32 Določevalni ključ: SPRELETAVCI SLOVENIJE Besedilo in foto: Matjaž Bedjanič Ilustracije: Ana Mia Bedjanič Zemljevidi: Center za kartografijo favne in flore Med raznokrilimi kačjimi pastirji (pod- red Anisoptera) so predstavniki druži- ne ploščcev (družina Libellulidae) pri nas najštevilčnejši. Eden od rodov tega barvitega in raznolikega sorodstva so tudi spreletavci (rod Leucorrhinia). Če- prav smo v Sloveniji doslej zabeležili le tri vrste spreletavcev, je vsaka od njih nekaj prav posebnega in enigmatične- ga. So redke, močno ogrožene ter ima- jo zelo različne in specifične ekološke zahteve. Rod spreletavcev (Leucorrhinia) sicer vključuje 15 vrst, ki so razširjene na se- verni polobli, od Severne Amerike na za- hodu preko Evrope vse do Japonske na vzhodu. Sodijo med manjše raznokrile kačje pastirje, njihova velikost telesa je s 30–40 milimetri približno v rangu bolj poznanih in pogosteje opazovanih kame- njakov (rod Sympetrum). Ena od njihovih najbolj opaznih značilnosti je belo čelo oz. »obraz«, po čemer so si tudi prislužili latinizirano ime rodu (gr. leucos – ‚bel‘ in gr. rhinios – ‚nosat‘). Dodatni znaki, po ka- terih jih najlažje ločimo od drugih pred- stavnikov družine, so majhen temen ma- dež na bazi zadnjih kril, v katerem so žile temno obarvane, nadalje svetle žile med pterostigmo in konico kril ter običajno le 8 ali manj prečnih antenodalnih žil med bazo in nodusom sprednjih kril. Svojstvena biologija Čeprav bomo posamezne vrste podrobne- je spoznali v določevalnem ključu in pred- stavitvah njihove razširjenosti ter biolo- gije, že uvodoma izdajmo, da pri nas živijo mrtvični spreletavec (L. caudalis), drista- vični spreletavec (L. pectoralis) in barjan- ski spreletavec (L. dubia). Prva dva smo v Sloveniji prvič zabeležili šele v 90. letih prejšnjega stoletja, medtem ko je barjan- ski spreletavec za našo državo znan še iz časov mladostnega odonatološkega udej- stvovanja prof. Boštjana Kiaute izpred skoraj šestih desetletij. Znane lokalitete vseh treh vrst lahko skorajda preštejemo na prste rok in nog, kar zgovorno priča o njihovi redkosti v Sloveniji. So pravcati habitatni specialisti. Mrtvični spreletavec denimo naseljuje bogato zaraščene rečne mrtvice s plavajočim rastlinjem in izje- moma tudi njim podobne zaraščene gra- moznice ob reki Muri. Tudi dristavičnemu spreletavcu so po godu večje mrtvice in predvsem stari, bogato zaraščeni ribniki, barjanski spreletavec pa pri nas naseljuje izključno visoka barja … Res je, da so vsi trije bolj »severnjaškega značaja« in do- segajo z izjemo nekaj disjunkcij po Balka- nu pri nas južni rob območja razširjenosti v srednji Evropi, vendar pa je zelo zaskr- bljujoče, da se stanje njihovih življenjskih okolij v Sloveniji slabša in da so v zadnjih dvajsetih letih marsikje že izginili. Kot za vse kačje pastirje tudi zanje velja, da se njihove ličinke razvijajo v vodi. Pri naših spreletavcih to obdobje traja kar dve do tri leta. Na dolgi rok so ustrezne ekološke razmere, tako v vodnem kot v obvodnem okolju, zato ključne za njihovo preživetje. Ogroženost Človekovi uničujoči posegi v naravo in ne- katera najdragocenejša vodna okolja so glavni razlogi za ogroženost spreletavcev v Evropi in Sloveniji. Vsaj na papirju je za njihovo varstvo sicer zgledno poskrbljeno. Mrtvični spreletavec je zavarovan z Bern- sko konvencijo in Prilogo IV Direktive o habitatih, kar velja tudi za dristavičnega spreletavca, ki je dodatno uvrščen tudi na Prilogo II Direktive o habitatih in je t. i. vr- sta Natura 2000. Sicer zastareli slovenski Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam uvršča vse tri spreletavce med prizadete vrste (IUCN: E), vsi trije pa so v Sloveniji zavarovani tudi z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah in uvrščeni na Prilogi 1A in 2A. Seveda konvencije, direktive, ured- be in pravilniki sami po sebi ne zagotavlja- jo ničesar. Za dolgoročno ohranjanje vseh vrst spreletavcev pri nas so potrebni aktiv- ni varstveni ukrepi, ki se žal ne izvajajo … Ker je prvi predpogoj za ohranjanje vrst njihova prepoznava ter čim več znanja o njihovi biologiji in življenju, nadaljujmo tokratni prispevek predvsem v tej smeri. »Zaščitni znak« pojave in znanstvenega imena spreletavcev je njihov bel »obraz«. Spolno zrelega samca dristavičnega spreletavca takoj prepoznamo po izstopajočem rumenem madežu na sedmem segmentu zadka. 