REVIJA ZA DRUŽBENA VPRAŠANJA 1982, LET. XIX, UDK 3. YU ISSN 0040-3598 5 IZ VSEBINE Ernest Petrič: Razmišljanja ob drugem posebnem zasedanju generalne skupščine OZN o razorožitvi Marjan Senjur: Objektiviziranje kriterijev gospodarske razvitosti v Jugoslaviji Bogdan Kavčič: Sedem delegatskih težav Marjan Svetličič: Pogled na dolgoročni razvoj ekonomskih odnosov Slovenije s tujino Lev Kreft: Proti sholastičnemu marksizmu Janez Pečar: Samoupravno nadzorstvo pri omejevanju deviantnosti v gospodarstvu Bori« Bergant: Dileme nemške socialne demokracije TEORIJA IN PRAKSA 5 revija za družbena vprašanja, let. XIX. št. 5, str. 577—720, Ljubljana, maj 1982, UDK 3, YU ISSN 0040—3598 IZDAJA: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani: revija izhaja ob podpori Kulturne skupnosti Slovenije in Raziskovalne skupnosti Slovenije UREDNIŠKI SVET: Anton Bebler, Vlado Benko, Adolf Bibič, Maca Jogan, Stane Južnič, Marko Kerševan, Peter Klinar, Bogomir Kovač, Stane Kranjc, Lev Kreft, Ivan Lapajne, Matjaž Maček, Boris Majer, Boštjan Markič, Breda Pavlič, Ernest Petrič, Boštjan Pire, Franci Pivec, Ciril Ribičič, Slavko Soršak, Vlado Sruk, Franc šali, Mile Šetinc, Ivo Tavčar, Niko Toš, France Vreg PREDSEDNIK UREDNIŠKEGA SVETA: Boris Majer UREDNIŠKI ODBOR: Adolf Bibič, Dušan Dolinar, Ivan Hvala, Maca Jogan, Bogdan Kavčič, Marko Kerševan, Andrej Kirn, Albin Mahkovec, Boštjan Markič, Zdravko Mlinar, Breda Pavlič, Ciril Ribičič, Lojze Sočan GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: Adolf Bibič POMOČNIK GLAVNEGA IN ODGOVORNEGA UREDNIKA: Ivan Hvala OBLIKOVALEC: Drago Hrvacki LEKTORJA: Mojca Mihelič, Zoja Močnik UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 61000 Ljubljana, Kardeljeva ploščad 5, tel. 341-589 in 341-461 int. 232 NAROČNINA: Letna naročnina za študente 200 din, za druge individualne naročnike 300 din, za delovne organizacije 500 din, za tujino 1000 din, cena enojne številke v prosti prodaji 40 din in dvojne številke 60 din ŽIRO RAČUN: 50102-603-48090 — Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Ljubljana, za revijo Teorija in praksa; devizni račun: Ljubljanska banka — Gospodarska banka Ljubljana (ključ) 3189/5 ROKOPISI: Rokopise sprejema uredništvo do 20. v mesecu. Maksimalni obseg uvodniških člankov je do 10 novinarskih strani, za članke in razprave do 20 strani, za poglede, glose, komentarje do 10 strani, za prikaze, recenzije do 5 strani. Nenaročenih rokopisov ne vračamo TISK: CGP »DELO«, Ljubljana, Titova c. 35 186613 UVODNIK: ERNEST PETRIČ: Če hočeš mir, delaj za mir (ob drugem posebnem zasedanju Generalne skupščine OZN o razorožitvi) 579 Članki, razprave: MARJAN SENJUR: Objektivizirale kriterijev gospodarske razvitosti v Jugoslaviji 588 ANDREJ RANT: Problemi delitve v plačilnobi-lančnih in deviznobilančnih pozicijah (republik in avtonomnih pokrajin) 597 VPRAŠANJA POLITIČNEGA SISTEMA: BOGDAN KAVČIČ: Sedem delegatskih težav 610 SLOVENIJA 2000: MARJAN SVETLIČIČ: Pogled na dolgoročni razvoj ekonomskih odnosov Slovenije s tujino 525 STROKOVNA IN ZNANSTVENA SREČANJA: MAJA KRANJC: Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji 697 BOJKO BUČAR: Mednarodne pogodbe in pravni sistem SFRJ 700 PRIKAZI, RECENZIJE: BOGDAN KAVČIČ: Samoupravna organizacija dela (Andrej Lukan) 703 STEVAN BEZDANOV: Vzgoja in izobraževanje v misli in delu Edvarda Kardelja (Alojzija Židan) 706 Izvršni sveti (Albin Igličar) 708 RUDOLF BAHRO: Vprašanje alternative in utopije (Neda Pagon-Brglez) 709 