188 | kronika 72 � 2024 1 ocene in poročila priročnik za hiter in učinkovit vpogled v stanje in življenje po nastanku najmlajše gimnazije na slo- venskih tleh med tistimi, ustanovljenimi v času, ko je na gimnazijah še kraljevala latinščina (do srede 19. stoletja) in nemščina še zdaleč ni imela tolikšne vloge, kot si marsikdo zmotno predsta- vlja. Besedilo letopisa je opremljeno z izčrpnimi pojasnjevalnimi opombami, kar mu daje potreb- no razumljivost in dodano vrednost. Naj opozorim samo na nekaj zanimivosti. Ne- katere vzbudijo pozornost same po sebi, druge pa so očem skrite, kakor na primer naslednja, ki jo najdemo kar na prvi strani letopisa, šele iz zgo- dovinarjeve interpretacije pa razberemo, da je oseba prvi ravnatelj gimnazije. To je po uradni dolžnosti postal glavar celjskega okrožja Janez Nepomuk baron Dienersperg, v katerem pre- poznamo štajerskega, natančneje ponikovskega pravnuka Janeza Vajkarda Valvasorja. Le kdo bi bil primernejša oseba na čelu novoustanovljene hiše učenosti kakor potomec kranjskega polihis- torja? Pa čeprav ta ni bil formalno zelo izobražen, ampak se je lahko izkazal samo z gimnazijskim spričevalom, ali prav zato. Najverjetneje je v ob- javi zgolj po naključju umanjkala opomba z Die- nerspergovimi biografskimi podatki. Nikakor pa na celjski gimnaziji ob njenih začetkih niso po naključju visoko čislali priljubljenega nadvojvo- de Janeza (Johanna) Habsburškega, ustanovitelja štajerskega deželnega muzeja Joanneuma. Še več, profesor F. A. Frank, ki mu je dal v imenu dija- kov natisniti slavilno pesem, v njej trikrat omenja Slovenca. Poprej »bedni« in nato »hvaležni Vend« izkaže hvaležnost Mariji Tereziji, v času katere je bila v Celju ustanovljena nemška glavna šola, ki je do ustanovitve gimnazije tri desetletja pozneje ostajala glavni steber šolstva v celjskem okrožju. Slavilne pesmi, posvečene predstavnikom vla- dajoče dinastije so nasploh ena opaznejših zna- čilnosti letopisa v polovici 19. stoletja. Poleg tega so se gimnazijski profesorji radi preizkušali tudi v sestavljanju kronogramov, s katerimi so se od- zivali na pomembnejše svetovne in domače do- godke, kot so Napoleonov poraz, obisk vladarja in dinastična obletnica. V letopisu je dobro zastopana šolska statisti- ka – število sprejetih dijakov, številčno stanje ob koncu šolskega leta, popravni in zaključni izpi- ti –, pa tudi biografski podatki o profesorjih. Kar zadeva profesorski zbor, v katerem srečamo več uveljavljenih osebnosti svojega časa, je mogoče precej natančno slediti spremembam v njego- vi sestavi ter temu, od kod so posamezni šolniki prišli in kam iz Celja odšli. Precej črnila je bilo prelitega o njihovem zdravstvenem stanju in vča- sih podrobno opisana pot do groba, npr. pri leta 1878 umrlem Antonu Hluščiku. Žalostni del stati- stike predstavljajo med šolskim letom preminuli dijaki, o čemer so kronisti poročali zelo pogosto, npr. 15. aprila 1887 o smrti Franca Wilcherja, ki je zaradi dolgotrajne bolezni šolanje prekinil že dve leti prej, zanj pa je bila – kot za premnoge druge – usodna tuberkuloza, ena najpogostejših morilk stoletja, v katerem je »Zgodovina celjske gimna- zije« nastala. Ker so se doslej s slednjo od blizu seznanili le redki kronisti in raziskovalci preteklosti »knež- jega mesta«, je kritična objava njenega prevoda tem