33 Določevalni ključ Spreletavci so za določanje enostavnej- ši kot predstavniki nekaterih drugih ro- dov naših kačjih pastirjev. Temu botruje majhno število vrst in dejstvo, da so od- rasli samci vseh treh pri nas doslej ugo- tovljenih vrst zelo različno obarvani. Več težav lahko povzročajo samice ter sveže preobraženi in mladostni samci, pri ka- terih so barvni vzorci bolj podobni in za nameček drugačne barve kot pri spolno zrelih sovrstnikih. Dodajmo še, da je tre- ba jemati opis barve madežev na zadku z nekoliko »razpona«, saj se barvni toni v odvisnosti od starosti žuželke praviloma spreminjajo od svetlejših in bolj kontra- stnih do temnejših. Tudi oblika madežev je nekoliko spremenljiva. Razlikovalni znaki za ličinke in leve v pri- čujoči ključ niso zajeti, saj njihovo določa- nje zahteva kar nekaj izkušenj in presega okvir prispevka. Izdajmo pa, da so ličinke znotraj sorodstva ploščcev posebne po tem, da je njihova trebušna stran pravilo- ma razločno temno pigmentirana v obliki vzdolžnih prog ali zebrastih madežev, kar je ponavadi lepo vidno tudi na eksuvijih (levih). Če smo torej na terenu pravilno ugotovili, da imamo pred sabo odraslega raznokri- lega kačjega pastirja iz družine ploščcev, ki pripada rodu spreletavcev, je pomemb- no le, da pravilno določimo njegov spol in se spopademo z alinejami v nadaljevanju. Za lažjo potrditev določitve samega rodu smo v ločenem okvirčku dodali tudi nekaj enostavnih določevalnih napotkov za ro- dove iz družine ploščcev iz ene prejšnjih številk Trdoživa. Na krilih najdemo pomembne določevalne znake za razlikovanje rodov v družini ploščcev. Na sliki je samec dristavičnega spreletavca iz »žabje perspektive«, z označenimi glavnimi značilnostmi rodu. Samice spreletavcev so obarvane manj vpadljivo od svojih ljubimcev, saj je osnovna črna barva njihovega telesa okrašena le z rumenimi madeži različnih odtenkov. Spola si delita bel »obraz« in za rod značilno ožiljenost kril, najlažje pa ju ločimo po prisotnosti sekundarnega paritvenega aparata pri samcih na spodnji strani drugega segmenta zadka. Na sliki je samica barjanskega spreletavca. Paritveni koleselj barjanskega spreletavca je počitek poiskal na vejici rušja. Črno jezero je eden barjanskih biserov Pohorja, ki se ponaša tudi z najmočnejšo populacijo barjanskega spreletavca v Sloveniji. običajno le 8 ali manj antenodalnih žil svetle žile med pterostigmo in konico kril majhen temen madež na bazi zadnjih kril s temno obarvanimi žilami majhna pterostigma nodus bel »obraz« 34 NEKAJ ENOSTAVNIH ZNAKOV ZA RAZLIKOVANJE RODOV ZNOTRAJ DRUŽINE PLOŠČCEV (LIBELLULIDAE): Rod Sympetrum: baza kril brez temnega madeža, med bazo kril in nodusom sprednjih kril le 6–8 antenodalnih žil. (8 vrst v Sloveniji) Rod Orthetrum: baza kril brez temnega madeža, med bazo kril in nodusom sprednjih kril vsaj 9 antenodalnih žil. (4 vrste v Sloveniji) Rod Selysiothemis: baza kril brez temnega ali oranžnorumenega madeža, bledo siva pterostigma in žilje kril. (1 vrsta v Sloveniji) Rod Crocothemis: na bazi kril velik oranžnorumen madež, rdeče noge. (1 vrsta v Sloveniji) Rod Leucorrhinia: na bazi zadnjih kril majhen temen madež, v katerem so žile temno obarvane, med bazo in nodusom sprednjih kril redko 9, običajno 8 ali manj antenodalnih žil. (3 vrste v Sloveniji) Rod Libellula: na bazi zadnjih kril vsaj majhen temen madež, v katerem so žile svetlo obarvane, med bazo in nodusom sprednjih kril 10 ali več antenodalnih žil. (3 vrste v Sloveniji) Povzeto iz VINKO D. & M. BEDJANIČ, 2014. Določevalni ključ: Kraljestvo modrih ra- znokrilih kačjih pastirjev Slovenije. Trdoživ III(2): 31–37. PREUČEVANJE KAČJIH PASTIRJEV V Slovenskem odonatološkem društvu (SOD) zbiramo podatke o prisotno- sti kačjih pastirjev pri nas, saj lahko z boljšim