Listamo po tujih revijah 712 Iz domačih revij 715 Bibliografija knjig in člankov 716 Avtorski sinopsisi 719 DRUŽBA IN KULTURA: LEV KREFT: Proti sholastičnemu marksizmu 637 SONJA LOKAR: O lastni knjižni založniški politiki ZK Slovenije 643 DRUŽBA IN ODKLONSKOST: JANEZ PEČAR: Samoupravno nadzorstvo pri omejevanju deviantnosti v gospodarstvu 646 MEDNARODNO DELAVSKO GIBANJE: FRANK DEPPE: Med reformizmom in revolucionarnim bojem 663 BORIS BERGANT: Dileme nemške socialne demokracije 676 ZIHERLOVI DNEVI '81: IVAN BERNIK: Študijski program za večjo poklicno učinkovitost sociologov 685 BOJKO BUČAR: O študiju politologije in zaposlovanju politologov 688 NADA SFILIGOJ: Aktualni problemi nadaljnjega razvoja študija novinarstva na FSPN 691 ALOJZIJA ŽIDAN: O študiju pedagoške smeri »Samoupravljanje s temelji marksizma« 693 ANTON GRIZOLD: Razprava o problematiki študija SLO 695 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena vprašanja let. XIX, št. 5, str. 577-720 Ljubljana, maj 1982 CONTENTS СОДЕРЖАНИЕ EDITORIAL: ERNEST PETRlC: If People Want Peace They Have to Strive for It (On the Eve of the Special Session of the UN General Assembly on Disarmament) 579 ARTICLES, DISCUSSIONS: MARJAN SENJUR: Objectivization of the Criteria for the Economic Development in Yugoslavia 588 ANDREJ RANT: Problems Concerning Distribution in the Balance of Payments and Foreign-Exchange Balance 597 QUESTIONS CONCERNING POLITICAL SYSTEM: BOGDAN KAVČIČ: Seven Problems the Delegates Have to Cope with 610 SLOVENIA 2000: MARIAN SVETLIČIČ: Some Thoughts on Long-term Development of Slovene Economic Relations with Foreign Countries 525 SOCIETY AND CULTURE: LEV KREFT: Against Scholastic Marxism 637 SONJA LOKAR: LCS Policy Concerning the Publishing of Its Books 643 SOCIETY AND DEVIATION: JANEZ PEČAR: Self-management Control in Reducing Deviation in the Economy 646 INTERNATIONAL WORKERS' MOVEMENT: FRANK DEPPE: Between Reformism and Revolutionary Struggle 663 BORIS BERGANT: German Social Democracy and its Dilemmas 676 B. ZIHERL'S DAYS 81: IVAN BERNIK: A Curriculum Contributing to Higher Professional Efficiency of Sociologists 685 BOJKO BUČAR: On Political Science Studies and Employment of Political Scientists 688 NADA SFILIGOJ: Current Problems of Further Development of the Study of Journalism at FSPN (Faculty for Sociology, Political Science and Journalism) 691 ALOJZIJA ŽIDAN: On the Training of Teachers for the Subject "Self-Management and Foundations of Marxism" 693 ANTON GRIZOLD: Discussion on the Problems Concerning the Study of "Total National Defence" 695 PROFESSIONAL AND SCIENTIFIC MEETINGS: MAJA KRANJC: National Questions in Yugoslavia 697 BOJKO BUČAR: International Treaties and the Yugoslav Legal System 700 REVIEWS, NOTES: BOGDAN KAVČIČ: Self-management Organization of Work (Andrej Lukan) 703 STEVAN BEZDANOV: Upbringing and Education in the Thought and Work of Edvard Kardelj (Alojzija Židan) 706 Executive Councils (Albin Igličar) 708 RUDOLF BAHRO: The Question of Alternative and Utopia (Neda Pagon-Brglez) 709 From Foreign Reviews 712 From Domestic Reviews 715 Bibliography of Books and Articles 716 Authors7 Synopses 719 ПЕРЕДОВАЯ СТАТЬЯ: ЭРНЕСТ ПЕТРИЧ: Желать мир значит стараться за мир 579 СТАТЬИ ОБСУЖДЕНИЯ: МАРЯН СЕНЮР: Объективирование критериев хозяйственного развития в Югославии 588 АНДРЕЙ РАНТ: Проблемы разпределения в платежном и валютном балансах 597 ВОПРОСЫ ПОЛИТИЧЕСКОЙ СИСТЕМЫ: БОГДАН КАВЧИЧ: Семь делегатских затруднений 