lepše darilo vsem, ki se bodo v prihodnosti ukvarjali s Celjem in njegovo gimnazijo. Gre tu- di za pomembno prelomnico v založniški dejav- nosti Zgodovinskega arhiva Celje in obenem za zgled, kako tovrstne arhivske dragulje kar najbo- lje približati uporabnikom. Boris Golec Lidija Tavčar: Poskus rekonstrukcije neuresničenega slovenskega Narodnega muzeja v Gorici: 1910–1914. Ljubljana: Založba ZRC, 2023, 302 strani. Vloga muzejev presega varovanje, predstav- ljanje in interpretiranje predmetov, ki jih je člo- veštvo ustvarilo skozi preteklost. Gre za kulturna stičišča, ki imajo med drugim pomembno izo- braževalno, politično, identifikacijsko vlogo, v določenih vidikih pa tudi krepijo narodno zavest 189 | kronika 72 � 2024 1 ocene in poročila in predstavljajo osrednje značilnosti narodnih skupnosti območja, ki ga pokrivajo. Ta vidik je imel v evropskem kontekstu še posebej močno vlogo v obdobju, zaznamovanim z nacionaliz- mom, predvsem v drugi polovici 19. in prvi polo- vici 20. stoletja. Muzeji so v tem obdobju postali ena od osrednjih oblik gradnikov narodnih skup- nosti. Izbrani in izpostavljeni muzejski predmeti so imeli v tem okviru lahko veliko simbolno vlo- go, saj so zgodbe ali pomen eksponatov delovali kot povezovalni člen, s katerimi so se lahko pripa- dniki narodnih skupnosti lažje identificirali. Nacionalizem in z njim povezane politične, gospodarske, socialne, kulturne ter druge dina- mike so močno vplivale na vsakdan večnarodno- stnega habsburškega imperija, pod katerega je na prehodu iz 19. v 20. stoletje sodila tudi večina slovenskega ozemlja. Dežela Goriška in Gradiška pri tem ni bila izjema, predvsem zaradi pestre na- rodnostne sestave, saj lahko, na relativno majh- nem prostoru, najdemo slovensko, furlansko, italijansko, nemško in judovsko skupnost. Večino je predstavljalo slovensko govoreče prebivalstvo, ki pa je bilo neenakopravno zastopano pri poli- tičnem, izobraževalnem, kulturnem in ekonom- skem delovanju, predvsem zaradi nasprotovanja italijanske in deloma nemške deželne elite. Naj- izrazitejši konflikti so potekali v glavnem mestu dežele – Gorici, kjer so vse narodnosti razvijale svoje osrednje družbene strukture, pri čemer se je morala slovenska skupnost intenzivno boriti za vidno prisotnost in spremembe, da bi lahko enakopravno uporabljala svoj jezik v javnem pro- storu ter v izobraževalnem in političnem okolju. Uspešna, večdesetletna prizadevanja so do prve svetovne vojne vodila v to, da je Gorica postala eno od nepomembnejših intelektualnih, kultur- nih, gospodarskih, izobraževalnih in političnih slovenskih središč. Slovenska naroda elita si je v času hitrega vzpona in prodora v središče mesta prizadevala pridobiti ali zgraditi vidne reprezen- tančne zgradbe – najizrazitejši primer je bil Trgov- ski dom –, posebej pa lahko izpostavimo načrt in pripravo ustanovitve slovenskega narodnega mu- zeja, ki bi predstavil bogato kulturno dediščino slovenske skupnosti na Goriškem in Gradiškem. Temu fenomenu, ki je bil do sedaj še zelo sla- bo poznan in znanstveno raziskan, se posveča znanstvena monografija Poskus rekonstrukcije neu- resničenega slovenskega Narodnega muzeja v Gorici: 1910–1914, katere avtorica je umetnostna zgodovi- narka in muzealka Lidija Tavčar. Slovenska skup- nost je želela z zbiranjem raznovrstnega