poznavanjem razširjenosti vrst pripomoremo tudi k njihovemu ohranjanju. Zato vas vabimo, da z nami delite svoje znanje o pojavljanju vrst. Seveda z veseljem pomagamo vsem ljubiteljem narave pri določanju vrst na podlagi poslanih fotografij, ki jim je za lažje določanje treba dodati tudi datum in natančno lokaliteto. Vabljeni pa tudi k udeležbi na naših dogodkih. Slovensko odonatološko društvo, Verovškova 56, 1000 Ljubljana. Facebook: Slovensko kačjepastirsko društvo Telefonska številka: 031 456 703 nabiralnik@odonantolosko-drustvo.si KLJUČ ZA DOLOČANJE VRST SPRELETAVCEV (ROD LEUCORRHINIA), KI ŽIVIJO V EVROPI 1A) Cerki na koncu zadka pri samcih in samicah bele barve. Zadek spolno zrelih samcev s sivomodrim poprhom na sprednjih segmentih, brez rumenih ali rdečih madežev (Sl. 1–4). ………………............................................................................................................ 2 1B) Cerki na koncu zadka pri samcih in samicah črne barve. Zadek spolno zrelih samcev z rumenimi ali rdečimi madeži (Sl. 5–6, 7–8, 11–12). ………………...........................................................................................................……………................................................................. 3 2A) Zadek proti konici betičasto razširjen, sedmi in osmi segment zadka široka kot oprsje (Sl. 1–2). Pterostigma spolno zrelih samcev zgoraj bela, spodaj temna. Svetel sivomoder poprh spolno zrelih samcev običajno omejen med tretjim do petim segmentom zadka. Rumeni madeži pri samicah kot na Sl. 2, podobno pri mladostnih samcih. ………………........…………….............. .................................……………........................................................................................................................... mrtvični spreletavec (L. caudalis) 2B) Zadek po celotni dolžini približno enako širok, nikjer tako širok kot oprsje (Sl. 3–4). Pterostigma temna. Svetel sivomoder poprh spolno zrelih samcev najbolj izrazit na tretjem in četrtem segmentu zadka, temnejši modrikast poprh lahko prisoten tudi na bazi zadka in na oprsju med krili. Rumeni madeži pri samicah kot na Sl. 4, podobno pri mladostnih samcih. …………… ……………….............................................................................................. ozibni spreletavec (L. albifrons) – vrsta NI zabeležena v Sloveniji 3A) Zadek v sredini nekoliko razširjen, madeži na zadku veliki. Pri mladostnih samcih in samicah madeži oranžnorumeni, pri spolno zrelih samcih madež na sedmem segmentu zadka izstopajoče citronskorumen in opazno svetlejši od rjavordečih madežev na segmentih proti bazi zadka (Sl. 5–6). …….......................................................…… dristavični spreletavec (L. pectoralis) 3B) Zadek ni razširjen, madeži na zadku manjši. Pri mladostnih samcih in samicah madeži rumenkasti, pri spolno zrelih samcih rdeči (Sl. 7–8, 11–12). ………………............................................................................................................……........................................................ 4 4A) Madeži na četrtem in petem segmentu zadka pri samcih zelo majhni, pri samicah madeži na tretjem segmentu zadka bazalno ločeni v hrbtni in stranski madež (Sl. 7–8). Sprednja žila kril v frontalnem pogledu črna od baze do nodusa. Pterostigma črnorjava. Sekundarni kopulacijski aparat samcev v profilu z iztegnjenim kaveljcem in majhnim režnjem hamulusa (Sl. 9), pri samicah ploščica leglice z večjimi trikotnimi izrastki (Sl. 10). …………... barjanski spreletavec (L. dubia) 4B) Madeži na četrtem in petem segmentu zadka pri samcih majhni do srednje veliki, pri samicah hrbtni in stranski madež na tretjem segmentu zadka bazalno spojena (Sl. 11–12). Sprednja žila kril v frontalnem pogledu rumena od baze do pterostigme. Pterostigma rdečerjava. Sekundarni kopulacijski aparat samcev v profilu z močno ukrivljenim kaveljcem in velikim zaobljenim režnjem hamulusa (Sl. 13), pri samicah ploščica leglice z zelo majhnimi izrastki (Sl. 14). …………………..... ................................................................................................................ vresni