610 СЛОВЕНИЯ 2000: МАРЯН СВЕТЛИЧИЧ: Взгляд на долгосрочное развитие экономических отношений Словении с иностранными странами 525 НАУКА И ОБЩЕСТВО: ЛЕВ КРЕФТ: Против схоластического марксизма 637 СОНЯ ЛОКАР: О собственной книгоиздательской политике СКС 643 ОБЩЕСТВО И ДЕВИАЦИА: ЯНЕЗ ПЕЧАР: На самоуправлении основанный надзор по ограничению девиации в хозяйстве 646 МЕЖДУНАРОДНОЕ РАБОЧЕЕ ДВИЖЕНИЕ: ФРАНК ДЕППЕ: Между реформизмом и революционной борьбой 663 БОРИС БЕРГАНТ: Дилеммы немецкой социальной демократии 676 ДНИ Б. ЗИХЕРЛА '81: ИВАН БЕРНИК: Учебный план обеспечивающий увеличение профессиональной эффективности соцологов 685 БОЙКО БУЧАР: Об обучении политических наук в ВУЗАах и принимании политологов на работу 688 НАДА СВИЛИГОЙ: Актуальные проблемы дальнейшего развития обучения журналистики на ФСПН 691 АЛОЙЗИЯ ЖИДАН: О педагогической про-граме «Самоуправление и основы марксизма» 693 АНТОН ГРИЗОЛД: Обсуждение проблем связанных с програмой Всеобщей народной обороны 695 НАУЧНЫЕ И ПРОФЕССИОНАЛЬНЫЕ ВСТРЕЧИ: МАЯ КРАНЙЦ: Национальный вопрос в Югославии 697 БОЙКО БУЧАР: Международные соглашения и правовая система СФРЮ 700 ОБОЗРЕНИЯ, РЕЦЕНЗИИ: БОГДАН КАВЧИЧ: Организация труда на основах самоуправления (Андрей Лукан) 703 СГЕВАН БЕЗДАНОВ: Воспитание и образование в размышлениях и трудах Эдварда Кар-деля (Алойзия Жидан) 706 Исполнительные советы (Албин Игличар) 708 РУДОЛФ БАРО: Вопрос альтернативы и утопии 709 По страницам инностранных журналов 712 По страницам отечественных журналов 715 Библиография книг и статей 716 Авторские синопсисы 719 uvodnik ERNEST PETRIČ Če hočeš mir, delaj za mir (ob drugem posebnem zasedanju Generalne skupščine OZN o razorožitvi) Več kot 25 milijonov do zob oboroženih vojakov si stoji danes nasproti samo v rednih oboroženih silah držav sveta. Skupaj z raznimi teritorialnimi enotami in aktivno rezervo pa se ta številka bliža 100 milijonom. Nad 50 tisoč nuklearnih bojnih glav različne moči je pripravljenih, da jih iz podmornic, iz globoko v zemljo vkopanih silosov ali pa iz nadzvočnih letal izstrelijo njihovim ciljem nasproti. Ti izstrelki so sposobni v nekaj minutah, vsekakor pa v manj kot pol ure in s točnostjo nekaj sto metrov zadeti cilj na razdaljo nad 10.000 km, torej prek oceanov. Njihova skupna jedrska moč znaša 15 milijonov kiloton trinitrotuola, to je milijonkratno uničevalno moč tiste bombe, ki je 1. 1945 do tal uničila Hirošimo. En sam strateški ameriški raketni izstrelek tipa MX nosi dvestokrat tolikšno razdiralno moč, kot pa jo je imela hirošimska bomba. Še nekaj velja dodati tej srhljivi podobi: sprožitev - bodisi po pomoti ali pa zaradi tehnične okvare - enega takega izstrelka lahko uniči velemesto z 10 milijoni prebivalcev. Silna rušilna moč take eksplozije, uničujoč požar, neposredna in zapoznela radiacija bi uničila vse živo v radiusu približno 20 kilometrov. Zunaj tega območja totalnega uničenja bi zaradi radioaktivnega žarčenja, krvavitev, opeklin v nekaj dneh umrlo še mnogo ljudi, mnogi pa še kasneje - zaradi infekcij in krvavitev. Otroci preživelih pa bi z veliko verjetnostjo nosili genetske posledice. Vse to lahko povzroči ena jedrska bomba ene megatone. Strateških izstrelkov take moči je danes vsaj 15 tisoč več, kot je, če se vojaško cinično izrazimo, koristnih ciljev. Povejmo še to, da jih je bilo I. 1980 v ZDA 9200, v SZ 6000, v Franciji 98, v V. Britaniji 64 in na Kitajskem 190. Temu je treba dodati še precej večje število taktičnih, nekoliko manj morilskih