»Slovencu" z dne 10. VIII. in 12. IX. t L v odgovor. Poi-ovno se nekdo zaletava v mojo osebo. Nikakor se ne nameravam opravičevati, vendar je treba, da značaj teh dopisunov malo oslikam. Pod rubriko »Učit. vestnik« z dne 10. avg. t. 1. se trdi da je splošno znano, da so nekateri okrajni šolski nadzorniki na bivšem Štajerskem zahtevali od maturantk vstop v LJJU, ako so hoteiie dobiti mesta. »Sicer pa naj se oglasi gosp. Schell, če to ni res.« Odgovarjam in pr^vim. da je to neresnica, da ne rečem laž, v kolikor se tiče mene. Nikakor bi si ne štel v nečast, ko bi kot tovariš prigovarjal tovarišice za vstop v organizacjjo, kateri se imamo zahvaliti za toliko stanovskih pridobitev. Za tako kratkovidnega pa me vendar ne bo nihče imel. da bi svojo službeno oblast izrabljal v kako nasilje ter prišel v konfrikt s točko 4. člena 164. urad. zakona. Premišljeval sem. kdo bi utegnil to biti, ki se drzne natolcevanj in neresmce, da bi mi kršil službeni ugled. Članek pod »Celjska Nova Doba« z dne 12. sept t. 1. pa mi daje dovolj pojasnila. Smatral sem baje kot nadzorn i k za potrebno. da agitiram pri učiteljici D. za UJU. Dopisnik pravi daije: »In taki ljudje (kakor sem menda jaz!) hočejo v šoli navajati mladino k značajnosti. da. učiti celo krščanski nauk! Nikdo ne da. česar nima. Ako sam nisi značaj. spadaš kamorkoli že, v šolo najmanj.« Po mojem mnenju pa padajo te besede z vso težo na povzročitelje dopisov v »Slovencu«. Zapomnijo si naj, da je resnicoljubnost eno prvih načel značajnosti. zavijanje resnice pa zelo ostudna stran človeka. Iz naslednjega naj si stori vsakdo sodbo sam! Lansko poletje je bil gosp. ravnatelj D. iz Ljubljane pri meni v Ko- njicah ter prosil mesta za svojo hčerko maturaatko. Vprašal me je, če poznam njegovo mišljenje. Ko sem to zanikal, je dejal. da je pri SLS, odkar obstaja in da je njegova hčerka istih načel. Odvrnil sern. da je to njena zasebna stvar, opravija naj vestno svojo službo. gleda pa naj. da si s kako pretiranostjo ne ustvari neprijetnega položaja, ker je na šoli, kamor sem jo namenil (Šmarje pri Jelšah) 8 izvrstnih tovarišev in tovarišic. ki niso pri SLS. Gosp. ravnatelj je zatrdil, da bo pridno sodelovala pri vsem, kar je potrebno za šoto. in ko sva določila, da pride tjakaj še tovarišica raaturantka G., sva se poslovila zelo prijazno in spoštljivo. Letošnjo spomlad sem na vožnji v Rogatec od nepoznanih sopotnikov slišal besede: »Tako sta nesrečni, da bi bili v najzakotnejši vasi rajši nego tu!« Iz tega sem razvidell. da se tiče to učiteljic D. in G. v Šmarju. Iz zasebnih razlogov bi mi bilo neljubo. če bi bili tako nesrečni. Pozneje sem ju nekoč v šolski pisarni v Šmarju vprašal. če je vse to istina. Pritrdili sta. Baje ju učiteljstvo ignorira; ožji tovariši ne. pač pa drugi, in »v časnike so ju dal!i«. Izvedel sem, da sta se zamerili šmarsko-rogaškemu učiteljstvu s tem. da sta na dan zborovanja na šmarski šoli kot novinki ostentativno napovedali pouk — dve od desetih učiteljskih oseb. (Ugleden član Slomškove zveze je označB tako postopanje kot netaktno). V nekem članku »Tabora«, ki je razpravljal o tem, da se Slomškarice importirajo v šmarski okraj. nista bili imenovani in tudi ne prizadeti. ker po lastni izjavi še nista bili članici SHomškove zveze. Potolažil sem ju rekoč, da ni nobenega povoda za nesrečnost ter jiina svetoval, da naj se. če je treba. popolnoma neobvezno udeležita zborovanja na šoli. kot gosta; zborovanja so pri nas, k j e r n i urad. o k r. u č i t. konferenc že od prevrata edini forum.kjer se razpravijajo stvarno in resnostanovske, didaktične i n pedagogične zadeve ter se vrše celo volitve uradnih funkcijonarjev, zastopnikov v okr. šol. svetih, poročevalcev za okr. bibliot. komisije, šolske vrtove itd. Niliče ju ni silil k pristopu k društvu, nihče jima ne brani pristopa k 9,'omškovi zvezi, katero namero je izjavila gdč. D. Odvrnili sta, da jim tega ne pripušča »p o 1 i t i č n o p r e pr i č a n j e«. Na te besede jima pač nisem »zaničljivo obrnil hrbta«, ker smo si sedeli prijazno in tovariško nasproti, pač pa sem omenil, da ne bo tako hudo pri njunih 19. ali 20. 'ietih, ko še starejši možje niso tako trdega ,p o 1 i t i č n e g a prepričanja. Vprašali sta me tudi, če ž e 1 i m , da pristopita k okr. učit. društvu. Na to sem dejal, da o moji želji ne more biti govora. lzjavili sta soglasno. da bi jima bfo zelo žal, če bi imel radi njiju kake neprilike. Želje, da bi se premestili v kako zakotno vas, jima nisem poskusil izpdniti. Službujeta v najlepšem kraju vsega okoliša in ugodnosti bi znali ceniti šele. ko bi jih ne imeli več. Dejstvo je, da so se za službo v Šmarju potego>va.e tudi druge maturantke! Tako je potekel pogovor prijazno in dostojno. Zdaj se je pa vse to zavilo tako, da sem najmanj sposoben za v šolo ter me zaničljivo apostrofira dopisnik za »izkušenega pedagoga«. Moje postopanje je res »obsodbe vredno«; kajti pozabil sem na pregovor: »Dobrota je sirota«. Jako značilno in značajno je, da &e mi povračujejo skrbi in trud na tako časten način. Pripomnim še, da naj se vsakdo, koinur kaj ni prav, obrne službenim potom na pristojno višjo oblast. Odkrit. kakor sem jaz napram vsakomur, bodi tudi vsakdo proti meni. Javnega prerekanja med tovariši v službenih stvareh v časnikih ne odobravam. Iz vsega pa je razvidno grozno nasilje, katerega smo izvajali člani UJU nad ubogimi učiteljicami. Gospod ravnatelj D. je gotovo doprinesel vstopnico v UJU za gdč. D. morda tudi za gdč. G. Sigurno se bo še spominjal! H. Schell, okr. šol. nadzornik.