spreletavec (L. rubicunda) – vrsta NI zabeležena v Sloveniji 35 Sl. 1 L. caudalis L. dubia L. rubicunda L. albifrons L. pectoralis Sl. 2 Sl. 3 Sl. 9 Sl. 10 Sl. 7 Sl. 8 Sl. 11 Sl. 12 Sl. 13 Sl. 14 Sl. 4 Sl. 5 Sl. 6 36 (2) neposreden plenilski ali kompeticij- ski pritisk ribje populacije, (3) posredni vplivi naselitve preštevilčne ribje popu- lacije – evtrofikacija, sprememba sestave obrežne in vodne vegetacije, (4) uničeva- nje naravne obrežne zarasti, (5) uporaba biocidov in pretirano gnojenje njivskih in travniških površin v okolici vodnega biva- lišča. V Sloveniji je mrtvični spreletavec zelo redka ter ogrožena in zavarovana vrsta. Pojavlja se izključno na daljnem seve- rovzhodu države ob reki Muri. Spolno zreli samci radi posedajo po plavajočih listih lokvanja ali blatnika, tudi precej da- leč od obale, prepoznamo pa jih po belem »obrazu«, beli pterostigmi in sivomodrem poprhu na betičasto razširjenem zadku. Je opazno manjši od temnega in prodnega modrača, ki sta pogosta tudi v življenjskih okoljih mrtvičnega spreletavca, vendar ju kljub modro poprhanemu zadku pri de- OPISI IN BIOLOGIJA VRST: MRTVIČNI SPRELETAVEC (Leucorrhinia caudalis) Velikost telesa: 33–37 mm. Obdobje letanja odraslih žuželk: od sredine maja do sredine julija. Razvoj ličink v vodi: 2 leti. Habitat: Naravna življenjska okolja so mezotrofne do evtrofne rečne mrtvice z bogato razvitim vodnim in obrežnim ra- stlinjem (Magnocaricion) in plavajočo vo- dno vegetacijo (npr. beli lokvanj, rumeni blatnik). Pomembna sekundarna bivali- šča so opuščene, močno zaraščene gra- moznice z lepo razvitim pasom obrežne in vodne vegetacije. Vrsta je netolerantna na plenilski pritisk rib. Dejavniki ogrožanja: (1) evtrofikacija stoječih voda zaradi vnosa rib v mrtvice in starejše opuščene gramoznice, hranje- nja rib ali drugih oblik onesnaževanja, terminaciji zlahka izločimo zaradi odso- tnosti temnega madeža na bazi kril. Tudi samec črnega ploščca je za neizkušeno oko nekoliko podoben, vendar je pribli- žno centimeter večji, bolj stasit, s svetlimi žilami v temnem madežu na bazi zadnjih kril in temnega »obraza«. Samice mrtvič- nega spreletavca se v obarvanosti telesa precej razlikujejo od samcev in jih uzre- mo izjemno redko. Ličinke živijo med go- stim vodnim rastlinjem v obalnem pasu in odrasle dosežejo velikost slabih dveh centimetrov. Kljub močni »oboroženosti« s trni na zadku zelo slabo prenašajo ple- nilski pritisk rib. Poznavanje vrste v Sloveniji je pomanjklji- vo, brez dvoma pa lahko ugotovimo, da je mrtvični spreletavec pri nas kritično ogro- žen, saj je v zadnjem desetletju ali dveh zaradi uničenja bivališč izginil s polovice znanih lokalitet ob reki Muri. Za izboljša- nje alarmantnega ohranitvenega statusa vrste so potrebni aktivni varstveni ukrepi. Samci mrtvičnega spreletavca pogosto sedajo na plavajoče liste blatnika ali lokvanja. Zanimivo dogajanje nad vodno gladino je moč še bolje nadzorovati z lista rogoza. Znana razširjenost mrtvičnega spreletavca (Leucorrhinia caudalis) v Sloveniji. 0 10 20 km Leucorrhinia caudalis ≤ 2010 ≥ 2011 Petišovsko jezero je starejša gramoznica, ki je povezana z mrtvico reke Mure. Specifične ekološke značilnosti ga uvrščajo med najpomembnejša sladkovodna življenjska okolja v Sloveniji; tukaj živi tudi mrtvični spreletavec. Mrtvičnega spreletavca najdemo le še na nekaj mestih v Pomurju. Naseljuje mrtvice Mure in starejše gramoznice, bogato zaraščene s plavajočim rastlinjem. Z značilnimi hrbtnimi in stranskimi trni oborožen lev ali eksuvij na listu rogoza je dokaz, da se je vrsta pred leti v Petišovskem jezeru tudi uspešno razvijala. 