jedrskih izstrelkov (21.000 v posesti ZDA, 15.000 SZ, 400 v Franciji, 300 v Veliki Britaniji, nekaj pa gotovo tudi na Kitajskem). Skupaj s strateškimi jih je torej kakšnih 50.000. Ves ta jedrski arzenal je stal doslej dobrih 500 milijard dolarjev! In vse kaže, da bo še naraščal, z njim pa, suho statistično rečeno, tudi verjetnost, da se tudi sproži, bodisi zavoljo napačne politične in vojaške presoje bodisi ' zavoljo človeške ali tehnične napake. Kakšnih pol milijona znanstvenikov in inženirjev v svetu pa še naprej dela; zgradili naj bi še močnejše, še natančnejše, še hitrejše, še bolj uničujoče izstrelke. Po letu 1945 je bilo izvedenih nad 1200jedrskih eksplozij. Od tega do 1. 1980 v ZDA 660, v SZ 426, v Franciji 85, v V. Britaniji 30, na Kitajskem 25 in ena v Indiji. Z nuklearnim orožjem in sredstvi za prenos tega orožja danes razpolaga šest držav. Kaj hitro pa se jim lahko pridruži vsaj še deset novih. Sredstva za vojaške raziskave še vedno skokovito rastejo in znašajo danes, ko je toliko govora o pomanjkanju energije, npr. vsaj osem krat toliko kot sredstva za energetske raziskave. Izdatki za oboroževanje rastejo. Videti je, da so to danes edini izdatki, ki rastejo v svetovnem merilu hitreje od stopnje inflacije. Pri tem pa spet ne gre pozabiti, da samo dve državi, ZDA in ZSSR, trošita blizu 60% svetovnih stroškov za oboroževanje, skupaj s svojimi blokovskimi zavezniki pa nad 80%. In ob tem, ko izdatki za oboroževanje spet skokovito rastejo prav v zadnjih letih, življenjski standard tako rekoč po vsem svetu pada. Cene skokovito rastejo, viri energije in vrste surovin so vse skromnejši, vse več ljudi je nezaposlenih. Vse več in ne vse manj ljudi je izpostavljenih lakoti, so brez zdrave pitne vode, brez minimalnih možnosti za prebivanje, brez vsakršne zdravstvene zaščite itd. Eden od petih prebivalcev našega planeta je ujet v ponižujočo bedo, podhranjenost, nepismenost in živi v človeka nevrednih življenjskih razmerah. V najrevnejših državah sveta je še vedno nad 95% prebivalcev nepismenih. V teh državah je življenje še vedno v poprečju 30 let krajše kot v razvitih evropskih državah. Umrljivost otrok je v teh deželah šestkrat večja kot v razvitem svetu. V državah tretjega sveta ena oseba od treh nikoli ne pride do zdravnika. Dva od petih prebivalcev našega planeta, ki bi hotela delati, ne najdeta stalne zaposlitve. Blizu pol milijarde prebivalcev našega planeta je še danes podhranjenih in trpijo lakoto. Še manj rožnata pa se kaže prihodnost. Glad namreč trka tudi na vrata razvitega sveta. V vrsti velikih svetovnih metropol so desettisoči, predvsem ostarelih oseb, neustrezno hranjeni in neustrezno* higiensko oskrbovani. Dve milijardi ljudi našega planeta, večina v državah v razvoju, nimata dostopa do ustrezne pitne vode. Vojaški izdatki pa danes že močno presegajo 500 milijard dolarjev letno. Znesek torej, za katerega si skorajda ni mogoče zamisliti in predstavljati, kaj vse bi bilo mogoče z njim storiti za odpravljanje človeške bede in tegob povsod po svetu! Slika, ki smo jo predstavili, ni utopična podoba. Je podoba sveta, v katerem živimo, podoba leta 1982. Ta podoba nas po eni strani lahko vedno bolj navdaja z občutkom nemoči glede tega, da se človeštvo more upreti preteči katastrofi, samouničenju, koncu civilizacije, pri čemer te napovedi niso prav nič preveč patetične. More nam vzbuditi tudi občutek nemoči in dvome o tem, ali je vendarle možno, da se bo človeštvo zreleje kot doslej lotilo