KRiïlSK
filmske geografije: če mora De Palma Vietnam privleči celo domov v Ameriko, ker se ga nikoli ne zasiti, pa ga zmore Lewinson prenašati le pod pogojem, da v njem gostuje in ga povsem impregnira domača Amerika. Ne le, da je De Palmina varianta neprimerno bolj dolgočasna, zaradi kratkega dometa je obsojena na kaj kratko filmsko prihodnost. Namreč:
»...Narejena sta bila Apokalipsa zdaj in Lovec na jelene, in sledilo je nekakšno zatišje. Minilo je. Nihče ni hotel posneti Rojen 4. julija. Razumel sem sporočilo.
Ameriki ni bilo mar za resnico vojne. Pokopana bo...« Take in podobne izjave Oliverja Stonea bi De Palma z držo potetičnega insiderja, ki jo zavzame s tem filmom, lahko podpisal še bolj navdušeno. Avtorje namreč tako fasciniran s samo grozo akta nasilja, da jo, kot prvo, čisto pozabi eksploatirati in ostaja pri golem omenjanju. Kot drugo, gledalec je v vojno fenomenologijo vržen brez priprav, podobno hitro pa se ga iz nje tudi potegne. Režiserjeva značilnost namreč ostaja, da ni naklonjen dolgim uvodom in se v jedro teme poda kar takoj: Sissy Spaček v kopalniški sceni na začetku Carrie, pa De Nirova tiskovna konferenca z bombo v brivnici iz The Untouchables, pa Angie Dickinson pod tušem na začetku Dressed to Kili,... vse to so primeri, katerim sejaridružujeta Sean Penn ter Michael j. Fox v Žrtvah vojne. Film se pravzaprav začne v Ameriki, a De Palmi se tako mudi nazaj v zgodovino, da prvi kadri Žrtev vojne obenem že predstavljajo zadnje kadre okvirne zgodbe. Povsem enak je položaj tudi na koncu, ko se takoj po Foxovih uspešno razrešenih blodnjah in s tem vrnitvi v neproblematizirano sedanjost, vse skupaj praktično tudi konča. Fox se na svoji igralski poti beganju sem ter tja po časovnih koordinatah, očitno ne more izogniti...
De Palma se za te vrste naglico opravičuje z močnimi argumenti: trdi, da je publika posebej dojemljiva na začetku filma in otvoritvene sekvence večine filmov, kjer se imena navadno vrtijo čez nebotičnike Mann-hattana, so po njegovem zmota in zapravljanje časa! Njegov namen je bil obračunati še z enim klišejem, namreč s stereotipnostjo vietnamskega žanra v celoti. To naj bi dosegel tako, da bi neko povsem nepričakovano in običajno situacijo, pervertiral že v naslednjih desetih minutah. Ce se mu je konvencija lepo posrečila, pa je bilo z njeno razgradnjo manj sreče. Napori Michaela J. Foxa, da bi sredi vietnamske vojne in oponiranja voja-54 škemu posilstvu domačinke dobojeval še lastno etično bitko, so zvodeneli v moralko s priokusom linearne cenenosti. Ker so Žrtve vojne prvi De Palmin film, ki ga je ta v celoti pripravil in simuliral na računalniku, mu iz kreativnih razlogov želimo čimprejšnjo okvaro!
SHIRLEY I VALENTINE
režija:	Lewis Gilbert
scenarij: Willy Russell
fotografija: Alan Hume
glasba: W. Russell, G. Hatzinassions
igrajo: Pauline Collins, Tom Conti,
Julia McKenzie, Alison Steadman proizvodnja: Velika Britanija, 1989
Misel Oscarja Wilda, da življenje oponaša umetnost, ni nikoli bolj veljal kot v času vladavine masovnih medijev. Zato toliko bolj presenečajo izdelki, ki se obnašajo, kot da tega obdobja še ni. To dejstvo vsekakor ni povezano s fenomenom nostalgije, ki je predvsem želja po ponovni vzpostavitvi fik-cije določenega časa, ne pa njenega konkretnega »koščka realnosti«. Ravno tako ne pomeni druge težnje, ki filmu v obdobju nadvlade slike brez pomenov, skuša vrniti smisel, zgodbo. Obe težnji se dosledno dogajata znotraj filmskega imaginarija, ki je v tem trenutku popolnoma samozadosten in za svojo osnovo ne potrebuje posnemanje konkretne realnosti.
Film Shirley Valentine pa razen konkretne realnosti ne vsebuje ničesar drugega, iztrgan je iz vseh kodov filmske fikcije. K temu je pripomogla tudi adaptacija gledališke igre, ki se ni pretirano trudila, da bi svoj izvor prikrila. Naivnost Shirley Valentine ne označuje »prisrčnega humorja, ki privablja gledalcu nasmeške«, ampak nesposobnost preseganja konkretne realnosti, ki gleda samo sebe.
