A. Meder-Utva: Vrabci. (Konec.) tem je priskakljala in priščebetala nova ptičica na vese* lico. »Ta-le, sinko, ta bi bila zate. Glej, kako je ljubka in živahna! Celo bela peresa ima v perutih, lahko si vesel take krasotice!« prigovarja mati. Krasotica pa je bila drzna in razposajena. Skakala je sem ter tja in hotela vse prevpiti. »Ne, mamica!« pravi edinec odločno. »Ne maram take, ki preveč klepeče. Če nimaš boljše, rajši odrinem po svetu!« Potrta je prišla vrabulja drugo jutro na kurji dvor in potožila stari kuri: »Nobena mu ni všeč, ena mu je predebela, druga pre« nerodna, tretja preveč ščebeta ... Kaj mi je storiti? Kaj mi je storiti?« * Kura se zamisli in preudari, zardi in pravi: »Deset knam hčera. Nobena ni niti predebela niti ne presuha, nobeni ne manjka ni enega peresa, dostojne so in dobro vzgojene, vsaka bi bila vredna kraljevega kurnika. Hm, kaj, če bi bila katera vašemu sinku všeč?« »To je misel," vredna vaše glave,« se razveseli vrabulja. »Še danes pxidem z njim k vam na obed, pa naj si izbere po svoji mili volji nevestico med vašimi hčerami!« 279 » ZVONČEK XXV—11 Potolažena zleti domov. A sinko je na pragu: »Nu, mati, kaj je z mojirn potovanjem, ali je pripravljen kovčeg?« »Ne kovčega, sinko, nevesto ti pripravljam! Ena izmed desetih hčera gospe kure bo tvoja, kakor boš izbral. Povabljena sva na obed.« »Kaj, kura naj mi bo nevesta? Kura mora biti vedno pripravljena, da roma v lonec ali na raženj. Ne boš, mati, že jutri bi utegnil biti vdovec,« ugovarja mladič. »Toda, sinko, če ti eno vzame bridka smrt, pa vzameš drugo, življenje ti bo večno svatovanje, a svatovanje je veselo. Premisli, sinko, in dve gredi graha ti dam za doto.« »O, zaradi graha pa,« začivka mladi gospodek. »Tako je prav, moj vrli sinkol« ga pohvali mati in odleti na požirek rose. »Ko bi jaz vedel, ko bi jaz vedel, kje so te grede, kje so te grede,« si prepeva mladi vrabček, ko ostane sam doma na pragu. »Jaz pa vem zanje,« se oglasi tanek glasek, in drobna glavica zelene gosenice pokuka izpod lista. »Če me poneseš tja, pa ti povem!« »Prav rad te ponesem, če mi poveš,« začivka vrabček. »Na županovem vrtu so, no, pojdiva! Kar vzdigni me!« »Takoj, takoj ti to storim, na županov vrt s teboj zletim!« zapoje vrabček, požre gosenico in odleti — na županov vrt. — Na kurjem dvoru je po odhodu gospe vrabulje zavladalo veliko razburjenje. »Kokokoko, kokokoko!« je klicala gospa kura svoje lepe piške k sebi. »Ljube hčerke,« je dejala, »danes pride gospa vrabulja s svojim sinom k nam na obed. Poskrbite za dobro pičo! Med obedom ne letajte jajčec leč in ne zobljite prepožrešno! Gospe vrabulji desni krempelj poljubite, gospodu sinku se pa priklonite! Zdaj se brž še v pesku okopljite, pri vodnjaku kljune osnažite! Snaga je mladosti dika!« jih poučuje kura. Ko je zvonilo poldne, je bila miza pogrnjena in jed pripravljena. Točno kakor vedno je priskakljala gospa vrabulja, a brez sinka. »Ali ni že tukaj?« je vprašala kuro. A ko je kura zanikala, si je mislila, no, mora pač prav kmalu priti, navade nima pojedin zamujati. Gospa kura je spremila vrabuljo do družbe, ki je bila vsa prav svatovsko razpoložena. A mladega vrabca ni hotelo biti. Gaspa vrabulja se je globoko zamislila: »Naposled je porednež iztaknil grahove gredice, pozabil na nevesto in name. Vsekakor morarn pogledati.« Na glas pa je rekla: »Dovolite mi, gospoda, da za hipec odletim in pogledam po sinku! Skrbi me, da bi se mu kaj ne bilo pripetilo!« Odletela je in ni se več vrnila. Kura je nekaj časa čakala in se ozirala na levo in desno, presto« picala z ene noge na drugo, nazadnje, ko ju le ni bilo, je tudi kuro potrpljenje minilo, razhudila se je in zakokodajskala: »No, hvala 280 XXV—11 ZVONČEK lepa za take svate! Deca, hajdi k zrnju! Naj se mi le enkrat vrabka s svojim vrabcem malopridnim še prikrade, ji pokažem vrata s kljunoin!« Gospa vrabulja ni mislila nobenkrat več na kurji dvor. S sinkom edincem sta hodila zobat sladki grahek na županov vrt, dokler ga je kaj bilo.