razreševanja vseh tistih protislovij in razmer, ki porajajo bedo in pomanjkanje, ki jima je dober del človeštva še vedno izpostavljen. V tem letu (od 7. junija do 9. julija) in v takem položaju se sestaja Generalna skupščina OZN, ta najuglednejši in najuniverzalnejši forum človeštva, na drugo posebno zasedanje, posvečeno razorožitvi. Sestaja pa se Generalna skupščina k razpravi o razorožitvi tudi v času, ko je očitno, da bomo, če oboroževalne tekme ne bo moč zaustaviti, v nekaj letih priča kvantitativno in kvalitativno novi, višji, še bolj nevarni in dragi oborože-nosti. Brez bistvenih premikov v mednarodnih odnosih, zlasti v odnosih med blokoma in z morebitnim neuspehom razorožitvenega zasedanja Generalne skupščine, bomo z namestitvijo Natovih evrostrateških raket (Pershing II) prihodnje leto, kot »odgovor« na poprejšnjo namestitev sovjetskih SS 20 raket, v Evropi pa tudi v svetu sredi višje in nevarnejše ravni oboroževalne tekme. In seveda na višji ravni možnosti, da zdrvimo v katastrofo. Če zatrdimo, da se človeštvo dandanes - zavoljo množičnega in tekmovalnega kopičenja najbolj uničevalnih vrst orožja, kar so jih kdaj izdelali - sooča z nevarnostjo samouničenja, največjo doslej in, da že sedanji arzenal jedrskega orožja zadostuje za to, da izbriše vse živo z zemlje, nismo povzeli besede kakega pacifista, temveč besede deklaracije, sprejete na prvem posebnem zasedanju GS OZN, posvečenem razorožitvi, pred štirimi leti. Takratno zasedanje Generalne skupščine je Tito označil kot »dragoceno priložnost, da človeštvo pet minut pred dvanajsto krene na pot iztreznitve, urejanja problemov, v katerih tiče najbolj nevarne oblike tveganja za mir, za svetovno usodo, ter da neha tavati, kar je bila žal značilnost povojnih prizadevanj, da bi naposled enkrat za vselej odpravili tudi sam strah pred jedrsko katastrofo in pred podobnimi katastrofami«. Žal se je tavanje tudi v zadnjih štirih letih nadaljevalo in človeštvo na pot iztreznitve ni stopilo. Kakšnega bistvenega napredka kljub vsem predlogom in tudi prizadevanjem za razorožitev, predvsem za jedrsko, ni bilo. Prej narobe: porodile so se še nove krize (Afganistan, Kampučija, iraško-iranski spopad, Poljska, Salvador in sedaj še Falkland-ski spopad), zaostrila so se nekatera stara in porodila nova nasprotja, predvsem pa so se zaostrila nasprotja med obema blokoma. Vse to je oborožitveno tekmo prej pospešilo, kot pa zavrlo. Nekaj pa je po 1. 1978 danes vendarle novega. Svet, tudi in predvsem visoko razviti zahodni svet, je zajel val spontanih in izjemno množičnih gibanj proti oboroževalni tekmi, proti jedrskemu oboroževanju še posebej in za razorožitev. Čeprav ta gibanja označuje prenekatera enostranost, jih vendarle ni mogoče razumeti drugače kot spontano in docela avtentično, izvirno in silovito težnjo človeštva, predvsem mladih generacij Evrope in ZDA, po odpravi grožnje z jedrsko apokalipso. Morda se bo prav kot posledica množičnih protijedrskih gibanj porodila tudi politična volja odločujočih dejavnikov na obeh straneh za stvaren razorožitveni dialog že na bližnjem posebnem razorožitvenem zasedanju Generalne skupščine OZN. In politična volja za to, da se vsaj resno obnove oz. nadaljujejo vsa tista razorožitvena pogajanja in stiki, ki so zlasti po vdoru v Afganistan zastala (SALT II in III, dunajska pogajanja o vzajemnem zmanjšanju sil in oborožitve v Srednji Evropi, ženevska pogajanja o omejitvi oz. zmanjšanju raket srednjega dometa v Evropi itd.). Streteški cilj razorožitvenih prizadevanj mora slejkoprej biti splošna in popolna razorožitev pod mednarodno kontrolo. Cilj torej, ki so ga neuvrščeni opredelili že 1. 