37 Podlaga zanje je seveda natančna inventa- rizacija trenutnega stanja na terenu. Kot je bilo nakazano že v uvodu prispev- ka, smo nadobudni – in takrat še mladi – odonatologi mrtvičnega spreletavca pri nas prvič zabeležili šele leta 1993. V naslednjem desetletju smo vrsto na pe- ščici znanih lokalitet ob Muri dokaj re- dno srečevali. Nanjo so vezane nekatere zanimive anekdote. Ena od njih se dotika opazovanja močne populacije »majhnih albistylumov z belo pterostigmo« pri Dobrovniku, o čemer je na pomladnem odonatološkem druženju leta 1996 nav- dušeno poročal nekdanji zagreti mladi odonatolog, danes pa naš ugleden raz- iskovalec netopirjev (op.: Orthetrum albistylum je precej večji, a na prvi pogled podobno obarvan predstavnik rodu mo- dračev z belo obarvanimi cerki na kon- cu zadka). Druga govori o poljubljanju preznojenih nog znanemu slovenskemu odonatologu in strokovnjaku za GIS, ki je med svetovnim odonatološkim simpo- zijem leta 1997 za stavo uspel v Dobrov- niku nejevernemu nizozemskemu kolegu, danes evropski in svetovni avtoriteti na področju proučevanja kačjih pastirjev, ru- tinirano izbrskati nekaj ličink mrtvičnega spreletavca … Žal pa imajo omenjeni spomini grenak priokus, saj je bila močna populacija vrste v gramoznicah ob Radmožanskem kanalu pri Dobrovniku zaradi reaktivacije kopa- nja gramoza uničena pred več kot poldru- gim desetletjem. V mrtvici Muriša onkraj Murske šume, v samem kljunu slovenske kokoši, smo mrtvičnega spreletavca na- zadnje opazovali leta 2006; kasneje ga kljub nekajkratnemu iskanju nismo našli. Morda je iskati vzrok v slabih hidroloških razmerah v prejšnjih letih, mnogo verje- tneje pa je odsotnost vrste povezana z de- lovanjem človeka – z oranjem njiv do roba mrtvice se krčijo in uničujejo raznoliko strukturirane ekstenzivne površine v njeni neposredni bližini. Verjetno najbolj negativen pa je vpliv ribištva, povezan z vlaganjem tudi neavtohtonih rastlinoje- dih ribjih vrst v preteklosti. Zadnji podat- ki o mrtvičnem spreletavcu pri nas so iz leta 2014, ko smo nekaj osamljenih sam- cev opazovali v okolici Petišovcev, vendar tudi tukaj vzbuja skrb slabšanje stanja bi- vališča v murski mrtvici Csiko Legelo oz. povezani gramoznici Petišovsko jezero. DRISTAVIČNI SPRELETAVEC (Leucorrhinia pectoralis) Velikost telesa: 32–39 mm. Obdobje letanja odraslih žuželk: od za- četka maja do začetka avgusta. Razvoj ličink v vodi: 2 leti. Habitat: Naravna življenjska okolja so mezotrofne do evtrofne rečne mrtvice z bogato razvitim vodnim in obrežnim rastlinjem (Magnocaricion). Pomembna Portret samca dristavičnega spreletavca z ribnika Štatenberšček v dolini Ličence pri Poljčanah. Znana razširjenost dristavičnega spreletavca ( Leucorrhinia pectoralis) v Sloveniji. 0 10 20 km Leucorrhinia pectoralis ≤ 2010 ≥ 2011 Posnetki največjega ribnika v Grajevniku v Krajinskem parku Rački ribniki - Požeg iz maja ter junija 2016, 2017 in 2018. Po razveseljivi najdbi dristavičnega spreletavca na območju krajinskega parka po skoraj dveh desetletjih v letu 2015 je bila zaradi izpusta vode iz ribnika populacija vrste v letu 2017 tod lokalno uničena. Ponovno opazovanje dristavičnega spreletavca v letu 2018 gre ob odsotnosti upravljanja in vsakršnega nadzora pripisati le srečnemu naključju oz. kolonizaciji iz bližnje metapopulacije. 38 sekundarna bivališča so stari ekstenzivni gojitveni ribniki z ohranjeno obrežno in vodno vegetacijo v coni zaraščanja oz. ko- pnenja. Vrsta je slabo tolerantna na ple- nilski pritisk rib. Dejavniki ogrožanja: (1) evtrofikacija stoječih voda zaradi vnosa rib v mrtvi- ce, hranjenja rib ali drugih oblik one- snaževanja, (2) intenzivno ribogojstvo, (3) neposreden plenilski ali kompeticij- ski pritisk ribje populacije, (4) posredni vplivi naselitve preštevilčne ribje popu- lacije – evtrofikacija, sprememba sestave obrežne in vodne vegetacije, (5) izsušitev ter praznjenje in polnjenje ribnikov v ne- primernem času, (6) uničevanje naravne obrežne zarasti, (7) uporaba biocidov in pretirano gnojenje njivskih in travniških površin v okolici vodnega bivališča. V Sloveniji je dristavični spreletavec red- ka in močno ogrožena vrsta, ki se pojavlja skoraj izključno v severovzhodnem delu države, medtem ko so iz osrednje Sloveni- je znana le osamljena novodobna opazo- vanja z južnega roba Ljubljanskega barja v Dragi pri Igu. Dristavični spreletavec je indikator biotsko »najbogatejše« faze v ra- zvoju ali stanju stoječega vodnega eko- sistema, zato ima