Književnost in umetnost. Zvonček prinaša v zadnji letošnji številki to-le lepo vsebino: 1. Zvezda repatica. E. Gangl. Pesein. — 2. Božična povest. Ivo Danič. Romanca. — 3. Kočarjev Peter. Juraj Pangrac. Povest. — 4. Božično drevesce. Slika v barvotisku s pesemco. — 5. Stari konj. Mihael Levstik. Povest. — 6. Zelja v pozni jeseni. Fran Zgur. Pesem. — 7. Ob tepežnici. Kompoljski. Povest. — 8. V domovino! Ivo Trošt. Po vest s podobo. — 9. Mlademu slovenskemu učenjaku v spomin. Lad. Ogorek. Zivljenjepis s podobo. — 10. Simon Gregorčič. Lad. Ogorek. Zivljenjepis s podobo. — 11. Na polhe! Kompoljski. Povest. — 12. Bogastvo. E. Gangl. Povest. — 13. Pouk in zabava. Veseli hribček. A. ^Kosi. t Uglasbena pesem. — Otok, ki izginja. — Smeh je zdrav. — Port Artur. — Joponski otoki. — Najnovejša avstrijska bojna ladja. — Za oči. — Draginja želv. — Najdebelejše drevo na svetu. — Rešitev. — 14. Ob sklepu petega letnika. Narodne pesmi. Naučno ministrstvo namerava izdati zbirko vseh narodnih pesmi vseh avstrijskih narodov. V to svrho je bilo dne 26. pret. m. pri naučnem ministrstvu prvo oficijalno posvetovanje, ki so se ga med drugimi udeležili koncertni vodja Hubad iz Ljubljane, vseučiliški profesor dr. Ive iz Gradca in vseuč. prof. dr. Štrekelj iz Gradca. Jeseniška Straža je naslov listu, ki je začel izhajati v Kranju, da brani slovenski Port Artur — gorenjske Jesenice — pred grabljivimi rokami usiljivih Nemcev. Narodno pesem v Ijudsko šolo! Ko sem pred štirimi leti v posebnem, javnem naznanilu in v prošnji sporočil cenjenemu učiteljstvu, da namenjam izdati »Narodne pesmi za ljudsko šolo« in ko sem vabil v dotičnem pozivu na sodelovanje, se je oglasil znani mi tovariš g. —m— z nasvetom, češ, naj jaz slične zbirke ne izdam, ker dobimo v kratkem nove čitanke, ki bodo provzročile nove pesmarice in ker bi zbirka nar. pesmi ne zadostila, marveč samo ovirala izdajo večje, oziroma cele pesmarice.*) Nadalje je dotični gospod tudi nasvetoval, naj se sestavljanja take pesmarice vobče ne lotim jaz, marveč nekdo drugi, a jaz pa da naj dotičniku izročim svoje gradivo itd. Ker mi je mnogo do tega, da se prenese lepa pesem potom šole med narod in ker sem uverjen, da je skrbno sestavljena pesmarica jako velikega pomena za pevski pouk v ljudski šoli, zato sem uvaževal nasvet g. —m—a ter čakal, da se loti kateri zmožnejših tovarišev te naloge, in sicer v smislu, nasvetovanem po g. —m—u. Toda čakal sem zamanl Tri leta so minula; dobili smo tudi zaželjene nove čitanke (kar jih ni izišlo že prej, n. pr. Josin-Gangl), in ker mi ni znano, se li kdo bavi z mislijo, izdati novo pesmanco ali ne, zato sem se vendarle lotil jaz navedene naloge, čeprav sem si bil vsvesti, da je tako započetje trudapolno, težavno, pa tudi nehvaležno. Dobro vedoč, da tako važni nalogi nisem sam kos, sem si pridobil lepo število odličnih sotrudnikov, katerih imena pričajo, da je gradivo v pesmarici dobro, napevi lepi in prikladni besedilu. Omenjam samo te-le gospode: Emil Adamič, Hinko Druzovič, dr. Gust. Ipavic, Ferd. Juvanec, Domicijan in Fran Serajnik. Delo sem torej zasnoval, opiraje se na nasvet g. —m—a in na podlagi čitank, ki so sedaj v rabi. Toda — glej ga spaka: Oni g. —m—, ki je bil pred par leti mnenja, da bi zbirka samih narodnih pesmi ne zadoščala in da je treba izdati pesmarico na podlagi šolskih čitank, je sedaj svoje nazore v tej reči izpremenil tako, da mu gre sedaj v prvi vrsti le za to, da narodni napevi ne dobe novega, modernega besedila. •) Prirneri »Uč. Tov.« 1. 1901, str. 57. in 58.! Misli tovarišev o tem, se li naj obdrži pri narodnih pesmih, ki jih pojemo v ljudski šoli, prvotni tekst, ali se pa naj podloži melodiji drugo besedilo, so res različne, toda ¦večina učiteljev je mnenja, da je pri petju glavna stvar melodija, ne pa besedilo in da jo v šoli prav lahko zamenjamo z drugim, namenu vzgajališča prikladnejšim tekstom. Besedilo, ki ga pojejo v šoli, mora imeti — kakor znano — ministrsko aprobacijo*), ne vem pa, če bi nam naučno ministrstvo potrdilo besedilo »Prelepa je cvanc'garca«. In vendar je ta napev tako lep in melodijozen, da ga otroci v šoli kaj radi pojo, seveda na besedilo »Na hribu zelenem mi hiša stoji . . .