1961 v Beogradu v svojem zgodovinskem pozivu po razorožitvi. Ta cilj je danes gotovo toliko oddaljen - čeprav mora ostati nesporen in stalen dolgoročni cilj razorožitvenih prizadevanj -, da bi ga bilo komaj mogoče uresničiti za življenja naše generacije. Drugo posebno zasedanje Generalne skupščine OZN o razorožitvi mora zato pomeniti najprej potrditev spoznanja, da je splošna razorožitev pod učinkovitim mednarodnim nadzorstvom za človeštvo do te mere usodno vprašanje, da mora biti stalen, bistveni, nenehni predmet pozornosti in dejavnosti Organizacije združenih narodov, torej vse mednarodne skupnosti, vsega človeštva. Da torej vprašanja razorožitve, jedrske še posebej, niso nekaj, za kar so poklicane samo nekatere, najbolj oborožene države, tiste, ki pravzaprav dajejo ton sedanji oboroževalni tekmi. Jedrska oboroževalna tekma danes ogroža obstoj vsega človeštva; zato vprašanja razorožitve ne morejo biti prepuščena le volji tistih, ki z jedrskim orožjem razpolagajo. Problem razorožitve seveda ni osamljeno vprašanje. Napredka pri razorožitvenih prizadevanjih ne more biti brez krepitve mednarodnega zaupanja. Lahko bi rekli, da sta prav nezaupanje in strah glavni gibali sodobne oboroževalne tekme. Po drugi strani pa je seveda tudi res, da brez vsakršnih premikov, vsaj postopnih, na področju razorožitve težko pričakujemo krepitev mednarodnega zaupanja, zlasti med obema blokovskima protagonistoma. Če je za napredek v razorožitvenih prizadevanjih še kako pomemben obstoj vsaj minimalnega mednarodnega zaupanja, potem seveda drugo posebno zasedanje Generalne skupščine Organizacije združenih narodov ne pada v ravno blagohotno obdobje. Po Kampu-čiji, Afganistanu, Salvadorju, Poljski, konec koncev tudi po Falklandskih otokih, ob stalni krizi na Bližnjem vzhodu itd., je mednarodno zaupanje v zadnjem desetletju redko bilo na tako nizki stopnji, kot je prav danes, 1. 1982. Prav zato je potek razorožitvenih pogajanj, ki potekajo na različnih ravneh, predvsem med obema blokoma, v očitnem zastoju. Toliko pomembneje je zato, da na posebnem zasedanju Generalne skupščine OZN pride znova do izraza odločna težnja človeštva po miru, varnosti in razorožitvi. Posebno zasedanje generalne skupščine bo žal moralo ugotoviti, da sta deklaracija in akcijski program, sprejeta na prvem posebnem razorožitvenem zasedanju Generalne skupščine OZN pred štirimi leti, ostala tako rekoč v celoti neuresničena. To ne pomeni, da je smotrno in potrebno spreminjati takrat sprejeta stališča in predlagane ukrepe. Treba je vztrajati pri njihovem uresničevanju in delovati za njihovo uresničitev. Delovati ne le načelno deklarativno, temveč s konkretno razorožitveno pripravljenostjo, v sedanjem mednarodnem položaju pa delovati predvsem za ustvarjanje splošnih možnosti za napredek pri omejevanju oboroževalne tekme. Torej predvsem z doslednim opuščanjem uporabe sile v mednarodnih odnosih, z doslednim zavračanjem in obsodbo uporabe sile in pritiskov v odnosih med državami - ne glede na to, kdo, kje in iz kakšnih razlogov je silo uporabil. Tokratno razorožitveno zasedanje Generalne skupščine pa bi moralo tudi ne le ugotoviti očiten zastoj razoroži-tvenih prizadevanj, temveč konkretneje kot doslej pokazati na vzroke in konkretne protagoniste, ki oborožitveno tekmo, zlasti jedrsko, pospešujejo. Prednost