Nekaj bilance. Dne 6. januarja minejo tri leta, odkar so predscdniki slovenskih -učiteljskih društev v mestni hiši ljubljanski prekinili s stano smer* jo v naiši organizaciji in na očiten, manife« stanten način prelomili s itradicijonalno, strankarsko usmerjeno istanovsko piolitiko ter se izrekli za enotno organizacijo vscga slovenskegai učiteljstva. Brez pretiraivanja lahiko itrdiMo, da je ta dogodek pomemben tudi za obče kulturno in politično življcnje Slovencev. Stanovski po* kret učiteljstva jo do dancs itiajjačji afront proti prizadevanju polkičnih strank, izločiti iz našega političnega in kulturnegai življenja vsak drugi kot strankarsko politični kriterij za načelno ločevanje in zbiranje duhov. Stra« hotno tesno je naziranje, na> kaiterem temelji to prizadevanje in usodno za oarod, ak'o si popolnoma osvoji javno mnenje. Slišali smo -takrat očit?ke, da ne bo imela organizacija več nobene načelne smeri in nobenega kulturnega programa, ker nekateri tesni stratnkarji niso mogli razumeti, da bi razen nasprotja, izražcnega v bojnih geslih: tu napTednjak — tu klerikalec, še obstojali kateri drugi načelni proMemi. Slišali smo očifcke antinacionalnosti od strani ljudi, ki so oficijelni nacionalizem vzeli v za'kup in ga do kraja diskreditirali. Medtem pa smo idejno grebli v gliobino in širino. Učiteljstvo, ki je prej capljalo za drugimi, korakfj danes — oproščeno duhov= nega varuštva — v prednjih vrstah tcr uitira pot globljemu, organskemu pojmovanju naših življenskih problemov. Dalje smo stran od oportunističnega slogaštvai kot kdorkoli. No* benemu načelnemu problemu se nismo iz» ognili in skpomišenja v talkih zadevah ne pioznamo. Ta naša Islkrenost je najboljši po-rok trdnosti rnaše stamovske stavbe. Dočim vidimo vsepovsod ali nihanje in oportuni« zem, ali idejni razkroj, je lostala naša pot ravna. Kako je to možno? — Misel stanovskega edinstva bi bila prazna ali —• sdndikalno poj« movana — pretesna, abo ne bi teimeljila v glrobljem. pojmovanju naših dolžnosti do na* roda, v etično, socialno in človečansko furu dirani narodni misli. Kaj je bolj zoprnega na svetu kot stanrovska samozaverovanost in zaipetoist! A mi smo zavarovani pred njo, ker se čutimo 'kot celoita v službi naroda in cno z njim .— tudi kadar se ttorimo za svoja stanovska prava. Od tod naša morailna moč, da smo lahko trdi in strogi tudi napram sebi in ne olepšavamo nič, kar jei gnilegai in sla^ bega v naših vrstah. In tega ni mak>! Kritika, izhajajoča iz čistih motivov, nam morai biti dobrodošla. Kjer je kaka nejasnost, naj se razčisti. Mnoge razvoj in uspehi organizacije ne zadovoljujejo. So taki, ki trde — nc brez škodoželjnosti — da nismo z rrovo smeirjo nič pridobili, da nismo mogli preprečiti uve= Ijavljanja strarikarskih vplivov in protekcijo* nizma v šolski upravi in tudi ne izrabljanja politične konjunkture od strani orgafniziranih tovarišev. — Kdo si ne bi želel, da bi bila naša politična moč večja in naš vpliv na članstvo globlji? A kdo, ako je res objekti= ven, nam more odrekati vsak uspeh v tem pogledu, Precejšnje rncre naivnosti je treba, ako kdo pričakuje in zahteva od stanov^kc orga« nizacije, da bi doccla izločila politične vplive iz šo!skegi-i življcnja. Stanovska organizacija, ako je neodvi'snu in 'borbena, lahko omeji te vplivc na nek miinimum in bo to tem lažje dosegla, čim razvitejši sta med članstvom stanovska zavest in moraia, ne moTO pa v parlamentarni državi preprečiti vsake zlo rabe politične moči in tudi ne more izsiliti, da bi prišle na odločilnai rriiesta samo moralno in duhovno jake osebnosti, v kaiterih objek? tivnost lahko brczpogojno zaupamo. Vpra^ šajmo se raje, kakšne bi bile razmere, ako bi bili stanovsko razdvojeni v dva ali tri tabore, ako bi stanovske organizacije kot privesek strank podpirale destruktivno dek) raznih politikov, gazile mačela objefctivne uprave, uvajale dvojno moralo v naše stanovsko živ» ljenje in izpodkopavale pravo tovairištvo, ako bi politični listi zopet stalno napadali naš stan, nas Matili tcr šolo izrabljali kot hvakžen objekt političnega boja. Brezupni bi bili vsi naši napori, dvigniti stan v celoti, dvigniti ga moralno, dubovno in sociaino, vsi naši veliki načrti, ki smo jih icomaj začeli izvajati, bi se zrušili in brez^ mejno žalostne razmere bi zavladale v našem šolstvu. Res ni v naših vrstah, ka'k>or bi morado biti, dosti jih je, ki so pripraivljeni pogaziti vsa načela, samo da pridejo do svojega stol* ca, a upanje imamo, da z vztrajnim delom in isamcrvzgojo dvignemo