muzej- skega gradiva in izgradnjo postaviti protiutež že obstoječemu deželnemu muzeju (Museo provin- ciale), v katerem pa so imeli primat Italijani, ki so zavestno ignorirali prisotnost slovenske kultur- ne dediščine oziroma jo vključevali v svoj lasten okvir. Reakcija na to je bila večletna zbirna akci- ja raznovrstnih predmetov, predvsem z območja dežele, ki bi bili podlaga za pripravo vsebinsko bogatega slovenskega muzeja. Ambiciozen pro- jekt, v katerega se je vključilo več sto oseb, ni bil uresničen zaradi prve svetovne vojne in novih po- litičnih razmer, ki so sledile letu 1918. Knjiga je razdeljena na šest osrednjih delov. Začetno poglavje je namenjeno splošnemu opisu obdobja, narodnostnih odnosov na Goriškem in Gradiškem, slovenske skupnosti v Gorici, predsta- vitvi splošnega koncepta narodnega muzeja in vplivom od zunaj, ki so pripomogli k ideji sloven- skega muzeja v Gorici. Na ta način bralstvo dobi podrobnejši vpogled v dogajanje, ki je vzpostavi- lo razloge in pogoje za pripravo temeljev muzeja. Slednjemu sta namenjeni naslednji dve poglavji, s poudarkom na delovanju Muzejskega društva, katerega namen je bila priprava mehanizmov za oblikovanje in ustanovitev muzeja. Predstavljeni so delovanje odbora društva in njegovi člani, med katerimi najdemo številne goriške javne osebno- sti. Društvo je konec leta 1910 sprožilo obsežno ak- cijo zbiranja, s čimer bi pridobilo reprezentativne eksponate, ki bi bili vključeni v muzejsko zbirko in razstavne vsebine. Obrnilo se je na prebivalstvo celotne dežele, ki se je na pozive množično odzva- lo, saj je bilo sodelovanje pri darovanju zastavlje- no kot domoljubna dolžnost. Vsebinam, poveza- nim z zbiranjem gradiva, so namenjena osrednja tri poglavja, kjer so opisane metode dela in anali- za darovalcev ter zbranega gradiva. Gre za izvirno in temeljno raziskavo dostopnega gradiva, ki ga je avtorica zbirala ter podrobno analizirala. Temelji predvsem na časopisnih seznamih predmetov in oseb, ki so jih darovale in poslale Muzejskemu društvu. Gre za poskus rekonstrukcije bogate zbirke, ki je po dostopnih virih vsebovala 4270 raznovrstnih predmetov. Avtorica jih razdeli gle- de na darovalca/darovalko in poklic, kraj izvora, vrsto gradiva in datum zabeležbe. Vseh poimen- skih oseb, ki so bili navedeni v virih, je bilo 596. Podrobna analiza in interpretacija zbranih podat- kov iz časopisja izkazujeta obsežnost in pomen večletne zbirne akcije v deželi. Število darovanih predmetov in lokacij, od koder so prihajali, naka- zuje na velik uspeh pri odzivu slovenske javnosti. Zaključni del monografije predstavljata prilogi, ki vključujeta seznam podarjenih knjig slovenskih in tujih avtorjev za muzejsko zbirko. Predgovor in spremno besedo sta prispevala dr. Branko Maru- šič in dr. Kaja Širok. Avtorica je na podlagi zbranega, predvsem časopisnega gradiva opravila bogato temeljno 190 | kronika 72 � 2024 1 ocene in poročila raziskavo o do sedaj slabo poznani tematiki, ki na eni strani dodaja pomemben kamenček v mozaik slovenske muzeologije in hkrati nadgrajuje razu- mevanje delovanja slovenske narodne elite ter skupnosti na Goriškem in Gradiškem pred prvo svetovno vojno. Gre za berljivo delo, ki bo pri de- lu uporabno predvsem raziskovalcem s področja zgodovine, etnologije, arheologije in muzeolo- gije, hkrati pa