pri razorožitvenih prizadevanjih ima slejkoprej jedrska razorožitev in druge vrste orožja za množično uničevanje, vključno z bakteriološkim in kemičnim orožjem. V času, ki ga živimo, jedrska oborožitev gotovo pomeni najnevarnejšo grožnjo človeštvu. Ne le zaradi svoje strahotne uničevalne moči, ki je ob morebitni množični uporabi jedrskega orožja v bistvu še vedno tudi nepredvidljiva; ne le zaradi zasičenosti s tem orožjem in zaradi dejstva, da nam prav leta 1983 z namestitvijo novih Natovih raket v Evropi, ki so odgovor na varšavske SS-20, grozi nov vzpon jedrske oborožitve. Ne le zato, ker je skrajno nevarna sama logika njegove »smotrne« uporabe v medblokovskem konfliktu: množičen udarec, bodisi kot »prvi udarec« bodisi kot »povračilni udarec« po življenjskih centrih nasprotnika. Tudi zato, ker kopičenje tega orožja v državah, ki ga že imajo, in njegovo možno širjenje v države, ki ga še nimajo, ter sam potek dogodkov preprosto večajo statistično verjetnost, da pride do njegove uporabe tudi zaradi tehnične ali človeške napake. Ne smemo pozabiti, da je novembra 1979 in junija 1980 celo dvakrat zaradi neznatne napake v računalniku prišlo do alarma, da je sprožen jedrski napad na ZDA. K sreči je bila v teh primerih napaka odkrita prej, preden je bil sprožen povračilni udarec! Če bo moč še desetletja živeti ob 50.000 jedrskih nabojih, pripravljenih za uporabo, ali ob še večji koncentraciji le-teh in drugih orožij za množično uničevanje, postaja statistično gledano njihova sprožitev, čeprav morda le zaradi tehnične napake, prej verjetna kot ne. Letošnje posebno zasedanje Generalne skupščine je že drugo posebno zasedanje tega foruma, posvečeno razorožitvi. Že to je potrdilo dejstva, da je problem razorožitve problem vsega človeštva, ne le jedrskih super sil. Če poudarjamo, da bo to zasedanje namenjeno razorožitvi, potem hočemo povedati, da si bo na njem potrebno prizadevati za razorožitev in ne za »kontrolirano oboroževanje«, kar bi nekateri želeli. Čeprav si seveda razorožitve brez ustreznih mednarodnih kontrolnih mehanizmov ni mogoče predstavljati, in tudi napredka v razorožitvenih pogajanjih ne, pa naj bi sedanje zasedanje Generalne skupščine začrtalo pot razoroževa- nju. Prispevalo pa naj bi tudi h krepitvi zaupanja v mednarodnih odnosih, ki je pogoj za uspešna razorožitvena prizadevanja. In nakazalo naj bi perspektivo uporabe z razorožitvijo sproščenih finančnih sredstev. Ob taki izhodiščni naravnanosti pa letošnje zasedanje Generalne skupščine o razorožitvi nedvomno stoji tudi pred nalogo, da da vrsto konkretnih, čeprav parcialnih in postopnih pobud, ki naj bi pomenile konkretne korake v prid zniževanja ravni oborožitve ali vsaj zavrle oboroževalno tekmo, seveda predvsem kopičenje jedrske oborožitve. Ne da bi prezrli dosedanje, čeprav skromne dosežke (npr. sporazum o prepovedi poskusov z jedrskim orožjem v ozračju, vesolju in pod vodo iz 1. 1963, sporazum o prepovedi širjenja jedrskega orožja iz 1. 1968, SALTI in SALT II in nekaj drugih bilateralnih sporazumov med ZDA in SZ, sporazum o prepovedi razvoja, proizvodnje in skladiščenja bakteriološkega in toksičnega orožja iz 1. 1912, sporazum o demilitarizaciji in nevtralizaciji Antarktike iz 1. 1959, sporazum o načelih, ki urejajo dejavnost držav pri raziskovanju in uporabi vesolja, vključno Mesec in druga nebesna telesa iz 1. 