ohranjanje njegovih bivališč »krovni« efekt za mnoge druge ogrožene rastline in živali. Tudi pri dri- stavičnem spreletavcu lahko zapišemo, da so za izboljšanje ohranitvenega statusa vrste potrebni aktivni varstveni ukrepi, podlaga zanje pa je seveda natančna in- ventarizacija trenutnega stanja na terenu. Dristavični spreletavec je v svojem ožjem sorodstvu naša največja in najbolj stasita vrsta. Naseljuje praviloma odonatološko zelo bogata bivališča in v kačjepastirskem Ribniki v Dragi pri Igu so nas z najdbami dristavičnega spreletavca prvič razveselili v letih 2017 in 2018. Pri Podvincih smo dristavičnega spreletavca nazadnje opazovali leta 2003, kasneje ga nismo več našli. Čeprav se zdijo v začetku poletja bivališča za vrsto na prvi pogled še vedno ustrezna, pa nimamo podatkov o ribogojskem upravljanju in zlasti izpustih vode iz ribnikov. Sistematično spremljanje stanja populacij vrste kakopak ne poteka. Z vodno škarjico (Stratiotes aloides) zarasle mrtvice Mure v okolici Petišovcev so bivališče nekaterih močno ogroženih kačjih pastirjev, med njimi tudi dristavičnega spreletavca. Samec dristavičnega spreletavca pozorno opazuje svoje bivališče z nekoliko privzdignjene preže. Maloštevilni stari ekstenzivni ribniki z minimalno količino rib in lepo ohranjeno obrežno in vodno vegetacijo so njegova zadnja zatočišča. 39 vrvežu vročega sončnega dneva je značil- na izstopajoča rumena pega na temnej- šem zadku tisti preblisk, ki razveseli sle- hernega ljubitelja kačjih pastirjev. Samci se ponavadi zadržujejo na bogato zaraslih in z grmovjem ali drevjem obdanih naj- bolj osončenih delih ribnikov, kjer poči- vajo na izpostavljenih vejicah, steblikah rogoza ali povešenih kopučah šašev. So teritorialni in se hitro zapodijo za more- bitnim sovrstnikom, še pogostejši pa so njihovi dueli z lisastimi ploščci, ki so obi- čajno v tovrstnih bivališčih zelo pogosti. Zlasti s starejšimi, manj kontrastno obar- vanimi primerki slednjih lahko dristavič- nega spreletavca na daleč zamenjamo, saj je njihov »obraz« umazano bel, telo pa temno. Vendar pa podrobnejši pogled ta- koj razkrije značilne ploščceve pege med pterostigmo in bazo kril ter druge razli- ke; z nekaj izkušnjami postavi določitev hitro na pravo mesto. Tudi samice drista- vičnega spreletavca so znotraj rodu naj- bolj stasite in nezamenljive vsled velikih rumenih madežev vzdolž zadka. Ti pa so lahko pri starih samicah zelo potemnjeni in nekoliko izstopa le bledo rumen madež na sedmem segmentu zadka, podobno kot pri samcih. Ob vodi jih srečamo zelo redko; parjenje naj bi običajno potekalo v intimi krošenj bližnjih dreves. Odrasle ličinke vrste dosežejo velikost malo nad dva centimetra in zelo slabo tolerirajo prisotnost rib. V bogato zaraščenih plitvi- nah ribnikov ali gosto zaraščenih mrtvi- cah vendarle uspejo najti dovolj zatočišč pred lačnimi ribjimi usti. Obstoj populacij dristavičnega spreletav- ca je v Sloveniji marsikje vezan na splet srečnih okoliščin, ki lahko v nekaj letih ugodnih razmer populacijo okrepijo in ji dajo celo kolonizacijski potencial, po dru- gi strani pa lahko že nekajdnevni nepre- mišljeni izpust vode iz ribnikov ali vnos prikolice rib vrsto izbriše z določenega območja za mnogo daljše obdobje. Čeprav je dristavični spreletavec edini od sorodstva uvrščen tudi na najbolj »presti- žno« Prilogo II Direktive o habitatih in so zanj v Sloveniji razglašena območja Natu- ra 2000, se zdi, da se ohranitveno stanje populacij vrste iz leta v leto slabša. Tega seveda ne moremo argumentirano trditi, saj sicer obvezni monitoring ne poteka, o naravovarstvenem upravljanju v raz- glašenih območjih Natura 2000 pa ni ne duha ne sluha ali pa sloni na strokovno zgrešenih in pomanjkljivih kompilacijah varstvenih ukrepov. Med izrazito negativnimi dogodki v pre- teklih dveh desetletjih lahko navedemo primer ribnikov v okolici Podvincev pri Ptuju, kjer je bila zaradi zaporednih iz- pustov vode v spomladanskem obdobju populacija dristavičnega spreletavca naj- verjetneje uničena. Pa primer bližnjega ribnika pri Spodnjem Velovleku, ki je