stani iz duševne le* targijei in da z mwalnim pritiskom tudi šibke značaje držimo v mejah stanovske discipli^ ne. Naše vrste se vidno strnjajo, iz vsake preizkušnje izhajamo jačji in enotnejši, tako da v item pogledu lahko mirno zremo v bo« dočnost. So tovariši, ki se pritožujejo, da je sta= novslki piokret ostal 'blolj na površini in ni duhovno prekvasil učiteljstva, so zopet dru* gi, ki sc boje, da bi iz en.t enostranosti za» bredli v drugo in bi stanovski voz zopet za< peljali na kak stranski tir. Ti bovariši pres zrejo, da smo v splošnem vendarle p^ostali duhovino širši, politično treznejši, realnejši in predvsem kritičnejši, prezrejio (tiidi, dai v or» ganizaciji danes ni častnih mest in stolcev, ki bi jih mogel kdorkoli rezervirati zase, da nositelj idej in načel, na katerih je zgrajena organizacija, ni četvorica ali petorica ljub» ljanskih tovarišev, ampaik vsi oni, ki so sita« novski pokret duhovno sodoživljali in vsa mladina, ki si je te ideje duhovno csvojila. Osebo zginejo, smer ostane — postane še jasncjša, ko je ne bodo oteževale v«č nobene tradicije. Nekaterim tovarišem sta vodstvo in sta» novsko glasilo premalo borbeni. Tak očitek je od 'strani mladinje razumljiv, lopravSčen pa je le tedaij, ako je utemeljen v borbemosti član&tva. Borbenost, ki se opaja o'bi radiika* lizmu besed, ki grozi, a groženj ne izvaja, st spreminja v neresnjo primojduševsitvo. Več kot bobneče besede zaleže železna do» slednost v boju zai načela, stvarna kritika, ki učinkuje z moralno silo argumentov. Bo^rbes ntost se mora vedno družiti z globoko zavest= jo odgovornosti za vsak korak, ki ga napra« vimo. Vsafc korak nazaj pomeni izgubljeno bitkio. Tudi društva morajo biti v tem po* gledu na mes>tu, ne le vodstvo. V marsikaterem pogledu je pokazala ot^ ganizacija dosti inicijativnosti. Skoro v vsch področjih smio si ustvarili širokopotezne pro^ grame in aiko nismo prišli pri realizaciji pre» ko početkov, je pripisiajti šibkemu številu rcsnih izkušenj in vztrajnih delavcev. Toda tudi njih število p!očasi raste. Piopolnoma pasivna je naša bilanca v pogledu ma gosp-o=> darsko okrepitev organizacijo — ker pri re^ alizaciji naših načrtov dostikrat britko ču= 'timio. Tu ibo trcba s podvojeno silo na delo, da zamujeno piopravimo. Š.e v nekem pogledu ni&mio storili svoje dolžnosti. Vse premalo desledno in progra« matično smo delali za dvig stanovske zavesti in morale in za vzgojio k pravemu tovarištvu. Tu je naša najbolj občutljiva rana. S islučaj« nostnimi apeli tu ne dosežemo zaželjenega uspeha. Od sisitematične vzgoje članstva v tej smeri je predvsem odvisna borbenost in aktivnost 'orgarnizacije. Kolik'0 nesimpatičs nega materijalizma je se v naših stanovskih vrstah! Posamezni idealisti se izčrpavajo v delu, dočim drugi, ki stojc pri delu ob strani, radi borega dinarja organizačnega prispevka zaganjajo krik in vik. To čutijo tudi naše socialne 'inštitucije. Marsikateri veteran v naših vrstah bi bil, kar se stanovske požrt* vovalnosti tiče, mlajši gieneraciji lahko sija« jen zgled. Tudi pravega iskrenega, požrtvos valnega tovariškega mišljenja je vse premalo v naših vrstah. KoMko tihih tragedij se radi tega doigrava v naših šolah. Kako brezobs zirno in tudi neodkrito postopa tupatam to« variš proti tovarišu! Koliko zagrenjeno&ti in obupa ima tu svoj dzvor. Tudi teh ran v na« šem 9tan.'ovskem itelesu se moramo dotakniti in jih skušati izlečiti, kjer se da. Povsod na vseh pioljih moramo zbirati svoje silo in se prdpraivljati za ogromne naloge in težke čase, ki nas čakajo. JNikdar več ne smemjo pripu« stiti, da bi drugi sami odločali o maši usodi. Lahko, da bomo iznenada stali pred dej« stvom, da; si 'bo Slovendja samostojno ureje« vala svoje ljudsko šolstvo. Nimamo mnogo prijatcljev. Lahko, da bo to čas najtežje pre»izkušnje za naš stan, lahko je, da bodo ljudje maijhnega formata in tesnega obzorja odlo« čali o naši usodi. A od vseh grehov največji bi bil, ako bi obupavali nad lastnim narodom. Ne bo nais odbil, ako se mu bližamo s čistim namenom. Le v naslonu Tianj je naš spas. Ako je borbenost in aktivnost oirganizacije odvisna od staniovske zavesti članstva, po» tem je politična njegova moč predvsem od« visna od vpliva in ugledai^ ki ga uživa učitelj* stvo med ljudstvom. Zato mora iiti naše stremljenjc za tcm, da se s svojim delom v njem zasidramo, zato mora biti ena glavnih nalog stanovske lorganizacije, da nas za to delo usposablja in da podpira vsa naša strem* Ijenja po nadaljnj.i in temeljitejši izobrazbi v tej smeri.