1967 itd.) takih konkretnih, parcialnih razorožitvenih prizadevanj, velja opozoriti na dvoje: skupni imenovalec teh prizadevanj je omejevanje nekaterih novih vrst orožja in poskusov z njim, bistveno pa ti sporazumi oboroževalne tekme niso prizadeti, še zlasti pa oboroževalne tekme niso preusmerili k razorožitvi ali vsaj k zmanjšanju sedanje oboro-ženosti! Možnosti za konkretne razorožitvene pobude in predloge je veliko. Posebno zasedanje Generalne skupščine lahko najprej prispeva k zagotovitvi tiste minimalne politične volje, s pomočjo katere naj se premaknejo z mrtve točke formalno še potekajoča ali prekinjena različna razorožitvena pogajanja o omejitvi posameznih vrst orožij. Čeprav je končni cilj razorožitvenih prizadevanj pravičen, na enakopravnosti in neodvisnosti vseh držav temelječ svet, svet brez oboroževalne tekme in brez orožij za množično uničenje, zlasti brez jedrske tekme, je v sedanji mednarodni konstelaciji, v svetu, v kakršnem živimo, iluzorno postavljati tezo: vse ali nič. Tistim, ki se postavljajo na takšno stališče, je poleg utopičnosti in nerealnosti moč zanesljivo očitati tudi to, da razorožitveno problematiko jemljejo predvsem kot sredstvo propagande. Na sedanji stopnji mednarodnega nezaupanja si ni moč predstavljati takojšnje odprave vseh jedrskih sistemov, ni si moč predstavljati celotne Evrope kot nejedrske cone itd. Zanesljivo pa so možni nekateri drugi ukrepi. Možno je zahtevati in tudi uveljaviti brezjedrske cone na tistih območjih, kjer blokovska konfrontacija ni najbolj zaostrena, npr. v Skandinaviji, Afriki, morda tudi na Balkanu itd. Možna je vrsta unilateralnih, bilateralnih, pa tudi multilateralnih konkretnih pobud za razorožitev, denuklearizacijo posameznih področij ali držav, pobud, ki jih je pričakovati zlasti od neuvrščenih in nevtralnih držav, ki nekatere lahko tudi same uresničijo. Te države bi mogle, npr., terjati od jedrskih sil formalna zagotovila, da proti njim ne bodo v nobenem primeru uporabile jedrskega orožja. Evropa je nedvomno tisto ključno področje, na katerem se še vedno ruši in vzpostavlja svetovno ravnotežje sil in Evropa je dejansko že postala jedrski talec obeh supersil. Sedanji polemični dialog o ravnotežju sil v Evropi, ki da ga je, po mnenju NATO, porušila zlasti namestitev sovjetskih raket SS-20, in ki naj bi se spet vzpostavilo bodisi z umikom letch ali z namestitvijo raket Pershing II, je značileni Obe strani namreč vidita zagotovilo za varnost svojega dela Evrope v tem, da imata možnost udariti z jedrskimi orožji srednjega dometa po ciljih v Evropi, od Atlantika do Urala, torej ne da bi aktivirali svoje strateške izstrelke. Da ljudje v namestitvi novih raket, ki naj bi učinkovito udarile po nasprotniku, ne vidijo posebnega zagotovila za lastno varnost, je vsaj na Zahodu pokazal množičen protijedrski val. Narobe, ni docela brez tehtnosti stališče, da namestitev raketnih sistemov Pershing II vsaj toliko izziva prvi jedrski udarec, kot ga zaradi večje nevarnosti učinkovitega povračila odvrača. Iluzorno bi seveda bilo v razmišljanjih o razorožitvi odmisliti vprašanje ravnotežja sil, še posebej vprašanje jedrskega ravnotežja sil. Brez vsaj okvirnega ravnotežja sil si je danes, v svetu dveh blokov, težko zamisliti uresničitev nacionalne varnosti. Bistvo razorožitvenih prizadevanj zato ni spregledati ali ne upoštevati problem ravnotežja sil, temveč doseči spre-mctnbo trendov v tem smislu, da se ravnotežja sil ne bo vzpostavljalo na vedno višji, temveč na vedno nižji ravni oboroženosti. Posebne pozornosti je vredno tudi dejstvo, da se danes tako rekoč vse