizvajalcev pa 45 do 75. Med odborniki okrajnih ljudskih odborov je bilo 20 takih, ki niso bili člani starih okrajnih ljudskih odborov, »... ampak so bili kot poslanci izvoljeni v nove ljudske od­ bore ...« Enodomni občinski ljudski odbori pa so šteli 15 do 50 odbornikov, skupaj je bilo v 130 občinskih ljudskih odborih 4.068 odbornikov. Med njimi je bilo »... 140 takšnih, ki niso bili člani prejšnjih ljudskih odborov, ampak so bili vanje izvoljeni kot okrajni odborniki ali kot poslanci ...«436 456 Josip Globevnik: Ljudski odbori, str. 569. m e o o O C Ü â o / V X C & H f Ç u c ê s & ? o d M w m # u o 6 c c / \ & d m 1 9 , d k c J 9 5 2 d a . i m v x m s t ò - s J k d a i- ù f u x ù s & K C jé a * ê m v w < ë ù \ & m t ß d l a n & î s y x o ô y k m  s t w / e . c M d n e w t c m . m / w m i - c a s t I f i d d j i a o i o é A G f f s i M A t K d its , b o n \. d r x e c S 4 r t C S Û M 0 € 0 ^ z o M o a c h ^ îm jw ê o A - , r a i x M ^ l ù i ê f < s n l i - d k ? / n a £ r a û ! c c n ^ / ^ id & é p M n a t o é m * é o f a - v v ^ a x û s  ^ k x m 4 o u "*£ I k d o , é w n r d â J k s  %■ (9 & m Z s w 9 f l n \ t H v s c H \ t z a - z g r a d o * t m s o o Z a d b u t ^ ß lo m « h £ j k - Ì K M đ & s a C č w % € ê f a x h f & z - f M È H M ^ b ^ 3 s 4 m H ^ J ^ r m y 1 9 » é m J 9 S 2 ____ JANEZ KOPAČ: LOKALNA OBLAST NA SLOVENSKEM V LETIH 1945-1955 227 SüJ %x& û \ .f\ riZttväL i ß r m x jh A c 2 i a $ $ À w < d A - . W > 2,w_ , _ S,vj - -V -*~ -([ , ’ i < j ' , i\ Ì€ x n £ Z Q m ê e x A J u h - x hjuut 5 è%ù%JOi * 6. Kramar Andrei ^ 3 1 7. Marketi Franc 4400 8. Murnik Ciril ^ 9, Nadi Sar Mira 4 032 * 10. Markič Pavla hOT\? *11, Oman Janez AO oH 1 2 . Mandelc Milka 4 3*f * 13. Kalan Janko 14. Dr. Bitenc Maks 'i 4® 0 15. Štrukelj Kristijan f i‘2 16. Vogrič Janko vS} 17. Dolinšek Jože 18. Štefe Jože * Z a odposlance v Okrajno narodno osvobodilno skupščino volim : «r« < , ÎVS % A H ' * * ! ■ > 3 t2 J \ j ' j j n * 1 « ; ' wo % ^ Ö ' - ) o j' Z F & Qi' J • * ! » .f f - ' . « f irr f < s < i I f C j ' l f 3 i io * h m * f , L ■ % f. Rada-Borštnar Iva AooL ¥ srfc»! « 2. Roblek Boris tOby 3 -t « 3. Urbanc Štefan 4 J i "h « 4. De m Sar Slavko 'H ? ! Z ■bi % 5. Mandelc Milka 8?3 ‘ if'»*/, 6. KOMčič Anton fSS 7. Kersnik Franc iS % Smrt faiizmu - svobodo narodu 1 J _____ __________________i , ' V oliln i listek za volitve v K rajevn i n arodnoosvobodiln i odbor T ržič, a vgu st 1 9 4 5 Gorenjski muzej, fototeka Objava kandidature Okrajna - mestna volivna komisija v ------— J / . . . _ -------je potrdila po drugem odstavku 27. čl. ZVLO za_.;.._________ volivno enoto pri volitvah v okrajni - mestni ljudski odbor v _____ ' P ------------------------kandidaturo, ki jo je predlagala