Sovraštvo do Nemcev. Kdor je v sreči, njemu se izgodi rado, da ae izpozna evoje sreče ter misli, da ai druga mogpče, kakor da mu sreča vseskozi služi. Nevolja pa je potlej za-aj v resnici, ako začuti, da je tudi drugo rnogoče — to, da mora biti tudi on vredea sreče svoje. V tem pa je rado, da greši zoper svojo sre6o ter jo riva od sebe, kedar mu še oaa ponuja svojo roko — ne v slovot ampak za to, da ga še aadalje spremlja, dokler ae ji ae izveri sam s svojo trmo. Našt Nemci, to je: možje, ki so taki v resaici ali pa ae imajo za Nemce, da-si niso to ne po imeau ia ae po krvi, ao v našib dneb v tacem staaji. Kjer koli naleti človek aa nje, tam so v pošteaji ia mi aič ne rečemo preveč, tudi v spoštovanji. Njih aemško pokoleDJe ae zavira jim po vsem našem ceaarstvu aikjer sreče ali blagostanja. Nam vaaj ai zaaao, da ae godi kje komu hudo za to, ker je aemške krvi, aa robe, to mu je še le prav najbolje priporočilo za marsikatero službo. Ia ne vemo, če ima kdo kaj zoper to;. ako je mož za tako alužbo, to se pravi, ako ima potrebao zaanje ia je tudi v drugem za to, da se mu taka alužba zaupa, aaj jo le dobode! Pošteaih ljudi ia zveatih, pridaib. delaloev ni aikoli preveč, aaj že teče potlej aemška ali kaka druga kri v ajih žilali. To je bila vselej naša misel ia aodimo, da nismo v tem aami, ampak na naši straai stoji, če ostanemo bolj aa domači zemlji, tudi vae aaše slov. ljudstvo. V tem ae bode razločka ae pri prostih kmetih, pa tudi ae pri ostalih. izobražeaih slov. rodoljubib. Dokazov imamo za to obilo ia je tudi pri vseb uradih, pri trgovcih, pri rokodelcih. .. .aemških mož, kijih spoštuje vsak Sloveaec brez razločka staaii ali tudi izobražeuja. Daj Bog, da dobomo tacih mož vselej med aas, ajim se ae bode aikoli ia nikjer bati, da. se jim skrivi le las aa glavi, dokler čejo ostati pri nas, na alovenski zemlji. Taki aam niao ia ne bodo aam tujci. Ali to je čudao. Ako dobi človek v roke aemške liste ali lističe, ki jih bero naši Nemci ali pa vsaj govor(^;.v ajih imenu, v ajib aajde % listu za listom, '-Žako sovraštvo do Nemcev da je med slov. ljudstvom ali pri slov. ^prvakib". To sovraštvo se mala v teb listik, karje le moči, na debelo ia se poaavlja po vaeh predalih. Človeka poletava prava pravcata zona, ko pogleda v tak listič ia ne najde v ajem ekorej druga, kakor povsodi le to veliko aovraatvo, ki leti od slov. straai aa aemško prebivalstvo aaše. Se ve, da se aaši Nemci, to je le-ti, ki ao pri- naa doma, lebko smejo, kedar bero o tem velicem sovraštvu, saj ga ae doalej ni in ne čuti ga ae izmed ajilt aibče. Mi tudi upamo, da še ostaae slej, kakor prej tako. kajti, hvala Bogu, aaše ljudatvo ae bere teb lietičev ia nimamo torej strahvi, da ga oai — ti aemški liati — pripravijo za tako, aekračanako aovraštvo. Ali kaj vemo? Ako se hudič vedao ia vedao mala na steao, pravi ae, da potlej pride. Znameaj za to že tudi imamo. pri alov. ljudstvu še jih sicer ai, toda aekatere aeraško liberalae ali kakor se jim aedaj raji pravi, aemško nacijoaalae straai ao že blizu vse na tem, da izzovejo slov. ljudatvo na tako sovraštvo. Vaepovaodi jib je polao ia vaepovsodi teptajo to, kar še slov. ljudatvo Ijubi, z aogami. Ni jim več sveta cerkev. v katero alov. ljudstvo zahaja. ai jim več dobra šola, v katero še hodi otrok alov. starišev, ai jim več poštea učitelj ali duhovnik, če ae zatajuje svoje slov. krvi — s kratka, kar diši po aloveasko, to jim gabi ia kar je še huje, vsi ao aa to, da se razširi. čem dalje, tem bolje taka — gajuaoba. Ljubi Bog, kaj bode, če še ostaae to aa dalje! V reaaici to je aekaj, kar pretreaa aas ia če ae ne motimo, poleg aas tudi naše, domače Nemce, Le-ti vedo dobro, da v aašib krajib, ia tako tudi več ali maaj po vseli drugib deželah naae lepe Avstrije, ne more veS biti drugače, kakor da živimo skupaj, lepo v miru ter po magamo drugi drugim, da se izkopljemo iz aevolje, ki aas — Nemce ia Sloveace — tare, kolikor je v aaših močeh. Njim tudi ni aezaaao, da ima slov. ljudstvo pravico do življeaja ia tedaj za to, da še oatane alovenako. (Koaec prih.)