Praznino zakonskega para srednjih let iz filma Shirley Valentine lahko primerjamo s podobno vrsto praznine, ki jo doživljata zakonca Rose v filmu Vojna zakoncev Rose. Oba filma gradita na identifikaciji pri zelo široki publiki, toda v določenem trenutku film Vojna zakoncev Rose konkretno realnost preseže s tem, da ga ne zanima več. Pomembnejši postanejo zakoni fikcije, ki komedijo spremenijo v »črno« komedijo, realno postaja vedno bolj »nerealno«, identifikacija je izničena v trenutku nepričakovanega nesrečnega konca. Gledalec na koncu filma pomisli: »To se lahko zgodi samo v filmu!«
Zgodba iz Filma Shirley Valentine pa se
je že zgodila, se dogaja in se bo še zgodila. Torej je Shirley Valentine nekakšen življenjski manifest za vse tiste, ki se jim življenje zazdi pusto in prazno. Seveda je še posebej namenjen gospodinjam srednjih let. Film vsem njim svetuje: Nikoli ni prepozno!
Toda usodo manifestov vsi poznamo: prej ali slej zastarijo ali pa padejo v pozabo. Kajti življenje ne posnema življenja.
TOMAŽ KRŽIČNIK
MERINA KOCJANCIC
DRUŠTVO MRTVIH PESNIKOV
Mislim, cia ni človeka na tem svetu, ki ni vsaj enkrat v svojem življenju začutil lastno bivanje kot nekaj zanosnega in veličastnega in se pognal skozi prazen prostor, ki mu ga je odprl ta isti zanos: da je lahko pozabil vse predmetno, ki ga veže na realnost in se prepustil slasti lebdenja skozi svoboden prostor. Ali mogoče ni res, da lahko to isto začuti tudi fizični delavec, ko spije svoje prvo pivo po težaškem delu in načne sendvič s pariško salamo. Da, prav vsak je podležen temu presežku, ki lahko rodi pesem. In razmišljam še naprej, da ni nobene razlike med našim lokalnim smetarjem in Waltom Whitma-nom: oba sta podležna takšnim občutkom. Tudi film Društvo mrtvih pesnikov je podlegel takšnemu občutku. Zdi se, kot da je Robin Williams »Oh Captain, my Captain« reinkarniral Walta Whitmana, kot da je poosebil ta pesniški presežek, ki ga je s stališča realnega pogleda tako naivno daroval svojim učencem, ki so vsi do zadnjega padli na njegovem izpitu: položil ga je edino Todd. Sicer pa pesnik niti ni tako važen, nekaj drugega je: to, da si upaš stopiti na mizo, da najdeš svojo hojo skozi življenje; temu ne more pobegniti nihče, tudi tisti ne, ki mu je v osnovni ali srednji šoli ušla kakšna pesem, pa se je kasneje zresnil (kako slovensko!) in začel razmišljati trezno in realno. Stvar je v tem, da so ti isti ljudje v sebi zatrli tisti najbolj svoboden delček svoje osebnosti, ki je pogoj za polno doživljanje življenja. In prav za te srednješolske »pesnike« je bi! posnet film o mrtvih pesnikih. Ob tem bi rad dodat tudi to, da biti naiven še ne pomeni biti neumen: saj mogoče Oh Captain, my Captain izpade naiven, toda v tej njegovi naivnosti je nekaj več, nekaj kar odpira nova obzorja za dečke, ki so osvojili njegovo znanje. Ves film je razpet med to naivnost in nujnost realnega sveta, ki ostaja isti tudi po tej melodrami, ki ji lahko rečemo zgolj melodrama, zgolj patetična zgodba-Toda še vedno sem mnenja, da ni na boljšem tisti, ki se pri tem filmu odloči za to drugo, sicer bolj nepristransko, optiko, in si s hladne intelektualne distance ogleda Društvo mrtvih pesnikov: pri tem filmu je treba sprejeti takšno naivnost, ki nadraste patetiko in preide v močno sporočilo: skoraj pesem. Naj bo ta dnevnik nadaljevanje Keatingove zgodbe; zgodbe človeka, ki je obsojen na stalno ranljivost s strani realnega in razumskega: naj bo nadaljevanje tega vztrajnega učenja osnov, za katere smo ljudje tako trdno prepričani, da nam niso potrebne, da so povsem nepomembne v današnjem materjaliziranem svetu. In še naprej je treba teči z vso močjo, kot teče plavolasec v zadnji sekvenci Weirjevega filma Galipuli: dokler ga ne ustavijo turške krogi®' dokler se ne ustavi film, ki ne more čez tako ganljiv prizor. Kot, da se je film Društvo mrtvIH pesnikov ustavil na istem mestu kot Galipuli, s to razliko, da je bila metafora Galipulija precfJ bolj avtonomna, kot je v Društvu mrtvih pesnikov, kjer se čistost in zanos Galipulija sprevržeta v manifest, kar do neke mere umaže tisto naivno-Kljub tej očitnosti je film še vedno zadosti zamaknjen, da ne spolzi v preveč očiten standard, k' mu ves čas grozi. Sicer pa ne vem od kod mojem dnevniku te že skoraj kritiške besede: raj5' se bom prepustil sanjam o kakšnem podobne^ filmu, ki me bo lahko vsaj za trenutek osvobo^1' zdolgočasene realnosti okrog mene. ki, kot Ie povedal en moj prijatelj, vse bolj spominja na