bil poglobljen brez vednosti odgovornih, naj- vrednejši deli območja pa so bili oddelje- ni od osrednje vodne površine in izsušeni. Tudi popolno uničenje Turnovih ribnikov v Krajinskem parku Rački ribniki - Požeg na prelomu tisočletja sodi v podobno ka- tegorijo, dodali bi lahko še zasipavanje glinokopa pri Borecih v Prlekiji z avtoce- stnim odpadom, pa nenadzorovano vla- ganje rib v Murine mrtvice in še kaj. Ra- zlogov za zaskrbljenost nad prihodnostjo dristavičnega spreletavca v Sloveniji je žal več kot dovolj. In to navkljub opozorilom in dejstvu, da so vsa omenjena območja zavarovana z najvišjimi naravovarstveni- mi akti in vsaj deklarativno predstavljajo bisere evropske narave … BARJANSKI SPRELETAVEC (Leucorrhinia dubia) Velikost telesa: 31–36 mm. Obdobje letanja odraslih žuželk: od sredine maja do konca julija. Razvoj ličink v vo- di: 2–3 leta. Habitat: S šotnimi mahovi in drugo bar- jansko vegetacijo zarasla visoka barja, ki imajo tudi vsaj nekaj odprte vodne povr- šine. Poleg naravnih barjanskih oken in jezerc živi vrsta tudi v maloštevilnih bo- gato zaraščenih sekundarnih bivališčih z visokobarjanskim značajem, kot so ribni- ki in mlake. Vrsta je netolerantna na ple- nilski pritisk rib. Dejavniki ogrožanja: (1) manjša barjan- ska življenjska okolja so ogrožena zaradi naravne sukcesije – zaraščanja in kopne- nja –, k čemur domnevno na daljši rok prispevajo tudi klimatske spremembe, (2) sprememba vodnega režima zaradi fizičnih posegov v bivališča in uničevanje naravne barjanske obrežne zarasti, (3) potencialna naselitev ribje populacije, (4) izsušitev ter praznjenje in polnjenje jezer v neprimernem času. Barjanski spreletavec je življenjsko vezan na visoka barja. V Sloveniji naseljuje bar- ja na Jelovici in Pokljuki, največ lokalitet s potrjenim razvojem vrste pa leži na Po- horju. Tu ga bomo srečali ob Črnem jeze- ru, Lovrenških jezerih, na Prednikovem barju ter še nekaterih manjših barjanskih kompleksih. Slovenske populacije so na skrajnem jugovzhodnem delu sklenje- nega območja razširjenosti barjanskega spreletavca v osrednji Evropi, kar poveču- je njihovo ranljivost in jim daje poseben naravovarstveni pomen. Barjanski spreletavec je najmanjši med našimi spreletavci in le stežka bi ga za- menjali z drugimi vrstami ploščcev. Ker so barvni vzorci pri starejših žuželkah pogosto potemnjeni, je za manj izku- šenega opazovalca možna zamenjava z zelo redkim črnim kamenjakom, ki pa ima temnejši »obraz«, zadnja krila brez temnega madeža in je brez sledi rdeče obarvanosti na zadku. Samce barjanskega 0 10 20 km Leucorrhinia dubia ≤ 2010 ≥ 2011 Znana razširjenost barjanskega spreletavca ( Leucorrhinia dubia) v Sloveniji. Nežne barve in svetleča krila razkrivajo, da se je samica barjanskega spreletavca šele pred kratkim preobrazila in zapustila vodno barjansko bivališče, v katerem je kot ličinka preživela nekaj let. 40 spreletavca lahko opazujemo pri sprele- tavanju nad barjanskimi okenci ali nad zaraščenim robom vodišča, med katerim pogosto poiščejo krajši počitek na stebliki šašja, na šotnem mahu ali vejici bližnje- ga rušja. Samice navadno počivajo bližje tlom, pogosto tudi nekoliko odmaknjeno od samega vodnega okolja, saj jih sicer neumorni samci hitro pograbijo v želji po parjenju. Ob robu barij lahko na krnjavih smrekah, ruševju ali kar na tleh pogosto opazimo parjenje v za kačje pastirje zna- čilnem paritvenem koleslju. Ličinke so v zadnjem stadiju komaj večje od poldru- gega centimetra, vzdolž trebušne strani zadka pa imajo značilne tri podolžne te- mno pigmentirane proge. So netoleran- tne na plenilski pritisk rib in z njimi ne sobivajo. Varstveni status vrste pri nas je manj alarmanten kot pri poprej predstavljenih drugih dveh predstavnikih rodu, kljub temu pa lahko sklenemo, da je vrsta še vedno močno ogrožena. Naše populacije so dokaj izolirane na jugovzhodnem robu evropskega areala. Medtem ko je priho- dnost barjanskega spreletavca na poklju- ških in jeloviških barjih manj prepuščena naključju, saj ta področja sodijo pod okri- lje Triglavskega narodnega parka, so