Osvobodilna fronta Potrjenj«-s-t£m^ kandidat s / / z y / •** C/ namestnik Kandidat je vezan s kandidatom----------------------------------------- - ki kandidira v isti volivni enoti. S ___dne s / ' S p ć f OKRAJNA - MESTNA VOLIVNA KOMISIJA Obr. 1 5 — T -953-48 O b java k an d id atu re za volitve v M estn i lju d sk i odbor K ra n j, februar 1 9 4 8 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, Zbirka plakatov (v nadaljevanju: SI-ZAL-KRA-102), mapa 3 O dborn iki K rajevn ega lju dskega odbora V isok o, 1 9 4 7 Gorenjski muzej, fototeka R a z g l t t s Okrajna volilna komisija Kranj na podlagi 84. člena v zvezi s 148. členom zakona o pravicah in dolžnostih ier o volitvah in odpoklicu ljudskih poslancev Ljudske skupščine LBS r a z g la š a , da je za volitve ljudskih poslancev v Zbor proizvajalcev Ljudske skupščine L H S v proizvajalski skupini industrije, trgovine in obrti, ki bodo dne 24. novembra 1953, potrjena za volilno enoio št. 15 kandidatura zborov volivcev v gospodarskih organizacijah K an didat: 8 CncdiČ/Č J ože, Tržič Kandidatura je prva po vrstnem redu kandidatur zborov volivcev v gospodarskih organizacijah KRANJ, dne 3 1 oktobra 195 3 OKRAJNA VOLILNA KOMISIJA R azglas za volitve v Zbor proizvajalcev Lju dske sku pščin e Lju d ske repu blike S loven ije, novem ber 1 9 5 3 SI-ZAL-KRA-102, mapa 3 Sprejem E d vard a K ardelja na k on gresu A n tifašističn e fronte žen a (AFŽ) v Lju b ljan i, 9.-10. ju n ij 1 9 4 5 Gorenjski muzej, fototeka j ■ 't'ïd d 'M / p it * r š a l u J u g o s l a v i j e - Josip S róz - U h ! Đ b prililfi mmjesladjslfeqa zböröPanp antifašističnih zena izpod „Storžiča- ìfraja TreddOör Pn Vranju, Pan pósi- Ijano möfadjö, v galeri enóvlscAnò zahl Girane P sc zana zbrane do hin zböröPanp p H w 7 {ra jia e in slovenski T rsi'If m im p g ö s I a D i j e . U T Ž Preddoör R esolucija A n tifašističn e fronte žena (AFŽ) Preddvor za priklju čitev Ju lijsk e krajin e in T rsta k Ju goslaviji, 19 4 7 Gorenjski muzej, fototeka m U darn iško delo m ladih z B rezij, 1 9 4 5 Gorenjski muzej, fototeka U darn iško delo m ladih iz P reddvora, 1 9 4 5 Gorenjski muzej, fototeka A k tiv m ladih Š k ofja Loka pri zlagan ju opeke n a železniški p ostaji T ra ta , 1 9 4 5 Gorenjski muzej, fototeka M ladenke Preddvora krpajo n ogavice, 1 9 4 5 Gorenjski muzej, fototeka D E ŠE VEDNO N EVAREN SOVRAŽNIK NAŠIH OTROK Cepljenje je uspešno samo tedaj, če je vsak otrok cepljen dvakrat. Drugo cepljenje se vrši tri tedne za prvim cepljenjem U Zaštitnace ft£ je q e ftcoüdaviâieaêumtca d tetto kt Zaščitno cepljenje se bo vršilo v t j/UMLfi/ PRVO CEPLJENJE bo dne »tt. fck .....o b ...... L uri DRUGO CEPLJENJE bo dne ' i j a U ï î L ob 'L uri Stavšl, vi sie < z a