« Kar se tiče točke glede podlaganja drugih besed pod narodne napeve v ljudski šoli, naj navedem na tem mestu še nekoliko besedic iz svojih »Opomb« k novi pesemski izbirki »Mnogo se je pri nas že storilo za povzdigo narodne pesmi v ljudski šoli, a doseglo bi se gotovo še več, ko bi imeli vsi lepi narodni napevi tudi lepo, ali bolje rečeno, za šolsko mladino prikladno besedilo. A prav v tej točki narodne pesmi niso take, kakršnih bi si želel vzgojitelj mladine. Ne trdim, da so vse besede naših narodnih pesmi pohujšljive, poudarjam pa, da so te pesmi, kar se tiče njih besedila, za poučne, oziroma vzgojne naraene iz večine neprimerne, ker imajo v sebi premalo vzgojnih momentov. Ker torej pretežni večini narodnih pesmi z ozirom na njihovo neprikladno besedilo ne moremo odločiti v ljudski šoli mesta, in ker se je vrhutega še ozirati na znano pedagoško didaktično načelo, da bodi pouk v petju v najožji zvezi z drugimi šolskimi predmeti, zlasti z jezikovnim, zato sem se odločil, izbrati iz bogatega zaklada narodnih pesmi**) najboljše in najprimernejše napeve ter podložiti istim besedilo pesmi iz ljudskošolskih čitank, ki so sedaj v rabi. Otroci se seznanijo na tak način že v ljudski šoli z raznimi narodnimi melodijami, čeprav ne s prvotnim ali izvirnim besedilom. Istega pa se lahko naši mladi ljudje poprimejo pozneje, ko stopijo iz šole — to se pravi: ako jim bodo ugajale narodne besede bolj, nego v šoli priučeni pesniški izdelki znanih in priznanih naših slovstvenikov.« To je torej moje mnenje o tem. Ker pa seveda moje mnenje ni merodajno, zato naj navedem v tem oziru še besede nekega drugega gospoda — glasbenega veščaka — ki si je pridobil za povzdigo slov. narodnih pesmi že mnogo nevenljivih zaslug, namreč g. Fr. Gerbiča. Ta glasbenik, ki je med drugimi tudi prva dva zvezka moje pesmarice kritično pregledal, piše o tem doslovno: »Da ste podložili narodnim napevom drugačno, t. j. moderno besedilo, je popolnoma prav, ker prvotno besedilo ni primerno za vzgojo v šoli. Napevi, komponirani po raznih skladateljih, v tej zbirki posnemajo karakteristiko narodnih napevov, zato mislim, da se bodo i ti mladini prikupili in da bo ta zbirka sploh dobro došla vsem učiteljem, ker je primerna svojemu namenu in svrhi . . .« Tako torej g. prof. Gerbič. Lahko bi navedel še ugodne sodbe drugih strokovnjakov, ki so imeli mojo zbirko v pregledu, a nočem, da se mi ne bo očitala samohvala. Toliko pa sem v pojasnilo stališča, ki ga v tej reči zastopam, moral omeniti. Da sem se oziral v pesmarici, kolikor je bilo pač možno, tudi na celotno narodno pesem, t. j. tako, ki sestoji iz narodriega besedila in napeva, je jasno iz besed, ki stoje tudi v že zgoraj omenjenih »opombah«. Dotične vrstice slovejo: »Zadnji, t. j. 4. del pesmarice, bo obsegal tudi lepo število onih narodnih pesmi, katerih i tekst dovoljuje, da se lahko uvedejo brez pomisleka v šolo. V tem zvezku, ki bode kaj pripraven za šolske slavnosti, bodem poskrbel napevom za nekoliko bolj distingvirano, moderno opremo. Stavek bode dvoglasen, izvečine pa triglasen.« G. —m— trdi, da tiči vzrok, zakaj za svojo pesmarico nisem dobil takoj povoljnega števila naročnikov***) v dejstvu, »da nam še ni zamrl čut za pravo narodno pesem«. Jaz pa rečem: Ako se oglasi pri nas za kako delce izmed učiteljstva okolo 900 naročnikov, fedaj je to jasen dokaz, da je učiteljstvo o veliki važnosti narodnih napevov bolj prepričano nego pa o globokem pomenu besed »Prelepa je cvanc'garca«, ki ima v prvi vrsti kulturno zgodovinski, ne pa vzgojni pomen. *) Mogoče je sicer, da poje ta ali oni učitelj v šoli tudi druge pesmi, ki njih besedilo ni odobreno a raditega nima nobenih sitnosti. Toda znan je pregovor: Kjer ni tožnika, tam ni sodnika. Pis. **) V zbirki sem uporabil tudi precej takih narodnih napevov, ii še niso bili dosedaj nikjer objavljeni. Pis. ***) Sedaj, ko to pišem, je obstoj podjetju zagotovljen, in v najkrajšem času izideta prva dva dela napominane pesemske zbirke. Pis. Vprašanje, ali naj poj6 v ljudski šoli na narodne napeve samo narodne besede, se ne bo tako hitro končnoveljavno rešilo: pretežna večina tovarišev bo — kakor sem že omenil — pro, drugi pa bodo zopet kontra. Vsekakor pa bi bila zanimiva o tem primerna debata, ki si je želi v zadnji štev. uredništvo »Uč. Tov.« Končno še to-le: Dasi je moja zbirka urejena po načelu »od lažjega do težjega«, vendar ni nikakšno navodilo, kako je gojiti v ljudski šoli pevski pouk. V tem oziru čaka važna naloga našo »Šolsko Matico«. Ta se loti — kakor mi je zatrjeval to nje predsednik ob ustnem razgovoru v letošnjih počitnicah — svoječasno tudi te naloge. Toliko pa se upam trditi že danes, da bo pisatelj dotičnega navodila za petje v ljudski šoli našel tudi v moji zbirki rnarsikatero zrnce, ki mu bo s pridom služilo. V Središču, dne 2. decembra 1904. Anton Kosi.