zanimivo za splošno javnost, ki se bo lahko seznanila s kulturno dediščino Severne Primorske. Knjiga je opremljena z bogatim sli- kovnim gradivom, ki med drugim prikazuje vi- dne osebnosti, povezane z Odborom Muzejskega društva, kraje in tudi nekatere primere darovanih eksponatov. Robert Devetak Jernej Komac: »Srce se mi trga od žalosti«. Vsakdanje življenje prebivalstva na Bovškem med véliko vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2022, 315 strani. V letu 2024 obeležujemo 110. obletnico izbru- ha prve svetovne vojne, imenovane tudi »vélika vojna«. Tako jo poimenuje tudi Jernej Komac v svoji monografiji »Srce se mi trga od žalosti«: Vsak- danje življenje prebivalstva na Bovškem med prvo svetovno vojno. Komac, zgodovinar in arhivist, zaposlen v Arhivu Republike Slovenije, se v delu osredotoča na civilno življenje ljudi na Bovškem med vojno, pri čemer opisuje predvsem vpliv voj- ne na vsakdan ljudi. Monografija je strukturirana iz treh glavnih delov. Prvi del pokriva prvo leto vojne, od julija 1914 do maja 1915. Drugi del se osredotoča na ob- dobje med letoma 1915 in 1917, ko je na Bovškem potekala vojna. Tretji del zajema čas po veliki ofenzivi konec leta 1917 in se razteza do prvih let po vojni. Komačevo raziskovanje je bilo zaradi po- manjkanja virov zahtevno in je terjalo obsežno arhivsko delo. Ključne informacije je našel v Av- strijskem državnem arhivu na Dunaju, arhivih Generalnega poveljstva v Gradcu in v Nadškofij- skem arhivu v Gorici. Poleg tradicionalnega ar- hivskega gradiva je v raziskavo vključil tudi tako imenovane »egodokumente«, ki obsegajo dnev- nike, spomine, pisma vojakov in prebivalcev, ča- sopisne članke, ustne vire in fotografije. Poudaril je tako individualne kot kolektivne perspektive, raznolikost virov pa mu je omogočila celovitejši vpogled v izkušnje in v vsakdanje življenje prebi- valstva na Bovškem med prvo svetovno vojno. Ko- mačeva monografija predstavlja dragocen prispe- vek k razumevanju zgodovinskega obdobja prve svetovne vojne, s posebnim poudarkom na manj raziskanem aspektu civilnega življenja. Njegovo delo nudi vpogled v kompleksnost vsakdanjih iz- kušenj v vojnem času in poleg tega prikazuje širši kontekst družbenih in političnih sprememb, ki so se odvijale na tem območju. V uvodnem poglavju, naslovljenem Prvo leto velike vojne na Bovškem, podrobno obravnava civil- no življenje na predvečer izbruha prve svetovne vojne. Prikaže postopen vpliv vojaške prisotnosti na lokalno skupnost, ki se je kazal v obliki mo- bilizacije in uvedbe vojaškega režima. Analizira tudi preobrazbo kmetijstva zaradi pomanjkanja delovne sile in posledičnih sprememb v družbeni strukturi. V poglavju je poudarjen vpliv vojne na izobraževalni sistem in vsakdanje življenje. Vojne razmere in povečana delovna obremenitev otrok so namreč vplivale na šolsko udeležbo, vojni do- godki pa so postali del šolskega kurikuluma. V nadaljevanju poglavja se osredotoča na ekonom- ske in socialne posledice vojne, vključno s pro- blematiko lakote, oskrbe s hrano in z uvajanjem aprovizacije ter racionalizacije. Avtor izpostavlja, da so se številni prebivalci zanašali na lastne pri- hranke za preživetje, kljub finančni podpori lo- kalnih občin. V drugem poglavju Prebivalstvo iz oči v oči z voj- no: Bovško gre v begunstvo je raziskana dinamika