PKS:
Kako sta poleteli v svet Pika Polonica in zlata Mimica
(Konec.)
Družba je postala neinirna: nevestica si je nervozno popravljala žolte kodre, ženin se je praskal za ušescem, žoga je begala nemirno sem in tja, skakala iz kota v kot, vojak je gledal mrko in jezno, in brki so se mu povesili, pastirica je stopicala z noge na nogo, ker so jo tiščali ozki čeveljčki, japonka je mežikala pastiričici in se poredno smehljala, kavalirja sta bila ravna in trda kot še nikdar, Pika Polonica je pasla dolg-čas, zlata Mimica pa si je krtačila zadnji prašek s plaščka, vsa v pričakovanju. Pa se oglasi v ti-šino žoga:
»Eh! Baroni in grpfi in zlasti njih gospe so-proge se vedno puste čakati; kajti kako bi se sicer poznalo, da so baroni in grofi in baronice in grofice.«
»Ali so že vsi poročeni?« vpraša zlata Mimica.
»Vsi razen enega«,   potrdi žoga,   »pa tudi ta
najbrž   že   jutri   dobi   svojo   gospo soprogo.   To
slavno   gospodo   je narisala   v svoj zvezek naša
gospodinjica. Riše namreč v zadnjem času same
barone in grofe, kakor da bi drugega ne bilo na svetu. Le najmlajšemu baronu še ni utegnila na-risati gospe soproge, ker so jo prej spravili spat. Ona je bila pa žalostna in baron tudi, da je ostal brez soproge. No, jutri jo dobi goiovoh
V tem se zasliši rahel šum. Končno je prrha-jala dolga procesija groiov in baronov s svojimi soprogami. Poznalo se jim je, da so le narisani: tenki so bili kot list papirja — saj so le list pa-pirja— držali so se leseno in ravno, le v poklonih klecnejo, kakor da so se zlomili. Gospodje so si na las podobni, ravno tako gospe. Gospodje imajo po dve črni piki za oči, dolgo črto za nos, tenke nasvalkane brčice, visoke in trde ovratnike ter dve vrsti zlatih gumbov na fraku. Gospe iinajo drobne kodre, tudi dve črni piki za oči, rdečo piko za usta in na vsakem ličku rdečo liso; vsaka ima v roki majhno rdečo torbico, v drugi roki pa pahljačo.
Visoka gospoda se predstavi po vrsti. Klecne pred vsakim v poklon. Le za rdečelično žogo se nič ne zmeni, ker ji je preveč navadna in pre-prosta. Prezre pa tudi hihici, ker sta premajhni ±n preneznatni. —
To pa zlato Mimico užali: zmuzne se s Pika Polonico, ki je tega že komaj čakala, na okno in v tulipanov cvet, kjer knialu zaspita. Tudi žoga poskoči in izgine v temo . ..
Zjutraj sta se bibi zbudili v zlatem solncu. Pika Polonica vsa čista in vesela, zlata Mimica pa slabe volje in še vedno užaljena od snoči.
»Če je tak svet, nak, ne maram ga videti!« je zamrmrala. »Rajši pojdiva domov!«
Pika Polonici ni bilo treba prigovarjati. Po-leteli sta nazaj skozi vrt. Stezice so se belile v zlatem jutranjem solncu; hijacinte so si bile na-deie rosni diadem, da se je lesketalo v tisočih lučkah; tulipani so odpirali čašice solncu in so še zaspano mežikali; jasrnin je bil napolnil bele ča-šice s hladilno roso; citrončki so omahovali od cveta do cveta, med travo pa so se oglasili zaspani murni.
»No, tukaj je bilo tudi menda veselo danes ponoči!« — se je jezila zlata Mimica. »Hijacinte so še zdaj nališpane, tulipani vsi zaspani, neumiti in nepočesani, pri jasminu so še zdaj polne čaše, in godci-murni še ob belem dnevu škripljejo na svoje gosli!«
Pika Polonica je pa ni več slišala. Domotožje je trkalo na njeno srčece, in vsa blažena je letela proti domu, proti velikemu cvetočemu travniku, kjer stoji bela marjetica — njen domek in kjer jo čaka vsa v skrbeh njena mamica.