bar- janska bivališča na Pohorju še vedno brez okrilja širšega zavarovanega območja oz. regijskega parka ter kot taka brez zago- tovljenega sistematičnega upravljanja in nadzora. Zlasti v Črnem jezeru, ki se tre- nutno ponaša z najmočnejšo populacijo barjanskega lesketnika pri nas, bi bilo treba prepovedati ribištvo in vlaganje rib ter izključiti možnosti izpusta vode, ki lahko populacijo vrste katastrofalno prizadenejo. Žal v Sloveniji manjka- jo tudi podatki o morebitnem nega- tivnem vplivu na- ravnega zaraščanja in kopnenja nekaterih visokih barij, in sicer tudi v kontekstu kli- matskih sprememb. V kontekstu varstva vrste so zanimive nekatere preliminarne izkušnje, ki smo jih pred nekaj leti pridobili na Pohorju v okviru LIFE+ projekta Wetman, katerega vodilni partner je bil Zavod RS za varstvo narave. Na območju Klopnovrških barij je bilo namreč v okviru projekta načrtno ustvarjenih nekaj manjših vodnih bivališč in izkazalo se je, da barjanski spreleta- vec hitro izrabi novo ponujene habitatne možnosti, če so te ustrezno ustvarjene in urejene na primernih območjih. Parjenje vrste smo opazovali na obeh barjanskih kompleksih, kjer sta bili izkopani po dve novi mlaki. Žal pa manjkajo podatki na- daljnjega monitoringa in s tem odgovor na ključno vprašanje o dolgoročnem po- menu in naravovarstveni vrednosti ta- kšnega pristopa. Vsekakor je obstoj več čim močnejših metapopulacij vrste na širšem območju ključnega pomena za dolgoročni obstoj barjanskega spreletav- ca na Pohorju. Še o ozibnem in vresnem spreletavcu … Nobena od omenjenih vrst v Sloveniji še ni bila potrjeno zabeležena. Določevalne- mu ključu smo ju kljub temu priključili, saj njuno pojavljanje pri nas ni izključe- no, čeprav je le malo verjetno. Obe vrsti sta namreč bolj severnjaški in njun areal sega od zahodne in zlasti severne Evrope ter nato daleč proti vzhodu. Izpostaviti pa velja, da je ozibni sprele- tavec znan z nekaj lokalitet iz naše nepo- sredne bližine, iz avstrijske Koroške, kjer je izjemno ogrožen in redek. Pravzaprav edini aktualni avstrijski podatki o poja- vljanju vrste izvirajo iz okolice Borovelj, komaj 10 kilometrov zračne linije od meje s Slovenijo. Seveda gorski vrhovi in odsotnost ustreznih bivališč potencialno razdaljo precej podaljšajo, ne izključujejo pa kdaj v prihodnje morebitnega presene- čenja kje na Gorenjskem. Kot zanimivost dodajmo, da je samec ozibnega spreletav- ca zastopan v zbirki kačjih pastirjev dr. Jožefa Staudacherja in Jožefa Stussinerja, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Sloveni- je. Ker so primerki v zbirki iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije, zadevni samec pa je brez etikete s favnističnimi podatki, žal o njegovem poreklu ne gre ugibati. Najbližji znani podatki o vresnem spre- letavcu prihajajo s severa Avstrije. Tudi pri tej vrsti kot zanimivost omenimo, da zanjo obstaja objavljen podatek s poklju- škega barja Šijec iz 90. let prejšnjega sto- letja. Kasneje smo ugotovili, da so bili ek- suviji napačno določeni; posledično je bil vresni spreletavec umaknjen s seznama vrst kačjih pastirjev Slovenije. Kakorkoli, pričujoči določevalni ključ bo v zaneslji- vo pomoč pri prepoznavanju morebitnih »sumljivih« barjanskih lesketnikov na vi- sokih barjih Pokljuke, Jelovice in Pohorja. Terenskih favnističnih izzivov tako pri naših spreletavcih res ne manjka. Pravza- prav je vsak podatek o njihovem pojavlja- nju zelo dragocen in pomaga k boljšemu poznavanju razširjenosti, biologije, vede- nja in ogroženosti prav vsakega iz zanimi- ve spreletave druščine. Zato vas vabimo, da se, oboroženi z določevalnim ključem, daljnogledom in dobro voljo, skušate s spreletavci pobližje spoznati že na priho- dnjem izletu v naravo. Prav vse vrste spreletavcev so pri izbiri bivališča zelo zahtevne in tudi barjanski spreletavec v tem oziru ni izjema. Visoko barje Šijec na Pokljuki je njegovo značilno življenjsko okolje. Samca barjanskega spreletavca bomo srečali le na visokih barjih. Zlahka ga prepoznamo po belem »obrazu« in značilnih rdečih madežih na oprsju in zadku.